Tagged: Anja Radaljac

Maskirane linije

Leta 2013 je v Bangladešu ob kolapsu zgradbe, v kateri so bile med drugim tudi šivalnice za več zahodnjaških modnih hiš s t.i. »hitro modo«, umrlo 1134 ljudi. Ena od modnih hiš, ki so sodelovale s šivalnicami v Rana Plazi, je bil tudi Primark, katerega prepoznavni znak so cene oblačil, ki so še nižje od cen pri konkurenci. Ob odprtju Primarkove poslovalnice v ljubljanskem BTC se je kupk_cev trlo; pripeljale_i se niso le iz vseh koncev Slovenije, temveč so se s posebnimi, samo za ta namen vzpostavljenimi avtobusnimi linijami pripeljale_i denimo tudi iz sosednje Hrvaške.

Obenem pa je to – vsaj kolikor je meni znano – prvo odprtje modne poslovalnice s hitro modo pri nas, ob katerem se je odvil protest; skupina aktivistk_ov iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je odprtju trgovine nasprotovala iz okoljskih in etičnih razlogov; opozarjale_i so na izjemen okoljski pritisk, ki ga predstavlja tekstilna industrija (zelo visoka poraba pitne vode, onesnaževanje rek, ogromni izpusti toplogrednih plinov, obsežna uporaba zdravju škodljivih snovi, ustvarjanje neznosne količine odpadkov, ki se jih pretežno ne reciklira itd.) ter na kolonialistične delovne prakse, ki jih industrija hitre mode uveljavlja v manj ekonomsko razvitih državah (dolgi delavniki, nepravično plačilo in njegovo izostajanje, delo brez pogodbe o delovnem razmerju, diskriminacija na delovnem mestu, preprečljive nesreče pri delu, slaba higiena in slaba varnost delovnih prostorov, izpostavljenost številnim nevarnim kemikalijam pri procesu dela), pa tudi na sistemske težave hitre mode (npr. kapitalistično zasledovanje nenehnega produciranja novih in novih produktov).

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/maskirane-linije/

Anja Radaljac

O promociji literature in o literaturi kot promociji

Slovenska literatura: okus po domu, okus po Evropi. Okus po alpskem mleku.

Letos sem, priznam, le stežka našla nekaj predavanj/debat/pogovorov, ki so me na sejmu pritegnili, in še manj takšnih, o katerih bi se mi zdelo smiselno spisati novinarsko poročilo oz. komentar. Letošnji program se mi je v splošnem zdel nekoliko pust, neorganiziran, predvsem pa – kar zadeva literaturo in dogodke, povezane z leposlovjem oz. umetnostjo – prežvečen.

Iz sivine povprečja dogodkov in tem je po mojem mnenju izstopal predvsem sklop dogodkov na Založniški akademiji, ki se je (se naj bi) ukvarjal s slovensko literaturo kot blagovno znamko. Fino, zelo fino. Škoda, da sta kar dva od treh dogodkov odpadla. Šlo je za naslednji predavanji: Claudius Niessen: Kje in kako povečati vidnost nacionalne literature ter Aljoša Bagola: Kako iz (slovenske) literature ustvariti blagovno znamko. Ampak ker me je tema res pograbila s svojo smiselnostjo (v nasprotju z dogodkoma, kot sta bila denimo zloglasna predstavitev knjige (in še kaj) z naslovom Nova levica in krščanstvo ali pogovor Učne težave naših učenk in učencev, ki bi svoje mesto verjetno bolj ustrezno našel kje drugje), sem se udeležila okrogle mize Slovenska literatura kot blagovna znamka, ki je ostala na programu. Na debati so sodelovali Andrej Blatnik, Barbara Koželj Podlogar, Aleš Novak in Maja Hawlina, pogovor je povezovala Renata Zamida.

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/kritika-komentar/na-toriscu/slovenska-literatura-okus-po-domu-okus-po-evropi-okus-po-alpskem-mleku/

Anja Radaljac