Category: PR

“Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo.”

V podjetju Košaki TMI obžalujejo, da v skrbi za živali niso v celoti uspešni. Aktivisti pa ob tem opozarjajo, da je prikazana praksa legalna, a ni v skladu s sliko “Ustvarjeno s polno mero ljubezni”.

Druga skrita preiskava, ki jo je objavilo Društvo AETP in smo jo v Večeru predstavili že včeraj, je razkrila vpogled v delova­nje klavnice Košaki TMI. Na posnetkih je videti nerodno omamljanje živali, brce, suvanje z elektrošoki in prek­linjanje. Podjetje Košaki TMI je nato včeraj v odzivu zapisalo, da se del nji­hove predanosti in skrbi nanaša tudi na spoštovanje in ustrezno ravnanje z živalmi, prizadevajo pa si tudi za spo­štovanje nacionalnih predpisov in pred­pisov Evropske unije. “Tekoče izvajamo kontrole naših sodelavcev, prav tako upoštevanje predpisov nadzirajo in­špektorji uprave za varno hrano, vete­rinarstvo in varstvo rastlin, ki so vedno prisotni ob zakolu živine,” so še zapisali.

“Iz objavljenega posnetka je razvi­dno, da v naših prizadevanjih nismo vedno v celoti uspešni, kar seveda ob­žalujemo,” so se še pokesali. Trdijo, da z rednimi izobraževanji in preizku­si znanj skrbijo, da imajo sodelavci, ki ravnajo z živalmi, za to ustrezna znanja in spretnosti. “V primeru, ko ugotovimo neustrezno ravnanje, sodelavce tudi ustrezno sankcioniramo,” so povedali. V zadnjem letu so izvedli šestnajst in­ternih in tri zunanja izobraževanja sodelavcev. Član Društva AETP Samo Curk je dejal, da priznanje Košakov ne izpodbija dejstva, da podjetje s svojim sloganom zavaja javnost: “Prikazana klavna praksa je sicer legalna, ampak niti približno ne korespondira s sliko, ki jo Košaki javnosti implicirajo z zapi­som Ustvarjeno s polno mero ljubezni.”

Včeraj smo vprašanja v zvezi s po­snetki poslali tudi na pristojno ministr­stvo za kmetijstvo, vendar odgovorov nismo prejeli. Po poročanju Dela pa je uprava za varno hrano že uvedla in­špekcijski postopek, saj je na posnetku prepoznala prepovedana ravnanja.

Praksa na papirjih in v realnosti

Kako je pa v drugih klavnicah? Ana Ahčin, generalna sekretarka Gospodar­sko interesnega združenja (GIZ) Mesne industrije Slovenije, je prepričana, da se v splošnem slabe prakse v klavnicah ne dogajajo, saj so pravila jasna, ob kršit­vah pa mora reagirati inšpekcija. Na­vrgla je še, da po celem svetu poteka globalna kampanja nasprotnikov uži­vanja mesa, ki antimesno kampanjo podpirajo z milijardami in tako s priza­devanjem za zaprtje mesnih korporacij odpirajo priložnosti za veganske korpo­racije. Dodajmo, da se v Društvu AETP financirajo iz lastnih žepov, na svoji spletni strani pa zbirajo tudi donacije.

Maja Horvat, veterinarka in predse­dnica Slovenskega veganskega društva, meni, da se klavnica Košaki verjetno ne razlikuje od drugih v Sloveniji. Kot veterinarka je namreč pri praktičnih vajah videla, kakšna je praksa v klavni­cah na zakonodajni ravni in na papir­jih ter kakšna je v realnosti. “Veliko teh početij je v sivi coni legalnega, veliko pa je tudi direktnih kršitev (na primer nepravilna uporaba ‘tazerja’, manjka­joča vizualna pregrada med živaljo v ogradi za omrtvičenje in naslednjo v vrsti, brcanje in tepež živali). Najbolj pogosta in najhujša je najverjetneje ne­natančnost delavcev pri omamljanju, zato da delo hitreje steče. Zaradi te je marsikatera žival večkrat ustreljena v glavo s penetrirnim klinom. Živo žival se torej pri polni zavesti ‘strelja v glavo’, dokler klin končno ne doseže pravega mesta in žival omrtvičena obleži na tleh. Pogosto tudi kriteriji za omrtviče­nost niso preveč strogi, kar pomeni, da se da videti marsikatero žival obešeno na kavlju klavne linije, ki se ji pri zavesti prereže vratno žilo in kar nekaj časa (še vedno pri zavesti!) krvavi … Prizori so torej kot iz nekakšne grozljivke, le da se živalim takšne stvari dogajajo vsako­dnevno. Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo,” pove.

Surova sila postane navada

Maja Horvat je še opozorila, da se klavci soočajo s hudo travmo in stalnim psi­hičnim naporom kot tudi z zelo napor­nimi in slabimi pogoji dela: “Področje sicer še ni najboljše raziskano, so pa med zaposlenimi v klavnicah pogos­te posttravmatska stresna motnja, zelo visoka stopnja alkoholizma in tudi sa­momorov.” Večina klavcev se zaščiti tako, da začnejo na žival gledati kot na stvar. “Na smrt prestrašene živali poskuša­jo prisiliti v nekaj, česar ne želijo. Prašiči in krave vedo, kaj jih čaka. Vonjajo gro­zovit smrad po izliti krvi in slišijo krike prestrašenih živali, ki so v vrsti pred njimi. Zato se željam klavcev na vse moči upirajo, klavci pa se poslužujejo bolečih pripomočkov, različnih prisilnih tehnik, in kadar tudi to ne zadostu­je, surove sile. Pri marsikaterem klavcu surova sila postane navada, ki jo koris­tijo kot ventil za izražanje vseh negativ­nih emocij in nezadovoljstev. Seveda nič od tega ne opraviči krutega in agresiv­nega ravnanja, ki ga izvajajo že nad tako ubogimi živalmi v zadnjih minutah nji­hovega kratkega življenja,” razmišlja ve­terinarka. Horvatova je poudarila, da ljudje mesa in hrane živalskega izvora ne potrebujemo za zdravo in dolgo živ­ljenje, zato se ji zdi zakol že v osnovi krut in nepotreben. Izboljšanje pogoja v klavnicah ni rešitev, saj je humani zakol floskula, sklene veterinarka.

Kaj, če bi živinorejo zmanjšali?

Matevž Jeran, inženir prehrane in pobudnik projekta čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko: “Na vsake toliko časa v medije pricurljajo informacije o okrutnem ravnanju z živalmi v slovenski živinoreji in klavnicah. Ob tem so zelo pogosti pozivi, da bi število inšpektorjev ali število inšpekcijskih pregle­dov moralo biti veliko večje, kot je. Druga perspektiva: kaj, če so ti pozivi v bistvu dokaz, da je živinoreja v Sloveniji preveč obsežna, da bi inšpektorji lahko dobro opravljali svoje delo? Kaj pa, če bi raje živinorejo zmanjšali za desetkrat? Možnost okrutnega ravnanja z živalmi v živinoreji in klavnicah bi se posledič­no zmanjšala. Poleg tega bi ob toliko manjšem obsegu živinoreje inšpektorji končno brez težav lahko imeli pod nadzorom celotno živinorejo. Lažje bi se zaostrila tudi zakonodaja, ki ščiti rejne živali, saj država na tako majhno panogo ne bi več gledala z vidika profitabilnosti.

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/odzivi-na-posnetke-iz-klavnice-kosakov-legalno-ne-pomeni-pravicno-eticno-sprejemljivo-10263002

Kdaj žival postane meso?

Pred kratkim nam je na uho prišla zgodba neke brezdomke, ki jo je zavod za zaposlovanje poslal na šolanje za mesarko, ker gre za zelo zaposljiv poklic. A delo, ki bi lahko izboljšalo njen ekonomski položaj in ji prineslo topel dom, je bilo zanjo psihično preveč naporno in raje je predčasno opustila šolanje ter posledično ostala na cesti. Gre za krut poklic, ki pusti posledice. Pričanje nekdanje mesarke, ki je leta 2013 povedala, da je videla nemalo mesarjev, ki so ob pultih skrivali kanistre vina, torej ni presenetljivo. Za predajanje alkoholu imajo dober razlog, ki se skriva v pečatu, ki ga na duševnem zdravju pusti rutinsko ubijanje. Tega ne zmore vsak, tisti, ki pa, pa plačujejo visok davek.

Ljudje, sploh tisti, ki v proces živinoreje nimajo vpogleda, brez večjih težav v podzavesti ločujejo med kosom mesa in živim bitjem. Oglasi prikazujejo mamljive mesne izdelke, ne pokažejo pa (logično) procesa klanja. Kdaj nastane miselni preskok, ko brez slabe vesti pojemo zrezek in ne razmišljamo o njegovem izvoru? Kdaj žival postane meso? Koliko potlačenih čustev slabo plačanih delavcev, koliko kozarcev vina in koliko agresije nad živalmi je v prepadu med eno in drugo fazo? Dejstvo, da klavci z živalmi govorijo (pa četudi jih preklinjajo), nakazuje, da se zavedajo živosti bitij pred sabo. Čeprav govorimo o produktih, torej o končni fazi.

Evropske direktive in zakoni pa večino videnega na posnetkih, ki jih je objavilo Društvo AETP, dopuščajo. Tudi na farmah Ljutomerčan inšpekcija ni odkrila večjih nepravilnosti in jih verjetno prav tako ne bo našla v Košakih. Zanimiva je tudi zmotna predstava javnosti, da živali v plinski komori le mirno in brez bolečin zaspijo. Proces zaplinjanja z ogljikovim dioksidom je v resnici videti vse prej kot to. Živali se panično upirajo, dokler v njihova pljuča ne pride dovolj visoka vsebnost plina, ki jih v notranjosti močno žge. Glede na to, da uplinjanje velja za najbolj human način omamljanja, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali lahko sploh govorimo o humanih zakolih in ali je to res največ, kar človeštvo zmore za dobrobit živali.

Komu je namenjena “polna mera ljubezni”, ki jo oglašuje podjetje Košaki? Klavci, ki svojo jezo in agresijo stresejo nad živali, je verjetno niso deležni kaj dosti. Živali, ki se v paniki prerivajo na poti v plinsko komoro in zadušijo v bolečinah, verjetno tudi ne. “Visoka kakovost izdelkov in skrb za potrošnika skozi desetletja ostajata osnovno poslanstvo podjetja,” beremo v zavihku Kakovost in certifikati. Polna mera ljubezni je namenjena, če verjamete paroli – skrbi za potrošnika. Oziroma bolj verjetno je bolj ali manj v celoti namenjena ljubezni do dobičkov, kar je v kapitalističnem sistemu pričakovano. Nekaj je jasno kot beli dan: v gonji za čim večjimi dobički in čim večjo produkcijo mesa se standardi znižajo, velikosti kletk manjšajo in načini omamljanja cenijo. Kot družba borno morali premisliti, koliko mesa v resnici potrebujemo, in poiskati učinkovite sistemske rešitve, ki bodo tem potre­bam sledile.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/kdaj-zival-postane-meso-10262954

Fizične poškodbe, nespečnost, nočne more …

Po objavi posnetkov iz klavnice Košaki se zastavlja vprašanje, od kod izvira agresija klavcev do živali. Psihologinja Maša Blaznik opozarja, daje poklic klavca nujno treba postaviti v širši okvir

Osem ur na dan, 40 ur na teden ubija in razkosava živali. Omrtviči jih z električno pi­štolo, zakolje, zaplini, daje v krop, jim pušča kri, odstrani drobovino, jih da iz kože, razreže z električno žago. Osem ur na dan stoji v krvi, gleda stene, ki so poškropljene s krvjo, voha njen smrad in smrad živalskih iztrebkov, drobovi­ne. Hrup strojev in kriki prestrašenih živali so tisto, kar sliši, vsakdan mesar­ja klavca oriše psihologinja Maša Bla­znik, ki je raziskovala psihološki profil mladih klavcev ter ugotovljeno objavila v znanstvenem članku.

Sposobnost ubijanja ni prirojena

Večina ljudi, ki je meso, zaradi odpora do ubijanja ne bi zmogla ubiti živali za prehrano. “Ne gre za pomanjkanje em­patije ali informiranosti o krutosti sis­tema, temveč za sistematično podprto distanciranje od realnosti, gre za uga­šanje empatije, za hoteno nevednost. Vdor posnetkov iz klavnice Košaki je zato razburkal naš mir,” komentira psi­hologinja. Sogovornica je jasna: me­sarji klavci opravljajo zadolžitve, ki jim jih nalaga sistem, ki smo ga pos­tavili. Poklic je tako nujno postaviti v širši okvir mesne industrije in našega odnosa do živali.

Sposobnost ubijanja človeku ni pri­rojena, temveč se je mora sistematično učiti, pove in razloži: “Predispozicija naših možganov je namreč empatija, prepoznavanje in odzivanje na čustva in razmišljanja drugih. Krog otoka za empatijo in za nasilje se v določenem delu naših možganov prekrivata in zato izključujeta. Ko je aktiviran en, je drugi ugasnjen. Oba pa za svoj razvoj potre­bujeta spodbudo iz okolja. Če z vzgojo, učenjem in navadami spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije.” Ko ubijanje postane del poklica, je cena, ki jo plačujejo delavci, zelo visoka. Raz­iskave kažejo, da se soočajo tako s te­lesnimi kot z duševnimi težavami. “Poročajo o fizičnih poškodbah, nespečnosti, nočnih morah. V tem poklicu je prepoznano več depresije in tesnob kot pri drugih poklicih, prav tako vse oblike agresije (fizična agresija, jeza, sovražnost), zasvojenosti, obsesivno­-kompulzivne motnje. Dr. Benjamin E. Baran je v svoji raziskavi pokazal, da je element, ki ustvarja ključno razliko v primerjavi z drugimi poklici, prav ele­ment namenskega ubijanja živali,” po­jasni sogovornica.

Prisotnost klavnic ima vpliv tudi na širše okolje, v katerem so, še kažejo raz­iskave. Potrjeni sta bili povezava med zaposlitvijo v klavnici ter povečanim številom nasilnih dejanj v okolju v pri­merjavi z drugimi poklici ter povezava med prisotnostjo klavnice v okrožju ter povečanim številom aretacij za hujša kriminalna dejanja, pripomni.

Cena: posttravmatski sindrom

Ubijanje je torej v nasprotju s človekovi­mi prirojenimi nagnjenji, zato jih mora utišati, kar privede do tega, da začne psiha razvijati obrambne mehanizme. Gre za nezavedne strategije, s kateri­mi se zaščitimo pred tesnobnimi mis­limi ali občutki, pojasni Blaznikova. “Ustvarja se čustvena in mentalna lo­čenost med povezanostjo z živaljo kot živim bitjem in mesarjem. Človek se mora naučiti otopeti vpričo trpljenja in smrti. Mesarji poročajo, da jim pomaga vzdržati, ko na živali ne gledajo kot na živa bitja, temveč na kose mesa. Vendar nam obrambni mehanizmi ne omogo­čajo, da bi izbirali, kaj bi želeli čutiti in kaj ne. Ko utišamo težka čustva, utihne­jo tudi lepa,” pojasni.

Da lahko tako delo nadaljujejo, za­posleni v klavnicah razvijajo različne mehanizme. “To se lahko odraža v normalizaciji nasilja, povečani agresiv­nosti, čustveni otopelosti, v različnih oblikah zasvojenosti (alkohol, energetske pijače, droge …). Posledice tega dela se tako prelivajo tudi v osebni, družin­ski prostor, lahko tudi. širše. Opravlja­jo delo, zaradi katerega morajo utišati ali v celoti disociirati dele sebe. Zato je pri tovrstnih poklicih prepoznan pojav travmatičnega stresa povzročitelja. O njem govorimo, ko vzrok za pojav simp­tomov posttravmatske stresne motnje izvira iz povzročanja travme ali smrti drugemu,” pojasnjuje.

Posledice učenja ubijanja: sistemsko in kulturno nasilje

Otroci se v Sloveniji za poklic mesarja klavca začnejo usposabljati po osnovni šoli v okviru učnega programa triletnega srednjega poklicnega izobraževanja. Prav primer šolanja klavcev je dokaz dvojnih meril sodobne družbe: “Po eni strani družba vedenje otrok in mladostnikov, ki mučijo ali ubijejo žival, prepoznava kot problematično in nezaželeno ter možen pokazatelj prihodnje psihopatologije posameznika. Istočasno pa v okviru šolske­ga sistema otroke po zaključeni osnovni šoli, v okviru poklicnega izobraževanja, izobražujemo za poklic, kjer bo njihova glavna naloga ubijanje živali,” pove.

Mladostniški možgani so sedež osebnosti, spominov, čustev, empatije in odločanja. “V času mladostništva se v možganih dogajajo pomembne spre­membe, tako v strukturi kot delovanju. Pomembno vlogo imajo vplivi okolja in odnosov. Pri delu v klavnici mlado­stnik po eni strani preko možganske­ga zrcaljenja zazna stiske živali, strah, grozo, bolečino, jo procesira in se na njo odziva, po drugi strani pa se mora soo­čati z dejstvom, da ima v tem odnosu sam aktivno vlogo. Zaradi še razvijajo­čih se možganov in zato slabše razvitih kapacitet za regulacijo čustev so otroci in mladostniki v tovrstnih situacijah še bolj ranljivi. Ob vseh odkritjih stroke, ki jih imamo na voljo danes, je zato odgo­vorno, da se vprašamo: kakšne izkušnje se zapisujejo v mladostniške možgane v klavniškem okolju? Katere poveza­ve se v njih krepijo? Kakšno popotnico dobivajo za odraslo življenje?” se sprašuje psihologinja. Področje dijakov me­sarjev je sicer zelo slabo raziskano, po oceni psihologinje se za ta poklic pogos­to odločijo tisti, ki imajo doma živino ali mesnico.

Težko torej razumemo, da velja so­glasje tako na nivoju stroke kot na nivoju družbe, da je za otroka v redu, da se po končani osnovni šoli začne uspo­sabljati za tak poklic. “Vendar v tem primeru ne gre za napako ali spregledanost. To je posledica procesa socializa­cije in normalizacije nasilja do živali, ki jih ubijamo za hrano. Ko družba nasil­ne prakse integrira v svoje strukture in sistem, govorimo o strukturnem nasi­lju. Ko ta praksa postane ponotranjena in normalizirana, govorimo o kultur­nem nasilju. Usposabljanje mladoletni­kov za klanje je rezultat normalizacije nasilja na nivoju sistema in kulture,” razmišlja.

Resnica sistema

“Kljub temu da si z nekaterimi živalski­mi vrstami delimo skupno možgan­sko in hormonsko osnovo ter imamo skupno nevrološko osnovo za primar­na čustva, navezovanje in bolečino, smo živali popredmetili in jih razgla­sili za lastnino. Potrošniška ekonomija narekuje množično sistematično industrializirano rejo in ubijanje živali, ki so izpostavljene grozljivim življenj­skim pogojem. Mesna industrija je na­zoren primer odnosa človeške družbe do živalskih vrst, kjer se v eni točki prepletajo direktno, strukturno in kul­turno nasilje. Sistem mora redno oh­ranjati odtujenost ljudi od tega načina delovanja, preko umika klavnic stran od oči in ušes potrošnikov do uporabe evfemizmov (govedina in ne krava, te­letina in ne teliček);” razpravlja sogovor­nica. Meni, da pojma dobrobit živali in humani zakol le vzdržujeta sistem in­dustrijske živinoreje, potrošnike pa tolažita, da je njihova hrana pridela­na z ljubeznijo. Kako je dobrobit živali videti v praksi, pa kažejo posnetki skri­tih kamer iz Košakov.

“Posnetki iz klavnic so naše ogleda­lo. Lahko se nad njim jezimo, zgraža­mo, gledamo stran. Vendar to je resnica sistema, ki smo ga postavili. Ob vseh informacijah in novih izbirah je od­govornost za odpravo nasilnih praks v odnosu do vseh živih bitij tako na po­samezniku kot na družbi,” sklene psihologinja.

“Sankcioniranja delavcev ne vidimo kot rešitev”

Samo Curk, društvo AETP: “Na posnetkih je videti direktno izživljanje nad ži­valmi le pri enem preganjalcu. Je pa pri vseh zaposlenih opaziti otopelost ozi­roma apatičnost do trpljenja in prestrašenosti domačih živali. In ta otopelost je za klavca predpogoj, da lahko dolgoročno opravlja delo krvnika, saj v povpre­čju vzame pod nož več kakor sto živali na dan. Domače živali bodo pred smrtjo trpele ne glede na dobro voljo ali usposobljenost zaposlenih, saj to ne igra vloge pri dušenju prašičev v plinski komori recimo. Ne, sankcioniranja delavcev vse­kakor ne vidimo kot rešitev.”

Ana Lah

Vir: https://www.vecerkoroska.com/vk/aktualno/fizicne-poskodbe-nespecnost-nocne-more-10263626

Kaj nas oglaševanje uči o menstruaciji

Čeprav pogosto seksistični, čudni in neumni, so oglasi za menstrualne izdelke za veliko ljudi tudi pomemben vir informacij o menstruaciji. Oglaševanje doseže veliko občinstvo in ima moč širjenja stigme in občutka sramu okoli menstruacije – ali pa tudi informiranja in opolnomočenja gledalcev.

Prvi tiskani oglasi za sanitarne predpasnike in pasove so se pojavili okoli leta 1920 in so obljubljali obzirnost, udobnost in rešitev »intimnega ženskega problema«. Mnogi takrat uporabljeni izrazi so v veljavi še danes.

Spodaj si lahko pogledate, kaj so nam v angleško govorečem svetu ti menstrualni oglasi, od zgodnjega 20. stoletja do danes, prodajali.

»Menstruacije se ne omenja«

Modess je bila blagovna znamka, ki jo je leta 1926 ustvarilo podjetje Johnson & Johnson in je postala priljubljena po zaslugi glamurozne oglaševalske akcije, ki so jo v ZDA izvajali od 1940-ih do 1970-ih. V oglasih so nastopale manekenke visoke mode, v čudovitih oblekah in besedilom: »Modess… Because« (Modess … Ker). Nobenega opisa izdelka ali čemu je namenjen. Menstruacija je bila tabu, o katerem se ni neposredno govorilo, nanjo se je le namigovalo. Do leta 1985 je trajalo, da je bila menstruacija prvič omenjena v televizijskem oglasu. Omeni jo nihče drug kot Courtney Cox.

»Menstruacijo je treba skrivati«

V 1950-ih je Modess promoviral dejstvo, da so njihovi higienski vložki zapakirani v navadno rjavo papirnato embalažo, da bi tako strankam prihranili zadrego.

Številne blagovne znamke še vedno uporabljajo izraze kot je »praktično neopazno« ali oglašujejo, da ima njihov izdelek »diskreten ovoj«, ki zagotavlja »diskretno zaščito«. To nakazuje kako pomembno je prikriti, da imate menstruacijo. Leta 2010 je Kotex s kampanjo »Break the Cycle« (Prekinite cikel) izzval sram zaradi menstruacije in pokazal, da je kul nositi tampone ponosno v prozorni torbici.

Sprva se zdi, da oglas za Softcup iz leta 2015 razbija tabuje o spolnem odnosu med menstruacijo: gledalec lahko pokuka skozi odprta vrata in vidi par v postelji, s spremnim besedilom, ki obljublja »12-urno zaščito pred curljanjem, da boste lahko spali. Ali pa tudi ne.« Toda Softcup je pravzaprav zasnovan tako, da skrije, da imate menstruacijo in da lahko živite svoje (spolno) življenje »ne da bi on vedel za to.«

Prijazen opomnik: med menstruacijo lahko imate spolne odnose – nekaterim je to celo ljubše! Nobene potrebe ni, da bi pred partnerjem skrivali, da imate menstruacijo. Menstruacija ne bi smela biti razlog za zadrego.

»Vagine smrdijo«

Menstruacija je v oglaševanju že od nekdaj prikazana kot higiensko vprašanje: poudarek je na čiščenju in dezodoriranju, pri čemer je osnovno sporočilo, da so menstruacije (in posledično ženske, ki jih imajo) umazane in smrdljive.

Vaša vagina ni umazana in z njenim vonjem ni nič narobe.

Industrija vaginalnih dezodorantov je odličen primer tega kako podjetja ustvarijo problem, da lahko prodajajo rešitev.

Lysol je danes znan po izdelovanju čistilnih sredstev, toda njihovi oglasi iz zgodnjih 1900-ih so ženskam sporočali, da jih bo mož zapustil, če si vagin ne spirajo s strupenimi kemikalijami – vse manj kot to bi bilo »intimno zanemarjanje«. Andrea Tone je v svoji knjigi »Devices and Desires« (Naprave in poželenja) iz leta 2001 zapisala, da so zdravniki do leta 1911 zabeležili 193 zastrupitev z Lysolom in celo pet smrtnih primerov zaradi tega izdelka. Kljub temu je bil Lysol ženskam agresivno oglaševan kot varen in nežen. V tistem času je bila kontracepcija draga in težko dostopna. Vaginalni tuš (Douching) je bil poceni, dostopen in oglaševan kot ženski higienski izdelek, pogosto pa so ga postkoitalno uporabljali tudi kot obliko kontracepcije.   

Na žalost tuš kot kontracepcija ne deluje. Toneova knjiga se sklicuje tudi na študijo iz leta 1933, v kateri je skoraj polovica od 507 žensk, ki so uporabljale vaginalni tuš kot metodo kontracepcije, zanosila.

Raziskave povezujejo prakso vaginalnega tuša s povečanim tveganjem za bakterijske in glivične okužbe, medeničnim vnetjem, rakom materničnega vratu, povečanim tveganjem za spolno prenosljive bolezni in drugimi za zdravje škodljivimi izidi (1, 2).

Kljub temu, da imamo danes več informacij o škodi, ki jo povzroča vaginalni tuš, se ta praksa ohranja. Skoraj polovica anketiranih žensk v eni od študij narejenih med leti 2008–2010, je v zadnjem mesecu uporabila vaginalni tuš (3).

Zdi se, da je Lysol prenehal oglaševati izdelke za vaginalni tuš nekje v času, ko je na trg prišla tabletka. Medtem pa oglaševalci še naprej prežijo na negotovosti glede vaginalnega vonja in prodajajo idejo, da potrebujete njihov izdelek, da ostanete sveži, čisti in sladkega vonja. Oglas za dezodorant Pristeen za vaše »vaginalno področje« iz leta 1969 vztraja, da morate svojo vulvo poškropiti vsak dan, če želite biti »privlačna in lepa punca«. Oglas za Always iz leta 2014 pokaže, kako se isto sporočilo še naprej ponavlja in nakazuje, da če ne morete ves dan ostati pod tušem, morate uporabljati njihove higienske vložke.

Opomnik: Večina vaginalnih vonjev je normalnih in zdravih, vaginalni tuš pa ne preprečuje spolno prenosljivih bolezni ali nosečnosti – pravzaprav lahko privede do vaginalnih okužb, ki povečajo tveganje za medenično vnetje, HIV in druge resne zdravstvene težave.

Če vas skrbi vaginalni vonj ali izcedek, se obrnite na svojega zdravnika.

»Zaradi tamponov in higienskih vložkov ste boljši pri športu«

Skupaj z belimi oblačili, ki vam naj pokažejo, kako manekenke zaupajo njihovim izdelkom, sta šport in pustolovščina pogosta tropa pri oglaševanju izdelkov za menstruacijo. Sicer ni povsem jasno, kakšno povezavo ima padalstvo, telovadba in menjavanje avtomobilskih pnevmatik z vašo menstruacijo, toda številna podjetja pri prodaji svojih izdelkov uporabljajo podobe srečnih, športnih in brezskrbnih žensk.

Sporočilo, da med menstruacijo lahko počnete karkoli, je lahko spodbudno, lahko pa je tudi žaljivo, če med menstruacijo občutite hude bolečine ali utrujenost.

»Tampon lahko uporabljajo tudi neporočena dekleta«

V 1930-ih so bili proizvajalci tamponov zaskrbljeni, da neporočene ženske (za katere je na splošno veljalo, da so device) ne bi uporabljale tamponov, ki so bili videti nekoliko falični in – kar je bilo najbolj šokantno – prodrejo v vagino. To je bil v 1990-ih še vedno razlog za zaskrbljenost , ko so objavili oglas za Tampax, v katerem so drzno uporabili besedo »devica«. Sporočilo je vseskozi enako: z uporabo tamponov nikakor ne morete izgubiti nedolžnosti. To sporočilo je stoodstotno resnično.

»Menstrualna kri je modra«

Vseprisotna modra tekočina, ki se uporablja v številnih oglasih, mladim pošilja popačeno sporočilo o tem kaj je menstruacija in čemu so namenjeni ti izdelki. Prav tako sugerira, da je menstrualna kri preveč ogabna, da bi jo lahko pokazali na televiziji, med tem ko se kri redno kaže v športu, medicinskih dramah in grozljivkah.

V 1990-ih je Libra povzročila razburjenje, ko so objavili oglas, očitno mesta zločina, v katerem je ženska s higienskim vložkom brisala skrivnostno temno tekočino. Bodyform je nato leta 2016 naredil še korak naprej in objavil oglas, v katerem je prikazana prava kri, vendar ne na higienskem vložku ali tamponu. Prikazuje športnice, ki se poškodujejo, se poberejo in nadaljujejo, z napisom »No blood should hold us back« (Nobena kri nas ne sme ustaviti). Čeprav nedvomno napredek v primerjavi z vso belo lajkro prejšnjih obdobij, še vedno prodaja idejo, da bi ženske morale prebroditi bolečino in nadaljevati življenje, kot da se ni nič zgodilo. Če je vaša menstruacija modre barve, se prosim obrnite na svojega zdravnika.

Bonus: Oglasi za menstrualne izdelke, ki se šalijo na svoj račun

Leta 2010 je Kotex objavil dva oglasa, ki sta se norčevala iz njihovega lastnega »neumnega« in »odvratnega« oglaševanja. Prvi prikazuje odlomke iz starih oglasov istega podjetja in sarkastično 20-letno igralko, ki pripomni: »Oglasi na televiziji so mi res v pomoč, ker ko uporabijo modro tekočino me to opomni, kako mora izgledati.« Drugi oglas se dekonstruira na način, da samozavestna ženska vpije: »Kupite iste tampone, ki jih uporabljam jaz, ker nosim bele hlače in imam lepe lase. In ker si želite, da bi bili jaz.« Naslednji, da se opraviči za zavajanja javnosti s svojimi prejšnji oglasi je bil leta 2012 na vrsti Bodyform, s šaljivim odzivom nezadovoljnemu gledalcu. Da, igralka res pije modro tekočino.

Ste naveličani evfemizmov in metafor za menstruacijo? Tudi mi smo.

Z leti se je oglaševanje izdelkov povezanih z menstruacijo izboljšalo, vendar je pred nami še vedno dolga pot. Oglas iz leta 2017 za »Radiant Collection« podjetij Tampax in Always, je preplavljen z belimi oblačili in obljublja najtišji ovoj za večkratno rabo (da ne bi kdo slišal, da imate menstruacijo).

Menstruacija je normalen in naraven proces, ki se ga ni treba sramovati.

Opombe:

1. Martino JL, Vermund SH. Vaginal douching: evidence for risks or benefits to women’s health. Epidemiologic reviews. 2002 Dec 1;24(2):109–24.

2. Ness RB, Soper DE, Holley RL, Peipert J, Randall H, Sweet RL, Sondheimer SJ, Hendrix SL, Hillier SL, Amortegui A, Trucco G. Douching and endometritis: results from the PID evaluation and clinical health (PEACH) study. Sexually transmitted diseases. 2001 Apr 1;28(4):240–5.

3. Brown JM, Hess KL, Brown S, Murphy C, Waldman AL, Hezareh M. Intravaginal practices and risk of bacterial vaginosis and candidiasis infection among a cohort of women in the United States. Obstetrics & Gynecology. 2013 Apr 1;121(4):773–80.

Vir: https://helloclue.com/articles/culture/what-advertising-teaches-us-about-periods

Jen Bell, 12. september, 2017

Napotila:

http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_kojadinovic-tea.pdf

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_sijamhodzic-ajla.pdf

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OZPZ8XFW

Zakaj moramo proizvajalcem gledati pod prste?

Bio, eko, razgradljivo, zeleno, brez tega in onega … današnji izdelki so prelepljeni s temi krilaticami, oglasni bloki pa trajnostni do onemoglosti. Pa res lahko zaupamo navedbam proizvajalcev, če se seveda sploh znajdemo med vsemi oznakami?

Poročilo Too Good to be True o navedbah na plastičnih izdelkih pravi da ne.

Belgijski kolegi so namreč analizirali izjave in oznake na 82 plastičnih izdelkih in ugotovili sledeče:

  • 75 % navedb zraste na domišljijskem zelniku marketinških oddelkov podjetij in tako niso preverjene s strani neodvisnih strokovnjakov,
  • 49 % navedb je nejasnih za potrošnike,
  • 46 % navedb je nerelevantnih za reševanje plastične krize,
  • 26 % navedb pa je nezanesljivih

Na navedbe proizvajalcev se torej ne gre zanašati. Kaj pa njihovi projekti, rešitve in obljube? Nak, tudi tu jim ne kaže dobro. V gibanju Break Free From Plastic so pripravili pregled vseh teh obljub največjih onesnaževalcev. Izmed 256 projektov oz. obljub je le 39 takih, ki dejansko naslavljajo problem onesnaževanja s plastiko prek ponovne uporabe. Vse ostalo je le pesek v oči, ki samo poslabšuje situacijo. Najslabše se je izmed top globalnih onesnaževalcev, ki jih vsako leto identificiramo prek podpisa blagovnih znamk, odrezal Procter & Gamble.  

Ko smo ravno pri popisu blagovnih znamk … Glede na ta odkritja je očitno, da moramo proizvajalcem gledati pod prste in jih usmerjati, da končno pričnejo denar in energijo vlagati v prave rešitve. Ravno zato že štiri leta po celem svetu opravljamo brand audite oz. popise blagovnih znamk. Poenostavljeno povedano – ko poberemo odpadke na čistilni akciji ali na sprehodu, popišemo še njihove blagovne znamke in nekaj drugih podrobnosti.

Podatke vsako leto konec septembra zberemo in z njimi potrkamo na vrata tistim proizvajalcem, ki smo jih v naših popisnih obrazcih najpogosteje označili. Podatke za Slovenijo zbiramo Ekologi brez meja. Tudi tokrat vas prosimo, da nam pomagate pri tem globalnem projektu skupnostne znanosti, mi pa obljubimo, da bomo še naprej težili največjim onesnaževalcem.

Navodila za popis blagovnih znamk

Za konec pa še nekaj pozitivnega. Prave rešitve obstajajo in delujejo. Prinašajo prihranke za denarnice in okolje. Če bi do leta 2027 delež ponovne uporabe za lončke in embalažo za hrano povečali le za 20 %, bi:

  • prihranili 9,9 milijonov ton virov
  • 2,6 milijard kubičnih metrov vode
  • preprečili izpuste 940.000 ton CO2 in 
  • prihranili 3,7 milijarde €. 

Vas zanimajo številke ob 50 % ponovni uporabi do 2030? Preberite si zanimivo #WeChooseReuse poročilo

Katja Sreš

Vir: http://ebm.si/o/sl/

Tri desetletja in pol zelenega zavajanja: kje smo pa mi?

Koliko časa poznamo v Sloveniji termin zeleno zavajanje?

To je lep prevod izvirnika »greenwashing«, ki pa ga hiter iskanje po Googlu prikaže le v skromnih nekaj več kot deset zadetkih. Zanemarljivo. Ali to pomeni, da ga pri nas ni, da ga ne znamo prepoznati ali pa se z njim še ne ukvarjamo dovolj?

Kdaj je podjetje v položaju, ko si lahko privošči krovno sporočilo ali naslov »Mi smo okoljsko nevtralni«? Takrat, ko ob njem stoji zvezdica, ki pojasnjuje, v katerih (skromnih) točkah to dejansko smo, takrat, ko za tem stojijo znanstvene trditve, ali takrat, ko je »mi« zares »mi«, torej podjetje, ki je podpisano spodaj in ni zgolj en košček njega. Pred časom me je pred vhodom v eno od samopostrežnih drogerij pri nas nagovoril napis »Mi smo okoljsko nevtralni*« (z zvezdico na koncu, torej). Pod njim so postavljeni trije izdelki nove linije, ki je na plakatu opredeljena s pojasnilom »okoljsko nevtralni izdelki*« (tudi z zvezdico). Dodan je še seveda podpis z logotipom podjetja. Ali je to zeleno zavajanje?

Nadaljevanje na: https://www.marketingmagazin.si/aktualno/tri-desetletja-pol-zelenega-zavajanja-kje-smo-pa-mi

Meta Pavlin Avdić

Kako narediti odličen oglas ali napisati detektivsko zgodbo z uporabo filozofije

Malokdo ve, da se lahko naredi odličen oglas, tudi če poznaš filozofijo oz. natančneje z uporabo kognitivne filozofije, ki se ukvarja s tem, kako mislimo in se odločamo, zakaj pogosto govorimo eno, delamo drugo in zakaj smo tako pogosto nagnjeni k predsodkom, zmotam in pristranskosti. Recimo, zakaj se nam zdi boljša odločitev za nakup knjige, ki je na razprodaji v knjigarni A znižana z 29 na 27 evrov, kot za nakup iste knjige v knjigarni B, kjer je njena redna cena 27 evrov. Če gremo v katero od restavracij, kjer lahko izbiramo med različnimi velikostmi porcij – majhna, srednja ali velika –, opazimo, da srednja porcija stane skoraj toliko kot velika. Če se ob navidezni odlični kupčiji odločimo za največjo in najdražjo možnost, nas je v nakup prepričala kognitivna pristranskost, pri kateri namerna predstavitev dodatne, nekoliko manj privlačne možnosti – v tem primeru razmeroma drage srednje velike porcije – usmeri našo odločitev za največjo porcijo in s tem k porabi več denarja, kot bi sicer racionalno izbrali. Podobno se odločamo tudi, ko gre za stereotipe in predsodke, da so dražji izdelki kakovostnejši ali da so izdelki iz Evrope boljši od kitajskih in podobno.

Več na: http://www.airbeletrina.si/clanek/kako-narediti-odlicen-oglas-ali-napisati-detektivsko-zgodbo-z-uporabo-filozofije

Katarina Majerhold