Category: Splet

Kaj je novinarstvo – drugi del

Novinarji svoje delo največkrat utemeljujejo na naslednjih posplošitvah: da informirajo javnost, da nadzirajo družbene elite, ter da so odgovorni svojemu poklicnemu kodeksu in občinstvom: bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zaposleni medijski delavci v komercialnih medijih včasih priznajo, da je njihovo delo vsak dan naprodaj na trgu medijskih vsebin, kjer se njihovi uporabniki na nakupovalnem ljudskem referendumu odločajo, za katere vsebine bodo glasovali z denarnico ali pozornostjo. Le redki novinarji pa bodo spregovorili o najbolj pomembni skupini kupcev, od katerih ni odvisna samo njihova plača, temveč skoraj ves dobiček lastnika: o oglaševalcih.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-drugi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Advertisements

Kaj je novinarstvo – prvi del

Kadar govorimo o medijih, večinoma mislimo na novinarstvo, čeprav njihova simbioza ni samoumevna. Mediji ne morejo obstajati brez novinarstva, saj jih šele novinarsko delo loči od ostalih oblik komunikacije (ekonomske in politične propagande). Novinarstvo, nasprotno, lahko obstaja tudi brez medijskih podjetij, kar je veljalo v večjem delu medijske zgodovine.

Sprva so v časopisih in revijah objavljali kar sami izdajatelji, ki so bili hkrati tudi uredniki in lastniki medija. Veliko vsebine so prispevali bralci. Beseda »correspondent« je včasih dobesedno pomenila »dopisnika«: nekoga, ki je na časopis poslal pismo, esej ali pamflet. Številne publikacije so izdajala obrtna združenja, literarni krožki in politične stranke. Tudi tam večinoma ni bilo novinarskih besedil. Za britanskega medijskega zgodovinarja in urednika digitalne izdaje Economista Toma Standagea se je novinarstvo kot poklic začelo šele s prvimi množičnimi časopisi v 19. stoletju. Ti časopisi so bili organizirani kot klasične medijske tovarne – z razdeljenim proizvodnim procesom in besednimi obrtniki, ki so znali vsak dan napolniti časopisne strani s standardiziranimi članki. Po razmahu svetovnega spleta so začeli vsebine javno objavljati vsi uporabniki spleta, a tudi njihove objave večinoma niso bile novinarske.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-prvi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik

Richard Wolff o izvoru potrošništva

Richard Wolff je zaslužni profesor ekonomije na Univerzi v Massachusettsu in trenutno gostujoči profesor na New School University v New Yorku. V svojem strokovnem delu se ukvarja s kritično primerjavo alternativnih ekonomskih teorij (neoklasična, keynesianska in marksistična), aplikacijo napredne razredne analize na sodobni globalni kapitalizem in spremljanjem razvoja marksistične ekonomije. Je član uredništev številnih akademskih revij, vključno z »Rethinking Marxism«. Redno objavlja analize trenutnega gospodarskega dogajanja na spletnih straneh www.globalmacroscope.com in www.monthlyreview.org/mrzine. Skupaj s Stephenom Resnickom je napisal številne knjige, med drugim: The Economics of Colonialism: Britain and Kenya (Ekonomija kolonializma: Britanija in Kenija); Rethinking Marxism: Struggles in Marxist Theory (Na novo premišljeni marksizem: boji v marksistični teoriji); Knowledge and Class: A Marxian Critique of Political Economy and Economics: Marxian versus Neoclassical (Znanje in razred: marksistična kritika politične ekonomije in gospodarstva: marksistična proti neoklasicistični). Skupaj s Harriet Fraad in Stephen Resnick pa je napisal knjigo: Bringing it all Back Home: Class and Gender in the Modern Household (Na domačem pragu: razred in spol v modernem gospodinjstvu). Predavanje temelji na njegovi istoimenski knjigi iz leta 2009: Capitalism Hits the Fan: The Global Economic Meltdown and What to Do About It (Kapitalizem v resnih težavah: globalna ekonomska kriza in kaj lahko v zvezi s tem naredimo) itd.

Transkript:

»Spregovoril bi o potrošništvu. Ne o dobrinah in storitvah, ki so del življenja in ki vzdržujejo naše življenje, ampak o potrošništvu kot bistvu našega življenja. To je tisto, kar razni pridigarji, rabini in duhovniki pogosto obsojajo ko pravijo: »ne bodite preveč materialistični, spomnite se, da so drugi deli življenja prav tako pomembni kot kvantiteta in kvaliteta dobrin in storitev, ki jih dobite; odnosov, ki jih imate z ljudmi, ki jih imate radi; odnosov, ki jih imate z ljudmi, s katerimi delate, ki jih srečujete, sosedi in tako naprej.« Zakaj nam ljudje tako pogosto govorijo, da se naj izogibamo ali da naj bomo pozorni na potrošništvo? Zakaj ljudje tako precenjujejo potrošnjo, nakupovanje, kopičenje stvari? Je to kakšna temeljna človekova napaka, je to del človekove narave, ki je vsem enaka? Mislim, da ne. Mislim, da ima to opraviti s posebno ekonomsko ureditvijo v naši družbi in o tem želim govoriti. Pri tem imam v mislih kako organiziramo delo in nagrajevanje dela. Poglejmo kako to počnemo. Množici ljudi rečemo, da morajo imeti službo. Bolj ali manj od ponedeljka do petka morate ob določeni uri, ob osmih zjutraj priti na delo in tam ostati do štirih ali petih popoldne. Dokler ste na delovnem mestu, morate opravljati takšno delo, na takšne načine, s takšnimi orodji in opremo. Ko boste končali, bo delo, ki ste ga opravili, nemudoma pripadalo nekomu drugemu. Delavec, ki pomaga proizvajati praktično vse, gre na koncu delovnega dneva domov in nima nobenih pravic do tega, kar je pomagal ustvariti. To pa povzroča težave. Mogoče se jih ne zavedate, mogoče se psihološko niste pripravljeni soočiti s tem kar izgubljate, ampak ste prav tako jezni, kot mali otrok v peskovniku, ki se igra z igračo, dokler ne pride mimo drugi otrok in mu jo vzame ter se gre igrati v drugi del peskovnika. Nekaj vam je bilo odvzeto. Nekaj ni več vaše, pod vašim nadzorom. Z vašo igračo se ne morete več niti igrati. Je res vaša? Tovrstna vprašanja in dileme ne izginejo ko odrastete, ker se ponovno pojavijo na delovnem mestu. Vsi poznate to. Kakšno je nadomestilo, ki je na voljo delavcem, ki delajo ves dan, za nekaj na voljo dajejo svoje mišice in možgane ter to nato izgubijo. Odgovor je vaše plačilo, dohodek. Od zgodnjega življenja naprej vas učijo, da je to razumna izmenjava. Vi pridete, delate, ustvarjate, dajete in dobite denar. Sredstvo potrošnje. Potrošnik je tisti del vas, ki je nagrada za delo. Delo intriznično ni le ne-zadovoljujoče, lahko je tudi zelo neprijetno. Za mnoge od nas tudi dejansko je. Toda nelagodje, bolečino, izgubo časa na delu premestimo tako, da si rečemo oz. nam je povedno: »da res je, toda lahko boš trošil«. Potrošnja je nagrada za delo. Skrita v tej ureditvi je predpostavka, da je delo verjetno – in nekako je sprejemljivo – dolgočasno, neprijetno, nezaželeno. To je negativno, ki je kompenzirano s pozitivnim, ki je potrošnja. Če ste odraščali in živeli v takšni družbi, boste seveda nagnjeni k temu, da boste slej ko prej precenjevali potrošništvo. To je dobesedno dobra stran življenja. Delate ves dan, da lahko greste zvečer v trgovski center. V prehodu od neprijetnega dela dneva, do dela dneva, v katerem trošite, imate premor, ki mu pravite »happy hour«. To je način kako prepoznate, da je bilo prejšnjih osem ur nesrečnih. Delo je v ekonomiji dojeto kot motnja oz. kot nekaj kar ni zabavno, je dolgočasno, izgubljeno, neprijetno. Potrošnja pa je nekaj pozitivnega, dobrega. Naučeni ste misliti, da je delo sprejemljivo kot breme, ker je, če ste ustrezno plačani, primerno kompenzirano. Seveda pričnete ceniti potrošnjo. Dobesedno so vas naučili, da jo vidite kot dober del življenja. Kot so vas naučili, da sprejmete delo in pogoje na delovne mestu, kot intrinzično neprijetne. A zakaj bi to sprejeli? Predstavljate si, da bi bilo delo za vas tako zadovoljujoče, kot je potrošnja. Predpostavimo, da je delovno mesto, mesto vzdrževanja močnih, koristnih, pomembnih odnosov in da bi bilo nujno, da bi bilo delo organizirano tako, ker to kakšni so odnosi na delu, je vsaj tako pomembno za kvaliteto vašega življenja, kot to, kar lahko s tem kar ste plačani kupite v trgovini. Opomniti se moramo, če citiram Biblijo, da ljudje ne živijo samo od kruha. Kvaliteta delovnega življenja bi vedno morala biti prav tako pomembna kot plačilo zanj. Odpovedati se kvaliteti življenja na delovnem mestu, se pomeni odpovedati velikemu delo vašega življenja, za kar pa ni nobenega pravega razloga.«

Odlomek iz rednega tedenskega programa, ki ga Richard Wolff gosti na YouTubu. Celotna epizoda je dostopna na http://www.democracyatwork.info/eu_the_economy_2017_2018

Napotila:
»Kapitalizem v težavah«
http://zofijini.net/koticek_kapitalizem/
Kapitalizem in druge otročarije
http://zofijini.net/kapitalizem-in-druge-otrocarije/
Proti najemanju oseb
https://postaja.wordpress.com/2017/06/06/proti-najemanju-oseb/

Življenje v neresničnem svetu

Transkript:

To je normalen svet. V mesto greste v službo. Okoli vas so velike nove zgradbe. Vse izgledajo enako. Toda nikoli si ne boste mogli privoščiti, da bi lahko v njih živeli, ker temu v resnici niso namenjene. To so stolpnice denarja, ki so jih kupili globalni investitorji, ki ne vedo kaj bi z denarjem.

Zgodil se je Brexit. Pokazal je, da ljudje, ki bi vam morali svet razlagati: novinarji, politiki in drugi strokovnjaki, ne vedo ničesar. Pokazal je, da tako oni kot vi, živite v sanjskem svetu, ki je ločen od resničnosti.

Svoje dneve in noči preživljate na socialnih omrežjih. Izvirna vizija je bila, da bo to novi raj, v katerem se bodo informacije prosto delile. Toda zdaj so algoritmi tako močni in vedo tako veliko o vas, da vam ponujajo samo še tisto, za kar vedo, da vam bo všeč. Ujeli ste se komoro odmevov. Vse kar vidite in slišite, ste vi sami.

Greste v službo in sedite za pisalno mizo, toda morda gre za lažno službo. Vaša prava služba je nakupovanje. Resnične tovarne našega časa so nakupovalni centri. Tam se opravi večina težaškega dela.

Upravljajo vas s cilji, ki jih morate doseči in merljivimi rezultati. Toda ko sedite v steklenih pisarnah veste, da so cilji manipulirani in lažni. Tudi menedžerji vedo, da to veste. Toda vi še naprej samo sedite in se pretvarjate, da so objektivni in racionalni.

Vi ste kul in veste kaj je kul. Izvirna ideja biti kul v 1960-ih je bila, da se odmaknete in z distance gledate na svet takšen kot je v resnici. Poln nasilja in brutalne moči, ki je skrita pod površjem. To je bil nezainteresiran pogled, osvobojen politične manipulacije. Nato pa je politika odpadla in zdaj ste do vsega samo še nezainteresirani.

Veste, da politiki danes nimajo pojma kaj se dogaja. Pretvarjajo se, da imajo nadzor, vendar so nemočni vpričo begunske krize in ne naredijo ničesar, da bi preprečili korupcijo, naraščajočo neenakost in praznjenje mest pred poplavo globalnega denarja. Toda mogoče to sploh niso več politiki. Postali so zlobni pantomimiki, katerih prava naloga je, da nas razjezijo. Ker ko smo jezni, več klikamo. Kliki pa hranijo naraščajočo moč in bogastvo korporacij, ki imajo v lasti socialne medije. Mislimo, da se samoizražamo, toda v resnici smo samo komponente njihovega sistema. Trenutno ta sistem posrka vsako opozicijo, zato se nikoli nič ne spremeni.

Pred štiridesetimi leti je v Sovjetski zvezi obstajal podoben vseobsegajoči sistem. Do 1970-ih je ta sistem začel razpadati. Rusija je postala družba, v kateri so vsi vedeli, da kar pravijo njihovi voditelji, ni res. Ker so na svoje oči lahko videli, da ekonomija razpada. Toda vsi so se morali pretvarjati, da je res, ker si nihče ni znal predstavljati alternative. Eden od sovjetskih pisateljev je to imenoval hipernormalizacija. Tako globoko so postali del sistema, da je bilo nemogoče videti preko njega. Lažnost je postala hipernormalna.

TUDI MI SMO UJETI V SISTEMU PREKO KATEREGA NE VIDIMO, TODA OBSTAJA TUDI DRUGAČEN SVET.

Adam Curtis

Napotili:
http://www.delo.si/kultura/film/dokumentirano-hypernormalisation.html
http://zofijini.net/videi/hypernormalisation/