Category: Večer

Najprej so prišli po Jureta Apiha, potem pa je on prišel po mene

Odlomek portreta enega od pionirjev slovenskega oglaševanja Jureta Apiha, ki ga je za Sobotni Večer pripravil Marko Crnkovič

Jure Apih je legenda dveh od pamtiveka paralelnih, včasih tudi navzkrižnih panog in pionir vsaj ene izmed njiju: novinarstva in oglaševanja. To dvoje je pri njem šlo vedno skupaj gladko in sinergično. In čeprav ne mediji ne reklame dandanes niso več to, kar so bili, si Apih danes s tem ne beli glave: pri svojih 79 letih medije še spremlja, reklame pa ga le še komajda zanimajo.

Službena romantika

Ali je to res bila samo nekakšna službena ro­mantika?

Dobra poanta, ki jo pove že na začetku, je ta, da je bilo del tega tudi dejstvo, da sta se tako novinarstvo kot oglaševanje v 70. letih rekru­tirala iz bazena faliranih študentov. Ali ljudi, ki so prišli iz drugih vicev. Kot recimo režiser Jaka Judnič, ki ga je za službo v Studiu Marke­ting prišla prijavit mama – nakar je pod Apiho­vo taktirko začel snemati najbolj nepozabne reklamne spote za najbolj efemerne izdelke takratnega lifestyla. Ali kot filmski režiser Karpo Godina, ki je bil zaradi svojih angaži­ranih umetniških izdelkov na črni listi avtor­jev, ki niso smeli snemati. In že se je ponudilo oglaševanje. Ali pa Delov štipendist, bodoči oblikovalec Jani Bavčar, ki se mu je zdelo delati reklame zanimivejše. In pozneje tudi Zdravko Duša. On je bil tak tipičen primer. Napisal je en stavek in to je bilo to. Zato je izgledalo, kot da je oglaševanje industrija domislic.

V resnici pa to ni bilo res. Danes se to kaže. Je pa res, da so bili dobri izdelki. Te vizualne kulture, ki so jo prinesli Karpo, Jaka, Bavčar in Pervanje, pozneje tudi oba Zdravca – Duša in Papič -, dolgo ni mogel nihče preseči.

Za zastavo 101 ste verjetno že slišali, verjetno pa se ne spomnite reklam. Tiste s čelistom na peščeni plaži, h kateremu se pripelje avto brez voznika in se mu stisne k nogi kot zvest pes. S sloganom: “Lepoti in popolnosti se ne morete upreti.”

Oglasu za stoenko so takrat očitali, pravi danes Apih, da je preveč nobel za stoenko, ki je bila zanikrn socialistični avto. Da bi bolj pasal za mercedesa. Fantje, ki so gledali stvari samo skozi estetiko, tega niso razumeli. Avto je pomenil svobodo. Da si se odpeljal, kamor si hotel. In to ne z vlakom s sindikalno karto K-15 na popust. Ta občutek svobode je bil do takrat neznan. Kdorkoli je sanjal o avtu, seveda ni sanjal o kripi. Verjetno je sanjal o mercedesu, ampak tudi zastavo je bilo treba idealizirati. Kupil si, kar si si pač lahko privoščil, ampak avto si videl v idealni obliki.

Pa še splačalo se je delati reklame. Pa pomaga­lo je tudi. Poklicali so iz Kragujevca in rekli, da imajo na tovarniškem dvorišču trideset tisoč stoenk, ki jih ne morejo prodati, ker je Zvezni izvršni svet ukinil potrošniške kredi­te,. Po seriji spotov Studia Marketing so proda­li vso zalogo.

Iz zgodnjega, Apihovega obdobja Studia Mar­keting priporočam tudi ogled reklam za Fruc­talovo osvežilno pijačo Ž z Daretom Valičem v puščavi in na plaži in kakšno iz serije Rad imam mleko.

Bi rekel, da so današnje reklame bolj erotič­ne, zagotovo pa niso tako seksi kot takratne. Pa tudi vzgojne so bile. Danes ni šans, da bi v reklami pokazali gole joške. Niti za sekundo.

Mogoče pa 70. leta sploh niso bila tako grozna?

Lepše življenje

Apiha poskušam sprovocirati, da bi kaj rekel na to temo, da je oglaševanje postalo vsaj kul­turno, če že ne ekonomsko irelevantno – pa se ne pusti. Ekonomsko zagotovo ni irelevantno, pravi. Sicer pa njegova generacija gleda za nazaj takole: če si bil v službi, si delal za plačo, ki je bila spodobna. Motivi so bili delovni in stano­vski. Motiv je bil, da si bil zadovoljen s tem, kar delaš, in dati je okolje to priznalo. Denar ni bil pomemben. Razen za fušarje in take, ampak teh je bilo malo. Hodili smo v službo, dobivali plačo – in uživali v tem, kar srno delali. Izstopali smo iz rigoroznega in subordiniranega kadro­vskega, profesionalnega in delovnega sistema, kar nam je dajalo občutek svobode in veselja. Ne vem, ali smo res tako mislili ali pa si to samo domišljamo, ampak rekel bi, da smo prodajali lepše življenje. Kaj drugega kot to. Dobrine, ki so takrat prihajale, so bile dejansko prelomne. Recimo Ilirijini šamponi Dan na dan. Takrat smo izhajali iz ideje, da ni res – kot so ljudje mi­slili -, da si ni dobro prati glave več kot enkrat na mesec, ampak veliko pogosteje, ker so lasje nekakšen filter. To takrat ni bilo samoumevno. Potrošnike je bilo treba učiti.

To je bilo čisto novo vzdušje. Seveda ne v tem smislu kot danes, ko sta potrošništvo in ku­povanje sama sebi namen, ampak je šlo za de­jansko lajšanje in olepševanje življenja. To je bil nov val, ki je pljusknil tudi k nam, čeprav seveda z zamikom. Meje so še vedno obstajale, čeprav smo jih lahko prestopali. To se je začelo res odpirati šele s tvojo generacijo v 80. letih.

Takrat je bilo vse dobro plačano. Že v 70. letih, v 80. pa sploh. Fotografi so bili izjemno dobro plačani, tudi oblikovalci. Oglaševalska industrija še ni bila institucionalizirana, še ni zares funkcionirala, potrebe pa so bile zelo velike. Tudi kot stroka še ni bila etablirana. Takrat je prodajala domislice in lepe stvari in pri tem so bili fušarji veliko bolj produktivni in uspešni. Oglaševanje še ni bilo izobrazba, da bi šel prav nekaj takega študirat kot danes komunikologi­jo ali marketing. Mi smo dopoldne študirali, po­poldne pa predavali. Tako je to takrat izgledalo.

Če greš danes gledat izdelke, boš na koncu ugotovil, da za vso to produkcijo stojijo tri korporacije. Skoraj vse zobne paste dela ena korporacija. To je neke vrste kolonizacija. V re­snici je veliko manj ponudnikov, kot pa to izgleda na prodajnih policah. Saj so recimo tudi samo tri pivovarne na svetu. (No, deset, če smo natančni.) Potrošništvo je postalo samostojno dogajanje, ki je samo po sebi fenomen. Moja mama je slabo videla in težko hodila, ampak ob nedeljah je šla v BTC v kak tak velik market, se naslonila na voziček in ni skoraj nič kupila, ampak je samo gledala. Kot da je v cerkvi. To je ta občutek. Nakup ni več korak, sprememba in dogodek. Vse je dosegljivo, ne glede na tvoj finančni status. Seveda lahko izbiraš v kate­goriji poceni izdelkov ali v kategoriji dragih, ampak v vsakem primeru izbiraš. Stvari niso bile nikoli tako poceni kot zdaj.

Kreativnost je irelevantna

Hja, ampak ali oglaševanje temu še sledi? Oglaševanje se je zreduciralo na blagovne znamke. Na obvladovanje medijev, na komu­niciranje. Vsebinsko pa je šlo nekaj korakov nazaj. Fantje, ki so bili na praksi pri Nestleju, so se norčevali iz tako imenovane kreativ­nosti. To ni stvar kreativnosti, so rekli, to je stvar računovodstva. Da je treba samo izra­čunati, koliko prikazov potrebuješ na televi­ziji, vsebina pa je bistveno manj pomembna. V tej industriji so prevzeli komando medijski načrtovalci. V današnjih kanalih lahko svojo pojavnost distribuiraš tako agresivno, da je vsebina bistveno manj pomembna. Gre za to, koga dosežeš. Danes so na policah potro­šniki, ne brandi. Velike korporacije prodajajo potrošnike. Kanale do potrošnikov. V svojih magacinih imajo toliko podatkov, da lahko fokusirano pristopajo k potrošnikom. S potro­šniki trgujejo, ne s kreativnostjo. Kreativnost je irelevantna. In to je duhamorno.

Kaj vidiš na televiziji? Kreativna industri­ja je po vsem svetu v krizi. Plače so se zni­žale, zaposlovanja je bistveno manj. Ko­mando so prevzeli fi­nancarji. Pa saj so jo tudi v politiki. Dis­tribucija moči je postala nadnacionalna, zato so stvari prepro­sto drugačne. Ko se je pojavila blagovna znamka ali nov spot na televiziji, nova kampanja, je bil to dogodek. Vsi so o tem govorili, bilo je opaženo. Danes pa ne, ker je vsega toliko. Blagovne znamke so zdaj tudi tako globalne in tako velike, da je vlaganje vanje enostavnejše. Manj je špekuliranja, manj rizika. Tudi v strukturi cene so ti vložki relativno manjši. Zato veliki požirajo male. Mali sploh ne pridejo zraven. Seveda pa smo tudi potrošniki preobjedeni. Nakup ne spreminja več bistveno tvojega življenjskega stila. Če izbereš določen izdelek namesto nekega drugega, se ne spremeni nič bistvenega. Razlike so relativno majhne. Razlike med avtomobili so zanemarljive. Potrošniški fokus se je spremenil. Kaj imam od tega, da se kot potrošnik ob­našam tako ali drugače? Kaj mi to da? Kaj je pomembno? Samo veselje? Se res kaj spreme­ni? To se spreminja v skladu s tem, kot se spre­minja objektivna raven blagostanja. Standard.

Nisem dober sogovornik za oglaševanje danes, ker me ne zanima več. Zakaj ne? Zato, ker sem takrat bil udeležen v nečem pomembnem, razburljivem, zanimivem, zabavnem. Danes pa tega ni. V agencije hodijo ljudje v službo, ki je zahtevna in naporna kot katerakoli druga.

Razumem Apiha. To pride na stara leta. Če se zamislim in če sem odkrit do samega sebe, tudi mene ne zanimajo več mediji. Vsaj ne tako zelo. Ker to ni več tisto, česar sem se lotil nekoč davno. S tem se ukvarjam, ker se ukvar­jam že trideset plus let in ker samo to znam – ali vsaj mislim, da znam.

Ja, pravi sivolasi človek: funkcioniraš v apa­ratu, kjer vrtiš svoj kolešček, obenem pa tudi drugi vrtijo tebe. Res pa je, da če nekaj napišeš, potem si to ti.

Vir in nadaljevanje: https://www.vecer.com/v-soboto/najprej-so-prisli-po-jureta-apiha-potem-pa-je-on-prisel-po-mene-10228955

Marko Crnkovič

Več upokojencev nasedlo akviziterjem in kupilo draga prehranska dopolnila

Zgodba 81-letne Marije in njenega bolnega sina ni edina, mnogi upokojenci so na podoben način kupili prehransko dopolnilo za 830 evrov. Iz podjetja Vitalius ni več nobenega glasu.

Po objavi zgodbe Marije iz okolice Frankolovega so se nam oglasili še mnogi bralci, katerih upokojeni starši so bili po­dobno zaslepljeni z nakupom dra­gega prehranskega dopolnila. Tako kot Marijo in njenega sina, ki trpi zavoljo duševne bolezni, jih je akvi­ziterka preslepila s tem, da jim je izmerila krvni sladkor, kisik v krvi, pH-vrednost in podobno, nato pa jih je prestrašila, da so zelo bolni, in jim ponudila prehransko dopolnilo ­ z opozorilom, naj tega ne povedo “ta mladim”.

“Vse to lahko tudi sam potrdim. Na povsem enak način so zavedli mojega očeta, ki je dementen in opravilno nesposoben (ima sodno določenega skrbnika). Tudi njemu so prodali čudež za 830 evrov,” opi­suje bralec Jože. “Sami smo pogodbo preko elektronske pošte odpoveda­li pet dni kasneje, ampak potem so trdili, da te pošte sploh niso dobili”

Izdelek z “Nobelovo nagrado”

Povsem enak izdelek je pred letom kupila tudi gospa Zlata z Gorenjske­ga takrat je izdelek prodajalo še pod­jetje Nomad, ki ima povsem enak naslov kot podjetje Vitalius (Mari­borska cesta 45, Selnica ob Dravi) in tudi istega direktorja Denisa Kanko­lo. “Nimam se za naivno, premislim, kadar mi kaj poskušajo prodati. A tu sem res šla povsem na limanice,” opisuje. “Dobila sem vabilo po pošti za brezplačen zdravstveni pregled. Tam nas je bilo veliko. Vzeli so nam kri, analizirali vse mogoče, kisik v krvi, vzorec sline. Veliko so razla­gali o zdravju, hormonih; moram reči, da je bila predavateljica zelo prepričljiva. Proti koncu so ponudi­ti ta čudežni produkt. Dejali so, da so izumitelji zanj prejeli celo Nobe­lovo nagrado, njegov nakup pa da v višini 400 evrov sofinancira Evrop­ska unija (EU), zato je sedaj za nas na voljo ‘le’ po ceni 830 evrov.”

Sama je izdelek vrnila, ker jo je po jemanju pekla zgaga. A ker tega ni storila v 14 dneh, jo podjetje toži za razliko celotne vrednosti kupni­ne. “Zaradi drugih težav sem ka­sneje začela jemati to dopolnilo. Ko sem videla, da mi izdelek ne ustre­za, sem jim vse vrnila, obenem sem jim do takrat plačala že 18o evrov, a mi vseeno niso dali miru. Sedaj me tožijo. Grozi mi, da bom morala plačati razliko do celotne kupnine, sodne stroške in njihovega odvetni­ka; sama si ga seveda ne morem niti privoščiti.”

Po opisih sogovornikov je očitno, da sta tako podjetje Nomad kot Vi­talius kršila zakon o varstvu potro­šnikov. V njem je zapisano, da gre v primeru, ko izkrivljajo ekonomsko obnašanje ciljnih skupin potrošni­kov, “ki so zaradi telesne ali duševne bolezni, posebne lastnosti, starosti ali lahkovernosti še posebej dovzetni za določeno poslovno prakso”, za nepo­šteno poslovno prakso. Kot je zavaja­joča poslovna praksa tudi, če podjetje zatrjuje, da bo izdelek pod posebnimi pogoji na voljo le določen čas, kot so opisovali Zlati minulo jesen.

Predvsem pa podjetje brez po­sebnega dovoljenja ministrstva za zdravje za delo na področju medicinske biokemije ne sme izvaja­ti meritev koncentracij sladkorja in holesterola v krvi, je jasna zdra­vstvena inšpektorica Deana Potza, saj ob pridobivanju dovoljenja komi­sija preveri usposobljenost izvajalca za odvzem krvi. “Metode izvajanja preventivnih pregledov, kot so mer­jenje zasičenosti krvi s kisikom in merjenje krvnega tlaka, niso sporne,” dodaja, a opozarja, da interpretacija rezultatov, ki odstopajo od normal­nih vrednosti, sodi v okvir zdra­vstvene dejavnosti – zdravnika z licenco. “Merjenje pH-telesa v slini s pomočjo indikatorskih lističev pa je zavajajoče, saj bi bilo sklepanje na pH v celotnem človeškem organizmu in/ali usmerjanje oziroma napotovanje na dodatne preiskave oziroma ukrepanje na tej osnovi neustrezno”

Želeli smo izvedeti, ali podjetje Vitalius ima omenjeno dovoljenje, in tudi, kdo je Nobelov nagrajenec za njihov izdelek in podobno, a s pod­jetjem ni več mogoče stopiti v stik. Po mnogih poskusih smo vedno na­leteli le na posneto sporočilo: “Spo­štovani. V Sloveniji je razglašena epidemija koronavirusa. Naše pod­jetje v skrbi za svoje zaposlene in v duhu ozaveščenosti o pomembno­sti preventive za obdobje epidemije uvaja spremembe v delovnem pro­cesu. Za vas smo za vse, kar boste potrebovali, še vedno z veseljem dosegljivi po navadni pošti. Vaše in naše zdravje je na prvem mestu. Ostanite zdravi.” Spomnimo, da so Mariji izdelek prodali že v času raz­glašene epidemije!

Inšpektorat podal ovadbo

Tržni in zdravstveni inšpektorat me­dijem ne razkrivata, koliko prijav že imajo zoper omenjeno podjetje. “In­špektor je že točno vedel, za katero podjetje gre, ko sem opisala le potek. Dejal je, da imajo že ogromno pri­tožb zoper njega,” je opisala Mariji­na vnukinja. Zlati pa je zdravstvena Inšpektorica odgovorila: “Izvajalcu Vitalius, d.o.o., je bila v preteklosti (9. marca 2020) izdana odločba o prepovedi opravljanja zdravstvene dejavnosti, podana je bila kazenska ovadba na javno tožilstvo … Prekr­škovni postopki zoper zavezanca pa se bodo nadaljevali po sprejeti odlo­čitvi tožilstva. Enako velja tudi za iz­vajalca Nomad, d.o.o.”

Se bodo s tem sporni marketinški prijemi končali ali pa bo direktor le ustanovil že tretje podjetje in delal naprej? Po javno dostopnih podatkih je namreč Kankoša letos odprl pod­jetje Siden v Banjaluki. Če bo po Slo­veniji prodajal pod tem podjetjem, ki nima sedeža v Sloveniji, mu naš tržni inšpektorat ne bo mogel prak­tično nič. Kot so pojasnili na inšpek­toratu, v takšnih primerih težave nastanejo že pri vročanju dopisov zavezancu, zato zavoljo ekonomič­nosti včasih preprosto odnehajo.

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/gluhi-telefon-goljufivih-varuhov-zdravja-10226505

Rozmari Petek

V dveh urah jo je obrala za dve pokojnini

Akviziterka je upokojenko prepričala, da so njeni izvidi tako slabi, da je tik pred tem, da jo zadene kap ali zboli za rakom, in ji ponudila (od)rešitev za kar 830 evrov

Upokojenka Marija iz okolice Frankolovega je preprosta 81 let stara ženska, ki v svoji več kot stoletje stari hiši prebiva s sinom. Komaj shajata, saj je njena kmečka pokojnina skromna, sin pa je kot duševni bolnik upokojen in prejema eno najnižjih pokojnin. Nič hudega sluteča in zaupljiva, kot je, je v ponedeljek vrata svojega doma odprla ženski, za katero je mislila, da je prišla iz bližnjega zdravstvenega doma.

“Mislila sem si, da so me prišli pogledat, ker sedaj na Frankolovem ne izvajajo več teh meritev na terenu. Vedo namreč, da jaz nikamor ne morem sama,” opisuje Marija. A pred njo je stala akviziterka iz podjetja Vitalius. Po nekaj uvodnih besedah ji je izmerila krvni sladkor, tlak, odvzela bris iz ust, urin, izmerila saturacijo kisika in ji dve uri opisovala, kako slabe izvide ima. “Rekla mi je, da je čudno, da me še ni kap. Nato je tudi sinu vse to izmerila in tudi zanj rekla, da ima izjemno slabe izvide. Rekla mi je, da imam zakisane možgane ali nekaj takšnega, zamaščena jetra in da je čudno, da še nisem zbolela za rakom ali omedlela,” še vedno prestrašeno opisuje sogovornica.

Dala svojo bančno kartico

Hkrati ji je, temelječ na šokantnih izračunih, akviziterka predstavila rešitev – nakup njihovega izdelka po ceni 830 evrov. “Rekla je, da nama bo to pomagalo. Prinesla je eno škatlo (druge naj bi prišle po pošti), jo odprla in nama pokazala, kako naj ta prašek dozirava vsako jutro in zvečer. Dodala je, da naj tega nikakor ne poveva ‘ta mladim’ (hči z družino stanuje v sosednji hiši), ker da nama bodo to gotovo branili,” opisuje sogovornica.

“Šele ponoči sem začela razmišljati, kaj sem storila. Ženski sem namreč dala bančno kartico. Kaj, če mi bodo sedaj z bančnega računa pobrali ves denar, ki ga mesece ‘šparam’, da bi lahko nadomestila dotrajan element v kuhinji,” se je v skrbi za prihranke začela spraševati skromna upokojenka. Kasneje je nakup le razkrila svojcem.

“Najprej sem mislil, da je pač kupila ‘eno mažo’ za 50 evrov, kolikor je tej akviziterki dala denarja. To bi še nekako šlo, vsak se kdaj ujame na limanice. Šele potem sem videl, da gre za 830 evrov! To je več kot znašata dve taščini pokojnini. Kasneje sem videl še njene tako imenovane izvide. Tam je akviziterka napisala denimo, da ima tašča devet enot sladkorja. V službi sem si sposodil aparat in ji še sam izmeril sladkor – čisto normalnega ima. Tudi saturacijo kisika ji je izmerila, in če bi tiste izmere držale, bi tašča morala že s kisikom naokoli hoditi. Zato to ni le zavajanje, temveč goljufija,” je prepričan zet.

Privolitev na papirju, ki ga ni

Od nenavadnega nakupa upokojenki ni ostalo kaj veliko dokumentacije. Ob dveh listih, na katerih so navedeni rezultati nekaterih meritev, le še list papirja, na katerem piše, da bodo paketi še prišli in da jih bo poravnala v 20 obrokih po 39 evrov, pod njim pa se je akviziterka podpisala le kot Nada.

Direktor podjetja Vitalius iz Selnice ob Dravi Denis Kankoša, za katerega dela omenjena Nada, se v podrobnosti primera ni spuščal. “Tako kot v vsakem poslovanju, na žalost tudi v našem, se ob ogromnem številu zadovoljnih strank pojavi tudi kakšna nezadovoljna. To so dejstva, ki jih moramo sprejeti in se z njimi soočiti,” je v odgovoru na naša vprašanja zapisal Kankoša. “Glede rezultatov, ki jih navajate, so informativnega značaja. Pridobljeni so z aparati, ki jih imajo doma vsi sladkorni bolniki in so na voljo v prosti prodaji v vsaki lekarni. Prav tako se meritve opravijo s pomočjo in na željo ter privolitev stranke s takojšnjo razlago, da so meritve zgolj informativnega značaja in so to le osebna mnenja. Za vse nadaljnje informacije, ki so povezane z zdravjem, naj se stranka posvetuje z osebnim zdravnikom. Tako se stranki pred meritvijo vse razloži in to privolitev stranka tudi podpiše,” doda direktor. A te dokumentacije Marija nima. Dodal je, da so svojcem upokojenke razložili, da imajo po zakonu o varstvu potrošnikov pravico, da odstopijo od pogodbe in vrnejo izdelek. “Z naše strani je zadeva zaključena. Čakamo le še na vrnitev izdelka, da lahko storniramo pogodbo in vrnemo akontacijo,” je dodal.

Pri tem ni komentiral nenavadnega ravnanja akviziterke, ki je upokojenko po njenem pričevanju prestrašila o njenem zdravstvenem stanju in z navodilom, da tega nakupa ne sme omenjati svojcem. “Glede na to, da je nepoštene poslovne prakse na tem področju tako rekoč nemogoče ugotavljati na splošno, potrošnikom, ki menijo, da so bili kakorkoli zavedeni ali prisiljeni v nakup, predlagamo, da podajo prijavo na Tržni inšpektorat RS,” pa svetujejo na tržnem inšpektoratu. Če inšpektor ugotovi kršitev, ukrepa. Globa po zakonu znaša od 3000 do 40.000 evrov.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com/lokalno/celje/v-dveh-urah-jo-je-obrala-za-dve-pokojnini-10224965

Beseda je veljala več, kot danes velja podpisana pogodba

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, nevladne organizacije za varstvo potrošnikov, ki je te dni praznovala 30 let obstoja.

Pred dnevi je bila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) stara 30 let. Leta 1990 smo dobili Demos, prve večstrankar­ske volitve, Jugoslavija je praktično raz­padla, JLA je hotela razorožiti teritorialno obrambo … Ob tej množici usodnih do­godkov ste vi razmišljali o varstvu sloven­skih potrošnikov. Dokaj nenavadno.

“Varstvo potrošnikov sem razumela popol­noma drugače kot denimo svetovanje, kako ceneje in čim več kupiti. Zame je bilo od samega začetka pomembno potrošnikom dati moč, da postanejo aktivni državljani. Navsezadnje prav potrošniki poganjajo go­spodarstvo in morajo vedeti, da z denarjem, s katerim razpolagajo, lahko vplivajo na trg. Za to pa morajo biti informirani o kakovo­sti izdelkov in storitev, treba jim je svetova­ti pri potrošniških vprašanjih, zanje je treba preverjati kakovost izdelkov in storitev, treba jih je zastopati, ko se jim godijo kri­vice … V socializmu smo pač bili brezimna množica, za katero že drugi najbolje vedo, kaj je dobro zanjo. Ko se je odprl trg, je po­dročje potrošniških pravic dobilo tudi pri nas veljavo. Pri zvezi smo se hitro poveza­li s potrošniškimi organizacijami v Evropi in svetu in podrobno spoznavali uvelja­vljene modele varstva potrošnikov v tujini. Kmalu smo imeli polne roke dela, hkrati pa smo lobirali za vzpostavitev pravnega in institucionalnega varstva potrošnikov. Ker nevladna organizacija lahko dobro in učinkovito deluje samo v dobro urejenem sistemu, pa seveda v dialogu in ob oboje­stranskem spoštovanju vseh deležnikov – predvsem pa političnih odločevalcev.”

Zdaj najbrž malo ciljate na to, da danes ni nikakršnega dialoga med vlado in nevladniki, je samo še konflikt.

“Ja, žal ga na ključnem področju res ni. V 30 letih ZPS smo imeli tako obdobja dobrega dialoga s politiko in zavzetega skupnega iskanja rešitev kot popolnega ignoriranja zveze. In kakor je kapital postajal močnejši, se nas je vse bolj poskušala otresti tudi politika. Financiranje so nam pri­škrnili vsakič, ko se je vladajoči politični gar­nituri zazdelo, da smo malo preveč neodvisni in da nočemo delati po njenih navodilih.”

Ker je roko, ki ti daje, treba ponižno polju­bljati.

“Ob peti obletnici zveze smo imeli v parlamen­tu posvet o pomenu varstva potrošnikov in posebni gost je bil dr. Fritz Koppe, direktor av­strijske potrošniške organizacije VKI in takra­tni guru varstva potrošnikov pri naših severnih sosedih. Priznal nam je, da z velikimi koraki zmanjšujemo zaostanek na področju varstva potrošnikov v primerjavi z Avstrijo. Za zmeraj pa so se mi vtisnile v spomin njegove besede, da mora imeti potrošniška organizacija takšno stopnjo neodvisnosti in svobode, da lahko ugri­zne roko, ki jo hrani. No, dandanes se s takšno svobodo zatika tudi v Avstriji, z močjo korpora­cij in političnim udinjanjem kapitalu postajajo poskusi ‘discipliniranja’ potrošniških organizacij pogostejši.”

Začetek pa je bil več kot obetaven. Navseza­dnje ste v začetku devetdesetih let skupaj s takratno oblastjo trli tako trde orehe, kot je bila denimo zgodba prezadolženih mladih družin, ki so najele kredit pri Stanovanjsko-komunalni banki Ljubljana (kasneje SKB) in se čez noč znašle pred tem, da ga niso mogle več odplačevati.

“To je bila odmevna zgodba, ki nam je pripe­ljala veliko članstva in nam dala precej vetra v jadra. Vzdušje tik pred osamosvojitvijo in še posebno po njej je bilo izjemno dobro in politi­ki tistega časa so razumeli, da je njihova ključ­na naloga urejanje javnih zadev v javno dobro. Po prvih parlamentarnih volitvah je bil v par­lamentu tudi odbor za varstvo potrošnikov in naša zveza je takrat prvič aktivno sodelovala pri pripravi in sprejemanju zakonodaje. Takrat nam je skupaj s politiko uspelo preprečiti soci­alno katastrofo, ki je grozila 3500 mladim dru­žinam. Najele so kredit za stanovanje, banka pa je nenadoma dvignila realno obrestno mero z dveh na 14 odstotkov in je bilo kredit praktič­no nemogoče odplačati. Takrat nam je odbor za varstvo potrošnikov v parlamentu naročil ana­lizo stanovanjskih posojil, ki je bila strokovna podlaga za nadaljnje reševanje prezadolženosti predvsem mladih družin. Imeli smo sogovor­nike tudi v vladi in v ministrstvu za okolje in prostor, prišli smo do skupne rešitve. Na naš pre­dlog je stanovanjski sklad dobil začetni kapital, a če ne bi bilo politične volje za to, to ne bi nič pomagalo. Tako pa je 3500 družin ohranilo ne­premičnino, lahko so zamenjale zelo drag kredit za ugodnejšega z dvoodstotno obrestno mero. Politika je prisluhnila potrebam ljudi. Danes imamo podobno zgodbo kreditojemalcev stano­vanjskih posojil v švicarskih frankih, pa ni žal nikakršnega razumevanja na strani politike, ki bi morala bankam, ne davkoplačevalcem nalo­žiti del finančnih posledic za nastalo situacijo.”

Še enega dobrega sodelovanja politike in zveze se spomnimo: kako brzdati cene v času uvedbe evra.

“Pa je bila na oblasti druga politična opcija kot pri reševanju kreditov. Dokler je bila politika odprta za sodelovanje in je bila v zraku iskrena želja zgraditi sodobno demokratično državo, ni bilo prisile, da moraš biti ‘naš’, če hočemo sode­lovati. Na žalost pa se je pokazalo, da večstran­karski sistem pomeni tudi delitev na naše in vaše.”

Že običajno je, da ZPS več ali manj deluje v iz­rednih razmerah in tudi na robu preživetja. Ste konfliktni?

“Naše delo je zaradi konflikta interesov kon­fliktno, saj zastopamo interese potrošnikov in stopamo na prste ponudnikom. Naša velika sreča je bila, da smo že vse od začetka gradi­li članstvo, ki s članarino prispeva pomemben del denarja za delovanje, če tega ne bi bilo, bi naša zveza gotovo potonila, ko je država prvič ukinila pomemben del financiranja ZPS, ker nismo bili pripravljeni postati podaljšana roka politične opcije na oblasti in delati po njihovih navodilih. V času po finančni krizi leta 2013 se je ukinitev financiranja ponovila.”

Takrat je bila najbrž zelo pomembna pomoč Evropske potrošniške organizacije (BEUC). Dva mandata ste bili podpredsednica te or­ganizacije.

“Tri mandate. Od leta 2004 sem v vodstvu BEUC; člani smo postali že leta 1995. V zače­tnem obdobju smo bili bolj opazovalci, po letu 2000 pa vedno bolj aktivni pri oblikovanju sku­pnih stališč evropskih potrošniških organizacij. BEUC je v Bruslju spoštovan sogovornik, vedno več potrošniške zakonodaje pa se tako ali tako sprejema in usklajuje v Bruslju. Tako kljub igno­ranci domače politike, kjer zdaj Slovenija nima več niti nacionalne strategije varstva potrošni­kov niti letnega programa dela, ostajamo ak­tivni, strokovno kompetentni v evropskem in mednarodnem prostoru. Uspešni smo tudi pri pridobivanju evropskih projektov.”

V teh letih ste se najbrž naučili, da je zelo ne­produktivno tožiti nad tem, če država odte­gne sofinanciranje.

“Ja, hitro smo ugotovili, da lahko po dolgem in počez razlagamo, da se nam dogaja krivica, lahko bi dokazovali in polemizirali. To jemlje preveč energije. Energijo je bolje preusmeriti v iskanje rešitev. Ni bilo lahko – leta 2013 smo morali tudi odpuščati, preostali smo si krepko znižali plače, a jedro organizacije smo ohra­nili. Če bi moji sodelavci obupali, sama ne bi zmogla narediti ničesar. Ohranili smo revijo za potrošnike, okrepili mednarodno sodelovanje s potrošniškimi organizacijami in še posebej z Evropsko potrošniško organizacijo. Poiskali smo vsebine, s katerimi smo se lahko prijavljali na projekte, bistveno smo okrepili tudi primer­jalno testiranje. In preživeli – tudi ob pomoči močnih tujih potrošniških organizacij.”

Primerjalni testi blaga in storitev so tista vaša dejavnost, ki najbolj odmeva. Ne le med potrošniki, tudi med ponudniki blaga in storitev. Primerjalni testi so hit povsod po svetu.  

“ZPS je članica ICRT, mednarodne organizaci­je za potrošniška testiranja in raziskave. Testi, ki jih izvajamo potrošniške organizacije, raz­galjajo tiste ponudnike, ki vam želijo prodaja­ti blago in storitve, nevredne svojega denarja. Vključeni smo v skupino srednje velikih po­trošniških organizacij in seveda smo veseli, ko izsledke testov, izvedenih v slovenskih labo­ratorijih, objavijo potrošniške organizacije iz Avstrije, Češke, Švedske, Nizozemske, Nemči­je, celo v Hongkongu so bili objavljeni. Seveda pa v naši specializirani reviji za potrošnike, ki se je iz VIP preimenovala v ZPStest, objavljamo tudi izsledke testov partnerskih potrošniških organizacij, ker je trg globalen. Po drugi strani je takšno povezovanje naših organizacij po­membno tudi zato, ker bi močne korporacije, ki jim stopimo na žulj, lahko s tožbami skušale utišati majhne potrošniške organizacije, kot je ZPS; če smo povezane v veliko družino, pa je to težje storiti. Prav zaradi tega, da ne bi proizva­jalci testiranih proizvodov skušali vplivati na izsledke testiranj, laboratorijev, kjer testiramo, ne razkrivamo. Seveda so to neodvisni akredi­tirani laboratoriji, kjer se dela po vnaprej dolo­čeni metodologiji. Izdelke za testiranje kupimo v trgovini kot običajni potrošniki, storitve pa preizkušamo anonimno. Tako ponudniki in proizvajalci izdelkov za izbor ne vedo in nanj nimajo nobenega vpliva.

Pred dobrim desetletjem smo uvedli tudi znak ZPStest, s katerim Lahko podjetja označijo iz­delke, ki so bili preizkušeni na primerjalnih testih potrošniških organizacij; tako potrošni­kom olajšamo izbiro pri nakupu. Nobena skriv­nost ni, da se izdelki z dobro oceno pospešeno prodajajo.”

Včasih so ocene testov osupljive. Kateri je vas pustil brez besed?

“Morda bi – kot ženska pač – izpostavi­la test kozmetičnih krem proti gubam, pri katerem se je izkazalo, da je zma­govalni izdelek na voljo na policah ene diskontnih verig. Če to ne bi bil test potrošniške organizacije, kreme proti gubam zagotovo ne bi kupila v diskontni prodajalni. Zame je to bil pomem­ben trenutek resnice. Nekatere uveljavljene blagovne znamke, ki so bile 10-, celo 15-krat dražje od najbolje ocenjenega izdelka, so imele slabšo ali celo slabo oceno kakovosti, bile pa so v lepi embalaži in pospremljene z odličnim marketingom. Mogoče bi morali imeti večkrat v mislih, da reklame na televiziji in v prestižnih revijah še ne pomenijo kakovosti proizvoda. In pomisliti bi morali, da je potrošnik tisti, ki vso to silno reklamo plača v ceni izdelka.

Podobna zgodba se je odvila tudi pri zaščitnih sredstvih za sončenje. Najbolje ocenjena so bila hkrati najcenejša.”

Potem ne velja več tisti rek: “Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari.”

“Mislim, da ne. Pri tehničnem blagu denimo lahko najdete dva po kakovosti povsem pri­merljiva izdelka, razlika v ceni pa je lahko tudi nekaj sto evrov. Še posebej pri prehranskih testih, ki jih delamo, se je pokazalo, da so zelo kvalitetni izdelki lahko pomembno cenejši od dražjih, ki so povrhu slabše kakovosti. Ni pa to pravilo. Prav zadnji test čevapčičev, ki smo ga izvedli, je pokazal, da je bil najdražji izdelek tudi najboljše kvalitete. A roko na srce – tudi slovenski, lokalni produkti niso vsi najboljše kvalitete že samo zato, ker so lokalni in ker je treba podpirati lokalno pridelavo. Četudi tega ne slišimo radi.”

Danes se zdi nadvse smešno, da smo še pred nekaj desetletji mesece čakali na že plačane avtomobile, da so bile na voljo štiri znamke in da si še barve avta nisi mogel izbrati. Pa ni nihče razmišljal o pravicah potrošnika.

“Zdelo se nam je normalno, ker je to bil edini svet, ki smo ga poznali. A kljub vsemu mislim, da smo bili privilegirana generacija. Zato, ker je bila bodočnost svetla, ker so se dohodki povečevali, ker je vsak imel streho nad glavo, ker skoraj nihče ni izgubil službe …

Mi se še spomnimo, kako smo mirno drug drugemu podpisovali poroštva za kredite in ni nihče niti pomislil, da bo to nekaj desetletij kasneje izjemno nevarno ravnanje. Včasih je beseda veljala več, kot danes velja podpisana pogodba. To seveda ni nostal­gija po socializmu, nikakor ne bi želela nazaj v sistem, kjer drugi vedo, kaj je najboljše zate. Ni pa mi tudi všeč tiranija izbire, ki jo imamo danes. Testiraš 50 izdelkov in ugotoviš, da je 45 takšnih, med katerimi pravzaprav ni nobene razlike razen v imenu in nekem nepomembnem de­tajlu.”

In želeli bi si pralnih strojev, na primer, ki dobro perejo 20 let, omar, ki preživijo pet selitev … Pogrešamo stvari, ki se dajo popraviti in se jih splača popraviti.

“Ko vzamem v roke prvo našo revijo, ki je izšla leta 1991, mi je ljubo, ko vidim, da smo v njej pisali o trajnostni potrošnji. Zdaj nam je dal covid-19 resno lekcijo zavedanja, da smo del narave in da nas potrošništvo pelje v velike probleme. Morali bomo spremeniti vzorce pro­izvodnje in potrošnje, kajti vsak dan vidimo, da nam Zemlja izstavlja račun. S klimatskimi spremembami, novimi boleznimi, izginjanjem vrst … Skrajni čas je, da začnemo razmišljati, kaj zares potrebujemo, ne pa, da kupujemo stvari zato, ker so v akciji. Danes se itak vse prodaja v akcijah in s popusti. Gledam v trgovinah metre obarvanih sladkih pijač, ki so nedvomno ško­dljive, če jih pijete v večjih količinah. A ne bi raje svojih otrok naučili, da je osnovna pijača za žejo voda, hkrati pa storili vse, da bi lahko še dolgo pili dobro vodo iz pipe. Kdor je bil po svetu, ve, kakšen privilegij je imeti tako dobro vodo. Mi smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo. In? Dokler nič ne naredimo za to, da bi jo še dolgo imeli, je zapisano samo deklaracija in nič drugega. Navsezadnje – boli koga glava zaradi tega, ker smo toliko vodnih virov že prodali tujcem? Ima kdo slabo vest?”

Se je od pojava novega koronavirusa nabor vprašanj potrošnikov, ki pokličejo vašo zvezo, zelo spremenil?

“V tem času nas je klicalo predvsem veliko ljudi, ki so imeli vplačana najrazličnejša potovanja in počitnice.

Žal je v času epidemije država z inter­ventno zakonodajo potrošnike v primeru odpovedi potovanj prisila v brezobrestno kreditiranje turističnih agencij, kar se mi ne zdi prav, ker so se mnogi znašli v tem času v finančnih težavah. Agencijam je omogočila izdajo vrednotnic ali zamik vračila denar­ja v dvanajstih mesecih namesto v 14 dneh, hkrati pa ni zagotovila dodatnega jamstva, da bodo agencije izpolnile svoje obveznosti. Kaj, če gre agencija v stečaj? Bo potrošnik ostal tako brez potovanja kot brez vrnjene­ga denarja? Zeta dobro se zavedam, kakšna katastrofa se je zgodila turizmu, toda zdaj­šnji model reševanja je iz enega problema naredil dva. Nedavno opravljena raziskava javnega mnenja kaže, da je zaupanje ljudi v turistične agencije padlo za 30 odstotkov. Za dolgoročni obstoj ponudnikov turističnih storitev pa je zelo pomembno, da ljudje ohranijo zaupanje vanje.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/intervju-breda-kutin-beseda-je-veljala-vec-kot-danes-velja-podpisana-pogodba-10194474

Napotili:
https://www.zps.si
Ne, ne bomo tiho!
https://www.zps.si/index.php/o-nas-mainmenu-361/30-let-zps/10390-ne-ne-bomo-tiho-6-2020

Medijska nasprotja v času koronavirusa

V prvi polovici 19. stoletja, ko je izšla študija Demokracija v Ameriki, si mladi Francoz Alexis de Tocqueville ni mislil, da bo še dve stoletji kasneje njegova analiza veljala za temeljno delo politične teorije.

Prepričan je celo bil, da bo knjiga njegovega prijatelja Gustava de Beaumonta, s katerim je obiskal Ameriko, veliko pomembnejša. Beaumont je popisal suženjstvo in rasizem v tej mladi državi, vendar ga danes ne pozna skoraj nihče več. Tocqueville po drugi strani velja za enega izmed prvih pravih družboslovcev, mimo katerega še danes ne morejo številne družboslovne discipline.

V impresivnem popisu demokracije, tega nenavadnega političnega sistema, ki je bil za večino sveta takrat povsem nedoumljiv, najdemo tudi podrobne popise novinarstva in živahne širitve časopisov, ki je bila posledica uzakonitve svobode tiska. Tocqueville je menil, da je svoboda tiska neločljivo povezana z demokracijo, vendar se je tudi tega fenomena lotil skeptično. V prvi knjigi je celo zapisal, da do svobode tiska ne goji “tako brezpogojne ljubezni, kot jo naklanjamo stvarem, ki so dobre po svoji naravi”. Nadaljeval je: “Veliko bolj jo imam rad zato, ker preprečuje zlo, kot zato, ker dela dobro.” Čeprav je do izida druge knjige Tocqueville prepoznal, da je tisk pozitiven sam po sebi, je že ta negativna opredelitev pomembno vodilo, da razumemo izjemen doprinos novinarstva za demokracijo. Ne glede na številna nasprotja in težave, ki ga prepredajo, demokracije brez njega preprosto ne delujejo.

Dve stoletji kasneje živimo v situaciji, ki je, zgodovinsko gledano, brez primere. Širitev koronavirusa je v skoraj nepredstavljivo kratkem času zaustavila celoten svet, številne industrije pa so se zaradi prepletenosti svetovnega gospodarstva ustavile že, ko je bil virus omejen na Kitajsko. Podobno kot pri novinarstvu to priča o globokih nasprotjih, prisotnih v modernih komunikacijskih sistemih, ki so se s telegrafom, tem prvim internetom, pričeli razvijati prav v Tocquevillovem času. Po eni strani je povsem jasno, da bi bile brez digitalne komunikacijske infrastrukture in spletnih družbenih omrežij težave, s katerimi se soočamo, v mnogih pogledih še globlje. Mnogo služb in storitev se lahko vsaj za silo opravlja prek interneta, z njegovo pomočjo pa lahko ostajamo v neprestanem stiku in smo v vsakem trenutku informirani. Vendar prav te tehnologije so med razlogi, zakaj bodo posledice koronavirusa daljnosežne za ves planet. Brez izjemno hitrih in globaliziranih komunikacijskih sistemov bi svet le stežka postal tako soodvisen in gospodarstva tako prepletena.

Tehnologije, ki prinašajo mnoge rešitve, s seboj nosijo možnosti za izjemne težave. Njihov naraščajoči vpliv v naših življenjih pomeni, da so toliko vplivnejše tudi njihove posledice.

Ugotovitev o globokih nasprotjih lahko razširimo tudi na medosebno raven. Prav spletna družbena omrežja, ki nas zbližujejo, nas v resnici kot širše povezano skupnost nemalokrat razdružujejo. Na teh omrežjih si izberemo, komu bomo sledili, koga bomo poslušali, in s tem, koga bomo izločili, ker se z njim mogoče ne strinjamo. Ti spletni kotički le na videz delujejo kot skupni prostori, saj smo v resnici razdrobljeni po poznanstvih, identitetnih značilnostih in ozkih interesih, zaradi česar smo v majhnih skupinah pogosto izolirani od širše družbe.

Za razliko od tega demokracije potrebujejo komunikacijske prostore skupnega in razumnega sporazumevanja, ne enklav enakomislečih, ki le utrjujejo svoja že obstoječa mnenja in napadajo domnevne heretike. Vloga tradicionalnih medijev zato ni ključnega pomena le pri nadzoru tistih, ki imajo v družbi moč, temveč tudi v nudenju skupnih referenčnih točk, skozi katere se izgrajujejo skupnosti; da sploh lahko delujemo kot povezana družba.

Čeprav je v trenutni situaciji težko najti pozitivne plati, jo vseeno lahko vzamemo kot opomnik, katere storitve bi morale biti dostopne vsem in brez česa si je težko predstavljati kvalitetno življenje. Poleg zdravstva in številnih javnih storitev, o katerih smo v preteklosti dnevno brali žaljivke, to velja tudi za kvalitetno novinarstvo. Si kdo zares predstavlja, da bi bil v danem kontekstu lahko dobro informiran brez informacij, ki jih ustvarijo tradicionalni množični mediji? (Medklic: v to kategorijo gotovo ne spada načrtna novinarska histerizacija s perverznim iskanjem naključnih sprehajalcev, kar počnejo nekatere televizije.) Vrteli bi se v komunikacijskem prostoru teorij zarot, načrtnih dezinformacij, redkih kvalitetnih prispevkov, promocijskih besedil in nefiltrirane politične propagande.

O pomenu medijev zelo jasno govori tudi izjemna rast gledanosti in branosti, ki jo v času koronavirusa po svetu doživljajo resni mediji. Kljub tem trendom in celo nekaterim akcijam posameznikov, ki pozivajo k nakupovanju tiskanih medijev in s tem njihovi podpori, utegnejo številni že v kratkem zaiti v še globljo krizo, kot so jo doživljali poprej. Kljub temu da novinarji in mediji delajo s polno paro, ni presenetljivo, da ni prav veliko podjetij, ki bi v tem kontekstu videla smiselnost oglaševanja.

Imamo torej še zadnje nasprotje: višji javni pomen medijev ter višjo branost in gledanost, a še manj prihodkov. Že pred to krizo so se oglaševalci selili drugam; ne zato, ker bi imeli mediji v primerjavi s preteklostjo slabo branost in gledanost (tiskanim bralcem so se ne nazadnje pridružili digitalni), temveč zato, ker je prostorov za oglaševanje več, omogočajo preprostejše nadzorovanje uporabnikov, ki ostajajo brez zasebnosti, oglaševanje pa je cenejše. Vsebin zanje ne ustvarjajo plačani novinarji, temveč uporabniki brezplačno. Mediji, ki še naprej ustvarjajo novinarske vsebine, s takšnim ekonomskim modelom ne morejo tekmovati, še posebej v jezikovno majhnih okoljih. Ali pa zavoljo gledanosti postavljajo kamere ob Blejsko jezero in lovijo mimoidoče.

Ključna težava je, da oglaševalski denar ni le eden izmed prihodkov. Za večino množičnih medijev je od začetka dvajsetega stoletja predstavljal osrednji finančni vir, ki je presegal prihodke iz naročnin in prodaje. Oglaševanje se je zato dojemalo kot ne ravno idealna subvencija za novinarske vsebine. Upad tega denarja je posledično novinarsko opustošil sicer razvita medijska okolja in ustvaril medijske puščave, v katerih mnoge lokalne skupnosti nimajo več dostopa do kvalitetnega poročanja.

V resnici je zanašanje na oglaševanje slaba podlaga za kvalitetno novinarstvo, saj ni brez lastnih težav. Nič zato ne bi bilo narobe, če bi našli druge modele za finančno delovanje novičarskih medijev. In v aktualni krizi so celo najbolj goreči zagovorniki trga spoznali, da vsega ne velja prepustiti (ne)racionalnosti trga. Gre za popotnico, ki si jo velja dobro zapomniti in jo tudi pri novinarstvu vzeti na znanje …

Pa čeprav ga kdo morda nima rad, ker bi bilo dobro samo po sebi, temveč le zato, ker preprečuje zlo.

Doc. dr. Jernej Amon Prodnik, predstojnik katedre za novinarstvo, FDV

Vir: https://www.vecer.com/medijska-nasprotja-v-casu-koronavirusa-10155771