Korporacija »Ljubezen« – kako bi lahko romantika in kapitalizem uničila našo prihodnost

Romantične ljubezni naj ne bi postavljali pod vprašaj. Če to počnemo, smo obtoženi cinizma ali še huje, zagrenjenosti. Toda ko gre za čudno poroko romantike in kapitalizma, je čas, da vprašamo, zakaj nas kapitalizem, še posebej neoliberalni kapitalizem, prepričuje, da vlagamo v zasebno prihodnost »sreče do konca svojih dni«, namesto v kolektivne rešitve, ki so zdaj nujne za našo preživetje.

Transkript:

Nekega toplega in sončnega dneva leta 2011, sem stala v milijonski množici ljudi v centru Londona na kraljevi poroki princa Williama in Kate Middleton. Med pogovorom z ljudmi okoli sebe, sem zaznala njihovo veliko veselje in optimizem glede prihodnosti; ne samo prihodnosti Williama in Kate, ampak tudi njihove lastne. Nekaj ljudi je govorilo o tem, kako dejstvo, da je Kate iz navadnega sveta pomeni, da se lahko vsak poroči s princem, princeso. Neka ženska iz množice mi je povedala: »To dekel danes postaja princesa in to je del našega navdušenja. Sprašujem se o čem je razmišljala danes zjutraj, ko se je zbudila in si obrila noge: oh, postala bom princesa!« Nadaljevala je: »Kate Middleton je odrasla normalno, kot mi! Vsaka sanja, da se bo poročila s princem. Vsi sanjamo o tem.«

Tako kot ta ženska, sem tudi jaz zrasla ob zgodbah o pravi ljubezni in srečnem koncu. Pepelko in Sneguljčico sem gledala, kot da gre za priročnika za to, kako iz revščine in potrtosti priti do tega belega gradu med oblaki. Ko sem bila mlada, sem bila prepričana, da bom tudi jaz odjahala v sončni zahod z nekom, ki me bo odpeljal v boljšo in bolj gotovo prihodnost. Ampak na žalost vam moram povedati – še pred kraljevo poroko sam prenehala verjeti, da me bo rešila ljubezen. Kar se romantike tiče, je moje srce že dolgo časa okamnelo. Ampak takšna nisem postala, ker se je izjalovila ljubezen. V resnici imam najboljšega partnerja na svetu. Takšna sem postala zaradi tega, s čemer se ukvarjam: sem profesorica in že dve desetletji predavam sociologijo heteroseksualnosti. Prav tako pišem knjigo o romantiki, ki me vodi od kraljeve poroke do vampirskega turizma v Italiji, v severni Ameriki pa sem se pogovarjala s stotinami mladih, ki so pripravljali svoje poroke. Vsa ta leta poučevanja in pisanja o romantiki, me je naučilo nekaj stvari.

Najprej sem se o romantiki naučila, da je zelo moderna. Ne gre za to, da v zgodovini ne bi obstajale romantične ideje, kot sta Guinevere in Lancelot ali Romeo in Julija, ampak če dobro premislite, se te ljubezenske zgodbe niso zgodile v zakonu. Govorile so o vitezu in njegovi dami, pri čemer je bila ona poročena s svojim gospodarjem. Ali zgodbe o nasprotovanju željam družine, kot je primer Romea in Julije. Na vsak način lahko ugotovimo, da se te pred-moderne zgodbe niso dobro končale. Naše sodobno videnje romantične ljubezni: da bomo našli boljšo prihodnost, ko na drugi strani sobe polne ljudi srečamo svojo pravo ljubezen, da bomo začutili metuljčke v trebuhu in da ko se bomo poljubili, se bo za našim hrbtom začel ognjemet, potem pa se bomo poročili in živeli srečno do konca svojih dni, to je povsem moderna ideja, ki je pred 19. stoletjem ne moremo najti.

Začetek moderne romantike bi umestila nekje okoli leta 1850, v čas, ko je Esther Howland, v Worcesterju, v državi Massachusetts, začela izdelovati čestitke za Valentinovo. Čeprav se sama ni nikoli poročila, čestitke gospodične Howland predstavljajo najpomembnejšo stvar, ki jo moramo vedeti o romantični ljubezni: rodila se je skupaj s kapitalizmom. Kapitalizem je spremenil naše pristne človeške občutke v nekaj, kar lahko kupimo. Od takrat ko je Esther Howland začela svoj posel, sta kapitalizem in romantika skupaj v postelji.

Zgodba o kapitalizmu je bila od nekdaj ljubezenska zgodba. Kapitalizem nam prodaja ideologijo: romantiko, ki povzroča, da materialno realnost ignoriramo na račun fantazije. Mnogi, ki so preučevali kapitalizem, se niso preveč posvečali romantiki: Karl Marx je menil, da je kapitalizem nastal, ker se je spremenil način proizvodnje, Max Weber je menil, da je kapitalizem nastal zaradi protestantizma in radikalne ideje, da Bog v resnici želi, da ustvarjamo dobiček. Resnica je, da kapitalizem ne bi bil uspešen, če ne bi bilo romantike.

Kapitalizem in romantika delujeta skupaj kot dobro namazan stroj. Ta stroj, imenujmo ga korporacija »Ljubezen« (Love, Inc.), nas prepričuje, da delamo trdo za poplačilo v prihodnosti, a izplačilo, ki se ga naučimo želeti, ni nujno v denarju in materialnih dobrinah, temveč v tem, da srečamo pravo ljubezen in živimo srečno do konca svojih dni. Moramo samo kupovati pravo pasto za zobe, prave obleke, pravi poročni prstan, pravo poročno obleko ali celo gledati pravi TED govor, da bi se ta prihodnost uresničila.

Druga stvar, ki sem se je naučila o moderni romantiki je, da ni naravna. Cole Porter nam poje, da »to delajo ptički, čebele in celo izobražene bolhe«, a dvomim. Da lahko verjamemo, da je romantična ljubezen naša pot do sreče, se moramo tega naučiti, kot se moramo naučiti, da verjamemo v enega boga in ne v drugega. Nihče se ne rodi z željo, da bi si kupil poročno obleko, ki stane 1300 dolarjev, diamantni prstan za 5600 dolarjev ali darila in čestitke za Valentinovo. Letna potrošnja v ta namen v ZDA znaša 17,6 milijarde dolarjev. Da si želimo teh stvari, se moramo tega naučiti. Kako se zaljubljamo se naučimo eden od drugega in tudi iz naše kulture, filmov, ljubezenskih pesmi, ljubezenskih romanov. Kako se zaljubljamo se naučimo tudi iz zakonskih politik naših vlad, recimo, kdo se lahko poroči in kdo ne, in katere pravice in privilegiji spadajo k temu. In seveda smo se naučili, da verjamemo v romantiko, ker živimo v ekonomiji, ki se zanaša na romantiko, da nam prodaja stvari.

To me pripelje do tretje stvari, ki sem se je naučila o romantiki. Ni lahko opaziti, da promovira ideologijo, ker se skriva za dimno zaveso, da je romantična ljubezen naravna, da je ljubezen vse, kar potrebujemo in da se lahko vsakdo zaljubi. Romantika je propaganda kot vsaka druga ideologija, slogani, ki si jih drug drugemu ponavljamo, kot je »ljubezen je slepa«, pa nas napeljujejo, da v zvezi s prihodnostjo občutimo optimizem in tako ne posvečamo velike pozornosti, recimo, porazdelitvi bogastva ali okolju.

Ljubezen ni slepa. Če pogledamo poroke v ZDA, vidimo, da ljudje nikoli ne vstopajo v zakon z nekom, ki ne pripada njihovemu razredu in zelo redko z nekom, ki ni njihove barve kože. V ZDA je danes poroka postala predvsem znak razlikovanja, statusni simbol, kot recimo nošenje ure Rolex. A je tudi stvar izbire, predvsem za visoko izobražene ljudi, ki so prav tako bogatejši od ostalih. Poročenih je manjšina odraslih Američanov, še manj pa je poročenih v Evropi. In ne samo to, tradicionalne poroke stanejo več kot kdajkoli prej. Povprečni stroški poroke v ZDA rastejo navkljub ekonomski recesiji in znašajo že 30000 dolarjev. To je lahko še dva ali tri krat več v večjih mestih kot je New York, kjer povprečna poroka stane 86000 dolarjev. Za primerjavo, povprečen prihodek v ZDA znaša okoli 52000 dolarjev, v družinah temnopoltih pa samo okoli 38000 dolarjev.

Tudi če najdete pravo ljubezen in imate popolno poroko, romantična ljubezen redko vodi do nesmrtne sreče in idealne družine. V ZDA so bile po drugi svetovni vojni popularne sanje, da se poročite, kupite hišo v predmestju, imate 2,3 otroka in belo leseno ograjo. Ameriška vlada je te sanje za povratnike iz vojne celo subvencionirala z brezobrestnimi stanovanjskimi krediti. A ta nuklearna družina je bila vedno bolj iluzija kot realnost. Nuklearna družina, ki jo nekateri konservativni analitiki napačno imenujejo »tradicionalna« družina, je bila v resnici proizvod nuklearne dobe. V tem času je samo okoli 40% Američanov živelo v družini z dvema staršema in otroci; danes jih tako živi manj kot 20%.

Ko nam prodaja ideal, ki ga skoraj nihče od nas ne bo dosegel, nas romantika prisili, da še naprej iščemo. Še naprej iščemo ta srečen konec: če bi le našli pravega parterja, ali pravo hišo, ali pravo leseno ograjo. Ne samo da ljubezen ni slepa, ampak niti približno ni edino kar potrebujemo. V ZDA v revščini živi 45,3 milijona ljudi in tudi 1 od 5 otrok. Vsi potrebujemo dovolj hrane, bivališče in vodo. Prav tako potrebujemo smiselno delo in plačilo, od katerega lahko živimo, boriti se moramo proti podnebnim spremembam, potrebujemo rasne in spolne pravice. Potrebujemo mir. Tudi, če najdemo svojo srečo do konca svojih dni, še vedno morda ne bomo preživeli prihodnosti. Zato, ker smo začeli verjeti, da nam bo romantika prinesla boljšo prihodnost, trošimo ogromne količine časa in bogastva za zmenke in zelo malo za probleme, s katerimi se v resnici soočamo.

To me pripelje do četrte stvari, ki sem se je naučila o romantiki: uniči lahko našo prihodnost. Čeprav nas romantika dela bolj optimistične v zvezi s prihodnostjo, nas prav tako vodi v slepo ulico zasebnega življenja, med tem ko je tisto, kar ta trenutek najbolj potrebujemo, skupnost in globalne rešitve. Kako se je to zgodilo? Kako smo nehali verjeti v skupno prihodnost in postali obsedeni s svojim lastnim srečnim koncem? Mislim, da se je to zgodilo, ker se je pojavila nova oblika kapitalizma – pogosto jo imenujejo neoliberalizem – in privatizirala vse, od izobraževanja, zdravstva, do naše prihodnosti. V ZDA se je ta nova oblika kapitalizma začela z Ronaldom Reaganom. Skupaj z »reganomiko« se je ukoreninila tudi romantika. Mogoče ni naključje, da se je sedem mesecev po tem, ko je Reagan postal predsednik, Charles, princ Wellsa, v najbolj pravljični od vseh porok, poročil z Diano Spencer. Poroko je spremljalo 750 milijonov ljudi po vsem svetu. Eden od komentatorjev BBC-ja je ta dogodek opisal kot »fantazijo iz pravljice«. Kot nekaj, kar bi lahko ustvaril Walt Disney.

Kar se Disneyja tiče, podjetju v 1980-ih ni šlo dobro, ampak se mu je ponovno uspelo postaviti na noge tako, da je oživilo romantičen žanr. Po slabi prodaji neromantičnih filmov kot so »Honey, I Shrunk the Kids« ali »Oliver and Company«, se je Disney vrnil k svojim romantičnim koreninam in leta 1989 uspel s filmoma »The Little Mermaid« in »Pretty Woman«. Oba filma, ki ste ju gotovo videli, nas prepričujeta, da je ljubezen slepa in da tudi če moramo povsem zapustiti svoje družine in skupnosti, nas bo ljubezen popeljala v boljšo prihodnost. Ti filmi so Disneyjeve prihodke povečali za 35% in prodajo video kaset za 57% – če ne veste kaj to je, boste morali preveriti sami.

Po nekaj desetletjih Reaganove ekonomske politike v ZDA, ima 10% najbogatejših v lasti 80% vsega bogastva. 1% najbogatejših pa 47% vseh prihodkov. Nedavno je ekonomist, ki preučuje globalno koncentracijo bogastva izpostavil, da je ta raven neenakosti v prihodkih ne samo škodljiva za ekonomsko rast, ampak lahko vodi tudi do »ugrabitve političnega procesa s strani majhne elite bogatih.« Ta scenarij se je v politiki ZDA očitno že uresničil. Takšna prerazdelitev bogastva se je zgodila, ker nas je romantika zavedla, da privatiziramo svojo prihodnost. Namesto da mislimo, da če želimo srečen konec, smo v tem vsi skupaj, si zamišljamo, da lahko v boljši svet pridemo z zaljubljanjem.

Ne gre za to, da je med globalnim kapitalizmom in romantiko kakšna zarota, ampak da je bila romantika za to novo obliko kapitalizma sposobna opraviti emocionalno delo in nas vezati na sebe, kot je princesa vezana za svojega princa, medtem ko bo zla čarovnica uničila svet. Ljubezen je vredna, da jo preučujemo prav zato, ker ni ne naravna, niti univerzalna. Romantika nas ne uči, da se ukvarjamo z realnostjo, ampak fantazijami. Denarja, ločitev, pomanjkanja sreče ne priznava. Globalno spremembo podnebja, svetovno prerazporeditev bogastva v roke maloštevilnih na račun večine je mogoče ignorirati, med tem ko vse več časa in energije izgubljamo za iskanje popolne romance.

Romantika vsem, pa naj bomo bogati ali revni, črni ali beli, hetero ali homoseksualni, obljublja, da bomo nagrajeni. Lahko ste stari in v romantiki znova in znova neuspešni, a samo poskušajte naprej: vaš princ ali princesa je nekje tam zunaj. Lahko ste brezizhodno revni, a vendar si lahko zamišljate, da se boste lahko nekega dne poročili s princem ali princeso. Raj s srečnim koncem iz pravljice vas čaka za vogalom, če boste le sledili pravilom: bodite dober, romantičen državljan in kupujte prave stvari. Sploh ni čudno, da nas tako veliko čuti to začaranost, a tudi ni čudno, da nas toliko čuti namen in upanje, ki se nahajata v srcu romantike. Iz tega poroka romantike in kapitalizma črpa svojo moč: upanje se nam prodaja v vse bolj brezupnih časih in kupujemo ga kot nikoli poprej.

Kar me pripelje do pete in zadnje stvari, ki sem se je naučila o romantiki: ni vsemogočna. Ne potrebujemo korporacije »Ljubezen«. Upanje in povezanost z drugimi lahko občutimo tako, da delamo skupaj in se s prihodnostjo soočimo kot skupnost, ne kot pari. Če si želimo boljše prihodnosti, se bomo morali premakniti onkraj naše lastne zasebne sreče do konca svojih dni, morali bomo uporabiti naše vire in emocionalno energijo za prihodnost skupnosti in se ne pustili ujeti korporaciji »Ljubezen«. Vem, da vam nisem povedala ravno ljubezenske zgodbe, a upam, da boste od nje odnesli globoko romantično prepričanje, da je prihodnost lahko boljša od sedanjosti. Hvala.

Laurie Essig poučuje na Middlebury Collegu. Njena zadnja knjiga ima naslov »American Plastic: Credit Cards, Boob Jobs in Our Quest for Perfection« (Beacon, 2010) (Plastična Amerika: kreditne kartice, umetne prsi in naše zasledovanje popolnosti). Essig piše za številne publikacije, vključno z Washington Postom, New York Timesom in trenutno kot blogerka na Psychology Today. Njen aktualni projekt je »Love, Inc.: The strange marriage of romance and capitalism« (Ljubezen, Inc.: čudna poroka romantike in kapitalizma).

Več na: http://www.middlebury.edu/newsroom/experts/node/24361

Advertisements

Kaj je Maribor pridobil z Europarkom?

Leta 2000 je Maribor dobil takrat največji in najmodernejši nakupovalni center v Sloveniji. Ime mu je Europark. Europark so postavili na centralni lokaciji in ga proslavili kot znak napredka mesta in blagostanja ljudi. Težko ga je spregledati, saj od samega začetka kot novodobni tempelj, v katerega se zgrinjajo trume obiskovalcev, zeva nad mestom. Prostori potrošnje, kot je Europark, so psevdojavni prostori. Naše aktivnosti so v teh prostorih močno regulirane, saj so oblikovani tako, da nas vodijo in animirajo k potrošnji ali pa k aktivnostim, ki nas navdajajo z občutki užitka, le da užitke asociiramo s potrošnjo.

Avstrijski arhitekt Victor Gruen je sledil velikim sanjam. Ko se je preselil v Ameriko, je opazoval hitro rastoča primestja in videl, da ljudje preživijo večino časa v svojih avtomobilih, odrezani od mesta in drug od drugega, saj primestjem primanjkuje, kar je sociolog Ray Oldenburg poimenoval tretji prostor. Prvi prostor je naš dom, drugi prostor je služba in tretji prostor je ta, kjer preživljamo čas s prijatelji, znanci in someščani zato, da se čutimo povezane in gradimo skupnosti. Gruen si je omislil načrt, ki bo dal ljudem takšen tretji prostor. Nakupovalna središča, ki jih je oblikoval, so bila zanj arhitekturno zdravilo, ki naj bi reševalo okoljske, komercialne in socialne probleme. Ti prostori naj bi združevali zelene površine, trgovine, stanovanja, bolnišnice, knjižnice, vrtce in takrat, v petdesetih letih, tudi zaklonišča. Gruen je dolgo načrtoval nakupovalna središča, prvo pa so zgradili v mestu Edina, v državi Minnesota. Razen atrija, ki naj bi imel funkcijo, podobno trgu, pa nakupovalno središče pravzaprav ni imelo skupnostnih prostorov. Ljudje tam niso živeli, ni bilo ne knjižnic ne otroških vrtcev, bilo pa je zelo veliko trgovin. Uspeh nakupovalnih središč je temeljil na tem, kar je postalo znano pod imenom Gruenov učinek ali Gruenov transfer. Nakupovalna središča so bila od zunaj grde, monotone zgradbe, v notranjosti pa so bila presunljivo očarljiva in v vsem svojem blišču skoraj hipnotična.

Skrbno oblikovane izložbe in celotna atmosfera notranjega okolja, količina razstavljenih izdelkov in občutek, da smo tako zelo dobrodošli, je povzročil, da so ljudje začeli nezadržno nakupovati. Gruen je postal znan in zelo uspešen, saj so nakupovalna središča rasla kakor gobe po dežju, njegov arhitekturni biro pa jih je oblikoval več kot petdeset. Vendar pa je Gruen čez čas opazil, da nakupovalna središča mesta oropajo življenja in da ne predstavljajo tretjih prostorov, temveč so zgolj stroji potrošnje. Preselil se je nazaj na Dunaj, kjer je kasneje sodeloval v projektih revitalizacije mestnega jedra.

Za majhno mesto, kot je Maribor, je Europark, v katerem naj bi bili že v prvih štirih letih obstoja pozdravili dvajset milijonov kupcev, mesečno pa naj bi ga sedaj obiskalo pol milijona kupcev, zelo velika stvar. Nakupovalni centri so po navadi značilno postavljeni na obrobja mest, center mest pa postane bolj odprt in prežet z različnimi vsebinami in dejavnostmi zato, da se ohranjajo javne dimenzije mesta. A v Mariboru je drugače. Europark je neposreden razlog, da je velik del osrednje Gosposke, pa tudi drugih centralnih ulic, prazen, da trgovine propadajo, da večji del prebivalstva redno zahaja v grdo, svetlečo stavbo praznih, bleščečih podob, ki ljudi odsevajo zgolj kot številke. Pocukranost in hkratno nasilje sta namreč temeljna značilnost prostorske dominacije. Tako se lahko naši otroci na primer igrajo na igralih, medtem ko sami nakupujemo, na kosilu se srečamo s prijatelji in jemo v atmosferi, polni vnaprej pripravljenih vonjev, strateško oblikovanih svetlobnih napisov, izložb, mimoidočih potrošnikov, ki nosijo polne vrečke z natisnjenimi slogani znamk, po kosilu pa spet nadaljujemo nakupe.

Zgodovina javnih prostorov je tudi zgodovina prostorov potrošnje. Vendar pa javni prostori niso zgolj prostori potrošnje, temveč so kombinacija ekonomskih in socialnih menjav. Predvsem pa so dvorišča drugih javnih institucij, kot so šole, knjižnice … prostori, kjer smo kot meščani in državljani v interakciji drug z drugim in oblastjo na način, ki bi naj odseval demokratične vrednote.

Ameriška arhitektka, urbanistka in profesorica na Univerzi Yale Keller Easterling v svoji knjigi Extrastatecraft, The Power of Infrastructure Space pokaže, kako so urbanistične rešitve v veliki meri plod finančnih institucij in svetovalcev, za katere je prostor s svojimi pomembnimi materialnimi posledicami zgolj stranski produkt. Infrastrukture ne smemo razumeti le kot podzemne kable, cevi in tako dalje, pa tudi ne le kot zgolj fizično manifestacijo urbanega prostora, kot na primer ceste in zgradbe, temveč kot matrico pravil in relacij, znotraj katerih so grajena okolja postavljena v razmerje odvisnosti. Tako je infrastrukturni prostor eden ključnih dejavnikov globalne moči in dominacije. Ta razmerja odvisnosti so administrirana s strani javnih in zasebnih akterjev, ki predstavljajo nove konstelacije nacionalne, mednarodne, medvladne in nadnacionalne administracije s politično močjo, ki raste hitreje, kot jo lahko legalno priznajo uradne oblike vlad. Infrastrukturna pravila tako določajo na primer debelino kreditnih kartic in standarde kakovosti ISO, standardizirani kontejnerji, s katerimi ladje danes prevažajo tovore, pa so v jedru avtomatizirali pomorsko ekonomijo in nekdaj živa pristanišča spremenili v puste krajine brez barov, lokalne mikroekonomije in kulture.

Na spletni strani Europarka lahko o njegovi zgodovini preberemo: “Po obetavnih rezultatih marketinške raziskave in najdeni ustrezni lokaciji je bila sprejeta odločitev o gradnji novega nakupovalnega središča, ki bo za celotno regijo postavil nova, mednarodno uveljavljena nakupovalna merila.” Mednarodno uveljavljena nakupovalna pravila? Če razumemo Slovenijo kot periferijo evropskega imperija in Evropsko unijo kot visoko birokratski in administriran ekonomski projekt, ki ga vodijo finančne institucije, potem lahko hitro vidimo manifestacijo Europarka v njegovi vpetosti v različna razmerja. Europark je medij, skozi katerega se nadaljuje zgodovinska kolonizacija regije s strani nemško govoreče Evrope. Kolikšen del trgovin v Europarku je slovenskih in kolikšen del denarja, ki ga precej revni Mariborčani pustijo tam, ostaja v mestu? Kje in pri kom kupujemo našo hrano? Ali se zavedamo, kako ključen je prav ta dejavnik za našo svobodo in svobodo družbe, v kateri živimo? Europark, kot je zgrajen, to, kar ponuja, in to, kar proizvaja, so neposredno vezani na instrumente standardiziranja kakovosti ISO. Ali vemo, da v Ženevi ustanovljena nadnacionalna organizacija ISO, ki jo nekateri imenujejo svetovna država, deluje kot zasebna organizacija, ki prodaja standarde? Ali vemo, da nima javnega arhiva, ščiti svoje naročnike, neposredno aplicira moč nad javnimi prostori, hkrati pa ne sodeluje v nikakršnih javnih razpravah? Je pa tesno povezana z institucijami, kot je Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

Koncept nakupovalnega središča vsebuje možnost ponavljanja. Nakupovalna središča se tako replicirajo po vsem svetu. Kar se ponavlja, so standardi prostorske, infrastrukturne ureditve. Ti ponavljajoči se prostorski proizvodi postanejo del matrice globalnega prostorskega operacijskega sistema.

Ko je leta 2008 zlom ameriškega nepremičninskega trga povzročil globalno ekonomsko krizo, so bila na voljo zgolj pravna in finančna orodja za reševanje krize. Infrastrukturna vprašanja s ključnimi prostorskimi učinki se tako urejajo z neprostorskimi orodji.

Po mojem mnenju je izgradnja Europarka ena največjih napak, ki jo je kadar koli napravila katera koli županska ekipa v celotni zgodovini Maribora. Učinki Europarka segajo v samo jedro vsakdanjih življenj Mariborčanov. Ne nazadnje je tudi propadanje nadvse pomembne mariborske tržnice neposredno povezano z Europarkom, a več o njej v naslednji kolumni.

Oliver Vodeb

Vir: https://www.vecer.com/kaj-je-maribor-pridobil-z-europarkom-6415558

Pozor, v Sloveniji je izjemno veliko bolezni, ki so posledica parazitov!

Težko se je boriti proti slabi znanosti. Ko smo se pred dnevi na okrogli mizi pogovarjali o etiki na spletu, smo se med drugim strinjali, da je kriva odsotnost uredniške presoje; tako med novinarji kot med oglaševalci. Ta odsotnost urednikovanja se kaže v preprostem sprenevedanju in prelaganju odgovornosti. Pred dnevi je na primer Delova priloga Ona objavila intervju o izjemno škodljivih kapljicah MMS. Ko je javnost uredništvo vprašala po odgovornosti, so le-to preložili na bralca, ki naj namesto novinarke ter urednice presoja, kaj je res in kaj ne:

“Članek je v obliki intervjuja in to so trditve sogovornice, ne naše. Na bralcih stoji odločitev, na katero stran se bodo postavili. Predlagamo, da še enkrat pozorno preberete vprašanja in odgovore, tudi tisto, ko sprašujemo, zakaj avtorica za posledice ne prevzema odgovornosti.”

Nekaj je zelo narobe, če uredništvo objavi intervju, ki promovira zdravju škodljivo prakso, odgovornost pa prenese na bralca. Zanimivo, da se tej odpove celo intervjuvanka, domnevna zdravnica, Antje Oswald. Najprej veliko besed o zdravilni rabi klorovega dioksida, nato pa še spiranje odgovornosti z opozorilom, da ni primeren za vse. Novinarka očitno tudi ni čutila potrebe, da bi preverila kredibilnost gostje. Ni težko, vzame pa več kot pol ure.

Nadaljevanje na: https://medium.com/@praprotnix/pozor-v-sloveniji-je-izjemno-veliko-bolezni-ki-so-posledica-parazitov-74d7c669e0a8

Matej Praprotnik

Namesto spomina na upor žensk celodnevni šoping

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga ŠOU organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja Majda Hrženjak.

Resor za obštudijske dejavnosti ljubljanske študentske organizacije je pred dnevi objavil vabilo na – »celodnevni šoping«. V sosednjo državo so, ker da se dan žensk »bliža s svetlobno hitrostjo«, povabili »dekleta«, vabilo na izlet, ki bo 8. marca, pa zaključili s pozivom: »Ne odlašaj in se nam pridruži, saj veš, šoping je najboljša terapija!«.

Da je »naravnost kriminalno«, da študentska organizacija dan žensk in ženske na sploh povezuje z nakupovanjem, opozarjajo v študentskem društvu Iskra. »Za ženske, ki jih študentska organizacija pokroviteljsko imenuje ‘dekleta’, naj bi bilo nakupovanje ‘najljubše darilo’ in celo najboljša terapija! Ženske nismo po naravi nagnjene k nakupovanju kot prostočasni aktivnosti. To je nizkoten predsodek in stereotip. Za predsodke o ženskah pa je znano in dokazano, da škodljivo vplivajo na samopodobo in položaj žensk v družbi, enako velja za spolno objektivizacijo, ki ženske prikazuje kot objekte za ugodje drugih, in ne kot polne osebe,« so v študentskem društvu zapisali na svoji spletni strani po tem, ko so v ŠOU objavili vabilo na celodnevni šoping 8. marca, ki se kot mednarodni dan žensk praznuje od leta 1917 na pobudo Klare Zetkin, ki jo je dala na mednarodni konferenci socialističnih žensk sedem let pred tem.

»Če ima študentska organizacija le kanček spoštovanja do boja za pravice žensk in zavedanja o škodljivosti spolnih stereotipov, bo dogodek odpovedala oziroma ga prestavila na drug datum ter se ob osmem marcu izjasnila o svojih stališčih do seksizma in položaja žensk, kar dolguje vsem študentkam, ki naj bi jih zastopala,« so še pozvali v društvu Iskra in hkrati povabili na protest, ki bo na Kongresnem trgu ob dnevu žensk, ko bodo med drugim zahtevali tudi konec »takšnemu škodljivemu stereotipiziranju in pokroviteljskemu odnosu do žensk«.

ŠOU: Nepačna in neprimerna komunikacija

Da je pri dogodku »nakupovalni izlet« prišlo »do popolnoma napačne in neprimerne komunikacije resorja za obštudijske dejavnosti«, zdaj pojasnjujejo v ljubljanski študentski organizaciji: »V zanosu in pripravi strategije komuniciranja, so napačno ocenili, da bi bila primerna komunikacija dogodka, kot nakupovalnega izleta na dan žensk. To nikakor ni bila osnovna ideja izleta«. Na vprašanje, kakšna bi bila po njihovem ‘pravilna in primerna komunikacija’ tega dogodka, pa odgovarjajo: »Komunikacija je že popravljena, in sicer je, kot je bilo v osnovi projekta zamišljeno, to nakupovalni izlet namenjen študentom in študentkam«.

V študentski organizaciji tudi trdijo, da se »močno, aktivno in redno se zavzemamo za emancipacijo žensk«. Resor za obštudijske dejavnosti, ki organizira »nakupovalni izlet« na dan žensk, vodi Bojan Tepić. Tudi v vodstvih preostalih petih resorjev ljubljanske študentske organizacije ni žensk. »Res je, da v trenutnem predsedstvu ni nobene ženske predstavnice, ampak žal ni tudi nobena kandidirala,« na to odgovarjajo v organizaciji, v kateri pa »celodnevnega šopinga« na dan žensk ne nameravajo odpovedati, ker da njegov namen »ni obeleževanje mednarodnega dneva žensk«, ampak je »študentom in študentkam omogočiti ugoden obisk nakupovalnega središča«.

Privid enakosti

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga študentska organizacija organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja sociologinja in raziskovalka pri Mirovnem inštitutu Majda Hrženjak, ki se ukvarja s socialnimi politikami in študijami spolov. »Vrtinec potrošništva je eden od generatorjev neoliberalnega kapitalizma, ki enakost izenači s prividom enakosti v potrošniški izbiri in naraščanje potrošniške moči žensk slavi kot doseženo enakost spolov,« nadaljuje raziskovalka. Ženske se tako preko industrije oglaševanja vabi v modno in kozmetično meko, da naj izkoristijo priložnosti tržne ekonomije in se osvobodijo tradicionalnih spolnih vlog. Tako se, kot poudarja Majda Hrženjak, vzpostavljajo nove strukture podrejanja žensk v sodobnem kapitalizmu, pri čemer ‘starih’ neenakosti niti slučajno še nismo presegli – nasprotno, v neoliberalizmu se krepijo.

»8. marec je spominjanje upora žensk proti nečloveškim delovnim pogojem in prenizkim plačam, boja za volilno pravico in protesta proti nasilju, zato je v današnjih razmerah praznik z izjemno težo – ne samo za ženske,« opozarja raziskovalka. »Povabilo na šoping za 8. marec pove veliko o kapacitetah Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, upam pa, da ne tudi o kapacitetah študirajoče mladine.«

Mojca Zabukovec

Vir: https://www.delo.si/novice/ljubljana/namesto-spomina-na-upor-zensk-celodnevni-soping.html

Bo reklamnim panojem odklenkalo?

Upravno sodišče stopilo na prste oglaševalskemu podjetju.

“Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja,” na spletnem portalu Predlagam.vladi.si piše ministrstvo za infrastrukturo in prostor, ki ga vodi Peter Gašperšič. S temi besedami odgovarja predlagatelju, ki ga motijo reklamni panoji ob cestah ter predlaga, da se reklame umaknejo.

Zakonodaja s področja cestne infrastrukture sicer omejuje oglaševanje v varovalnem pasu javne ceste, a se oglaševalska podjetja pogosto odločijo za postavitev objektov za obveščanje in oglaševanja na zemljiščih zunaj varovanih pasov ceste, s čimer se izognejo omejitvam in nadzoru pristojne inšpekcije za ceste.

Iskanje zakonskih lukenj

“Tako se objekti za obveščanje in oglaševanje postavljajo tudi na zemljiščih, ki so v občinskih prostorskih aktih opredeljena kot kmetijska zemljišča, čeprav so gradnja določenih objektov na kmetijskih zemljiščih oziroma posegi na teh zemljiščih dopustni le, če to določa in pod pogoji, ki jih določa prostorski akt občine, na območju katere se to zemljišče nahaja,” razlagajo pri ministrstvu za infrastrukturo.

Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo, ki je pristojen za izvajanje nadzora na kmetijskih zemljiščih, je v obdobju od leta 2015 do leta 2017 zaradi nedovoljene postavitve objektov za obveščanje in oglaševanje izdal 36 upravnih inšpekcijskih odločb o odstranitvi konstrukcij.

Večina pritožb zavrnjenih

Zoper izdane odločbe je bilo po podatkih MZI na drugostopenjski organ, torej ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano podanih 23 pritožb inšpekcijskih zavezancev, ki so bile v 21 primerih zavrnjene kot neutemeljene. Upravni spor je bil sprožen v 15 primerih, v katerih so vsi sodni postopku še v teku, razen v enem primeru, ko je bila izdana pravnomočna sodna odločba, s katero je bila tožba zavrnjena.

Upravno sodišče je, kot že omenjeno, pritrdilo odločbi kmetijske inšpekcije in zavzelo stališče, da se s postavljanjem reklamnih panojev ne dosega namenska rabe kmetijskega zemljišča ter da pri tem ni bistvena sama obdelanost zemljišča, na kateri je postavljena konstrukcija reklamnega panoja.

“Pri tem je sodišče tudi poudarilo razlago določb, ki se nanašajo na varstvo lastninske pravice in določene omejitve, ki so v javnem interesu,” poudarjajo pri MZI. “Zaradi varstva kmetijskih zemljišč, ki so za človeka nujno potrebne dobrine, je namreč že v ustavi in na njenih podlagah sprejetih zakonih urejeno posebno varstvo kmetijskih zemljišč, zaradi česar je lastninska pravica na navedenih zemljiščih omejena.” V primeru ugotovljene kršitve pa kmetijska inšpekcija zoper kršitelja, poleg upravnega postopka, vodi tudi prekrškovni postopek.

Tudi pod nadzorom okoljske inšpekcije

Problematika postavljanja objektov za obveščanje in oglaševanje zadeva tudi področje gradbenih predpisov. Če so ugotovljene nepravilnosti, kot je gradnja brez gradbenega dovoljenja, ukrepa okoljska inšpekcija na podlagi zakona o graditvi objektov. “V veliko primerih so objekti za obveščanje in oglaševanje enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja ali celo sploh niso objekti, so premični, nameščeni na vozila, fasade, ograje,” še poudarja MZI. “Del oglaševalskih posegov v prostor je torej mogoče klasificirati kot objekt, nekateri pa to niso. Večina oglaševalskih objektov uvršča med enostavne objekte, ki se jih lahko gradi brez gradbenega dovoljenja.”

Vir: https://www.zurnal24.si/slovenija/bo-reklamnim-panojem-odklenkalo-302332

I.H.

Napotilo:
https://www.tednik.si/tednik/9354-zacetek-konca-reklam-v-koruzi