Category: Večer

Manj sveč in cvetja, več pogovora

Množična potrošnja vpliva tudi na praznovanje dneva spomina na mrtve. A kaj, ko nagrobne sveče v nekaj urah postanejo odpadek

Prvega novembra se spominja­mo umrlih, njim v čast so po­kopališča polna sveč in ljudi, ki se udeležujejo žalnih slovesnosti po državi ali obiskujejo grobove. A kaj, ko so v duhu podnebne krize preštevilne sveče nepotreben odpadek, v gneči na pokopališčih pa je težko dosegati tudi epidemiološke standarde.

Od profita do materialne bede

Prazniki božič, velika noč, dan spomi­na na mrtve imajo dolgo in predvsem religiozno tradicijo, vendar so se pomembno preobrazili in postali pred­vsem poslovna priložnost, izpostavlja kulturolog Boštjan Remic. »Množič­na potrošnja je postala pomemben del kapitalistične akumulacije, pred­vsem v fordistični fazi, ko so dobri­ne postale dostopne za široke ljudske množice. Vsak praznik zdaj spremljajo neskončno dolge in obsežne marketin­ške kampanje, ki zagotavljajo prodajo, ta pa je pogoj za realizacijo profitov.

To prinaša negativne družbene posle­dice, na primer spremembo medoseb­nih odnosov in poplitvenje duševnega prazničnega življenja, kar kritizirajo tradicionalisti, ali pa stiske ob tem, ko si številni delovni ljudje ne morejo pri­voščiti daril za svoje bližnje. Predvsem pa prinaša negativne okoljske posle­dice, saj množična potrošnja prispe­va k okoljski katastrofi, na začetku katere živimo. Sploh, ker gre pogosto za povsem neracionalno potrošnjo, ki ne zadovolji neposrednih potreb ljudi, ampak marketinško ustvarjene želje oziroma tiho prisilo. Ob tem pa kapital s strategijo načrtne zastarelosti potrošne dobrine proizvaja tako, da hitro posta­nejo neuporabne in da jih je težko ali vsaj predrago popravljati. Potrošniška podoba praznikov je dobra ilustracija kaotičnosti in iracionalnosti kapitalistične družbe, ki hkrati s profitom pro­izvaja tudi družbeno in okoljsko krizo, ljudi pa potiska v duševno in nekatere tudi v materialno bedo,« razlaga kultu­rolog.

Hospic: Poslovitev je za proces žalovanja izjemnega pomena

Kljub določenemu napredku – v društvu Hospic namreč opažajo porast vedno mlajših prostovoljcev – je smrt še vedno tabu tema. »Slovenci smo znani po tem, da porabimo ogromno sveč, veliko de­narja porabimo za cvetje, medtem ko se smrti in pogovora o njej zelo bojimo. Živimo, kot da smo neumrljivi,« proble­matizira predsednica društva Renata Jakob Roban. »Na smrt gledamo z varne distance, kot da bolezen in smrt nista ves čas med nami, ampak sta tam nekje za ciljno črto. A če bomo izgubili odnos, ki nas določa v resničnosti, bomo kot družba razpadli. Ni tako velik problem, če človek umre zaradi bolezni, tudi če je to covid, kot če umre zaradi osamlje­nosti in odsotnosti odnosa. Hrepenenje po odnosu se danes s pridom zlorablja v prodajnem menedžmentu, vsi oglasi so naslonjeni na čustva. S tem smo bom­bardirani vsak dan in počasi začenjamo verjeti, da če ne bomo dosegli te sreče iz oglasov, ne bomo imeli vsega. To se še posebno opazi v božičnem času. Koliko družin hrepeni po toplini, družini, sre­čanju, a ravno takrat je ogromno prepi­rov in stisk. Ker so naša pričakovanja v skladu s tem, kar nam diktira okolica,« je kritična predsednica.

V Hospicu se zato z aktivnostmi tru­dijo ozaveščati različne ciljne skupine celo leto. Jakob Robanova je izpostavila, da se trenutno osredotočajo na pomen poslovitve, besede, ki je ni v Slovar­ju slovenskega knjižnega jezika, a je za proces žalovanja izjemnega pomena. »V času epidemije se pokazalo, da je pos­lovitev, ki je omejena na čas od trenut­ka smrti pa do enega dneva, izjemnega pomena. Slovo je vezano na obrednost,« pojasnjuje Jakob Robanova. Kot je dejala, sama prvi november preživi v krogu svoje družine, grobove obisku­je druge dni v letu. »Preko svojega dela sem ves čas v stiku z minevanjem, kar mi po drugi strani bogati življenje. Če gledaš na življenje s perspektive poste­lje umirajočega, imaš prioritete hitro na pravem mestu,« opozarja.

Sveča v nekaj urah postane odpadek

V zadnjih letih lahko na trgu že opaža­mo alternative plastičnim svečam, od lesenih, steklenih do biorazgradljivih. Del ljudi pa se zaradi okoljske ozaveš­čenosti že odloča za drugačne načine zaznamovanja tega praznika. »Vseeno je količina plastičnih sveč še vedno gromozanska, ogromne koli­čine plastike pa so uporabljene povsem neracionalno, saj v nekaj urah ta pla­stika postane odpadek. Pobuda je pre­puščena trgu oziroma potrošnikom. Vendar pa prek alternativnih vzorcev potrošnje le redko pride do sprememb, ki bi prinesle pričakovane izboljšave. Dokler bo cena plastičnih sveč nizka, jih bomo ljudje kupovali. Zato bi morala na trgu posredovati država ali z ne­posredno prepovedjo ali pa z okoljsko davščino, ki bi neekološke sveče podra­žila. Vendar je druga rešitev slabša, saj ostaja znotraj tržne logike, višje cene pa bi od nakupa odvrnile predvsem tiste z nižjimi dohodki,« razpravlja Remic. Opozarja, da država problem nesmiselnega trošenja in nastanka odpadkov rešuje v skladu s podjetni­ško logiko, oziroma rečeno drugače, iz tega dela biznis. »Reciklaža in predela­va ne odpravita vseh negativnih okolj­skih učinkov (večina tipov plastike se proizvaja iz nafte, enako tudi parafin), hkrati se reciklira le del vseh sveč, pa tudi vseh frakcij odpadkov ni možno ponovno uporabiti. Država torej uve­ljavlja tržne principe, namesto da bi ekološko sporno blago preprosto pre­povedala. Razlog, zakaj tega ne stori – poleg pravnega okvira EU, ki pogos­to omejuje države članice pri takšnih ukrepih – pa je prej kot v ljudski tradi­ciji, saj bi se ta prilagodila, v poslovnih interesih proizvajalcev, uvoznikov in prodajalcev sveč,« razmišlja kulturolog.

Zakaj ne poslikani kamenčki, leseni nadomestki, sveče iz odpadnega olja …

Podjetje Plastkom, ki se ukvarja z reciklažo odpadnih nagrobnih sveč, jih letno dobi okrog dva tisoč, ob prvem novembru pa se količina poveča za okrog 20 od­stotkov. Za predelavo so najenostavnejše klasične parafinske sveče.

Najbolj ekološko je, če sveče ne prižgemo in se pokojnikom poklonimo s kreativnimi rešitvami, kot so poslikani kamenčki ali leseni nadomestki sveč, pravi Katja Sreš iz organizacije Ekologi brez meja. Če želimo vseeno prižgati svečo, uporabimo okolju bolj prijazne alternative, kot je sveča iz odpadnega olja, svetuje. Te med drugim izdeluje podjetje Oilright. Odpadno olje zbirajo po šolah, vrtcih, komunalnih podjetjih in restavracijah. Prevzeto odsluženo emba­lažo očistijo in ponovno napolnijo z okolju prijaznim voskom, pojasni Bogdan Dobnik iz Oilrighta. Okolju prijazna sveča ne sme vsebovati naftnih derivatov in različnih elektronskih komponent, poudarja Dobnik.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo:

Astroturfing

Tridelno poročilo portala »Pod črto« o pojavu Astroturfinga v Sloveniji. Na Twitterju se pojavljajo profili z ukradenimi profilnimi slikami, ki praktično izključno širijo ideje največje vladne stranke. Njihovo delovanje vzbuja sum, da gre za neavtentično politično delovanje.

Astroturfing (1. del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Astroturfing (2. del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-2-del-kako-potekajo-napadi-na-kritike-stranke-sds/

Astroturfing (3. del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

https://podcrto.si/astroturfing-3-del-sovrastvo-pod-taktirko-politikov-in-mnenjskih-voditeljev-sds/

Astroturfing: od orodja za marketing do političnih zlorab

O pojavu astroturfinga se v medijih in družbi nasploh v zadnjih letih precej govori. V ZDA so pričeli pojav bolj sistematično analizirati po zmagi Baracka Obame na predsedniških volitvah leta 2008. Obamovi nasprotniki so takrat pričeli uporabljati astroturfing za podžiganje upora med volivci proti Obamovim politikam. To so bile predvsem korporacije in gospodarske lobistične skupine, ki so poskušale preprečiti sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in varovanja okolja. Ta zakonodaja in z njo nove omejitve ter regulacija so namreč za korporacije predstavljale dodatne stroške pri poslovanju.

Ponoven pospešek je debata o astroturfingu dobila ob volitvah leta 2016, ko je množica lažnih Facebook profilov podpirala bodisi izvolitev Donalda Trumpa bodisi Hillary Clinton in s tem po mnenju političnih analitikov želela vnesti čim več razdora v ameriško družbo. Za precej lažnimi profili posameznikov naj bi po ugotovitvah ameriških obveščevalcev v resnici stale ruske tajne službe.

A na samem začetku astroturfing ni bil orodje političnega vplivanja na ljudi. Bil je predvsem način podjetij za pridobivanje novih strank – oziroma poskus spreminjanja navad potrošnikov.

Izvor astroturfinga strokovna literatura prepoznava v kampanji Hugha Moora iz leta 1909. V tistem času je bilo običajno, da so ljudje pri pitju vode iz javnih vodnjakov ali pitnikov uporabljali isti pločevinasti kozarec. Kozarec je bil priklenjen na verižico ob pitniku, ljudje pa so si ga podajali iz roke v roko. Moore je pričel izdajati pamflet, ki je opozarjal na zdravstvena tveganja deljenja javnega kozarca ob pitnikih pri prenosu različnih bolezni. Poimenoval ga je kar »kozarec smrti«.

A Hugh Moore je bralcem pamfleta zamolčal pomembno informacijo. Pamflet ni bil produkt nekega posameznika, ki ga je skrbelo javno zdravje. Moore je bil solastnik podjetja, ki je prodajalo papirnate kozarce za enkratno uporabo. Uporaba takšnih kozarcev namesto pločevinastega ob pitnikih bi pomenila več zaslužka za njegovo podjetje.

Astroturfing je bil na začetku torej način, kako za nek komercialen produkt ustvariti lažno podporo pri ljudeh. Potrošniki seveda precej bolj zaupajo mnenju ostalih potrošnikov kot pa mnenju podjetja, ki produkt prodaja. Lažna pozitivna mnenja pri potrošnikih pa pomenijo več prodanih izdelkov.

Iz te lažnosti oziroma zavajanja izhaja tudi izraz astroturfing. Gre za nekoliko teže prevedljivo besedno igro. »Astroturf« je angleška beseda za znamko umetne trave – takšne, ki jo na primer najdemo na umetnih igriščih za nogomet. Takšno travo je treba »od zgoraj« položiti na igrišče – v nasprotju s pravo travo, ki raste iz zemlje in korenin »od spodaj navzgor«. Podobno velja za družbena gibanja. »Pristna« (»grassroots«) gibanja naj bi se začela »od spodaj«, saj črpajo iz najnižjih, najbolj osnovnih gradnikov družbe – navadnih državljanov, ki so kot posamezniki brez političnega vpliva, moč pa jim daje prav njihova združitev v želji po izpolnitvi nekega točno določenega cilja. Takšna »grassroots« gibanja zato ostali državljani pojmujejo kot nekaj pristnega in iskrenega – nekaj, česar ne dirigirajo vplivni politični ali gospodarski interesi »od zgoraj«, temveč dejanski interesi ljudstva. Če bi želeli sloveniti besedo astroturfing, bi bil primeren izraz »ustvarjanje lažne javnosti«.

Ker grassroots gibanja uživajo visoko stopnjo legitimnosti, so izjemno vabljiva za korporacije ali politične vplivne posameznike. Posnemanje takšnega gibanja lahko slednjim prinese precejšnjo družbeno moč. Eden izmed najbolj znanih primerov takšnega lažnega gibanja so najrazličnejša društva za branjenje svobode kadilcev. Ta društva izgledajo kot skupnost navadnih državljanov, ki jih moti preveliko poseganje države v njihovo svobodo pri kajenju. V resnici pa delovanje mnogih takšnih gibanj finančno podpira tobačna industrija. Oziroma v nekaterih primerih je industrija celo skriti ustanovitelj teh gibanj.

Anže Voh Boštic

Vir: https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Množična prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu

Razkrili množično prodajo lažnih ocen izdelkov na Amazonu, kar je strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe. Koliko je mogoče zaslužiti kot “ocenjevalec”?

Spletni prodaji posel cveti. Zaradi pandemije se najrazličnejši izdelki vse bolj številčno prodajajo prek interneta, največji spletni trgovec Amazon pa ima v ponudbi več kot dvanajst milijonov izdelkov, skupaj z drugimi ponudniki, ki svoje izdelke prodajajo prek njihove platforme, pa celo več kot 350 milijonov artiklov. A zaradi velike konkurence morajo prodajalci za boljšo prodajo uporabiti različne prijeme. Treba je izstopati.

Eden od načinov, kako to doseči, so pozitivni opisi izdelkov. To je sicer povsem legitimna in tudi za kupca koristna stvar, a le, če se ta lahko zanese na resničnost zapisanega. Kar so uporabniki že dlje časa namigovali, pa zdaj potrjuje skupina Which?, ki je odkrila organizirano in predvsem množično prodajo lažnih ocen za izdelke na Amazonu. Lažne petice pomenijo višjo uvrstitev na seznamu, to pa posledično več klikov in nakupov. Prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu je sicer strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe.

Denar in brezplačni izdelki

Pri Which? so našli deset spletnih strani, ki so ocenjevalcem ponujale v povprečju dobrih pet evrov zaslužka za pozitivni opis, poroča Sky News. K oddaji pozitivne ocene so uporabnike spodbujali tudi tako, da so jim v zameno ponudili brezplačne izdelke. Amazonov predstavnik se je sicer na očitke odzval, da “spletni trgovec nemudoma umakne lažne ocene in ukrepa zoper vsakogar, ki je vpleten v zlorabo”.

Kako prepoznati lažen opis

• Bodite skeptični, še posebno, če opazite, da izbrani izdelek v določeni kategoriji zelo izstopa po številu komentarjev z drugimi izdelki.
• Vzemite si čas in komentarje preberite večkrat in vedno znova. Bodite pozorni, če so si med seboj zelo podobni.
• Pri blagovnih znamkah, ki jih ne poznate, preverite, ali imajo svojo uradno spletno stran z jasnimi kontaktnimi podatki.
• Previdni bodite pri izdelkih z veliko slikami ali video posnetki. Prodajalci lahko spodbujajo lažne ocenjevalce, da k opisom dodajajo več fotografij in videoposnetkov.

Prodajalci so lahko v enem koraku kupili celo pakete lažnih pozitivnih ocen in opisov. Za posamezni opis, tako BBC, pa so morali odšteti približno 17 evrov. Če so želeli več, so lahko izbirali med ponudbo dobrih 700 evrov za 50 kupljenih ocen ali slabih 9200 evrov za 1000 najbolj sladkih opisov izdelka, ki morda še zdaleč ni vreden svojega denarja. A to so ocenjevalci seveda morali zamolčati. Kako velika je industrija lažnih ocen, govori številka, da je peterica od omenjenih desetih prodajalcev storitve lažnega ocenjevanja v svojih evidencah, lahko rečemo na svoji plačilni listi, imela več kot 702.000 ocenjevalcev izdelkov.

Pisci po nareku

Ocenjevalci, ki so zaslužili od enega do več kot deset evrov za posamezni komentar, so lahko sodelovali celo v shemah zvestobe, s katerimi so si za nagrado prislužili premium izdelke, kot so otroške igrače ali športnorekreacijski pripomočki. Posredniki, ki jih je Which? vzel pod drobnogled, so svojim priložnostnim ocenjevalcem ponujali celo brezplačno izobraževanje, natančne napotke, kako spisati pozitivni komentar, da se Amazonu ne bo zdel sumljiv. Svetovali so jim denimo, da morajo izdelek oceniti oziroma opisati z vsaj dvema stavkoma in priložiti kakšno fotografijo.

Natalie Hitchins z Which? je angleško vladno upravo za konkurenco in trge (CMA) pozvala, da se nemudoma lotijo problema, ki ga povzročajo lažni opisi. Meni, da mora regulator poiskati te “pisce po nareku” in k odgovornosti zavezati spletna mesta, ki ne bodo zaščitila svojih uporabnikov. “Če tega vlada ne bo mogla storiti, mora nujno okrepiti spletno zaščito potrošnikov,” je dejala Hitchinsova. Prejšnja preiskava potrošniške skupine je namreč odkrila tudi na desetine facebook skupin s prodajalci, ki so ponujali plačilo ali druge ugodnosti v zameno za lažne pozitivne ocene in komentarje. Po razkritju sta Facebook in Ebay s CMA podpisala sporazum, s katerim sta se družbi zavezali, da se bosta trudili bolje prepoznati, raziskati in se odzvati na lažne in zavajajoče ocene. Hitchinsova je prepričana, da bi morali več v tej smeri storiti tudi Amazon in drugi spletni trgovci. “Proaktivno bi morali preprečiti, da na njihova spletna mesta ne bi prodrli lažni komentarji in bi potrošniki lahko zaupali njihovim mnenjem.”

Pri Amazonu sicer navajajo, da s tehnološkimi podjetji sodelujejo pri identifikaciji spornih uporabnikov, a izpostavljajo, da problemu prodajalci prek spleta sami nikakor niso kos. Pri RepricerExpress so izračunali, da obiskovalci spletnega trgovca vsako uro ustvarijo za 17 milijonov prometa.

V pomoč uporabnikom pri odkrivanju lažnih ocen je lahko spletna aplikacija ReviewMeta, ki na podlagi različnih kriterijev oceni, ali je ocena lažna ali pristna. Upošteva dolžino opisa, preveri, kako pogosto uporabnik ocenjuje izdelke, ali redno podeljuje pet zvezdic, če so v njegovem opisu besede, ki jih uporablja tudi prodajalec izdelka na svoji spletni strani, je izdelek tudi sam kupil na Amazonu ali ne. Morda vam bo pri naslednjem nakupu v pomoč. Raziskave, narejene konec lanskega leta, namreč razkrivajo, da je kar 43 odstotkov opisov in ocen na Amazonu lažnih.

Gregor Grosman

Vir: https://www.vecer.com/svet/placani-ocenjevalci-na-amazonu-mnozicna-prodaja-laznih-ocen-izdelkov-na-amazonu-koliko-je-mogoce-zasluziti-kot-ocenjevalec-10235573

Najprej so prišli po Jureta Apiha, potem pa je on prišel po mene

Odlomek portreta enega od pionirjev slovenskega oglaševanja Jureta Apiha, ki ga je za Sobotni Večer pripravil Marko Crnkovič

Jure Apih je legenda dveh od pamtiveka paralelnih, včasih tudi navzkrižnih panog in pionir vsaj ene izmed njiju: novinarstva in oglaševanja. To dvoje je pri njem šlo vedno skupaj gladko in sinergično. In čeprav ne mediji ne reklame dandanes niso več to, kar so bili, si Apih danes s tem ne beli glave: pri svojih 79 letih medije še spremlja, reklame pa ga le še komajda zanimajo.

Službena romantika

Ali je to res bila samo nekakšna službena ro­mantika?

Dobra poanta, ki jo pove že na začetku, je ta, da je bilo del tega tudi dejstvo, da sta se tako novinarstvo kot oglaševanje v 70. letih rekru­tirala iz bazena faliranih študentov. Ali ljudi, ki so prišli iz drugih vicev. Kot recimo režiser Jaka Judnič, ki ga je za službo v Studiu Marke­ting prišla prijavit mama – nakar je pod Apiho­vo taktirko začel snemati najbolj nepozabne reklamne spote za najbolj efemerne izdelke takratnega lifestyla. Ali kot filmski režiser Karpo Godina, ki je bil zaradi svojih angaži­ranih umetniških izdelkov na črni listi avtor­jev, ki niso smeli snemati. In že se je ponudilo oglaševanje. Ali pa Delov štipendist, bodoči oblikovalec Jani Bavčar, ki se mu je zdelo delati reklame zanimivejše. In pozneje tudi Zdravko Duša. On je bil tak tipičen primer. Napisal je en stavek in to je bilo to. Zato je izgledalo, kot da je oglaševanje industrija domislic.

V resnici pa to ni bilo res. Danes se to kaže. Je pa res, da so bili dobri izdelki. Te vizualne kulture, ki so jo prinesli Karpo, Jaka, Bavčar in Pervanje, pozneje tudi oba Zdravca – Duša in Papič -, dolgo ni mogel nihče preseči.

Za zastavo 101 ste verjetno že slišali, verjetno pa se ne spomnite reklam. Tiste s čelistom na peščeni plaži, h kateremu se pripelje avto brez voznika in se mu stisne k nogi kot zvest pes. S sloganom: “Lepoti in popolnosti se ne morete upreti.”

Oglasu za stoenko so takrat očitali, pravi danes Apih, da je preveč nobel za stoenko, ki je bila zanikrn socialistični avto. Da bi bolj pasal za mercedesa. Fantje, ki so gledali stvari samo skozi estetiko, tega niso razumeli. Avto je pomenil svobodo. Da si se odpeljal, kamor si hotel. In to ne z vlakom s sindikalno karto K-15 na popust. Ta občutek svobode je bil do takrat neznan. Kdorkoli je sanjal o avtu, seveda ni sanjal o kripi. Verjetno je sanjal o mercedesu, ampak tudi zastavo je bilo treba idealizirati. Kupil si, kar si si pač lahko privoščil, ampak avto si videl v idealni obliki.

Pa še splačalo se je delati reklame. Pa pomaga­lo je tudi. Poklicali so iz Kragujevca in rekli, da imajo na tovarniškem dvorišču trideset tisoč stoenk, ki jih ne morejo prodati, ker je Zvezni izvršni svet ukinil potrošniške kredi­te,. Po seriji spotov Studia Marketing so proda­li vso zalogo.

Iz zgodnjega, Apihovega obdobja Studia Mar­keting priporočam tudi ogled reklam za Fruc­talovo osvežilno pijačo Ž z Daretom Valičem v puščavi in na plaži in kakšno iz serije Rad imam mleko.

Bi rekel, da so današnje reklame bolj erotič­ne, zagotovo pa niso tako seksi kot takratne. Pa tudi vzgojne so bile. Danes ni šans, da bi v reklami pokazali gole joške. Niti za sekundo.

Mogoče pa 70. leta sploh niso bila tako grozna?

Lepše življenje

Apiha poskušam sprovocirati, da bi kaj rekel na to temo, da je oglaševanje postalo vsaj kul­turno, če že ne ekonomsko irelevantno – pa se ne pusti. Ekonomsko zagotovo ni irelevantno, pravi. Sicer pa njegova generacija gleda za nazaj takole: če si bil v službi, si delal za plačo, ki je bila spodobna. Motivi so bili delovni in stano­vski. Motiv je bil, da si bil zadovoljen s tem, kar delaš, in dati je okolje to priznalo. Denar ni bil pomemben. Razen za fušarje in take, ampak teh je bilo malo. Hodili smo v službo, dobivali plačo – in uživali v tem, kar srno delali. Izstopali smo iz rigoroznega in subordiniranega kadro­vskega, profesionalnega in delovnega sistema, kar nam je dajalo občutek svobode in veselja. Ne vem, ali smo res tako mislili ali pa si to samo domišljamo, ampak rekel bi, da smo prodajali lepše življenje. Kaj drugega kot to. Dobrine, ki so takrat prihajale, so bile dejansko prelomne. Recimo Ilirijini šamponi Dan na dan. Takrat smo izhajali iz ideje, da ni res – kot so ljudje mi­slili -, da si ni dobro prati glave več kot enkrat na mesec, ampak veliko pogosteje, ker so lasje nekakšen filter. To takrat ni bilo samoumevno. Potrošnike je bilo treba učiti.

To je bilo čisto novo vzdušje. Seveda ne v tem smislu kot danes, ko sta potrošništvo in ku­povanje sama sebi namen, ampak je šlo za de­jansko lajšanje in olepševanje življenja. To je bil nov val, ki je pljusknil tudi k nam, čeprav seveda z zamikom. Meje so še vedno obstajale, čeprav smo jih lahko prestopali. To se je začelo res odpirati šele s tvojo generacijo v 80. letih.

Takrat je bilo vse dobro plačano. Že v 70. letih, v 80. pa sploh. Fotografi so bili izjemno dobro plačani, tudi oblikovalci. Oglaševalska industrija še ni bila institucionalizirana, še ni zares funkcionirala, potrebe pa so bile zelo velike. Tudi kot stroka še ni bila etablirana. Takrat je prodajala domislice in lepe stvari in pri tem so bili fušarji veliko bolj produktivni in uspešni. Oglaševanje še ni bilo izobrazba, da bi šel prav nekaj takega študirat kot danes komunikologi­jo ali marketing. Mi smo dopoldne študirali, po­poldne pa predavali. Tako je to takrat izgledalo.

Če greš danes gledat izdelke, boš na koncu ugotovil, da za vso to produkcijo stojijo tri korporacije. Skoraj vse zobne paste dela ena korporacija. To je neke vrste kolonizacija. V re­snici je veliko manj ponudnikov, kot pa to izgleda na prodajnih policah. Saj so recimo tudi samo tri pivovarne na svetu. (No, deset, če smo natančni.) Potrošništvo je postalo samostojno dogajanje, ki je samo po sebi fenomen. Moja mama je slabo videla in težko hodila, ampak ob nedeljah je šla v BTC v kak tak velik market, se naslonila na voziček in ni skoraj nič kupila, ampak je samo gledala. Kot da je v cerkvi. To je ta občutek. Nakup ni več korak, sprememba in dogodek. Vse je dosegljivo, ne glede na tvoj finančni status. Seveda lahko izbiraš v kate­goriji poceni izdelkov ali v kategoriji dragih, ampak v vsakem primeru izbiraš. Stvari niso bile nikoli tako poceni kot zdaj.

Kreativnost je irelevantna

Hja, ampak ali oglaševanje temu še sledi? Oglaševanje se je zreduciralo na blagovne znamke. Na obvladovanje medijev, na komu­niciranje. Vsebinsko pa je šlo nekaj korakov nazaj. Fantje, ki so bili na praksi pri Nestleju, so se norčevali iz tako imenovane kreativ­nosti. To ni stvar kreativnosti, so rekli, to je stvar računovodstva. Da je treba samo izra­čunati, koliko prikazov potrebuješ na televi­ziji, vsebina pa je bistveno manj pomembna. V tej industriji so prevzeli komando medijski načrtovalci. V današnjih kanalih lahko svojo pojavnost distribuiraš tako agresivno, da je vsebina bistveno manj pomembna. Gre za to, koga dosežeš. Danes so na policah potro­šniki, ne brandi. Velike korporacije prodajajo potrošnike. Kanale do potrošnikov. V svojih magacinih imajo toliko podatkov, da lahko fokusirano pristopajo k potrošnikom. S potro­šniki trgujejo, ne s kreativnostjo. Kreativnost je irelevantna. In to je duhamorno.

Kaj vidiš na televiziji? Kreativna industri­ja je po vsem svetu v krizi. Plače so se zni­žale, zaposlovanja je bistveno manj. Ko­mando so prevzeli fi­nancarji. Pa saj so jo tudi v politiki. Dis­tribucija moči je postala nadnacionalna, zato so stvari prepro­sto drugačne. Ko se je pojavila blagovna znamka ali nov spot na televiziji, nova kampanja, je bil to dogodek. Vsi so o tem govorili, bilo je opaženo. Danes pa ne, ker je vsega toliko. Blagovne znamke so zdaj tudi tako globalne in tako velike, da je vlaganje vanje enostavnejše. Manj je špekuliranja, manj rizika. Tudi v strukturi cene so ti vložki relativno manjši. Zato veliki požirajo male. Mali sploh ne pridejo zraven. Seveda pa smo tudi potrošniki preobjedeni. Nakup ne spreminja več bistveno tvojega življenjskega stila. Če izbereš določen izdelek namesto nekega drugega, se ne spremeni nič bistvenega. Razlike so relativno majhne. Razlike med avtomobili so zanemarljive. Potrošniški fokus se je spremenil. Kaj imam od tega, da se kot potrošnik ob­našam tako ali drugače? Kaj mi to da? Kaj je pomembno? Samo veselje? Se res kaj spreme­ni? To se spreminja v skladu s tem, kot se spre­minja objektivna raven blagostanja. Standard.

Nisem dober sogovornik za oglaševanje danes, ker me ne zanima več. Zakaj ne? Zato, ker sem takrat bil udeležen v nečem pomembnem, razburljivem, zanimivem, zabavnem. Danes pa tega ni. V agencije hodijo ljudje v službo, ki je zahtevna in naporna kot katerakoli druga.

Razumem Apiha. To pride na stara leta. Če se zamislim in če sem odkrit do samega sebe, tudi mene ne zanimajo več mediji. Vsaj ne tako zelo. Ker to ni več tisto, česar sem se lotil nekoč davno. S tem se ukvarjam, ker se ukvar­jam že trideset plus let in ker samo to znam – ali vsaj mislim, da znam.

Ja, pravi sivolasi človek: funkcioniraš v apa­ratu, kjer vrtiš svoj kolešček, obenem pa tudi drugi vrtijo tebe. Res pa je, da če nekaj napišeš, potem si to ti.

Vir in nadaljevanje: https://www.vecer.com/v-soboto/najprej-so-prisli-po-jureta-apiha-potem-pa-je-on-prisel-po-mene-10228955

Marko Crnkovič

Več upokojencev nasedlo akviziterjem in kupilo draga prehranska dopolnila

Zgodba 81-letne Marije in njenega bolnega sina ni edina, mnogi upokojenci so na podoben način kupili prehransko dopolnilo za 830 evrov. Iz podjetja Vitalius ni več nobenega glasu.

Po objavi zgodbe Marije iz okolice Frankolovega so se nam oglasili še mnogi bralci, katerih upokojeni starši so bili po­dobno zaslepljeni z nakupom dra­gega prehranskega dopolnila. Tako kot Marijo in njenega sina, ki trpi zavoljo duševne bolezni, jih je akvi­ziterka preslepila s tem, da jim je izmerila krvni sladkor, kisik v krvi, pH-vrednost in podobno, nato pa jih je prestrašila, da so zelo bolni, in jim ponudila prehransko dopolnilo ­ z opozorilom, naj tega ne povedo “ta mladim”.

“Vse to lahko tudi sam potrdim. Na povsem enak način so zavedli mojega očeta, ki je dementen in opravilno nesposoben (ima sodno določenega skrbnika). Tudi njemu so prodali čudež za 830 evrov,” opi­suje bralec Jože. “Sami smo pogodbo preko elektronske pošte odpoveda­li pet dni kasneje, ampak potem so trdili, da te pošte sploh niso dobili”

Izdelek z “Nobelovo nagrado”

Povsem enak izdelek je pred letom kupila tudi gospa Zlata z Gorenjske­ga takrat je izdelek prodajalo še pod­jetje Nomad, ki ima povsem enak naslov kot podjetje Vitalius (Mari­borska cesta 45, Selnica ob Dravi) in tudi istega direktorja Denisa Kanko­lo. “Nimam se za naivno, premislim, kadar mi kaj poskušajo prodati. A tu sem res šla povsem na limanice,” opisuje. “Dobila sem vabilo po pošti za brezplačen zdravstveni pregled. Tam nas je bilo veliko. Vzeli so nam kri, analizirali vse mogoče, kisik v krvi, vzorec sline. Veliko so razla­gali o zdravju, hormonih; moram reči, da je bila predavateljica zelo prepričljiva. Proti koncu so ponudi­ti ta čudežni produkt. Dejali so, da so izumitelji zanj prejeli celo Nobe­lovo nagrado, njegov nakup pa da v višini 400 evrov sofinancira Evrop­ska unija (EU), zato je sedaj za nas na voljo ‘le’ po ceni 830 evrov.”

Sama je izdelek vrnila, ker jo je po jemanju pekla zgaga. A ker tega ni storila v 14 dneh, jo podjetje toži za razliko celotne vrednosti kupni­ne. “Zaradi drugih težav sem ka­sneje začela jemati to dopolnilo. Ko sem videla, da mi izdelek ne ustre­za, sem jim vse vrnila, obenem sem jim do takrat plačala že 18o evrov, a mi vseeno niso dali miru. Sedaj me tožijo. Grozi mi, da bom morala plačati razliko do celotne kupnine, sodne stroške in njihovega odvetni­ka; sama si ga seveda ne morem niti privoščiti.”

Po opisih sogovornikov je očitno, da sta tako podjetje Nomad kot Vi­talius kršila zakon o varstvu potro­šnikov. V njem je zapisano, da gre v primeru, ko izkrivljajo ekonomsko obnašanje ciljnih skupin potrošni­kov, “ki so zaradi telesne ali duševne bolezni, posebne lastnosti, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso”, za nepo­šteno poslovno prakso. Kot je zavaja­joča poslovna praksa tudi, če podjetje zatrjuje, da bo izdelek pod posebnimi pogoji na voljo le določen čas, kot so opisovali Zlati minulo jesen.

Predvsem pa podjetje brez po­sebnega dovoljenja ministrstva za zdravje za delo na področju medicinske biokemije ne sme izvaja­ti meritev koncentracij sladkorja in holesterola v krvi, je jasna zdra­vstvena inšpektorica Deana Potza, saj ob pridobivanju dovoljenja komi­sija preveri usposobljenost izvajalca za odvzem krvi. “Metode izvajanja preventivnih pregledov, kot so mer­jenje zasičenosti krvi s kisikom in merjenje krvnega tlaka, niso sporne,” dodaja, a opozarja, da interpretacija rezultatov, ki odstopajo od normal­nih vrednosti, sodi v okvir zdra­vstvene dejavnosti – zdravnika z licenco. “Merjenje pH-telesa v slini s pomočjo indikatorskih lističev pa je zavajajoče, saj bi bilo sklepanje na pH v celotnem človeškem organizmu in/ali usmerjanje oziroma napotovanje na dodatne preiskave oziroma ukrepanje na tej osnovi neustrezno”

Želeli smo izvedeti, ali podjetje Vitalius ima omenjeno dovoljenje, in tudi, kdo je Nobelov nagrajenec za njihov izdelek in podobno, a s pod­jetjem ni več mogoče stopiti v stik. Po mnogih poskusih smo vedno na­leteli le na posneto sporočilo: “Spo­štovani. V Sloveniji je razglašena epidemija koronavirusa. Naše pod­jetje v skrbi za svoje zaposlene in v duhu ozaveščenosti o pomembno­sti preventive za obdobje epidemije uvaja spremembe v delovnem pro­cesu. Za vas smo za vse, kar boste potrebovali, še vedno z veseljem dosegljivi po navadni pošti. Vaše in naše zdravje je na prvem mestu. Ostanite zdravi.” Spomnimo, da so Mariji izdelek prodali že v času raz­glašene epidemije!

Inšpektorat podal ovadbo

Tržni in zdravstveni inšpektorat me­dijem ne razkrivata, koliko prijav že imajo zoper omenjeno podjetje. “In­špektor je že točno vedel, za katero podjetje gre, ko sem opisala le potek. Dejal je, da imajo že ogromno pri­tožb zoper njega,” je opisala Mariji­na vnukinja. Zlati pa je zdravstvena Inšpektorica odgovorila: “Izvajalcu Vitalius, d.o.o., je bila v preteklosti (9. marca 2020) izdana odločba o prepovedi opravljanja zdravstvene dejavnosti, podana je bila kazenska ovadba na javno tožilstvo … Prekr­škovni postopki zoper zavezanca pa se bodo nadaljevali po sprejeti odlo­čitvi tožilstva. Enako velja tudi za iz­vajalca Nomad, d.o.o.”

Se bodo s tem sporni marketinški prijemi končali ali pa bo direktor le ustanovil že tretje podjetje in delal naprej? Po javno dostopnih podatkih je namreč Kankoša letos odprl pod­jetje Siden v Banjaluki. Če bo po Slo­veniji prodajal pod tem podjetjem, ki nima sedeža v Sloveniji, mu naš tržni inšpektorat ne bo mogel prak­tično nič. Kot so pojasnili na inšpek­toratu, v takšnih primerih težave nastanejo že pri vročanju dopisov zavezancu, zato zavoljo ekonomič­nosti včasih preprosto odnehajo.

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/gluhi-telefon-goljufivih-varuhov-zdravja-10226505

Rozmari Petek