Category: Radio

Propaganda – oblikovanje soglasja

Edward Bernays in znanost oblikovanja javnega mnenja

(Propaganda – La fabrique du consentement, Jimmy Leipold, 2017)

Kako lahko nadzorujemo množice? V drugi polovici 19. stoletja je psihologija pričela ponujati določene odgovore. Francoski dokumentarni film se osredotoča na pionirja odnosov z javnostmi Edwarda Bernaysa in razkriva metode oblikovanja soglasja.

Prirejeni transkript:

Vsak dan smo izpostavljeni toku najrazličnejših sporočil. Vplivajo na to kaj kupujemo, koga volimo, kaj mislimo. Predvsem pa oblikujejo naš pogled na svet. Ta sporočila slonijo na tehnikah prepričevanja, ki so se jih domislili pred stotimi leti v ZDA. Strategi so samo v petdesetih letih iz tega naredili rafinirane instrumente manipulacije z ljudmi. Avtoritarni režimi so si svojo moč zagotavljali s silo, naše demokracije pa to počnejo s pomočjo odnosov z javnostmi (PR). Eden njenih večjih teoretikov je bil Edward Bernays.

Edward Bernays

»Odnosi z javnostmi zaobjemajo vse kar imenujem oblikovanje soglasja. To temelji na principih Thomasa Jeffersona, da je v demokratični družbi vse odvisno od soglasja ljudi.«

6. aprila 1917 so ZDA razglasile Nemčiji vojno. V nekaj tednih so se Američani množično prostovoljno javljali v vojsko. Njihov predsednik Woodrow Wilson jih je prepričal, da demokracijo branijo s svojo krvjo. Toda samo leto prej je isti predsednik obljubil, da Amerika ne bo nikoli sodelovala v vojni.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko je predsednik ZDA Woodrow Wilson kandidiral za predsednika leta 1916, je kandidiral pod sloganom »obvaroval nas je pred vojno«. Obstajala je ideja, da je ta vojna evropska zadeva in da nima ničesar skupnega z ameriško demokracijo. Ko so se ZDA pripravljale, da vstopijo v vojno, je nastal problem.«

Chris Hedges, novinar

»Razprave v Beli hiši so se vrtele okoli vprašanja kako množice prepričati za sodelovanje vojni.«

Wilson je želel svojo odločitev uveljaviti s silo. Toda drugi v Beli hiši so bili bolj naklonjeni drugi rešitvi.

Chris Hedges, novinar

»Številni Wilsonovi svetovalci so trdili, da lahko s pomočjo orodij množične propagande množice prepričajo v podporo prizadevanjem za vojno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oborožiti so morali um, zgraditi stroj, ki bo vojno uspel prodati Američanom, ki bo Američanom oglaševal vojno.«

Zagnali so veliko propagandno kampanjo, ki se je zgledovala po pravilih oglaševanja in zabavne industrije, oziroma njene najpopularnejše oblike, filma. Zvezde kot sta bila Charlie Chaplin in Douglas Fairbanks so najeli, da bi spodbudili množice. Tisoče drugih karizmatičnih osebnosti je po celi državi širilo vladno sporočilo.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Poslovneži, duhovniki, drugi, ki so bili v lokalnih skupnostih spoštovane avtoritete, so vstali in imeli govor v prid vojne.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Pred začetkom filma je nekdo na videz spontano vstal in podal nekajminutni govor zakaj bi morali v vojno.«

Za vodenje te velike kampanje, je Wilson ustanovil poseben oddelek: Creelovo komisijo (Komisijo za javne informacije). Sestavljena je bila iz profesionalcev s področja komuniciranja: novinarjev, oglaševalcev, tiskovnih predstavnikov. V skupini je sodeloval tudi 26 letnik, ki si je v branži oglaševanja že ustvaril ugled. Ime mu je bilo Edward Bernays. S številnimi člani komisije je delil med vodilnimi zahodnimi elitami zelo razširjen pogled na množice. Temeljil je na teorijah, ki jih je samo dvajset let prej javno objavil Francoz Gustave Le Bon. V delu »Psihologija množic« je opisal specifično obnašanje množic.

Stuart Ewen, zgodovinar

»V osnovi je trdil, da ljudje niso sposobni racionalne misli, da niso sposobni razumno komunicirati in razpravljati. Da v množici postanejo kot mikrobi, kot virusi – živali, ki jih vodijo nagoni. Anatomijo množice prikaže kot skupino ljudi, ki je zaprta za razumne argumente.«

Ker razum na množice nima učinka, moramo nagovarjati njihova čustva in instinkte.

»Poznati umetnost vplivanja na domišljijo množic, pomeni posedovati umetnost kako jih obvladati.«

Gustave Le Bon

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zelo hitro so pričeli uporabljati psihološke pristope, da bi tako zaobšli kritično mišljenje in se dotaknili najbolj primarnega v ljudeh.«

Chris Hedges, novinar

»V prvi svetovni vojni so Nemce demonizirali kot Hune. Tako smo dobili fiktivne zgodbe o pobojih dojenčkov v Belgiji in podobno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»To ima veliko opraviti z uporabo simbolov, ki so zelo močni in globoko vgrajeni v človeka, kar zmanjšuje pomen tega, kar je v resnici povedano in namesto tega promovira in se osredotoča na občutke.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Komisiji je uspelo pacifistično nastrojeno javnost preobrniti v besne proti-nemške fanatike. Bostonski simfonični orkester na primer ni mogel več igrati Beethovna, ker je zdaj veljal za odvratnega. Creelova komisija je bila zelo učinkovita.«

V manj kot letu je Creelovi komisiji brez nasilja ali spremembe oblasti  uspelo spremeniti javno mnenje. Za takratne nosilce industrije, kot so bili Rockefeller, Carnegie in J. P. Morgan, so te učinkovite propagandne metode ravno ob pravem času odprle nove možnosti. Od konca 19. stoletja je namreč deželo pretresala vrsta stavk, protestov in nemirov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vzpon industrijskega kapitalizma je ne samo v ZDA, ampak po vsem industrializiranem svetu, povzročil določeno osiromašenje.«

Chris Hedges, novinar

»Na premogovnih poljih, industrijskih plantažah, jeklarskih obratih so živeli le malo bolje kot sužnji. Sindikati so bili zatrti in prepovedani. Šlo je za pravi boj med množicami in oligarhi.«

David Miller, sociolog

»Ljudem, ki so vodili podjetja, ni bilo mar za ljudi in so praktično ropali preostalo družbo virov in akumulirali dobičke zase, za svoje lastno bogatenje.«

Aprila leta 1914 je situacija dosegla vrhunec v poboju šestinšestdesetih stavkajočih v tovarni, ki je bila v lasti Rockefellerja. Ker so ga imeli za odgovornega za masaker, se je milijarder komaj izognil atentatu anarhistov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sektor je bil vpričo možnosti strmoglavljenja sveta, kot so ga poznali, popolnoma prestrašen.«

Metode Creelove komisije so se zdele kot idealne za narediti konec socialnim zahtevam. Če je bilo Američane mogoče prepričati, da podprejo vojno, brez da bi pri tem postavili pod vprašaj demokratične principe, bi bilo gotovo mogoče delavski razred pripraviti do tega, da podpre družbeni model, ki so ga vedno zavračali: kapitalizem.

Edward Bernays, 1983

»Po izkušnji situacije kot je v svetu in prepoznanju pomena idej kot orožja, sem se odločil preveriti, ali bi lahko to, kar sem se naučil za časa vojne, prenesli tudi v čas miru.«

Leta 1919 je Edward Bernays odprl svojo prvo pisarno v New Yorku, enem od glavnih nacionalnih centrov moči. Za svoje prihodnje stranke je svojo vlogo definiral s pojmom »svetovalec za odnose z javnostmi«.

David Miller, sociolog

»Propaganda je bila na slabem glasu, zato so zanjo izumili druge pojme. Edward Bernays je bil glede tega zelo jasen. Prišel je do pojma svetovalec za odnose z javnostmi, da bi temu, kar je bila prej propaganda dal novo življenje tako, da jo je drugače poimenoval. Kar je ena od osnovnih tehnik PR-ja. Če je nekaj nepopularno to enostavno preimenuj.«

Na Edwarda Bernaysa je vplival Walter Lippmann, novinar in pisatelj, eden največjih ameriških intelektualcev tistega časa. Kot bivši svetovalec Woodrowa Wilsona, je propagando videl kot edini način kako nadzirati množice. Tej ideji je posvetil knjigo »Public Opinion« (Javno mnenje) in z njo revolucionaliziral principe vladanja v demokracijah.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Mi, kot odgovorni ljudje moramo prevzeti nadzor in moramo biti zavarovani pred besom zmedene in nevedne množice. Tega ne moremo narediti s silo, torej je najboljši način, da to naredimo s tem, kar je Lippmann imenoval oblikovanje soglasja, kar je nova spretnost v praksi demokracije.«

Chris Hedges, novinar

»S tem je imel v mislih, da lahko spretna propaganda v bistvu pripravi množice do tega, da podprejo politike, ki so proti njihovim lastnim interesom.«

Ti novi strokovnjaki za odnose z javnostmi so v glavnem prihajali iz Creelove komisije in so jih najemala največja podjetja. Njihova naloga je bila prepričati množice, da bodo uspešna zasebna podjetja koristila vsem. To je zahtevalo radikalno spremembo – državljane so morali spremeniti v potrošnike. Kupovanje ne more biti več utemeljeno samo na potrebah, ampak na željah.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Ekonomija v ZDA je bila v vzponu. Gradili so velika podjetja in poskušali javnost prepričati, da kupujejo vse te stvari, ki so jih ta podjetja proizvajala.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Podjetja so se morala prodajati ljudem. Prodati pa so morala tudi idejo, da bodo zasebna podjetja, ne pa socializem, ljudem zagotovila dobro življenje.«

Edward Bernays je na tem področju postal mojster. Eden njegovih zgodnjih uspehov je bila kampanja, za podjetje Beech-Nut, znanega proizvajalca slanine.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Želeli so postati največji proizvajalec slanine v ZDA. Običajen način, kako bi podjetje to lahko doseglo je, da konkurirajo na trgu in poskušajo ljudi prepričati, da imajo boljšo slanino kot njihovi konkurenti. Edward Bernays pa je dejal, da to ni pravi način. Povečati morajo trg za vse.«

Edwarda Bernaysa se je oprl na koncept, ki je bil odgovoren tudi za uspeh Creelove komisije: mnenjske voditelje. Uporabil je moč vpliva najbolj spoštovanega poklica: zdravnikov.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Naročil je anketo, ki je številne zdravnike in druge ljudi, ki so bili na področju prehrane in zdravja vredni zaupanja, spraševala, kaj menijo da sestavlja krepak zajtrk. Ali naj jemo, kar je imenoval krepak zajtrk?«

Študija je potrdila prednosti krepkega zajtrka. Edward Bernays je rezultate te raziskave posredoval 4000 zdravnikom po celi državi. Ti so nevede sporočilo posredovali naprej svojim pacientom in tako služili popolnoma komercialnim namenom.

Edward Bernays, 1983

»Tudi če ne marate slanine in vas skrbi za vaše zdravje, ko 4000 zdravnikov pravi, da je bolje da jeste slanino, potem jo boste jedli.«

V roku nekaj let je vse-ameriški zajtrk s slanino postal institucija, trajen kulturni označevalec.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zajtrk brez slanine in jajc je kot pes brez kosti.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Ideja slediti zaupanja vrednemu vodji, upoštevati nasvet avtoritete, je temelj vsega kar počnemo v industriji odnosov z javnostmi.«

Znanstveno soglasje zdravnikov je postalo pogosto komunikacijsko orodje v oglaševanju. Tudi cigarete so povezali z dobrim zdravjem in počutjem. Edward Bernays je vedno iskal nova orodja, da bi izboljšal svoje tehnike. Njegovo pozornost je še posebej pritegnila psihoanaliza. Ker je bil v soglasju s teorijami Sigmunda Freuda, je dal v angleščino prevesti njegova prva dela. Toda njuna vez je daleč presegala zgolj profesionalno, Edward Bernays je bil namreč Freudov dvojni nečak.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je imel s Freudom zelo tesen družinski, emocionalen odnos. Mati Edwarda Bernaysa je bila sestra Sigmunda Freuda, sestra Bernaysovega očeta pa je bila poročena s Sigmundom Freudom. Torej je bilo v Bernaysu veliko Freuda. Kot otrok je večer za večerom sedel za jedilno mizo, ko so se njegovi starši pogovarjali o stricu Sigiju.«

Edward Bernays, 1983

»Slišal sem o teoriji interpretacije sanj svojega strica, slišal sem o psihologiji, kot pomembni sili v ocenjevanju človekovega obnašanja. Slišal sem o represiji, regresiji itd.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Edward Bernays je bil, kot ga imenujem, profesionalni nečak in je svojo družinsko povezavo uporabil v prvih desetih minutah ko ste ga srečali in tako izvedeli, da je dvojni nečak Sigmunda Freuda, ker mu je to na nek način dajalo, ne le povezavo z nekom slavnim, ampak povezavo s pametnim, revolucionarnim karakterjem kot je bil Sigmund Freud.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Koncept, ki ga je Bernays prevzel od Freuda, je, da ljudje mislijo, da jih vodi  njihov lasten razum in mišljenje, vendar jih ne. Vodi jih podzavestno, česar se ne zavedajo. Potrebno je nekako zaobiti njihovo logiko.«

Edward Bernays je prvič uporabil ta koncept za eno svojih strank: American Tobacco Company (Ameriško tobačno podjetje). Podjetje se je soočalo z družbenim tabujem, ki mu je preprečeval, da bi podvojil svoje prihodke – kajenje v javnosti je bilo dovoljeno le moškim. Edwardu Bernaysu je bilo naloženo, da ženske spremeni v porabnice tobačnih izdelkov, na način kot jih uporabljajo moški.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Šel je do enega od Freudovih učencev po imenu Abraham Brill. Vprašal ga je kaj naj naredi, da bi lahko ženskam prodal cigarete. Kaj cigarete predstavljajo ženskam? Brill je odvrnil, da je to enostavno vprašanje, predstavljajo jim penis. Vse ženske imajo zavidanje penisa, torej, če jim lahko omogočiš, da imajo penis, ali pa vsaj simboličen penis, se bodo na to odzvale.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To se je dogajalo v času ženskega boja za volilno pravico, ki je potekal tekom dvajsetih in ženske je bilo zlahka navdušiti za boj za svoje pravice.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je najel nekaj žensk iz tako imenovane dobre družbe. Te ženske je prepričal, da bodo pripomogle k osvobajanju žensk, ne pa American Tobacco Company, za katere je Bernays v resnici delal.«

Kot medijsko odskočno desko za svojo komunikacijsko kampanjo je uporabil popularni dogodek, slavno vsakoletno Newyorško velikonočno parado.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Te ženske so sodelovale na paradi, korakale po peti aveniji in si prižigale cigareto, ki jo je Bernays poimenoval »bakla svobode«. Da tega dogodka ne bi spregledali, je iz vseh vodilnih časopisov najel fotografe, da so to posneli.«

Edward Bernays, 1983

»Naslednje jutro je New York Times na svoji naslovnici objavil to zgodbo, ki so jo obravnavali kot novico, kar je v resnici tudi bila. V roku petih tednov so se vrata sob za kajenje v gledališčih v New Yorku odprla tudi za ženske. Kar se pred tem še nikoli ni zgodilo. Eno samo dejanje je prelomilo stari običaj.«

»Dejanja povedo več kot besede.«

Edward Bernays

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vloga odnosov z javnostmi je, da ustvarja okoliščine, ki izstopajo od običajnih in zato postanejo novice, ki so vredne širjenja. Del vloge, ki jo imajo agencije za odnose z javnostmi je razumeti kaj je novica.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Do današnjega dne je ena osnovnih stvari, ki jih poskušamo v PR-ju delati, ustvarjanje novic. Del tega, da je nekaj prepoznano kot vredna novica je, da je novo in da smo pri tem prvi. Nihče se ne spomni drugega človeka, ki je hodil po Luni.«

V desetih letih so se zahvaljujoč delu svetovalcev za odnose z javnostmi potrošniške navade Američanov drastično spremenile. Spremenili so tudi podobo nosilcev industrije. Celo John Rockefeller ni bil več osovražen simbol kapitalizma ampak filantrop. Komunikacijske agencije so cvetele, še posebej na Madison Avenue, ki je kmalu postala tempelj oglaševanja v ZDA. Edward Bernays je tako postal eden ključnih strokovnjakov s področja odnosov z javnostmi. Živel je v luksuznem hotelskem apartmaju in tam zabaval najmočnejše in najvplivnejše ljudi v državi.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Moj oče je bil zelo socialen človek in je ves čas prirejal zabave. Na njegove zabave so prihajali uspešni ljudje: arhitekti, umetniki, odvetniki, politiki, časopisni uredniki, vsi ljudje, ki so bili na vrhu družbene lestvice.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Večina ljudi ni vedela kdo je Edward Bernays. Toda tisti, ki so to morali vedeti in za katere je sam želel, da ga poznajo, so ga poznali.«

Leta 1929 je Edward Bernays objavil knjigo z naslovom »Propaganda«, ki je bila sad njegovih desetletnih izkušenj. V detajle je pojasnil osnovne principe in tehnike manipulacije z množicami v demokraciji. Knjiga ga je proslavila kot vizionarja.

»Propaganda podvrže javno mnenje na podoben način kot vojska podvrže telesa svojih vojakov.«

Edward Bernays

Chris Hedges, novinar

»Tovrstna izpoved, je dokaz, da je moč propagande tako velika, da tudi ko se tisti, ki z njo upravljajo izpovejo, se ji tisti, s katerimi se manipulira, ne morejo upreti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Nacisti so bili zelo navdušeni nad ameriško komercialno propagando, kot so jo razvijali Bernays in preostala PR industrija. Goebbels jo je natančno naštudiral in na žalost zelo uspešno prilagodil za svoje namene.«

Borzni zlom 24. oktobra 1929 je pretresel navidezno stabilnost kapitalističnega modela v 1920-ih. ZDA so padle v ekonomsko depresijo brez primere, ki je na pot poslala na desetine milijonov nezaposlenih ljudi.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sistem, ki so ga odnosi z javnostjo tako vztrajno prodajali v 1920-ih, se je v tistem trenutku smatral za utelešenje zla.«

Leta 1932 izvoljeni predsednik Franklin Roosevelt je dajal vtis, da lahko vse to spremeni. Toda vedel je, da je za zaupanje ljudi, ključno njihovo soglasje. Tudi on se je obrnil na strokovnjake s področja odnosov z javnostmi. Po njihovem nasvetu je Roosevelt postal glavna figura v komunikacijski kampanji brez primere. Da bi dajal videz ljudskega človeka, so ga prikazovali skupaj z njegovo družino v vsakdanjiku, kot še nobenega predsednika pred njim.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»To je bil čisti PR. To, kako je sedel v svojem avtomobilu in mahal ljudem, kot da je krepak mlad mož, je bila čista simbolična govorica.«

Toda simboli za Roosevelta niso bili dovolj. Odločil se je tudi za drugo metodo: pedagogiko. Svojim volivcem je, da bi ponovno dvignil deželo, pojasnjeval svoje politične odločitve. S svetovalci je vpeljal in uveljavil posebno radijsko oddajo »Pogovori ob ognjišču«, ki je potekala več kot desetletje.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Imel je zelo pomirjajoči glas. Poslušalcem je govoril spoštljivo, kot z njemu enakimi. Javnost je na ta način do njega pridobila zaupanje.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korak za korakom so bili govori v oddaji »Pogovori ob ognjišču« oblikovani tako, da so ljudem približali tudi težje razumljive teme.«

Predsednik je naročil posebno dokumentarno serijo, da bi ljudem pojasnil svojo osrednjo točko programa: ekonomski program imenovan New Deal. Temeljil je na državni intervenciji, da bi tako ponovno zagnali ekonomijo. Da bi ljudem prenesli koristnost teh ukrepov, je Rooseveltova administracija najela ekipo uglednih fotografov in piscev, da bi Američanom prikazali učinke krize.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To niso bili ljudje s področja odnosov z javnostmi in oglaševanja, ampak ljudje, ki so razmišljali kako uporabiti slike na način, da bi ljudi česa naučili.«

Američani so tako odkrili narod, ki ga niso poznali. Emocionalna in simbolična moč teh slik jih je šokirala.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ponovno se je pojavila ideja, da lahko emocija in razum delujeta skupaj, da ne rabita biti ločena eden od drugega. Na nek način gre za oblikovanje soglasja, ampak po moje gre za poskus ustvarjanja informiranega soglasja. Nič ni narobe, če si prepričljiv, dokler tvoja prepričljivost ni osnovana na prevari. V tem, da obrača ljudi stran od tega, da bi videli stvari takšne kot v resnici so.«

Po triumfalni ponovni izvolitvi leta 1936, je Roosevelt uvedel nove reforme, da bi z njimi omejil moč bank in poslovnega sektorja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Odločitev je bila, da se poskuša ustvariti zavezništvo med delovnimi ljudmi in povsem razbitim srednjim razredom proti velikemu bogastvu in poslovnemu sektorju. Poslovni sektor je New Deal videl kot katastrofo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Skoraj vse velike korporacije v ZDA so bile vpete v Zvezo proizvajalcev in njihov najpomembnejši program v tistem času je bil program odnosov z javnostmi.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ugotovili so, da morajo prodati idejo, da je zasebno podjetništvo – industrija v zasebni lasti, ključ do dobrega življenja, ne pa vlada, kot je to predlagal Roosevelt.«

Nacionalna zveza proizvajalcev (National Association of Manufacturers (NAM)) si je zadala cilj, da je potrebno zaupanje ljudi v kapitalizem nemudoma obnoviti. Da bi to dosegli, so pripravili več kampanj. Dvajset let so kampanje Zveze proizvajalcev poskušale prodajati idealizirano verzijo družbe, ki so si je Američani neizogibno želeli. Med tem ko se je Roosevelt zanašal na realnost, je Zveza proizvajalcev prodajala sanje. Roosevelt je nagovarjal volivce, Zveza proizvajalcev pa potrošnike.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To so predstavljali kot del ameriškega DNK-ja: mi ne maramo vlade, mi imamo radi zasebno podjetništvo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»O zasebnem podjetništvu so govorili na enak način, kot bi govorili o svobodi, demokraciji in pravičnosti. Da, prodajali so sanje, a te sanje so povezali z ameriškimi vrednotami.«

Da bi dvignili zavest o prednostih industrije, se je Zveza proizvajalcev zanašala tudi na pedagogiko in naslavljala jutrišnje potrošnike, otroke. Da bi dosegli čim širše občinstvo, so velika podjetja Američane nagovarjali kjer so živeli – doma. Od 1950-ih je po deželi potovala slavna oglasna flota posvečena industrijskemu inženiringu: »Parada napredka« podjetja General Motors (GM). S »Parado napredka« so bile več kot dvajset let koristi kapitalizma in potrošništva prodajane kot temelj ameriških sanj.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ljudje, ki so pri tem sodelovali, so igrali dolgoročno igro. To pomeni, da čeprav so mnogi od njih vedeli, da ne bodo živeli dovolj dolgo, da bi lahko videli uresničenje svojih želja in ciljev, to ni bilo pomembno. Za svoje cilje so bili pripravljeni delati skozi več generacij.«

Leta 1939 je bil New York prizorišče razstave ameriškega načina življenja. Prvič je mesto gostilo »Svetovno razstavo«. To je bila ena največjih operacij v zgodovini industrije odnosov z javnostmi. Njegov glavni organizator ni bil nihče drugi kot Edward Bernays.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je skrbel za promocijo in predstavitve različnih razstavnih mest ter vabljenje različnih podjetij, da na razstavi razstavljajo, kot recimo GM, ki je bilo njegova stranka v 1930-ih. Bernays je razstavo imenoval »Democracity« (demokratično mesto). V eno je poskušal združiti demokracijo in kapitalizem.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vsa ta podjetja so imela svoje paviljone, v katerih pa niso prikazovala sedanjosti, ampak prihodnost. Ljudi prihodnosti. Takoj ko začneš govoriti o prihodnosti, jo lahko predstaviš kakor želiš. V sklopu svetovne razstave so posneli slavni film, ki govori o družini iz srednjega zahoda. Sin je socialist. Hčerka, ki živi v New Yorku, ima afero s svojim učiteljem umetnosti, ki je komunist. V filmu, ki ima naslov »The Middleton Family at the New York World’s Fair« (Middletonovi na Svetovni razstavi), jih zgodba popelje na Svetovno razstavo, še posebej na razstavo podjetja Westinghouse, ker je Westinghouse Electric Corporation film tudi financirala. Babica vidi vse te čudovite stvari, ki bodo prišle v kuhinjo in je prepričana, da se bodo stvari zelo izboljšale. Ljudje, ki niso izkusili muk kuhanja brez tehnologije, te po njenem mnenju ne znano prav ceniti. Vsi bodo v prihodnosti imeli svoje robote, dobro življenje pa je tik za vogalom. V procesu predstavljanja zabavne industrijske prihodnosti, otrok opusti svoje anti-kapitalistične vrednote in postane zagovornik poslovnega sistema. Menim, da si ljudje po tem demokracije sploh niso več znali drugače predstavljati kot v sklopu kapitalizma.«

Te komunikacijske kampanje so bile učinkovite in vseprisotne, vendar so izzivale tudi določena vprašanja. Nekateri so odprto obsojali manipulacijo odnosov z javnostmi. Edward Bernays je bil eden tistih, ki so bili neposredno obtoženi.

Radijska oddaja, 15.4.1937

»Znanost daje našim mnenjskim voditeljem orožje za množično manipulacijo, ki lahko naš razum izklopi. Odgovornost, da to katastrofo preprečijo je na ramenih tistih, ki so danes naši mnenjski voditelji.«

Edward Bernays

»Svoboda propagande je tako pomembna za našo demokracijo kot so druge naše državljanske pravice: svoboda verovanja, medijska svoboda in svoboda govora. Uporabnost propagande jo dela za vitalno spremljevalko demokracije.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Večina bi bila ogorčena in užaljena vpričo tovrstnih obtožb, Edwarda Bernaysa pa niso motile. Odziv mu je sporočal, da ima pravo moč pri preoblikovanju tega kako so ljudje mislili. Edward Bernays tega ni imel za nič slabega. Menil je, in pri tem na različne načine varal samega sebe, da kar počne, počne na splošno v dobro skupnosti.«

Edward Bernays

»K temu sistemu sodi konkurenčni boj in k temu konkurenčnemu boju spada konkurenčna propaganda, konkurenčno oglaševanje, boj za priložnost prodajanja na trgu, ki temelji na odprtem in svobodnem tekmovanju.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za svobodno tekmovanje, gre za tekmovanje, za katero je treba plačati, zato so finančno močnejši, kot so korporacije, včasih vlada, vedno zmagovalci. Zmagajo, ker imajo na voljo največ sredstev. To ne pomeni, da zmagajo glede na rezultat, ampak da so v prednosti, ko se podajo v ta boj. Navadni ljudje so s svojo propagando napram velikih že v izhodišču v zaostanku.«

Edward Bernays

»Sem tehnik na področju propagande in vam pri vaši odločitvi glede tega katera ideologija vam je ljubša, ne morem pomagati.«

Ameriška vključitev v drugo svetovno vojno leta 1941 je začasno ustavila debato o vlogi odnosov z javnostmi. Množična propaganda v podporo vojni je bila z enakimi tehnikami, kot jih je pred dvajsetimi leti uporabila Creelova komisija, ponovno v vzponu.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je svetoval ameriški vladi kako naj uporablja odnose z javnostmi in propagando. Vendar ni več igral tako osrednje vloge, kot v času prve svetovne vojne. Deloma zato, ker so se odnosi z javnostmi in propaganda do tega trenutka že tako zelo razvili in so jih bolje razumeli, pa tudi vlada je imela svoje propagandne agencije.«

Velika podjetja so v vojni videla odlično komunikacijsko orodje, da ponovno zaženejo svojo kampanjo za ameriški način življenja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oglasi so polni slik, ki prikazujejo, k čemu se bodo vojaki vrnili domov po vojni. Včasih so te podobe prikazane v kristalni krogli, kot orodje, ki prikazuje prihodnost  ko se bo vojna končala in to je prihodnost kot v sanjski deželi, ki je polna obilja in komodifikacije prihodnosti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Takoj po drugi svetovni vojni je poslovni svet sprožil veliko ofenzivo, da bi zatrl progresivne ideje New Deala.«

Ofenziva, ki so jo podpirali industrija odnosov z javnostmi in Bernays, je bila odgovor na ponovno napete socialne razmere in zahteve. V letih 1945 in 1946 je protestiralo skoraj deset milijonov delavcev in s tem paraliziralo večino države. Velika podjetja so se odzvala in predsedniku Harryu Trumanu predlagale zakon, ki bi omejil pravico do stavke in moč sindikatov. Strokovnjakom za komuniciranje so naložili nalogo, da protestnike prikažejo kot državljane, ki nasprotujejo pravim ameriškim vrednotam.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»V 1950-ih je bilo vloženega veliko truda, ki je tudi dobro preučen, kako prevzeti in povečati vpliv v šolah, na univerzah, v športu, v cerkvah in tovarnah. Ljudi so učili o pravem ameriškem načinu življenja, harmoniji in zlobnih ljudeh – antikomunizem je bil seveda uporabljen v ta namen.«

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»ZDA so se bale jedrske vojne. Spominjam se kako smo se morali v šoli skrivati pod mizo.«

Ameriška družba je bila prežeta s paranojo, strahom pred prevzemom Sovjetske zveze ali začetkom jedrske vojne. To nacionalno klimo strahu in nelagodja so neposredno izkoristili strokovnjaki za komuniciranje, da so branili povsem zasebne interese.

V zgodnjih 1950-ih je majhna, miroljubna dežela utelešala komunističnega sovražnika, ki ga je bilo treba premagati. 15. marca 1951 je bil za predsednika Gvatemale izvoljen Jacobo Arbenz. Ena njegovih prvih odločitev je bila nacionalizacija nekultivirane zemlje s kompenzacijo in distribucija le te revnim kmetom. Toda tri četrtine te zemlje je imela v lasti velika ameriška multinacionalka United Fruit Company. Za United Fruit Company je bila odločitev predsednika Arbenza resna grožnja njihovim interesom. Nujen je bil medijski protinapad. To nalogo je dobil Edward Bernays, eden njihovih glavnih svetovalcev.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je v imenu United Fruit Company uspel prepričati večino ZDA in dovolj velik del Gvatemalcev, da je levičarska vlada, ki je želela reformirati tamkajšnji arhaični ekonomski sistem, zgolj lutka Sovjetske zveze. Bernays je vodil psihološko vojno, ki je bila celo bolj učinkovita, kot tista, ki jo je v imenu vlade ZDA vodil med prvo svetovno vojno.«

Edward Bernays je svojo propagandno kampanjo opisoval z izrazom, ki si ga je izposodil iz vojne: medijski blitz.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Medijski blitz običajno pomeni, da si ves čas v stiku z najbolj vplivnimi novinarji in jim ves čas posreduješ informacije. Vzpostavil je svojo novinarsko pisarno, da je lahko medijem ves čas govoril o Gvatemali.«

Bernaysova novinarska pisarna je bila uradno predstavljena kot neodvisna, a jo je dejansko financirala United Fruit Company. Medijem je posredovala večino informacij o domnevni komunistični naravi Gvatemale. Edward Bernays je za novinarje organiziral celo potovanja, da je tako novinarje pripeljal na teren.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To je bilo zelo učinkovito. Novinarji so se vrnili s številnimi zgodbami.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Nekateri novinarji, ki so bili vpleteni v to zgodbo, so mi desetletja kasneje pripovedovali, da so šele kasneje ugotovili, da jih je Bernays zlorabil in manipuliral za namene United Fruit Company, česar se v tistem času niso zavedali. Bernays je dovolj učinkovito uporabil strah pred Sovjeti in domnevno prihajajočim komunizmom, da je prispeval k odločitvi vlade ZDA, da je v Gvatemali posredovala.«

18. junija 1954 so predsednika Arbenza strmoglavile uporniške skupine Castilla Armasa z odločilno pomočjo CIE. Njegov vzpon na oblast je pomenil začetek državljanske vojne, ki je trajala štirideset let in povzročila preko 200000 smrtnih žrtev. Propagandna kampanja, ki jo je vodil Edward Bernays, je trajal vsega tri leta.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Pomagal je spodkopati legitimnost izvoljene levičarske vlade. In to je bilo nevarno, ne samo zato kaj je to pomenilo za Gvatemalo, ampak je za ZDA vzpostavil precedens. Prepričeval nas je, da je to uspešen način narekovanja ameriške politike, a ta politika je spodletela v Kubi, ko so mislili, da lahko na podoben način zrušijo režim Fidela Castra in leta kasneje v Vietnamu, kjer so na podoben način nameravali vsiliti vlado, ki bi bila prijateljska do ZDA.«

Leto po udaru v Gvatemali je Edward Bernays objavil knjigo »The Engineering of Consent« (Oblikovanje soglasja), praktičen in teoretičen vodnik za odnose z javnostmi za naslednje generacije. Štirideset let kasneje je koncept upravljanja z ljudmi Edwarda Bernaysa realnost, vpeta v vse družbene sfere. Leta 1990, pet let pred svojo smrtjo, je revija »Life«, Edwarda Bernaysa izpostavila kot enega od sto najbolj vplivnih ljudi 20. stoletja.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Mislim, da moj oče v svojem življenju nikoli ni namenoma lagal. Mogoče je, toda resnica je sestavljena iz številnih elementov, ki jih pogosto ne moremo ločevati.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko imamo ljudi, ki vidijo svojo vlogo, kot je dejal Bernays, kot inženirji, oblikovalci soglasja, potem demokracija postane privid.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za to, da poskušamo z argumenti osvojiti srca in razum, propagandi v preteklosti in odnosom z javnostmi danes gre predvsem za spremembo družbe, za prevlado določenih ciljev in interesov. V splošnem to služi predvsem močnim interesom v družbi, v glavnem so to interesi velikih podjetij in tudi vlad.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Katerim ciljem služimo? Delamo za stranke in če ta stranka niso ljudje, ljudstvo, potem imamo težavo, ker to pomeni, da mišljenje družbe oblikujejo zasebni interesi, majhne skupine ljudi. In to počnejo s takšno vnetostjo, da jim uspeva, da nas oropajo razuma.«

»Propaganda bo vedno obstajala. Inteligentni ljudje morajo razumeti, da je propaganda moderno orodje, ki pomaga iz kaosa ustvarjati red.«

Edward Bernays

Vir: https://www.arte.tv/en/videos/071470-000-A/propaganda-engineering-consent/

Napotilo:
http://zofijini.net/tag/edward-bernays/

Advertisements

Tako se strah in jeza prodajata za dobiček

Zgodba o tem, kako je določena metrika spremenila način, kako vidimo svet

Slika1_jezaSlika 1 – ZATO BI MORALI BITI JEZNI; KLIKNITE TUKAJ, DA SE BOSTE POČUTILI BOLJE;
AWWWW! POGLEJTE TO LEPO STVAR, KI JE POVSEM V SKLADU Z VAŠIM POGLEDOM NA SVET;
ZAKAJ BI VAS MORALO BITI STRAH, KLIKNITE TUKAJ, DA BOSTE IZVEDELI NEKAJ GROZNEGA, KAR SE STATISTIČNO NIKOLI NE BO ZGODILO KOMU, KI GA POZNATE

Svet se zdi bolj nevaren. Naše ulice manj varne. Napad na naše vrednote ne preneha. Grožnje se zdijo resnične.

Sovražnik je zunaj – samo preverite svoj vir novic.

Nekega večera konec oktobra 2014, je zdravnik, medtem ko je vstopal v vagon podzemne železnice v New Yorku, preverjal svoj srčni utrip. Pravkar se je vrnil domov s kratkega prostovoljnega dela v tujini in se je namenil v Brooklyn, da bi se na kegljišču srečal s prijatelji. Veselil se je tega oddiha. Pred tem tega dne je šel na tek po mestu, na High Line je zgrabil kavo in kosil v lokalni restavraciji. Ko se je naslednjega dne zbudil izčrpan z rahlo vročino, je poklical svojega delodajalca.

V 24 urah je postal človek, ki se ga je New York najbolj bal. Njegovo pot po mestu je preučevalo na stotine ljudi, lokale, ki jih je obiskal, so zaprli, njegove prijatelje in zaročenko pa so dali v karanteno.

Dr. Craig Spencer se je, medtem ko je v sklopu Zdravnikov brez meja zdravil bolnike v Gvineji, okužil z ebolo. Kužen ni bil še dolgo po tem, ko je bil že v karanteni. Natančno je sledil protokolu in sporočal svoje simptome. Ko je bil v javnosti, ni ogrožal nikogar okoli sebe. Bil je vzoren model bolnika – dejstvo, ki ga strokovnjaki radi delijo.

Toda to ni ustavilo medijske panike, ki je razglašala skorajšnjo apokalipso. Ko so vse večje novičarske postaje hitele izkoristiti kolektivno paniko okoli ebole, se je pojavila blaznost vabljivo kričečih naslovov in strašečih pripovedi.

Fizična škoda, ki jo je povzročila bolezen, je bila majhna. Histerija, ki je potovala s pomočjo interneta, pa je zapirala šole, odpovedovala letalske polete in strašila ljudi.

Slika2_cnn

Slika 2 – CNN – DOKTOR V NY IMA EBOLO, zamolčano: strokovnjaki pravijo, da ne predstavlja tveganja za javnost
THE NEW YORK TIMES – DOKTOR V NEW YORKU ZBOLEL ZA EBOLO, zamolčano: v karanteni še preden bi lahko koga okužil
FOX NEWS – PACIENT V NEWYORŠKI BOLNIŠNICI IMA EBOLO, zamolčano: bolezen ni bila nalezljiva dokler je bil v javnosti

Socialni mediji so na to temo »eksplodirali« in dosegli 6000 tweetov na sekundo, s čemer so Centru za nadzor in preventivo nad boleznimi (CDC) in javnim zdravstvenim delavcem otežili prizadevanja, da bi omilili napačne informacije, ki so se širile v vseh smereh. Strah je potoval tako široko kot zgodbe o tem. Čustveni odziv – in mediji, ki so ga izkoriščali – je medijskim podjetjem, ki so o tem poročala, priskrbel na milijone ogledov.

Ti so bili prišteti neposredno v prihodke od oglaševanja. Preden se je histerija končala, so podjetja algoritmično zakupila in prodala za milijone dolarjev oglaševalskega prostora v medijih, ki so poročali o eboli.

Strah je bil veliko bolj nalezljiv kot virus sam in je imel odlično mrežo za širjenje – digitalni ekosistem, zgrajen za širjenje emocionalnega strahu na vse strani.

Povedal vam bom nekaj stvari, ki jih verjetno že veste

Vsakič, ko vključite telefon ali računalnik, se vaši možgani podajajo na bojišče. Napadalci so arhitekti vašega digitalnega sveta, njihovo orožje pa so aplikacije, novice in obvestila, ki so v vašem vidnem polju vsakič, ko pogledate na zaslon.

Vsi poskušajo ujeti vašo najbolj dragoceno lastnost – vašo pozornost – in jo za denar vzeti za talca. Vaša pozornost je zanje v oglaševanju in prihodkih iz naročnine vredna milijarde.

Slika 3_mozga

Slika 3 – VREDNOST VAŠE POZORNOSTI, moč volje in napadalci, ki jo želijo zaobiti

Da lahko to uresničijo, morajo prepoznati obrambo vaših možganov – vašo voljo in željo, da se osredotočite na druge naloge – in ugotoviti, kako jo lahko zaobidejo.

To bitko boste izgubili. Ste jo že. Povprečna oseba jo izgublja po več kot desetkrat na dan.

Ta scenarij vam bo morda zvenel znano: v prostem času vključite telefon, da preverite uro. 19 minut kasneje se ponovno vrnete k zavesti v popolnoma naključnem kotu vašega digitalnega sveta: ob pregledovanju fotografij popolnega neznanca, prebiranju nenavadnega novičarskega prispevka, gledanju smešnega YouTube posnetka. Tega niste imeli namena početi. Kaj se je pravkar zgodilo?

To ni vaša krivda – digitalno okolje je danes s tem namenom oblikovano.

Digitalno »zajčjo luknjo«, po kateri ste se pravkar spustili, financira oglaševanje, ki je namenjeno vam. Skoraj vsaka »brezplačna« aplikacija ali storitev, ki jo uporabljate, je odvisna od tega prikritega procesa nezavednega pretvarjanja vaših pogledov v dolarje, ki so jo izgradili v sofisticirano metodo. Za uporabo teh platform ne plačujete denarja, vendar nikar ne mislite, da jih ne plačate drugače – s svojim časom, vašo pozornostjo in vašo perspektivo.

To ni majhen, tehničen premik v tipu informacij, ki jih koristite, oglasov, ki jih vidite, ali aplikacij, ki jih prenašate.

To je dejansko spremenilo način kako gledate na svet.

Vojna za vašo pozornost

Preden nadaljujem, mi dovolite, da vam zagotovim, da ta prispevek ni seznam pritožb glede zla, ki ga povzročajo tehnologije. Nisem ludist. Tako kot veliko ljudi, globoko cenim svoje tehnične pripomočke kot koristno protezo za svoj spomin, produktivnost in sposobnost povezovanja z ljudmi, za katere mi je mar.

To želi biti trezna ocena tega, kako so nas strategije digitalnega lova na našo pozornost spremenile – naša življenja, medije in naš pogled na svet. Ti premiki so privedli do velikih sprememb v naši politiki, našem pogledu na svet in naši sposobnosti, da vidimo drug drugega kot sočloveka.

Številni od največjih problemov, s katerimi se v tem trenutku kot družba soočamo, so posledica odločitev skritih ustvarjalcev našega digitalnega sveta – oblikovalcev, razvijalcev in urednikov, ki ustvarjajo in kurirajo medije, ki jih koristimo.

Slika 4_okSlika 4 – Radi bi vam posredovali obvestilo, obvestilo lahko vključuje slabe novice, uničujoče alarme in različne doze dopamina.

Teh odločitev ne sprejemajo z zlobo. Sprejete so za nadzornimi ploščami analitike, z A/B testiranjem in z velikimi količinami kode, ki vas spreminjajo v predvidljivo premoženje – v uporabnika, katerega pozornost je mogoče uporabiti.

To počnejo tako, da se osredotočajo na eno preveč poenostavljeno merilo, ki podpira oglaševanje kot svoj glavni vir prihodkov. Ta mera se imenuje angažiranje in njeno poudarjanje je bolj kot karkoli drugega subtilno in vztrajno spremenilo način kako gledamo na novice, politiko in drug drugega.

Slika 5_angaSlika 5 – Definicija angažmaja, 1. Merilo, po katerem podjetja merijo število klikov, všečkov, delitev in komentarjev v povezavi z njihovo vsebino; 2. Valuta ekonomije pozornosti

Ta članek je eden v seriji, ki raziskuje, kako te strategije lovljenja naše pozornosti vplivajo na naše življenje.

Sledi raziskava, kako so te metode v jedru spremenile glavno »arterijo« naših resničnih informacij – novice.

Kako? Poglejmo v bližnjo preteklost.

Zgodovina novega

»Mediji«, kot vemo, niso tako zelo stari. Skozi večino naše zgodovine so bile novice dobesedno množica »novih« stvar, ki so jih ljudje slišali in delili, in so bile omejene s fizično bližino ter besedo od ust do ust. Po izumu tiskarskega stroja so novice sestavljala pisna sporočila, objavljena na javnih mestih in pamfleti, ki so jih razdelili majhnemu številu ljudi, ki so jih dejansko znali prebrati.

Med 18. in 19. stoletjem so časopisi postali precej pogosti, vendar so to bili v glavnem mnenjski tabloidi, ki so vsebovali politične eseje, senzacionalistične zgodbe in sčasoma zasmehovanja. Bili so megafoni za ljudje, ki so uveljavljali svoj politični vpliv in številni so imeli zelo krhek odnos z resnico.

Slika 6_vojaSlika 6 – »Propaganda grozot« prve svetovne vojne, slika z nemškim vojakom, ki usmrti belgijsko medicinsko sestro. Vir

V času, ki je vodil do prve svetovne vojne, je v novicah dosegla vrelišče nepreverjena propaganda z vseh strani, pri čemer so vse vojske sodelovale v velikem boju za javno mnenje. Do konca vojne je postalo jasno, da je informacijsko bojevanje močno orožje – lahko dvigne vojske, spodbudi nasilne množice in destabilizira cele narode.

V odziv na to sistematično manipulacijo resnice, se je v 1920-ih letih začelo usklajeno prizadevanje za vzpostavitev institucije novinarstva, ki bi temeljilo na dejstvih. Ta proces je bil spodbujen tudi s prihodom prvih množičnih komunikacijskih omrežij: nacionalnih časopisov in nacionalnega radia. To je počasi naredilo prostor tudi za televizijo in med temi tremi novimi platformami se je uveljavil globalni medijski sistem, ki so ga obvladovala načela novinarstva.

Slika 7_jurSlika 7 – Tradicionalno novinarstvo na kratko: DOGODEK – (uredniški filter) je pomemben? – NE (če ni, zavrzi), DA – (poročevalski filter) obstajajo dobi viri? – NE (če ne, zavrzi), DA – prodaj oglaševalcem – posreduj bralcu en do dvakrat na dan

Novice so še naprej tekmovale v bitki za pozornost, zato so se še naprej spogledovale s pretiravanjem. Želja po prodaji (časopisov, oglasov, izdelkov) je seveda nekoliko v nasprotju z idejo uredniške natančnosti in merljivega resničnega poročanja. Novinarski standardi, zakoni o obrekovanju in sramotenje v industriji, so postali skupni mehanizmi, ki so pomagali omejiti zdrs v senzacionalizem.

V zadnjem času, ko so se novice srečale s spletom in se začele seliti v naše žepe, pa se je zgodilo, da so začele izgubljati bitko za našo pozornost.

Vzpon algoritmične angažiranosti

Slika 8_ balSlika 8 – Boj za uredniško uravnoteženost – kar je razburljivo proti kar je resnično

Danes morajo novice tekmovati z vsem drugim v naših digitalnih življenjih – s tisoče različnimi aplikacijami in na milijone spletnimi stranmi. Še bolj kot to, zdaj tekmujejo s socialnimi omrežji, ki so ena najuspešnejših naprav za jemanje pozornosti, ki so jih kdaj ustvarili.

Socialna omrežja so eden glavnih razlogov za dvomestno zmanjšanje prihodkov časopisov in zakaj je novinarstvo kot industrija v prostem padu. Socialna omrežja so način, kako danes večina Američanov prejema novice.

Največji igralec na družabnih omrežjih je Facebook in največji del Facebooka je News Feed (viri novic).

Algoritem za News Feedom se redno spreminja in vedno je bil netransparenten, čeprav je to ena od najpomembnejših in vplivnih kod, ki so bile kdaj napisane. Algoritem si lahko zamislite kot urejevalnik novic. (Twitter, Snapchat in Youtube imajo svoje lastne uredniške algoritme, a se tukaj osredotočamo na Facebook zaradi njegove splošne vseprisotnosti in prevlade.)

Urejevalnik novic je robotski urednik, ki je veliko boljši pri jemanju pozornosti kot so običajni človeški uredniki. To, kaj boste kliknili, predvideva veliko bolje kot kdorkoli, ki ga poznate. Profesor Pablo Boczkowski iz Northwesterna ga je imenoval za »največjega urednika v zgodovini človeštva«.

Slika 9_pSlika 9 – Poenostavljena različica urednika Facebook News Feed algoritma. Vir
Na Facebooku boste videli objavo, če…. P (objava) – če je objava privlačna tudi za druge uporabnike kot ste vi + C (ustvarjalec) – ima ustvarjalec objave zgodovino privlačnih objav + T (tip) – je to tip objave, na katero običajno kliknete (fotografija, video itd.) + R (nedavnost) – objava je aktualna; plus tisoče drugih spremenljivk

Prikaže vam zgodbe, sledi vašim odzivom in filtrira tiste, na katere se boste odzvali z najmanjšo verjetnostjo. Sledi videoposnetkom, ki jih gledate, fotografijam, ki si jih ogledujete in vsem povezavam, na katere ste kdaj kliknili. Mapira vaše možgane in išče vzorce vaše angažiranosti.

Ta zemljevid uporablja, da medije pripelje do vas. S tem je v bistvu postal glavni urednik vam prilagojenega časopisa, ki ga vsak mesec bere dve milijardi ljudi.

Po tradicionalnih novinarskih standardih je ta urednik zelo, zelo slab. Ne razlikuje med resničnimi informacijami in tistimi, ki le izgledajo kot dejstva (kot smo videli na primeru množice viralnih laži med ameriškimi volitvami leta 2016). Ne prepoznava vsebin, ki so globoko pristranske ali zgodb, ki so namenjene propagiranju strahu, nezaupanja ali ogorčenja.

Slika 10_moreSlika 10 – News Feed urednik: več angažmaja in ustvarjalci vsebin ter njihove zgodbe

Urejanje News Feed novic je dobesedno spremenilo način pisanja novic. Postalo je spodbujevalec prometa spletnih novic na svetovni ravni številka ena, kar je spremenilo tudi vedenje ustvarjalcev vsebin. Da bi urednik News Feeda neko zgodbo prepoznal, so novinarji (in človeški uredniki), da so ostali relevantni, spremenili svoje strategije. Zato so številne novinarske organizacije sprejele miselnost »vse za obiskanost« in si prizadevajo za večjo angažiranost na račun tega, kar bi tradicionalno imenovali uredniška vestnost.

Slika 11_ newsSlika 11 – Pretirane sodobne novice na kratko – DOGODEK – lahko za to naredimo naslov, na katerega bodo ljudje kliknili? NE (če ne, zavrzi), DA – vsebuje slike in video posnetke? NE (če ne, zavrzi), DA – prodaj oglaševalcem – distribuiraj bralcem 24 ur na dan

To je razlog, zakaj številne novice, ki jih danes vidite, zapeljujejo z napihnjenimi, dramatičnimi, pozornost iščočimi izjavami – poskušajo vas angažirati in se dvigniti nad konkurenco. To je »zaodrje« industrije novic. Izgubljala je boj za pozornost in je postala obupana.

Kako novice ostajajo žive?

Kraja vaše pozornosti s čustveno embalažo

slika 12_likeSlika 12 – To vas bo spravilo v jok! Objave, ki emocionalno kradejo vašo pozornost, se bodo na socialnih omrežjih odrezale bolje.

Čustveni odzivi so eden najpomembnejših načinov za merjenje vrednosti objave in najlažji način za News Feed urednika, da jih identificira, izmeri in zagotovi še več podobnega. To so čustvene ugrabitve, ki temeljijo na afektivnem angažiranju.

Slika 13_engSlika 13 – Definicija afektivnega angažmaja – 1. Emocionalni odziv na vsebino, ki temelji na prebliskih pozitivnega ali negativnega občutka

News Feed ponavadi daje prednost vsebinam s temi afektivnimi čustvenimi izbruhi, saj te vodijo do več klikov, všečkov, delitev in komentarjev. Ko proizvajalci vsebin tekmujejo za tovrstno afektivno angažiranost, ta bitka za pozornost ustvarja, kar je tehnološki etik Tristan Harris imenoval »dirka do dna možganskega debla«.

Senzacionalistični naslovi so velik del tega. Takšni naslovi se bolj primejo in prejmejo več spodbude s strani News Feed urednika. Širijo se hitreje in prinašajo več prometa kot njihove manj pretirane različice.

Vzorec najuspešnejših besednih kombinacij iz nedavne študije 100 milijonov naslovov vključuje:

Solze sreče (Tears of joy)
Te spravi v jok (Make you cry)
Spreletijo te mravljinci (Give you goosebumps)
Preveč je srčkano (Is too cute)
Na pogled šokantno (Shocked to see)

Ta proces se imenuje »Headline Packaging« (oblikovanje naslovov). To je način, na katerega je novica kontekstualizirana ali oblikovana posebej z namenom, da pritegne več klikov. Oseba, ki ustvari naslov, je redko avtor same zgodbe.

Kot urednik časopisa Fusion, je Felix Salmon nedavno zapisal: »Količina časa in truda, ki gre v oblikovanje in »pakiranje« zgodbe, lahko precej presega količino časa in napora, ki je šlo v njeno pisanje.«

Slika 14_bobSlika 14 – A/B testiranje na kratko – TO JE BOB, BOB JE NEKAJ NAREDIL (novica). Novica bo spremenjena tako, da prilagodimo naslov, podnaslov in sliko in testiramo reakcije občinstva, da bo prejela več klikov

To oblikovanje se opravi z A/B testiranjem, kar je način, kako pritegniti še več prometa. S preizkušanjem na desetine različnih naslovov in merjenjem kateri od njih prejmejo največ klikov, se lahko postopek pisanja naslova sprevrže v igro. Cilj? Ujeti čim več pozornosti.

Slika 15_verSlika 15 – Spremenljivke, ki jih testiramo: naslov, podnaslov in slika – VERZIJA A: BOB NEKAJ NAREDI svet se na to odziva – 2.1% stopnja klikanosti, predvidena vrednost oglaševanja 1320 dolarjev;
VERZIJA B: NISMO PRIČAKOVALI, DA BO BOB NAREDIL TO šokirani boste, ko boste videli kaj je naredil – 3.4% stopnja klikanosti, predvidena vrednost oglaševanja 2170 dolarjev – ZMAGOVALEC

Obstajajo močna orodja za tovrstno oblikovanje in tako Facebook kot Twitter jih spodbujata – to imenujejo optimizacija. S temi orodji in majhno količino ustvarjalnosti lahko resnična zgodba, glede na to, kako je napisan naslov, postane provokativna ali senzacionalistična.

Slika 16_proSlika 16 – Naslovi, ki si sledijo od zelo Bobu naklonjenih do Bobu nenaklonjenih: POGLEJTE KAKO BOB NA SVOJ NAČIN UNIČI NASPROTNIKE dobili boste mravljince, BOB NA SVOJ NAČIN POŠLJE MOČNO SPOROČILO hvala Bob, ALI LAHKO VERJAMETE KAJ JE NAREDIL BOB? to vse spremeni, ZAKAJ BOB NI NAREDIL DRUGIH POMEMBNIH STVARI? šokirani boste, ko boste ugotovili zakaj!, LJUDJE TRPIJO, MEDTEM KO BOB NE UKREPA odvratno.

Težava s tem je, da večina ljudi, ki vidijo te objave na socialnih omrežjih, nanje dejansko ne kliknejo, da bi prebrali same članke. Za številne uporabnike postane zgodba že sam naslov, četudi nima veliko skupnega z izvirnim dejanskim dogodkom.

Hitro lahko vidite, kako je mogoče te strategije uporabiti za pretvarjanje vsebine, ki ljudi deli in/ali povzroča ogorčenje. Kot mi je pred kratkim povedal nekdanji odgovorni za vsebine pri večjem, na mlade osredotočenem založniku: »Ni naša naloga, da izzivamo politična mnenja. Naša naloga je, da vašo politično držo koristimo tako dolgo dokler lahko.«

To v svet založništva ni skrivnost: politična polarizacija je čudovito gonilo angažmaja. Ljudje raje klikajo, komentirajo in delijo stvari, zaradi katerih se počutijo dobro – in zgodbe, ki potrjujejo njihova prepričanja, dajejo dober občutek.

Kako nas to spreminja

Ko zaznane grožnje postanejo »resničnost«

Optimizacija angažmaja je zelo izkrivila našo dojemanje groženj.

Večino zgodovine naše vrste so bile razpoložljive informacije za naše preživetje zelo koristne. Če ste slišali veliko zgodb o napadih divjih psov, ste se naučili biti pozorni na divje pse.

Slika 17_ dogsSlika 17 – Napadi divjih psov – dojemanje proti resničnosti – rdeča: strah pred divjimi psi, modra: vednost o napadih divjih psov

To je posledica nečesa v človeški naravi, kar se imenuje razpoložljiva hevristika. To je za naše možgane bližnjica, zaradi katere verjamemo: »Če nam pride zlahka na misel, mora biti res.«

Ker so razpoložljive informacije naš najboljši indikator verjetnosti, so naši možgani razvili ta sistem, da bi nam pomagal ugotoviti, kaj lahko pričakujemo od sveta okoli nas. Z grožnjami ta mehanizem postane še bolj izrazit, ker prednosti, da se bojimo stvari, ki bi nas lahko ubile, daleč presegajo njene slabosti (naši predniki so bili raje bolj previdni kot da bi se izpostavljali tveganjem).

Danes pa razpoložljive informacije o grožnjah sploh ne odražajo resničnosti – so predvsem odraz medijev, ki jih uporabljamo.

Oglejmo si stopnjo kriminala v ZDA:

Slika 18_rateSlika 18 – Stopnja kriminala – dojemanje proti resničnosti, rdeča: procent ljudi, ki pravijo, da je v ZDA več kriminala kot leto prej, modra: dejanska stopnja nasilnih kriminalnih dejanj na 1000 ljudi Vir: Pew/Gallup

Ne glede na dramatičen padec kriminala v zadnjih 30 letih, več kot polovica prebivalstva meni, da je kriminala več, kot ga je bilo v preteklih letih.

Mediji (in zdaj socialna omrežja) so glavna komponenta predpostavk, ki informirajo našo perspektivo. Osredotočanje na kriminal v novinarskih poročilih ne spreminja samo naših mnenj o kriminalu na splošno – zaradi tega se počutimo veliko bolj ogrožene, kot bi morali biti. Za večino od nas je tisto, kar zaznavamo, resnično. Ko vidimo svet kot nevaren kraj, to spremeni naše vedenje in držo, ne glede na dejansko grožnjo.

Kako medijski sistem podžiga naše strahove

Kritični primer tega je terorizem, ki se danes zdi bolj prisoten kot kadarkoli v sodobni zgodovini. Branje naslovne strani kateregakoli večjega časopisa sugerira, da je to eden od glavnih vzrokov smrti po svetu.

Toda smrti povezane s terorizmom predstavljajo samo majhen del siceršnje stopnje umorov, zlasti v ZDA. Obstaja veliko nesorazmerje pri pokrivanju terorističnih napadov v primerjavi z drugimi vrstami umorov, kot je razvidno iz nedavnega 2-letnega vzorca zgodb z naslovnih strani New York Timesa.

Slika 19_ny

Slika 19 – Vir: Priceonomics/Nemil Dalal. Graf prikazuje vzorec podatkov in zgodb, ki so opredeljene kot »islamski terorizem« v primerjavi s smrtmi zaradi umorov. Upoštevati je treba tudi to, da se na začetku teroristični napadi ne-muslimanov niso obravnavali kot terorizem. Prvi stolpec – Umori v Ameriki (povprečno leto): vsi umori skupaj, rdeče – zaradi terorizma, Drugi stolpec – Umori po svetu (povprečno leto) – vsi umori skupaj, rdeče – zaradi terorizma, Tretji stolpec – Poročanje New York Timesa v obdobju 2015 do avgusta 2016 – o vseh umorih skupaj, rdeče – o smrtih zaradi terorizma

Terorizem je močan čustveni dogodek. Tak, za katerega se zdi, da žali sam temelj civilne družbe in človeškega dostojanstva. Veliko legitimnih razlogov je, da se nam takšni napadi gnusijo in da o njih poročamo ter javno razpravljamo.

Toda nelagodna resnica o pomembnosti terorizma v naših življenjih je, da smo zgradili takojšen distribucijski sistem za njen dejanski namen – ustvarjanje terorja.

Strah pred njim daleč presega verjetnost, da se kdaj zgodi nam ali komu, ki ga poznamo. Še bolj grozno je, da je pretirano poročanje o teh napadih pogosto ravno to, kar tisti, ki napade izvajajo, želijo.

Tako imenovana islamska država (ISIS) je med svojim hitrim vzponom, ki se je pričel leta 2014, v samo treh kratkih letih, izkoristila ta medijski ekosistem. Ker so razumeli, da bijejo bitko za pozornost, so svoji blagovni znamki namenjali vsaj toliko pozornosti kot vojaškim prizadevanjem, izgradili so medijsko krilo, ki je premikalo meje in pretiravalo v izkoriščanju svojih zmag, podpore in rasti. Ta prizadevanja, da z grozljivimi dejanji prevladujejo v medijskih zgodbah, jih je postavilo v vlogo glavne grožnje zahodu, kljub dejstvu, da so imeli precej majhno vojsko, omejene vire in skoraj nobene mednarodne podpore.

Medijsko poročanje je ISIS omogočilo, da so svojo pripoved uporabili za privabljanje borcev iz vsega sveta v Sirijo in v Iraku, kot tudi za spodbujanje ločenih napadov nezadovoljnih posameznikov brez uradnih vezi z dejansko organizacijo.

ISIS in podobne organizacije vedo, da se borijo za pozornost in so se naučili kako igrati to igro. Žalostna resnica je, da bo teroristični napad, grozljivi pokol ali celo zgolj krvoločna grožnja, medijskemu podjetju prinesla veliko denarja.

Mediji so postali žarometi, ki sijejo na te posamezne zgodbe in delajo veliko senco, ki je veliko bolj zastrašujoča od dejanskih dogodkov.

Slika 20_terSlika 20 – Medijski žaromet, ki sije na TERORIZEM, dela veliko senco

Kako mediji spodbujajo ogorčenje in spreminjajo politiko

Ista dinamika se dogaja v politični areni. Med volilnim ciklom leta 2016 je CNN zaslužil milijardo dolarjev bruto dobička več kot leto prej, predvsem zaradi oglaševanja, ki je bilo posledica novic o najbolj nezaslišanem kandidatu: Donaldu Trumpu.

Ni bilo prvič, da se je Donald Trump preizkusil v tekmi za predsednika. Za najvišjo funkcijo v državi je tako ali drugače naznanil kandidaturo že v letih 1987, 2000, 2004 in 2011. Leta 1999 je uradno vstopil v tekmo kot kandidat reformistične stranke in tako preizkušal svojo platformo in ocenjeval odzive ter se na koncu odločil, da ne more dobiti podpore potrebne za zmago. Po njegovi neuspešni kandidaturi leta 1999 so pri reviji Newsweek zapisali, da v državi preprosto ni bilo dovolj jeze, ki bi do zmage pripeljala neodvisnega kandidata.

Njegov ton se v zadnjih treh desetletjih ni bistveno spremenil. Kaj je bilo v teh preteklih letih drugače? Ena od ključnih razlik je bila, da mediji takrat še niso bili optimizirani za takšno ogorčenje, ki je potrebno, da kandidatu, kot je Trump, zagotavlja prisotnost v medijih.

To je bil mehanizem, ki je bil značilen za kampanjo leta 2016: bolj nezaslišane kot so bile njegove besede, večja je bila njegova prisotnost v medijih. Večja kot je bila pozornost, ki jo je bil deležen, bolj verodostojna je bila njegova kandidatura. V podjetju za analitiko Mediaquant so ocenili, da je Trump s to strategijo, med oktobrom 2015 in novembrom 2016, prejel za 5,6 milijarde dolarjev »brezplačne« medijske pozornosti, kar je trikrat več od njegove najbližje tekmice.

Slika 21_canSlika 21 – Primerjava medijske pokritosti predvolilnih zborovanj med 14. in 23. marcem 2016, Vir: Ev Boyle/USC Annenberg. Medijsko poročanje o kandidatih za predsednika ZDA 2016. Število spletnih omemb na 14 najbolj obiskanih spletnih novičarskih portalih v obdobju sedem dni – med 14. in 23. marcem 2016 – modri: demokrati, rdeči: republikanci

Če imaš na voljo medijske platforme, je to v politiki izjemna prednost. Pri vseh volitvah je eden od ključnih izzivov dvigniti se nad konkurenco in poskrbeti, da te opazijo.

Te zgodbe o kandidatih so na socialnih omrežjih potovale hitreje in dlje kot kjerkoli drugje. Facebook in Twitter sta bila, podobno kot CNN, deležna velikega povečanja prometa in dohodkov zahvaljujoč širjenju senzacionalističnih novic, ki so se širile na njihovih platformah in pozornosti, ki so jih bile deležne.

Trumpova ideologija, vedenje in izjave so izkoriščale tesnobe, ki so posledica globalnih groženj. Legitimnost njegove kandidature je bila deloma odvisna od tega, da se je mnoge od teh groženj dojemalo kot resnične.

Imamo demokratizirano propagando za dobiček

Nemogoče je na medijski sistem gledati ločeno od delujočih demokracij. Na naša mnenja vedno vplivajo novice in naše odločitve na volitvah vedno odražajo tako pridobljeno znanje. Če na družbo gledate kot na velik kolektivni človeški organizem, so novičarski mediji nekaj takega kot centralni živčni sistem. Pomagajo nam v odzivih na grožnje, pri izmenjevanju informacij in ugotavljanju, kaj je treba narediti.

Kako je ta živčni sistem nadzorovan in pod kakšnim vplivom je, v veliki meri narekuje kako družba deluje – za kaj nam je mar, koga ščitimo, proti komu se borimo. Skozi 20. stoletje so politiki, mogotci in akademiki vedeli, kakšen pomen ima ta vpliv. Imel je svoje ime: propaganda.

Propaganda je zahtevala denar, talent in infrastrukturo za ustvarjanje in distribucijo. To je bil drag in neposreden instrument za nadzor od zgoraj navzdol.

Danes imamo demokratizirano propagando – vsakdo lahko te strategije uporablja, da ugrablja pozornost in promovira zavajajoče pripovedi, zgodbe, v katerih se pretirava ali zavržene ideologije –dokler priteguje pozornost in oglaševalcem prinaša dobiček.

Novinarstvo – zgodovinski nasprotnik propagande – je postalo največja žrtev v tej vojni algoritmov za našo pozornost. In brez novinarstva smo priče razkroju skupne resničnosti, o kateri bi lahko presojali.

To se bo nadaljevalo

Na mnogo načinov so ti algoritmi odraz nas. Mapirajo naravna človeška vedenja in stremljenja – kaj bomo kliknili, kaj nas bo razjezilo, kaj bomo ljubili. So del nas. Toda ti zemljevidi vključujejo tudi nekatere naše najhujše pristranosti, iracionalne strahove in slabe navade. Te algoritme bi morali oblikovati tako, da bi upoštevali tudi to našo plat.

Slika 22_ourSlika 22 – Način kako nas vidijo algoritmi – neracionalni strahovi, nezdrave navade, kognitivna pristranost = priložnost za angažma in za zaslužek

Nenamerno smo ustvarili medijski sistem, ki služi na račun številnih naših pomanjkljivosti. In ne bo izginil, ne moremo ga preprosto vrniti v škatlo.

Znanje, kako zanesljivo ugrabiti človeške možgane za pozornost, je eden najpomembnejših novih trendov 21. stoletja. To odkritje, kot vsak veliki izum v naši zgodovini, ima nepričakovane rezultate, ki jih je težko napovedati.

Če želimo še naprej živeti v skupni realnosti, moramo biti pripravljeni gledati na te rezultate trezno. Naslavljanje največjih težav naše vrste – od podnebnih sprememb, pandemij do revščine – zahteva, da imamo skupno zgodbo o iskrenih težavah, s katerimi se soočamo: resnične grožnje in resnične razloge za ogorčenje.

Brez tega spodkopavamo našo največjo moč – našo edinstveno zmožnost za sodelovanje in deljenje skrbi za bremena tega, da smo ljudje.

Nekaj misli o rešitvah

Že nekaj časa zbiram rešitve in jih je več kot jih lahko tukaj zapišem. Urednikovanje News Feedov in drugih podobnih platform je še vedno v povojih. Več ko vemo o tem, kako ta orodja algoritmičnega angažiranja izkrivljajo našo realnost, bolj jasno je, da za to ne moremo kriviti samo enega samega podjetja. Igralci te oboroževalne tekme, da bi pritegnili našo pozornost, so Google, Apple, Snapchat, Twitter, Facebook in dobesedno skoraj vsi večji medijski ponudniki.

Lastniki teh orodij imajo velik vpliv: na medije, naša življenja in na koncu tudi na samo kolektivno psihologijo človeštva. Ta vpliv je, medtem ko se zares negotovi premikamo v prihodnost, treba razumeti in o njem razpravljati.

Tobias Rose-Stockwell

Posebej hvala Nemil Dalal, Pablo Boczkowski iz univerze Northwestern in Ev Boyle na USC Annenberg, ki so mi posredovali statistiko in uvide, ki sem jih uporabil v tem prispevku.

Vir: https://medium.com/the-mission/the-enemy-in-our-feeds-e86511488de

Vloga intonacije v TV oglasih

Jezikovni pogovori

Nekateri TV oglasi delujejo moteče. K temu včasih pripomore tudi intonacija, ki se v slovenske izvedbe oglasov prenaša s prevodi iz tujih jezikov. Več o tem, kako se prenaša intonacija v oglasih z neposrednim odzivom oziroma tistih za nakupovanje iz naslanjača, pa v tokratnih Jezikovnih pogovorih. Maja Žvokelj se je pogovarjala z redno profesorico na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, doktorico Smiljano Komar. V oddaji nismo predvajali konkretnih primerov TV oglasov, ker to ni v skladu z zakonodajo, po kateri je dovoljeno v ilustrativne namene predvajati le oglase, iz katerih so odstranjeni vsi avdio elementi, ki bi lahko asociirali na točno določenega naročnika, storitev ali izdelek.

Posnetek (mp3)

Vir: http://ars.rtvslo.si/

Joške zate in joške zame: o prihodu bizarnega oglaševanja

Osvoji joške zate in za tvojo frendico. Medijska akcija Radia Antena nas, celo vsega hudega navajene v sferi medijskega oglaševanja, postavlja pred staro dilemo: postajamo starokopitni in konservativni starci in starke, ki več ne dojemamo tega ponorelega, a z neko nevidno racionalnostjo vendarle osmišljenega sveta, ali pa je morda v takšnih nagradnih igrah, kjer glasujemo za nove joške svoje frendice v režiji lepotne kirurgije Fabjan, res nekaj močno degeneriranega?

Zmagala bo seveda tista, ki nas bo prepričala, da je vredna kirurškega noža. V danem primeru, če prav razumem, ponuja dva para in javnost mora glasovati za enega med njima. Ampak ne le to, Radio Antena, ki »ima najbolj vročo akcijo te zime«, se hvali tako rekoč z dobrodelnostjo.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2017/02/14/joske-zate-in-joske-zame-o-prihodu-bizarnega-oglasevanja/

Boris Vezjak

Slovenske potrošnike zavajajo oglasi čudežnih zdravil in “zdravniki” v njih

V oddaji Posebna ponudba (31.1.2017) na TV Slovenija, so spregovorili o zavajajočem oglaševanju. V zadnjem času je v časopisih in na spletu mogoče zaslediti kup celostranskih oglasov za različne kapsule in dopolnila, ki naj bi ščitila jetra ali obnovila hrustanec ter tako izboljšala gibljivost sklepov. V oglasih se pojavljajo tudi priporočila zdravnikov, ki to niso, in pričevanja zadovoljnih uporabnikov, ki ne obstajajo. A oglasi kljub temu sploh pri starejši populaciji zbudijo precejšnje zanimanje. Gostje v studiu: Mojca Štrucl, Zveza potrošnikov Slovenije, Milena Fornazarič, nova predsednica oglaševalskega razsodišča pri SOZ in Janez Rakušček, kreativni direktor pri agenciji za komuniciranje Luna TWBA.

Posnetek oddaje na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452386

“Če je prelepo, da bi bilo res, potem verjetno ni res”

Kodeks zdravniške etike zdravnikom prepoveduje oglaševanje izdelkov, katerih učinki nimajo znanstvene podlage. Po novem pa lahko zdravniki oglašujejo storitve.

V zadnjem času je v časopisih in na spletu mogoče zaslediti kup celostranskih oglasov za različne kapsule in dopolnila, ki naj bi ščitila jetra ali obnovila hrustanec ter tako izboljšala gibljivost sklepov. V oglasih se pojavljajo tudi priporočila zdravnikov, ki to niso, in pričevanja zadovoljnih uporabnikov, ki ne obstajajo. A oglasi kljub temu sploh pri starejši populaciji zbudijo precejšnje zanimanje.

Konec lanskega leta je v veljavo stopil nov kodeks zdravniške etike, ki je nekaj novosti vpeljal tudi na področju pojavljanja zdravnikov v oglasih. Kodeks je zdravnikom sicer že prej prepovedoval reklamiranje izdelkov, katerih učinki nimajo strokovne ali znanstvene podlage. “Če bi se zdravnik pojavil v reklamah za kapsule, ki naj bi ščitile jetra, izboljšale gibljivost sklepov ali odpravile krčne žile, bi bilo to nedvomno proti kodeksu zdravniške etike,” pojasnjuje upokojeni onkolog dr. Matjaž Zwitter, vodja ekipe, ki je dve leti pripravljala nov kodeks.

Zdravniki lahko po novem oglašujejo storitve
Ena od sprememb, ki jo je prinesel novi kodeks zdravniške etike je, da lahko zdravnik reklamira storitve. “Če lahko hrvaški zdravnik pri nas objavi pol strani veliko reklamo, ne vem, zakaj je ne bi smel objaviti slovenski zdravnik. Etično tu ne vidim prekrška.” Odbora za pravno-etična vprašanja in za zobozdravstvo pri zdravniški zbornici sta v zadnjih letih v povprečju sicer obravnavala od tri do pet primerov pojavljanja slovenskih zdravnikov v oglasih za zdravila in druge medicinske pripomočke. Pred časom je denimo v oglasu za protiglivično mazilo nastopila ginekologinj, ob oglasu za prehransko dopolnilo pa je z izjavo nastopil splošni zdravnik. “Pred kratkim sem imel vprašanje ortopeda, ki je vprašal, ali sme nastopati v reklami za šolsko torbo, ki je prilagojena za hrbtenico. V tem ne vidim kakšne hudo sporne stvari, ampak ta torba mora biti dobra,” pravi Zwitter.

Lažni zdravniki v oglasih
Kdo so torej zdravniki, ki v celostranskih časopisnih oglasih promovirajo najrazličnejša dopolnila, ki odpravijo vse vrste bolečin? Kot pojasnjuje Andreja Mojškrc z zdravstvenega inšpektorata, se je v večini obravnavanih primerov izkazalo, da ne gre za resnične osebe, temveč so bile v oglasih objavljene fotografije, najdene na spletu. “Ti oglasi običajno vsebujejo veliko drugih elementov, ki so bolj v oči bodeči in bolj zavajajoči za potrošnike kot ta slika zdravnika,” dodaja Mojškrčeva in izpostavlja navajanje lastnosti zdravljenja, kar je dovoljeno samo za zdravila. Dr. Samo Kreft s Fakultete za farmacijo dodaja, da imajo tovrstni, večinoma zavajajoči oglasi, lahko velik placebo učinek. Tako bodo po njegovih besedah nekateri res občutili izboljšanje stanja, ki pa bo posledica psihološkega učinka, kar ne opravičuje proizvajalca, da služi z zavajanjem. “Kot vedno pri vseh oglasih. Če je prelepo, da bi bilo res, potem verjetno ni res,” meni Kreft. Zwitter pa s prstom pokaže tudi na medije: “Mediji ste vsi v finančnih težavah in če nekdo takega oglasa ne bo objavil, ga bo pač nekdo drug. Nedvomno je odgovornost medija, če nekoga prikazuje kot zdravnika, če to ni.”

Kdo so lažni zdravniki v oglasih?
Posnetek prispevka na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452491

Število zavajajočih oglasov raste
Na oglaševalskem razsodišču v zadnjih letih opažajo porast pritožb zaradi zavajajočih oglasov. Kot nam je povedala predsednica razsodišča, dr. Milena Forznarič, se največ pritožb nanaša na spletne oglase, prijavljajo pa jih največkrat zdravniki in najbolj osveščeni potrošniki. Vse več je oglasov, ki obljubljajo hitro izgubo odvečnih kilogramov. Učinkovitost oglaševanih shujševalnih izdelkov običajno prikazujejo s fotografijami zadovoljnih uporabnikov, ki pričajo o čudežnih učinkih proizvodov, kar pa je dovoljeno le v nekaterih primerih. “Oglaševalec mora navesti vir, organizacijo, ki je izvedla raziskavo, vzorec in podobno. Podatki ne smejo biti izmišljeni,” pojasnjuje Forznaričeva. Med oglasi, ki izstopajo, so denimo tudi tisti, ki zagotavljajo, da se tujega jezika lahko naučimo v dveh tednih. Med njimi je tudi metoda Ling Fluent. Psiholog Simon Brezovar pravi, da so se otrokovi možgani zmožni najhitreje naučiti tujega jezika. “Otrok pa za to potrebuje dobro leto ali pa še več, da od tistih prvih besed, ki se jih nauči v prvem letu, začne formirati cele in pa smiselne stavke. Že to nam pove, da se v enem letu tujega jezika pač ne da naučiti.”

Vse več zavajajočih oglasov
Posnetek prispevka na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452492

Domišljija avtorjev oglasov brez meja
Oglaševalsko razsodišče je lani prejelo pritožbo potrošnice glede radijskega oglasa družbe Doktor 1A, s katerim so oglaševali svoje storitve na področju zobozdravstva. “Sem preveč jezikala, pa mi je mož vse zobe izbil. Kje naj pa zdaj dobim nove,” se je glasil oglas. Razsodišče je predvajanje prepovedalo, češ da gre za neposrečeno šalo, ki normalizira nasilje nad ženskami. Lani so umaknili tudi televizijski oglas za kondome Durex, v katerem so trdili, da se v Sloveniji vsaka tretja ženska odloči za splav. Ugotovili so, da je šlo za napačen izračun na podlagi statističnih podatkov, ki pa so ga po opozorilu zbornice nemudoma popravili. Nesporno dejstvo je, da oglaševalci ob množici izdelkov uporabljajo različne strategije, s katerimi želijo prepričati k nakupu. In prav čustva igrajo pomembno vlogo v procesu odločanja potrošnika.

Ali verjamete oglasom?
Posnetek prispevka na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/posebna-ponudba/174452488

Kako prepoznati zavajanje v oglasih? Katere so najpogostejše kršitve in kakšne so mogoče posledice zavajajočih reklamnih sporočil? Kakšni so oglaševalski standardi ter pravila in načela najboljše prakse, ki se jim prostovoljno zavezuje oglaševalska industrija?

Rok Kužel, TV Slovenija

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/slovenske-potrosnike-zavajajo-oglasi-cudeznih-zdravil-in-zdravniki-v-njih/413845

Napotilo:
http://www.rtvslo.si/posebnaponudba/ce-je-prelepo-da-bi-bilo-res-potem-verjetno-ni-res/413839