Tagged: Apple

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja

Zakaj in (kako) načrtno zastaranje in kapitalizem ustvarjata slabe izdelke.

V tem video eseju Our Changing Climate o podnebnih spremembah, preverjamo, zakaj se načrtno zastaranje dogaja in kako ustvarja odpadke in emisije. Natančneje pokažemo, kako je načrtno zastaranje simptom poznega kapitalizma in kako podjetja, kot je Apple, uporabljajo zaznavno in načrtno zastaranje, da stranke kupujejo več njihovih izdelkov. Apple načrtno zastaranje v svojih baterijah in strojni opremi uporablja na način, da ko se njihova garancija izteče, naprave na splošno začnejo odpovedovati. Zaradi načrtnega zastaranja so Apple že večkrat tožile različne kampanje gibanj, ki se zavzemajo za pravico do popravila (Right to Repair) in tudi vlade, kot je francoska, ki trdijo, da Apple namerno upočasnjuje telefone, otežuje njihovo popravilo in na splošno izdeluje telefone in računalnike s krajšo življenjsko dobo. Načrtno zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, ki prežema veliko velikih korporacij, ker pomeni večjo potrošnjo in posledično več dobička.

Prirejeni transkript:

Decembra 1924 so se vodje največjih proizvajalcev žarnic iz vsega sveta sestali v Ženevi, da bi skovali zlovešč načrt. V pogovorih so določili omejitve za življenjsko dobo žarnic, ki jih proizvajajo. Ideja je bila, da bi morali kupci, če bi žarnice odpovedale hitreje, kupiti več njihovih izdelkov. V tem video eseju bomo analizirali to idejo o namenskem ustvarjanju slabih izdelkov, da bi na ta način spodbujali prodajo, kar je simptom poznega stadija kapitalizma, ki so ga od takrat poimenovali načrtno zastaranje. Kot bomo videli, lahko ima to zastaranje drastične posledice na naše denarnice, tokove odpadkov in celo na naše podnebje.

Kaj je načrtno zastaranje?

Korporacije ustvarjajo zastaranje na dva osnovna načina: načrtno zastaranje in zaznano zastaranje. Obe praksi sta namenjeni temu, da se izdelek zdi ali dejansko postane neuporaben, da bi na ta način spodbudili prodajo. Načrtno zastaranje se zgodi, ko podjetje izdela napravo, ki odpove pred njeno realno življenjsko dobo. To običajno pomeni šibkejšo žarilno nitko, plastično ohišje ali krhek stekleni zaslon, ki omejuje trpežnost blaga. V primeru srečanja elektroenergetskih podjetij iz 1920-ih, ki je postalo znano kot kartel Phoebus, so to načelo uporabili za žarnice. Kartel Phoebus je življenjsko dobo svojih izdelkov prepolovil iz 2000 na 1000 ur, tako da bi morali potrošniki kupiti dvakrat več žarnic kot pred tem.

Kaj je zaznano zastaranje?

Na drugi strani zastarelosti je bolj abstrakten fenomen zaznane zastarelosti. Pomislite na novi telefon, ki ste ga kupili, ali na nov slog oblačil, ki si jih ravno ogledujete, ali celo na novo letošnjo linijo dostavnih vozil. Vse to so primeri zaznane zastarelosti. Ko podjetja izdajo na trg svojo novo linijo izdelkov, gredo njihovi starejši izdelki hitro iz mode ali postanejo manj zaželeni. Da bi še naprej kupovali njihovo blago, korporacije dosledno tržijo svoje najnovejše linije tako, da se zdi, kot da je izdelek, ki ste kupili šele pred letom dni, že starina, čeprav v večini primerov starejši izdelek še vedno brezhibno deluje. Tovrstna zaznana zastarelost je še posebej razširjena pri avtomobilih, tehnologiji in modi, ker so ta potrošniška blaga preoblikovana v statusne simbole. Če želite vzdrževati in ohranjati svoj videz, zgrabite najnovejši model iPhona. Če želite izgledati dobro, kupite oblačila najnovejšega sloga, ki ste jih videli v oglasu na Instagramu. Toda kako in zakaj načrtno in zaznano zastaranje deluje na nas?

Kako deluje načrtno zastaranje?

Kot smo pravkar ugotovili, smo moderne zastarelosti lahko deležni v različnih oblikah: od krhkih delov, ki se zlahka zlomijo, do v ohišje zalepljenih baterij, ki jih ne moremo zamenjati, do estetskih nadgradenj, ki prejšnje različice naredi za nemodne. Zdi se, da so mojstri vseh teh metod pri podjetju Apple. Apple je eden izmed treh največjih proizvajalcev telefonov na svetu in hkrati eno najbogatejših podjetij na svetu. Deloma je tržno prevlado tega tehnološkega giganta ustvarila okolju nevarna kombinacija zaznanega in načrtnega zastaranja, zaradi česar potrošniki vsaki dve ali tri leta kupijo povsem nov iPhone. Za iPhone se vse začne z baterijo. Po približno dveh do treh letih največje zmogljivosti, se baterija v iPhonu začne obrabljati. Če želite baterijo zamenjati, to ni tako preprosto, da bi lahko enostavno odprli zadnji pokrov telefona in vstavili novo baterijo. Odvisno od različice iPhona, boste samo za to, da zamenjate izpraznjeno baterijo, potrebovali posebne izvijače, odstranjevalce lepila, priseske in morda celo spajkalno pištolo. V pogovoru z ekipo priljubljene tehnične DIY (naredi si sam) spletne strani iFixit so baterijo iPhona opisali kot »uro prezgodnje smrti, ki jo vgrajujejo z namenom povečanja prodaje iPhonov, tako da skrajšujejo njegovo življenjsko dobo.« Appleova normalizacija vgrajene baterije, ki smo jo pred dobo iPhona v mobilnih telefonih videli le redko, spodbuja kupce, namesto da bi se potrudili zamenjati staro baterijo, k nakupu novega telefona. Če pa vendarle želite, da vam Apple zamenja baterijo ali popravi kakšno drugo škodo na vaši napravi, boste za to morali plačati veliko denarja. Včasih tudi do 50–70% prvotne cene telefona. To pa zato, ker svojega iPhona ne morete kar odpeljati v katerokoli servisno delavnico. iPhone smejo popravljati samo Appleove prodajalne in Applovi pooblaščeni servisi. Če so stroški popravila tako visoki, pravkar pa je izšel tudi najnovejši model iPhona, je težko, da se ne bi raje pobahali z novo napravo. To je še ena ovira ponovni rabi telefona, zmanjšanju potrošnje in na koncu zmanjševanju vpliva na okolje. Nenazadnje pa Appleova garancija pokriva vaš pravkar kupljeni iPhone samo za eno leto, kar je precej pred dve do tri letnim obdobjem, ko Appleova strojna oprema običajno prične odpovedovati. Bistvo je v tem: nobena od teh praks ni potrebna za proizvodnjo ali prodajo Applovih izdelkov; Apple se je namerno odločil, da bo to vgradil v svoje oblikovanje izdelkov in poslovni načrt, ker so ti koraki potrebni, da lahko Apple postane tehnološki velikan in kapitalistična pošast. Apple dejansko priznava kako dolgo pričakuje, da bodo njihove naprave delovale: sedem let. Po sedmih letih njihovi izdelki, po njihovih besedah, »zastarajo«. Toda ali ni sedem let za telefon ali računalnik kar veliko časa? Morda se nam to danes zdi veliko, toda pred pojavom te iPhone paradigme, bi se potrošiti 1000$ (825€) za nek izdelek, ki bo v največ sedmih letih zastarel, zdelo popolnoma nerazumno. Mnogi od nas smo tako obkroženi z načrtno in zaznano zastarelostjo, da smo pripravljeni misliti, da je lastništvo neke naprave za sedem let dejansko dolgo obdobje. In tudi če njihovi telefoni dejansko zdržijo polnih sedem let, Apple z nenehnim trženjem svojih telefonov z estetiko, življenjskim slogom in statusom, ustvarja zaznavno zastarelost. Celo tisti zeleni oblaček v iMessage nam sporoča, da so vsi drugi telefoni nekako slabši od aktualnega. Torej, če bi Apple resnično želel, da še naprej uporabljamo njihov telefon, bi vnam ponudil daljša jamstva ali ustvaril bolj trpežno in bolj enostavno popravljivo tehnologijo. A tega ne storijo, ker ko enkrat osvojite trg tako kot je to uspelo njim, zastaranje postane precej donosno. Apple pa je le eden izmed številnih primerov zastarelosti v kapitalizmu. Obstajajo Epsonove zaščitene kartuše s črnilom, komaj kaj spremenjene nove izdaje šolskih učbenikov in celo Tesla se zdi, da gre s svojo nenaklonjenostjo do neodvisnih avtomehaničnih servisov, v smeri, ki je izjemno podobna strategiji Appla. Tako načrtovana kot tudi zaznana zastarelost vodita do kupa popolnoma delujočih telefonov v predalih vaših pisalnih miz, kot tudi do 50 milijonov ton elektronskih odpadkov vsako leto. Te poslovne prakse močno otežujejo prizadevanja, da bi sprejeli podnebju prilagojene ukrepe, kot je ponovna uporaba in zmanjšanje potrošnje. Skratka, proizvajanje zastarelosti spodbuja potrošništvo in poslabšuje stanje okolja v svetu, ki že tako ali tako preveč troši. Če gre očitno za prakso, ki je slaba za naše denarnice, dobro počutje in okolje, kako jo lahko ustavimo?

Nov ekonomski model

Na srečo obstaja veliko različnih kratkoročnih in dolgoročnih rešitev za odpravo načrtne zastarelosti. Na individualni ravni si je v prvem koraku preprosto treba vzeti čas za popravilo, skrb in ponovno uporabo dobrin. A kot smo pravkar videli, je podjetjem v interesu, da vam to čim bolj otežijo – tako z življenjsko dobo svojih izdelkov, kot z vplivanjem na vašo miselnost z oglaševanjem. Kar pomeni, da so kampanje pravice do popravila in različni sodni primeri proti tehnološkim velikanom, bistveni za lajšanje nepotrebnega bremena, ki je na potrošniku. V splošnem pa morajo biti podjetja, kot je Apple, prisiljena spremeniti svoje poslovanje. Francija že ima zakone o načrtni zastarelosti, podjetja, kot je Fairphone (pošteni telefon) pa kažejo, da je dejansko mogoče izdelati telefon z daljšo življenjsko dobo, ki ga lahko enostavno tudi popravimo. Baterijo na Fairphoneu je mogoče zamenjati v približno osmih minutah. Zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, zato če želimo ustvariti svet, v katerem so trajni in trajnostni proizvodi norma, moramo sprejeti novo miselnost in zgraditi nov ekonomski sistem, ki se bo na vsaki stopnji procesa vprašal: »ali dejavno prispeva k uspešnemu skupnemu sožitju ljudi in narave, kot enoten integralen sistem na tem planetu? Če je odgovor da, dobi zeleno luč. Če ne, dobi rdečo luč. Pika.« Če vse to zveni težko ali nemogoče, nam znanost pove, da drugače sploh ne more biti. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja vemo, da se bodo svetovne temperature zvišale, če jih ne bomo nadzorovali, vendar smo od takrat zelo malo napredovali. Svet in v tem smislu tudi naša ekonomija se morata spremeniti, odprava načrtnega zastaranja pa je le korak na poti do bolj pravičnega in bolj trajnostnega ekonomskega sistema.

Napotila:
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/ 
https://tehtnica.wordpress.com/tag/nacrtno-zastaranje/ 
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/ 
https://www.cpu-reuse.com 
https://eustore.ifixit.com

EU: Dovolj je elektronskih naprav za enkratno uporabo! Biti morajo trajne in popravljive.

Tako EU kot kupci želijo, da bi proizvajalci izdelovali trajnejše elektronske naprave

Evropski parlament kot tudi Evropska komisija sta v času pandemije najavila, da bo EU od proizvajalcev elektronskih naprav zahteval zagotovilo o daljšem času delovanja in možnosti lažjega popravila. V letu 2021 bomo videli, ali bo to zaživelo v praksi.

Pandemija covida-19 je močno posegla v vsakdanjik večine evropskih prebivalcev. Zaradi izolacije in prekinitve medsebojnih druženj kot tudi zaradi morebitnega šolanja od doma ali dela od doma je velika večina odvisna od svojih elektronskih naprav.

Številni pa so se znašli v zagati, če so se njihove elektronske naprave pokvarile oz. so prenehale ustrezno delovati. Večkrat se je zgodilo, da tako nakup kot tudi servis nista bila mogoča zaradi prepovedi prodaje nenujnega blaga in storitev. Rešitev so bili sicer nakupi na daljavo, toda zaradi obremenjenosti trgovcev in dostavnih služb je to pomenilo vsaj nekajdnevno čakanje na pošiljko, če ne celo tedensko.

Življenjski roki predvsem elektronskih naprav so kratki, saj so oblikovane zgolj za enkratno uporabo in kmalu postanejo zrele za odpad, ker nadgradnja programske opreme ni mogoča ali pa je njihovo popravilo mogoče le na pooblaščenih servisih in je velikokrat dražje od nakupa nove naprave.

Pozivi, naj bodo elektronske naprave narejene trajnostno, da bodo lahko delovale več let in jih bo lažje popraviti ob morebitnih okvarah, so naleteli na posluh tudi v Bruslju. Evropski poslanci so konec lanskega novembra sprejeli resolucijo o bolj trajnostnem enotnem trgu, s katero želijo spodbuditi vnovično uporabo in popravila in ukrepati proti krajšanju življenjske dobe proizvodov.

Evropsko komisijo so pozvali, naj kupcem omogoči t. i. pravico do popravil, ki bi morala postati ugodnejša, bolj sistematična in stroškovno privlačnejša, bodisi s podaljšanjem garancije, garancijo za nadomestne dele ali boljšim dostopom do informacij o popravilu in vzdrževanju.

Med cilji resolucije je tudi podpora trgovanju z rabljenim blagom, pozvali pa so tudi k ukrepom proti prekratki življenjski dobi proizvodov in znova tudi k uvedbi sistema enotnih polnilnikov elektronskih naprav, da bi zmanjšali količino elektronskih odpadkov.

Evropski parlament pa se je tudi zavzel za uvedbo sistema označevanja proizvodov glede na njihovo življenjsko dobo (npr. števcev uporabe in jasnih informacij o predvideni življenjski dobi proizvodov).

Pobude in želje evropskih poslancev naj bi podpirale tudi države članice oz. Evropski svet in še posebej Evropska komisija, ki je leta 2019 objavila evropski zeleni dogovor, katerega ključni cilj je podnebno nevtralen EU do leta 2050.

Zeleni načrti Evropske komisije

Evropska komisija je lanskega marca sprejela nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki je po njenih navedbah eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora. Načrt je zelo velikopotezen, saj naj bi EU z ukrepi zagotovil, da bodo izdelki na trgu EU-ja zasnovani tako, da bodo trajali dlje in jih bo lažje znova uporabiti, popraviti in reciklirati ter da bodo v največji mogoči meri vključevali reciklirane surovine. Prepovedano pa naj bi bilo uničenje neprodanega nepokvarljivega blaga.

Francija prehiteva EU

V EU-ju se že nekaj časa pojavljajo pozivi k ukrepom proti tehnološkim velikanom, še posebej glede proizvajalcev mobilnih naprav, kot so denimo Samsung, Huawei in Apple, da oblikujejo pametne naprave, ki jih je mogoče preprosto razstaviti in popraviti. Medtem ko je EU še v fazi teorije, je Francija z začetkom leta uvedla obvezne oznake, s katerimi imajo vsi pametni telefoni, prenosniki, televizorji, pralni stroji in električne kosilnice, ki se prodajajo v Franciji, oceno popravljivosti.

Francija razvršča izdelke na podlagi: težav pri demontaži, vključno z zahtevanim orodjem in tem, kaj drži stvar skupaj (lepilo, vijaki …); kako preprosto je dobiti nadomestne dele; cene popravil … Omenjena francoska zakonodaja vključuje tudi promocijo rabljenih rezervnih delov, podatke o trajanju posodobitev programske opreme in sklad za popravila, ki prispeva k stroškom popravila.

Slovenska vlada je spomladi državljane obdarila s turističnimi vavčerji, s katerimi je želela pomagati slovenskemu turizmu. Francija pa se je denimo odločila, da bo vsakemu državljanu izplačala 50 evrov za popravilo koles, s čimer naj bi povečala uporabo tovrstnih prevoznih sredstev med pandemijo.

Raziskava Eurobarometra je pokazala, da bi 77 odstotkov državljanov EU-ja svoje naprave raje popravilo kot zamenjalo. 79 odstotkov vprašanih pa meni, da bi morali biti proizvajalci dolžni omogočiti popravilo digitalnih naprav ali zamenjavo njihovih posameznih delov.

Potrošniške organizacije: Naprave morajo delovati dlje

Pravica do popravila ni rešitev. Potrošniške organizacije se zavzemamo, da bi morali imeti izdelki zagotovljeno daljšo dobo delovanja,“ poudarja Boštjan Okorn iz slovenske zveze potrošnikov (ZPS). Elektronski in električni izdelki imajo zdaj tudi v Sloveniji zagotovljeno nekajletno garancijo, ki se lahko ob dodatnem plačilu še podaljša. Toda zaplete se, ko izdelek zaradi okvare konča na popravilu. Zakonsko je sicer določen 45-dnevni rok za popravilo, toda izdelek, ki je slabo izdelan, je lahko večkrat deležen popravila. To pomeni, da ga kupec v času popravila, ki se lahko zaradi slabe kakovosti izdelka podaljša, ne more uporabljati. Če bi bil izdelan za daljši čas uporabe, teh težav ne bi bilo.

Še posebej problematični so mobilni telefoni. Nekateri proizvajalci, denimo Apple, skušajo celo ovirati popravila na nepooblaščenih servisih. Mobilne naprave so oblikovane tako, da uporabnik ne more sam zamenjati okvarjene baterije, na trgu pa je še vedno veliko naprav, ki imajo zastarelo programsko opremo, za katero proizvajalci ne omogočajo več nadgradnje.

Krive so tudi potrošniške navade

Raziskovalni projekt evropske potrošniške organizacije BEUC, imenovan Promt (Preizkušanje zastarelih izdelkov z več deležniki), ki poteka od leta 2019 do 2023, skuša ugotoviti, kako zagotoviti, da bi se izdelki uporabljali dlje, kar ustvarja krožno gospodarstvo, ki koristi tako potrošnikom kot okolju.
Potrošniki si želijo dolgotrajnejših izdelkov in menijo, da se njihove naprave po navadi pokvarijo veliko prej, kot bi se smele. Prav tako nekaterih aparatov preprosto ni mogoče popraviti.

Toda tudi številne naprave se ne uporabljajo tako dolgo, kot bi se jih lahko, ker jih kupci opustijo in jih zamenjanjo za novejše različice, med drugim ugotavljajo v potrošniški organizaciji: “Pomislite na pralni stroj, ki se ne bo zagnal, hladilnik, ki pušča kmalu po nakupu, delujoč telefon, ki konča v predalu, ker so vam ponudili novega, ali pokvarjen aparat za kavo brez rezervnih delov.”

Proizvajalci in kupci morajo uskladiti ta vprašanja, da bi izdelki zdržali dlje. V EU-ju so zavrženi hladilniki, računalniki, tiskalniki in kavni aparati med najhitreje naraščajočimi odpadki, ki se letno povečajo za dva odstotka. Zgodnja zamenjava izdelkov predstavlja obremenitev proračunov kupcev in naravnih virov, kar vodi do čezmerne porabe materialov za izdelavo novih izdelkov, še opozarjajo.

Kaj pa so prioritete potrošniških organizacij?

Prizadevamo si, da bi proizvajalci jamčili določeno obdobje vzdržljivosti izdelkov (denimo 10 let, v predlogu sta minimalno dve leti) in v tem obdobju prevzeli odgovornost za morebitne okvare in napake. Dokaz, da je z izdelkom nekaj narobe, bi moral s kupca preiti na proizvajalca vsaj v prvem letu (zdaj je pol leta),” pravi Okorn.

Prav tako bi morali po mnenju potrošniških organizacij obravnavati programsko opremo in pri tem ločiti tisto, ki je potrebna za delovanje naprave ali izdelka (firmware) od uporabniškega vmesnika. Proizvajalec bi moral določen čas skrbeti za varnostne nadgradnje, kupec pa bi moral imeti možnost izbire, ali želi tudi (funkcionalno) nadgradnjo uporabniškega vmesnika.

Eden od pomembnih segmentov pa je t. i. krožno gospodarstvo. Medtem ko je bilo v prvi fazi zaželeno, da se naprave lahko po uporabi reciklirajo, bi naprave v drugi fazi z zagotovljenim okoli desetletja dolgim delovanjem šle na trg rabljenih naprav, denimo pri avtomobilih.

Pomembno je zagotoviti sistem, ki bi izdelkom povrnil drugi ali celo tretji življenjski cikel – ali samo z učinkovito prodajno mrežo rabljenih izdelkov, popravljanjem okvarjenih, njihovo osvežitvijo (refurbishing) ali ponovno izdelavo oziroma predelavo (remanufacturing); pri tem je treba zagotoviti ustrezno zaščito kupcev takšnih izdelkov, tako z vidika informacij, da ne gre za nov izdelek, kot tudi z vidika zagotavljanja jamstva za brezhibno delovanje,” izpostavlja Okorn.

Koristi od dolgotrajnejših naprav bi imeli tako kupci kot okolje

Zveza nemških potrošniških organizacij (VZBV) je izvedla raziskavo, s katero je ugotavljala učinke daljše uporabe televizorjev, pametnih telefonov, pralnih strojev in prenosnih računalnikov, in ugotovila, da trajni izdelki potrošnikom omogočajo velike finančne prihranke in lahko znatno prispevajo k zmanjšanju škodljivih toplogrednih plinov.

Daljša uporaba naprav bi po njihovih ugotovitvah v Nemčiji letno prihranila skoraj štiri milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2e) , kar ustreza izpustom skoraj dveh milijonov avtomobilov.

Okolje ne bi bilo edino, ki bi imelo koristi od dolgotrajnejših izdelkov, temveč tudi kupci. Glede na porabo energije in stroške popravil bi lahko sleherni kupec na svojem pametnem telefonu prihranil do 242 evrov, če bi napravo uporabljal sedem let. Povprečno obdobje uporabe pametnih telefonov trenutno znaša približno dve leti in pol. Sicer pa daljši čas uporabe elektronskih naprav, deset let namesto petih, prihrani skoraj 300 evrov. Trenutna doba televizije je trenutno okoli sedem let, medtem ko je bila v preteklosti 13 let.

Korporacije motijo nepooblaščena popravila

Pravica do popravila je za številne potrebna zaradi odnosa največjih svetovnih korporacij proizvajalcev elektronskih naprav. V letu 2020 je se je zgodil epilog pravde, v kateri je družba Apple tožila norveškega serviserja Henrika Husebyja, so poročali mediji. Norveško vrhovno sodišče je lani razsodilo v korist družbe Apple.

Apple je namreč trdil, da naj bi Huseby uvažal “ponarejene” zaslone iPhona. Huseby je to zanikal in navajal, da je preprosto uporabljal prenovljene zaslone iPhona, ki jih v javnosti nikoli ni oglaševal kot originalne dele.

Okrožno sodišče v Oslu je leta 2018 presodilo, da Huseby ni kršil Appleove blagovne znamke, ker nikoli ni trdil, da uporablja neuporabljene originalne rezervne dele. Nato je drugostopenjsko sodišče leta 2019 presodilo, da so uvoženi zasloni nezakonite kopije. Primer je bil pozneje predložen vrhovnemu sodišču.

To je velika zmaga za podjetja, kot je Apple, ki želijo zapreti mala podjetja, kot je moje, in nadzorovati cene popravil. Lahko trdijo, da bodo stroški zamenjave zaslona enaki kot pri nakupu novega, zato popravilo nima nobene vrednosti. Onemogočajo konkurenco in ustvarjajo monopol,” pravi Huseby.

Prenovljeni zasloni, izdelani na Kitajskem, prihajajo iz podjetij, ki s poškodovanega visokokakovostnega originalnega Applovega LCD-zaslona odstranijo razbito steklo in nanj nanesejo novo steklo. Običajno je preostali del sklopa original ali ponovno uporabljen del, stekleni del pa je proizvedel neki tretji proizvajalec.

Huseby je povedal, da Apple uporablja zakon o intelektualni lastnini kot “orožje“, tako da na vsak sestavni del zaslona postavi več logotipov in QR-kod, ker ve, da kitajski sivi trg ne bo posebej ustrezal serviserjem v drugih državah, ki vneto uveljavljajo intelektualno lastnino. To naj bi ustvarjalo nekakšno “ruleto” za serviserje, ki želijo iz Kitajske uvažati cenovno ugodne prenovljene dele. Apple lahko nato carinske organe v teh državah zaprosi za zaseg prenovljenih delov pošiljk.

Zamenjava zaslona na iPhonih je, kot so navajali, na Norveškem na pooblaščenih servisih ocenjena med 185 in 255 evri, Huseby pa je za popravilo računal 75 evrov.

Huseby je nadaljeval pravdo na vrhovnem sodišču, medtem ko so druga podjetja v enakih razmerah popustila Applu, da bi se izognili sojenju in precejšnjim pravnim stroškom.

Podprli so ga z okoli 10.000 evri donacij, ki so prispele iz Norveške, Evrope in preostalega sveta. Po plačilu honorarjev za pritožbe pa se zdaj spopada s hudimi finančnimi posledicami, ki vključujejo plačilo lastne pravne ekipe in 23.000 evrov odškodnine podjetju Apple.

Gregor Cerar, MMC

Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502

Kam vodijo manipulacije oglaševalskotehnoloških platform?

V želji po čim večji dobičkonosnosti si oglaševalskotehnološki velikani prepogosto zatiskajo oči, ko gre za vse pogostejše prevare in goljufije na njihovih platformah. Kaj to pomeni za oglaševalce in (spletno) oglaševalsko industrijo? Je še čas, da si ta povrne svoj ugled?

Internet naj bi v svoji osnovi demokratiziral in racionaliziral informacije ter tako ustvaril trge, na katerih neodvisne metrike samodejno dajejo prednost prikazom najverodostojnejših idej in najboljših izdelkov oziroma storitev. Vendar spletne prevare in nepravilnosti, o katerih skoraj vsakodnevno poročajo svetovni mediji, kažejo prav nasprotno. Beremo lahko o ruskih botih, ki se pretvarjajo, da so ameriški ljudje. Ali o ameriških boti, ki se pretvarjajo, da so človeški troli. Pa tudi o ljudeh, ki se pretvarjajo, da so boti. ReviewMeta, neodvisno spletno mesto, ki spremlja verodostojnost spletnih komentarjev, poroča, da se je v zadnjem času na platformi Amazon izjemno povečalo število lažnih recenzij. Te so namreč napisali uporabniki, ki niti niso opravili nakupa izdelka (unverified purchasers), ki ga ocenjujejo. (Ne)presenetljivo pa so jih ocenili s kar petimi zvezdicami. So ti primeri dovolj zgovorni, da bi lahko podvomili tudi o verodostojnosti podanih prijav o ponarejenih izdelkih? Kaj je torej res? Se maje ključna dodana vrednost platforme, katere neposredna prodaja temelji na priporočilih svojih uporabnikov? So kratkoročni zaslužki platforme vredni tovrstnih praks, da se jih niti ne trudi ustaviti?

Oglaševalski model, dovzeten za goljufije

Poslovni modeli velikih tehnoloških platform (kot so Google, Facebook, Apple, Amazon) so načeloma preprosti. Služijo z oglaševalskim denarjem v zameno za zagotovljene oglede zakupljenega prostora. Svoj poslovni model gradijo predvsem na unovčevanju podatkov svojih uporabnikov preko lastnega oglaševalskega sistema. Obljuba v ozadju je, da so ti oglasi natančno ciljani in izmerjeni, tako da blagovna znamka dejansko plačuje samo za oglede, ki jih želi doseči. Pri tem lahko neprestano nadzira svoje ciljno občinstvo in ima celo možnost dostopa do podrobnega vpogleda v to, kako dolgo gledajo njihove oglase, pa tudi druge metrike, in to vse v realnem času. Ta oglaševalski model je v svoji osnovi ekonomska premisa sodobnega interneta. Vendar pa je žal, kot se izkazuje vse pogosteje, tudi zelo dovzeten za goljufije; poln je namreč navideznih ogledov in lažnih klikov.

Leta 2016 je Facebook »ugotovil«, da je dve leti močno precenjeval, kako dolgo ljudje v povprečju gledajo videoposnetke na njihovi platformi. A brez skrbi; ta »napaka« naj ne bi vplivala na oglaševalski denar, kot sta sveto zatrdila tako Facebookova služba za odnose z javnostmi kot seveda tudi šef Mark Zuckerberg osebno. Afera se je nadaljevala z dodatno tožbo leta 2018, ki jo je vložilo več manjših oglaševalcev. Ti so trdili, da so dejanske številke še bolj napihnjene od priznane »napake« in, kar je še bolj skrb vzbujajoče, da so pri Facebooku za to vedeli že veliko prej, a so s prakso nadaljevali.

Medtem se je posel, ki ustvarja lažne (t. j. navidezne, ponarejene) oglede, močno razcvetel. Lani se je izkazalo, da so bile nekatere aplikacije v trgovini Google Play, vključno z orodjem za urejanje fotografij in nekaterimi igrami, dejansko »trojanski konji« za zlonamerno programsko opremo. Tako imenovani »botneti« so v ozadju telefona neprestano klikali na oglase, z namenom višanja metrik ogledov in posledično dohodka za razvijalce aplikacij. Oglaševalci lahko tako le »ugibajo«, koliko resničnih ljudi si je dejansko ogledalo določen njihov video.

Sta verodostojnost in transparentnost na spletu le mita?

Predpostavka o verodostojnosti in transparentnosti spleta postaja mit in fama. Že uporabniki sami v osnovi predpostavljamo, da je vse na spletu »lažno«. Postajamo družba, v kateri je nezaupanje primarno dejstvo. Zato (vsaj bolj ozaveščeni?) sprejemamo in podpiramo zaprte skupnosti ter tam (vsiljena?) pravila velikih, ki jih omogočajo. Kot nas ti prepričujejo, naj bi to vendarle bilo v naše dobro in zaščito. Posledično smo prišli do stanja, ko Google popolnoma nadzoruje vsebino znotraj svojega ekosistema, Apple z jekleno roko upravlja svojo trgovino aplikacij, Amazon pogojuje sprejetje politike vračil od svojih oglaševalcev, večina družbenih omrežij pa dopušča pravico odstraniti kogar koli s svoje platforme, ki ne upošteva njenih pravil. Medtem ko vas izključitev s Facebookovega ali Twtitterjevega računa lahko stane prijateljev, zaveznikov in drugega občinstva, pa je lahko rezultat izgube poslovnega računa na Amazonu ali v Applovi trgovini celo konec vašega poslovanja, če je to eden od vaših glavnih distribucijskih kanalov. Še posebej, če ste jim vsaj deloma ali potencialno konkurenčni, si lahko kaj hitro obetate »nespodobno« povabilo za prevzem in posledično (sovražno-partnersko) pripojitev »k velikim«.

Kako premagati ta val zlorab in ustaviti spiralo splošnega nezaupanja? Je možna povrnitev v dobo poštenih, uspešnih in odprtih družb? Revija Wired v eni od zadnjih številk predlaga vzpostavitev boljših pravil in tehnologije, ki potrjuje spletne transakcije, izgradnjo na spletne goljufije odpornejšo oglaševalsko tehnologijo, ki resnično poskrbi za našo zasebnost, ter nenazadnje regulacijo, ki tovrstne spremembe predpisuje v zakone, saj se jih brez tega preprosto ne spoštuje.

[…]

Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije

Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu RS,opozarja, da se vse večji avtomatizaciji procesov oglaševanja v oglaševalskotehnološki industriji pridružujejo vedno bolj prefinjene metode analize podatkov uporabnikov, uporaba algoritmov, strojnega učenja in umetne inteligence. Rezultat so posameznikom bolj prilagojene vsebine, zanje relevantni zadetki v spletnih trgovinah, lažje povezovanje in iskanje informacij, prihranek časa in denarja, vendar pa na drugi strani tudi veliko večje možnosti diskriminacije in družbene segregacije ter zapiranje možnosti, ki so posamezniku na voljo izven njegovega zabeleženega in predvidenega »profila«. Kot ugotavlja, je velika težava algoritmičnega, avtomatiziranega odločanja njegova prikritost oz. netransparentnost. Pogosto je namreč komercialni nadzor nad posamezniki neviden oziroma ga ljudje kot takšnega težko prepoznajo; po eni strani zato, ker je težko razumeti te tehnično kompleksne procese, in po drugi, ker nas vedno vodijo notranji predsodki, zaradi katerih relativno slabo skrbimo za svojo zasebnost. Ker se nam »ne more zgoditi nič hudega, saj nimamo česa skrivati«, ne spreminjamo nastavitev storitev, dopuščamo deljenje svojih podatkov med podjetji in za popolnoma drugačne namene. Vsaka naprava interneta stvari, zapestnice, ure, pametni pomočniki in telefoni pomenijo podatkovne točke, ki jih industrija s pridom uporablja za nadgrajevanje svojih storitev, monetizacijo in dobiček. Še večja težava pa nastane, ko to preskoči na področje države, na odločanje o pravicah, posojilih ali višini zavarovanja. Ne pobrskajte za svojo diagnozo na spletu, pravijo, velike možnosti so (vsaj v ZDA), da bo ta podatek pridobila zavarovalnica in prilagodila premijo. Že odraslemu, izobraženemu človeku je težko razumeti obseg tveganj, ki smo mu izpostavljeni v podatkovni industriji, kaj šele ranljivejšim skupinam, manj izobraženim, starejšim, mladostnikom, otrokom.

»Stanje ni rožnato in regulacija tega področja je nujna, tako zaradi zaščite posameznikov in družbenih demokratičnih procesov kot tudi zaradi oblikovanja bolj ‘zdrave’ industrije, manj podvržene notranjim zlorabam in prevaram. Prav netransparentnost praks industrije in slabo poznavanje s strani posameznikov sta razloga, zakaj samo regulacija na tem področju do zdaj ni bila učinkovita,« meni Burnikova.

Po njenih besedah z vidika varovanja posameznikov v EU na tem področju največ prispeva zakonodaja o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti v elektronskih komunikacijah, ki predstavlja otipljive omejitve, kaj sme podatkovna industrija početi s podatki posameznikov, za kaj potrebuje njihove privolitve in kako mora podatke varovati pred zlorabami. Mreža nadzornih organov za varstvo osebnih podatkov v EU je tesno prepletena, tudi z novimi zmožnostmi formalnega sodelovanja v inšpekcijskih postopkih pri čezmejnih podjetjih, ki nam jih daje splošna uredba za varstvo osebnih podatkov (GDPR). Večina velikih tehnoloških podjetij ima svoje EU sedeže na Irskem, pa tudi na Nizozemskem in v Belgiji, in morajo spoštovati relativno strogo zakonodajo, pripoveduje Burnikova. »Trenutno potekajo postopki nadzora za vse te velikane, tudi glede njihov praks monetizacije s pomočjo svojih oglaševalskih platform, kjer informacijski pooblaščenec na dnevni ravni sodeluje z drugimi organi v EU. Že v naslednjem letu je pričakovati zaključke nekaterih največjih primerov in potencialne izreke glob. Veliko je pričakovanj tudi glede preoblikovanja nove uredbe o e-zasebnosti, ki naj bi še dodatno zaostrila pogoje za ponudnike te vrste oglaševalskih storitev,« pravi Burnikova.

Ob tem opozarja, da le akcija na področju varstva osebnih podatkov še zdaleč ne zadošča. Po njenem mnenju so veliki tehnološki velikani problematični tudi z vidika varovanja konkurence, zasedajo praktično monopolne položaje in se jim posamezniki ne morejo izogniti v svojem zasebnem, poslovnem, šolskem življenju, hkrati pa so bili dolgo izven radarja in so nemoteno gradili svoje poslovne imperije.

»Nedavne odločitve pristojnih organov v EU in ZDA tudi na tem področju kažejo premike. Tudi na davčnem področju se napovedujejo spremembe glede obdavčitve tehnoloških velikanov. Zaradi vseh negativnih daljnosežnih posledic pa je na sporne prakse potrebno pogledati tudi z etičnega vidika. Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije in potrebni so etični premisleki o tem, v kakšni družbi želimo živeti, do katere mere želimo biti podvrženi manipulaciji s strani velikih tehnoloških velikanov in tistih, ki imajo finančne zmožnosti za komercialni nadzor, kako daleč bomo dovolili družbi nadzora in do kod se bo lahko tehnologija sama odločala namesto nas,« je za MM še povedala Burnikova.

Članek je bil prvotno objavljen v  461. številki Marketing magazina.

Vir: http://www.marketingmagazin.si/novice/mmarketing/17475/kam-vodijo-manipulacije-oglasevalskotehnoloskih-platform?

Avtorica: Urška Saletinger

Na pragu digitalne diktature: brez zasebnosti in brez svobode

Iskanje informacij in drugo brskanje po spletu sta že tako močno ukoreninjeni v naše sebstvo, da vsakodnevnim “googlanjem” ne posvečamo sploh nobene pozornosti. Ne z vidika varnosti, še manj izgube svobode.

In ko prek spleta opravljamo nakupe, plačujemo račune na spletnih bankah, naročamo taksije, potrjujemo udeležbe na dogodkih, objavljamo fotografije in všečkamo nam prijetne stvari, zelo malo razmišljamo o tem, kaj se z vsemi temi našimi dejanji dogaja.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/na-pragu-digitalne-diktature-brez-zasebnosti-in-brez-svobode/489378

Aljoša Masten

Pot v totalitarizem je tlakovana z všečki

Pred več kot desetimi leti so v modni svetovalnici britanskega dnevnika The Guardian odgovarjali na vprašanje, kako se obleči za Facebook. »Končno sem se pridružila Facebooku,« je poveda­la bralka Lauren. »A sem se znašla v hudi modni zadregi. Kako naj se oblečem za svojo profilno fotografijo? Naj sledim svojemu odštekanemu modnemu slogu ali mi priporočate kaj bolj umir­jenega?«

Odgovora se ne spomnim več, toda nekaj mesecev pozneje sem na srečanju novomedijskih podjetnikov izvedel, da sta lon­donska študenta – ameriški novinarski fotograf in modna obli­kovalka – prav v Laurenini zadregi zaslutila rešitev svojih težav. Padec vrednosti ameriškega dolarja jima je v preteklih nekaj mesecih zelo oklestil študentska kredita, ki sta zaradi visokih lon­donskih cen skopnela že pred koncem prvega semestra. Vedela sta, da si bosta morala do pomladi poiskati delo, če bosta hotela ostati v Evropi. Kaj pa, ko bi združila znanje in upala, da je na spletu še dovolj podobnih modnih zadreg?

Uredila sta si manjši fotografski studio. Študijski kolega je postavil spletno stran, na voljo sta imela tudi skladišče z obleka­mi preteklih študentskih modnih revij. Storitev je bila preprosta: fotografiramo za družabna omrežja. Potrebujete resno, zabavno, elegantno ali ekstravagantno fotografijo? Se ne znate odločiti in vam mi izberemo pravo podobo? Čez nekaj mesecev nista več razmišljala o kreditu, toda študija tisto leto nista končala, saj sta imela preveč dela s fotografiranjem in modnim svetovanjem. Sprva sta se specializirala za Facebook, nato sta v ponudbo doda­la še druga družabna omrežja: za iskalce službe, zmenkarske plat­forme in osebne predstavitve.

Pri delu sta se morala najprej prilagoditi precej drugačni fotografski psihologiji. Tradicionalni portretni fotograf je moral pravilno ugotoviti, s kakšno podobno bo zadovoljen naročnik – na kateri fotografiji si bo najbolj všeč. Pri tem si je lahko pomagal s pogovorom in skupnim pregledovanjem preskusnih fotografij, ki so razkrile pričakovanja portretirane osebe. Ta niso bila odvi­sna samo od okusa, temveč tudi od spola, starosti, družbenega položaja, poklica in vloge, ki jo je uprizarjal posameznik. Foto­grafija je morala utrjevati to vlogo in dober portretni fotograf jo je znal uprizoriti.

»Fotografiranje za Facebook« je bilo drugačno. Sprva se je zdelo, da je družabno omrežje predvsem spletna preslikava ana­lognega predhodnika – šolskega zbornika s fotografijami in opisi, ki so ga ob koncu letnika prejeli sošolci in sošolke. Takšne so bile tudi profilne fotografije na Facebooku. Uporabniki so objavlja­li, kar so pač imeli: podobe iz družinskih albumov, portrete iz osebnih dokumentov, izrezke iz skupinskih fotografij, simbolne podobe in ilustracije ali, če so imeli srečo, nekoliko boljše posnet­ke, ki jih je posnel kolega s »pravim« fotoaparatom. Toda digital­ni zborniki so ponujali možnost, ki je zelo hitro postala najpo­membnejše merilo za novi družbeni status: števec elektronskih prijateljev in možnost všečkanja objav.

Uredniki lastnega tabloida

V knjigi Zasvojeni (Hooked, 2014) je ameriški publicist in poz­navalec internetne industrije Nir Eyal pojasnil, da so se snovalci družabnih omrežij zgledovali po igrah na srečo. Igralni avtomati in druge igre na srečo morajo igralcu ponuditi ravno pravo raz­merje med nagradami, naključjem, ugodjem in frustracijo, da težko prekinejo igro. Igralnice imajo za takšno pogojevanje eko­nomski interes, saj jim vsaka dodatna minuta za igralnim avto­matom ali mizo povečuje dohodek. Podobno načelo upoštevajo računalniške igre in elektronska družabna omrežja, ki uporabni­ško pozornost (»angažiranost«) preprodajajo oglaševalcem. Poi­skati morajo načine, s katerimi bodo »igralce« čim dlje obdržali pred elektronskimi zasloni in jih prepričali, da se vedno znova vrnejo.

S preskušanjem uporabniškega vedenja so ugotovili, da jav­no viden števec prijateljev (že poimenovanje vseh elektronskih stikov za »prijatelje« ni naključno) spodbuja pridobivanje novih prijateljev. To pomeni tako hitrejše in manj premišljeno dodaja­nje novih stikov – oseb, ki jih niti zares ne poznamo – kot tudi vedenje, zaradi katerega nas v svoje sezname dodajajo drugi. Pri tem ima zelo pomembno vlogo všečkanje, saj z všečkanjem tujih objav povečujemo verjetnost, da bomo sprejeti v njihovo omrež­je, in hkrati možnost, da bomo tudi sami uživali v nagradi, ki jo prinese tuja pozornost. Če bi se pred dvajsetimi leti vsakih nekaj minut oglasili na pošti in vprašali, ali nas čaka kaka nova poši­ljka, bi nas imeli za nore, ugotavlja Eyal. Če vsakih nekaj minut preverimo dogajanje na družabnih aplikacijah, je to postala nova normalnost, ki pa ni brez posledic.

Londonska študenta sta kmalu ugotovila, da za njune naroč­nike ni pomembno predvsem lastno zadovoljstvo s fotografijami, temveč odzivi, ki jih je objava sprožila na družabnem omrežju. Je prejela dovolj pohvalnih komentarjev in všečkov? Je pritegni­la nove prijatelje? Jo je pohvalil ali pograjal kak vplivnik – ose­ba z višjim statusom in razvejenim družabnim omrežjem? Zato sta se problema lotila podatkovno. Sledila sta spletnim objavam fotografij, ki sta jih posnela, in za vsako izračunala »uspešnostni indeks«. Na vseh družabnih omrežjih in fotografskih knjižnicah sta iskala in analizirala najbolj deljene, komentirane in priljublje­ne fotografije, da bi morda našla pravi recept za idealno družabno fotografijo.

Ugotovila sta, da imajo najbolj komentirane fotografije neka­tere podobne sestavine. Mogoče jih je razvrstiti v nekaj značil­nih zvrsti, od »zabavnih« (posnetih v šibki svetlobi in pogosto od zgoraj) in »zasanjanih« (prevladujejo mehkejše barve in svetli toni) do »avanturističnih« (šport in potovanja) in »romantičnih« (v paru). Pozitivna čustva (nasmejani obrazi) so veliko privlač­nejša od nevtralnih podob, ekstrovertiran videz ima prednost pred umirjenim. A sta trčila ob podobno oviro kot razvijalci algoritmov za iskanje glasbenih uspešnic. Algoritmi znajo zelo dobro pokazati, zakaj je bila priljubljena skladba priljubljena, saj v veliki večini uspešnic najdejo podobne prvine: harmonije, ritme, prehode in razmerja med refreni. Precej manj uspešni pa so poskusi ustvarjalcev in producentov, ki hočejo z algoritemsko pomočjo in analizo preteklih skladb sestaviti novo uspešnico, ugotavlja Christopher Steiner v knjigi Avtomatiziraj tole (Auto­mate This, 2012). Popularna glasba je postala zaradi uporabe algoritmov vse bolj uniformirana, saj je začel velik del ustvarjal­cev slediti enakim pravilom všečnosti. To pa velja tudi za fotogra­fije (in fotografe) na družabnih omrežjih.

Dodajanje povratne zanke – števcev, komentarjev in všečkov – je na družabne platforme vplivalo precej drugače, kakor so upa­li in verjeli zgodnji teoretiki interneta. Neskončne možnosti objav in osebnega izražanja, ki jih ponujajo blogi in osebni profili, v res­nici niso tako neskončne. Tim Wu v knjigi Trgovci s pozornostjo (The Attention Merchants, 2016) pojasnjuje, da morajo lastniki družabnih platform upoštevati enaka pravila industrije pozor­nosti kot pred njimi lastniki množičnih medijev in oglaševalskih agencij. Če so hotela komercialna medijska podjetja preprodajati pozornost oglaševalcem, so morala pritegniti čim večje občinstvo v demografskih skupinah z največjo porabniško močjo. Zato so brez vsakršne cenzure ali zunanjega ukaza večinoma ponudila podobno razmerje zabavnega, šokantnega in strašljivega, iz česar so zrasli tabloidi – tiskani in pozneje televizijski -, ali, drugače rečeno, sredinskega in očiščenega vsakršne skrajnosti, ki bi lahko odvrnila porabnike.

Spletne platforme so od medijskih podjetij prevzele poslov­ni model in glavni vir dohodkov – oglase, vendar s pomembno razliko. Večine vsebin niso prispevali plačani profesionalci, torej uredniki, novinarji in publicisti, temveč uporabniki družabnih omrežij. Zato so uspešna spletna podjetja postopoma razvila sis­teme spodbud in omejitev, ki so usmerjali uporabniško vedenje v oglaševalcem prijazne načine. Uporabniki Facebooka, Snapcha­ta, Instagrama in drugih družabnih omrežij se zelo hitro nauči­jo, katere objave jim prinesejo večji družabni izkupiček. Podob­no kot lastniki elektronskih platform tudi oni merijo uspešnost objav, odstranijo manj uspešne vsebine in ponudijo več tistega, kar prinaša nagrado. Enakim pravilom sledijo spletni iskalniki in oglasni algoritmi, ki pomembnost določene objave ovrednotijo predvsem z njeno zmožnostjo, da spodbuja odzive uporabnikov. Bolj deljene, komentirane in všečkane vsebine imajo prednost pred tistimi, ki pritegnejo manj pozornosti uporabnikov, ne glede na vsebino. Tudi na spletu so se razvili zelo podobni žanri kot v komercialnih medijih. Namesto državljanskega novinarstva in debatnih idealov starogrške agora sta prevladali tabloidnost in utrjevanje porabniškega družbenega reda, ki jih brezplačno sou­stvarjajo uporabniki – in hkrati porabniki – spletnih platform.

Ujetniki mehurčka

Idealistično obdobje spletnih študij so zato nadomestili precej bolj realistični, kritični ali pesimistični pogledi, ki jih v knjigi Vi­deni povzema opazovalec in hkrati udeleženec elektronskih druž­benih fenomenov Dan Podjed.

Ker se družabni algoritmi učijo iz preteklega uporabniške­ga obnašanja in nam skušajo »ustreči«, nas neopazno zapirajo v »mnenjske mehurčke«, kjer nas obdajo z znanim in predvidlji­vim. Ali pa nas, nasprotno, obkrožijo z enako mislečimi, kar lahko radikalizira izolirane posameznike in krepi teorije zaro­te; pojav, ki ga je med prvimi opisal Eli Pariser v knjigi Filtrirni mehurček (The Filter Bubble, 2011). Nenehna elektronska pove­zanost in poudarjenost nista povečali vidnosti in bližine, ampak imata pogosto nasproten učinek – odtujenost in osamljenost. Življenje na Facebooku in drugih družabnih omrežjih je zato vse bolj podobno neskončni resničnostni oddaji, kjer je vsaka objava neizprosna bitka za košček pozornosti, primerjanje in strah pred izgubo pridobljenega družbenega statusa.

Takšna izguba ima za posameznika negativne psihološke učinke, saj povzroča stres, zbuja tesnobo in povzroči negativno samopodobo. Toda načrtno izkoriščanje človeške potrebe po raz­kazovanju in nagradah nima samo psiholoških posledic. Spletni oder, na katerem posamezniki igrajo svoje družbene vloge, je predvsem velikansko zbirališče podatkov, je laboratorij, v kate­rem smo vsi opazovanci.

Za ponazoritev spletne vidnosti nista več primerni prispo­dobi, ki so jih uporabili ustvarjalci nemškega filma Življenje dru­gih (2006), ko so predstavili delo anonimnega uslužbenca nek­danje vzhodnonemške varnostne službe Stasi – posameznika, ki z mikrofoni in kamerami spremlja vsako besedo oporečniškega para, ali podoba popolnega zapora, panoptika, ki ga je v 18. sto­letju predvidel britanski filozof Jeremy Bentham in pozneje v romanu 1984 nadgradil George Orwell. Oba sta domnevala, da je občutek nenehne vidnosti najučinkovitejša oblika nadzora, pri katerem sploh ne potrebujemo več dejanskih zaporniških pazni­kov ali človeških tajnih agentov, ki v ‘avtoritarnih režimih pre­ganjajo problematične posameznike. Živela sta v časih, ko si še noben režim ni mogel privoščiti toliko nadzorovalcev, kolikor je bilo nadzorovancev, zato sta za uresničitev družbe nadzora pot­rebovala utvaro nenehnega nadzora, v katero so verjeli nadzoro­vani. Vendar si je danes že mogoče predstavljati prihodnost brez takšne omejitve.

Velika številka je vsota vseh atomov v vesolju, mi je spomla­di 2016 v pogovoru povedal nekdanji tehnični direktor ameriške nacionalne varnostne agencije NSA Bill Binney in dodal, da je osem milijard Zemljanov za računske zmožnosti današnjih raču­nalnikov razmeroma majhna podatkovna zbirka. Tudi če zapiše­mo in analiziramo prav vsa sporočila, klice, lokacije, posnetke, spletna iskanja in elektronske interakcije omreženih posamezni­kov, še nismo dosegli tehničnih zmogljivosti računskih strojev, ki zmorejo s pomočjo strojnega učenja in algoritmov vse učinkovi­teje analizirati veliko podatkovje. To pomeni, da je postala teh­nično in operativno uresničljiva tudi dejanska družba nadzora.

Bo tudi uresničena?

Veliko podatkovje in strojno učenje, ki ga pogosto uporablja­mo kot sopomenko za umetno inteligenco, je mogoče primerjati z dvema preteklima iznajdbama, ki sta popolnoma spremeni­li zgodovino znanosti in človeške vednosti – s teleskopom in z mikroskopom. Prvi je približal svetove, ki so preveč oddaljeni za človeška čutila, drugi je razkril premajhne. Oba sta zahtevala dru­gačno razlago sveta in morda bodo imela podoben učinek tudi orodja, ki zmorejo celotno družbo opisati kot preplet podatkov­nih točk in njihovih interakcij. Strojni pogled namreč ne sestav­ljajo samo izjemno natančna tipala, ki lahko skoraj z roba veso­lja preberejo drobno pisavo, spoznajo obraze ali zaznajo drobne spremembe v temperaturi – znanilce bolezni ali skrite človeške dejavnosti. Podatkovni telemikroskopi omogočajo tudi spozna­vanje, povezovanje in analizo vzorcev, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati.

Gospodarji podatkovnega mikroskopa

Vsak uporabnik elektronskih komunikacijskih orodij pušča uni­katen podatkovni prstni odtis, je povedal Binney. Med milijar­dami Zemljanov ni nobenega drugega posameznika, ki bi se ob enakem času zadrževal na istih lokacijah kot jaz, ki bi imel v ime­nikih iste stike, ki bi redno komuniciral z istimi osebami, ki bi na spletu iskal enake pojme, kupoval enake izdelke in prebiral iste vsebine.

Nihče drug nima mojega prstnega odtisa, s katerim odkle­pam pametni mobilnik, ali enakega obraza, kakor je objavljen na mojem družabnem profilu. Stroji na zapestju, na mizi in v žepih preštevajo srčne utripe in korake, poslušajo glasovne ukaze in zaznavajo razlike v govoru, ki lahko opozarjajo na stres, vzne­mirjenost ali prve znake degenerativne bolezni. Zbrani podatki bi lahko zelo koristili družboslovju, medicinski diagnostiki, napo­vedovanju naravnih nesreč, sodstvu ali lovcem na korupcijo in kriminal. Vendar imajo nekatere bistvene slabosti, zaradi kate­rih utegnejo njihovi negativni družbeni učinki prevladati nad pozitivnimi.

Prva je izjemno veliko nesorazmerje med opazovalci in opazovanimi. Za omrežno ekonomijo in strojno učenje je najpo­membnejša velikost. Več podatkov omogoča uspešnejše učenje algoritmov in natančnejše rezultate. Največ podatkov pa so zbra­le nacionalne države in velika zasebna podjetja, ki so pridobila monopolne ali močno prevladujoče tržne položaje v digitalni ekonomiji: Google, Amazon, Facebook, Apple, Microsoft in dru­gi. Ti podatki niso javna dobrina, ki bi bila dostopna vsem. Drža­ve jih hranijo zaradi strateških in varnostnih razlogov, korporaci­je jih skrivajo za poslovnimi skrivnostmi in varujejo kot zasebno lastnino. To hkrati povečuje moč lastnikov podatkov in jih varuje pred morebitnimi tekmeci, saj je postala cena vstopa v podatkov­no ekonomijo izjemno visoka.

Pri razvoju umetne inteligence bo skoraj nemogoče tekmo­vati z Googlom, ki je na računalniške strežnike shranil skoraj celoten splet, digitaliziral knjige, zbral velik del človeške pisne komunikacije (v medijih, blogih in elektronski pošti), izdelal natančne zemljevide celotnega planeta in se z operacijskim siste­mom Android naselil na večini pametnih mobilnikov. Le države z velikim obveščevalnim proračunom in dolgo vohunsko tradicijo zmorejo ustanoviti in financirati spletne agencije z več deset tisoč zaposlenimi, ki po zgledu Rusije in Kitajske pregledujejo vsebine na spletu in izvajajo propagandne kampanje, s katerimi skušajo vplivati na politične razmere po svetu. Samo največje politične stranke si lahko privoščijo zelo drage storitve analitskih družb, ki si prizadevajo, da z analizami družabnih omrežij, porabniških podatkov in osebnostnih vzorcev volivcev usmerjajo kampanjo ter zboljšajo volilni rezultat. Najmočnejša podatkovna orodja in umetna inteligenca bodo zato – podobno kot nekoč jedrske koni­ce – dosegljiva samo velesilam.

Takšna asimetrija moči morda pomeni konec demokracije, meni izraelski zgodovinar Noah Yuval Harari, ki je v zbirki esejev z naslovom 21 lekcij za 21. stoletje (21 Lessons for the 21st` Century, 2018) premišljal tudi o razmerju med informacijsko tehnologijo in totalitarizmom. Trditve, da nas družabna omrežja morda že poznajo bolje, kakor se poznamo sami, je treba razumeti dobese­dno. Naši digitalni prstni odtisi razkrivajo vse intimne podrobno­sti, osebnostne lastnosti, strahove, misli in čustvena stanja. Leta 2014 so morali pri Facebooku zaradi javnih kritik prekiniti študi­jo, v kateri so ugotavljali psihološke vplive izpostavljenosti dolo­čenim vsebinam, in ugotovili, da prikazovanje negativnih vsebin dejansko vpliva na slabše počutje in razpoloženje uporabnikov.

Harari meni, da se bo natančnost takšnega vplivanja z novimi podatki in analitičnimi orodji še izboljševala. To lahko v priho­dnosti prinese predvidevanje in oblikovanje človeških odloči­tev, konec svobodne volje in s tem demokratičnega političnega procesa.

Takšni scenariji niso omejeni samo na visokotehnološke avtokracije, kakršni sta Singapur in Kitajska, kjer preskusno uva­jajo sistem družbenega točkovanja, ki bo iz vseh zbranih podat­kov izračunaval družbeno sprejemljivost vsakega državljana. Tudi v zahodnih demokracijah je od komentarjev na družab­nih omrežjih, objavljenih fotografij in videov, lokacije in drugih podatkov vse bolj odvisno, na katero fakulteto se bo posameznik vpisal, katero delo bo opravljal, koliko kredita bo dobil, s kom bo šel na zmenek in kako visoko premijo življenjskega zavarovanja bo plačeval. Toda teh podatkov večinoma ne pregledujejo ljud­je, temveč stroji, kar je druga velika slabost nekritične uporabe podatkovnih telemikroskopov.

Države ne uvajajo informacijskih sistemov samo zaradi nad­zora, ampak tudi zaradi obljube večje učinkovitosti in prihran­kov. Politiki se odločajo za nakupe videonadzornih sistemov, da bi zmanjšali stroške za policijo in druge človeške programe za zmanjševanje kriminala. A jih nato zaupajo upravljavcem, ki hočejo prav tako zmanjšati stroške za človeške zaposlene in jih nadomestiti z algoritmi. Ti so v praksi še premalo natančni in jim ni mogoče zaupati pomembnih nalog. Najboljši sistemi za prepoznavanje obrazov se zmotijo v najmanj nekaj odstotkih primerov. Če takšen sistem namestimo na železniško postajo ali letališče, kjer je vsak dan milijon potnikov, to pomeni več deset tisoč napačnih prepoznav na dan, kar je povsem neuporabno za preganjanje terorizma in organiziranega kriminala. Toda brez ustreznih varoval lahko napačna strojna prepoznava naključne­mu posamezniku zelo zagreni življenje. Uvrsti ga na seznam tero­ristov ali celo posreduje vojaškemu brezpilotnemu letalniku, ki ga bo prepoznal in razstrelil.

Odgovor na takšne pomisleke je vedno enak. Potrebujemo še več podatkov in natančnejše algoritme, ki ne bodo delali napak.

Vse to kaže na dva možna scenarija za prihodnost. Prvega je v sklepu knjige Videni predvidel tudi Dan Podjed. Vsemogoč­ne elite bodo s podatkovnimi orodji nadzorovale in obvladovale svet, a pri tem ne bodo potrebovale represije ali uporabljale skoraj božjih moči, temveč se jim bodo ljudje podredili prostovoljno: zaradi udobja, popustov in narcistične potrebe po razkazovanju. V drugem bodo človeške usode preračunavali stroji, ki jim bodo politiki, uradniki in menedžerji postopoma prepustili večino odločanja ter jih s pomanjkljivimi podatki programirali za kar največjo učinkovitost. Takšni prihodnosti izbiramo vsakič, ko skušamo – podobno kot nekoč Lauren – z videzom pritegniti kar največ odobravanja na Facebooku ali drugih družabnih omrežjih. Za drugačne prihodnosti pa bo treba morda najprej postati manj družaben in bolj neviden: obrniti razmerje med nadzorovalci in nadzorovanimi, zahtevati dostop do podatkovnih orodij in nad­zor nad njimi, si prisvojiti lastništvo nad lastnimi podatki ter si prizadevati za pravico do zasebnosti. In vztrajati, čeprav za takšne zahteve ni mogoče pričakovati nagrad, prijateljstev ali všečkov – ne na spletu ne v družbi.

Lenart J. Kučič

Prispevek je izvirno objavljen kot spremna beseda knjigi Dana Podjeda, »Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo«, ki je izšla pri založbi ZRC.

Vir: Podjed, D. (2019). Videni: zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Založba ZRC. Ljubljana

Napotila:
https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/videni#v
https://www.bukla.si/knjigarna/druzbene-vede/videni.html
http://www.lenartkucic.net