Category: PR

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

Advertisements

Ciljno oglaševanje uničuje internet in ruši svet

Nadzorovalni kapitalizem in ciljno oglaševanje sta na internetu postali normi, kar nam vsem škoduje.

V svojem pričanju ameriškemu senatu lani spomladi, je direktor Facebooka Mark Zuckerberg poudaril in tako poskušal prepričati oblikovalce politik in javnost, da njegovo podjetje ne prodaja uporabniških podatkov. Toda resničnost – to, da Facebook, Google, Twitter in druge socialne medijske platforme prodajajo našo pozornost – je ravno tako zaskrbljujoča. Dejanske informacije o uporabnikih morda ne menjajo lastnika, vendar oglaševalski poslovni model vodi odločitve podjetij na načine, ki so škodljivi za družbo. Kot je sociologinja Zeynep Tufekci povedala v svojem TED predavanju leta 2017: »gradimo dostopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase

Spletni socialni mediji so oglaševalska podjetja. To seveda nikoli ni bila skrivnost. Google je poslovnemu modelu ciljnega oglaševanja začel utirati pot konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, Sheryl Sandberg pa je leta 2008 to prakso prenesla k Facebooku, ko se je podjetju pridružila kot vodja operativnega oddelka. Denar je pričel pritekati in podjetja okoli Silicijeve doline in širše, so sprejela enako osnovno strategijo: prvič, čim hitreje širi uporabniško bazo in ne skrbi za prihodke; drugič, zberi čim več podatkov o uporabnikih; tretjič, monetariziraj zbrane podatke tako, da s pomočjo analize podatkov uporabnikom prikazuješ oglase, ki so ozko prilagojeni njihovi demografiji in razkritim interesom; četrtič, ustvari dobiček.

Nekaj časa se je to zdela situacija, v kateri pridobita obe strani: ljudje po vsem svetu so lahko gledali videoposnetke mačk, slike svojih in drugih otrok v kostumih za noč čarovnic, se povezovali z družino, prijatelji in kolegi po vsem svetu in še več. Platforme so jim v zameno kazale oglase, ki so bili zanje dejansko relevantni. Kontekstno oglaševanje je tiskane in radiodifuzne medije podpiralo že desetletja, zato je bil to naslednji logični korak. Kaj bi pri tem lahko šlo narobe?

Kot se je izkazalo, veliko. Iz današnje perspektive, kot ikonična opozorilna zgodba o tehno-utopianizmu, ki je zašla, izstopa arabska pomlad. Seveda so bili potencialni revolucionarji, reformatorji in zagovorniki človekovih pravic med prvimi, ki so obvladali moč tega, kar smo nekoč imenovali »splet 2.0«, vendar so oblasti hitro ujele priključek in nova orodja uporabile za zatiranje groženj njihovemu dostopu do moči. Podobno je bila Obamova predsedniška kampanja leta 2008 prva, ki je izkoristila spletno oglaševanje, da je s skoraj kirurško natančnostjo prave volivce dosegla s pravim sporočilom, vendar pa so deset let kasneje iste tehnike na oblast v ZDA, Filipinih in Braziliji pripeljale avtoritarne desničarje in se uporabljajo za razpihovanje ksenofobije, rasnega sovraštva in celo genocida po vsem svetu – morda najbolj uničujoče v Mjanmaru. Kako neki smo prišli do tega?

Vse se je začelo s ciljnim oglaševanjem in z novo gospodarsko ureditvijo, ki jo Shoshana Zuboff iz Harvardove poslovne šole imenuje »nadzorovalni kapitalizem«. Tako kot so podjetja 20. stoletja, kot sta bili General Motors in Ford, izumili množično proizvodnjo in menedžerski kapitalizem, sta Google in Facebook ugotovila, kako komodificirati samo »resničnost« s sledenjem temu, kar ljudje (in ne le njihovi uporabniki) počnejo na spletu (in vedno bolj tudi takrat, ko niso na spletu) in s pomočjo tega podajala napovedi o tem, kaj bi lahko delali v prihodnosti ter tako oblikovala načine, kako vplivati na različna vedenja, od nakupovanja do glasovanja na volitvah, nato pa to moč prodala tistim, ki so bili zanjo pripravljeni plačati.

Shoshana Zuboff  mi je v telefonskem pogovoru povedala: »Kot družba se nismo nikoli strinjali, da so naše zasebne izkušnje na voljo za oblikovanje podatkov o našem obnašanju, ki se potem v glavnem dovajajo v verige izdelovanja vedenjskih napovedi.«

Njena nova knjiga »The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontiers of Power« (Doba nadzorovalnega kapitalizma: boj za človeško prihodnost na novih mejah moči), preučuje 20-letno zgodovino nadzorovalnega kapitalizma, od rojstva spletnega oglaševanja v poznih devetdesetih, do današnje dobe demokratične regresije. Pravi, da je bil »nadzorovalni kapitalizem izumljen v kontekstu ciljnega oglaševanja. To je bil materialni, zgodovinski kontekst, v katerem je nastal v trenutku finančne krize med tako imenovanim pokom dot-com mehurčka. Google je bilo mlado podjetje in njegovi vlagatelji so grozili, da ga bodo, kljub najboljšemu iskalniku na spletu, zapustili. Takrat se je Google obrnil k predhodno neupoštevanim in prezrtim podatkom in jih uporabil z namenom ustvarjanja »vedenjske dodane vrednosti«. Namesto, da bi jih uporabili le za izboljševanje izdelkov, so bili ti vedenjski podatki usmerjeni v povsem novi cilj: napovedovanje vedenja uporabnikov.«

Shoshana Zuboff napoveduje, da če bo nadzorovalni kapitalizem deloval neovirano, bo ravno tako uničujoč, kot so bile prejšnje različice kapitalizma, čeprav na popolnoma nove načine. Pove, da »govorimo o enostranskem prilaščanju zasebnih človeških izkušenj, kot surovine za razvoj izdelkov in menjavo na trgu. Industrijski kapitalizem si je zase prilastil naravo in šele zdaj se soočamo s posledicami tega početja. V tej novi fazi razvoja kapitalizma, je človeška narava surovina, ki poganja novo tržno dinamiko, v kateri se prodajajo napovedi našega vedenja. Ekonomske zahteve tega novega kapitalizma ustvarjajo skrajne asimetrije v znanju in moči, ki izhajajo iz tega znanja. To je področje brez primere, ki ima za družbo 21. stoletja globoke posledice.«

Spletno sledenje je vseprisotno, je po elektronski pošti povedal Tim Libert iz inštituta za varnost in zasebnost na univerzi Carnegie Mellon. »Na prvih največjih milijon spletnih strani vam bodo sledili v 91 odstotkih. Te vrste raziskav delam že več let in rezultati so vedno enaki: ne morete brskati po spletu, ne da bi vam sledili, pika. Podjetja vam sledijo, ko obiskujete medicinske spletne strani, spletne strani s pornografijo, strani za odvetnike, politike, časopisne spletne strani in enako velja za aplikacije. Zelo malo je stvari, ki jih ljudje ne iščejo ali delijo z uporabo računalnika in skoraj vse to je sledljivo, to ves čas počnejo milijarde dolarjev težka podjetja, ki jih lahko vidite v novicah, kot tudi na stotine podjetij, za katere še nikoli niste slišali.«

Podjetja zbirajo te podatke, da jih lahko unovčijo: čeprav morda v posameznih podatkih o našem vedenju morda ne vidimo ravno velike vrednosti, pa to skupaj v seštevku pomeni velik denar.

Ko obiščete spletno stran, ki gosti oglaševalsko vsebino, oglaševalsko omrežje – na primer Googlov DoubleClick – izbere med več oglasi, ki vam jih bo prikazoval. Ker Google ve toliko o vas, vaših prijateljih, vašem okusu, navadah in kupni moči, lahko DoubleClick izračuna, na katerega od oglasov boste najverjetneje kliknili, in končno, katerega od proizvodov boste najverjetneje kupili.

»To je vse, kar pomeni umetna inteligenca in strojno učenje za ta podjetja: da so vse boljši pri ugotavljanju, katere oglase vam naj pokažejo,« pove Libert. »Vsak, še tako majhen podatek, poveča možnosti, da vam prikažejo »pravi« oglas, tako da se nikoli ne ustavijo, nikoli ne spijo in nikoli ne spoštujejo vaše zasebnosti. Vsak dan vsi v Googlu kolektivno delujejo k enemu samemu cilju: vse višjemu procentu prikazovanja »pravih« oglasov.«

Skoraj nemogoče je natančno vedeti kako ta »digitalni vplivni stroj«, kot ga je poimenovalo nedavno poročilo Data&Society, deluje v določenem primeru, tako kot je tudi nemogoče vedeti, kako podnebne spremembe prispevajo k specifičnim orkanom, vendar pa je povezava jasna in nedvoumna.

»Z oglaševalsko tehnologijo, se je politična komunikacija dramatično spremenila,« mi je preko elektronskega sporočila povedala Joan Donovan, ki pri Data&Society raziskuje medijsko manipulacijo in odgovornost spletnih platform. »Če iščemo digitalno revolucijo, se je ta zgodila v oglaševanju na spletu. Večina spletnega oglaševanja je popolnoma neregulirana in nenadzorovana. Politični strategi so to novo priložnost razumeli in izkoristili, tako da so ponujali digitalne dezinformacije in pri tem oglase uporabili za način dostave. Noben politik pod temi pogoji ne more voditi volilnega boja etično, ker bo takoj premagan s strani tistih, ki so pripravljeni te sisteme uporabiti, da delajo škodo.«

Ko so kopirala tradicionalni, na oglaševanju temelječi medijski poslovni model, so internetna podjetja zanemarila ključno pravilo: ločevanje med poslovnimi in uredniškimi odločitvami. Čeprav daleč od tega, da bi bilo to pravilo vsesplošno spoštovano, je etični kodeks novinarstva 20. stoletja prepovedal finančnim interesom vpliv na poročanje. Ta etični zaslon je ameriškemu kapitalizmu omogočal, da je podpiral medije, ki so lahko potem pomagali vlade in podjetja ohranjati poštena: na delu je bil nadzor nad močjo.

Vse to se je s ciljnim oglaševanjem razkrojilo in ukradlo novinarstvu osnovna sredstva ter ga preusmerilo v vzdrževanje platform, katerih osnovna logika ni izobraževati, obveščati ali nadzirati močne, temveč ohranjati ljudi »zaposlene«. To logiko »zaposlenosti« motivirata sorodni potrebi po zbiranju čim več podatkov in prikazovanju čim več oglasov ter se manifestira v algoritmih, ki priljubljenost vrednotijo višje kot kakovost. V manj kot dvajsetih letih je Silicijeva dolina nadomestila uredniško presojo z matematičnimi merili priljubljenosti, s tem ko je ohromila četrto vejo oblasti, je destabilizirala demokratične sisteme nadzora in zabijala žebelj za žebljem v krsto zasebnosti.

Poslovni model ciljnega oglaševanja spodbuja podjetja, da kopičijo čim več informacij kolikor lahko: kaj njihovi uporabniki sami počnejo na platformah in kaj počnejo drugje na internetu. Google in Facebook hranita celo podatke o tem, kaj na spletu počnejo ljudje, ki sicer nimajo računa pri njih in te informacije uporabijo pri modeliranju podatkov in prikazovanju oglasov po spletu. Pred kratkim so začeli kupovati podatke o nakupih potrošnikov s kreditnimi karticami in drugih dejavnostih, ko niso na spletu. Ta digitalna dokumentacija vsebuje razkrivajoče informacije o vsakem od nas posebej in vseh skupaj. Ni presenetljivo, da si tudi vlade želijo priti do teh podatkov. Na primer, razkritja Edwarda Snowdena iz leta 2013 so vsebovala podrobnosti o številnih NSA (Nacionalna varnostna agencija) programih, vključno s PRISM, ki se opirajo na pridobivanje podatkov od velikih tehnoloških podjetij, tako z vednostjo kot brez vednosti njihovih vodilnih. Podobne odnose med tehnološkimi podjetji (vključno s telekomunikacijskimi operaterji) in državnimi akterji, lahko najdemo tudi v drugih državah. Posledična škoda za človekove pravice vključuje izvensodni nadzor, nadlegovanje in fizično nasilje, kot tudi streznitveni občutek, ki izhaja iz zavedanja o teh tveganjih.

Na ravni skupine, ciljno oglaševanje avtomatizira diskriminacijo in jo s tem, ko iz enačbe na videz izvzame posamezne predsodke, normalizira. Kot v nedavnem eseju pojasni Chris Gilliard, »nadzorovalni kapitalizem ustvarja dobiček tako, da postanejo ljudje manj občutljivi za diskriminacijo.« To se kaže v praksah, kot so digitalno omejevanje, diferencialno oblikovanje cen, rasistični iskalni rezultati in filtrirni mehurčki na socialnih medijih.

Safiya Noble, izredna profesorica na Univerzi v Kaliforniji v Los Angelesu in avtorica knjige Algorithms of Oppression (Algoritmi zatiranja), mi je po elektronski pošti povedala, da »smo pri ločevanju med resnico in fikcijo odvisni od komercialnih iskalnikov, a so tudi ti glede številnih družbenih in političnih vprašanjih nezanesljivi. V bistvu smo priča popolnemu nezaupanju v spletne platforme v času, ko so hkrati najbolj vplivna sila tako pri spodkopavanju kot varovanju demokratičnih idealov po vsem svetu.«

Ciljno oglaševanje povzroča, da doživljamo internet in zato tudi svet, na različne načine, na osnovi tega, kar nadzorovalni kapitalizem misli, da ve o nas. To pa ni recept za pravičnost, enakopravnost ali pravično družbo.

Končno pa ciljno oglaševanje in algoritemske prakse kuriranja, ki so z njim povezane, škodujejo tudi demokraciji sami. Prehod oglaševanja na digitalno, je kanibaliziral prihodke novičarskih medijev in tako oslabil celotno javno sfero. Povezovanje oglaševanja s številom ogledov strani, spodbuja medijske organizacije, da ustvarjajo prispevke, ki so popularni, včasih tudi na račun materiala, ki izobražuje, zabava ali na odgovornost kliče tiste, ki imajo moč. Ciljno oglaševanje ponuja orodja za politično oglaševanje in propagando mikro segmentirani publiki na načine, ki gredo proti običajnemu razumevanju realnosti. To za avtoritarne populiste, kot so Rodrigo Duterte, Donald Trump in Jairo Bolsanaro ustvarja popolne okoliščine, da lahko pridejo na oblast, s strašnimi posledicami za človekove pravice. Dipayan Ghosh in Ben Scott, avtorja serije poročil z naslovom Digital Deceit (Digitalna prevara), opozarjata, da »smo dovolili tehnologije, ki nam zagotavljajo informacije, ki temeljijo na relevantnosti in želji po čim večji pozornosti in tako nadomeščajo normativno funkcijo urednikov in novinarskih redakcij.«

Več desetletij so nas misleci, kot sta Hannah Arendt, Karl Polanyi in mnogi drugi, opozarjali na to, da je fašizem neposredna posledica podrejanja človeških potreb potrebam trga. Po tem, ko smo namerno ignorirali zgodovinske lekcije, smo dovolili korporativnemu pohlepu, da preoblikuje naš medijski ekosistem na način, da strukturno daje prednost avtoritarnemu populizmu. Reševanje demokracije seveda zahteva veliko več kot reformiranje internetnih podjetij in natančen recept za tak uspeh je od države do države različen. V ZDA moramo obrniti 30-letno deregulacijo medijev, znatno povečati javno podporo medijem, ki so v javnem interesu in nasloviti strukturne neenakosti v našem volilnem sistemu, ki dajejo moč stranki, ki jo podpira manj kot polovica volivcev.

Poslovni model ciljnega oglaševanja v osrčju nadzorovalnega kapitalizma je treba preoblikovati, morda celo zamenjati. Toda s čim, in kako lahko pridemo do tega?

Strokovnjaki se ne strinjajo o tem ali je ciljni oglaševalski ekosistem mogoče smiselno preoblikovati in ali bi bilo to dovolj, da bi obrnili njegov škodljivi vpliv na družbo. »Nadzorovalni kapitalizem ni nič bolj omejen na ciljno oglaševanje, kot je bil menedžerski kapitalizem omejen na proizvodnjo Forodovega modela T«, pravi Shoshana Zuboff, katere nova knjiga izide januarja 2019. »Ta logika akumulacije se je preko svojega izvora preselila v nove sektorje in nove oblike poslovanja. Kot invazivni rastlini, ki nima naravnih sovražnikov, je bilo nadzorovalnemu kapitalizmu dve desetletji dovoljeno, da v brezpravnem prostoru požene svoje korenine in se razcveti.«

Dipayan Ghosh, ki študira inženirstvo zasebnosti na univerzi Harvard (John F. Kennedy School of Government), je bolj optimističen, vendar ne izključuje regulativnih rešitev. Kot trdijo tudi tehnološka podjetja, lahko uporabniki interneta v ciljnem oglaševanju, ki je prilagojeno njihovim interesom in jim pomaga odkriti priložnosti ali dogodke, ki so zanje pomembni, najdejo tudi neko vrednost. Toda ista infrastruktura, ki vam omogoča, da izveste kdaj v vašem mestu igra vaš najljubši bend, prav tako omogoča določenim ljudem, da razširjajo nezaželene ideje.

»Ta komercialni režim je odgovoren za velike varnostne grožnje,« je v intervjuju povedal Ghosh, ki je kot svetovalec za tehnološko politiko v času predsednika Obame delal v Beli hiši, prej pa je bil ameriški svetovalec za zasebnost in javno politiko pri Facebooku. »Ta poslovni model bomo morali s političnimi ukrepi obravnavati na načine, ki bodo spodbujali dobro in preprečevali slabo. In če to ne bo delovalo, bomo morda morali ciljno oglaševanje tudi regulirati. Mislim, da lahko najdemo načine, da dovolimo ciljno oglaševanje, kot ga izvajata recimo Chanel ali NBA, in tako odstranimo nezaželeno vsebino, ki jo širijo ruski propagandisti.«

Breme je na Silicijevi dolini, da dokaže, da lahko podjetja varujejo pred najhujšimi škodljivimi posledicami nadzorovalnega kapitalizma, ne da bi pri tem izničili svoje poslovne modele – ali še bolje, da najdejo nove vire prihodkov, ki se ne zanašajo na komodifikacijo zasebnega vedenja ljudi. To je še toliko bolj pomembno, ker se ljudje temu ne morejo smiselno izogniti.

Medtem ko Google in Facebook omogočata uporabnikom, da ne gledajo ciljnih oglasov, se je nemogoče izločiti iz sledenja ali vključevanja vaših informacij v nabore podatkov, ki se uporabljajo za ustvarjanje ciljnih algoritmov. Po besedah Liberta »morda domnevate, da če ne vidite ciljnega oglasa za čevlje, da so vam prenehali slediti, vendar temu sploh ni tako. Obstajajo tehnološki načini za preprečevanje določene ravni sledenja, vendar je to tako, kot da bi za zdravljenje raka vzeli aspirin. Morda se boste za nekaj ur počutili nekoliko bolje, a še vedno boste bolehali za rakom. Edini način, da izkoreninite rak ciljnega oglaševanja, je regulacija. Evropa trenutno izvaja veliki eksperiment s tako imenovanim GDPR (General Data Protection Regulation oz. Splošna uredba EU o varstvu podatkov), preostali svet pa pozorno spremlja kakšni bodo njegovi učinki.«

Oblikovalci politik po vsem svetu, vključno z Washingtonom, se vse bolj zavedajo, da sta zasebnost in varstvo podatkov tesno povezana z osnovno strukturo družbe. Ne oni, ne javnost verjetno ne bodo več dolgo sprejemali statusa quo.

Dr. Nathalie Maréchal je višja znanstvena sodelavka na področju oblikovanja digitalnih pravic, v sklopu česar preučuje vpliv poslovnih praks informacijskih in komunikacijskih tehnoloških podjetij na človekove pravice.

Vir: https://motherboard.vice.com/amp/en_us/article/xwjden/targeted-advertising-is-ruining-the-internet-and-breaking-the-world

Napotila:
https://nathaliemarechal.net
https://rankingdigitalrights.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/12/04/gradimo-distopijo-samo-da-bi-ljudje-klikali-na-oglase/

Botri sovraštva

Ne zgolj politika, tudi neodgovorna podjetja so kriva za zaskrbljujoče stanje v naši državi.

Tukaj je seznam nekaterih, ki z oglaševalskim denarjem posredno podpirajo očitno širjenje strahu, sovraštva, ksenofobije, rasizma, šovinizma in homofobije.

Normalizacija sovražnega diskurza je družbeni problem, na katerega moramo dosledno in glasno opozarjati. Kljub priporočilom Sveta Evrope v Sloveniji primanjkuje moralnih zgledov političnih funkcionarjev in ustreznih mehanizmov v pravosodju. Zato je odgovornost civilne družbe, da se postavi po robu razraščanju nevarne in toksične sovražnosti. Namesto da se čudimo ustanavljanju paravojaških milic po gozdovih, se vprašajmo, kje je izvor problema in kaj mu botruje.

Zahtevajmo umik oglaševanja podjetij v medijih, ki razpihujejo sovraštvo!

Deli katerega od spodnjih “oglasov” in pomagaj prisiliti odločevalce, da razmislijo, če želijo svojo blagovno znamko res povezovati s sovražnimi vsebinami.

Vir in več: https://danesjenovdan.si/botri-sovrastva

Podjetja, ki z oglasi financirajo medije s sovražno vsebino, v veliki meri državna

Podjetja vztrajajo, da ne želijo podpirati sovražnih vsebin

Čeprav določeni mediji širijo sovražne vsebine, vključno z rasizmom in homofobijo, v njih oglase zakupujejo številna velika podjetja, ki so v veliki meri v državni lasti, pa tudi javni medijski zavod. S tem prihajajo oglaševalci pogosto v nasprotje z lastnimi načeli, kot kaže, pa bo vsaj eno državno podjetje oglaševanje prekinilo.

“Z migranti v Slovenijo prihaja kultura posilstev”, “Rjuharice preplavile Qlandio v Novem mestu”, “Priporočila zdravorazumskim staršem, kako otroka v šoli ubraniti pred škodljivimi aktivisti LGBT in agendo multikulturalizma!” so le nekateri izmed naslovov člankov, s katerimi Demokracija redno privablja pozornost bralstva. Identičen diskurz širi Nova24TV, ki si z Demokracijo deli odgovornega urednika. “Prosim, prosim, pe*ri, pustite nas, naše otroke in pse na miru, ker vam nismo nič naredili,” so naslovili povzetek nekega intervjuja.

A sovražne vsebine obeh medijev niso dovolj sovražne, da ne bi tam oglaševala velika podjetja, tako v zasebni kot delni ali večinski državni lasti. Kot pokaže pregled izvodov Demokracije iz zadnjih dveh let, tednik z oglasi finančno podpirajo predvsem Pošta SlovenijeZavarovalnica SavaPetrol, Zavarovalnica TriglavGEN-I in T2, pri čemer le v zadnjem država nima celotnega ali pomembnega deleža. Gre za polstranske in celostranske oglase, ki glede na tednikov cenik stanejo med 1.120 in 2.800 evrov.

Televiziji Nova24TV pa za oglasni prostor, kolikor smo zaznali, plačujejo predvsem Telekom SlovenijePetrolMercatorSlovenske železnice in Telemach. Tudi v tem primeru gre večinoma za podjetja, v katerih ima država pomemben lastniški delež.

Pri tem je treba poudariti, da se nekatera od teh podjetij predstavljajo kot “družbeno odgovorna”. S tem se hvalijo v Pošti Slovenije, Zavarovalnici Sava, Petrolu, Mercatorju in Telekomu Slovenije. V Zavarovalnici Sava tako pravijo, da prevzemajo “skrb in odgovornost do ljudi in prostora, v katerem živimo”, v Petrolu sporočajo, da so zavezani “k družbeni odgovornosti, tako k pomoči tistim, ki jo najbolj potrebujejo, kot tudi k spodbujanju ustvarjalnosti in opozarjanju na sočutje do sočloveka”, v Mercatorju pa se “zavedajo vpetosti v družbeno in naravno okolje”.

“Za enakost” ob “rasistični propagandi”

Ob tem imajo vsaj Telekom Slovenije, Petrol in Zavarovalnica Sava tudi etični kodeks oziroma kodeks ravnanja. “Spoštovanje dostojanstva in integritete posameznika se nanaša tako na zaposlene v Zavarovalnici Sava kot tudi na druge posameznike, s katerimi družba stopa v različna razmerja, predvsem pa na stranke,” piše na spletni strani zavarovalnice. V Petrolu pa pravijo, da se “zavzemamo za enakopravnost in enakost vseh ljudi ter spoštujemo drugače misleče”.

Drugače menijo v Demokraciji. Ta je na začetku meseca objavila razpis za t. i. izvirno slovensko pravljico. Eden od pogojev je, da mora pravljica obravnavati “nevarnosti, ki jih prinašajo multikulturalizem in ilegalne migracije”, če pa ima besedilo za junake živali, pa naj “pozitivne junake predstavlja domača živalska vrsta, vsiljivce oziroma negativce pa tujerodna invazivna vrsta”. V Društvu slovenskih pisateljev in 142 drugih organizacijah in javnih zavodih so ob tem opozorili, da tednik z razpisom “zlorablja otroško literaturo za rasistično propagando”.

Telekom naj bi se zavedal “moči besed”

Zanimivo pri Telekomu je, da zakupujejo oglasne prostore v mediju, ki širi sovražni govor, obenem pa sodelujejo v pobudi “Moč besed”, s katero želijo “opozoriti na pojav sovražnega govora na spletu med mladimi”. V okviru akcije so “pozvali vse uporabnike spleta, da se pridružijo pobudi za kulturen spletni dialog, ki izključuje sovražni govor.”

Nedoslednost Telekomovega ravnanja na družbenih omrežjih že dober mesec izpostavlja Domen Savič iz zavoda Državljan D, ki problematizira oglaševanje tega podjetja na Nova24TV. Spomnimo, Savič je podobno akcijo sprožil že leta 2014 po smrti mariborskega ravnatelja, ki je naredil samomor, potem ko so nekateri mediji objavljali posnetek njegovega odnosa z eno od učiteljic. Kot je Savič pojasnil v pogovoru za MMC, gre tokrat za “naslednjo fazo kampanje za boljše medije”. Pred leti se je sicer osredotočil na Slovenske novice in oglaševalce, ki so tam zakupovali oglasni prostor.

Zakaj tokrat opozarja na oglaševanje Telekoma Slovenije na Nova24TV? Med glavnimi razlogi navaja, da gre za eno večjih podjetij v državi, ki je v večinski državni lasti, in dejstvo, da je v preteklosti izvajal kampanje na temo sovražnega oziroma neprimernega govora na spletu. “Telekom ima v svojem etičnem kodeksu eksplicitno napisane stvari, ki so stoodstotno v nasprotju s tem, kar dela na področju zakupa oglaševalskega prostora,” opozarja Savič.

V kodeksu, ki ga omenja, tako piše, da se v Telekomu pri svojem delu zavzemajo “za strpnost, medsebojno spoštovanje in spoštovanje osnovnih človekovih pravic”. “Zavračamo kakršno koli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije zaradi spola, rase, barve kože, starosti, zdravstvenega stanja, verskega, političnega ali drugega prepričanja, narodnostnega in socialnega porekla, premoženjskega stanja, spolne usmerjenosti ali drugih osebnih okoliščin,” piše.

Medtem se na spletnem portalu Nova24TV Telekomovi oglasi pojavljajo ob naslovih, kot so “Feminizem in LGBT spreminjata svet na slabše”, “Človekove pravice skupnosti LGBT ne obstajajo”, “LGBT aktivisti pravijo: Zdaj prihajamo po vaše otroke” in podobno.

“Cilj akcije je javna opredelitev Telekoma do financiranja vsebin, ki jih producira Nova24TV, z oglaševanjem,” je dejal Savič, ki meni, da bi se moralo vsako podjetje, ne glede na to, ali ima etični kodeks oziroma daje poseben poudarek družbeni odgovornosti ali ne, zavedati pomembnosti plasiranja oglasov, še posebej, ko govorimo o spletnem oglaševanju.

“Bolj ignoranca kot aktivno podpiranje”

Na to temo smo govorili s predstojnico Katedre za tržno komuniciranje in odnose z javnostmi na Fakulteti za družbene vede dr. Uršo Golob Podnar, ki se ukvarja tudi s področjem družbene odgovornosti podjetij. Poudarja, da ima koncept družbene odgovornosti tudi etično konotacijo, “ki se pogosto pozablja”. Kot pravi, podjetja družbeno odgovornost pogosto razumejo zelo ozko in jo vežejo na odnose z lokalno skupnostjo oziroma na projekte, ki jih izvajajo z različnimi skupinami, recimo otroki, ostalih stvari pa ne vidijo kot del družbene odgovornosti, pa tudi ne želijo si je dojemati tako široko in se opredeljevati.

Glede oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami sogovornica meni, da gre na splošno “bolj za ignoranco kot aktivno podpiranje”. Podjetja se do teh vsebin “preprosto bodisi ne želijo opredeljevati bodisi se jim ne zdijo relevantna ali se ne zavedajo posledic svojih dejanj, ker so osredotočeni na doseganje neke ciljne skupine, ki ji želijo nekaj prodati”.

Kaj sploh pomeni status družbene odgovornosti? Kot pojasnjuje dr. Golob Podnar, si podjetja ta status pravzaprav podelijo sama in ga legitimirajo s svojimi praksami, ki jih navajajo. Če bi doživljali pritiske deležnikov, da ni res, da počnejo to, kar govorijo, bi to legitimnost izgubili in bi morali ukrepati, dodaja.

Podjetja zanima le doseg ciljnih skupin

Vsem omenjenim podjetjem smo poslali vprašanja glede njihovega oglaševanja v medijih s sovražnimi vsebinami, odgovori pa so zelo podobni. Tako oglaševanje upravičujejo s tem, da jih zanima “doseganje najširše javnosti”, “maksimalni doseg vseh naših dejanskih in potencialnih naročnikov”, “doseči kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov”in podobno.

Odgovori so sicer pričakovani. Kot je namreč za MMC dejala Ana Predovič iz Slovenske oglaševalske zbornice (SOZ), je “podjetjem ekstremno pomembno, da so s svojim oglaševanjem učinkoviti, torej da s svojim sporočilom dosežejo želeno ciljno skupino”. Po njenih besedah “podjetjem verjetno ni v interesu, da bi se pojavljali ob nekih vsebinah, ki zaradi svoje agresivne ali kakšne druge prakse, morda niso v skladu z oglaševano tržno znamko, z njeno osebnostjo”. Kot pa je dodala, je “objava oglasa ob vsebini, ki je žaljiva bodisi z vidika rasne ali narodnostne pripadnosti ali glede na druga merila razlikovanja, kot jih opredeljuje kodeks, ali pa če vsebuje sovražni govor, stvar odločitve oglaševalca”. Gre za slovenski oglaševalski kodeks, ki pa se, kot je pojasnila sogovornica, “nanaša izključno na vsebino in obliko oglaševanja, zato se po kodeksu lahko presoja izključno oglaševanje, nikakor pa ne more posegati v uredniško svobodo medija.”

Na vprašanje podjetjem, ali na njihovo odločitev o oglaševanju vplivajo vsebine medija oziroma zakaj oglašujejo v medijih, ki širijo sovražni govor, ta predvsem podarjajo, da se od tovrstnih vsebin distancirajo ali pa da v uredniške vsebine medija ne posegajo. Ponekod omenjajo tudi prizadevanje, da se njihovi oglasi ne pojavljajo ob določenih vsebinah, kot recimo v Zavarovalnici Triglav, ki oglašuje v Demokraciji. V tem podjetju sicer ne želijo, da se njihov oglas pojavlja ob vsebinah, ki med drugim “izražajo nestrpnost”, a gre zgolj za omejitev glede mikrolokacije oglasa, ne pa tudi medija kot takega.

V Petrolu medtem priznavajo, da “pozorno” spremljajo dogajanja “v vseh medijih, s katerimi imamo oglaševalske pogodbe”, od vseh poslovnih partnerjev pa pričakujejo, da delujejo skladno z njihovimi vrednotami in opozarjajo, da je nespoštovanje njihovega kodeksa ravnanja in vrednot “vedno lahko razlog za prekinitev sodelovanja s katerim koli poslovnim partnerjem”.

V Pošti Slovenije, pomembnem zakupniku oglasnega prostora v Demokraciji, pravijo, da vsebin, ki jih tednik v določenem izidu plasira, ne dobijo na vpogled, pri čemer ne problematizirajo ponavljajočih se sovražnih vsebin tednika.

V Slovenskih železnicah so večino vprašanj preprosto ignorirali in zgolj zapisali, da “namenjajo sredstva za oglaševanje v večini domačih medijev” ter da želijo doseči “kar največji krog uporabnikov in potencialnih uporabnikov Slovenskih železnic”.

V Zavarovalnici Sava in Mercatorju na vprašanja niso odgovorili, v T2 pa so sporočili: “Nabor medijev, s katerimi sodelujemo, /je/ pester, tako po uredniških vsebinah kot po ciljnih javnostih, ki jih posamezen medij nagovarja,” in dodali, da se “ne opredeljuje/j/o do vsebin posameznih medijev, kakor tudi ne išče/j/o vpliva nanje.”

“Posredna in implicitna” legitimacija vsebine

Telekom Slovenije, ki kupuje prostor na Nova24TV, odgovarja, da s svojim oglaševanjem: “… nikoli nismo in ne spodbujamo nobene izmed oblik nestrpnosti,” in da se kot oglaševalec “ne opredeljuje/j/o do uredniških politik posameznih medijev”. Mariborski filozof in kritični analitik medijskega diskurza v Sloveniji dr. Boris Vezjak pa meni drugače. “Če Telekom Slovenije oglašuje v Novi24TV, posredno in implicitno legitimira ne samo medij, temveč tudi njegovo vsebino. Že po racionalnem razmisleku ne more držati argument o nepovezanosti oglaševalskega dejanja od neke vsebine medija, s čimer se zdaj branijo pri tem podjetju: po isti logiki bi lahko Telekom oglaševal tudi v kakšnem neonacističnem glasilu ali biltenu kukluksklanovcev in bi nato enostavno dejal, da se ne opredeljuje do vsebine ali njihove uredniške politike,” je v odgovorih na naša vprašanja zapisal izredni profesor na mariborski Filozofski fakulteti.

Tudi on poudarja Telekomovo kontradiktorno ravnanje. “Najbolj groteskno in obenem pomenljivo ob navedenem je dejstvo, da je v zadnjih letih isto podjetje podpiralo in celo samo izvajalo akcije, v katerih je izrecno želelo opozarjati na pojave sovražnega govora na spletu – in politični medij, v katerem zdaj oglašuje, je bil že velikokrat v javnosti prepoznan kot diseminator slednjega,” je zapisal.

Na Nova24TV oglašuje tudi Telemach. Spomnimo, omenjeni portal je lani vzel v bran Bernarda Brščiča, ki je dejal, da je “nemški narod žrtev židovskega vsiljevanja in kurjenja možganov s tako imenovano holokavstologijo”, kar so na portalu upravičili s konceptom svobode govora. V Telemachu pa zdaj pravijo: “Nikakor ne podpiramo in se distanciramo od vseh rasističnih, antisemitskih, homofobnih ter kakršnihkoli drugačnih vsebin ali gibanj, ki lahko širijo nestrpnost in razdvajajo.” Tudi v tem podjetju trdijo, da nimajo vpliva na uredniško politiko medijev.

Podjetja, s katerimi smo kontaktirali, so ob tem večinoma sporočila, da oglase v medijih zakupujejo prek agencij za zakup medijskega prostora in da z omenjenima medijema nimajo neposrednih pogodb.

GEN-I naj bi prenehal oglaševati

Drugače pa odgovarjajo v državnem podjetju GEN-I, ki oglašuje v Demokraciji. Kot so nam odgovorili, s tednikom sodelujejo od leta 2013 in imajo z njim “neposreden dogovor o oglaševanju tudi v letošnjem letu”. Dodajajo pa, da pri izbiri medija, kjer se bodo oglaševali, upoštevajo “primernost in odgovornost vsebine”.Zapisali so, da do zdaj v tem mediju sicer niso zaznali spornih vsebin, in dodali, da “družba GEN-I ne spodbuja in tudi ne podpira vsebin, ki bi vplivale na kakršno koli obliko diskriminacije ali sovražnega govora”.

“Kot skupina, ki ima svojo globalno prisotnost v več kot dvajsetih državah po svetu, sledimo politiki družbeno odgovornega poslovanja. K temu bomo strmeli tudi v prihodnje. Z obzirom na zgoraj navedeno smo se odločili prekiniti oglaševanje za določen čas,” so še zapisali. Podjetje smo prosili za dodatna pojasnila, in sicer kaj konkretno so bili razlogi za to odločitev in kdaj ter za koliko časa bodo prekinili oglaševanje, a na nova vprašanja niso želeli odgovoriti.

SDH: Odgovorne so posamezne uprave

Ker omenjena medija z oglasi podpirajo predvsem podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo se obrnili tudi na Slovenski državni holding (SDH) kot upravljavca kapitalskih naložb države in jih vprašali, kakšno je njihovo stališče do oglaševanja podjetij, ki jih upravljajo, v medijih s sovražnimi vsebinami. Odgovarjajo, da na poslovanje teh podjetij nimajo vpliva. SDH namreč “ne sme posegati v neodvisnost organov družb, predvsem pa ne sme posegati v posamezne poslovne in vodstvene odločitve”. “Uprava posamezne družbe vodi posle samostojno in na lastno odgovornost,” so še dodali.

Ali koncept družbene odgovornosti v kaj večji meri velja za podjetja v večinski ali delni državni lasti, smo vprašali profesorico Uršo Golob Podnar. Če jemljemo državo kot institucijo, ki mora biti toliko bolj vredna zaupanja in če država bedi nad podjetji v svoji lasti, je dejala, potem po njenem osebnem mnenju to drži in bi morala biti takšna podjetja še pozornejša na ta vprašanja. Podobno meni tudi Savič, ki pri podjetjih v državni lasti pričakuje toliko odgovornejšo in bolj profesionalno držo, kar se tiče financiranja določenih medijev z oglaševanjem.

Vezjak medtem opozarja na nevarnost zlorab. “Oglaševanje državnih podjetij v medijih, še zlasti, če so ti izrecno politično profilirani ali celo posredno v lasti političnih strank, bi v normalnih demokracijah moralo biti prepovedano, saj naravnost kliče po zlorabah. Ker ni, je konflikt oglaševalske prakse že po sebi na dlani: tako rekoč nujno je, da si državna podjetja s tem kupujejo sedanji ali prihodnji mir, včasih pa celo vodilni kadri v njih, tudi če tja niso bili politično dirigirani, svojo eksistenco,” je sporočil.

Odgovoren tudi javni medijski zavod

V Demokraciji pa ne oglašujejo le podjetja, temveč tudi RTV Slovenija, ki je sodeč po številu in velikosti oglasov eden vidnejših oglaševalcev v tem tedniku. Ne samo, da tam zakupuje oglasni prostor, ampak Demokraciji, ki je v nedavni številki javni medijski zavod označila za “simbol sovražnosti” in “zastavonošo sovraštva in ovajanja drugače mislečih”, tudi omogoča oglaševanje v etru javnega radia. Vodstvo zavoda smo tako vprašali, zakaj RTV Slovenija oglašuje v tem mediju kljub sovražnim vsebinam do različnih družbenih skupin, koliko je zavod letos plačal za to oglaševanje, kakšna je odgovornost javnega zavoda za širjenje rasizma, homofobije in podobnih izključujočih idej, ki jih širi tudi omenjeni tednik, ter ali bo zavod oglaševanje nadaljeval.

Kot so pojasnili, gre za “medsebojno sodelovanje”, v skladu s katerim Demokracija oglašuje na Radiu Slovenija. Pogodbe z mediji so “večinoma vse 100-odstotno kompenzacijske”, kar načeloma pomeni, da RTV Slovenija dobi prostor za oglaševanje v Demokraciji v zameno za oglaševalski prostor, ki ga tedniku ponuja na valovih javnega radia. Pogodba z izdajateljem Nova obzorja je sicer sklenjena do konca leta.

Direktor Radia Slovenija Miha Lampreht je pojasnil, da je “vsak oglas, ki bi bodisi z naslovnico bodisi z napovedano vsebino lahko mejil na sovražni govor, treba odločno in dosledno zavrniti”, glede oglaševanja Demokracije na javnem radiu pa so v vodstvu zavoda poudarili, da zavod ne prevzema “nikakršne odgovornosti za vsebino oglasov naročnika ter resničnost trditev v njih”.

Kaj RTV Slovenija s sodelovanjem z Demokracijo sporoča javnosti? Boris Vezjak meni, da je “nemogoče reči, da javni zavod RTV ne legitimira vsebin Demokracije in njene politične agende, če oglašuje v tem mediju”. Po njegovih besedah namreč “oglaševalec, želel ali ne, po nujnosti vedno podpira aktivnost tistega, ki ga ali pri katerem oglašuje”.

Brez skrbi za ugled ne bo problematizacije

Kot je razvidno iz odgovorov podjetij, ta vsebine medijev, v katerih oglašujejo in jih tako podpirajo, ne problematizirajo, kar Urša Golob Podnar s FDV-ja pripisuje tudi pomanjkanju pritiska javnosti. “Podjetja o tem ne želijo razmišljati, dokler jim ne bo nekdo tega izpostavil in dokler jih ne bo skrbelo, da bodo zaradi tega ob ugled, se to ne bo problematiziralo.”

Podobna akcija, ki jo na primeru Telekoma Slovenije izvaja Domen Savič, je pred dvema letoma potekala v ZDA, kjer je skupina anonimnih aktivistov Sleeping Giants pozivala podjetja, naj prenehajo oglaševati na skrajno desničarskem portalu Breitbart, prav tako znanem po islamofobiji in homofobiji. V aktivistični skupini pravijo, da jim je uspelo prepričati 3.800 oglaševalcev, da tam prenehajo oglaševati.

Med podjetji, ki so prekinila stike z Breitbartom, so tudi BMWVisa, KelloggsDeutsche TelekomLufthansa. V nemškem letalskem prevozniku so sporočili, da je razlog za njihovo odločitev Breitbartova “nasilna, seksistična, ekstremistična in radikalna politična vsebina”, je poročal britanski Independent.

Emma Pullman, aktivistka iz druge skupine, ki je prav tako izvajala pritisk na oglaševalce, SumOfUs, je za kampanjo dejala: “To je zelo otipljiv način, na katerega lahko ljudje prepričajo podjetja, naj ne oglašujejo, je pa tudi način, da se kritizira porast skrajne desnice in sovraštva, ksenofobije in rasizma, ki prihaja iz Breitbarta.”

Boris Vasev

Vir: http://www.rtvslo.si/slovenija/podjetja-ki-z-oglasi-financirajo-medije-s-sovrazno-vsebino-v-veliki-meri-drzavna/469472

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/