Category: Uncategorized

Za manj debelih otrok: s smernicami nad oglaševanje nezdrave hrane

Oglaševanje prispeva k debelilnemu okolju

Oglaševanje nezdrave hrane vpliva na oblikovanje prehranjevalnih navad pri otrocih, opozarjajo pristojni, raziskava pa medtem ugotavlja, da so v zadnjem letu v časovnih terminih, namenjenih otrokom, predvajali skoraj izključno oglase za hrano, ki je manj zdrava.

Tako kot večina drugih razvitih držav se, kot je znano, s težavo otroške debelosti (in debelosti v odrasli dobi) srečujemo tudi v Sloveniji. Marjeta Recek z ministrstva za zdravje je tako na tiskovni konferenci opomnila, da živimo v debelilnem okolju, ki ga ustvarja tudi nenehno spodbujanje in omogočanje dostopa do visoko mastne, sladke in slane hrane in pijače. Poudarila je, da je Sloveniji s svojo politiko v zadnjih letih kot eni redkih držav uspelo ustaviti naraščanje debelih otrok, a to še ni dovolj, saj sta otroška čezmerna hranjenost in debelost še vedno previsoki.

Reckova, vodja sektorja za obvladovanje nalezljivih bolezni, hrano in okolje na Direktoratu za javno zdravje je ob tem poudarila, da je ravno omejevanje oglaševanja eden od pomembnih vidikov novega nacionalnega programa o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje. Oglaševanje hrane je dokazani dejavnik, ki vpliva na prenajedanje in posledično (otroško) debelost, saj “spodbujanje uživanja in oglaševanja mastne, sladke, nezdrave hrane pomembno vpliva na oblikovanje prehranjevalnih navad pri otrocih”.

Trženje kot način zavajanja o prehranskem znanju
Mojca Gabrijelčič
Blenkuš z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je poudarila, da so zelo ponosni na to, da ukrepi delujejo, a se obenem zavedajo, da imajo še vedno velike rezerve ravno na področju oglaševanja nezdrave hrane otrokom: “Trženje hrane in pijač otrokom deluje tako, da zavaja prehransko znanje otrok, spreminja njihovo naklonjenost posameznim živilom, njihove potrošniške navade, prehranske navade in razmerje med zaužitimi živili.” Ob tem je dodala, da se tisti otroci, ki so predebeli, bolj izrazito odzovejo na problematične oglase.

Raziskava potrdila: večina oglasov za nezdravo hrano, predvsem sladkarije
Igor Pravst
z inštituta za nutricionistiko je na tiskovni konferenci med drugim predstavil raziskavo o oglaševanju otrokom. V okviru raziskave so na inštitutu 12 mesecev spremljali oglase za živila na sedmih televizijskih programih, ki jih spremljajo otroci, “še posebno pozornost pa smo usmerili v vrednotenje oglaševanja v obdobjih, ko so bili pred televizorjem predvsem otroci, stari od 4 do 9 let”. Ob tem so ugotovili, da so kar 96 odstotkov časa predstavljali oglasi za živila, ki ne izpolnjujejo pogojev za oglaševanje otrokom in bi jih zato lahko razvrstili med manj zdrava.

Oziroma kot je pojasnil Pravst, sicer vodja raziskovalne skupine Prehrana in javno zdravje na Inštitutu za nutricionistiko, bi lahko le za štiri odstotke oglasov lahko rekli, da promovirajo zdrava živila: “Ugotovili smo, da so kar 96 odstotkov oglaševanja živil predstavljali oglasi za živila, katerih oglaševanje otrokom bi bilo ob upoštevanju priporočil Svetovne zdravstvene organizacije prepovedano. Kar 77 % oglaševanja je bilo povezanega z oglaševanjem sladkarij, katerih oglaševanje otrokom se odsvetuje – ne glede na njihovo prehransko sestavo.”

“Televizijski oglasi niso edini, kjer so otroci izpostavljeni takim oglasom. V istem obdobju smo spremljali tudi oglase v revijah, pa tudi tam rezultati niso bili kaj dosti boljši,” je ob tem še opomnil.

Pravila za zaščito otrok
Konec januarja se je sicer iztekel rok, do katerega so morali ponudniki televizijskih storitev pripraviti pravila ravnanja. Julija lani je namreč ministrstvo za zdravje oblikovalo Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili, v skladu s katerimi morajo ponudniki televizijskih storitev prilagoditi oglaševalska sporočila v času programa, namenjenega otrokom.

Na ministrstvu za zdravje so pojasnili, da se pravila ravnanja nanašajo na oglase o živilih, ki vsebujejo hranila in snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, kot so zlasti maščobe, transmaščobne kisline, sol ali natrij in sladkorji, katerih čezmerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo. Prepričani so sicer, da bo zmanjšanje oglaševanja navedenih živil otrokom pomembno prispevalo k bolj zdravim prehranjevalnim navadam, s tem pa posledično na zmanjšanje debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni pri otrocih.

Video prispevka:

Omejitev oglaševanja nezdrave hrane otrokom
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174453473

Otrokom prek oglasov vsiljujemo nezdravo hrano (pogovor v studiu)
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-prvi-dnevnik/174453383

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/za-zdravje-mladih/za-manj-debelih-otrok-s-smernicami-nad-oglasevanje-nezdrave-hrane/414352

Blagoslovljeni 2. januar

[…]

»Ko opazujemo kolone družin, ki se gnetejo na mrazu, čakajoč svoj kozarec kuhančka, nam ne more uiti, kako utrujeni delujejo. Služba proti koncu leta postane še večja norišnica kot po navadi, gneča je večja, vrste so daljše, potrpežljivost tako šefov kot strank pa je pri dnu. Kdo bi si v tem obdobju, ko na delovna mesta prihajamo in z njih odhajamo v trdi temi, želel še malo prazničnih opravil? Iskati parkirno mesto v BTC-ju in se ure izgubljati pod umetno svetlobo neskončnih dvoran v lovu na prava darila za ljudi, ki imajo že vse in ki bodo, tako kot mi, darilo takoj po praznikih vrgli v omaro, naslednje leto pa v klet. Se drenjati s petdesetimi drugimi družinami v vrsti za Dedka Mraza in nato tolažiti cmeravega otroka, ki se ne more sprijazniti, da so drugi otroci dobili boljše igrače. Delati seznam vseh ljudi, ki jih sicer nikoli ne vidimo, a jim je treba podariti nekaj boljšega, kot bodo oni podarili nam, da se vzpostavimo v sorodstveni/ poslovni hierarhiji. Dobro poglejte te obrede in nekaj postane jasno: to ni uživanje prazničnega razkošja, to je garaško delo. Če bi bilo kaj pravice na svetu, bi bili potrošniki za decembrska opravila plačani.

Vedno provokativni režiser Adam Curtis je v filmu Hypernormalisation povedal zabavno teorijo: »Vsak dan hodite v pisarno in sedite za mizo, a morda je ta služba povsem lažna. Resnične tovarne našega časa so namreč šoping centri in vaše pravo delo je nakupovanje …« Ne gre le za to, da s potiskanjem nakupovalnih vozičkov po trgovinskih centrih poganjamo kolesje gospodarstva, ampak da ob pomanjkanju realne rasti v času večnega javnega varčevanja ustvarjamo videz blaginje s kopičenjem zasebnega dolga. Glasni oglaševalski napad bank, ki nam ponujajo ugodne kredite za praznične nakupe, dajejo slutiti, da je nekaj na tem. Nimate denarja? Ni problem! Plačujte na 24 obrokov, vzemite novo kartico, odprite še en račun … Ljudje, ki marljivo prečesavajo predmete na policah, so tako le zrcalna slika delavcev v tovarnah, ki te predmete proizvajajo. Ne glede na naš poklic vsi delamo za banke.

Vsa ta gonja k zapravljanju pa poteka z roko v roki z varčevalsko histerijo, ko naj bi vsi šparali za težke čase. Nakupovanje tako postane dolžnost do družbe, ki jo moramo opraviti, in hkrati greh zoper to isto družbo, zaradi česar bi morali imeti slabo vest in delati še malo več. Dedek Mraz zahteva, da smo pridni, hkrati pa nas vabi v pogoltno in sebično prenažiranje. Nič čudnega, da so praznični opravki tako depresivni. Veseli december je tisti letni čas, ko se paradoksi kapitalizma najbolj neposredno preslikajo na naša življenja – postanemo odmev shizofrenega režima, ki hkrati zahteva razsipnost in varčevanje, delo in užitek, odpuščanje in povečanje povpraševanja.

Morda je pri tem najhuje dejstvo, da se srednji razred vsega tega zaveda, a si ne zna zamisliti alternative. Ničesar ni onkraj tega brezupnega prizadevanja za še več dela, da bomo kupili še več bedarij, ki jih bodo naši otroci čez tri minute užaljeno zavrgli, a bomo pri tem vsaj malo dvigali BDP do naslednje krize. Nobene optimistične prihodnosti ni na vidiku, le še več lučk, več izložb in več parkirnih mest pred njimi. In v sebi slutimo, da to zares ni nobena prihodnost, slutimo, da gre vse to k vragu, da igramo še zadnje ponovitve izpetega scenarija, onkraj katerega nas čakajo velike katastrofe. Jankovićevi okrasni kometi/spermiji, ki grozeče visijo nad glavami utrujenih nakupovalcev v centru Ljubljane, kot da bi simbolizirali prihajajočo kataklizmo. Veliki novoletni ognjemet ni več toliko simbolni vstop v novo leto, ampak preigravanje nekega apokaliptičnega filma. 2017 bo morda konec sveta, bradati klovni na Prešernovemu trgu pa nam delijo balone.

Neoliberalci se gotovo šalijo, ko v tem mučnem procesu ne vidijo zahteve kapitala, ampak svobodno izbiro ljudi. Nihče pri zdravi pameti se ne bi odločil za takšne praznike in vsem nam je že na prvi pogled jasno, da se naši odnosi skozi njih bolj krhajo, kot pa utrjujejo. Jasno nam je tudi, da kakovost naših življenj ni pogojena z gostoto okrasnih lučk v mestih in številom trgovinskih centrov, ampak s količino časa, ki ga preživimo stran od njih. Jebeš božič, v resnici potrebujemo 2. januar. Potrebujemo dneve brez obveznosti in pritiskov. Potrebujemo čas brez spektakla, ko so trgovine zaprte in lahko gledamo v luft. Darilo, ki si ga vsi želimo, a nam ga nihče ne more podariti, je prosti čas.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom »Blagoslovljeni 2. januar« (odlomek)

Vir: http://www.mladina.si/177805/blagoslovljeni-2-januar/

V oglasih vsi lepi, brez napak, uspešni, v realnosti pa delovne živali

O slovenski viničarski mentaliteti, izgubljenih priložnostih, a tudi odličnih praksah slovenskih podjetij, kakor jih vidita Boris Snoj in Vladimir Gabrijan

»Ljudje z denarjem, ki ga nimajo, kupujejo izdelke, ki jih ne potrebujejo, da bi imponirali ljudem, ki jih ne marajo.« Tako kritično misel o sodobni bogati družbi, izrečeno v enem od televizijskih pogovorov, med vsemi drugimi – kot ilustracijo – zapišeta v svoji pravkar izdani znanstveni monografiji Marketing zdaj že upokojena profesorja mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete dr. Boris Snoj in mag. Vla­dimir Gabrijan. O etičnih dimenzijah – kot “atipična avtorja na tem podro­čju” – pišeta že na začetku; marketin­ga, ki se je v bistvu pojavil že davno, z delitvijo dela, nikakor ne omejujeta le na povečevanje profita in prodaje, temveč imata pred očmi sposobnost organizacij, da ohranjajo in poveču­jejo blaginjo ciljnih skupin in družbe kot celote. Obsežno knjižno delo je re­zultat dolgoletnega raziskovalnega, svetovalnega in projektnega dela na fakultetah v Sloveniji, v gospodarstvu ter gostovanj na tujih univerzah.

Nevarnosti neizpolnjenih obljub

Mnogi vidijo oglaševanje, marketin­ško komuniciranje, pravita avtorja, kot zlo, ki je pripeljalo v neoliberalni tip gospodarstva – in ki je trdno v službi kapitala in profita, ta pa v službi člove­kovega ega. Si kdaj kljub temu ogledata televizijske reklame?

»V oglaševanju je preveč pretira­vanja, pogosto nas oglasi prepriču­jejo z lažnimi argumenti in lažnimi obljubami,« meni Snoj. »Po Berneje­vi teoriji transakcijske analize so v človeku tri stanja ega: ego odraslega, ego starša in ego otroka. Ego otroka je tisti del osebnosti, ki zameri, če mu nekaj obljubimo, pa potem tega ne izpolnimo. Otrok v realnosti nima možnosti, da v takem primeru gre od staršev, ‘otrok’ kot del odrasle osebnosti pa ima možnost izbire. Ogla­ševalci s pretiravanjem v ‘otroku’ vzgajajo potrošnika, ki bo zameril neizpolnjene obljube. Eden od serviserjev gospodinjskih aparatov na Dunaju je pred nedavnim poimensko navedel proizvajalce, ki vgrajuje­jo programe v gospodinjske aparate, s katerimi skrajšajo življenjsko dobo pomembnih delov aparatov, popra­vila teh pa so za lastnike predraga, zato se raje odločijo za nakup novih aparatov. Ali pa primer raziskave zaznane kakovosti storitev v dveh slovenskih zdraviliščih, ko smo ugo­tovili, da je eden izmed ključnih problemov razkorak med obljuba­mi marketinškega komuniciranja in sposobnostjo osebja zdravilišč, da te obljube izpolni. O tem se niso pogovarjali. In zakaj pretiravanje v oblju­bah? Ker tako delajo tudi konkurenti, je bilo pojasnilo osebja iz marketin­ga. Tudi neposredno presajanje nači­nov marketinškega komuniciranja iz drugih kultur, kar vidimo pri TV-pro­daji, je neposrečeno. A vseeno se je treba spomniti na teze dr. Saleclove o tem, da številni ljudje, kljub navi­dezni svobodi izbire, iščejo avtoritete, ki jih vodijo v navidezni blaginji, ki jo ponuja bogata izbira izdelkov. Oglaševalci to uporabijo: če boste kupili to znamko, obljubljajo, bo vaša samopodoba približno skladna s tem, kar ta znamka pomeni.«

Potrošnik pred uporabnikom

»V današnjem svetu korporacij smo ljudje obravnavani predvsem z dveh vidikov: kot poceni delovna sila in kot potrošniki, manj pa kot uporab­niki nekega izdelka. Poudarek je na imeti, ne uporabljati. Sam začnem zbi­rati informacije o izdelku, ko ga potre­bujem,« pravi Gabrijan. »V oglasih so vsi ljudje lepi, nasmejani, brez napak, uspešni, sproščeni, uživajo v življenju – v realnosti pa postajamo delovne živali, prepričani, da nas bo digitalna tehnologija sprostila. Potem pa človek iz srednjega menedžmenta na poči­tnicah z družino zjutraj najprej pogle­da, kaj mu je šef sporočil po mailu, in nato vsake pol ure preverja sporočila na telefonu.« Oglaševanje je, pravi, ker današnje tehnologije omogočajo ne­skončne potenciale pri komuniciranju, le najbolj opazna sestavina marketin­ga; kar je tako, kot da bi pri ferrariju poudarjali samo rdečo barvo, čeprav je v resnici še marsikaj drugega. A res je, brez obljub sploh ni mogoče v konkurenčni boj, obljube pa je treba izpol­njevati. »Zakaj se je potrošnikom vse težje pritožiti? Že pri prevzemu kredi­tne kartice se morajo v ZDA strinjati, da morebitnih sporov ne bodo reševali na sodišču, ampak preko arbitraže, ta pa je seveda v rokah korporacij, ki ob­vladujejo svet. To je problem tudi pri TTIP, sporazumu o prosti trgovini med ZDA in EU, pri katerem ZDA zagovar­jajo uporabo gensko spremenjenih organizmov.«

Profit in ego, moč in pohlep

Kaj pa družbena odgovornost? Ko­likšen pomen ji dajejo ponudniki? Koliko to cenijo potrošniki? To je po mnenju Gabrijana pravilno posta­vljen koncept, a težava je v realizaciji. Je družini prijazno podjetje, če to pre­verja, kdaj namerava možna sodelav­ka zanositi? Podeljevanje nagrad za družbeno odgovornost je hvalevre­dno, čeprav bi moralo biti upoštevanje teh načel del vsakdana. »Človeštvo je žal na taki ravni zavesti, da bolj kot koncept družbene odgovornosti deluje koncept moči. In brž ko je kdo v kateremkoli menjalnem razmer­ju nekoliko premočan, bo v menjavi svoj položaj izkoristil,« je prepričan Snoj. »To pomeni, da potrebujemo zakonodajo, ki ureja razmerja med udeleženci. A kje je ta zakonodaja na globalni ravni, če gledamo ravnanje multinacionalk? Močnejši ko je udeleženec na trgu, manj moralno se vede. Potrebovali bi svetovno vlado, pra­vijo nekateri – a kdo bi jo oblikoval? Spet multinacionalke. Družbeno odgovorno se udeleženci na trgu obna­šajo samo, če so v to prisiljeni zaradi konkurence. Še vedno je v ozadju pro­fitni motiv, ker se to splača. Človeštvo usmerja profitni motiv, v ozadju pa je še močnejši gospodar, to je člove­kov egoizem. Bogastvu na materialni ravni ne sledi bogastvo na duhovni.« Gabrijan se ob tem spomni Einstei­na, ki je rekel, da sta neskončna samo vesolje in človeška neumnost, a o ve­solju ni čisto prepričan. Sam bi dodal pohlep: finančne institucije sprožijo finančno in družbeno krizo, dobijo podporo države, potem pa konec leta izplačajo bonuse. Problem je, ker so za merjenje uspešnosti v sodobnem svetu povsem prevladali finančni kriteriji.

Viničarska mentaliteta

Tudi pri iskanju strateških investi­torjev, kar je zdaj ena od top tem pri nas, bi bil Gabrijan, za razliko od ne­katerih svojih kolegov, pozoren na izvor kapitala: če ta izhaja iz trgovine z orožjem, drogo ali belim blagom, bi bil zanj sporen. V Sloveniji, pravi, vsi iščejo strateške partnerje – toda ali je to res vedno nuja? Nuja je, če ne najdeš svoje tržne niše. Kot v svoji knjigi Hidden Champions (Skriti zmagoval­ci) ugotavlja Simon, je v Nemčiji ogromno malih in srednje velikih podjetij našlo svojo tržno nišo, izdelek, pri ka­terem so za svojo ciljno skupino naj­boljši, naj bo to pri vodnih filtrih ali posameznih napravah za bolnišnice. Taki ne iščejo partnerjev, tudi ne ogla­šujejo na klasičen način. Če si za svojo ciljno skupino najboljši, ni treba iskati strateškega partnerja. A nekateri spre­memb ne opazijo, nekateri se čudijo, drugi pa jih ustvarjajo. Bomo mi v Slo­veniji s turizmom konkurirali Italiji in Španiji? Snoj v Sloveniji še vidi ostan­ke viničarske mentalitete: gospodar mora povedati, kaj je treba narediti, če tega ni, pa je za “viničarje” značilno otroško, neodgovorno, neodraslo ravnanje.

Iluzije, izgubljene priložnosti in odlične prakse

Pri nas posamezniki vložijo svoje ži­vljenjske prihranke v trgovski lokal in pričakujejo, da bodo v letu dni oboga­teli. To je mogoče le z vrtenjem vredno­stnih papirjev, v poslu ne. A Sorošev je zelo malo. V Londonu lastniki proda­jaln skromno živijo, pri nas podjetnik najame BMW – tipično za družbo, ki hoče preskočiti več faz naenkrat. Velika večina podjetij pri nas ima manj kot 20 zaposlenih, nimajo dovolj znanja, po­tenciala za konkurenčni boj, za vla­ganja v raziskave, inovacije … Hkrati vztraja trend negativnega kadrovanja, ker določene mreže še vedno obvla­dujejo procese. Steklarno Hrastnik ali Swaty Comet denimo vidita Snoj in Ga­brijan kot primera, kjer se dobra teori­ja in dobra praksa dopolnjujeta, a takih primerov je v Sloveniji žal premalo. Je bilo res nujno, kar se je zgodilo z Vinagom, Pinusom, že prej pa s Tamom, Hi­dromontažo, MIT, Pikom …?

Sonja Ploj Ratajc

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 23.11. 2015

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201511236160098