Category: Potrošništvo

Kaj nas oglaševanje uči o menstruaciji

Čeprav pogosto seksistični, čudni in neumni, so oglasi za menstrualne izdelke za veliko ljudi tudi pomemben vir informacij o menstruaciji. Oglaševanje doseže veliko občinstvo in ima moč širjenja stigme in občutka sramu okoli menstruacije – ali pa tudi informiranja in opolnomočenja gledalcev.

Prvi tiskani oglasi za sanitarne predpasnike in pasove so se pojavili okoli leta 1920 in so obljubljali obzirnost, udobnost in rešitev »intimnega ženskega problema«. Mnogi takrat uporabljeni izrazi so v veljavi še danes.

Spodaj si lahko pogledate, kaj so nam v angleško govorečem svetu ti menstrualni oglasi, od zgodnjega 20. stoletja do danes, prodajali.

»Menstruacije se ne omenja«

Modess je bila blagovna znamka, ki jo je leta 1926 ustvarilo podjetje Johnson & Johnson in je postala priljubljena po zaslugi glamurozne oglaševalske akcije, ki so jo v ZDA izvajali od 1940-ih do 1970-ih. V oglasih so nastopale manekenke visoke mode, v čudovitih oblekah in besedilom: »Modess… Because« (Modess … Ker). Nobenega opisa izdelka ali čemu je namenjen. Menstruacija je bila tabu, o katerem se ni neposredno govorilo, nanjo se je le namigovalo. Do leta 1985 je trajalo, da je bila menstruacija prvič omenjena v televizijskem oglasu. Omeni jo nihče drug kot Courtney Cox.

»Menstruacijo je treba skrivati«

V 1950-ih je Modess promoviral dejstvo, da so njihovi higienski vložki zapakirani v navadno rjavo papirnato embalažo, da bi tako strankam prihranili zadrego.

Številne blagovne znamke še vedno uporabljajo izraze kot je »praktično neopazno« ali oglašujejo, da ima njihov izdelek »diskreten ovoj«, ki zagotavlja »diskretno zaščito«. To nakazuje kako pomembno je prikriti, da imate menstruacijo. Leta 2010 je Kotex s kampanjo »Break the Cycle« (Prekinite cikel) izzval sram zaradi menstruacije in pokazal, da je kul nositi tampone ponosno v prozorni torbici.

Sprva se zdi, da oglas za Softcup iz leta 2015 razbija tabuje o spolnem odnosu med menstruacijo: gledalec lahko pokuka skozi odprta vrata in vidi par v postelji, s spremnim besedilom, ki obljublja »12-urno zaščito pred curljanjem, da boste lahko spali. Ali pa tudi ne.« Toda Softcup je pravzaprav zasnovan tako, da skrije, da imate menstruacijo in da lahko živite svoje (spolno) življenje »ne da bi on vedel za to.«

Prijazen opomnik: med menstruacijo lahko imate spolne odnose – nekaterim je to celo ljubše! Nobene potrebe ni, da bi pred partnerjem skrivali, da imate menstruacijo. Menstruacija ne bi smela biti razlog za zadrego.

»Vagine smrdijo«

Menstruacija je v oglaševanju že od nekdaj prikazana kot higiensko vprašanje: poudarek je na čiščenju in dezodoriranju, pri čemer je osnovno sporočilo, da so menstruacije (in posledično ženske, ki jih imajo) umazane in smrdljive.

Vaša vagina ni umazana in z njenim vonjem ni nič narobe.

Industrija vaginalnih dezodorantov je odličen primer tega kako podjetja ustvarijo problem, da lahko prodajajo rešitev.

Lysol je danes znan po izdelovanju čistilnih sredstev, toda njihovi oglasi iz zgodnjih 1900-ih so ženskam sporočali, da jih bo mož zapustil, če si vagin ne spirajo s strupenimi kemikalijami – vse manj kot to bi bilo »intimno zanemarjanje«. Andrea Tone je v svoji knjigi »Devices and Desires« (Naprave in poželenja) iz leta 2001 zapisala, da so zdravniki do leta 1911 zabeležili 193 zastrupitev z Lysolom in celo pet smrtnih primerov zaradi tega izdelka. Kljub temu je bil Lysol ženskam agresivno oglaševan kot varen in nežen. V tistem času je bila kontracepcija draga in težko dostopna. Vaginalni tuš (Douching) je bil poceni, dostopen in oglaševan kot ženski higienski izdelek, pogosto pa so ga postkoitalno uporabljali tudi kot obliko kontracepcije.   

Na žalost tuš kot kontracepcija ne deluje. Toneova knjiga se sklicuje tudi na študijo iz leta 1933, v kateri je skoraj polovica od 507 žensk, ki so uporabljale vaginalni tuš kot metodo kontracepcije, zanosila.

Raziskave povezujejo prakso vaginalnega tuša s povečanim tveganjem za bakterijske in glivične okužbe, medeničnim vnetjem, rakom materničnega vratu, povečanim tveganjem za spolno prenosljive bolezni in drugimi za zdravje škodljivimi izidi (1, 2).

Kljub temu, da imamo danes več informacij o škodi, ki jo povzroča vaginalni tuš, se ta praksa ohranja. Skoraj polovica anketiranih žensk v eni od študij narejenih med leti 2008–2010, je v zadnjem mesecu uporabila vaginalni tuš (3).

Zdi se, da je Lysol prenehal oglaševati izdelke za vaginalni tuš nekje v času, ko je na trg prišla tabletka. Medtem pa oglaševalci še naprej prežijo na negotovosti glede vaginalnega vonja in prodajajo idejo, da potrebujete njihov izdelek, da ostanete sveži, čisti in sladkega vonja. Oglas za dezodorant Pristeen za vaše »vaginalno področje« iz leta 1969 vztraja, da morate svojo vulvo poškropiti vsak dan, če želite biti »privlačna in lepa punca«. Oglas za Always iz leta 2014 pokaže, kako se isto sporočilo še naprej ponavlja in nakazuje, da če ne morete ves dan ostati pod tušem, morate uporabljati njihove higienske vložke.

Opomnik: Večina vaginalnih vonjev je normalnih in zdravih, vaginalni tuš pa ne preprečuje spolno prenosljivih bolezni ali nosečnosti – pravzaprav lahko privede do vaginalnih okužb, ki povečajo tveganje za medenično vnetje, HIV in druge resne zdravstvene težave.

Če vas skrbi vaginalni vonj ali izcedek, se obrnite na svojega zdravnika.

»Zaradi tamponov in higienskih vložkov ste boljši pri športu«

Skupaj z belimi oblačili, ki vam naj pokažejo, kako manekenke zaupajo njihovim izdelkom, sta šport in pustolovščina pogosta tropa pri oglaševanju izdelkov za menstruacijo. Sicer ni povsem jasno, kakšno povezavo ima padalstvo, telovadba in menjavanje avtomobilskih pnevmatik z vašo menstruacijo, toda številna podjetja pri prodaji svojih izdelkov uporabljajo podobe srečnih, športnih in brezskrbnih žensk.

Sporočilo, da med menstruacijo lahko počnete karkoli, je lahko spodbudno, lahko pa je tudi žaljivo, če med menstruacijo občutite hude bolečine ali utrujenost.

»Tampon lahko uporabljajo tudi neporočena dekleta«

V 1930-ih so bili proizvajalci tamponov zaskrbljeni, da neporočene ženske (za katere je na splošno veljalo, da so device) ne bi uporabljale tamponov, ki so bili videti nekoliko falični in – kar je bilo najbolj šokantno – prodrejo v vagino. To je bil v 1990-ih še vedno razlog za zaskrbljenost , ko so objavili oglas za Tampax, v katerem so drzno uporabili besedo »devica«. Sporočilo je vseskozi enako: z uporabo tamponov nikakor ne morete izgubiti nedolžnosti. To sporočilo je stoodstotno resnično.

»Menstrualna kri je modra«

Vseprisotna modra tekočina, ki se uporablja v številnih oglasih, mladim pošilja popačeno sporočilo o tem kaj je menstruacija in čemu so namenjeni ti izdelki. Prav tako sugerira, da je menstrualna kri preveč ogabna, da bi jo lahko pokazali na televiziji, med tem ko se kri redno kaže v športu, medicinskih dramah in grozljivkah.

V 1990-ih je Libra povzročila razburjenje, ko so objavili oglas, očitno mesta zločina, v katerem je ženska s higienskim vložkom brisala skrivnostno temno tekočino. Bodyform je nato leta 2016 naredil še korak naprej in objavil oglas, v katerem je prikazana prava kri, vendar ne na higienskem vložku ali tamponu. Prikazuje športnice, ki se poškodujejo, se poberejo in nadaljujejo, z napisom »No blood should hold us back« (Nobena kri nas ne sme ustaviti). Čeprav nedvomno napredek v primerjavi z vso belo lajkro prejšnjih obdobij, še vedno prodaja idejo, da bi ženske morale prebroditi bolečino in nadaljevati življenje, kot da se ni nič zgodilo. Če je vaša menstruacija modre barve, se prosim obrnite na svojega zdravnika.

Bonus: Oglasi za menstrualne izdelke, ki se šalijo na svoj račun

Leta 2010 je Kotex objavil dva oglasa, ki sta se norčevala iz njihovega lastnega »neumnega« in »odvratnega« oglaševanja. Prvi prikazuje odlomke iz starih oglasov istega podjetja in sarkastično 20-letno igralko, ki pripomni: »Oglasi na televiziji so mi res v pomoč, ker ko uporabijo modro tekočino me to opomni, kako mora izgledati.« Drugi oglas se dekonstruira na način, da samozavestna ženska vpije: »Kupite iste tampone, ki jih uporabljam jaz, ker nosim bele hlače in imam lepe lase. In ker si želite, da bi bili jaz.« Naslednji, da se opraviči za zavajanja javnosti s svojimi prejšnji oglasi je bil leta 2012 na vrsti Bodyform, s šaljivim odzivom nezadovoljnemu gledalcu. Da, igralka res pije modro tekočino.

Ste naveličani evfemizmov in metafor za menstruacijo? Tudi mi smo.

Z leti se je oglaševanje izdelkov povezanih z menstruacijo izboljšalo, vendar je pred nami še vedno dolga pot. Oglas iz leta 2017 za »Radiant Collection« podjetij Tampax in Always, je preplavljen z belimi oblačili in obljublja najtišji ovoj za večkratno rabo (da ne bi kdo slišal, da imate menstruacijo).

Menstruacija je normalen in naraven proces, ki se ga ni treba sramovati.

Opombe:

1. Martino JL, Vermund SH. Vaginal douching: evidence for risks or benefits to women’s health. Epidemiologic reviews. 2002 Dec 1;24(2):109–24.

2. Ness RB, Soper DE, Holley RL, Peipert J, Randall H, Sweet RL, Sondheimer SJ, Hendrix SL, Hillier SL, Amortegui A, Trucco G. Douching and endometritis: results from the PID evaluation and clinical health (PEACH) study. Sexually transmitted diseases. 2001 Apr 1;28(4):240–5.

3. Brown JM, Hess KL, Brown S, Murphy C, Waldman AL, Hezareh M. Intravaginal practices and risk of bacterial vaginosis and candidiasis infection among a cohort of women in the United States. Obstetrics & Gynecology. 2013 Apr 1;121(4):773–80.

Vir: https://helloclue.com/articles/culture/what-advertising-teaches-us-about-periods

Jen Bell, 12. september, 2017

Napotila:

http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_kojadinovic-tea.pdf

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_sijamhodzic-ajla.pdf

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OZPZ8XFW

Zakaj moramo proizvajalcem gledati pod prste?

Bio, eko, razgradljivo, zeleno, brez tega in onega … današnji izdelki so prelepljeni s temi krilaticami, oglasni bloki pa trajnostni do onemoglosti. Pa res lahko zaupamo navedbam proizvajalcev, če se seveda sploh znajdemo med vsemi oznakami?

Poročilo Too Good to be True o navedbah na plastičnih izdelkih pravi da ne.

Belgijski kolegi so namreč analizirali izjave in oznake na 82 plastičnih izdelkih in ugotovili sledeče:

  • 75 % navedb zraste na domišljijskem zelniku marketinških oddelkov podjetij in tako niso preverjene s strani neodvisnih strokovnjakov,
  • 49 % navedb je nejasnih za potrošnike,
  • 46 % navedb je nerelevantnih za reševanje plastične krize,
  • 26 % navedb pa je nezanesljivih

Na navedbe proizvajalcev se torej ne gre zanašati. Kaj pa njihovi projekti, rešitve in obljube? Nak, tudi tu jim ne kaže dobro. V gibanju Break Free From Plastic so pripravili pregled vseh teh obljub največjih onesnaževalcev. Izmed 256 projektov oz. obljub je le 39 takih, ki dejansko naslavljajo problem onesnaževanja s plastiko prek ponovne uporabe. Vse ostalo je le pesek v oči, ki samo poslabšuje situacijo. Najslabše se je izmed top globalnih onesnaževalcev, ki jih vsako leto identificiramo prek podpisa blagovnih znamk, odrezal Procter & Gamble.  

Ko smo ravno pri popisu blagovnih znamk … Glede na ta odkritja je očitno, da moramo proizvajalcem gledati pod prste in jih usmerjati, da končno pričnejo denar in energijo vlagati v prave rešitve. Ravno zato že štiri leta po celem svetu opravljamo brand audite oz. popise blagovnih znamk. Poenostavljeno povedano – ko poberemo odpadke na čistilni akciji ali na sprehodu, popišemo še njihove blagovne znamke in nekaj drugih podrobnosti.

Podatke vsako leto konec septembra zberemo in z njimi potrkamo na vrata tistim proizvajalcem, ki smo jih v naših popisnih obrazcih najpogosteje označili. Podatke za Slovenijo zbiramo Ekologi brez meja. Tudi tokrat vas prosimo, da nam pomagate pri tem globalnem projektu skupnostne znanosti, mi pa obljubimo, da bomo še naprej težili največjim onesnaževalcem.

Navodila za popis blagovnih znamk

Za konec pa še nekaj pozitivnega. Prave rešitve obstajajo in delujejo. Prinašajo prihranke za denarnice in okolje. Če bi do leta 2027 delež ponovne uporabe za lončke in embalažo za hrano povečali le za 20 %, bi:

  • prihranili 9,9 milijonov ton virov
  • 2,6 milijard kubičnih metrov vode
  • preprečili izpuste 940.000 ton CO2 in 
  • prihranili 3,7 milijarde €. 

Vas zanimajo številke ob 50 % ponovni uporabi do 2030? Preberite si zanimivo #WeChooseReuse poročilo

Katja Sreš

Vir: http://ebm.si/o/sl/

Tri desetletja in pol zelenega zavajanja: kje smo pa mi?

Koliko časa poznamo v Sloveniji termin zeleno zavajanje?

To je lep prevod izvirnika »greenwashing«, ki pa ga hiter iskanje po Googlu prikaže le v skromnih nekaj več kot deset zadetkih. Zanemarljivo. Ali to pomeni, da ga pri nas ni, da ga ne znamo prepoznati ali pa se z njim še ne ukvarjamo dovolj?

Kdaj je podjetje v položaju, ko si lahko privošči krovno sporočilo ali naslov »Mi smo okoljsko nevtralni«? Takrat, ko ob njem stoji zvezdica, ki pojasnjuje, v katerih (skromnih) točkah to dejansko smo, takrat, ko za tem stojijo znanstvene trditve, ali takrat, ko je »mi« zares »mi«, torej podjetje, ki je podpisano spodaj in ni zgolj en košček njega. Pred časom me je pred vhodom v eno od samopostrežnih drogerij pri nas nagovoril napis »Mi smo okoljsko nevtralni*« (z zvezdico na koncu, torej). Pod njim so postavljeni trije izdelki nove linije, ki je na plakatu opredeljena s pojasnilom »okoljsko nevtralni izdelki*« (tudi z zvezdico). Dodan je še seveda podpis z logotipom podjetja. Ali je to zeleno zavajanje?

Nadaljevanje na: https://www.marketingmagazin.si/aktualno/tri-desetletja-pol-zelenega-zavajanja-kje-smo-pa-mi

Meta Pavlin Avdić

Kako narediti odličen oglas ali napisati detektivsko zgodbo z uporabo filozofije

Malokdo ve, da se lahko naredi odličen oglas, tudi če poznaš filozofijo oz. natančneje z uporabo kognitivne filozofije, ki se ukvarja s tem, kako mislimo in se odločamo, zakaj pogosto govorimo eno, delamo drugo in zakaj smo tako pogosto nagnjeni k predsodkom, zmotam in pristranskosti. Recimo, zakaj se nam zdi boljša odločitev za nakup knjige, ki je na razprodaji v knjigarni A znižana z 29 na 27 evrov, kot za nakup iste knjige v knjigarni B, kjer je njena redna cena 27 evrov. Če gremo v katero od restavracij, kjer lahko izbiramo med različnimi velikostmi porcij – majhna, srednja ali velika –, opazimo, da srednja porcija stane skoraj toliko kot velika. Če se ob navidezni odlični kupčiji odločimo za največjo in najdražjo možnost, nas je v nakup prepričala kognitivna pristranskost, pri kateri namerna predstavitev dodatne, nekoliko manj privlačne možnosti – v tem primeru razmeroma drage srednje velike porcije – usmeri našo odločitev za največjo porcijo in s tem k porabi več denarja, kot bi sicer racionalno izbrali. Podobno se odločamo tudi, ko gre za stereotipe in predsodke, da so dražji izdelki kakovostnejši ali da so izdelki iz Evrope boljši od kitajskih in podobno.

Več na: http://www.airbeletrina.si/clanek/kako-narediti-odlicen-oglas-ali-napisati-detektivsko-zgodbo-z-uporabo-filozofije

Katarina Majerhold

Zgodba o plastiki

Kratki animirani film Zgodba o plastiki (The Story of Plastic, 2021) razgrne ozadja naslovov o onesnaževanju s plastiko in razkriva resnične vzroke in posledice svetovne krize s plastiko. Animirani film je spremljevalni del istoimenskega dokumentarnega filma, ki je bil premierno prikazan aprila 2020.

Transkript:

Verjetno ste že slišali za orjaški otok s smetmi v oceanu[1], ali za tisto ubogo morsko želvo, ki se ji je v nosu zataknila slamica[2]. Mogoče ste že slišali tudi, kako se plastika nahaja tudi v ribah, ki jih jemo![3]

Kriza plastike je deležna velike pozornosti, toda naslovi prispevkov se običajno osredotočajo na plastiko, ki konča v okolju, to pa je le del zgodbe. Resnica je, da ima plastika cel življenjski cikel, ki je skrit našim očem – cikel, ki od začetka do konca škoduje ljudem in planetu.

Začnimo na začetku. Plastika je narejena iz fosilnih goriv, ​​kot sta nafta ali zemeljski plin, ki ga pridobimo z hidravličnim drobljenjem[4]. Črpanje teh fosilnih goriv in njihovo spreminjanje v plastiko ustvarja veliko onesnaževanja[5]. Onesnaževanja, ki najpogosteje prizadene obratom bližnje marginalizirane skupnosti[6].

Ker za pogon naših življenj porabimo vse manj nafte in plina, je industrija fosilnih goriv našla svojo rešitev v plastiki.[7] Naftne in plinske družbe podvajajo proizvodnjo plastike in samo v ZDA do leta 2025 načrtujejo izgradnjo ali razširitev več kot 300 petrokemičnih obratov.[8]

Ta podjetja že zdaj proizvedejo več plastike, kot je lahko uporabimo. Kam torej gre vse ta plastika? Veliko jo je namenjene na nove trge v Aziji, Afriki in Latinski Ameriki.[9]

Bolj kot katero koli drugo kategorijo izdelkov, rabe plastike ne poganja povpraševanje ampak ponudba. Korporacije, kot so Unilever, Nestle in Procter & Gamble po vsem svetu agresivno tržijo izdelke za enkratno uporabo.[10] [11]

Ta podjetja gredo v kraje kot je Indonezija in ponujajo svoje izdelke skupnostim, ki na vse te količine plastike niso pripravljene. Mogoče so navajene na naravno embalažo ali pa živijo na majhnem otoku brez urejenega sistema zbiranja odpadkov. Poleg tega pa države globalnega severa v te države izvažajo tudi svojo lastno odpadno plastiko.[12]

Ko vse to skupaj seštejemo ni čudno, da toliko te plastike konča v okolju. Globalno v okolju konča ogromnih 32% plastične embalaže. 40% plastične embalaže gre na odlagališča, kjer se plastika le nabira in za katero bodo morale poskrbeti prihodnje generacije. 14% plastične embalaže pa je sežgane v sežigalnicah.[13]

Sežiganje je umazana industrija, ki proizvaja strupeni dim in leteče delce pepela.[14] Ti zelo dragi objekti so odvisni od plastike, da lahko v procesu kurjenja izgori še vse ostalo – navsezadnje gre vendarle za nafto in plin. Takšna industrija si želi več plastike, ne manj.[15]

Potem je tukaj še recikliranje. Na žalost to ni rešitev kakršna mnogi menijo, da je. Samo 14% plastične embalaže je reciklirane in samo 2% je reciklirane učinkovito, kar pomeni, da po predelavi postane tako uporabna kot je bila prej. Preostanek se predela v nekaj slabšega in večina reciklirane plastike se reciklira samo enkrat, preden vseeno konča na odlagališčih, v sežigalnicah ali v okolju.[16]

Izkaže se, da ne moremo sežgati, pokopati ali reciklirati, da bi se lahko rešili iz te težave, kot tudi ne moremo samo pobrati vse te plastike iz okolja.[17] To je podobno kot bi poskušali izlivanje vode iz kadi preprečiti z čajno žličko, medtem ko je pipa na polno odprta.  

Kaj pa, če bi pipo zaprli tako, da bi ustavili stroj, ki proizvaja plastiko? To pomeni sprejemanje takšnih politik, ki ustvarjajo sistemske spremembe, kot je postopno opuščanje plastike za enkratno uporabo, ki najbolj onesnažuje, prenehanje subvencioniranja fosilnih goriv, ki spodbujajo velika plastična podjetja in zahtevati prevzemanje odgovornosti za plastične odpadke, ki jih ustvarjajo.[18]

Tako lahko dosežemo svojo vizijo prihodnosti brez odpadkov, v kateri bodo vsi naši izdelki in embalaža ponovno uporabni ali jih bo mogoče popraviti, učinkovito reciklirati ali kompostirati[19] ter navsezadnje tako ustvariti trajnostno, krožno ekonomijo, ki deluje tako za ljudi kot za planet.

Vir: https://www.storyofstuff.org/wp-content/uploads/2021/04/SoSP.Movies.SOP_short.Script.pdf

Napotili:

Razbijamo mite o plastenkah in steklenicah


[1] National Geographic. Great Pacific Garbage Patch. Julij 2019.

[2] Plastic Pollution Coalition. The Turtle That Became the Anti-Plastic Straw Poster Child. November 2015.

[3] Current Environmental Health Reports. Microplastics in Seafood and the Implications for Human Health. Avgust 2016.

[4] Center for International Environmental Law. Fossils, Plastics, and Petrochemical Feedstocks. September 2017.

[5] Center for International Environmental Law. Plastic & Health: The Hidden Costs of a Plastic Planet. Februar 2019

[6] Union of Concerned Scientists. Double Jeopardy in Houston. Avgust 2016.

[7] Center for International Environmental Law. Fueling Plastics: How Fracked Gas, Cheap Oil, and Unburnable Coal are Driving the Plastics Boom. September 2017.

[8] American Chemistry Council. U.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 BillionU.S. Chemical Industry Investment Linked to Shale Gas Reaches $200 Billion. September 2018.

[9] New York Times. Big Oil Is in Trouble. Its Plan: Flood Africa With Plastic. Avgust 2020.

[10] Break Free From Plastic. BRANDED Volume III: Demanding Corporate Accountability for Plastic Pollution. December 2020.

[11] GAIA. Sachet Economy: Big Problems in Small Packets. Julij 2020.

[12] GAIA. DISCARDED: Communities on the Frontlines of the Global Plastics Crisis. April 2019.

[13] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[14] GAIA. Fact Sheet: Plastic and Incineration. 2019.

[15] GAIA. The High Cost of Waste Incineration. 2020

[16] World Economic Forum. The New Plastics Economy: Rethinking the future of plastics. Januar 2016.

[17] Dezeen. The Ocean Cleanup labelled “a dream that seduced many people.” Maj 2019.

[18] Rethink Plastic. Reusable Solutions: How Governments Can Help Stop Single-Use Plastic Pollution. Oktober 2019.

[19] GAIA. The Zero Waste Master Plan: A Guide to Building Just and Resilient Zero Waste Cities. 2020