Tagged: Albert Einstein

Zakaj nas šole in osrednji mediji poneumljajo

»Pokorite se malo, upirajte se, kar se da,
Enkrat ubogljivi, enkrat popolnoma zasužnjeni,
Enkrat popolnoma zasužnjeni, noben narod, država ali mesto tega sveta svoje svobode nazaj ne pridobi

Walt Whitman, Leaves of Grass (Travne bilke), 1855

To so bile besede previdnosti, ki jih je veliki pesnik Walter Whitman ponudil svojim ameriškim sodržavljanom. Whitman je prepoznal, da je za svobodno in cvetočo družbo ključnega pomena, da so moški in ženske pripravljeni podvomiti in se celo upreti avtoriteti, ko je to potrebno. Danes pa nas zelo malo živi po idealu, ki ga je zagovarjal Whitman, pravzaprav je slepa poslušnost postala norma. Postali smo populacija ovc, ki jo je mogoče enostavno zapeljati v verige tiranije.

Toda kaj nas je na Zahodu pripeljalo do tega, da se v veliki meri izogibamo Whitmanovemu nasvetu? V tem prispevku bomo preučili dve instituciji, ki sta igrali ključno vlogo pri vzgoji pasivnega državljanstva – obvezni državni izobraževalni sistem, ki se v Severni Ameriki imenuje javni šolski sistem, in osrednje medije.

Javno šolstvo se obravnava kot eno od najbolj svetlih točk modernega Zahodnega sveta. Kdo bi lahko postavil pod vprašaj vrednost institucije, ki zagotavlja brezplačno in obvezno izobraževanje za vse? Toda, kot pri mnogih institucijah našega časa, se podoba o tem, kako bi naj institucija delovala, zelo razlikuje od tega, kako dejansko deluje. Če bi javne šole posameznike učile razmišljati, če bi spodbujale intelektualno radovednost in ustvarjale v telesu in umu zdrave državljane, potem bi le malo kdo postavljal pod vprašaj njihovo vrednost. Toda za lažnim sijajem, ki ga predstavljajo birokrati, ki to institucijo vodijo, se pokaže temnejša resničnost. Ali kot zapiše John Taylor Gatto, nekdanji učitelj, ki je postal eden od največjih kritikov javnih šol:

»Šole so namenjene ustvarjanju… formaliziranih človeških bitij, katerih vedenje je mogoče predvideti in nadzorovati. V veliki meri so šole pri tem uspešne, vendar… v državnem redu, v katerem so edini »uspešni« ljudje neodvisni, samostojni, samozavestni in individualistični,… so produkti šolanja … nepomembni. Dobro šolani ljudje so nepomembni. Lahko prodajajo filme in britvice, so pisarniški delavci in se pogovarjajo po telefonu ali pa brez razmišljanja sedijo pred utripajočim računalniškim terminalom, a kot človeška bitja so neuporabni. Neuporabni za druge in neuporabni zase.«

John Taylor Gatto, Dumbing us Down (Poneumljanje), 1992

Noam Chomsky je delil ta sentiment, ko je v svoji knjigi Understanding Power (Razumeti moč, 2002) zapisal:

 »… glede na zunanjo strukturo moči v družbi, v kateri delujejo, je institucionalna vloga šol večinoma le usposabljanje ljudi za poslušnost in konformnost ter da jih je mogoče nadzirati in indoktrinirati.«

Noam Chomsky, Understanding Power (Razumeti moč), 2002

Nekaterim to morda zveni kot krivoverstvo, a študij zgodovine razkrije, da je bil to namen šole že od samega začetka. Državni šolski sistemi na Zahodu so bili oblikovani na osnovi tovarniškega načina izobraževanja, ki je bil prvič uveden v Prusiji v zgodnjem 18. stoletju.

»…kar šokira je to, da moramo tako marljivo sprejeti enega od najhujših vidikov pruske kulture: izobraževalni sistem, ki je bil namenoma zasnovan za ustvarjanje povprečnih intelektov, ki onemogoča notranje življenje, ki učencem zanika vodstvene sposobnosti in ki zagotavlja pokorne in nepopolne državljane – vse zato, da bi prebivalstvo ostalo »vodljivo«.

John Taylor Gatto, Weapons of Mass Instruction (Orožja za množično poučevanje), 2010

Albert Einstein, posameznik, ki je dosegel stopnjo genialnosti, kot le redki, za svoj intelektualni razvoj ni dajal nobenih zaslug obveznemu šolanju. Ko se je oziral nazaj na svoja šolska leta, je opazil, da je bil po končanih zaključnih izpitih njegov interes za področje, ki ga je kasneje radikalno spremenil, skoraj mrtev. Zapisal je: »Misel na znanstvene probleme mi je bila za celo leto neprijetna«. Einstein je verjel, da je ena od glavnih pomanjkljivosti obveznega izobraževanja njegov prisilni slog poučevanja:

»Pravzaprav je na meji čudeža, da sodobne metode poučevanja še niso povsem zadušile sveto radovednost raziskovanja… Zelo resna napaka je misliti, da užitek gledanja in iskanja lahko spodbujamo s prisilo in občutkom dolžnosti.«

Albert Einstein, Albert Einstein: Philosopher-Scientist (Albert Einstein: filozof-znanstvenik), 1949

Po več kot desetletju indoktrinacije v šolskem sistemu, iz njega izide le malo ljudi z veliko žejo po znanju in radovednosti do mnogih skrivnosti sveta. Namesto tega je, kot je zapisal Bruce Levine v svoji knjigi Resisting Illegitimate Authority (Upiranje nezakoniti avtoriteti, 2018), do takrat ko študent diplomira, vzgojen »da je pasiven; da ga vodijo drugi; da jemlje resno nagrade in kazni oblasti; da se pretvarja, da mu je kaj mar za stvari, za katere mu ni; in da svoje nezadovoljive situacije ne more spremeniti.« Toda, če se za to, da bi ustvarili kritične in radovedne ume, ki so potrebni za zaščito družbe pred dejanji korumpiranih avtoritet ne moremo zanesti na naše šolanje ali lahko to vlogo odigrajo osrednji mediji?

Čeprav se v zadnjih letih do te institucije skepticizem vse bolj povečuje, ima odpor in nezaupanje do osrednjih medijev že dolgo zgodovino:

»Odpovedal sem se časopisom v zameno za Tacita in Tukidida, za Newtona in Evklida, in se mi zdi, da sem tako veliko srečnejši.«

Thomas Jefferson v pismu Johnu Adamsu, 1812

Nietzsche, eden najbolj intelektualno svobodnih in radovednih umov v zgodovini, prav tako ni bil oboževalec osrednjih medijev:

 »Zmeraj so bolni, bljujejo žolč in mu pravijo časopis.«

Nietzsche, Also sprach Zarathustra (Tako je govoril Zaratustra), 1883

Richard Weaver, v prvi polovici 20. stoletja profesor na Univerzi v Chicagu, je menil, da je ironično, da medtem ko smo se sicer osvobodili zemeljsko-centričnega pogleda na kozmos, smo še vedno ves čas nepremišljeno potopljeni v iluzorni pogled na svetu, ki ga za nas ustvarjajo osrednji mediji. In čeprav se Weaver v naslednjem odlomku osredotoča na časopise, saj so bili v njegovem času prevladujoči medij, so njegove besede še bolj relevantne danes, ko nam moderna tehnologija ponuja še veliko boljša orodja za manipulacijo mas:

»Včasih se zelo poudarja dejstvo, da moderni človek ne vidi več vrteče se kupole z zvezdami nad svojo glavo, imenovane primum mobile. Res je, toda nekaj podobnega vidi, ko pogleda svoj dnevni časopis. Vidi dogodke dneva, zlomljene skozi prizmo medija, ki jih obarva enako učinkovito, kot so srednjeveški astronomi določali njegov pogled na zvezdnato nebo. Časopis je umetno ustvarjeni kozmos sveta dogodkov, ki potekajo okoli nas. Za povprečnega bralca je to konstrukt z vrsto pomenov, ki jih ne preverja nič bolj, kot je njegov pobožni prednik v 13. stoletju — ki ga pomiluje, češ da je živel v mraku srednjega veka — razmišljal o potrebi po preverjanju kozmologije.«

Richard Weaver, Ideas Have Consequences (Moč idej), 1948

Toda zakaj osrednji mediji tako pogosto izberejo zavajanje pred resnico? Noam Chomsky v svoji knjigi Media Control (Nadzor medijev, 1991) meni, da podobno kot v politiki, v osrednjih medijih prevladujejo posamezniki, ki so zvesti elitistični ideologiji. Ameriški novinar iz 20. stoletja Walter Lippmann je utelešal to stališče, ko je imel množice za »zbegano čredo« in predlagal, da je ena od glavnih funkcij medijev, da to čredo postavlja na njeno pravo mesto pasivnih gledalcev, ne pa aktivnih udeležencev v organizaciji družbe. Ali, kot pojasnjuje Chomsky, ta elitistična ideologija temelji na ideji:

»… da je množična javnost preveč neumna, da bi lahko razumela stvari. Če poskušajo sodelovati pri upravljanju lastnih zadev, bodo s tem samo povzročili težave. Zato bi bilo nemoralno in neprimerno, da bi jim to dovolili. To zbegano čredo moramo ukrotiti in ji ne smemo dovoliti, da je jezna, da tepta in uničuje stvari.«

Noam Chomsky, Media Control (Nadzor medijev), 1991

Za tiste med nami, ki ne spadamo med samočaščeno elito, se postavlja vprašanje ali se nadzor nad zmedeno čredo vrši zato, da bi spodbujali uspešno in cvetočo družbo ali zgolj zato, da se ohranja določene institucionalne strukture, ki dajejo prednost elitam na škodo širše družbe. To odprto vprašanje samo krepi potrebo po bolj skeptičnem odnosu do oblastnih figur našega časa. Z drugimi besedami, potrebujemo več anti-avtoritarcev.

Poudariti je treba, da anti-avtoritaren ni nekdo, ki namesto pasivnega sprejemanja avtoritete privzame pasivno zavračanje vseh avtoritet. Številne institucije in predstavniki oblasti služijo koristnemu namenu in jih je zato treba sprejeti. Vendar pa anti-avtoritarci prepoznavajo, da soglasje ne pomeni resnice, da moč kvari, da ljudje lažejo in da nekatere institucije po besedah Chomskega »nimajo nobene moralne utemeljitve … tam so samo zato, da bi ohranile določene strukture moči in dominacije.« (Noam Chomsky, On Anarchism (O anarhizmu, 2005)) Zavedajoč se teh nespornih dejstev, je anti-avtoritarec pripravljen na vse avtoritete gledati z zdravim odmerkom skepticizma in se potencialno celo, če se takšna avtoriteta izkaže za pokvarjeno in škodljivo za blagor družbe, upreti njegovim zapovedim. Ali kot je zapisal Henry David Thoreau:

»Če je nepravičnost del nujnega trenja vladnega stroja, pa naj bo, naj bo: morda bo teklo gladko – gotovo se bo stroj obrabil. Če ima nepravičnost lastno vzmet, škripec, vrv ali vzvod, potem lahko morda razmisliš, ali ni zdravilo slabše od zla; če pa je takšne narave, da kot dejavnik nepravičnosti potrebuje tebe, potem ti rečem, da zakon prekrši. Naj bo tvoje življenje trenje, ki zaustavi stroj. Vsekakor moram poskrbeti, da nisem na uslugo krivici, ki jo obsojam.«

Henry David Thoreau, Civil Disobedience (Državljanska nepokorščina)

Toda ali bi se morali sveta z več anti-avtoritarci bati? Poslušnost, ki nam je privzgojena v šoli in slepa ustrežljivost do oblasti, ki jo širijo nosilci osrednjih medijev, lahko nekatere napelje do tega, da vidijo anti-avtoritarce kot grožnjo stabilnosti družbe. Toda nič ne more biti dlje od resnice. Anti-avtoritarci so ključni zaščitniki cvetoče družbe. Kot je zapisal avtor C. P. Snow:

»Ko razmišljate o dolgi in mračni zgodovini človeka, boste ugotovili, da je bilo veliko več grozljivih zločinov storjenih v imenu poslušnosti, kot jih je bilo kdajkoli storjenih v imenu upora.«

C.P. Snow, Public Affairs (Javne zadeve), 1971

Zlonamerna oblast je v povezavi s pasivnimi državljani recept za tiranijo in zato se anti-avtoritarnih ljudi ne bi smeli bati ali jih preganjati, nasprotno, morali bi jih pozdraviti. To so posamezniki, ki sprožijo alarm in prebudijo dremajoče množice k zavesti o pokvarjeni avtoriteti. Družba brez zdravega števila anti-avtoritarcev, ali družba, ki se anti-avtoritarcev izogiba in jih utiša, je družba, ki je pred željo po resnici izbrala udobje iluzij in je zato družba, ki tlakuje pot za svoje lastno uničenje. Kot je opozorila ameriška anarhistka Voltairine de Cleyre:

»Dokler ljudje ne želijo udejanjati svoje svobode, jih bodo tisti, ki si to želijo, tiranizirali; kajti tirani so aktivni in vneti ter se bodo v imenu poljubnega števila bogov, religioznih ali drugih, posvetili temu, da spečim ljudem nadenejo verige.«

Voltairine de Cleyre, Anarchism & American Traditions (Anarhizem in ameriška tradicija), 1908

Vir: https://academyofideas.com/2019/03/public-schools-mainstream-media-dumb-us-down/

Academy of Ideas, Free Minds for a Free Society

Nevidni okovi: potrošništvo, dolg in zavest

Kritične analize učinkov »potrošništva« so bile v preteklem stoletju glavna tema levičarske teorije. Mednarodna organizacija »Situationist International« (Situacionistična internacionala) se je pojavila v 1950ih kot podaljšek Lukacseve edinstvene družbene analize iz 1920ih, ki se je posmehovala »zahodnjaškemu načinu življenja« kot »ponaredku realnosti, ki zastira kapitalistično degradacijo človeškega življenja«. Situacionisti so ta »spektakel« dojemali kot proces, ki s pomočjo množičnih medijev, marketinga in oglaševanja ter naprednih tehnik, kot je »rekuperacija«, oblikuje in prilagaja človeške želje potrebam potrošništva. To protikulturno raziskovanje je hitro postalo sinonim za levico, ki se je že sprijaznila z »ekonomsko nepravičnostjo«, ki je zaznamovala »plenilsko fazo človekovega razvoja.« Tej »prirejeni igri« je odločen in samozavesten delavski razred nasprotoval z radikalnim sindikalizmom in aktivizmom, neposredno akcijo, »goro« polemik, študijami o družbeno-ekonomskih in avantgardnih umetniških tehnikah, ki so se združevale pod geslom »culture jamming« (parodiranje oglasov). Ta »preusmeritev« je proces »rekuperacije« obrnila na glavo, saj si je prizadevala, da radikalizira in politizira slogane in logotipe podjetij, ki so preplavljali »spektakel«, kar je pripeljalo do sodobnih alternativnih medijev kot je »Adbusters« -, neopevan pobudnik gibanj »Occupy Wall Street« in »Rolling Jubilee« -, ter uličnih umetnikov kot je Banksy, ki združuje tehnike »preusmerjanja« z urbanimi grafiti in s pomočjo »betonskih platen« pošilja močna protikulturna sporočila.

Nadaljevanje na: http://zofijini.net/nevidni-okovi-potrosnistvo-dolg-in-zavest/

Colin Jenkins

Prevedla Nina Šimanovič

Vir: http://www.hamptoninstitution.org/consumerism.html#.U2oBrFfzEgg