Category: Spletne pasice

Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva

Domen Savič je v devetih delih pripravil temeljito analizo zadnje oglaševalske kampanje Slovenske vojske. Za razumevanje preberite še drugitretjičetrti in peti del, prvi komentar ter šestisedmiosmi del ter zaključni komentar.

Nadaljevanje prvega dela na: https://www.dsavic.net/2020/05/18/slovenska-vojska-v-sluzbi-madzarskega-sovrastva/

Prikrito oglaševanje slepim in slabovidnim

Slepi se srečujejo z istimi banalnostmi kot vsi ostali. Hodijo v službo, se družijo s prijatelji in – kot se za 2020 spodobi – skrolajo Facebook. Da ostanejo v stiku s svojimi najbližjimi, uporabljajo bralnike – programe, ki preberejo, kaj piše na zaslonu. To ni vedno enostavno, zato obstajajo standardi oblikovanja spletnih vsebin, da so te prijazne bralnikom.

Priznamo, tudi na DJND je čas, da svoje spletne vsebine dodatno označimo, saj so slepi velikokrat prikrajšani za prijazno spletno izkušnjo. Še huje pa je, ko so zaradi slepote aktivno zavedeni. Izkazalo se je namreč, da Facebook vsaj dve leti oglasov za slepe ni označeval, temveč jih je bralnikom prikazoval kot uporabniške vsebine.

Prikrito oglaševanje je prepovedano z Zakonom o medijih, ki pa ne pokriva te spletne platforme, in s 6. členom slovenskega oglaševalskega kodeksa. “Oglaševanje mora biti že na prvi pogled prepoznavno kot oglaševanje,” njegova žrtev pa niso le slepi, temveč skoraj vsi, ki prisluhnemo “influencerjem“.

Vir: https://djnd.si/crky

Danes je nov dan

Napotilo: https://danesjenovdan.si/

Digitalna oglaševalska industrija brez nadzora!

Nova raziskava razkriva, da digitalna oglaševalska industrija sistematično krši pravice potrošnikov do zasebnosti.

Digitalna oglaševalska industrija stoji za široko razširjenim zlorabljanjem osebnih podatkov potrošnikov, zaradi česar so ti lahko tarče manipulacij in izkoriščanja, je ugotovila nedavna raziskava norveške potrošniške organizacije Forbrukerradet.

V svojem novem poročilu, naslovljenem ‘Out of control’ (kar v slovenskem prevodu pomeni ‘Brez nadzora’), je norveška potrošniška organizacija razkrila, da ob vsaki uporabi aplikacij na pametnih telefonih veliko podjetij, ki delujejo v senci in potrošnikom niso znana, prejema osebne podatke, kot so podatki o naših interesih, navadah in obnašanju. Z vsemi informacijami ustvarijo podrobne profile, ki jih uporabljajo za individualnemu uporabniku prilagojeno oglaševanje ter lahko vodijo do diskriminacije, manipulacije in izkoriščanja.

Na primer: tehnike sledenja in profiliranja podjetjem omogočajo izkoriščanje potrošnikovih interesov in ranljivosti ter jih tako prepričajo v nakup stvari, ki jih sicer ne bi kupili. Vseprisotno sledenje lahko privede tudi do tega, da bodo potrošniki izgubili zaupanje v digitalne storitve.

Kompleksnost digitalne oglaševalske mašinerije potrošnikom onemogoča sprejemanje informiranih odločitev o tem, kako se bodo njihovi osebni podatki zbirali, delili in uporabljali. Takšen sistem masovnega komercialnega nadzora je v nasprotju s temeljnimi pravicami potrošnikov.

Na podlagi ugotovitev raziskave je norveška potrošniška organizacija vložila prijave zaradi kršitve Splošne uredbe o varstvu podatkov (GDPR) proti mobilni aplikaciji Grindr in petim podjetjem iz digitalne oglaševalske industrije, ki so pridobivala osebne podatke prek te aplikacije.

Tudi na Zvezi potrošnikov Slovenije smo pozvali informacijskega pooblaščenca, naj razišče v poročilu ‘Out of Control’ opisane prakse oglaševalske industrije in ukrepa. Sistematična zloraba osebnih podatkov potrošnikov se mora nehati.

Hkrati pozivamo podjetja, ki uporabljajo tovrstno digitalno oglaševanje, da izberejo druge načine, ki ne zlorabljajo osebnih podatkov njihovih kupcev – torej ne temeljijo na množičnem nadzoru potrošnikov. Med njimi omenimo kontekstualno oglaševanje in druge tehnologije, ki se ne zanašajo na nenadzorovano zbiranje in širjenje osebnih podatkov.

“Potrošniki imajo izredno malo možnosti, da bi sami omejili ali preprečili množično sledenje in deljenje osebnih podatkov, ki se dogaja na spletu. Zato je naloga nadzornih organov, da sprejmejo ustrezne ukrepe in zaščitijo potrošnike,” opozarja Matjaž Jakin iz pravne pisarne Zveze potrošnikov Slovenije.

Poročilo (v angleškem jeziku) najdete na povezavi: https://www.forbrukerradet.no/out-of-control/

Vir: www.zps.si/

Kam vodijo manipulacije oglaševalskotehnoloških platform?

V želji po čim večji dobičkonosnosti si oglaševalskotehnološki velikani prepogosto zatiskajo oči, ko gre za vse pogostejše prevare in goljufije na njihovih platformah. Kaj to pomeni za oglaševalce in (spletno) oglaševalsko industrijo? Je še čas, da si ta povrne svoj ugled?

Internet naj bi v svoji osnovi demokratiziral in racionaliziral informacije ter tako ustvaril trge, na katerih neodvisne metrike samodejno dajejo prednost prikazom najverodostojnejših idej in najboljših izdelkov oziroma storitev. Vendar spletne prevare in nepravilnosti, o katerih skoraj vsakodnevno poročajo svetovni mediji, kažejo prav nasprotno. Beremo lahko o ruskih botih, ki se pretvarjajo, da so ameriški ljudje. Ali o ameriških boti, ki se pretvarjajo, da so človeški troli. Pa tudi o ljudeh, ki se pretvarjajo, da so boti. ReviewMeta, neodvisno spletno mesto, ki spremlja verodostojnost spletnih komentarjev, poroča, da se je v zadnjem času na platformi Amazon izjemno povečalo število lažnih recenzij. Te so namreč napisali uporabniki, ki niti niso opravili nakupa izdelka (unverified purchasers), ki ga ocenjujejo. (Ne)presenetljivo pa so jih ocenili s kar petimi zvezdicami. So ti primeri dovolj zgovorni, da bi lahko podvomili tudi o verodostojnosti podanih prijav o ponarejenih izdelkih? Kaj je torej res? Se maje ključna dodana vrednost platforme, katere neposredna prodaja temelji na priporočilih svojih uporabnikov? So kratkoročni zaslužki platforme vredni tovrstnih praks, da se jih niti ne trudi ustaviti?

Oglaševalski model, dovzeten za goljufije

Poslovni modeli velikih tehnoloških platform (kot so Google, Facebook, Apple, Amazon) so načeloma preprosti. Služijo z oglaševalskim denarjem v zameno za zagotovljene oglede zakupljenega prostora. Svoj poslovni model gradijo predvsem na unovčevanju podatkov svojih uporabnikov preko lastnega oglaševalskega sistema. Obljuba v ozadju je, da so ti oglasi natančno ciljani in izmerjeni, tako da blagovna znamka dejansko plačuje samo za oglede, ki jih želi doseči. Pri tem lahko neprestano nadzira svoje ciljno občinstvo in ima celo možnost dostopa do podrobnega vpogleda v to, kako dolgo gledajo njihove oglase, pa tudi druge metrike, in to vse v realnem času. Ta oglaševalski model je v svoji osnovi ekonomska premisa sodobnega interneta. Vendar pa je žal, kot se izkazuje vse pogosteje, tudi zelo dovzeten za goljufije; poln je namreč navideznih ogledov in lažnih klikov.

Leta 2016 je Facebook »ugotovil«, da je dve leti močno precenjeval, kako dolgo ljudje v povprečju gledajo videoposnetke na njihovi platformi. A brez skrbi; ta »napaka« naj ne bi vplivala na oglaševalski denar, kot sta sveto zatrdila tako Facebookova služba za odnose z javnostmi kot seveda tudi šef Mark Zuckerberg osebno. Afera se je nadaljevala z dodatno tožbo leta 2018, ki jo je vložilo več manjših oglaševalcev. Ti so trdili, da so dejanske številke še bolj napihnjene od priznane »napake« in, kar je še bolj skrb vzbujajoče, da so pri Facebooku za to vedeli že veliko prej, a so s prakso nadaljevali.

Medtem se je posel, ki ustvarja lažne (t. j. navidezne, ponarejene) oglede, močno razcvetel. Lani se je izkazalo, da so bile nekatere aplikacije v trgovini Google Play, vključno z orodjem za urejanje fotografij in nekaterimi igrami, dejansko »trojanski konji« za zlonamerno programsko opremo. Tako imenovani »botneti« so v ozadju telefona neprestano klikali na oglase, z namenom višanja metrik ogledov in posledično dohodka za razvijalce aplikacij. Oglaševalci lahko tako le »ugibajo«, koliko resničnih ljudi si je dejansko ogledalo določen njihov video.

Sta verodostojnost in transparentnost na spletu le mita?

Predpostavka o verodostojnosti in transparentnosti spleta postaja mit in fama. Že uporabniki sami v osnovi predpostavljamo, da je vse na spletu »lažno«. Postajamo družba, v kateri je nezaupanje primarno dejstvo. Zato (vsaj bolj ozaveščeni?) sprejemamo in podpiramo zaprte skupnosti ter tam (vsiljena?) pravila velikih, ki jih omogočajo. Kot nas ti prepričujejo, naj bi to vendarle bilo v naše dobro in zaščito. Posledično smo prišli do stanja, ko Google popolnoma nadzoruje vsebino znotraj svojega ekosistema, Apple z jekleno roko upravlja svojo trgovino aplikacij, Amazon pogojuje sprejetje politike vračil od svojih oglaševalcev, večina družbenih omrežij pa dopušča pravico odstraniti kogar koli s svoje platforme, ki ne upošteva njenih pravil. Medtem ko vas izključitev s Facebookovega ali Twtitterjevega računa lahko stane prijateljev, zaveznikov in drugega občinstva, pa je lahko rezultat izgube poslovnega računa na Amazonu ali v Applovi trgovini celo konec vašega poslovanja, če je to eden od vaših glavnih distribucijskih kanalov. Še posebej, če ste jim vsaj deloma ali potencialno konkurenčni, si lahko kaj hitro obetate »nespodobno« povabilo za prevzem in posledično (sovražno-partnersko) pripojitev »k velikim«.

Kako premagati ta val zlorab in ustaviti spiralo splošnega nezaupanja? Je možna povrnitev v dobo poštenih, uspešnih in odprtih družb? Revija Wired v eni od zadnjih številk predlaga vzpostavitev boljših pravil in tehnologije, ki potrjuje spletne transakcije, izgradnjo na spletne goljufije odpornejšo oglaševalsko tehnologijo, ki resnično poskrbi za našo zasebnost, ter nenazadnje regulacijo, ki tovrstne spremembe predpisuje v zakone, saj se jih brez tega preprosto ne spoštuje.

[…]

Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije

Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu RS,opozarja, da se vse večji avtomatizaciji procesov oglaševanja v oglaševalskotehnološki industriji pridružujejo vedno bolj prefinjene metode analize podatkov uporabnikov, uporaba algoritmov, strojnega učenja in umetne inteligence. Rezultat so posameznikom bolj prilagojene vsebine, zanje relevantni zadetki v spletnih trgovinah, lažje povezovanje in iskanje informacij, prihranek časa in denarja, vendar pa na drugi strani tudi veliko večje možnosti diskriminacije in družbene segregacije ter zapiranje možnosti, ki so posamezniku na voljo izven njegovega zabeleženega in predvidenega »profila«. Kot ugotavlja, je velika težava algoritmičnega, avtomatiziranega odločanja njegova prikritost oz. netransparentnost. Pogosto je namreč komercialni nadzor nad posamezniki neviden oziroma ga ljudje kot takšnega težko prepoznajo; po eni strani zato, ker je težko razumeti te tehnično kompleksne procese, in po drugi, ker nas vedno vodijo notranji predsodki, zaradi katerih relativno slabo skrbimo za svojo zasebnost. Ker se nam »ne more zgoditi nič hudega, saj nimamo česa skrivati«, ne spreminjamo nastavitev storitev, dopuščamo deljenje svojih podatkov med podjetji in za popolnoma drugačne namene. Vsaka naprava interneta stvari, zapestnice, ure, pametni pomočniki in telefoni pomenijo podatkovne točke, ki jih industrija s pridom uporablja za nadgrajevanje svojih storitev, monetizacijo in dobiček. Še večja težava pa nastane, ko to preskoči na področje države, na odločanje o pravicah, posojilih ali višini zavarovanja. Ne pobrskajte za svojo diagnozo na spletu, pravijo, velike možnosti so (vsaj v ZDA), da bo ta podatek pridobila zavarovalnica in prilagodila premijo. Že odraslemu, izobraženemu človeku je težko razumeti obseg tveganj, ki smo mu izpostavljeni v podatkovni industriji, kaj šele ranljivejšim skupinam, manj izobraženim, starejšim, mladostnikom, otrokom.

»Stanje ni rožnato in regulacija tega področja je nujna, tako zaradi zaščite posameznikov in družbenih demokratičnih procesov kot tudi zaradi oblikovanja bolj ‘zdrave’ industrije, manj podvržene notranjim zlorabam in prevaram. Prav netransparentnost praks industrije in slabo poznavanje s strani posameznikov sta razloga, zakaj samo regulacija na tem področju do zdaj ni bila učinkovita,« meni Burnikova.

Po njenih besedah z vidika varovanja posameznikov v EU na tem področju največ prispeva zakonodaja o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti v elektronskih komunikacijah, ki predstavlja otipljive omejitve, kaj sme podatkovna industrija početi s podatki posameznikov, za kaj potrebuje njihove privolitve in kako mora podatke varovati pred zlorabami. Mreža nadzornih organov za varstvo osebnih podatkov v EU je tesno prepletena, tudi z novimi zmožnostmi formalnega sodelovanja v inšpekcijskih postopkih pri čezmejnih podjetjih, ki nam jih daje splošna uredba za varstvo osebnih podatkov (GDPR). Večina velikih tehnoloških podjetij ima svoje EU sedeže na Irskem, pa tudi na Nizozemskem in v Belgiji, in morajo spoštovati relativno strogo zakonodajo, pripoveduje Burnikova. »Trenutno potekajo postopki nadzora za vse te velikane, tudi glede njihov praks monetizacije s pomočjo svojih oglaševalskih platform, kjer informacijski pooblaščenec na dnevni ravni sodeluje z drugimi organi v EU. Že v naslednjem letu je pričakovati zaključke nekaterih največjih primerov in potencialne izreke glob. Veliko je pričakovanj tudi glede preoblikovanja nove uredbe o e-zasebnosti, ki naj bi še dodatno zaostrila pogoje za ponudnike te vrste oglaševalskih storitev,« pravi Burnikova.

Ob tem opozarja, da le akcija na področju varstva osebnih podatkov še zdaleč ne zadošča. Po njenem mnenju so veliki tehnološki velikani problematični tudi z vidika varovanja konkurence, zasedajo praktično monopolne položaje in se jim posamezniki ne morejo izogniti v svojem zasebnem, poslovnem, šolskem življenju, hkrati pa so bili dolgo izven radarja in so nemoteno gradili svoje poslovne imperije.

»Nedavne odločitve pristojnih organov v EU in ZDA tudi na tem področju kažejo premike. Tudi na davčnem področju se napovedujejo spremembe glede obdavčitve tehnoloških velikanov. Zaradi vseh negativnih daljnosežnih posledic pa je na sporne prakse potrebno pogledati tudi z etičnega vidika. Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije in potrebni so etični premisleki o tem, v kakšni družbi želimo živeti, do katere mere želimo biti podvrženi manipulaciji s strani velikih tehnoloških velikanov in tistih, ki imajo finančne zmožnosti za komercialni nadzor, kako daleč bomo dovolili družbi nadzora in do kod se bo lahko tehnologija sama odločala namesto nas,« je za MM še povedala Burnikova.

Članek je bil prvotno objavljen v  461. številki Marketing magazina.

Vir: http://www.marketingmagazin.si/novice/mmarketing/17475/kam-vodijo-manipulacije-oglasevalskotehnoloskih-platform?

Avtorica: Urška Saletinger

Podpora sovražnemu govoru: Kaj pravijo v podjetjih v državni solasti? Se oglaševalci zavedajo svoje moči?

Lani novembra je tudi predsednik vlade na podjetja delno ali večinsko v državni lasti naslovil poziv glede odgovornega oglaševanja in jim zastavil retorično vprašanje, kakšno je sporočilo njihovega oglaševanja v medijih, ki se od nestrpnosti in sovražnega govora ne ogradijo in ju ne obsodijo. Do sprememb je in ni prišlo.

Vplivati na oglaševalsko industrijo je že več kot pet let cilj akcij Domna Saviča iz zavoda Državljan D, ki deluje za povečanje participacije v odločevalskih procesih. Pretekli teden je pisal premierju Marjanu Šarcu, da je trenutno “problem še večji”, kot je bil, kar terja jasen odziv. “Podjetja v večinski državni lasti navkljub vašim pozivom in pozivom javnosti nadaljujejo z oglaševanjem v medijih, ki širijo teorije zarot, zanikajo globalno segrevanje in lažejo, ko poročajo o delu državnih organov. Še več – tuji mediji z dokazi opozarjajo, da gre pri nekaterih slovenskih medijih za del madžarske propagande mreže, ki se širi po jugovzhodni evropski regiji,” je zapisal v javnem pismu.

V pogovoru pred nekaj tedni je dejal, da so si nekatera podjetja vzela k srcu kampanje o odgovornem oglaševanju. Nekatera podjetja so sprejela kodekse o etičnem oglaševanju, druga so v oglaševalske pogodbe vključila člene o etičnem oglaševanju, ki med možne razvezne razloge vključujejo neprimerne umestitve njihovih oglasov. “A žalostna resnica v oglaševalskem sektorju je, da še vedno manjka izobraženosti. Nekateri ne razumejo, kako deluje sistem spletnega oglaševanja, prav tako strokovna združenja ne znajo ali pa nočejo o tem voditi resnih debat,” je pojasnil, zakaj mnogo podjetij še vedno s svojim oglaševanjem financira sovraštvo, vzpodbujanje k nestrpnosti in propagando. “Če se tega ne zavedajo, ker ne vedo, kako deluje sistem oglaševanja, je to dvojna tragedija,” je opozoril Domen Savič, da je prav strokoven razmislek o primerno ciljanih oglasih tisto, kar loči dobre od slabih oglaševalcev.

Sam še vedno redno obvešča podjetja, ki oglašujejo na portalih s škodljivimi vsebini ali pri “propagandističnih trobilih”. “Najpogosteje mi odgovorijo, da ni res, da tam oglašujejo, da oglašujejo le prek google oglasov,” ugotavlja, da manjka razumevanje o delovanju oglaševalskega sistema. “To je globalen problem, le da se z njim marsikje aktivneje ukvarjajo kot v Sloveniji,” je povedal, da se hkrati podjetja, ki so s svojim delom primer dobre prakse, ne želijo izpostaviti. Zato opaža, da imajo največji vpliv na spremembe pri oglaševanju javne debate v širši javnosti. “Oglaševalci se ne zavedajo svoje moči in vpliva. In nekateri zgolj gledajo, kako se stvari odvijajo v napačno smer z njihovim denarjem. To je problem,” je pojasnil Domen Savič, da je prostor za napredek tudi, ko pride do pritiska državljanov in potrošnikov na podjetja in institucije, naj ravnajo bolj odgovorno.

Od neoglaševanja do direktnega naročanja oglasov 

Pisali smo Pošti Sloveniji, RTV Slovenija, Petrolu, Telekomu in Zavarovalnici Triglav, ki so v preteklosti oglaševala tudi v medijih s sovražnimi vsebinami. Vsa podjetja pravijo, da zaradi pogodbenih obveznosti ne morejo povedati, koliko sredstev so v zadnjem letu namenili za oglase na portalih in v medijih Nova24TV in Demokracija. Ta dva medija, na katerih so praviloma objavljene enake vsebine, v medijskem prostoru izstopata po deležu in odkritosti nestrpnih in diskriminatornih vsebin.

Edini, ki so priznali določeno spremembo, sta podjetje Telekom in RTV Slovenija. V javnem medijskem zavodu, ki ga vodi Igor Kadunc, so pojasnili, da “dosedanjih praks nismo spreminjali” in “da v vseh primerih, ko ugotovimo, da oglas, ki nam ga posreduje naročnik, ni v skladu s pogodbo ali s splošnimi in prodajnimi pogoji, tega zavrnemo”. Dodali so, da na Nova 24TV niso nikoli oglaševali in tudi sedaj ne oglašujejo, v tedniku “Demokracija pa v letošnjem letu tudi ne”.

Na Pošti Slovenija, katere generalni direktor je Boris Novak, so nam odgovorili, da z oglaševanjem “težijo k doseganju najširše javnosti”. Medije, kjer oglašujejo, izbirajo skladno s tem in z rezultati preteklih kampanj. Oglasnega prostora ne zakupujejo posamično, ampak “prek izbrane agencije za zakup medijev”. Dodajajo, da jim “je poznana prepoved širjenja spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih”, a da pričakujejo od vseh medijev, da bodo to spoštovali.

Tudi v Telekomu, ki ga vodi Matjaž Merkan, pravijo, da želijo zajeti čim širšo ciljno skupino, a vendar na prvem mestu poudarjajo, da zavračajo “kakršnokoli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije” in želijo zato “odgovorno umeščati tudi svoja oglaševalska sporočila”“V lanskem letu smo tako medijske hiše pozvali, naj naših oglasov ne umeščajo poleg vsebin, ki bi lahko spodbujale kakršnokoli obliko nestrpnosti ali diskriminacije. V skladu s tem smo med pogodbena določila dodali tudi člen, ki agencije, prek katerih izvajamo medijski zakup, in medije, v katerih oglašujemo, zavezuje k odgovornemu umeščanju naših oglasnih sporočil ter k spoštovanju osnovnih vodil Telekoma Slovenije,” pojasnjujejo v podjetju v večinski državni lasti.

V Petrolu, pod vodstvom Tomaža Berločnika, pojasnjujejo, da je njihov cilj oglaševanja “prodaja storitev in izdelkov družbe” ter doseganje ciljev poslovanja. Tudi oni zakupujejo prostor prek medijske agencije, “z Nova24TV nimamo neposredne pogodbe o oglaševanju”, zakup oglaševalskega prostora v spletni in tiskani izdaji Demokracije pa opravljajo direktno.

V Zavarovalnici Triglav, katere direktor je Andrej Slapar, so v odgovorih spomnili le, da so že pred časom sprejeli oglaševalske smernice za pozicioniranje njihovih oglasov v medijih. Te določajo, da se njihovih oglasov ne umešča “ob vsebinah, ki opisujejo dejanja in dogodke v povezavi z nasiljem, spolnostjo, nesrečami in podobnimi negativnimi vsebinami ter ne ob vsebinah, ki bi potencialno lahko bile sporne z vidika kriterijev razlikovanja na podlagi rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti oziroma drugih kriterijev razlikovanja”.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) pozdravljajo namero Slovenskega državnega holdinga (SDH), da od podjetij v lasti države zahteva jasnejša merila in cilje pri porabi denarja za oglaševanje. “Gre za področje, na katerem je v zadnjih letih prihajalo do številnih zlorab,” pravijo pri DNS.

V DNS so že lani spomladi z odprtim pismom, podkrepljenim s konkretnimi primeri, SDH opozorili, da nekatera državna podjetja z denarjem, ki ga namenjajo za oglase, v resnici financirajo politične stranke. “Ob člankih v strankarskih medijih, pogosto namenjenih diskreditaciji novinarjev ali posameznih medijev, so bili namreč oglasi podjetij, ki so v izključni ali večinski lasti države. Izrazili smo pričakovanje, da bo SDH v najkrajšem možnem času z vzvodi, ki jih ima na voljo, preprečil nadaljevanje nezakonitih praks pri financiranju političnih strank in od vpletenih podjetij zahtevali odgovornost,” sporočajo in DNS in dodajajo: “Žal volje za ukrepanje na strani SDH do danes ni bilo, kar pripisujemo politični oportunosti vodstva in drugim razlogom. V DNS bomo zato napovedane ukrepe skrbno spremljali in o nadaljnjih zlorabah državnega denarja za politično obračunavanje obvestili mednarodne institucije.”

Javni razpisi in nadzor državnih organov

Medtem ko so oglasi pomemben del denarnega toka za medije, pa je Domen Savič opozoril, da je “financiranje propagandističnih trobil zagotovo bolj kompleksno kot le seznam, kdo tam oglašuje in kdo ne”. Prepričan je, da je razkrivanje tokov denarja širša naloga, ki se je ni še nihče dovolj natančno in vztrajno lotil – niti poslanci v državnem zboru, ki so to napovedovali.

Denar prihaja do medijev, ki širijo zavajajoče in nestrpnost vzbujajoče novice, nenazadnje tudi prek javnih razpisov kulturnega ministrstva. “Problem je, da v razpisih ni pogojev, ki bi omogočila diskvalifikacijo takih prijaviteljev,” pravi direktor zavoda Državljan D, da odločitve pogostokrat sploh niso vsebinske, ampak zgolj formalistične. To se mu je potrdilo tudi poleti, ko je medijsko inšpektorico, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo, ki ga vodi Zoran Poznič (SD), opozoril na primer prikritega oglaševanja. Medijska inšpektorica je ugotovila – na podlagi mnenja samega prijavljenega medija, spletne izdaje Nova24TV, da ni šlo za prikrito oglaševalsko vsebino, četudi se identična vsebina pojavlja na drugih portalih z oznako, da gre za oglas.

Z ministrstva za kulturo so pojasnili, da inšpektorica deluje neodvisno in je “presodila, da ji v postopku ni uspelo dokazati obveznih elementov prikritega oglasa, ki so navedeni v zakonu”. Zmanjkal naj bi dokaz, “da gre za naročeno in plačano vsebino”. Na ministrstvu trdijo, da naj bi predlagane spremembe zakona o medijih prinesle rešitve, saj se bo zahtevalo nujnost “označbe” oglasnih vsebin. “Glede na očitne težave pri izvajanju zakona in glede na to, da je zakon v postopku prenove, ministrstvo išče rešitve za jasnejše, določnejše opredelitve in učinkovitejšo izvajanje regulacije,” pravijo.

Domen Savič pa opozarja, da primer s prikritim oglaševanjem ni ne smešen ne neumen, ampak bizaren. “Gre za ljudi, ki naj bi bili strokovni in imajo pristojnosti za regulacijo medijskega prostora. A sprejmejo take odločitve,” je opozoril, da je to slaba popotnica predlaganim zakonskim spremembam, ki naj bi medijskemu inšpektorju jasneje naložile tudi pristojnost, da odloča in ukrepa v primerih vsebin, ki kršijo prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. “Bojim se, da je to recept za še več katastrofalnih odločitev, ki so ne glede na vse oblastne odločitve. In to vpliva na prakso,” pravi diplomirani novinar.

Kristina Božič

Vir: https://www.vecer.com/podpora-sovraznemu-govoru-kaj-pravijo-v-podjetjih-v-drzavni-solasti-se-oglasevalci-zavedajo-svoje-moci-10074672