Category: Večer

Plakatna kuga: Politiki in trgovci na “pokonci stoječih smeteh”

Slovenija je ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nima reguliranega oglaševanja na prostem​.

Septembra lani so ogromno črno škatlasto stavbo mariborskega kinocentra ob Dravi oblekli v velikanski barvni pano s trivialno reklamo mednarodnega trgovskega giganta. To je bil eden bolj izstopajočih, a v bistvu običajnih, vsakdanjih primerov sodobnega, utečenega oglaševanja. Jumbo plakati ob cestah, na njivah, izveski, nalepke na stebrih, fasadah, prikolicah, avtobusih, svetlobne vitrine in druge podobe mrgolijo, kričijo povsod po slovenski krajini, ki se, paradoksalno, turistom rada ponuja kot neokrnjen biser narave in vrhunska destinacija.

Društvo mariborskih arhitektov je takrat zaropotalo in opozorilo na deviantni, neokusni in nestrokovni poseg v prostor, ki uničuje urbano in arhitekturno kakovost stavbe, vendar nihče od pristojnih ni zares trznil. Nobena inšpekcijska služba ni zaznala nobene kršitve. Javni prostor je zameglilo, utišalo prelaganje odgovornosti in sklicevanje na ohlapna pravila in zakone, ta taktika in filozofija pa še naprej dopuščata intenzivno smetenje okolja. Ker se s plakatov na veliko smejijo zlasti top akcije trgovcev in politiki, torej denar in oblast, najbrž ni zgrešen sklep, da bo neukrotljiva stihija Slovenijo z reklamami verjetno dušila še naprej. Kljub temu da je bivalno okolje bistveni del družbe in kaže njen razvoj in kulturo tudi navzven.

“Politiki se radi gledajo na reklamnih panojih in so zaradi svojega ega in pojavljanja njihovih slik pred volitvami pripravljeni, da vizualno uničimo lastno državo,” je kritičen Andrej Mohar iz društva Temno nebo Slovenije. Medtem ko “politiki nenehno jamrajo, da imajo premalo denarja za svoje kampanje, želijo s svojimi fotografijami poplakatirati kompletno Slovenijo, kar drago stane”. Mohar predlaga, naj se veliko, pretirano oglaševanje v času političnih tekem ukine ali omeji, recimo po vzoru katere od severno- ali zahodnoevropskih držav (na primer Avstrije, Nemčije ali Švice), in denar nameni za kaj drugega. “Žalostno je, da nas imajo politiki za bebce, ki volijo tistega, ki visi na tisoč plakatih. Dobro županovanje ne pomeni, da pretvoriš občino v zabetonirano, z ograjami, drogovi omejeno in s plakati zasmeteno okolje. Namesto da se župani in politiki hvalijo z betonom in asfaltom oziroma z infrastrukturo, naj razkazujejo, koliko zadovoljnih, zdravih, aktivnih prebivalcev živi v njihovi občini, torej s kakovostjo življenja.”

Javni interes ali v službi polnjenja žepov

Krajinska arhitektka Darja Matjašec z ljubljanske biotehniške fakultete izpostavlja, da je pri oglaševanju na prostem in podobi slovenske krajine ter mest treba upoštevati, da je prostor kot omejena dobrina mesto nasprotij različnih interesov, pri tem pa je pomemben javni interes. “Specialist za mestne plakate, kot se določeni oglaševalski koncesionar sam rad poimenuje, lahko sredi pločnika nagovarja pešca s sloganom Če ste ta mestni plakat opazili vi, ga bodo tudi vaši kupci. Če so prebivalci mesta zreducirani na kupce, postane mesto samo zreducirano na podjetje. Če razumevanje prostora ne seže dlje od iskanja načinov za učinkovito pozivanje k potrošnji, je sočasno sklicevanje na ‘javni interes’ enako referiranju na koncept, ki je izpraznjen svoje vsebine. Ko mesto vedno manj služi javnemu, potem vedno bolj služi zasebnemu polnjenju žepov. To pa ni dobro.”

Ni skrivnost, da je oglaševalski posel med najbolj donosnimi in da svojo pozicijo močno brani, tudi z inovativnimi, spretnimi prijemi in krutim rivalstvom na polju konkurence. Po poročanju Marketing magazina, ki se naslanja na izsledke Mediane, je bila lani najbolj oglaševana panoga v celotnem oglaševalskem kolaču trgovinska dejavnost, katere propagandni obseg raste že več let. Trgovcem sledijo telekomunikacijske družbe in avtomobilska industrija. Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej. Vodilni ponudnik zunanjega oglaševanja je Europlakat, ki je lani izstopal z namestitvijo mreže več digitalnih objektov v središču Ljubljane. Po bruto vrednosti oglaševanja so na zunanjih medijih najbolj oglaševali Telekom Slovenije, Hofer, Porsche Slovenija, A1 Slovenija, McDonald’s, Lidl Slovenija, Spar Slovenija, Mercator in Verudela, oglaševalec nogavic, kopalk in spodnjega perila blagovnih znamk Calzedonia ter Intimissimi.

Darja Matjašec ocenjuje, da je Slovenija prenasičena z enosmerno komunikacijo s komercialnimi interesi, ki se ji posameznik ne more izogniti. “Odsotnost ustrezne regulacije oglaševanja spreminja tako slovensko krajino, kakovost bivanja v naših mestih in podobo mesta kot tudi to, kako ljudje razumemo sebe v javnem prostoru in družbi. Oglaševanje na prostem spreminja značaj prostora. Spremeni se organizacija prostora, posledično tudi človekovo doživljanje prostora in obnašanje v njem. Predstavljajmo si, da se turist odloči za obisk Slovenije na podlagi idealiziranih podob iz turističnih katalogov, potem pa ga na destinaciji pričaka prostorski kaos.”

To ni le domneva ali redkost, ampak pogostost, ki se dejansko dogaja. “Tujci, turisti, ki pridejo k nam, so šokirani, razočarani nad t. i. pokonci stoječimi odpadki,” tezo podkrepi Andrej Mohar, s stoječimi odpadki pa cilja na množico panojev, drogov in drugih reklamnih nosilcev, ki kazijo deželo. Primerek, ki bi se lahko vsaj eksperimentalno odrekel reklamnim zmazkom, je Kranjska Gora, ena najlepših, goratih slovenskih pokrajin. A Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora, ki se mega oglaševanju ne odreka, ampak ponuja, na Večerovo vprašanje, kaj meni o estetski degradaciji okolja in vizualnem onesnaževanju, ni odgovoril nič. “Če se vozite po Skandinaviji ali Veliki Britaniji, nikjer zunaj naselij ni reklamnih panojev in nepotrebne infrastrukture. Videti je, da imajo radi svojo državo. Ne razumem, da nekaj sto ljudi, ki so v Sloveniji pristojni za to, ne razmišlja in ne stori ničesar, prejema pa dobro plačo. Naši politiki letajo z letali do Bruslja in z desetih kilometrov višine pač ne vidijo, da v Avstriji ni obcestnega reklamiranja. Hodijo pa v tujino na dopust,” se čudi član društva Temno nebo Slovenije.

Tudi politiki na jumbo plakatih nemalokrat predolgo kažejo svoje retuširane podobe in vabljive slogane, kljub temu da bi 15 dni po dnevu glasovanja oziroma volitvah morala biti odstranjena vsa volilna propagandna sporočila.

Mohar je posebej občutljiv za svetlobne platforme, ki osvetljujejo šaro, banalnosti, potrošništvo, naravno lepoto dežele pa tiščijo v senco. Največja krivca za postavljanje razsvetljave zunaj naselij sta po njegovem Dars in Direkcija za infrastrukturo. “V Sloveniji nameščamo ogromno nekoristne infrastrukture, recimo osvetljene izvoze in razcepe na avtocestah, tudi kozolci niso več kozolci, ampak nosilci reklamnih sporočil. Cestni otočki s svetilkami so absurd. Zaradi razsvetljave se varnost na cestah ne bo nič poslabšala,” trdi Mohar. Postreže s podatki, ki se razlikujejo od uradnih utemeljitev o prometni varnosti: “Po evidenci, ki jo vodimo že nekaj let, nesreče ponoči niso posledica pomanjkanja razsvetljave, ampak uživanja alkohola, objestnosti in drugih vzrokov. Je pa v zadnjih petih letih deset ljudi umrlo zaradi trkov v drogove javne razsvetljave.” Podatkov, koliko nevarnosti povzroča vožnja s 130 kilometri na uro in gledanje panoja, denimo z dolgonogo lepotico v spodnjem perilu, seveda ni. V teoriji pa lahko policija odredi odstranitev objektov, ki odvračajo pozornost voznikov.

Nejasne pristojnosti in neučinkoviti nadzor

Analiza plakatiranja v urbanem in javnem prostoru Senke Š. Vrbica in Aleksandre Perić, ki je bila narejena leta 2016 v okviru Mreže za prostor, ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko. Tovrstno oglaševanje je v Sloveniji urejeno razpršeno in nepregledno, nadzor je neučinkovit, pristojnosti so nejasne, zato se število objektov za oglaševanje v prostoru konstantno povečuje. Oglaševanje urejajo različni zakoni, uredbe in odloki; o prostorskem načrtovanju in redu, graditvi in razvrščanju objektov, o cestah, kmetijskih zemljiščih, varstvu potrošnikov, financiranju občin, volilni in referendumski kampanji itd.

Ministrstvo za okolje in prostor se sklicuje na prisojnost občin, njihove akte o urejanju naselij in krajine ter na (med)občinske inšpekcije. Mnenja, ali so predpisi in zakoni po njihovi presoji dobri ali slabi, nam okoljsko ministrstvo, nad katerim bdi Simon Zajc, ni predstavilo, tudi izboljšav ni predlagalo. Pojasnili so nam, da je gradbena inšpekcija Inšpektorata za okolje in prostor pristojna le za nadzor oglasov, če so ti izvedeni kot objekt, in dodali, da “v preteklem obdobju ni bil odstranjen noben tak objekt, ki bi imel funkcijo oglaševanja”. Velja dopolniti, da so objekti za oglaševanje večinoma enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ali pa sploh niso objekti in so oglasi premični, nameščeni na vozila, fasade ali ograje.

Bolj aktiven in artikuliran je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pri kmetijskem ministrstvu, glavna inšpektorica je Saša Dragar Milanovič. Kmetijsko ministrstvo, ki ga vodi Aleksandra Pivec, vizualnega onesnaževanja ne presoja, ukvarja se zgolj z nenamensko rabo kmetijskih zemljišč, pripomnijo. Vendar menijo, da “bi bila na tem področju potrebna jasnejša opredelitev pooblastil za ukrepanje, saj trenutna pravna ureditev razprši pooblastila za ukrepanje na različne organe in s tem je učinkovitost slabša”. Kmetijski resor našteva, da je njihov inšpektorat lani izvedel 99 pregledov, izdal 25 odločb, sedem sklepov o dovolitvi izvršbe in dva sklepa o izvršbi z denarno prisilitvijo. “Na podlagi izdanih ureditvenih odločb je bilo v letu 2018 odstranjenih 16 reklamnih panojev s kmetijskih zemljišč. Inšpektorat ima v letu 2019 odprtih še 27 primerov. Trend postavljanja reklamnih panojev je v porastu. V praksi se dogaja, da se po odstranitvi določenega reklamnega panoja ta pojavi na drugih lokacijah.”

Večina držav je omejila oglase

“Javni interes se najbolj učinkovito izraža skozi ustrezen normativni okvir, česar v Sloveniji še vedno ne premoremo, ker za to ni politične volje,” je prepričana krajinska arhitektka Matjašec. “Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.” Kot primer navaja Ljubljano, kjer je oglaševanja v prostoru absolutno preveč, in Kranj, kjer so leta 2014 evidentirali več kot dva tisoč objektov za oglaševanje. Po podatkih Mestne občine Maribor je na mestih v Mariboru, ki jih oddaja občina, mogoče postaviti okoli 1400 objektov za oglaševanje (panojev, svetlobnih vitrin, obešank na drogu javne razsvetljave, plakatnih stolpov itd.), 570 plakatnih mest ima še občinska Snaga in skoraj 80 javni avtobusni prevoznik Marprom. Občina, katere župan je Saša Arsenovič, pojasnjuje, da “se oglaševanje na velikih panojih na javnih površinah ni spremenilo ali povečalo od leta 2012, raste pa število oglasnih panojev na zasebnih površinah”. In to zato, razlagajo, ker mestni svet leta 2012 ni sprejel pobude in spremembe odloka, ki bi omejil oglaševanje na zasebnih površinah, stavbah, fasadah in strehah. Mariborski svetniki so takrat, ko je v Mariboru vladal župan Franc Kangler, sledili ozkoglednosti in zagovarjali stališče, da “se ne sme omejevati podjetniške pobude”, estetika, čistost, lepota prostora in bivanja so jim očitno bile španska vas.

Večina razvitih držav, celo Pakistan recimo, in mest po svetu ima reklamiranje v odprti krajini, zunaj naselij in na območjih kulturne dediščine, zelenih površin in javnih objektov regulirano. Komercialno oglaševanje je dovoljeno le na območjih s komercialno rabo, kot so trgovska središča. Velik rez na tem področju so naredili v sicer kaotičnem brazilskem Sao Paulu leta 2006, ko so oblasti prepovedale vse oblike zunanjega oglaševanja in uvedle strog nadzor in visoke kazni. Prepoved ima še vedno podporo med prebivalci, ki zdaj v desetmilijonski metropoli uživajo v bolj vidni, pristni arhitekturi. Podobno čistilno akcijo so si zadali tudi v francoskem Grenoblu. Francija pa generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot deset tisoč prebivalcev. Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA. Več ameriških zveznih držav, Aljaska, Vermont, Maine, Havaji, pa je ekscesnemu zunanjemu oglaševanju z namenom zaščititi idilično krajino že pred več desetletji reklo ne.

Rešitev: interventni zakon in prepoved zunaj naselij

“Ker so s prekomernim oglaševanjem prostorska razmerja podrta, nam tudi ni več mar, ko imamo v vidnem polju več zbirnih posod in košev za odpadke, obglavljena drevesa, pisane fasade in druge vizualne motnje. K temu lahko dodamo tudi vedno večji hrup in posledično popolnoma degradirano bivalno okolje. Problem prekomernega komercialnega oglaševanja se kaže v izgubi prostorske identitete naših mest in krajine,” pravi Darja Matjašec. Ob tem si postavlja vprašanje: “Kako doseči ravnotežje med interesi oglaševalcev in prebivalcev ter kako ob tem prepoznati in braniti javni interes? Živimo namreč v času, v katerem lastni interes in stremenje k vedno večjemu dobičku zadušita pravico do mesta. Pravica do mesta je veliko večja od kakršnekoli druge svobode v javnem prostoru. To je bolj kot posameznikova naša skupna pravica. Delovanje mesta v javnem interesu je pri nas ena najbolj dragocenih in konstantno spregledanih človekovih pravic.”

Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej.

Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA.

Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.

Francija generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev.

Čeprav si je večje, odmevnejše aktivnosti strokovnjakov, ki delujejo na širšem področju prostora in bi poskušali izboljšati vizualno podobo slovenske krajine, težko priklicati v spomin, docentka biotehniške fakultete meni drugače, namreč da se “število medijskih in strokovnih odzivov na posledice oglaševanja konstantno povečuje, saj je obseg oglaševanja v odprtem prostoru presegel meje družbeno sprejemljivega. Pred štirimi leti je združena prostorska stroka pozvala vlado, naj omeji in regulira oglaševanje na prostem. Apel je podpisalo 16 institucij. Odziva ni bilo.” Na problematiko opozarja tudi minorna gverilska skupinica anonimnežev, ki na družabnem omrežju pod imenom Očistimo slovensko krajino plakatnih panojev objavlja fotografije posameznih oglasnih primerov, vendar prodornosti ne dosega.

Darja Matjašec še omenja, da so pred kratkim izdelali študijo na področju oglaševanja na prostem za javnega naročnika in pripravili merila, kje in pod kakšnimi pogoji je posamezna vrsta oglaševanja na prostem možna. “Izhajali smo iz kriterijev, da komercialno oglaševanje ni dopustno zunaj naselij oziroma v odprti krajini (to so kmetijske, gozdne in vodne površine), v naseljih pa komercialno oglaševanje ni dopustno v vidnem polju kulturne dediščine in varstva narave, vrtcev, šol, zdravstvenih domov, knjižnic, zelenih površin ipd. Pripravili smo modele vidnosti na oddaljene vrhove gora, ki predstavljajo značilne vedute. Izkazalo se je, da je razen na območjih trgovskih središč komercialno oglaševanje redkokje možno. Na teh območjih je treba postaviti stroga merila glede lokacije, velikosti in oblike objekta za oglaševanje v povezavi s prostorskimi kriteriji. Kaj je primerno in kako na teh objektih oglaševati, pa je tudi stvar resne presoje, vendar ne prostorske stroke.” Krajinska arhitektka poudarja, da je “problematika oglaševanja na prostem tako velika, da je ne moremo več reševati na ravni občin, saj so pritiski oglaševalskih koncesionarjev preveliki, občine pa so na strokovni in politični ravni prešibke. Lokalne oblasti v tem primeru niso sposobne zagotavljati javnega interesa.”

Andrej Mohar bi za začetek ugasnil vse svetlobne tujke v prostoru. Darja Matjašec pa rešitev vidi v “interventnem zakonu, ki bi komercialno oglaševanje prepovedal zunaj naselij, znotraj naselij pa najmanj v vidnih poljih kulturne dediščine, javnih objektov, parkov in drugih zelenih površin ter območij varstva narave. Tako, kot imajo to v urejenih državah.”

Pritožbe neutemeljene

V Sloveniji v ruralnem okolju sredi njive, ki bi morala biti namenjena naravi in človeku nujnim poljščinam, štrlijo umetne tvorbe, kot so oglasni panoji. Ko inšpektor odloči, da mora pano proč, pogosto sledijo pritožbe. Kmetijsko ministrstvo je običajno menilo, da so pritožbe neutemeljene, a so stranke v večini primerov zagnale sodne mline in sprožile upravni spor. Čeprav za kmetijska zemljišča velja posebno varstvo in je njihova lastninska pravica omejena. Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem oglasov ne dosega namenska raba kmetijskega zemljišča. Mnogi primeri so še v postopku in z mnogih polj še rastejo oglasi.

Vir: https://www.vecer.com/plakatna-kuga-politiki-in-trgovci-na-pokonci-stojecih-smeteh-10028523

Nina Ambrož

Advertisements

Pozidajmo Slovenijo!

Zadnjič sem slišal, da bodo v Ljubljani gradili novo nakupovalno središče. Ne bi vam rad vsiljeval svojega mnenja, ampak dobesedno me je streslo, hkrati pa sem postal kar žalosten. Kako Slovenci cenimo svojo zemljo? Ja, prav za nove trgovine jo bomo pozidali, za velike, pokrite in ogrevane (poleti seveda klimatizirane) površine za prijetno preživljanje družinskih prostih uric, kajne? Kar ponujajo se prazna zemljišča, trgovin nam res primanjkuje.

Takoj mi je prišel na misel slogan, tak udaren, aktivističen in optimističen – Pozidajmo Slovenijo! Morali bi ga napisati na vse (mnogo preštevilne) ogromne obcestne panoje, da bi se vtisnil v našo podzavest, da bi postal del narodne zavesti. Morda malo asociira na precej razvpit Hitlerjev izrek takrat nekje v Mariboru, tudi malo zloben je, priznam, ampak mislim, da meri naravnost v sredino tarče. Prav jezen sem spet postal, ko tole pišem. Le zakaj? Saj bomo ustvarili nova delovna mesta – koliko že? Ja, postali bomo narod trgovcev, snažilk, šoferjev … Nič ni narobe s temi poklici, potrebujemo jih, spoštujem vsakogar, ki dela, vem, da delajo veliko, preveč, pa za slabe plače. A država očitno ne želi drugega. Izobraženih mladih imamo veliko, znanje naj bi bilo cenjeno, ustvarjamo pa delovna mesta, ki tega ne zahtevajo, in mladi, ki smo jim financirali izobraževanje, odhajajo, dobesedno zastonj delimo izobraženo delovno silo bogatejšim državam – kakšen paradoks, pa človek bi se zjokal! In ker ljudje ne silijo ravno v trgovino delat, bomo iskali delovno silo drugod, izven Slovenije.

Kot da se ne dela že gnoj iz vseh trgovin, ki jih imamo – mislim, da smo med vodilnimi po številu trgovin na prebivalca v Evropi. Hkrati ugotavljamo, koliko plodne zemlje pozidamo vsako leto in kako slabo smo samooskrbni s hrano. Trgovine pa nam res ne bodo povečale samooskrbe – razen če si kdo pod samooskrbo predstavlja, da se sam oskrbi s hrano tako, da jo gre v trgovino kupit. Za vsak kvadratni meter bi se morali boriti, nepozidana tla so dragocena, dajmo se tega že enkrat začeti zavedati! Ne samo zaradi hrane, več ko pozidamo, bolj se segrevajo tla, odvajajo dež v kanale in voda odteče in tako dalje in tako dalje. Naj bi vsaj zgradili stanovanja ali pa kakšno raziskovalno ali kulturno ustanovo, ne pa trgovine. Saj, lahko zgradimo tudi to, ampak za trgovino je prostora škoda. Ne potrebujemo jih več, imamo jih dovolj. Razen tistih malih po vaseh in odročnejših krajih. Ko se pa ne splača. Ljudje se res ne splačamo!

Vir: https://www.vecer.com/pozidajmo-slovenijo-6690687

Andrej Velkavrh, meteorolog

Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso

Skozi kakšna uredniška in oglaševalska sita presoj romajo oglasni izdelki, objavljeni v slovenskih medijih? Današnji primer je pomenljiv in obenem za novinarski ceh neroden iz več razlogov. Pro Plus se je odločil na straneh 24ur.com oglaševati podjetje razvpitega dr. Roka Snežiča, o katerem smo se nazadnje intenzivno pogovarjali ob lanskem spornem posojilu SDS po razkritju mariborskega Večera, ko so posel v vrednosti 450.000 evrov številni povezali ne le z Dijano Đuđič iz Prijedora, temveč ravno s Snežičem, o čemer sem že pisal v spodaj navedenih zapisih.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2019/02/05/snezicev-oglas-na-24ur-com-o-konfliktu-med-novinarsko-in-oglasevalsko-prakso/

Boris Vezjak

Siti božiča, še preden nastopi

Božič je praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

Tako daleč še nismo, da bi ustanavljali združenja “sovražim veseli december”; predvsem v anglosaksonskem svetu imajo te sorte klubi že dolgo brado. No, če malo prebrskate forume na spletu, postane jasno, da je ljudi, ki pišejo, da bi “najraje prespali december z vsemi prazniki vred in se zbudili sredi januarja”, presenetljivo veliko. Posebna zgodba so osamljeni; osamljenost zna med prazniki, ko je “zaukazano” veselje in “srečno”, še posebej silovito načeti duše, toda zakaj se čutijo “izpraznjene” tudi mnogi ljudje, ki niso sami?

Andreja Tasič, psihoterapevtka, o tem: “Prazniki, sploh družinski, so ena taka sladko-grenka zadeva. Nadvse se jih veselimo, a ko se približujejo, nas lahko z vsakim dnem, ki je bliže, grabi tesnoba, ki nas stiska v prsih, a je ne znamo poimenovati … In tako je skorajda pri večini ljudi. Pravzaprav pa bi se morali vprašati, ali se sploh še znamo veseliti ali pa smo podlegli toku, ki nas nosi k temu, da je vse težko, če ne že grozno, vse brez zveze, če ne že kar čisto prazno … Sladko-grenka zadeva, ker se prav med prazniki večkrat razvijejo konflikti med ljudmi, med katerimi ni pravih odnosov. Odnosov pa se ne da izboljševati z darili.”

Vztrajati pri vsebini

Med najpogostejšimi tožbami – tudi tistih, ki celo na sveti predvečer norijo po trgovinah – je, da je postal praznik, ki je v temeljnem sporočilu praznik medsebojnih odnosov, popolnoma potrošniški.

“In raztegnil se je praktično skozi cela dva meseca. V času moje mladosti božič še niti ni bil dela prost dan. Prihitela sem iz šole, bila je že tema in šele takrat smo začeli okraševati drevesce, pogrinjati mizo. In tudi če sta se starša kdaj skregala, tako kot se pač vsi, se je vedelo, da bo to večer, ko bomo drug z drugim prijazni, igrivi, ko se bomo šalili in čvekali. In zelo jasno se spominjam občutja ljubezni, topline, pripadnosti, hrepenenja – leto se izteka in v zraku je možnost, da se rodi nekaj novega, luč premaguje temo, dobro premaguje zlo …”

Več ali manj se vsi spominjamo teh občutij, pravi Tasičeva, verni in neverni, ker je božič praznik, ki ima vsebino: družino, odnose. Če smo odločeni vztrajati pri tej vsebini, smo lahko bolj varni tudi pred decembrsko potrošniško mrzlico.

“Ko danes javkamo čez komercializacijo praznika, pozabljamo, da smo sami aktivni del tega pojava. Brez naše čezmernosti in triumfa črednega nagona pri decembrskem nakupovanju, žuranju, prenajedanju, bi bili ponudba in seveda tudi dobiček v trgovinah v pametnih mejah. Vsak od nas ima vpliv na to, kaj bo sam naredil, kako bo živel.”

Živimo po nareku kapitalizma, kar je pri praznikih tako očitno. Potrošništvo pa ne oddaljuje ljudi samo od vsebin praznikov, oddaljuje tudi ljudi med seboj. Znanstveniki so izračunali, da v potrošniški družbi dobi vsak posameznik dnevno osem do devet tisoč informacij, ki spodbujajo nakupovanje, v prazničnih dneh se to število potroji. Ko “oddelamo” december in “ponovoletne popuste”, je pred vrati valentinovo, potem pust in velika noč. Med prvomajskimi prazniki je treba imeti “hudo dobro zgodbo” vsaj s kakšnim potovanjem, sledi dopustniška “industrija”, kmalu pa že noč čarovnic, dan spomina na mrtve in – krog se je zavrtel. Potrošniški kralj med prazniki, tisti, ki najbolj odpira denarnice, je prav božič. Raztegnjenost božičnega vzdušja na “veseli december” nam ukrade pravo občutje praznika, ker smo zasičeni z njim, še preden nastopi.

“Pri tem pa brez pomislekov ‘odkupimo’ celo tako absurdne ponudbe, kot sta denimo noč čarovnic in nakupovalni črni petek. Koliko ljudi pa je ob dnevu reformacije ‘nalimalo’ na facebook kaj o Trubarju, o prvi pisani slovenski besedi? Ne, tam je mrgolelo fotografij izrezljanih buč in čarovnic. Silno spretno nam trgovci ‘nastavljajo’ zanke, mi pa še kar padamo na trik, da nam stvari, ki so na prodaj, lahko prinesejo boljše življenje, več zadovoljstva, več sreče, in postajamo pravi nakupovalni upognjenci … Ampak stika s seboj, ki je alfa in omega odnosov in kakovostnega življenja, se ne da najti v nakupovalnem centru.”

Najbližja prijateljica depresije

Izguba stika s samim seboj je kriva, da je tudi osamljenosti, te najbližje prijateljice depresije, vse več, pravi Andreja Tasič. Ne tiste situacijske osamljenosti, pogojene z odsotnostjo ljudi okrog sebe, ko denimo odidejo otroci, ko umre zakonec, ob ločitvah …, ampak osamljenosti sredi “arene življenja”. “Vedno več ljudi ne zmore ali ne zna vzpostaviti odkritega pogovora s samim seboj o tem, kaj je zame najpomembnejše, kaj me teži, kako rešujem težave, kaj postavljam na vrh prioritet? Ne zna niti najti jezika, ki bi opisal, kaj čutim in si dovolim čutiti, kdo sem … Z vsemi plusi in minusi. Čustva so zato, da jih čutimo, ne da se jim izogibamo, četudi gre za žalost, razočaranje, jezo … Kaj mi govori telo? Mi govori, da sem v ravnovesju, umirjenosti, ali govori o vznemirjenosti? Ker nekaj drži kot pribito: Če si znotraj sebe osamljen, te nihče ne more narediti manj osamljenega. Če ne vem, kdo sem, je partner idealen krivec za vse, kar se v meni dogaja. Ko si osamljen v sebi, kar je vedno večji problem človeštva, je prepad med tem, kar čutiš, in diktatom veseljaškega in hrupnega decembra, najširši in prinaša največ tesnobe. Ker se v sebi ne počutiš ne praznično, ne srečno, okolici pa prodajaš lažni jaz, kar je naporno.”

Prepad še širi do absurda dodelana podoba božiča v medijih, pravi naša sogovornica. Naj se zdijo reklame in božični filmi še tako osladno prirejeni, počasi narahljajo podobe ljudi, ki so videti srečni in zadovoljni, ki zmeraj najdejo prave besede, podobe prijateljev, ki te ne pustijo na cedilu, domov, ki so kot iz škatlice, ljubečih partnerjev in vzornih otrok. In tako smo še malo bolj obremenjeni, še malo bolj nezadovoljni, razdraženi in negotovi in po malem zavistni – idealna tarča za trgovce, ki ne prodajajo le produktov, pač pa hkrati z njim iluzije samopotrditve, samospoštovanja, socialnega statusa, življenjske izkušnje … Ko pričakovanja niso uresničena, sledi praznina, nejevolja, a tovrstno nezadovoljstvo obeta postati ozdravljivo z novo željo, novim nakupom. In vse se ponovi.

Zunaj koncepta veselega decembra

Kaj zdaj? “Kar osmišlja življenje, so odnosi,” pravi Andreja Tasič. “Pri tem je treba imeti v mislih, da moraš imeti najprej dober odnos sam s seboj, da ga boš lahko imel tudi do partnerja, otrok, staršev, sodelavcev … Do vseh skratka, ki so v življenju zate pomembni. In te poti do sebe ne more namesto tebe prehoditi nihče drug. Najprej pa so potrebni odločitev, jasna namera in osredotočenost. Potrebna je kar dobra mera kondicije, da se začneš poslušati in graditi odnos s seboj vse do takrat, ko začutiš v sebi umirjenost in pomirjenost z vsem, kar si, tudi s tisto svojo platjo, ki ti ni všeč. Nismo popolna bitja, smo pa celostna: narejeni iz svetlobe in tudi iz teme. Samo takrat, ko izhajaš iz sebe, lahko gradiš svoj osebni razvoj, s tem pa spreminjaš vzorce svojega vedenja, izbir in razmišljanj. Hrepenimo po odnosih, a ni bolj pomembnega odnosa, kot je odnos s seboj. Ker če ne pripadam sebi, ne morem pripadati nikomur drugemu.”

Ko se lahko toplo zavlečemo v svojo notranjo umiritev, nas bo tudi kapital težko vlekel za nos. Ne, to ni poziv, da bi si prepovedali nakupe daril, le zdravo kmečko pamet je treba vklopiti in ustvariti hierarhijo vsebin prazničnih dni, pravi naša sogovornica.

“Takrat je tudi veselje lahko pristno, takrat se lahko daš in sprejemaš. In takrat se lahko tudi odločaš, kako preživeti praznike in si lahko celo sam, če si to želiš, ker ne podlegaš obrazcu, da je človek, ki je sam za praznike, zunaj koncepta veselega decembra. Poznam ljudi, ki so silvestrski večer preživeli sami ob gledanju filmov, denimo, pa so bili bolj zadovoljni in srečni kot marsikdo, ki je na facebook prilepil svoje veliko silvestrovanje na Karibih.”

Triki za večjo prodajo

Da lahko nakupe obdržimo v razumnih mejah, je dobro poznati trike trgovcev, ki vas pripravijo do tega, da zapravite več, kot ste nameravali. O tem je bilo narejenih veliko raziskav.

Najbrž ni večjega trgovskega centra, ki ne bi imel v tem času božične “pravljične dežele” za otroke. Otroci so namreč pomemben odločevalec pri nakupih in jih je torej treba privabiti. Starši se v tem času težko uprejo, ko otrok želi novo igračo, obleko, športni rekvizit …, čeprav vedo, da tega ne potrebuje. Izračunali so, da starš, ki ga spremlja otrok, porabi za 26 odstotkov več denarja, kot bi ga sicer.

V tem času v trgovinah diši po cimetu in vaniliji; to so vonji, ki spominjajo na toplino in učinkovito zmehčajo trden namen, koliko bomo zapravili. Predvsem vanilija ima velik vpliv na ženske, kažejo raziskave. Tudi božična glasba se v trgovskih centrih ne vrti kar tako, ampak zato, ker smo kupci ob zvokih melodij pripravljeni zapraviti več.

V trgovinah z živili je na dosegu rok največ tistih proizvodov, ki jih ne potrebujete. Predmete, ki prinašajo največ dobička, najdete na policah v višini oči, ravno tako tiste produkte, za katere trgovci želijo, da pritegnejo otroke, postavijo v višino njihovih oči. Najcenejši izdelki nikoli niso tam, kjer jih najlažje opazite. Najpogosteje prodajani so na koncu prodajalne, da morate mimo vseh polic. Ogromni nakupovalni vozički so takšni z namenom: tudi če ste kupili čisto dovolj, se kupljeno v njih tako izgubi, da imate občutek, kako niste skoraj nič kupili.

Pomembno vlogo pri odločanju o nakupu ima tudi svetloba, saj so primerno osvetljeni predmeti videti privlačnejši, kot dejansko so. Dokazano je, da vijolična svetloba spominja na razkošje, zato spodbuja k nakupu, modra pa vliva zaupanje v trgovce.

Božični blues

Zanikanje “veselega decembra” je psihiatrom znan pojav. Pri nas se govori o “božičnih depresivnih občutjih”, ki so nevrotično-situacijska, v tujini pa je uveljavljen izraz Christmas Blues. Ljudje primerjajo svoja čustva s tem, kar predpostavljajo, da občutijo drugi, in se pogosto počutijo kot outsiderji. Na pojav božičnega bluesa vplivata tudi strah in sram, da zaradi pomanjkanja denarja ne bodo zmogli kupiti dovolj “primernih” daril. Eden pomembnih sprožilcev teh občutij je osamljenost, še posebej pri starejših ljudeh. Tudi pri nas se v decembru poveča število klicev “v sili” na SOS telefonske številke.

V krizni situaciji se znajdejo tudi mladi pari, ki bi radi preživeli praznike v okviru svoje nove družine, na koncu pa morajo slalomirati med obojimi starimi starši. Še toliko težje je pri ločenih parih, katerih otroci imajo tri “garniture” starih staršev, in je treba uskladiti obiske. Mnogi ljudje zapadejo v depresivna občutja zaradi vremena. Človek je namreč tudi simbolno bitje, zato ga dolgotrajna vremenska sivina “zdela” tudi na čustveni ravni. Bolj ko je človek sugestibilen, slabše se bo počutil.

Predvsem pri ženskah pa je sprožilec depresivnih občutij lahko obremenjenost z nakupi daril in živil; vsekakor nosijo pri pripravah na praznično družinsko srečanje večje breme kot moški.

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/siti-bozica-se-preden-nastopi-6626437

Arhitekti proti oglasu na Mariboxu

Ob zamenjavi velikega oglasnega sporočila na pročelju kinocentra na obrežju Drave so v Društvu arhitektov znova opozorili, da tak poseg kazi objekt in veduto mesta. Maribor še vedno brez pravnih podlag, ki bi urejale oglaševanje

Na precej kritičnih odzivov je naletela nedavna zamenjava velikega oglasnega sporočila na pročelju nekdanjega kinocentra Kolosej, danes Mariboxa. Zaradi reklamnega sporočila na obrežju Drave širine 70 metrov in višine 7 metrov so se znova, podobno kot lani, oglasili v Društvu arhitektov Maribor, ki mu predseduje Andrej Šmid. “V danem primeru reklamni pano izničuje urbano in arhitekturno kvaliteto stavbe. Ker gre za objekt v prostoru, ki ga zaradi kvalitet in prvin mestne krajine, urbane strukture ter mestnega odprtega prostora varujejo različni občinski in državni dokumenti, je lastnik stavbe s posegom ‘vstopil’ v domeno dovoljevanja gradnje na varovanih območjih in s tem v postopke soglašanja pri izdaji gradbenih dovoljenj kot tudi v domeno zaščite avtorskih pravic arhitekta,” so ponovili stališče društva v javnem pismu.

Društvo arhitektov Maribor opozarja, da pomeni “preoblačenje črne škatle v reklamni pano” nestrokovno in neokusno spremembo arhitekturne kvalitete novodobne stavbe. Menijo, da ne gre zgolj za nedolžno namestitev reklamnega sporočila kot dela fasade objekta v zasebni lasti, ampak je multikino glede na namen in uporabo javni objekt, stavba pa sooblikuje javni prostor in urbano krajino mesta ter zaznavanja urbanega prostora. “V primeru reklamne fasade kot tržne površine ne gre le za pravico do oglaševanja in trženja oglasov, temveč predvsem za dolžnost spoštovanja pričevalnih vrednot urbane in arhitekturne podobe ter ne nazadnje za spoštovanje arhitektovega dela,” še pišejo. Pravijo, da bi morala po uradni dolžnosti reagirati dva inšpektorata, to sta inšpektorat za okolje in prostor (prej črna fasada je sedaj prekrita in ni več isti projekt) in inšpektorat za kulturo in medije. Sami kot društvo pa da imajo moč le opozarjati na takšne probleme.

Nered pri oglaševanju v mestu

Miran Krivec iz mariborskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKD) je pojasnil, da podajajo kulturnovarstvene pogoje in soglasja za umeščanje reklamnih panojev, vendar samo za objekte, ki so razglašeni za kulturni spomenik, in za objekte, ki so v ožjem mestnem jedru. “Problem pri Mariboxu je, da stoji v coni B, ki ni srednjeveško staro mestno jedro, ampak širše mestno jedro, sam objekt pa ni kulturni spomenik, tako da načeloma lastnik za postavitev soglasja ZVKD ne potrebuje, saj s postavitvijo reklamnega panoja, ki je odstranljiv, fasade ne preoblikuje trajno,” pravi Krivec.

Stališče zavoda je, da je tudi tokratni primer oglaševanja na Mariboxu vizualno onesnaževanje mesta, ki moti predvsem zaradi velikosti. A ob tem opozori, da podobno oglaševanje čez Dravo nikogar ne moti, čeprav je površina morda celo večja, le da je bolj strukturirana, razdeljena na več manjših oglasov. In kakšna bi bila rešitev? “Mesto bi moralo sprejeti neko generalno stališče do oglaševanja v mestu in na tem področju narediti red,” odgovarja Krivec. Mariborski občini manjka sprejet Katalog urbane opreme vključno z oglaševanjem, temu bi moral slediti odlok, ki bi predvideval tudi sankcije za kršitve, pravi Krivec. “Mesto trenutno nima pravnih podlag, ki bi oglaševanje urejale. Tudi če bi mi ali društvo arhitektov takšno oglaševanje prijavili na pristojne inšpekcijske službe, menim, da bi bili neuspešni.”

Posiljevanje javnega prostora

Na mariborski občini si ne želijo, da bi reklamni panoji postali stalni oblikovalci pročelij zgradb in tako spreminjali ali celo kazili podobo mesta. Zavedajo se neurejenosti in zlorab oglaševanja v mestu, za katerega pravijo, da presega potrebe in kaže na posiljevanje javnega prostora s premnogimi in “prerazličnimi” elementi oglaševanja. “Posebej pozorni moramo biti v starem mestnem jedru in na zelenih površinah ter tam, kjer zastirajo kvalitetne poglede. Naš predlog bo šel v smer kvalitetnih ureditev in manj številčnih oglaševalskih elementov. Katalog urbane opreme in Odlok o oglaševanju, posebno v starem mestnem jedru, je ena od prednostnih nalog, ki jih bomo v okviru Sektorja za urejanje prostora pripravili in posredovali v proceduro sprejetja na mestni svet,” so zapisali v odgovoru in dodali, da se moramo zavedati, da sta prostor in javne površine vrednota.

Po prenovi fasade oglasov ne bo

Stipe Jerič, direktor podjetja Projektor, pod okriljem katerega deluje Maribox, se čudi ponovnemu zgražanju nad oglaševanjem na njihovi stavbi: “Ko bo napisano še javno pismo za reklamni pano na silosih, na stavbi nekdanje Slavije, na Narodnem domu in nasproti njega, na Europarku, Obiju in še drugih površinah, potem se lahko usedemo in se pogovarjamo. Takšno oglaševanje je povsod, zakaj smo samo mi izpostavljeni,” sprašuje Jerič, ki tudi ne vidi razloga, da bi jih zaradi oglasnega panoja obiskala katera od inšpekcijskih služb (jih tudi lani ni), če pa ni mestnega odloka, ki jim takšnega oglaševanja ne bi dovoljeval.

“Rad bi poudaril, da smo ob zamenjavi blagovne znamke morali prekriti napis Kolosej, ker dovoljenja za uporabo slednjega nimamo več. Odstranitev napisa, ki je vpet v fasado, bi zahtevala zamenjavo celotne južne fasade, kar je povezano z zelo visokimi stroški in zahtevnim posegom, zato smo našli začasno rešitev. Tudi zato smo površino kot oglasni prostor oddali v kratkoročni najem. Seveda pa načrtujemo obnovo fasade in nadaljevanje ureditve okolice Mariboxa, kar bo najverjetneje že naslednje leto,” pravi Jerič in napoveduje, da ko bodo zamenjali fasado, takšnega oglaševanja ne bo več.

Zakonodajno neurejeno področje

Na odgovore inšpekcijskih služb še čakamo. Neuradno pa smo izvedeli, da so reklame na blagu zakonodajno precej neurejeno področje. Medtem ko je reklamni objekt lahko velik največ 40 kvadratnih metrov, pa zakonodaja ne določa, da je blago reklamni objekt, niti tega podrobneje ne urejajo občinski predpisi. Stihijsko ukvarjanje s prostorsko politiko je želela spremeniti urbanistična komisija, ki pa je do danes povsem razvodenela.

Tudi pohvale, da so sveži in drugačni

Odzvali so se tudi pri Lidlu in pojasnili, da so oglas na obrečni fasadi obesili na razpoložljivo oglasno površino, ki so jo zakupili, in na kateri so že oglaševala tudi druga podjetja: “Tako velikih fasadnih oglasnih površin je v Sloveniji več in na njih redno oglašujejo številna podjetja, med drugim tudi Lidl Slovenija. Razumemo, da komu oglas ni všeč, obenem pa naj povemo, da smo prejeli tudi veliko pohval, da smo sveži in drugačni.” Po naših podatkih so zakupili to oglasno površino za pol leta.

Vir: https://www.vecer.com/arhitekti-proti-oglasu-na-mariboxu-6564733

Barbara Bradač