Category: Znanost

Kaj je novinarstvo – prvi del

Kadar govorimo o medijih, večinoma mislimo na novinarstvo, čeprav njihova simbioza ni samoumevna. Mediji ne morejo obstajati brez novinarstva, saj jih šele novinarsko delo loči od ostalih oblik komunikacije (ekonomske in politične propagande). Novinarstvo, nasprotno, lahko obstaja tudi brez medijskih podjetij, kar je veljalo v večjem delu medijske zgodovine.

Sprva so v časopisih in revijah objavljali kar sami izdajatelji, ki so bili hkrati tudi uredniki in lastniki medija. Veliko vsebine so prispevali bralci. Beseda »correspondent« je včasih dobesedno pomenila »dopisnika«: nekoga, ki je na časopis poslal pismo, esej ali pamflet. Številne publikacije so izdajala obrtna združenja, literarni krožki in politične stranke. Tudi tam večinoma ni bilo novinarskih besedil. Za britanskega medijskega zgodovinarja in urednika digitalne izdaje Economista Toma Standagea se je novinarstvo kot poklic začelo šele s prvimi množičnimi časopisi v 19. stoletju. Ti časopisi so bili organizirani kot klasične medijske tovarne – z razdeljenim proizvodnim procesom in besednimi obrtniki, ki so znali vsak dan napolniti časopisne strani s standardiziranimi članki. Po razmahu svetovnega spleta so začeli vsebine javno objavljati vsi uporabniki spleta, a tudi njihove objave večinoma niso bile novinarske.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-prvi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Advertisements

Kaj so storitve?

Za izhodišče bova uporabila evropsko Direktivo o avdiovizualnih medijskih storitvah AVMSD (v nadaljevanju Direktivo). Ta dokument povzema vse ključne usmeritve evropske medijske politike, ki na novo opredeljuje regulacijo medijskega sektorja. In sicer kot izboljšanje notranjega trga proizvodnje in distribucije programov ter zagotavljanje pogojev lojalne konkurence.

Temeljni namen direktive je zagotavljanje avdiovizualnih storitev. Kar pomeni, da morajo ponudniki storitev potrošnikom (in ne državljanom) pod nediskriminatornimi pogoji in za kar najnižjo ceno zagotoviti bogato izbiro programov ustrezne kakovosti. Potrpežljivim bralcem in bralkam prepuščava, da se sami prebijejo skozi hermetičen jezik direktive. Zgovoren pa je že prvi člen, v katerem so avtorji direktive definirali temeljne pojme.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-so-storitve/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Korporacija »Ljubezen« – kako bi lahko romantika in kapitalizem uničila našo prihodnost

Romantične ljubezni naj ne bi postavljali pod vprašaj. Če to počnemo, smo obtoženi cinizma ali še huje, zagrenjenosti. Toda ko gre za čudno poroko romantike in kapitalizma, je čas, da vprašamo, zakaj nas kapitalizem, še posebej neoliberalni kapitalizem, prepričuje, da vlagamo v zasebno prihodnost »sreče do konca svojih dni«, namesto v kolektivne rešitve, ki so zdaj nujne za našo preživetje.

Transkript:

Nekega toplega in sončnega dneva leta 2011, sem stala v milijonski množici ljudi v centru Londona na kraljevi poroki princa Williama in Kate Middleton. Med pogovorom z ljudmi okoli sebe, sem zaznala njihovo veliko veselje in optimizem glede prihodnosti; ne samo prihodnosti Williama in Kate, ampak tudi njihove lastne. Nekaj ljudi je govorilo o tem, kako dejstvo, da je Kate iz navadnega sveta pomeni, da se lahko vsak poroči s princem, princeso. Neka ženska iz množice mi je povedala: »To dekel danes postaja princesa in to je del našega navdušenja. Sprašujem se o čem je razmišljala danes zjutraj, ko se je zbudila in si obrila noge: oh, postala bom princesa!« Nadaljevala je: »Kate Middleton je odrasla normalno, kot mi! Vsaka sanja, da se bo poročila s princem. Vsi sanjamo o tem.«

Tako kot ta ženska, sem tudi jaz zrasla ob zgodbah o pravi ljubezni in srečnem koncu. Pepelko in Sneguljčico sem gledala, kot da gre za priročnika za to, kako iz revščine in potrtosti priti do tega belega gradu med oblaki. Ko sem bila mlada, sem bila prepričana, da bom tudi jaz odjahala v sončni zahod z nekom, ki me bo odpeljal v boljšo in bolj gotovo prihodnost. Ampak na žalost vam moram povedati – še pred kraljevo poroko sam prenehala verjeti, da me bo rešila ljubezen. Kar se romantike tiče, je moje srce že dolgo časa okamnelo. Ampak takšna nisem postala, ker se je izjalovila ljubezen. V resnici imam najboljšega partnerja na svetu. Takšna sem postala zaradi tega, s čemer se ukvarjam: sem profesorica in že dve desetletji predavam sociologijo heteroseksualnosti. Prav tako pišem knjigo o romantiki, ki me vodi od kraljeve poroke do vampirskega turizma v Italiji, v severni Ameriki pa sem se pogovarjala s stotinami mladih, ki so pripravljali svoje poroke. Vsa ta leta poučevanja in pisanja o romantiki, me je naučilo nekaj stvari.

Najprej sem se o romantiki naučila, da je zelo moderna. Ne gre za to, da v zgodovini ne bi obstajale romantične ideje, kot sta Guinevere in Lancelot ali Romeo in Julija, ampak če dobro premislite, se te ljubezenske zgodbe niso zgodile v zakonu. Govorile so o vitezu in njegovi dami, pri čemer je bila ona poročena s svojim gospodarjem. Ali zgodbe o nasprotovanju željam družine, kot je primer Romea in Julije. Na vsak način lahko ugotovimo, da se te pred-moderne zgodbe niso dobro končale. Naše sodobno videnje romantične ljubezni: da bomo našli boljšo prihodnost, ko na drugi strani sobe polne ljudi srečamo svojo pravo ljubezen, da bomo začutili metuljčke v trebuhu in da ko se bomo poljubili, se bo za našim hrbtom začel ognjemet, potem pa se bomo poročili in živeli srečno do konca svojih dni, to je povsem moderna ideja, ki je pred 19. stoletjem ne moremo najti.

Začetek moderne romantike bi umestila nekje okoli leta 1850, v čas, ko je Esther Howland, v Worcesterju, v državi Massachusetts, začela izdelovati čestitke za Valentinovo. Čeprav se sama ni nikoli poročila, čestitke gospodične Howland predstavljajo najpomembnejšo stvar, ki jo moramo vedeti o romantični ljubezni: rodila se je skupaj s kapitalizmom. Kapitalizem je spremenil naše pristne človeške občutke v nekaj, kar lahko kupimo. Od takrat ko je Esther Howland začela svoj posel, sta kapitalizem in romantika skupaj v postelji.

Zgodba o kapitalizmu je bila od nekdaj ljubezenska zgodba. Kapitalizem nam prodaja ideologijo: romantiko, ki povzroča, da materialno realnost ignoriramo na račun fantazije. Mnogi, ki so preučevali kapitalizem, se niso preveč posvečali romantiki: Karl Marx je menil, da je kapitalizem nastal, ker se je spremenil način proizvodnje, Max Weber je menil, da je kapitalizem nastal zaradi protestantizma in radikalne ideje, da Bog v resnici želi, da ustvarjamo dobiček. Resnica je, da kapitalizem ne bi bil uspešen, če ne bi bilo romantike.

Kapitalizem in romantika delujeta skupaj kot dobro namazan stroj. Ta stroj, imenujmo ga korporacija »Ljubezen« (Love, Inc.), nas prepričuje, da delamo trdo za poplačilo v prihodnosti, a izplačilo, ki se ga naučimo želeti, ni nujno v denarju in materialnih dobrinah, temveč v tem, da srečamo pravo ljubezen in živimo srečno do konca svojih dni. Moramo samo kupovati pravo pasto za zobe, prave obleke, pravi poročni prstan, pravo poročno obleko ali celo gledati pravi TED govor, da bi se ta prihodnost uresničila.

Druga stvar, ki sem se je naučila o moderni romantiki je, da ni naravna. Cole Porter nam poje, da »to delajo ptički, čebele in celo izobražene bolhe«, a dvomim. Da lahko verjamemo, da je romantična ljubezen naša pot do sreče, se moramo tega naučiti, kot se moramo naučiti, da verjamemo v enega boga in ne v drugega. Nihče se ne rodi z željo, da bi si kupil poročno obleko, ki stane 1300 dolarjev, diamantni prstan za 5600 dolarjev ali darila in čestitke za Valentinovo. Letna potrošnja v ta namen v ZDA znaša 17,6 milijarde dolarjev. Da si želimo teh stvari, se moramo tega naučiti. Kako se zaljubljamo se naučimo eden od drugega in tudi iz naše kulture, filmov, ljubezenskih pesmi, ljubezenskih romanov. Kako se zaljubljamo se naučimo tudi iz zakonskih politik naših vlad, recimo, kdo se lahko poroči in kdo ne, in katere pravice in privilegiji spadajo k temu. In seveda smo se naučili, da verjamemo v romantiko, ker živimo v ekonomiji, ki se zanaša na romantiko, da nam prodaja stvari.

To me pripelje do tretje stvari, ki sem se je naučila o romantiki. Ni lahko opaziti, da promovira ideologijo, ker se skriva za dimno zaveso, da je romantična ljubezen naravna, da je ljubezen vse, kar potrebujemo in da se lahko vsakdo zaljubi. Romantika je propaganda kot vsaka druga ideologija, slogani, ki si jih drug drugemu ponavljamo, kot je »ljubezen je slepa«, pa nas napeljujejo, da v zvezi s prihodnostjo občutimo optimizem in tako ne posvečamo velike pozornosti, recimo, porazdelitvi bogastva ali okolju.

Ljubezen ni slepa. Če pogledamo poroke v ZDA, vidimo, da ljudje nikoli ne vstopajo v zakon z nekom, ki ne pripada njihovemu razredu in zelo redko z nekom, ki ni njihove barve kože. V ZDA je danes poroka postala predvsem znak razlikovanja, statusni simbol, kot recimo nošenje ure Rolex. A je tudi stvar izbire, predvsem za visoko izobražene ljudi, ki so prav tako bogatejši od ostalih. Poročenih je manjšina odraslih Američanov, še manj pa je poročenih v Evropi. In ne samo to, tradicionalne poroke stanejo več kot kdajkoli prej. Povprečni stroški poroke v ZDA rastejo navkljub ekonomski recesiji in znašajo že 30000 dolarjev. To je lahko še dva ali tri krat več v večjih mestih kot je New York, kjer povprečna poroka stane 86000 dolarjev. Za primerjavo, povprečen prihodek v ZDA znaša okoli 52000 dolarjev, v družinah temnopoltih pa samo okoli 38000 dolarjev.

Tudi če najdete pravo ljubezen in imate popolno poroko, romantična ljubezen redko vodi do nesmrtne sreče in idealne družine. V ZDA so bile po drugi svetovni vojni popularne sanje, da se poročite, kupite hišo v predmestju, imate 2,3 otroka in belo leseno ograjo. Ameriška vlada je te sanje za povratnike iz vojne celo subvencionirala z brezobrestnimi stanovanjskimi krediti. A ta nuklearna družina je bila vedno bolj iluzija kot realnost. Nuklearna družina, ki jo nekateri konservativni analitiki napačno imenujejo »tradicionalna« družina, je bila v resnici proizvod nuklearne dobe. V tem času je samo okoli 40% Američanov živelo v družini z dvema staršema in otroci; danes jih tako živi manj kot 20%.

Ko nam prodaja ideal, ki ga skoraj nihče od nas ne bo dosegel, nas romantika prisili, da še naprej iščemo. Še naprej iščemo ta srečen konec: če bi le našli pravega parterja, ali pravo hišo, ali pravo leseno ograjo. Ne samo da ljubezen ni slepa, ampak niti približno ni edino kar potrebujemo. V ZDA v revščini živi 45,3 milijona ljudi in tudi 1 od 5 otrok. Vsi potrebujemo dovolj hrane, bivališče in vodo. Prav tako potrebujemo smiselno delo in plačilo, od katerega lahko živimo, boriti se moramo proti podnebnim spremembam, potrebujemo rasne in spolne pravice. Potrebujemo mir. Tudi, če najdemo svojo srečo do konca svojih dni, še vedno morda ne bomo preživeli prihodnosti. Zato, ker smo začeli verjeti, da nam bo romantika prinesla boljšo prihodnost, trošimo ogromne količine časa in bogastva za zmenke in zelo malo za probleme, s katerimi se v resnici soočamo.

To me pripelje do četrte stvari, ki sem se je naučila o romantiki: uniči lahko našo prihodnost. Čeprav nas romantika dela bolj optimistične v zvezi s prihodnostjo, nas prav tako vodi v slepo ulico zasebnega življenja, med tem ko je tisto, kar ta trenutek najbolj potrebujemo, skupnost in globalne rešitve. Kako se je to zgodilo? Kako smo nehali verjeti v skupno prihodnost in postali obsedeni s svojim lastnim srečnim koncem? Mislim, da se je to zgodilo, ker se je pojavila nova oblika kapitalizma – pogosto jo imenujejo neoliberalizem – in privatizirala vse, od izobraževanja, zdravstva, do naše prihodnosti. V ZDA se je ta nova oblika kapitalizma začela z Ronaldom Reaganom. Skupaj z »reganomiko« se je ukoreninila tudi romantika. Mogoče ni naključje, da se je sedem mesecev po tem, ko je Reagan postal predsednik, Charles, princ Wellsa, v najbolj pravljični od vseh porok, poročil z Diano Spencer. Poroko je spremljalo 750 milijonov ljudi po vsem svetu. Eden od komentatorjev BBC-ja je ta dogodek opisal kot »fantazijo iz pravljice«. Kot nekaj, kar bi lahko ustvaril Walt Disney.

Kar se Disneyja tiče, podjetju v 1980-ih ni šlo dobro, ampak se mu je ponovno uspelo postaviti na noge tako, da je oživilo romantičen žanr. Po slabi prodaji neromantičnih filmov kot so »Honey, I Shrunk the Kids« ali »Oliver and Company«, se je Disney vrnil k svojim romantičnim koreninam in leta 1989 uspel s filmoma »The Little Mermaid« in »Pretty Woman«. Oba filma, ki ste ju gotovo videli, nas prepričujeta, da je ljubezen slepa in da tudi če moramo povsem zapustiti svoje družine in skupnosti, nas bo ljubezen popeljala v boljšo prihodnost. Ti filmi so Disneyjeve prihodke povečali za 35% in prodajo video kaset za 57% – če ne veste kaj to je, boste morali preveriti sami.

Po nekaj desetletjih Reaganove ekonomske politike v ZDA, ima 10% najbogatejših v lasti 80% vsega bogastva. 1% najbogatejših pa 47% vseh prihodkov. Nedavno je ekonomist, ki preučuje globalno koncentracijo bogastva izpostavil, da je ta raven neenakosti v prihodkih ne samo škodljiva za ekonomsko rast, ampak lahko vodi tudi do »ugrabitve političnega procesa s strani majhne elite bogatih.« Ta scenarij se je v politiki ZDA očitno že uresničil. Takšna prerazdelitev bogastva se je zgodila, ker nas je romantika zavedla, da privatiziramo svojo prihodnost. Namesto da mislimo, da če želimo srečen konec, smo v tem vsi skupaj, si zamišljamo, da lahko v boljši svet pridemo z zaljubljanjem.

Ne gre za to, da je med globalnim kapitalizmom in romantiko kakšna zarota, ampak da je bila romantika za to novo obliko kapitalizma sposobna opraviti emocionalno delo in nas vezati na sebe, kot je princesa vezana za svojega princa, medtem ko bo zla čarovnica uničila svet. Ljubezen je vredna, da jo preučujemo prav zato, ker ni ne naravna, niti univerzalna. Romantika nas ne uči, da se ukvarjamo z realnostjo, ampak fantazijami. Denarja, ločitev, pomanjkanja sreče ne priznava. Globalno spremembo podnebja, svetovno prerazporeditev bogastva v roke maloštevilnih na račun večine je mogoče ignorirati, med tem ko vse več časa in energije izgubljamo za iskanje popolne romance.

Romantika vsem, pa naj bomo bogati ali revni, črni ali beli, hetero ali homoseksualni, obljublja, da bomo nagrajeni. Lahko ste stari in v romantiki znova in znova neuspešni, a samo poskušajte naprej: vaš princ ali princesa je nekje tam zunaj. Lahko ste brezizhodno revni, a vendar si lahko zamišljate, da se boste lahko nekega dne poročili s princem ali princeso. Raj s srečnim koncem iz pravljice vas čaka za vogalom, če boste le sledili pravilom: bodite dober, romantičen državljan in kupujte prave stvari. Sploh ni čudno, da nas tako veliko čuti to začaranost, a tudi ni čudno, da nas toliko čuti namen in upanje, ki se nahajata v srcu romantike. Iz tega poroka romantike in kapitalizma črpa svojo moč: upanje se nam prodaja v vse bolj brezupnih časih in kupujemo ga kot nikoli poprej.

Kar me pripelje do pete in zadnje stvari, ki sem se je naučila o romantiki: ni vsemogočna. Ne potrebujemo korporacije »Ljubezen«. Upanje in povezanost z drugimi lahko občutimo tako, da delamo skupaj in se s prihodnostjo soočimo kot skupnost, ne kot pari. Če si želimo boljše prihodnosti, se bomo morali premakniti onkraj naše lastne zasebne sreče do konca svojih dni, morali bomo uporabiti naše vire in emocionalno energijo za prihodnost skupnosti in se ne pustili ujeti korporaciji »Ljubezen«. Vem, da vam nisem povedala ravno ljubezenske zgodbe, a upam, da boste od nje odnesli globoko romantično prepričanje, da je prihodnost lahko boljša od sedanjosti. Hvala.

Laurie Essig poučuje na Middlebury Collegu. Njena zadnja knjiga ima naslov »American Plastic: Credit Cards, Boob Jobs in Our Quest for Perfection« (Beacon, 2010) (Plastična Amerika: kreditne kartice, umetne prsi in naše zasledovanje popolnosti). Essig piše za številne publikacije, vključno z Washington Postom, New York Timesom in trenutno kot blogerka na Psychology Today. Njen aktualni projekt je »Love, Inc.: The strange marriage of romance and capitalism« (Ljubezen, Inc.: čudna poroka romantike in kapitalizma).

Več na: http://www.middlebury.edu/newsroom/experts/node/24361

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik

Resnica o dobrem videzu

The Truth About Looking Good (BBC, 2018)

V Veliki Britaniji na leto porabijo več kot 9 milijard funtov za lepotilne izdelke, ki obljubljajo, da nas bodo polepšali in preoblikovali. Koliko od tega, kar ti izdelki obljubljajo, temelji na znanstvenih dokazih in koliko je navadna marketinška manipulacija? Na ta izziv je za oddajo BBC-ja »The Truth About…« v sodelovanju s številnimi neodvisnimi znanstveniki poskušala odgovoriti novinarka Cherry Healey in pod lupo vzela najbolj priljubljene vsakodnevne kozmetične izdelke.

V raziskavi, ki jo v ta namen izvedela skupaj z Univerzo v Sheffieldu in ob pomoči 25 prostovoljcev, je med drugim ugotavljala, da morda vlažilci kože nimajo takšne koristi, kot menijo številni potrošniki tega izdelka, sploh pa ne vplivajo na staranje kože, kar je pri številnih glavni motiv za njegovo uporabo. Z dermatologom je v Manchestru ugotavljala, kako se koža stara in kako se kažejo učinki poškodb, ki jih na koži povzroča sonce, ki je odgovorno za približno 75% vseh poškodb kože. Najboljše varovalo pred staranje može je zato dejansko navadna sončna krema. Skupaj z modno novinarko in avtorico Sali Hughes je demonstrirala, kako pri kozmetiki prihraniti nekaj denarja tako, da izberemo cenejše, a enako učinkovite izdelke. Ob pomoči Univerze v Sunderlandu je na test postavila običajne rešitve za celulit in odkrila preprosto ter praktično brezplačno metodo, ki je pri odpravljanju celulita tudi najbolj učinkovita. Skupaj s strokovnjaki s področja oglaševanja in kozmetične industrije pa je ugotavlja tudi resnico za najpogostejšimi trditvami, ki jih najdemo na kozmetičnih izdelkih. Za sklep oddaje se je posvetila tudi psihologiji in ključnemu vprašanju – zakaj kupujemo kozmetične izdelke in ali smo dejansko bolj privlačni kot mislimo da smo – to je dilema v jedru negotovosti, na kateri temelji celotna kozmetična in modna industrija.

Koliko lahko zaupamo trditvam, ki jih na svoje izdelke lepijo kozmetična podjetja? Med pogostejšimi so izrazi, ki povprečnemu potrošniku ne povedo veliko oprijemljivega, kar je seveda tudi njihov namen, kot recimo: »aktivne sestavine«, »dermatološko preizkušeno«, »klinično dokazano« itd. Običajno potrošniki ob takšnih zapisih ne razmišljamo veliko. Celo, daljši kot je seznam tovrstnih neoprijemljivih trditev, raje kupimo tak izdelek. Toda kaj te trditve v resnici pomenijo? Koliko dokazov morajo podjetja predložiti, da lahko na izdelek zapišejo neko tovrstno trditev. Kdo je odgovoren za njihovo preverjanje? Kot v oddaji pove strokovnjak za kozmetične izdelke, Colin Sanders, zakoni, ki so namenjeni varovanju pravic potrošnikov, v glavnem podjetjem ne omogočajo, da bi neposredno lagala. V večini primerov pa je tako, da če se nihče ne pritoži, imajo regulatorji le malo motivacije, da bi raziskali katero od teh trditev. Če je trditev podjetja izzvana, potem mora podjetje za svoje trditve priskrbeti dokaze. Kakšni dokazi so za to potrebni? Pri pojmu »klinično dokazano« bi laično lahko sklepali, da to pomeni, da je delovanje neke sestavine znanstveno dokazano in da deluje. A to ne drži nujno. Če nek izdelek zmanjša količino gub za 10%, je to že dovolj, da si nadene naziv »klinično dokazano«, vendar tega verjetno ne bomo opazili s prostim očesom, kar je pogosta potrošniška izkušnja s tovrstnimi izdelki. Za napis, da izdelek vsebuje »aktivne sestavine« je v glavnem dovolj t.i. »in vitro« testiranje, ki ga opravijo v nadzorovanem okolju laboratorija. Testiranje za »aktivne sestavine« nima vzpostavljenih znanstvenih standardov, kar velja tudi za izraz »dermatološko preizkušeno«, kar pomeni, da je bil izdelek testiran na koži, toda za to trditev je dovolj že, če je bil izdelek testiran na enem samem človeku. Eno najpogosteje citiranih trditev bi težko znanstveno dokazali tudi če bi to hoteli: »koža izgleda spočito in sijoče«. Obeh izrazov realno ni mogoče pripisati koži, ker če koža želela biti sijoča, bi dejansko morala oddajati svetlobo. Tudi če podjetjem v svojih trditvah ni dovoljeno lagati, pa to še ne pomeni nujno, da tisto, kar sporočajo, ni zavajajoče ali izkrivljeno na kak drugi način. Moč sugestije je pri tovrstnih izdelkih tisto na kar se podjetja v prvi vrsti zanašajo. Ustanovitelj kozmetičnega podjetja Revlon, Charles Revson, je bil znan po svojih odkritih izjavah o kozmetični industriji, med drugim je izjavil tudi, da v resnici ne prodajajo šmink, ampak upanje. Upanje pa je tisto, na čemer je utemeljena večina prodaje kozmetičnih izdelkov.

Ko so podjetja soočena s tovrstnimi ugotovitvami, je njihov odziv pričakovano v skladu s strategijo njihovih služb za odnose z javnostmi. Zatrdijo, da so njihovi izdelki v skladu z zakonodajo, da so varni in predvsem, da jih ljudje radi kupujejo, kar pomeni, da so potrošniki zadovoljni z njihovimi izdelki, kar bi naj bil najbolj zanesljiv dokaz o verodostojnosti njihovih izdelkov.

Oglaševanje in znamčenje kozmetičnih izdelkov imata najpomembnejšo vlogo pri tem zakaj ima kozmetika danes v naših življenjih tako pomembno mesto in zakaj jo sploh kupujemo. Med tem kar mislimo zakaj kupimo nek izdelke in tem zakaj ga dejansko kupimo, obstaja velika razlika. V ozadju so na delu sile, zaradi katerih smo potrošniki zelo ranljivi na različne manipulacije. Te ranljivosti nam potrošnikom pogosto niso očitne. Ključno vprašanje je zato, kaj žene naše odločitve? V preizkusu najbolj pogostih prodajnih trikov, so v oddaji pripravili dve polici z istim izdelkom in isto prodajalko. Zanimalo jih je, kako embalaža in videz prodajalke vplivata na nakupno odločitev. V prvem primeru je bil izdelek v navadni plastični embalaži in prodajala ga je običajno oblečena ženska. V drugem primeru je bil isti izdelek v lepo oblikovani embalaži, ki jo je prodajala elegantno urejena ženska v belem medicinskem plašču. Seveda je bil rezultat predvidljiv. V drugem primeru so se stranke dvakrat pogosteje odločile za nakup izdelka. Trik je v tem, da se izdelek predstavi kot statusni simbol, ki s svojim videzom izpričuje tudi svojo kvaliteto. Drugi element je navidezna prisotnost avtoritete, ki izdelku avtomatično daje kredibilnost in zaupanje. A predstavljeni eksperiment je bil le en del preizkusa. V drugem delu so potrošniki o predstavljanem izdelku izpolnjevali vprašalnik. Mislili so, da sodelujejo pri navadni marketinški raziskavi, v resnici pa je šlo za to, da so želeli ugotoviti, kako se potrošniki počutijo vpričo izdelka, ki ga kupujejo. Vprašalnik je meril njihovo stopnjo samozaupanja v trenutku nakupovalne odločitve. Odkrili so, da je samozaupanje potrošnika višje pri običajni, neolepšani različici izdelka. Ko potrošnik opazuje luksuzni, lepo oblikovani izdelek, mu samozaupanje pade, posledica tega pa je, da bo veliko bolj verjetno poskušal ta padec samozaupanja nadomestiti z nakupom izdelka, da bi si tako ponovno povrnil izgubljeno. V psihologiji obstaja teorija »samo-neskladja«, ki sugerira, da imamo »dejanski jaz« in »idealni jaz«, med njima pa je običajno prepad, mi pa čutimo potrebo po premostitvi tega prepada. Ko vidimo lepe, urejen ljudi, lepo oblikovane izdelke, v nas to vzbuja negotovost, hkrati pa nam ponujajo način, kako si jo preko nakupa lahko ponovno povrnemo.

Psihologija tega kako se počutimo v svoji koži, igra pri odločitvi za nakup kozmetičnih izdelkov pomembno vlogo. Naša samozavest ima veliko opraviti s tem, zakaj si sploh želimo izgledati drugače. Nezadovoljstvo z lastnim videzom je glavni motor tako kozmetične kot modne industrije in ne čudi, da obe industriji gradita svoje uspehe prav na tej človeški pomanjkljivosti. Kako dobri smo v resnici pri ocenjevanju lastne privlačnosti v očeh drugih je vprašanje, ki nas v življenju verjetno najbolj zaposluje. V poskusu, ki so ga izvedli za oddajo, so poskušali ugotoviti ali se imamo za bolj ali manj privlačne, kot nas vidijo drugi. V laboratorij so povabili skupino ljudi, ki se med seboj niso poznali. V poskusu so morali oceniti svojo privlačnost, hkrati pa so ocenjevali tudi privlačnost drugih, ki so sodelovali v eksperimentu. Neznanci so se imeli v laboratoriju priložnost spoznati in seznaniti, v drugem prostoru pa so vsakega posamezno soočili s sedmini fotografijami obraza iste osebe. Ob realni sliki osebe je bilo še šest slik, ki so bile računalniško spremenjene tako, da je bila oseba na njej bolj ali manj privlačna, pač v skladu s standardi privlačnosti, ki veljajo v naši kulturi. Vsak od udeležencev je nato izbral sliko sebe, za katero je menil, da ga najbolje predstavlja, prav tako pa je izbral tudi slike drugih udeležencev, za katere je menil, da jih najbolje predstavljajo. So torej ljudje izbrali bolj ali manj privlačne podobe? Večina je zase izbrala podobo obraza, ki je manj privlačna kot je oseba v resnici. Obratno pa so za druge v 70% izbrali računalniško spremenjene podobe obrazov, ki so druge prikazovale v lepši luči kot so v resnici. Zakaj smo do lastne podobe tako strogi? Na nas se vsakodnevno vrši pritisk, da izboljšujemo svoj videz, zato se osredotočamo predvsem na napake v svojem izgledu, na tisto česar pri sebi ne maramo. Na oceno privlačnosti pa v resnici ne vpliva samo zunanji videz. Udeleženci eksperimenta so se imeli priložnost pred ocenjevanjem spoznati, kar je najbolj vplivalo na njihovo percepcijo privlačnosti. To pomeni, da kako v odnosu, interakciji ocenimo človeka, tako ocenimo tudi njegovo privlačnost. Če srečamo nekoga, ki ga imamo za toplega, prijaznega, lojalnega in prijateljskega, ga ocenimo tudi za fizično bolj privlačnega. Že kratko srečanje neznancev v prijateljskem ozračju vpliva na percepcijo njihove privlačnosti.

Kako se vedemo do drugih, kakšne odnose imamo z ljudmi, veliko bolj kot to kako smo oblečeni ali katero znamko kozmetike imamo na obrazu vpliva na percepcijo naše privlačnosti. Del naše privlačnosti se tako skriva v tem, kako udobno se počutimo v lastni koži. Tovrstno zadovoljstvo s tem kar in kakšni smo, pa seveda ni dobičkonosno, zato smo nenehno siljeni v situacije, ki rušijo našo samozadovoljstvo in nas delajo za negotove in nezadovoljne. Ustvarjamo situacije, ki jih lahko najhitreje razrešujemo skozi potrošnjo, ne oziraje se na druge posledice tega procesa.

Vir: http://www.bbc.co.uk/programmes/b09m2l58