Category: Potrošništvo

Omejitev reklamnega onesnaževanja

V oddaji Slovenska kronika na TV Slovenija so pripravili prispevek o poskusu Kočevja, da omeji oglaševanje na prostem.

Prispevek na: https://www.rtvslo.si/rtv365/arhiv/174840631?s=tv

Barbara Renčof, TV Slovenija

Ne tekmujmo, kdo da več

Obdarovanje naj ne bo sinonim za drage in dragocene predmete, darila izbirajmo z mislijo na prihodnost, opozarjajo v okoljevarstvenih in potrošniških organizacijah

Darila – igrače, čokolada in čoko­ladni bomboni, parfumi, noga­vice -, čestitke in razglednice, okraski, hrana in pijača za zabave se naj­pogosteje znajdejo na vse daljših naku­povalnih seznamih v decembru. Tudi letos se je nakupovalna mrzlica začela že z novembrskim črnim petkom. O tem, koliko Slovenci porabimo za novo­letne praznike, je mogoče ugibati le iz anket. Pri Zvezi potrošnikov Slovenije (ZPS) so lani ugotavljali, da dobra polo­vica vprašanih za praznovanja ob koncu leta porabi med 50 in 200 evri, četrtina do 500 evrov, osem odstotkov pa več.

Količina odpadkov se poveča za četrtino

Med prazniki se poveča tudi količina odpadkov, in to kar za četrtino, ob tem ko je že čez celo leto količino zavrženih oblačil in obutve, hrane in drugih od­padkov mogoče meriti v tonah. Po svetu pripadniki različni gibanj že lep čas opozarjajo na čezmerno potrošnjo, dan brez nakupa pa imamo tudi pri nas. “Letos smo ga s hodečo razstavo stylingov ra­bljenih oblačil. Seveda vse te pobude podpiramo in opažamo rast ozavešče­nosti vsaj pri nekaterih skupinah ljudi. Tako se vedno bolj gleda na poreklo iz­delkov in njihov okoljski odtis. Želimo si, da bi temu čim bolj in čim hitreje sledila tudi ponudba;’ pravi Katja Sreš iz dru­štva Ekologi brez meja. Slovenski dan brez nakupa koordinirajo v društvu Focus. Njegova predsednica Živa Kavka Gobbo poudarja: “Zavedanje o proble­matiki potrošništva se širi. Vse več je potrošnikov in tudi ponudnikov alter­nativnih načinov potrošnje in izdelkov.”

Prednost dajmo doživetjem

“Naj imajo letos pred kupljenimi darili prednost storitve in doživetja, doma na­rejena darila, ki so lahko tudi okusna, darila, ki za delovanje ne potrebujejo baterij … Obdarovanje naj ne bo sinonim za drage in dragocene predmete. Ne tek­mujmo, kdo da več, ampak podarimo to, kar bo nekoga razveselilo, osrečilo;” pred prazničnimi dnevi v Zvezi potrošnikov Slovenije in društvu Ekologi brez meja pozivajo, naj bodo letošnja darila izbra­na z mislijo na prihodnost, trajnostna. “Trajnostno je darilo, ki ga nekdo v re­snici želi ali potrebuje. Darilo, ki ga bo obdarovanec želel uporabljati v prihodnjih letih in je dovolj kakovostno, da lahko preživi ves ta čas. Trajnostno je tudi darilo, ki sledi načelu manj je več. Cilj trajnostnega obdarovanja je čim bolj zmanjšati uporabo virov, uporabi­ti naravne, biološko razgradljive mate­riale, tiste za večkratno uporabo ali za recikliranje, ki so že bili uporabljeni in še vedno obstajajo nekje na našem pla­netu, podpirati lokalne obrtnike, pošte­no plačati vse delavce in tako vsaj nekaj vrniti družbi in naravi,” razlagata Jasmina Bevc Bahar iz ZPS in Katja Sreš. Ob obdarovanju svetujeta sledenje filozofiji zavrni, zmanjšaj, ponovno uporabi, reci­kliraj. “Kupujte le tisto, kar potrebujete, in le toliko, kolikor potrebujete, obdaruj­te preudarno, za skupno praznovanje naj vsak pripravi le eno darilo in potem or­ganizirajte srečelov. Darilni papir upora­bite ponovno. Vse odpadke zavrzite na ustrezen način. Ali ste vedeli, da gre pla­stificiran papir ali tisti z bleščicami med mešane odpadke? Trajnost naj se odrazi tudi na jedilniku,” še poudarjata sogovornici in dodajata, da je neželena darila najbolje prodati, zamenjati ali podariti.

Porast spletnega nakupovanja

Lani smo Slovenci zaradi koronavirusa sicer decembra v trgovinah porabili ne­koliko manj denarja kot leto poprej. Prihodek v trgovini z izdelki za prostoča­sne dejavnosti in v trgovini s tekstilom in obutvijo je bil celo najnižji v zadnjih desetih letih. Več kot leta 2019 smo Slovenci lani med prazniki zapravili le v trgovinah z živili. Se je pa zelo povečala spletna prodaja, po podatkih statistič­nega urada je bil prihodek spletnih ponudnikov decembra 2020 višji za kar 77 odstotkov v primerjavi z letom poprej in za 60 odstotkov višji od mesečnega povprečja celotnega leta.

Ideje za trajnostno obarvana darila

Za sladokusce: kuharske delavnice, kuharska knjiga (lahko tudi rabljena ali iz antikvariata), degustacije, večerja ob svečah

Doživetja: članarina v fitnes klubu, tečaj joge, pilatesa, povabilo na izlet, obisk adrenalinskega parka

Za večne “študente” in ustvarjalce: tečaj za glasbeno šolo, tečaj šivanja, ustvar­janja z glino ali podobno ustvarjalno delavnico, kotizacija za seminar

Naredi sam: kopeli in kreme, namazi, marmelade, pleteni šali in rokavice “osvežena” oblačila

Za ljubitelje knjig: avdio knjiga, naročnina na časopis/revijo, naročnina na sple­tno platformo s filmi, dokumentarnimi oddajami, e-knjiga

Za vsakogar: družabne igre, vstopnica za kino/gledališče/koncert, dan za spro­stitev, semena rastlin, rože, kava

Podarite svoj čas: čas, v katerem popravite polomljeno kljuko, počistite klet ali kopalnico, ponudite varstvo ali masažo

Kupujemo s čustvi, ne z razumom

Zakaj se v nakupovalnih košaricah znajdejo tudi neuporabne reči, na katere psihološke tipke pritiskajo trgovci, in ali imajo ljudje v mislih tudi negativne vidike nakupovanja

Psihologinja mag. Mateja Videč­nik pravi, da se bo potrošnja umirila, ko se bodo ljudje zave­dli, da ne potrebujejo vsega, kar vidijo, ko bodo racionalno spoznali, da kopiče­nje predmetov, tudi nepotrebnih, pred­stavlja čustveno navlako, ki nas bremeni. “Ko bomo ugotovili, da nov par čevljev ne prinaša sreče ali miru v duši.”

Decembra še posebej globoko sežemo v denarnice za praznične nakupe. Zakaj tako radi nakupujemo, včasih tudi popolnoma neuporabne reči?

“Več je razlogov. V to nas lahko sili opra­vičevanje oziroma podzavedna krivda, da smo se določenemu človeku prema­lo posvetili čez leto. V to nas silijo tudi neka pretekla prepričanja, ki smo jih močno ponotranjili – da moramo ku­povati, da moramo obdariti s kupljeni­mi darili. Kaj bodo pa drugi rekli, če ne bomo obdarovali, kaj si bodo drugi mi­slili? Poznamo tudi efekt Darwinovega upogibanje roke oziroma prijemanja: fi­zično dejanje pobiranja izdelkov s polic naj bi naši možgani registrirali kot na­grado. Zasvojenost z nakupovanjem bi lahko enačili z vedenjem naših pred­nikov, ki so uživali v nabiranju sadja in druge hrane, zlasti kadar je bilo te v izo­bilju. Nakupovanje naj bi tudi povezova­lo in imelo efekt druženja. Še en razlog je, da zaradi dopamina čutimo ugodje. Kupec ni preveč racionalno bitje, če bi bil, ne bi bilo toliko zgrešenih nakupov. Ljudje delujemo tako, da nam je najlaž­je, da porabimo najmanj napora in časa. Najlažje se je zapeljati v trgovski center, parkirati tik ob njem, na kupu imamo morje ponudbe, izbire … To je najlažja, najhitrejša, hipna rešitev. Zavedati se moramo, da se bomo tako, kot smo živeli in delali vse leto, vedli tudi v decembru.”

Če smo čez leto opravljali impulzivne nakupe, jih bomo torej tudi v decem­bru.

“Ja. Bolj ko smo v stresu, ko čutimo po­manjkanje kontrole nad situacijami, bolj iščemo emocionalne dražljaje, apetite po novem in nepričakovanem in bolj im­pulzivno nakupujemo.”

Trgovci imajo vsekakor svoje prijeme, kako spodbujati potrošnjo. Na katere psihološke tipke pri ljudeh pritisnejo?

“Prodajni ‘triki’ v prazničnem času so še bolj močni. Prodajalci intenzivno pritiskajo na vse naše čute. Z lučkami in krasnimi izložbami na vid, z božič­no glasbo vsepovsod na sluh, z božič­nimi vonjavami na vonj. Kupujemo s čustvi, čutili, ne z razumom. Naši mo­žgani se med nakupovanjem večino­ma vedejo iracionalno in se napajajo iz nezavednega. Veliko je tudi popustov, akcij. Mnogo izdelkov je oblikovanih prav za prodajo v decembru in čez leto nimajo nobene funkcije. Pomemben je način predstavitve izdelka, da je lepo oblikovan, postavljen. Vemo, da te­snobni in nezadovoljni kupci zapravi­jo več, zato se ustvarja strah, da bomo nekaj zamudili, da je še samo omejeno število izdelkov … Gre za efekt FoMO – Fear of Missing Out -, ki je označen kot neka tesnoba, razdražljivost, ki se vrti okoli naše kompulzivne skrbi, da bi lahko zamudili neki dogodek, nakup. Poznamo pa tudi pet ključnih bolečin, na katere ‘igrajo’ trgovci: pomanjka­nje časa, pomanjkanje denarja, varnost oziroma strah, zdravje in podoba v jav­nosti. Če izdelek zadovolji eno ali več naših potreb oziroma bolečin, je njego­va uspešnost pri nakupu večja.”

Tudi k nam so z zahoda prodrli črni petek in drugi podobni nakupoval­ni dnevi. Se pa v svetu že oblikujejo razna gibanja, kot je dan brez na­kupov. Ali imajo ljudje vedno bolj v mislih tudi negativne vidike nakupo­vanja?

“Pojavljajo se skupine ozaveščenih potrošnikov, tudi na strani raznih vplivnežev se nekateri zavzemajo za trajnostno potrošnjo, reciklažo, obdarovanje s svojim časom, z druženjem in ustvarjanjem skupnih spominov. Opažam tudi vedno več izmenjav obla­čil med prijateljicami, ki to združijo s prijetnim druženjem.”

A še vedno v manjši meri. Res pa Slo­venci najbrž nismo tako veliki potro­šniki kot denimo Američani. Kakšni potrošniki smo?

“Postajamo hibridni nakupovalci, pri naših nakupnih odločitvah se preple­tata splet in fizične trgovine. Nakupo­vanje je vedno bolj povezana izkušnja z obeh svetov. Zahtevamo odlično izku­šnjo tako na spletu kot v živo. Nakupo­vanje preko spleta je postalo vsakdanja praksa, v fizičnih trgovinah želimo po­rabiti čim manj časa.”

V zadnjih letih se je povečala ponud­ba za otroke, ob tem imamo genera­cijo staršev, ki bi otrokom omogočili vse, kar je mogoče. Številne reklame v teh dneh nagovarjajo predvsem otroške želje in prikazujejo idealistično podobo srečnih družin.

“Otrok lahko predstavlja statusni simbol, ‘projekt’, ki ga je treba čim bolje ‘izpeljati. Pomemben je vizualni vtis, saj je treba posodobiti svoje objave na dru­žabnih omrežjih. Če je fokus družine zunaj svoje celice, v razkazovanju, po­membnosti mnenj drugih, so pomemb­ni tudi nakupi dragih blagovnih znamk in izdelkov za otroka. Le najboljše in dražje je dovolj dobro. Vse je treba fo­tografirati in deliti z drugimi. ‘Vreden sem le, če me drugi vidijo in pohvalijo.’ To vsekakor predstavlja ‘beg od sebe’.”

Franja Žišt, Večer

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/intervju-mateja-videcnik-psihologinja-kupujemo-s-custvi-ne-z-razumom-10262198 in https://www.vecer.com/slovenija/obdarovanje-naj-ne-bo-sinonim-za-drage-in-dragocene-predmete-10262206  

Manj sveč in cvetja, več pogovora

Množična potrošnja vpliva tudi na praznovanje dneva spomina na mrtve. A kaj, ko nagrobne sveče v nekaj urah postanejo odpadek

Prvega novembra se spominja­mo umrlih, njim v čast so po­kopališča polna sveč in ljudi, ki se udeležujejo žalnih slovesnosti po državi ali obiskujejo grobove. A kaj, ko so v duhu podnebne krize preštevilne sveče nepotreben odpadek, v gneči na pokopališčih pa je težko dosegati tudi epidemiološke standarde.

Od profita do materialne bede

Prazniki božič, velika noč, dan spomi­na na mrtve imajo dolgo in predvsem religiozno tradicijo, vendar so se pomembno preobrazili in postali pred­vsem poslovna priložnost, izpostavlja kulturolog Boštjan Remic. »Množič­na potrošnja je postala pomemben del kapitalistične akumulacije, pred­vsem v fordistični fazi, ko so dobri­ne postale dostopne za široke ljudske množice. Vsak praznik zdaj spremljajo neskončno dolge in obsežne marketin­ške kampanje, ki zagotavljajo prodajo, ta pa je pogoj za realizacijo profitov.

To prinaša negativne družbene posle­dice, na primer spremembo medoseb­nih odnosov in poplitvenje duševnega prazničnega življenja, kar kritizirajo tradicionalisti, ali pa stiske ob tem, ko si številni delovni ljudje ne morejo pri­voščiti daril za svoje bližnje. Predvsem pa prinaša negativne okoljske posle­dice, saj množična potrošnja prispe­va k okoljski katastrofi, na začetku katere živimo. Sploh, ker gre pogosto za povsem neracionalno potrošnjo, ki ne zadovolji neposrednih potreb ljudi, ampak marketinško ustvarjene želje oziroma tiho prisilo. Ob tem pa kapital s strategijo načrtne zastarelosti potrošne dobrine proizvaja tako, da hitro posta­nejo neuporabne in da jih je težko ali vsaj predrago popravljati. Potrošniška podoba praznikov je dobra ilustracija kaotičnosti in iracionalnosti kapitalistične družbe, ki hkrati s profitom pro­izvaja tudi družbeno in okoljsko krizo, ljudi pa potiska v duševno in nekatere tudi v materialno bedo,« razlaga kultu­rolog.

Hospic: Poslovitev je za proces žalovanja izjemnega pomena

Kljub določenemu napredku – v društvu Hospic namreč opažajo porast vedno mlajših prostovoljcev – je smrt še vedno tabu tema. »Slovenci smo znani po tem, da porabimo ogromno sveč, veliko de­narja porabimo za cvetje, medtem ko se smrti in pogovora o njej zelo bojimo. Živimo, kot da smo neumrljivi,« proble­matizira predsednica društva Renata Jakob Roban. »Na smrt gledamo z varne distance, kot da bolezen in smrt nista ves čas med nami, ampak sta tam nekje za ciljno črto. A če bomo izgubili odnos, ki nas določa v resničnosti, bomo kot družba razpadli. Ni tako velik problem, če človek umre zaradi bolezni, tudi če je to covid, kot če umre zaradi osamlje­nosti in odsotnosti odnosa. Hrepenenje po odnosu se danes s pridom zlorablja v prodajnem menedžmentu, vsi oglasi so naslonjeni na čustva. S tem smo bom­bardirani vsak dan in počasi začenjamo verjeti, da če ne bomo dosegli te sreče iz oglasov, ne bomo imeli vsega. To se še posebno opazi v božičnem času. Koliko družin hrepeni po toplini, družini, sre­čanju, a ravno takrat je ogromno prepi­rov in stisk. Ker so naša pričakovanja v skladu s tem, kar nam diktira okolica,« je kritična predsednica.

V Hospicu se zato z aktivnostmi tru­dijo ozaveščati različne ciljne skupine celo leto. Jakob Robanova je izpostavila, da se trenutno osredotočajo na pomen poslovitve, besede, ki je ni v Slovar­ju slovenskega knjižnega jezika, a je za proces žalovanja izjemnega pomena. »V času epidemije se pokazalo, da je pos­lovitev, ki je omejena na čas od trenut­ka smrti pa do enega dneva, izjemnega pomena. Slovo je vezano na obrednost,« pojasnjuje Jakob Robanova. Kot je dejala, sama prvi november preživi v krogu svoje družine, grobove obisku­je druge dni v letu. »Preko svojega dela sem ves čas v stiku z minevanjem, kar mi po drugi strani bogati življenje. Če gledaš na življenje s perspektive poste­lje umirajočega, imaš prioritete hitro na pravem mestu,« opozarja.

Sveča v nekaj urah postane odpadek

V zadnjih letih lahko na trgu že opaža­mo alternative plastičnim svečam, od lesenih, steklenih do biorazgradljivih. Del ljudi pa se zaradi okoljske ozaveš­čenosti že odloča za drugačne načine zaznamovanja tega praznika. »Vseeno je količina plastičnih sveč še vedno gromozanska, ogromne koli­čine plastike pa so uporabljene povsem neracionalno, saj v nekaj urah ta pla­stika postane odpadek. Pobuda je pre­puščena trgu oziroma potrošnikom. Vendar pa prek alternativnih vzorcev potrošnje le redko pride do sprememb, ki bi prinesle pričakovane izboljšave. Dokler bo cena plastičnih sveč nizka, jih bomo ljudje kupovali. Zato bi morala na trgu posredovati država ali z ne­posredno prepovedjo ali pa z okoljsko davščino, ki bi neekološke sveče podra­žila. Vendar je druga rešitev slabša, saj ostaja znotraj tržne logike, višje cene pa bi od nakupa odvrnile predvsem tiste z nižjimi dohodki,« razpravlja Remic. Opozarja, da država problem nesmiselnega trošenja in nastanka odpadkov rešuje v skladu s podjetni­ško logiko, oziroma rečeno drugače, iz tega dela biznis. »Reciklaža in predela­va ne odpravita vseh negativnih okolj­skih učinkov (večina tipov plastike se proizvaja iz nafte, enako tudi parafin), hkrati se reciklira le del vseh sveč, pa tudi vseh frakcij odpadkov ni možno ponovno uporabiti. Država torej uve­ljavlja tržne principe, namesto da bi ekološko sporno blago preprosto pre­povedala. Razlog, zakaj tega ne stori – poleg pravnega okvira EU, ki pogos­to omejuje države članice pri takšnih ukrepih – pa je prej kot v ljudski tradi­ciji, saj bi se ta prilagodila, v poslovnih interesih proizvajalcev, uvoznikov in prodajalcev sveč,« razmišlja kulturolog.

Zakaj ne poslikani kamenčki, leseni nadomestki, sveče iz odpadnega olja …

Podjetje Plastkom, ki se ukvarja z reciklažo odpadnih nagrobnih sveč, jih letno dobi okrog dva tisoč, ob prvem novembru pa se količina poveča za okrog 20 od­stotkov. Za predelavo so najenostavnejše klasične parafinske sveče.

Najbolj ekološko je, če sveče ne prižgemo in se pokojnikom poklonimo s kreativnimi rešitvami, kot so poslikani kamenčki ali leseni nadomestki sveč, pravi Katja Sreš iz organizacije Ekologi brez meja. Če želimo vseeno prižgati svečo, uporabimo okolju bolj prijazne alternative, kot je sveča iz odpadnega olja, svetuje. Te med drugim izdeluje podjetje Oilright. Odpadno olje zbirajo po šolah, vrtcih, komunalnih podjetjih in restavracijah. Prevzeto odsluženo emba­lažo očistijo in ponovno napolnijo z okolju prijaznim voskom, pojasni Bogdan Dobnik iz Oilrighta. Okolju prijazna sveča ne sme vsebovati naftnih derivatov in različnih elektronskih komponent, poudarja Dobnik.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo:

Oglaševanje živil otrokom

Živilska industrija po različnih kanalih, kot so splet, televizija, družbena omrežja in oglasni panoji, vsakodnevno nagovarja naše najmlajše. Otrokom večinoma tržijo živila z manj ugodnim prehranskim profilom, torej živila, ki niso primerna za vsakodnevno uživanje.

Otroci predstavljajo zelo ranljivo populacijo, saj so zaradi pomanjkanja znanja za kritično vrednotenje oglasnih sporočil lahka tarča oglaševalcev živilske industrije, zato številne potrošniške in druge organizacije že vrsto let opozarjajo na pomanjkljivo regulacijo oglaševanja otrokom.

Tovrstno nagovarjanje namreč vpliva na njihove prehranjevalne navade, saj nanje poleg vzgoje pomembno vpliva tudi okolje. Okolje, ki spodbuja pogosto uživanje večjih količin energijsko goste in hranilno revne hrane je tako eden glavnih vzrokov naraščajočega trenda debelosti pri otrocih.

Čas je, da se EU zave problema in končno  pripravi zavezujoča pravila.

Na ZPS so tudi prepričani, da je skrajni čas, da medijska vzgoja najde svoje mesto v osnovnošolskem kurikulumu. Otroci in najstniki namreč potrebujejo pomoč pri oblikovanju kritičnega in neodvisnega pogleda na oglasne vsebine.

Uravnotežena prehrana otroku zagotavlja vir energije in hranil za optimalno delovanje telesa, rast in razvoj. Za dolgoročno zdravje je tako pomembno, da že kot otroci izoblikujemo zdrave prehranjevalne vzorce, saj so prehranjevalne navade, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu pogosto enake tistim v kasnejših življenjskih obdobjih.

Samoregulacija ne deluje

Da se stanje v Evropi, kljub prizadevanjem potrošniških organizacij še vedno ni izboljšalo, so pokazali rezultati najnovejše raziskave Evropske potrošniške organizacije (BEUC), v kateri je sodelovala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Izsledki raziskave so zaskrbljujoči, namreč naši otroci so preko različnih medijev in kanalov vsakodnevno izpostavljeni oglasom za živila z neustreznim prehranskim profilom.

Spomladi 2021 je pod vodstvom BEUC potekala raziskava na področju oglaševanja živil otrokom, v kateri je sodelovalo deset potrošniških organizacij iz držav članic EU, med njimi tudi ZPS. Zbrali smo 120 primerov trženja nezdrave hrane otrokom. Skupina strokovnjakov je nato izmed teh izbrala 81 primerov, za katere so menili, da kršijo zavezo EU Pledge. Od 81 pritožb, ki so jih predložili, jih je bilo le 14 (17 odstotkov) uspešnih, torej takšnih, ki naj bi resnično kršile zavezo EU Pledge.

Rezultati raziskave kažejo na to, da zaveze živilskih podjetij k bolj odgovornemu trženju živil otrokom v praksi preprosto ne delujejo. Prehranska merila EU Pledge imajo prav tako preveč pomanjkljivosti ter so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo oglaševanje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli preko različnih kanalov (konkretni primeri na povezavi):

– Prehranska merila za ključna hranila so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo trženje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli.

– Pravila EU Pledge veljajo le za otroške programe na TV, a otroci dokazano gledajo tudi druge vsebine, kot so oddaje v “prime-time”, športne oddaje ipd.

– Pravila niso primerna niti za vse svet digitalnega trženja niti ne obravnava učinkovito trženja v fizičnem okolju – kot je na primer na  embalaži  ali na oglasnih panojih – ki so jim otroci tudi izpostavljeni.

– EU Pledge postopek pritoževanja je prepočasen, netrasparenten in preveč prizanesljiv do ponudnikov.

Potrebujemo ambiciozna in zavezujoča pravila

BEUC je zato v okviru poročila o raziskavi pozvala Evropsko komisijo, naj se ne zanaša več na samoregulacijo in naj vendarle uredi trženje nezdravih živil otrokom na ravni EU. Potrebujemo zavezujoča pravila, ki bodo temeljila na prehranskih smernicah Svetovne zdravstvene organizacije in ki bodo vključevala:

– prepoved oglaševanja nezdravih živil po spletu, kamor spadajo tudi spletne strani živilskih podjetij in njihovi profili na družbenih omrežjih;

– prepoved predvajanja oglasov na TV za nezdrava živila od 6. do 23. ure in ne zgolj v času programov namenjenim otrokom;

– prepoved uporabe tržnih tehnik, ki privabljajo otroke s privlačnimi embalažami živil (npr. risani liki in maskote blagovnih znamk);

– veljavnost pravil za otroke do 18. leta starosti.

ZPS nasveti za starše, kaj lahko naredimo kot starši, stari starši, odgovorni odrasli, da zaščitimo naše najmlajše?

1. Otroke naučite kritičnega razmišljanja in predvsem bodite dober in odgovoren zgled.

2. Dostopa do neprimernih oglasnih sporočil jim ne morete preprečiti. Lahko pa se o vsebini teh oglasih z njimi pogovorite.

3. Na njim primeren način jim pojasnite, zakaj nekatera živila niso primerna za vsakodnevno uživanje ter jim predstavite pasti prekomernega uživanja pretirano sladkih, mastnih ali slanih živil.

4. Čeprav izdelek s samo predstavitvijo nagovarja otroke, še ne pomeni, da je primeren za njihovo vsakodnevno prehrano. Naj obljube o vsebnosti vitaminov, mineralov ne zavedejo tudi vas. Pred nakupom živila preverite njegovo hranilno tabelo. Pri oceni prehranskega profila si lahko pomagate z mobilno aplikacijo Veš, kaj ješ?

5. Kuhajte! Naj bo vsaj en obrok na dan skupen. Otroke spodbujajte k uživanju doma pripravljenih obrokov iz nepredelanih, svežih in sezonskih živil. Prav tako jih vključujte v proces priprave hrane.

Vir in več: https://www.zps.si/trg-in-cene-topmenu-306/oglaevanje-topmenu-307/11094-oglasevanje-zivil-otrokom-cas-je-za-strozje-omejitve

Dodatne informacije:

Kaj je EU Pledge? To je samoregulativna prostovoljna zaveza evropske živilske industrije k bolj odgovornemu omejevanju oglaševanja živil otrokom. Do danes vključuje 23 največjih podjetij, med njimi McDonald‘s, Coca Colo, Ferrero in Nestlé. Leta 2018 so vzpostavili t. i. mehanizem odgovornosti oziroma mehanizem reševanja pritožb, ki omogoča javnosti, tudi potrošnikom in njihovim organizacijam, da se lahko pritožijo, kadar menijo, da so pravila in merila zaveze kršena. Več informacij o EU Pledge: https://eu-pledge.eu/

Poročilo Evropske potrošniške organizacije BEUC o raziskavi na področju oglaševanja živil otrokom, september 2021 https://www.beuc.eu/publications/beuc-x-2021-084_food_marketing_to_children_needs_rules_with_teeth.pdf  (v angleškem jeziku)

Oglas potrošniških organizacij na temo oglaševanja otrokom https://www.zps.si/index.php?option=com_content&view=article&id=11095&catid=915

Več informacij: www.zps.si

Video: Evropska potrošniška organizacija: BEUC