Tagged: Anže Voh Boštic

Skrita cena izposoje koles v Ljubljani: oglasni plakati na vsakem koraku

Kako je ljubljanska občina v zameno za sistem BicikeLJ dovolila dodatne oglasne površine v z reklamami zasičenem mestu.

Maja 2011 je pričelo delovati prvih 30 postaj v ljubljanskem javnem sistemu za izposojo koles BicikeLJ. V naslednjih desetih letih si je kolesa po podatkih ljubljanske občine izposodilo več kot 200.000 ljudi. Do konca tega leta se bo število postaj in koles v sistemu skoraj potrojilo – na predvidenih 80 postaj in 800 koles.

Uporaba sistema je zelo ugodna, saj je praktično brezplačna. A sama postavitev postaj in upravljanje s sistemom nista zastonj.

Podjetje Europlakat je v okviru projekta BicikeLJ v Ljubljani pridobilo dovoljenje za uporabo javnih površin za namene zunanjega oglaševanja.

V zameno za storitev so pridobili lokacije za več kot 400 oglasnih lokacij – velikih obcestnih plakatov (billboardov), velikih in malih svetlobnih vitrin. V zadnjih letih je v zameno za dodatna postajališča v sistemu BicikeLJ občina Europlakatu dovolila postavitev oglasnih vitrin tudi v starem mestnem jedru.

Europlakat zadovoljstvo občanov s sistemom BicikeLJ preverja z anketami. Anketirani na sistem, ki omogoča brezplačno izposojo koles, gledajo z odobravanjem. A Europlakat v teh anketah občanov ne obvešča o ceni tega sistema – povečanje plakatiranja v mestu, ki ga lahko zaradi velikih panojev in reklam v starem mestnem jedru uvrstimo med bolj agresivno zunanje oglaševanje.

Zato bomo ceno sistema BicikeLJ v povezavi s širšo problematiko (prekomernega) oglaševanja v mestih v tej multimedijski zgodbi predstavili mi.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/skrita-cena-izposoje-koles-v-ljubljani-oglasni-plakati-na-vsakem-koraku/

Anže Voh Boštic, Metod Blejec, Taja Topolovec in drugi

Astroturfing

Tridelno poročilo portala »Pod črto« o pojavu Astroturfinga v Sloveniji. Na Twitterju se pojavljajo profili z ukradenimi profilnimi slikami, ki praktično izključno širijo ideje največje vladne stranke. Njihovo delovanje vzbuja sum, da gre za neavtentično politično delovanje.

Astroturfing (1. del): lažni Twitter profili, ki napadajo kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Astroturfing (2. del): kako potekajo napadi na kritike stranke SDS

https://podcrto.si/astroturfing-2-del-kako-potekajo-napadi-na-kritike-stranke-sds/

Astroturfing (3. del): sovraštvo pod taktirko politikov in mnenjskih voditeljev SDS

https://podcrto.si/astroturfing-3-del-sovrastvo-pod-taktirko-politikov-in-mnenjskih-voditeljev-sds/

Astroturfing: od orodja za marketing do političnih zlorab

O pojavu astroturfinga se v medijih in družbi nasploh v zadnjih letih precej govori. V ZDA so pričeli pojav bolj sistematično analizirati po zmagi Baracka Obame na predsedniških volitvah leta 2008. Obamovi nasprotniki so takrat pričeli uporabljati astroturfing za podžiganje upora med volivci proti Obamovim politikam. To so bile predvsem korporacije in gospodarske lobistične skupine, ki so poskušale preprečiti sprejetje nove zakonodaje na področju zdravstvenega varstva in varovanja okolja. Ta zakonodaja in z njo nove omejitve ter regulacija so namreč za korporacije predstavljale dodatne stroške pri poslovanju.

Ponoven pospešek je debata o astroturfingu dobila ob volitvah leta 2016, ko je množica lažnih Facebook profilov podpirala bodisi izvolitev Donalda Trumpa bodisi Hillary Clinton in s tem po mnenju političnih analitikov želela vnesti čim več razdora v ameriško družbo. Za precej lažnimi profili posameznikov naj bi po ugotovitvah ameriških obveščevalcev v resnici stale ruske tajne službe.

A na samem začetku astroturfing ni bil orodje političnega vplivanja na ljudi. Bil je predvsem način podjetij za pridobivanje novih strank – oziroma poskus spreminjanja navad potrošnikov.

Izvor astroturfinga strokovna literatura prepoznava v kampanji Hugha Moora iz leta 1909. V tistem času je bilo običajno, da so ljudje pri pitju vode iz javnih vodnjakov ali pitnikov uporabljali isti pločevinasti kozarec. Kozarec je bil priklenjen na verižico ob pitniku, ljudje pa so si ga podajali iz roke v roko. Moore je pričel izdajati pamflet, ki je opozarjal na zdravstvena tveganja deljenja javnega kozarca ob pitnikih pri prenosu različnih bolezni. Poimenoval ga je kar »kozarec smrti«.

A Hugh Moore je bralcem pamfleta zamolčal pomembno informacijo. Pamflet ni bil produkt nekega posameznika, ki ga je skrbelo javno zdravje. Moore je bil solastnik podjetja, ki je prodajalo papirnate kozarce za enkratno uporabo. Uporaba takšnih kozarcev namesto pločevinastega ob pitnikih bi pomenila več zaslužka za njegovo podjetje.

Astroturfing je bil na začetku torej način, kako za nek komercialen produkt ustvariti lažno podporo pri ljudeh. Potrošniki seveda precej bolj zaupajo mnenju ostalih potrošnikov kot pa mnenju podjetja, ki produkt prodaja. Lažna pozitivna mnenja pri potrošnikih pa pomenijo več prodanih izdelkov.

Iz te lažnosti oziroma zavajanja izhaja tudi izraz astroturfing. Gre za nekoliko teže prevedljivo besedno igro. »Astroturf« je angleška beseda za znamko umetne trave – takšne, ki jo na primer najdemo na umetnih igriščih za nogomet. Takšno travo je treba »od zgoraj« položiti na igrišče – v nasprotju s pravo travo, ki raste iz zemlje in korenin »od spodaj navzgor«. Podobno velja za družbena gibanja. »Pristna« (»grassroots«) gibanja naj bi se začela »od spodaj«, saj črpajo iz najnižjih, najbolj osnovnih gradnikov družbe – navadnih državljanov, ki so kot posamezniki brez političnega vpliva, moč pa jim daje prav njihova združitev v želji po izpolnitvi nekega točno določenega cilja. Takšna »grassroots« gibanja zato ostali državljani pojmujejo kot nekaj pristnega in iskrenega – nekaj, česar ne dirigirajo vplivni politični ali gospodarski interesi »od zgoraj«, temveč dejanski interesi ljudstva. Če bi želeli sloveniti besedo astroturfing, bi bil primeren izraz »ustvarjanje lažne javnosti«.

Ker grassroots gibanja uživajo visoko stopnjo legitimnosti, so izjemno vabljiva za korporacije ali politične vplivne posameznike. Posnemanje takšnega gibanja lahko slednjim prinese precejšnjo družbeno moč. Eden izmed najbolj znanih primerov takšnega lažnega gibanja so najrazličnejša društva za branjenje svobode kadilcev. Ta društva izgledajo kot skupnost navadnih državljanov, ki jih moti preveliko poseganje države v njihovo svobodo pri kajenju. V resnici pa delovanje mnogih takšnih gibanj finančno podpira tobačna industrija. Oziroma v nekaterih primerih je industrija celo skriti ustanovitelj teh gibanj.

Anže Voh Boštic

Vir: https://podcrto.si/astroturfing-1-del-lazni-twitter-profili-ki-napadajo-kritike-sds/

Množična prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu

Razkrili množično prodajo lažnih ocen izdelkov na Amazonu, kar je strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe. Koliko je mogoče zaslužiti kot “ocenjevalec”?

Spletni prodaji posel cveti. Zaradi pandemije se najrazličnejši izdelki vse bolj številčno prodajajo prek interneta, največji spletni trgovec Amazon pa ima v ponudbi več kot dvanajst milijonov izdelkov, skupaj z drugimi ponudniki, ki svoje izdelke prodajajo prek njihove platforme, pa celo več kot 350 milijonov artiklov. A zaradi velike konkurence morajo prodajalci za boljšo prodajo uporabiti različne prijeme. Treba je izstopati.

Eden od načinov, kako to doseči, so pozitivni opisi izdelkov. To je sicer povsem legitimna in tudi za kupca koristna stvar, a le, če se ta lahko zanese na resničnost zapisanega. Kar so uporabniki že dlje časa namigovali, pa zdaj potrjuje skupina Which?, ki je odkrila organizirano in predvsem množično prodajo lažnih ocen za izdelke na Amazonu. Lažne petice pomenijo višjo uvrstitev na seznamu, to pa posledično več klikov in nakupov. Prodaja lažnih ocen izdelkov na Amazonu je sicer strogo v nasprotju z Amazonovimi pogoji uporabe.

Denar in brezplačni izdelki

Pri Which? so našli deset spletnih strani, ki so ocenjevalcem ponujale v povprečju dobrih pet evrov zaslužka za pozitivni opis, poroča Sky News. K oddaji pozitivne ocene so uporabnike spodbujali tudi tako, da so jim v zameno ponudili brezplačne izdelke. Amazonov predstavnik se je sicer na očitke odzval, da “spletni trgovec nemudoma umakne lažne ocene in ukrepa zoper vsakogar, ki je vpleten v zlorabo”.

Kako prepoznati lažen opis

• Bodite skeptični, še posebno, če opazite, da izbrani izdelek v določeni kategoriji zelo izstopa po številu komentarjev z drugimi izdelki.
• Vzemite si čas in komentarje preberite večkrat in vedno znova. Bodite pozorni, če so si med seboj zelo podobni.
• Pri blagovnih znamkah, ki jih ne poznate, preverite, ali imajo svojo uradno spletno stran z jasnimi kontaktnimi podatki.
• Previdni bodite pri izdelkih z veliko slikami ali video posnetki. Prodajalci lahko spodbujajo lažne ocenjevalce, da k opisom dodajajo več fotografij in videoposnetkov.

Prodajalci so lahko v enem koraku kupili celo pakete lažnih pozitivnih ocen in opisov. Za posamezni opis, tako BBC, pa so morali odšteti približno 17 evrov. Če so želeli več, so lahko izbirali med ponudbo dobrih 700 evrov za 50 kupljenih ocen ali slabih 9200 evrov za 1000 najbolj sladkih opisov izdelka, ki morda še zdaleč ni vreden svojega denarja. A to so ocenjevalci seveda morali zamolčati. Kako velika je industrija lažnih ocen, govori številka, da je peterica od omenjenih desetih prodajalcev storitve lažnega ocenjevanja v svojih evidencah, lahko rečemo na svoji plačilni listi, imela več kot 702.000 ocenjevalcev izdelkov.

Pisci po nareku

Ocenjevalci, ki so zaslužili od enega do več kot deset evrov za posamezni komentar, so lahko sodelovali celo v shemah zvestobe, s katerimi so si za nagrado prislužili premium izdelke, kot so otroške igrače ali športnorekreacijski pripomočki. Posredniki, ki jih je Which? vzel pod drobnogled, so svojim priložnostnim ocenjevalcem ponujali celo brezplačno izobraževanje, natančne napotke, kako spisati pozitivni komentar, da se Amazonu ne bo zdel sumljiv. Svetovali so jim denimo, da morajo izdelek oceniti oziroma opisati z vsaj dvema stavkoma in priložiti kakšno fotografijo.

Natalie Hitchins z Which? je angleško vladno upravo za konkurenco in trge (CMA) pozvala, da se nemudoma lotijo problema, ki ga povzročajo lažni opisi. Meni, da mora regulator poiskati te “pisce po nareku” in k odgovornosti zavezati spletna mesta, ki ne bodo zaščitila svojih uporabnikov. “Če tega vlada ne bo mogla storiti, mora nujno okrepiti spletno zaščito potrošnikov,” je dejala Hitchinsova. Prejšnja preiskava potrošniške skupine je namreč odkrila tudi na desetine facebook skupin s prodajalci, ki so ponujali plačilo ali druge ugodnosti v zameno za lažne pozitivne ocene in komentarje. Po razkritju sta Facebook in Ebay s CMA podpisala sporazum, s katerim sta se družbi zavezali, da se bosta trudili bolje prepoznati, raziskati in se odzvati na lažne in zavajajoče ocene. Hitchinsova je prepričana, da bi morali več v tej smeri storiti tudi Amazon in drugi spletni trgovci. “Proaktivno bi morali preprečiti, da na njihova spletna mesta ne bi prodrli lažni komentarji in bi potrošniki lahko zaupali njihovim mnenjem.”

Pri Amazonu sicer navajajo, da s tehnološkimi podjetji sodelujejo pri identifikaciji spornih uporabnikov, a izpostavljajo, da problemu prodajalci prek spleta sami nikakor niso kos. Pri RepricerExpress so izračunali, da obiskovalci spletnega trgovca vsako uro ustvarijo za 17 milijonov prometa.

V pomoč uporabnikom pri odkrivanju lažnih ocen je lahko spletna aplikacija ReviewMeta, ki na podlagi različnih kriterijev oceni, ali je ocena lažna ali pristna. Upošteva dolžino opisa, preveri, kako pogosto uporabnik ocenjuje izdelke, ali redno podeljuje pet zvezdic, če so v njegovem opisu besede, ki jih uporablja tudi prodajalec izdelka na svoji spletni strani, je izdelek tudi sam kupil na Amazonu ali ne. Morda vam bo pri naslednjem nakupu v pomoč. Raziskave, narejene konec lanskega leta, namreč razkrivajo, da je kar 43 odstotkov opisov in ocen na Amazonu lažnih.

Gregor Grosman

Vir: https://www.vecer.com/svet/placani-ocenjevalci-na-amazonu-mnozicna-prodaja-laznih-ocen-izdelkov-na-amazonu-koliko-je-mogoce-zasluziti-kot-ocenjevalec-10235573

Ob sprejemanju protitobačne zakonodaje: množenje kršitev oglaševanja cigaret

Na klopeh poslancev je protitobačni zakon, ki bi prepovedal oglaševanje tobačnih izdelkov. Kršitve oglaševanja so v zadnjih treh letih poskočile za nekajkrat.

Milijonski dobički od prodaje cigaret so za slovenske trgovce preveč mamljivi, da bi se odpovedali nezakonitemu oglaševanju tobačnih izdelkov. Kot kažejo podatki tržnega inšpektorata, ki smo jih pridobili z zahtevo po dostopu do informacij javnega značaja, so kršitve protitobačnega zakona v zadnjih treh letih glede na obdobje 2010–2013 poskočile za nekajkrat.

Trenutni zakon o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov (ZOUTI) trgovcem dovoljuje le oglaševanje znamke cigaret in ostalih tobačnih izdelkov. Kupcev pa ne smejo spodbujati k nakupu tobačnih izdelkov. Tako je na primer prepovedano izpostavljanje škatlic cigaret nekega proizvajalca v svetlobnih okvirjih ali na prodajnem pultu.

Kljub prepovedi pa poskušajo slovenski trgovci na najrazličnejše načine kupce spodbujati k nakupu tobačnih izdelkov. Čeprav ZOUTI predpisuje kazen 2000 evrov za takšno nelegalno oglaševanje, si trgovci glede na neprimerno višje dobičke od prodaje cigaret takšne kazni lahko privoščijo.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/ob-sprejemanju-protitobacne-zakonodaje-mnozenje-krsitev-oglasevanja-cigaret/

Anže Voh Boštic