Category: Telekomunikacije

Tednik Mladina: primer medijske tranzicije na Slovenskem

Neznano lastništvo in pritiski oglaševalcev: od neodvisnega novinarstva v času razpada Jugoslavije do političnega tednika, ki mu manjka kredibilnosti.

Pred približno dvema letoma – junija 2017 – je v slovenskem državnem zboru potekalo precej neobičajno zaslišanje.

Predsednica parlamentarne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic Jelka Godec je zaslišala nekatere ključne osebe tednika Mladina. Poslanko Godec so najbolj zanimale lastniške povezave med enim izmed ponudnikov žilnih opornic Mark Medical in Mladino, saj sta imeli nekoč obe podjetji istega lastnika: goriški finančni holding KB 1909 (ta sicer v času zaslišanja ni bil več lastnik Mark Medicala). Na njena vprašanja pa so med drugim odgovarjali odgovorni urednik tednika Grega Repovž, direktorica Mladine Denis Tavčar in predstavnik lastnika KB 1909 Boris Peric.

Kako se je slovenski politični tednik znašel na zaslišanju pred parlamentarno komisijo, ki je preiskovala domnevno korupcijo v zdravstvu?

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/tednik-mladina-primer-medijske-tranzicije-na-slovenskem/

Lenart J. Kučić

Na pragu digitalne diktature: brez zasebnosti in brez svobode

Iskanje informacij in drugo brskanje po spletu sta že tako močno ukoreninjeni v naše sebstvo, da vsakodnevnim “googlanjem” ne posvečamo sploh nobene pozornosti. Ne z vidika varnosti, še manj izgube svobode.

In ko prek spleta opravljamo nakupe, plačujemo račune na spletnih bankah, naročamo taksije, potrjujemo udeležbe na dogodkih, objavljamo fotografije in všečkamo nam prijetne stvari, zelo malo razmišljamo o tem, kaj se z vsemi temi našimi dejanji dogaja.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/na-pragu-digitalne-diktature-brez-zasebnosti-in-brez-svobode/489378

Aljoša Masten

Potrošniška družba, patološki narcizem in nova konstelacija medijev

Študija primera družine Kardashian

Magistrsko delo

Z industrijsko družbo se je razmahnilo potrošništvo, kultura pa je postajala vedno bolj potrošniško naravnana. S potrošništvom pa se je razvil tudi narcizem, ki je iz običajne oblike prešel na patološko raven. V magistrski nalogi obravnavamo potrošniško kulturo, patološki narcizem in novo konstelacijo medijev. Z masovno proizvodnjo v zgodnjih letih 20. stoletja so kapitalisti svoje delavce preoblikovali v potrošnike z misijo, ki je vključevala vsaditev okusa za novejše in boljše stvari. Potrošništvo karakterizira sodobno kulturo in z njim se je začel pojavljati narcizem, ki se manifestira v disociiranosti od svojega sebstva. Narcisi so mojstri kreiranja načinov, kako od drugih dobiti pozitiven odziv in pohvalo, saj je njihov občutek o sebi krhek. Hlepijo po konstantni potrditvi, to pa je najlaže pridobiti s pomočjo množičnih medijev. Nova konstelacija medijev vključuje poleg starejših medijev, kot so televizija, radio in časopis, tudi internet in socialna omrežja. V magistrski nalogi zastopamo in dokazujemo tezo, da nova konstelacija medijev spodbuja patološki narcizem. Slavneži, ki so slavni predvsem zaradi slave same in ne zato, ker bi imeli kakšno posebno sposobnost, se s pomočjo socialnih omrežji uspešno samooglašujejo. Kot študijo primera bomo analizirali družino Kardashian, ki je uspešen primer samopromocije in kulture slavnežev.

Ključne besede: potrošniška družba, patološki narcizem, digitalni mediji, samopromocija, družina Kardashian.

Nadaljevanje na: http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_podlogar-mojca.pdf

Mojca Podlogar

Ciljno oglaševanje uničuje internet in ruši svet

Nadzorovalni kapitalizem in ciljno oglaševanje sta na internetu postali normi, kar nam vsem škoduje.

V svojem pričanju ameriškemu senatu lani spomladi, je direktor Facebooka Mark Zuckerberg poudaril in tako poskušal prepričati oblikovalce politik in javnost, da njegovo podjetje ne prodaja uporabniških podatkov. Toda resničnost – to, da Facebook, Google, Twitter in druge socialne medijske platforme prodajajo našo pozornost – je ravno tako zaskrbljujoča. Dejanske informacije o uporabnikih morda ne menjajo lastnika, vendar oglaševalski poslovni model vodi odločitve podjetij na načine, ki so škodljivi za družbo. Kot je sociologinja Zeynep Tufekci povedala v svojem TED predavanju leta 2017: »gradimo dostopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase

Spletni socialni mediji so oglaševalska podjetja. To seveda nikoli ni bila skrivnost. Google je poslovnemu modelu ciljnega oglaševanja začel utirati pot konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, Sheryl Sandberg pa je leta 2008 to prakso prenesla k Facebooku, ko se je podjetju pridružila kot vodja operativnega oddelka. Denar je pričel pritekati in podjetja okoli Silicijeve doline in širše, so sprejela enako osnovno strategijo: prvič, čim hitreje širi uporabniško bazo in ne skrbi za prihodke; drugič, zberi čim več podatkov o uporabnikih; tretjič, monetariziraj zbrane podatke tako, da s pomočjo analize podatkov uporabnikom prikazuješ oglase, ki so ozko prilagojeni njihovi demografiji in razkritim interesom; četrtič, ustvari dobiček.

Nekaj časa se je to zdela situacija, v kateri pridobita obe strani: ljudje po vsem svetu so lahko gledali videoposnetke mačk, slike svojih in drugih otrok v kostumih za noč čarovnic, se povezovali z družino, prijatelji in kolegi po vsem svetu in še več. Platforme so jim v zameno kazale oglase, ki so bili zanje dejansko relevantni. Kontekstno oglaševanje je tiskane in radiodifuzne medije podpiralo že desetletja, zato je bil to naslednji logični korak. Kaj bi pri tem lahko šlo narobe?

Kot se je izkazalo, veliko. Iz današnje perspektive, kot ikonična opozorilna zgodba o tehno-utopianizmu, ki je zašla, izstopa arabska pomlad. Seveda so bili potencialni revolucionarji, reformatorji in zagovorniki človekovih pravic med prvimi, ki so obvladali moč tega, kar smo nekoč imenovali »splet 2.0«, vendar so oblasti hitro ujele priključek in nova orodja uporabile za zatiranje groženj njihovemu dostopu do moči. Podobno je bila Obamova predsedniška kampanja leta 2008 prva, ki je izkoristila spletno oglaševanje, da je s skoraj kirurško natančnostjo prave volivce dosegla s pravim sporočilom, vendar pa so deset let kasneje iste tehnike na oblast v ZDA, Filipinih in Braziliji pripeljale avtoritarne desničarje in se uporabljajo za razpihovanje ksenofobije, rasnega sovraštva in celo genocida po vsem svetu – morda najbolj uničujoče v Mjanmaru. Kako neki smo prišli do tega?

Vse se je začelo s ciljnim oglaševanjem in z novo gospodarsko ureditvijo, ki jo Shoshana Zuboff iz Harvardove poslovne šole imenuje »nadzorovalni kapitalizem«. Tako kot so podjetja 20. stoletja, kot sta bili General Motors in Ford, izumili množično proizvodnjo in menedžerski kapitalizem, sta Google in Facebook ugotovila, kako komodificirati samo »resničnost« s sledenjem temu, kar ljudje (in ne le njihovi uporabniki) počnejo na spletu (in vedno bolj tudi takrat, ko niso na spletu) in s pomočjo tega podajala napovedi o tem, kaj bi lahko delali v prihodnosti ter tako oblikovala načine, kako vplivati na različna vedenja, od nakupovanja do glasovanja na volitvah, nato pa to moč prodala tistim, ki so bili zanjo pripravljeni plačati.

Shoshana Zuboff  mi je v telefonskem pogovoru povedala: »Kot družba se nismo nikoli strinjali, da so naše zasebne izkušnje na voljo za oblikovanje podatkov o našem obnašanju, ki se potem v glavnem dovajajo v verige izdelovanja vedenjskih napovedi.«

Njena nova knjiga »The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontiers of Power« (Doba nadzorovalnega kapitalizma: boj za človeško prihodnost na novih mejah moči), preučuje 20-letno zgodovino nadzorovalnega kapitalizma, od rojstva spletnega oglaševanja v poznih devetdesetih, do današnje dobe demokratične regresije. Pravi, da je bil »nadzorovalni kapitalizem izumljen v kontekstu ciljnega oglaševanja. To je bil materialni, zgodovinski kontekst, v katerem je nastal v trenutku finančne krize med tako imenovanim pokom dot-com mehurčka. Google je bilo mlado podjetje in njegovi vlagatelji so grozili, da ga bodo, kljub najboljšemu iskalniku na spletu, zapustili. Takrat se je Google obrnil k predhodno neupoštevanim in prezrtim podatkom in jih uporabil z namenom ustvarjanja »vedenjske dodane vrednosti«. Namesto, da bi jih uporabili le za izboljševanje izdelkov, so bili ti vedenjski podatki usmerjeni v povsem novi cilj: napovedovanje vedenja uporabnikov.«

Shoshana Zuboff napoveduje, da če bo nadzorovalni kapitalizem deloval neovirano, bo ravno tako uničujoč, kot so bile prejšnje različice kapitalizma, čeprav na popolnoma nove načine. Pove, da »govorimo o enostranskem prilaščanju zasebnih človeških izkušenj, kot surovine za razvoj izdelkov in menjavo na trgu. Industrijski kapitalizem si je zase prilastil naravo in šele zdaj se soočamo s posledicami tega početja. V tej novi fazi razvoja kapitalizma, je človeška narava surovina, ki poganja novo tržno dinamiko, v kateri se prodajajo napovedi našega vedenja. Ekonomske zahteve tega novega kapitalizma ustvarjajo skrajne asimetrije v znanju in moči, ki izhajajo iz tega znanja. To je področje brez primere, ki ima za družbo 21. stoletja globoke posledice.«

Spletno sledenje je vseprisotno, je po elektronski pošti povedal Tim Libert iz inštituta za varnost in zasebnost na univerzi Carnegie Mellon. »Na prvih največjih milijon spletnih strani vam bodo sledili v 91 odstotkih. Te vrste raziskav delam že več let in rezultati so vedno enaki: ne morete brskati po spletu, ne da bi vam sledili, pika. Podjetja vam sledijo, ko obiskujete medicinske spletne strani, spletne strani s pornografijo, strani za odvetnike, politike, časopisne spletne strani in enako velja za aplikacije. Zelo malo je stvari, ki jih ljudje ne iščejo ali delijo z uporabo računalnika in skoraj vse to je sledljivo, to ves čas počnejo milijarde dolarjev težka podjetja, ki jih lahko vidite v novicah, kot tudi na stotine podjetij, za katere še nikoli niste slišali.«

Podjetja zbirajo te podatke, da jih lahko unovčijo: čeprav morda v posameznih podatkih o našem vedenju morda ne vidimo ravno velike vrednosti, pa to skupaj v seštevku pomeni velik denar.

Ko obiščete spletno stran, ki gosti oglaševalsko vsebino, oglaševalsko omrežje – na primer Googlov DoubleClick – izbere med več oglasi, ki vam jih bo prikazoval. Ker Google ve toliko o vas, vaših prijateljih, vašem okusu, navadah in kupni moči, lahko DoubleClick izračuna, na katerega od oglasov boste najverjetneje kliknili, in končno, katerega od proizvodov boste najverjetneje kupili.

»To je vse, kar pomeni umetna inteligenca in strojno učenje za ta podjetja: da so vse boljši pri ugotavljanju, katere oglase vam naj pokažejo,« pove Libert. »Vsak, še tako majhen podatek, poveča možnosti, da vam prikažejo »pravi« oglas, tako da se nikoli ne ustavijo, nikoli ne spijo in nikoli ne spoštujejo vaše zasebnosti. Vsak dan vsi v Googlu kolektivno delujejo k enemu samemu cilju: vse višjemu procentu prikazovanja »pravih« oglasov.«

Skoraj nemogoče je natančno vedeti kako ta »digitalni vplivni stroj«, kot ga je poimenovalo nedavno poročilo Data&Society, deluje v določenem primeru, tako kot je tudi nemogoče vedeti, kako podnebne spremembe prispevajo k specifičnim orkanom, vendar pa je povezava jasna in nedvoumna.

»Z oglaševalsko tehnologijo, se je politična komunikacija dramatično spremenila,« mi je preko elektronskega sporočila povedala Joan Donovan, ki pri Data&Society raziskuje medijsko manipulacijo in odgovornost spletnih platform. »Če iščemo digitalno revolucijo, se je ta zgodila v oglaševanju na spletu. Večina spletnega oglaševanja je popolnoma neregulirana in nenadzorovana. Politični strategi so to novo priložnost razumeli in izkoristili, tako da so ponujali digitalne dezinformacije in pri tem oglase uporabili za način dostave. Noben politik pod temi pogoji ne more voditi volilnega boja etično, ker bo takoj premagan s strani tistih, ki so pripravljeni te sisteme uporabiti, da delajo škodo.«

Ko so kopirala tradicionalni, na oglaševanju temelječi medijski poslovni model, so internetna podjetja zanemarila ključno pravilo: ločevanje med poslovnimi in uredniškimi odločitvami. Čeprav daleč od tega, da bi bilo to pravilo vsesplošno spoštovano, je etični kodeks novinarstva 20. stoletja prepovedal finančnim interesom vpliv na poročanje. Ta etični zaslon je ameriškemu kapitalizmu omogočal, da je podpiral medije, ki so lahko potem pomagali vlade in podjetja ohranjati poštena: na delu je bil nadzor nad močjo.

Vse to se je s ciljnim oglaševanjem razkrojilo in ukradlo novinarstvu osnovna sredstva ter ga preusmerilo v vzdrževanje platform, katerih osnovna logika ni izobraževati, obveščati ali nadzirati močne, temveč ohranjati ljudi »zaposlene«. To logiko »zaposlenosti« motivirata sorodni potrebi po zbiranju čim več podatkov in prikazovanju čim več oglasov ter se manifestira v algoritmih, ki priljubljenost vrednotijo višje kot kakovost. V manj kot dvajsetih letih je Silicijeva dolina nadomestila uredniško presojo z matematičnimi merili priljubljenosti, s tem ko je ohromila četrto vejo oblasti, je destabilizirala demokratične sisteme nadzora in zabijala žebelj za žebljem v krsto zasebnosti.

Poslovni model ciljnega oglaševanja spodbuja podjetja, da kopičijo čim več informacij kolikor lahko: kaj njihovi uporabniki sami počnejo na platformah in kaj počnejo drugje na internetu. Google in Facebook hranita celo podatke o tem, kaj na spletu počnejo ljudje, ki sicer nimajo računa pri njih in te informacije uporabijo pri modeliranju podatkov in prikazovanju oglasov po spletu. Pred kratkim so začeli kupovati podatke o nakupih potrošnikov s kreditnimi karticami in drugih dejavnostih, ko niso na spletu. Ta digitalna dokumentacija vsebuje razkrivajoče informacije o vsakem od nas posebej in vseh skupaj. Ni presenetljivo, da si tudi vlade želijo priti do teh podatkov. Na primer, razkritja Edwarda Snowdena iz leta 2013 so vsebovala podrobnosti o številnih NSA (Nacionalna varnostna agencija) programih, vključno s PRISM, ki se opirajo na pridobivanje podatkov od velikih tehnoloških podjetij, tako z vednostjo kot brez vednosti njihovih vodilnih. Podobne odnose med tehnološkimi podjetji (vključno s telekomunikacijskimi operaterji) in državnimi akterji, lahko najdemo tudi v drugih državah. Posledična škoda za človekove pravice vključuje izvensodni nadzor, nadlegovanje in fizično nasilje, kot tudi streznitveni občutek, ki izhaja iz zavedanja o teh tveganjih.

Na ravni skupine, ciljno oglaševanje avtomatizira diskriminacijo in jo s tem, ko iz enačbe na videz izvzame posamezne predsodke, normalizira. Kot v nedavnem eseju pojasni Chris Gilliard, »nadzorovalni kapitalizem ustvarja dobiček tako, da postanejo ljudje manj občutljivi za diskriminacijo.« To se kaže v praksah, kot so digitalno omejevanje, diferencialno oblikovanje cen, rasistični iskalni rezultati in filtrirni mehurčki na socialnih medijih.

Safiya Noble, izredna profesorica na Univerzi v Kaliforniji v Los Angelesu in avtorica knjige Algorithms of Oppression (Algoritmi zatiranja), mi je po elektronski pošti povedala, da »smo pri ločevanju med resnico in fikcijo odvisni od komercialnih iskalnikov, a so tudi ti glede številnih družbenih in političnih vprašanjih nezanesljivi. V bistvu smo priča popolnemu nezaupanju v spletne platforme v času, ko so hkrati najbolj vplivna sila tako pri spodkopavanju kot varovanju demokratičnih idealov po vsem svetu.«

Ciljno oglaševanje povzroča, da doživljamo internet in zato tudi svet, na različne načine, na osnovi tega, kar nadzorovalni kapitalizem misli, da ve o nas. To pa ni recept za pravičnost, enakopravnost ali pravično družbo.

Končno pa ciljno oglaševanje in algoritemske prakse kuriranja, ki so z njim povezane, škodujejo tudi demokraciji sami. Prehod oglaševanja na digitalno, je kanibaliziral prihodke novičarskih medijev in tako oslabil celotno javno sfero. Povezovanje oglaševanja s številom ogledov strani, spodbuja medijske organizacije, da ustvarjajo prispevke, ki so popularni, včasih tudi na račun materiala, ki izobražuje, zabava ali na odgovornost kliče tiste, ki imajo moč. Ciljno oglaševanje ponuja orodja za politično oglaševanje in propagando mikro segmentirani publiki na načine, ki gredo proti običajnemu razumevanju realnosti. To za avtoritarne populiste, kot so Rodrigo Duterte, Donald Trump in Jairo Bolsanaro ustvarja popolne okoliščine, da lahko pridejo na oblast, s strašnimi posledicami za človekove pravice. Dipayan Ghosh in Ben Scott, avtorja serije poročil z naslovom Digital Deceit (Digitalna prevara), opozarjata, da »smo dovolili tehnologije, ki nam zagotavljajo informacije, ki temeljijo na relevantnosti in želji po čim večji pozornosti in tako nadomeščajo normativno funkcijo urednikov in novinarskih redakcij.«

Več desetletij so nas misleci, kot sta Hannah Arendt, Karl Polanyi in mnogi drugi, opozarjali na to, da je fašizem neposredna posledica podrejanja človeških potreb potrebam trga. Po tem, ko smo namerno ignorirali zgodovinske lekcije, smo dovolili korporativnemu pohlepu, da preoblikuje naš medijski ekosistem na način, da strukturno daje prednost avtoritarnemu populizmu. Reševanje demokracije seveda zahteva veliko več kot reformiranje internetnih podjetij in natančen recept za tak uspeh je od države do države različen. V ZDA moramo obrniti 30-letno deregulacijo medijev, znatno povečati javno podporo medijem, ki so v javnem interesu in nasloviti strukturne neenakosti v našem volilnem sistemu, ki dajejo moč stranki, ki jo podpira manj kot polovica volivcev.

Poslovni model ciljnega oglaševanja v osrčju nadzorovalnega kapitalizma je treba preoblikovati, morda celo zamenjati. Toda s čim, in kako lahko pridemo do tega?

Strokovnjaki se ne strinjajo o tem ali je ciljni oglaševalski ekosistem mogoče smiselno preoblikovati in ali bi bilo to dovolj, da bi obrnili njegov škodljivi vpliv na družbo. »Nadzorovalni kapitalizem ni nič bolj omejen na ciljno oglaševanje, kot je bil menedžerski kapitalizem omejen na proizvodnjo Forodovega modela T«, pravi Shoshana Zuboff, katere nova knjiga izide januarja 2019. »Ta logika akumulacije se je preko svojega izvora preselila v nove sektorje in nove oblike poslovanja. Kot invazivni rastlini, ki nima naravnih sovražnikov, je bilo nadzorovalnemu kapitalizmu dve desetletji dovoljeno, da v brezpravnem prostoru požene svoje korenine in se razcveti.«

Dipayan Ghosh, ki študira inženirstvo zasebnosti na univerzi Harvard (John F. Kennedy School of Government), je bolj optimističen, vendar ne izključuje regulativnih rešitev. Kot trdijo tudi tehnološka podjetja, lahko uporabniki interneta v ciljnem oglaševanju, ki je prilagojeno njihovim interesom in jim pomaga odkriti priložnosti ali dogodke, ki so zanje pomembni, najdejo tudi neko vrednost. Toda ista infrastruktura, ki vam omogoča, da izveste kdaj v vašem mestu igra vaš najljubši bend, prav tako omogoča določenim ljudem, da razširjajo nezaželene ideje.

»Ta komercialni režim je odgovoren za velike varnostne grožnje,« je v intervjuju povedal Ghosh, ki je kot svetovalec za tehnološko politiko v času predsednika Obame delal v Beli hiši, prej pa je bil ameriški svetovalec za zasebnost in javno politiko pri Facebooku. »Ta poslovni model bomo morali s političnimi ukrepi obravnavati na načine, ki bodo spodbujali dobro in preprečevali slabo. In če to ne bo delovalo, bomo morda morali ciljno oglaševanje tudi regulirati. Mislim, da lahko najdemo načine, da dovolimo ciljno oglaševanje, kot ga izvajata recimo Chanel ali NBA, in tako odstranimo nezaželeno vsebino, ki jo širijo ruski propagandisti.«

Breme je na Silicijevi dolini, da dokaže, da lahko podjetja varujejo pred najhujšimi škodljivimi posledicami nadzorovalnega kapitalizma, ne da bi pri tem izničili svoje poslovne modele – ali še bolje, da najdejo nove vire prihodkov, ki se ne zanašajo na komodifikacijo zasebnega vedenja ljudi. To je še toliko bolj pomembno, ker se ljudje temu ne morejo smiselno izogniti.

Medtem ko Google in Facebook omogočata uporabnikom, da ne gledajo ciljnih oglasov, se je nemogoče izločiti iz sledenja ali vključevanja vaših informacij v nabore podatkov, ki se uporabljajo za ustvarjanje ciljnih algoritmov. Po besedah Liberta »morda domnevate, da če ne vidite ciljnega oglasa za čevlje, da so vam prenehali slediti, vendar temu sploh ni tako. Obstajajo tehnološki načini za preprečevanje določene ravni sledenja, vendar je to tako, kot da bi za zdravljenje raka vzeli aspirin. Morda se boste za nekaj ur počutili nekoliko bolje, a še vedno boste bolehali za rakom. Edini način, da izkoreninite rak ciljnega oglaševanja, je regulacija. Evropa trenutno izvaja veliki eksperiment s tako imenovanim GDPR (General Data Protection Regulation oz. Splošna uredba EU o varstvu podatkov), preostali svet pa pozorno spremlja kakšni bodo njegovi učinki.«

Oblikovalci politik po vsem svetu, vključno z Washingtonom, se vse bolj zavedajo, da sta zasebnost in varstvo podatkov tesno povezana z osnovno strukturo družbe. Ne oni, ne javnost verjetno ne bodo več dolgo sprejemali statusa quo.

Dr. Nathalie Maréchal je višja znanstvena sodelavka na področju oblikovanja digitalnih pravic, v sklopu česar preučuje vpliv poslovnih praks informacijskih in komunikacijskih tehnoloških podjetij na človekove pravice.

Vir: https://motherboard.vice.com/amp/en_us/article/xwjden/targeted-advertising-is-ruining-the-internet-and-breaking-the-world

Napotila:
https://nathaliemarechal.net
https://rankingdigitalrights.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/12/04/gradimo-distopijo-samo-da-bi-ljudje-klikali-na-oglase/

Kaj so javni mediji?

Na kaj najprej pomislimo, ko omenimo javni medij? Najbrž na britanski BBC (British Broadcasting Corporation), ki je postal v dvajsetem stoletju skoraj sopomenka za javni medij. Toda sopomenka še ne pomeni, da je mogoče po zgledu BBC univerzalno definirati javne medije. Ta stoletna radiodifuzna korporacija lahko deluje izključno znotraj britanskega političnega in medijskega prostora. Britanci radi povedo, da je BBC podoben njihovi angleški travi. Potrebuje pravo podnebje, ustrezno oskrbo in pol tisočletja tradicije – politične, kulturne in gospodarske. Zato takšne edinstvene institucije ni mogoče enostavno »presaditi« v drug medijski prostor.

Zgodovina britanske radiodifuzije, ki jo je v petih delih popisal lord Asa Briggs, je v resnici zgodovina BBC. Knjiga je – tudi če se ne ukvarjate z mediji – izjemno zanimivo branje. Briggs je kot enciklopedično izobražen pisec zbral na desetine tisočev dokumentov v javnih in zasebnih arhivih, da bi bralcu kar najbolj nazorno pokazal, kako je nastala ta monumentalna britanska javna institucija.

Nastanek BBC je tesno povezan s lordom Johnom Reithom, ki je imel poleg vizije in potrpljenja tudi veliko pragmatizma in politične spretnosti, da je postavil sedanji simbol javnega servisa. Toda vse to ne bi bilo dovolj, če ne bi živel v ravno pravem času. V zgodovini medijev poznamo le redka obdobja, kjer je preplet političnih, javnih in zasebnih interesov omogočil nekaj izjemnega. Konsenz o velikem strateškem cilju, pri katerem bodo vsi vpleteni na kratki rok izgubili nekatere koristi (dobičke in politični vpliv). Dolgoročno pa bodo omogočili razvoj institucije, ki bo postavila temelje britanskega in nato še globalnega radiodifuznega prostora.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-so-javni-mediji/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić