Tagged: Arhitektura

Ureditev oglaševanja na prostem

Zakaj se je Slovenija spremenila v orjaški oglasni pano? V oddaji TV Slovenija Studio City, so se s krajinskima arhitektoma Darjo Matjašec in Zašom Brezarjem ter predstavnikom Ministrstva za okolje Lukom Ivaničem, pogovarjali o problematiki oglaševanja na prostem.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174646009

Arhitekti proti oglasu na Mariboxu

Ob zamenjavi velikega oglasnega sporočila na pročelju kinocentra na obrežju Drave so v Društvu arhitektov znova opozorili, da tak poseg kazi objekt in veduto mesta. Maribor še vedno brez pravnih podlag, ki bi urejale oglaševanje

Na precej kritičnih odzivov je naletela nedavna zamenjava velikega oglasnega sporočila na pročelju nekdanjega kinocentra Kolosej, danes Mariboxa. Zaradi reklamnega sporočila na obrežju Drave širine 70 metrov in višine 7 metrov so se znova, podobno kot lani, oglasili v Društvu arhitektov Maribor, ki mu predseduje Andrej Šmid. “V danem primeru reklamni pano izničuje urbano in arhitekturno kvaliteto stavbe. Ker gre za objekt v prostoru, ki ga zaradi kvalitet in prvin mestne krajine, urbane strukture ter mestnega odprtega prostora varujejo različni občinski in državni dokumenti, je lastnik stavbe s posegom ‘vstopil’ v domeno dovoljevanja gradnje na varovanih območjih in s tem v postopke soglašanja pri izdaji gradbenih dovoljenj kot tudi v domeno zaščite avtorskih pravic arhitekta,” so ponovili stališče društva v javnem pismu.

Društvo arhitektov Maribor opozarja, da pomeni “preoblačenje črne škatle v reklamni pano” nestrokovno in neokusno spremembo arhitekturne kvalitete novodobne stavbe. Menijo, da ne gre zgolj za nedolžno namestitev reklamnega sporočila kot dela fasade objekta v zasebni lasti, ampak je multikino glede na namen in uporabo javni objekt, stavba pa sooblikuje javni prostor in urbano krajino mesta ter zaznavanja urbanega prostora. “V primeru reklamne fasade kot tržne površine ne gre le za pravico do oglaševanja in trženja oglasov, temveč predvsem za dolžnost spoštovanja pričevalnih vrednot urbane in arhitekturne podobe ter ne nazadnje za spoštovanje arhitektovega dela,” še pišejo. Pravijo, da bi morala po uradni dolžnosti reagirati dva inšpektorata, to sta inšpektorat za okolje in prostor (prej črna fasada je sedaj prekrita in ni več isti projekt) in inšpektorat za kulturo in medije. Sami kot društvo pa da imajo moč le opozarjati na takšne probleme.

Nered pri oglaševanju v mestu

Miran Krivec iz mariborskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKD) je pojasnil, da podajajo kulturnovarstvene pogoje in soglasja za umeščanje reklamnih panojev, vendar samo za objekte, ki so razglašeni za kulturni spomenik, in za objekte, ki so v ožjem mestnem jedru. “Problem pri Mariboxu je, da stoji v coni B, ki ni srednjeveško staro mestno jedro, ampak širše mestno jedro, sam objekt pa ni kulturni spomenik, tako da načeloma lastnik za postavitev soglasja ZVKD ne potrebuje, saj s postavitvijo reklamnega panoja, ki je odstranljiv, fasade ne preoblikuje trajno,” pravi Krivec.

Stališče zavoda je, da je tudi tokratni primer oglaševanja na Mariboxu vizualno onesnaževanje mesta, ki moti predvsem zaradi velikosti. A ob tem opozori, da podobno oglaševanje čez Dravo nikogar ne moti, čeprav je površina morda celo večja, le da je bolj strukturirana, razdeljena na več manjših oglasov. In kakšna bi bila rešitev? “Mesto bi moralo sprejeti neko generalno stališče do oglaševanja v mestu in na tem področju narediti red,” odgovarja Krivec. Mariborski občini manjka sprejet Katalog urbane opreme vključno z oglaševanjem, temu bi moral slediti odlok, ki bi predvideval tudi sankcije za kršitve, pravi Krivec. “Mesto trenutno nima pravnih podlag, ki bi oglaševanje urejale. Tudi če bi mi ali društvo arhitektov takšno oglaševanje prijavili na pristojne inšpekcijske službe, menim, da bi bili neuspešni.”

Posiljevanje javnega prostora

Na mariborski občini si ne želijo, da bi reklamni panoji postali stalni oblikovalci pročelij zgradb in tako spreminjali ali celo kazili podobo mesta. Zavedajo se neurejenosti in zlorab oglaševanja v mestu, za katerega pravijo, da presega potrebe in kaže na posiljevanje javnega prostora s premnogimi in “prerazličnimi” elementi oglaševanja. “Posebej pozorni moramo biti v starem mestnem jedru in na zelenih površinah ter tam, kjer zastirajo kvalitetne poglede. Naš predlog bo šel v smer kvalitetnih ureditev in manj številčnih oglaševalskih elementov. Katalog urbane opreme in Odlok o oglaševanju, posebno v starem mestnem jedru, je ena od prednostnih nalog, ki jih bomo v okviru Sektorja za urejanje prostora pripravili in posredovali v proceduro sprejetja na mestni svet,” so zapisali v odgovoru in dodali, da se moramo zavedati, da sta prostor in javne površine vrednota.

Po prenovi fasade oglasov ne bo

Stipe Jerič, direktor podjetja Projektor, pod okriljem katerega deluje Maribox, se čudi ponovnemu zgražanju nad oglaševanjem na njihovi stavbi: “Ko bo napisano še javno pismo za reklamni pano na silosih, na stavbi nekdanje Slavije, na Narodnem domu in nasproti njega, na Europarku, Obiju in še drugih površinah, potem se lahko usedemo in se pogovarjamo. Takšno oglaševanje je povsod, zakaj smo samo mi izpostavljeni,” sprašuje Jerič, ki tudi ne vidi razloga, da bi jih zaradi oglasnega panoja obiskala katera od inšpekcijskih služb (jih tudi lani ni), če pa ni mestnega odloka, ki jim takšnega oglaševanja ne bi dovoljeval.

“Rad bi poudaril, da smo ob zamenjavi blagovne znamke morali prekriti napis Kolosej, ker dovoljenja za uporabo slednjega nimamo več. Odstranitev napisa, ki je vpet v fasado, bi zahtevala zamenjavo celotne južne fasade, kar je povezano z zelo visokimi stroški in zahtevnim posegom, zato smo našli začasno rešitev. Tudi zato smo površino kot oglasni prostor oddali v kratkoročni najem. Seveda pa načrtujemo obnovo fasade in nadaljevanje ureditve okolice Mariboxa, kar bo najverjetneje že naslednje leto,” pravi Jerič in napoveduje, da ko bodo zamenjali fasado, takšnega oglaševanja ne bo več.

Zakonodajno neurejeno področje

Na odgovore inšpekcijskih služb še čakamo. Neuradno pa smo izvedeli, da so reklame na blagu zakonodajno precej neurejeno področje. Medtem ko je reklamni objekt lahko velik največ 40 kvadratnih metrov, pa zakonodaja ne določa, da je blago reklamni objekt, niti tega podrobneje ne urejajo občinski predpisi. Stihijsko ukvarjanje s prostorsko politiko je želela spremeniti urbanistična komisija, ki pa je do danes povsem razvodenela.

Tudi pohvale, da so sveži in drugačni

Odzvali so se tudi pri Lidlu in pojasnili, da so oglas na obrečni fasadi obesili na razpoložljivo oglasno površino, ki so jo zakupili, in na kateri so že oglaševala tudi druga podjetja: “Tako velikih fasadnih oglasnih površin je v Sloveniji več in na njih redno oglašujejo številna podjetja, med drugim tudi Lidl Slovenija. Razumemo, da komu oglas ni všeč, obenem pa naj povemo, da smo prejeli tudi veliko pohval, da smo sveži in drugačni.” Po naših podatkih so zakupili to oglasno površino za pol leta.

Vir: https://www.vecer.com/arhitekti-proti-oglasu-na-mariboxu-6564733

Barbara Bradač

Kaj je Maribor pridobil z Europarkom?

Leta 2000 je Maribor dobil takrat največji in najmodernejši nakupovalni center v Sloveniji. Ime mu je Europark. Europark so postavili na centralni lokaciji in ga proslavili kot znak napredka mesta in blagostanja ljudi. Težko ga je spregledati, saj od samega začetka kot novodobni tempelj, v katerega se zgrinjajo trume obiskovalcev, zeva nad mestom. Prostori potrošnje, kot je Europark, so psevdojavni prostori. Naše aktivnosti so v teh prostorih močno regulirane, saj so oblikovani tako, da nas vodijo in animirajo k potrošnji ali pa k aktivnostim, ki nas navdajajo z občutki užitka, le da užitke asociiramo s potrošnjo.

Avstrijski arhitekt Victor Gruen je sledil velikim sanjam. Ko se je preselil v Ameriko, je opazoval hitro rastoča primestja in videl, da ljudje preživijo večino časa v svojih avtomobilih, odrezani od mesta in drug od drugega, saj primestjem primanjkuje, kar je sociolog Ray Oldenburg poimenoval tretji prostor. Prvi prostor je naš dom, drugi prostor je služba in tretji prostor je ta, kjer preživljamo čas s prijatelji, znanci in someščani zato, da se čutimo povezane in gradimo skupnosti. Gruen si je omislil načrt, ki bo dal ljudem takšen tretji prostor. Nakupovalna središča, ki jih je oblikoval, so bila zanj arhitekturno zdravilo, ki naj bi reševalo okoljske, komercialne in socialne probleme. Ti prostori naj bi združevali zelene površine, trgovine, stanovanja, bolnišnice, knjižnice, vrtce in takrat, v petdesetih letih, tudi zaklonišča. Gruen je dolgo načrtoval nakupovalna središča, prvo pa so zgradili v mestu Edina, v državi Minnesota. Razen atrija, ki naj bi imel funkcijo, podobno trgu, pa nakupovalno središče pravzaprav ni imelo skupnostnih prostorov. Ljudje tam niso živeli, ni bilo ne knjižnic ne otroških vrtcev, bilo pa je zelo veliko trgovin. Uspeh nakupovalnih središč je temeljil na tem, kar je postalo znano pod imenom Gruenov učinek ali Gruenov transfer. Nakupovalna središča so bila od zunaj grde, monotone zgradbe, v notranjosti pa so bila presunljivo očarljiva in v vsem svojem blišču skoraj hipnotična.

Skrbno oblikovane izložbe in celotna atmosfera notranjega okolja, količina razstavljenih izdelkov in občutek, da smo tako zelo dobrodošli, je povzročil, da so ljudje začeli nezadržno nakupovati. Gruen je postal znan in zelo uspešen, saj so nakupovalna središča rasla kakor gobe po dežju, njegov arhitekturni biro pa jih je oblikoval več kot petdeset. Vendar pa je Gruen čez čas opazil, da nakupovalna središča mesta oropajo življenja in da ne predstavljajo tretjih prostorov, temveč so zgolj stroji potrošnje. Preselil se je nazaj na Dunaj, kjer je kasneje sodeloval v projektih revitalizacije mestnega jedra.

Za majhno mesto, kot je Maribor, je Europark, v katerem naj bi bili že v prvih štirih letih obstoja pozdravili dvajset milijonov kupcev, mesečno pa naj bi ga sedaj obiskalo pol milijona kupcev, zelo velika stvar. Nakupovalni centri so po navadi značilno postavljeni na obrobja mest, center mest pa postane bolj odprt in prežet z različnimi vsebinami in dejavnostmi zato, da se ohranjajo javne dimenzije mesta. A v Mariboru je drugače. Europark je neposreden razlog, da je velik del osrednje Gosposke, pa tudi drugih centralnih ulic, prazen, da trgovine propadajo, da večji del prebivalstva redno zahaja v grdo, svetlečo stavbo praznih, bleščečih podob, ki ljudi odsevajo zgolj kot številke. Pocukranost in hkratno nasilje sta namreč temeljna značilnost prostorske dominacije. Tako se lahko naši otroci na primer igrajo na igralih, medtem ko sami nakupujemo, na kosilu se srečamo s prijatelji in jemo v atmosferi, polni vnaprej pripravljenih vonjev, strateško oblikovanih svetlobnih napisov, izložb, mimoidočih potrošnikov, ki nosijo polne vrečke z natisnjenimi slogani znamk, po kosilu pa spet nadaljujemo nakupe.

Zgodovina javnih prostorov je tudi zgodovina prostorov potrošnje. Vendar pa javni prostori niso zgolj prostori potrošnje, temveč so kombinacija ekonomskih in socialnih menjav. Predvsem pa so dvorišča drugih javnih institucij, kot so šole, knjižnice … prostori, kjer smo kot meščani in državljani v interakciji drug z drugim in oblastjo na način, ki bi naj odseval demokratične vrednote.

Ameriška arhitektka, urbanistka in profesorica na Univerzi Yale Keller Easterling v svoji knjigi Extrastatecraft, The Power of Infrastructure Space pokaže, kako so urbanistične rešitve v veliki meri plod finančnih institucij in svetovalcev, za katere je prostor s svojimi pomembnimi materialnimi posledicami zgolj stranski produkt. Infrastrukture ne smemo razumeti le kot podzemne kable, cevi in tako dalje, pa tudi ne le kot zgolj fizično manifestacijo urbanega prostora, kot na primer ceste in zgradbe, temveč kot matrico pravil in relacij, znotraj katerih so grajena okolja postavljena v razmerje odvisnosti. Tako je infrastrukturni prostor eden ključnih dejavnikov globalne moči in dominacije. Ta razmerja odvisnosti so administrirana s strani javnih in zasebnih akterjev, ki predstavljajo nove konstelacije nacionalne, mednarodne, medvladne in nadnacionalne administracije s politično močjo, ki raste hitreje, kot jo lahko legalno priznajo uradne oblike vlad. Infrastrukturna pravila tako določajo na primer debelino kreditnih kartic in standarde kakovosti ISO, standardizirani kontejnerji, s katerimi ladje danes prevažajo tovore, pa so v jedru avtomatizirali pomorsko ekonomijo in nekdaj živa pristanišča spremenili v puste krajine brez barov, lokalne mikroekonomije in kulture.

Na spletni strani Europarka lahko o njegovi zgodovini preberemo: “Po obetavnih rezultatih marketinške raziskave in najdeni ustrezni lokaciji je bila sprejeta odločitev o gradnji novega nakupovalnega središča, ki bo za celotno regijo postavil nova, mednarodno uveljavljena nakupovalna merila.” Mednarodno uveljavljena nakupovalna pravila? Če razumemo Slovenijo kot periferijo evropskega imperija in Evropsko unijo kot visoko birokratski in administriran ekonomski projekt, ki ga vodijo finančne institucije, potem lahko hitro vidimo manifestacijo Europarka v njegovi vpetosti v različna razmerja. Europark je medij, skozi katerega se nadaljuje zgodovinska kolonizacija regije s strani nemško govoreče Evrope. Kolikšen del trgovin v Europarku je slovenskih in kolikšen del denarja, ki ga precej revni Mariborčani pustijo tam, ostaja v mestu? Kje in pri kom kupujemo našo hrano? Ali se zavedamo, kako ključen je prav ta dejavnik za našo svobodo in svobodo družbe, v kateri živimo? Europark, kot je zgrajen, to, kar ponuja, in to, kar proizvaja, so neposredno vezani na instrumente standardiziranja kakovosti ISO. Ali vemo, da v Ženevi ustanovljena nadnacionalna organizacija ISO, ki jo nekateri imenujejo svetovna država, deluje kot zasebna organizacija, ki prodaja standarde? Ali vemo, da nima javnega arhiva, ščiti svoje naročnike, neposredno aplicira moč nad javnimi prostori, hkrati pa ne sodeluje v nikakršnih javnih razpravah? Je pa tesno povezana z institucijami, kot je Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

Koncept nakupovalnega središča vsebuje možnost ponavljanja. Nakupovalna središča se tako replicirajo po vsem svetu. Kar se ponavlja, so standardi prostorske, infrastrukturne ureditve. Ti ponavljajoči se prostorski proizvodi postanejo del matrice globalnega prostorskega operacijskega sistema.

Ko je leta 2008 zlom ameriškega nepremičninskega trga povzročil globalno ekonomsko krizo, so bila na voljo zgolj pravna in finančna orodja za reševanje krize. Infrastrukturna vprašanja s ključnimi prostorskimi učinki se tako urejajo z neprostorskimi orodji.

Po mojem mnenju je izgradnja Europarka ena največjih napak, ki jo je kadar koli napravila katera koli županska ekipa v celotni zgodovini Maribora. Učinki Europarka segajo v samo jedro vsakdanjih življenj Mariborčanov. Ne nazadnje je tudi propadanje nadvse pomembne mariborske tržnice neposredno povezano z Europarkom, a več o njej v naslednji kolumni.

Oliver Vodeb

Vir: https://www.vecer.com/kaj-je-maribor-pridobil-z-europarkom-6415558

Varuhi dediščine pokleknili pred oglaševalci

ZVKDS je najprej zavrnil večino lokacij za svetlobne vitrine, nato pa je vodja območne enote Ljubljana izdal nove pogoje.

Na Mestnem trgu, Čopovi ulici in drugih ljubljanskih ulicah že pripravljajo teren za postavitev malih svetlobnih vitrin, s katerimi občina na stežaj odpira vrata oglaševanju v središču mesta. Soglasje zanje so izdali tudi varuhi kulturne dediščine. Preverili smo, na kakšni podlagi.

Da bodo po prenovljeni Slovenski cesti male svetlobne vitrine zavzele še druge dele ožjega mestnega središča, tudi staro mestno jedro, smo že pisali. Vitrine bodo postavljene v okviru širitve sistema Bicikelj – za vsako novo postajališče zasebnemu partnerju Europlakatu pripadejo štiri lokacije za vitrine. Kar pomeni skupno 80 lokacij za oglaševanje. Ker je občina Europlakatu dovolila postavitev oglasov ob Slovenski cesti, še preden so sploh sklenili dogovor o širitvi Biciklja, v praksi to pomeni dobrih 60 novih svetlobnih vitrin, ki bodo skoraj vse v centru.

V zadnjih dneh so že pripravili teren za postavitev dveh na Mestnem trgu, enako v Čopovi ulici, kjer so delavci KPL rezali kamnite plošče. Kje bodo stale oglaševalske vitrine, se vidi tudi v neposredni bližini Prešernovega trga na Miklošičevi in Trubarjevi. Med predvidenimi lokacijami so še Nazorjeva, Wolfova, Krekov trg …

Novi vitrini že stojita na Dvornem trgu in ob Kopitarjevi ulici. Kot smo izvedeli na občini, naj bi vse postavili do začetka julija. Oglaševalski objekti se sicer v središču Ljubljane pojavljajo že ves čas, a povečini nelegalno, brez ustreznih dovoljenj. Tokrat pa je MOL poleg lastnega dovoljenja poskrbela tudi za soglasje pristojnih za varstvo kulturne dediščine, kot to za historično območje mestnega središča ter zemljišča in objekte, ki so varovani s predpisi o varstvu kulturne dediščine ali ohranjanju narave, predvideva občinski prostorski načrt.

Ob našem prvem pisanju o tem je vodja ljubljanske območne enote zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) Boris Vičič zatrdil, da so pri izdaji soglasja upoštevali vso veljavno zakonodajo oziroma predpise s tega področja. A zaposlena na eni od območnih enot, ki ni želela biti imenovana, nas je opozorila, da bi zavod lahko zavrnil izdajo soglasij za oglaševanje v središču Ljubljane – in po njenem mnenju bi zaradi varovanja kulturne dediščine to moral storiti. Zato smo šli po sledeh, kako je bilo soglasje sploh izdano. In ugotovili, da je bil postopek precej nenavaden.

Najprej soglasje le za osem lokacij

Čeprav so dogovor o širitvi Biciklja z Europlakatom podpisali šele lani poleti, je občina že decembra 2015 od ZVKSD, območne enote Ljubljana, zahtevala izdajo kulturnovarstvenih pogojev (KVP) za 80 lokacij za postavitev malih svetlobnih vitrin v ožjem mestnem središču. Kulturnovarstvene pogoje je namreč treba pridobiti pred izdajo soglasja. Od predlaganih 80 jim je zavod odobril le osem lokacij, za druge pa so izdajo pogojev zavrnili, ker so »v nasprotju z varstvenim režimom ter značilnostmi prostora in njegovih varovanih prvin in konservatorskimi izhodišči za varovanje kulturne dediščine«.

Ker je zavod veliko večino lokacij zavrnil, se je občina pritožila na ministrstvo za kulturo. Vodja ljubljanske enote ZVKDS Boris Vičič je v odgovoru na novinarsko vprašanje, v katerem smo poizvedovali o kulturnovarstvenih pogojih, zapisal, da so izdali dopolnjene pogoje, in sicer »po uspešni pritožbi vlagatelja (MOL, op. p.) na ministrstvo za kulturo na naše prvotne KVP. Zato smo opravili dodatne preverbe«.

A to ne drži, smo ugotovili iz dokumentacije, ki so nam jo v zvezi s tem postopkom na našo zahtevo poslali z zavoda. Ministrstvo o pritožbi MOL sploh ni odločalo, saj jo je občina 14. aprila umaknila, zato je ministrstvo postopek ustavilo. In kaj je vodilo k umiku pritožbe? Kot je razvidno iz dopolnjenih KVP, so 7. in 13. aprila opravili »dodatna terenska ogleda in usklajevanje posameznih svetlobnih vitrin«. Temu je torej takoj sledil umik pritožbe MOL, nato nova vloga za nekoliko manj lokacij (izpustili so na primer nabrežja Ljubljanice) in konec maja dopolnjeni pogoji, ki so namesto na osmih omogočali postavitev vitrin na 40 lokacijah.

Vodja enote povozil pogoje podrejene

V nasprotju s prvimi, bolj strogimi kulturnovarstvenimi pogoji, pod katere sta se podpisala konservatorka Marija Režek Kambič kot vodja postopka in vodja enote Vičič, je pod dopolnjenimi pogoji, kot tudi pod kulturnovarstvenim soglasjem, izdanim na njihovi podlagi, podpisan samo Vičič. Poleg tega so se bistveno spremenile utemeljitve, zakaj je postavitev oglaševalskega objekta na neki lokaciji dopustna oziroma zakaj ne. Naša sogovornica, ki tudi sama izdaja pogoje za takšne in drugačne posege v varovana območja, nas je opozorila, da bi bilo treba v njih razložiti, »zakaj neki poseg ni slab za dediščino oziroma v konkretnem primeru, zakaj so te vitrine nemoteče za ohranjanje odnosa med prostorom in stavbami«, saj gre za nov element v prostoru. »Utemeljiti je treba upravičenost posega in to, kako je zadoščeno varstvenemu režimu,« je poudarila.

In prav v utemeljitvah je največja razlika med prvotnimi pogoji, ki so dopustili postavitev le osmih vitrin, in dopolnjenimi, ki so odobrili 40 lokacij. Če je Vičič v dopolnjenih pogojih za 13 vitrin na osrednjem delu Slovenske ceste (ki so sicer tam stale, še preden je občina zaprosila za soglasje zanje) utemeljil, da je »postavitev v skladu s projektom prenove Slovenske ceste«, je bila v prvotnih pogojih nedopustnost njihove postavitve razložena precej širše. Tudi na Mestnem trgu je bila postavitev vitrin najprej nedopustna, ker ni skladna z varstvenim režimom odloka o razglasitvi srednjeveškega mestnega jedra Ljubljane in grajskega griča za kulturni in zgodovinski spomenik ter naravno znamenitost, »ki prepoveduje spreminjati varovane vrednote talnega oblikovanja ter opreme in prostora«. A je nato postavitev dveh oglaševalskih objektov postala dopustna. Z razlago: »Primerna lokacija tik ob potopnih zbiralnikih.« Nekatere spremembe pri utemeljitvah posameznih lokacij za vitrine navajamo v grafiki.

Vičič je na naše vprašanje, zakaj so v primeru Slovenske ceste ocenili, da je oglaševanje v tako velikem obsegu primerno, odgovoril: »Pri svojem odločanju poskušamo najti optimalno rešitev v okviru predpisov (če seveda prepoved ni eksplicitno določena) in ne naše osebne presoje.« Toda to, da je v dopolnjenih pogojih vodja enote povozil utemeljitve svoje podrejene, kaže na ravno nasprotno.

ZVKDS: besede eno, praksa drugo

Naj spomnimo, da se je ZVKDS oziroma njegov generalni direktor Jernej Hudolin pred dvema letoma pridružil javnemu apelu za omejitev in regulacijo zunanjega oglaševanja v javnem prostoru, ki ga je vrsta društev, zbornic, fakultet in drugih institucij, ki se ukvarjajo z urejanjem prostora, naslovila na vlado, pristojna ministrstva in občine. V pozivu so zapisali, da »že v Ljubljani lahko naštejemo več spomeniško zaščitenih spomenikov, ki jih ‘krasijo’ reklamni panoji, svetlobni displeji in podobno«. In da je »poseben problem praksa financiranja občinskih programov in storitev s trženjem oglasnih mest v javnem prostoru, na škodo podobe tega prostora in kakovosti javne storitve«.

Navedli so še, da »kulturnovarstvene službe, katerih glavna naloga je prav zavarovanje spomenikov pred degradacijo, največkrat nimajo pravnoformalnih vzvodov za preprečevanje in odstranjevanje neprimernih posegov v stavbno in naravno dediščino«. Tudi tokrat niso imeli vzvodov?

Za občino ni omejitev za oglaševanje

S seznama lokacij za oglaševanje, za katere je MOL zaprosila za soglasje kulturnovarstvenikov, je razvidno, da za občino omejitev glede oglaševanja v središču mesta tako rekoč ni. Na prvotnem seznamu tako najdemo skoraj vsa nabrežja Ljubljanice, od Adamič-Lundrovega, Cankarjevega, Hribarjevega (na katerem so hoteli postaviti kar pet vitrin), Petkovškovega, Brega, Krakovskega nasipa. Kar sedem vitrin so nameravali postaviti na Kongresnem trgu, med predlaganimi lokacijami najdemo tudi Stritarjevo ulico in Prešernov trg.

Nad nekaterimi izmed teh ulic in trgov niso obupali niti v novem krogu iskanja dovoljenj za manjkajoče lokacije za vitrine. MOL je zaprosila za pogoje za 35 lokacij, razen ene so vse v središču mesta, zavod ji je februarja izdal pogoje za enajst lokacij, druge pa zavrnil. Občina je med drugim znova predlagala postavitev vitrin na Bregu, Cankarjevem in Petkovškovem nabrežju, Prešernovem in Kongresnem trgu, na novo pa tudi na Ribjem trgu, Pod trančo in na Gornjem trgu.

V dokumentu zavod že tretjič v dobrem letu dni opozori, da so za ureditev Cankarjeve ceste izdali kulturnovarstvene pogoje, »v katerih postavitev objektov za oglaševanje ni dopustna«. A svetlobna vitrina Europlakata na Cankarjevi še kar stoji …

Maša Jesenšek

Vir: http://www.delo.si/novice/ljubljana/varuhi-dediscine-pokleknili-pred-oglasevalci.html

Uvid v sedanjost in možne prihodnosti slovenskega prostora

Oddelek za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete in Fakulteta za arhitekturo Univerze v Ljubljani sta pod mentorstvom krajinske arhitektke Darje Matjašec in arhitekta Mihe Dešmana izvedla študentsko delavnico. Na njej so študenti s hitro analizo podob prostora, ki jih je leta 2013 pri nas zajel Google za potrebe storitve Google Street View, razgalili stanje slovenskega prostora. Študenti so na podobe naših krajev odgovorili s kritičnim vizualnim komentarjem in prikazali nasprotujoče si prostorske scenarije. Negativni trend so študenti ponazorili z dodajanjem, pozitivnega pa z odvzemanjem vizualnih motenj in oblikovanjem harmoničnega odprtega javnega prostora in stavb.

Pritiski na prostor, ki negativno vplivajo na stanje, so najmočnejši na mestnih obrobjih (Barjanska cesta v Ljubljani, Cesta Boštjana Hladnika v Kranju) in v urbanih središčih (Škofja Loka, Vrhnika, Ljubljana, Maribor), v krajinsko privlačnih območjih (Murska Sobota) in turističnih središčih (Bled, Bohinj, Piran). Mesta po meri avtomobilov, oglasni panoji, nekontrolirana gradnja prizidkov, pisane fasade, slabo stanje mestnih dreves in podrta razmerja v prostoru kazijo podobe naših mest in slabšajo kakovost bivanja.

Ko se zgodi epistemološka sprememba in se pojavi nov način videnja sveta, se spremeni položaj človeka v njem in tudi človek sam. Orientacija v prostoru, ki je bila nekoč možna s pomočjo čutov, nato z zemljevidi, pa tehnologijo GPS, je postala predvsem digitalna. Zato se sprašujemo, ali bomo le nemi opazovalci podob, razkritih s pomočjo Google Street View?

Prostovid omogoča kritičen uvid v zatečeno stanje prostora iz domačega naslonjača. Prek ozaveščanja o dobrih in slabih praksah skušamo vplivati na posameznike, da se iz potrošnikov informacij prelevijo v soodločevalce o prostoru. Novinarji se s tematiko redko ukvarjajo, stroka čaka na priložnosti in posluh, politiki gledajo stran, prebivalci pa kljub vedno slabši bivalni kakovosti živimo v prepričanju, da nimamo vpliva na spremembe. Zato smo ustvarili Prostovid, ki nas spodbuja k večjemu zavedanju o kakovosti bivanja in nujnosti naše aktivne vloge pri tem.

Več na: http://danesjenovdan.si/prostovid/vec/