Tagged: Boris Vezjak

V iskanju dokaza o hibridnem oglaševanju v novinarstvu: o stališču NČR

Začnimo s hipotetičnim primerom, ki je v praksi nadvse realen: po nekem naključju ste novinar, morda na javni radioteleviziji in z dobrim dometom branosti, nekdo vam znova plača pot na čisto drugi konec sveta, ampak izbira vaše malenkosti se je, če verjamemo, odvila po naključju, ne na vašo pobudo, na koncu pa po tretjem naključju v nizu napišete še eno čudovito reportažo z mondene in luksuzne turistične lokacije, ki vas je po prvem naključju gostila.

Prijava kršitve na NČR

Je z vidika novinarske etike s tem početjem kaj narobe? Skušnjava se najbrž pojavlja v vrsti novinarskih profilov, v turističnem, avtomobilskem, kulturnem, lifestyle žanru, tokrat se je v predvsem v kulinaričnem. Oktobra lani sem Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) prijavil novinarko MMC RTV Slovenija, ker me je preprosto preveč ljudi opozorilo na njeno za javni servis sploh nenavadno novinarsko prakso v kombinaciji prej omenjenih treh naključij (Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija).

Te dni sem lahko prebral »Stališče NČR DNS in SNS« v tej zadevi, objavljeno na straneh NČR. Dosedanje zgodbe ne mislim preveč na široko obnavljati, saj je objavljena v obeh povezavah, zato le na kratko: v svojem sklepu so zapisali, da je novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena. Prvi od omenjenih govori o dejanskem ali navideznem konfliktu interesa in nalaga, da se mora pri svojem delu novinar odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Po mnenju NČR bi se novinarka »izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.«

Odločitve ne bom podrobneje komentiral glede, ker je NČR sprejel mojo razlago in prepoznal kršitev, sugeriral pa je tudi rešitev: novinarka bi morala jasno zapisati, kdo jo je financiral. Usmeril se bom v kršitev 25. člen kodeksa, ki je ni prepoznal.

Win-win-win

Naj spomnim, po njem »prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.«

Ni dvoma, marsikateri novinar je pri svojem delu naletel na takšno ali drugačno ponudbo za uslugo, pri čemer najbrž vstopnice in akreditacije res ne štejejo kaj prida: novinarstvo je postalo premočno prepleteno z odnosi z javnostmi in oglaševanjem, vsaka od strani vidi v takem početju koristi zase in za druge, v navidezno prijazni win-win-win situaciji, kjer so vsi vpleteni zadovoljni, pa je potem najbolj na preizkušnji verodostojnost novinarskega poklica in končno tudi stanje kvalitete demokracije.

Od akreditacije do oglaševanja

Seveda je odločitev o objavi nekega prispevka, kakor tudi njegova vsebina, v domeni urednika in novinarja, toda najbolj zanimivi za razlago so »mejni« primeri in takšen je tudi omenjeni: v kakšni meri je plačilo poti, nastanitev, pogostitev ali drugačna oblika usluge ali plačila novinarju že način pogojevanja objave, če mu potem sledi bolj ali manj naklonjeni »oglasni« novinarski prispevek?

Na tej točki se pojavi vprašanje prej omenjenih treh naključij. Kaja Sajovic se je kot novinarka RTV Slovenija pred NČR odkrito branila z »argumentom iz splošne prakse« in omenila »koncept akreditiranja«, ki pri »novinarju predpostavlja določene ugodnosti«, navaja pa tudi nekaj zanjo enakovrstnih praks: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale in podobno. Dejansko so našteti primeri zelo različni od njenega in tudi med sabo.

Uvedba zahteve po dokazu

Poglejmo si ključni moment utemeljitve NČR, zakaj ni prišlo do kršitve 25. člena, ki obenem dokaj nenavadno vsebuje predvsem priporočilo:

»Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.«

Do kršitve torej ni prišlo, ker ni dokazov, da je prišlo do »plačane objave«. S tem smo dejansko prišli do hipotetične situacije, ki jo omenjam na začetku zapisa: nekdo novinarju plača pot na drugi konec sveta, to lahko stori tudi večkrat, novinar bo potem naredil reportažo npr. o nastanitvi plačnika (»organizatorja«) ali storitvi ali proizvodu, ki jih ponuja, a to ne bo štelo za združevanje novinarskega in oglaševalskega besedila. Zakaj ne?

Pojem plačane objave

Ker je NČR uvedel čisto specifično razumevanje pogoja, ki mora biti izpolnjen: plačana mora biti sama objava, za kar pa pogrešajo dokaz. Pojem »plačana objava« torej korelira izključno z neko obliko plačila ali »usmerjanja objave in vsebine«, vendar ob tem financiranje poti, nastanitev in pogostitev ne štejejo za izpolnitev pogoja, kar izrecno povedo.

Takšna odločitev NČR se mi zdi že skoraj precedenčna in verjetno precej odločilna za vse prihodnje primere presojanja. Pričakovanje (materialnega?) dokaza plačila prepoznavanje kršitve kodeksa še zaplete, saj tovrstnega preverjanja verjetno NČR sam ne izvaja, niti za to ni poklican, ne morejo ga pričakovati niti od pritožnika. Kar pa pomeni, da je zahteva po dokazni evidenci nesmiselna omejitev, ki na koncu zaščiti kršitelje 25. člena. Je kaj drugače, če kot kriterij ločeno vzamemo »usmerjanje objave« oziroma »usmerjanje vsebine objave«? Ni, saj tudi tega v formalnem smislu največkrat ne bo mogoče preveriti, kar pa pomeni, da se za kršitve tega člena na stežaj odpirajo vrata.

Nenaključna naključnost

Če jo želi v podobnih primerih NČR res prepoznati, bo moral vpeljati interpretativno možnost presojanja in priznati, da seštevek treh prej omenjenih ponavljajočih se naključij (da se novinar, ki je posredno ali neposredno plačan, znajde na drugi strani sveta in potem objavi novinarski prispevek, ki promocijsko prezentira izbrano lokacijo, izdelek ali storitev) res ne more biti toliko nenaključen, da bi ne mogli prepoznati novinarskega motiva po objavi hibrida oglaševalskega in novinarskega izdelka. Sploh pa ne v primeru, ko novinarka sama priznava, da to počne nenehno, da so stroški deloma plačani s strani organizatorja in da »najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV.«

Če je novinarka kršila 26. člen kodeksa, saj bi morala napisati, kdo financira njena potovanja, pa NČR nenavadno ne prepoznava oglaševalske tendence v »naključnih« reportažah. Absolutno drži, da plačilo poti, nastanitev ali pogostitev novinarju še ne pomeni nujno, da bo ta pisal naklonjeno, toda kako verjetno je, da bo še naprej ostal nadvse zaželeni in vedno znova financirani gost na prestižnih luksuznih destinacijah, če tega ne bo počel? Zato smo spet pri visoko postavljeni zahtevi po dokazovanju plačila.

Pričakovanje višjih novinarskih standardov na RTV Slovenija

Da je nekaj s tem stališčem sumljivo narobe, je ugotovila članica NČR Irena Brejc, spisala ločeno mnenje in mi kot pritožniku dala prav:

»Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.«

Zavist in principi

Kaj povedati za konec? Predvsem velja izraziti zaskrbljenost, da tokratno branje 25. člena novinarskega kodeksa in posledično dopuščanje mešanja novinarskih in reklamnih sporočil ne bo postalo rutinsko. Vsekakor moram zanikati smešen argument novinarke, da »so njene domnevne kršitve v resnici zgolj izgovor za golo zavist« – nikakor, naj uspešno nabira ponudbe za potovanja in uživa na novih destinacijah, očitno ima podporo urednikov na RTV Slovenija in širšega novinarskega ceha. Kot vselej, me je tudi tokrat zanimala zgolj praksa sledenja novinarskim principom v državi in njihova prihodnja usoda. In tudi te ne zavidam.

Glede na jasno zapisane instrukcije NČR pa smemo pričakovati, da bo poslej podatek o svojih sponzorjih v novih reportažah javno objavljala.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2020/06/10/v-iskanju-dokaza-o-hibridnem-oglasevanju-v-novinarstvu-o-staliscu-ncr/

Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Tatjana Pirc (predsednica), Brane Piano (podpredsednik), Nataša Štefe, Sonja Merljak Zdovc, Bojan Šuštar in Jelena Aščić (člani), je na seji 2. junija 2020 v primeru Boris Vezjak proti Kaji Sajovic, novinarki MMC RTV Slovenija, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije. Irena Brejc je glasovala proti in napisala ločeno mnenje k stališču.

Primer: Boris Vezjak proti Kaji Sajovic (MMC RTV Slovenija)

Povzetek pritožbe in odgovora novinarke:

Boris Vezjak podaja prijavo proti Kaji Sajovic (MMC) zoper več prispevkov, objavljenih v zadnjem letu na portalu MMC: »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019), »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019), »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019).

Še posebej se pritožnik sklicuje na članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019), v katerem novinarka opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku.

Po mnenju pritožnika Kaja Sajovic v potopisnem formatu poroča »o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -, pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.«

Za ilustracijo pritožnik omeni daljši citat iz intervjuja s Kajo Sajovic v reviji Zarja Jana (2. oktober 2019), kjer novinarka Žana Kapetanović zapiše tudi »… Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.« Kot dodaja pritožnik, »po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani.«

Novinarki v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, očita konflikt interesov in kršitev 26. člena Kodeksa novinarjev Slovenije , ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja pa je po mnenju pritožnika v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa , ki prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Kot dodaja pritožnik, »nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.«

Kaja Sajovic odgovarja, da pritožnik »v svoji argumentaciji navaja številna ugibanja, netočnosti in očitno nepoznavanje področja turističnega novinarstva.«

V nadaljevanju odgovora Kaja Sajovic pojasnjuje, kako deluje svet mednarodne kulinarike, katerega del je postala v zadnjih letih. Kot opisuje, so jo »leta potovanj v tujino in obedovanja v nekaterih najbolj znanih restavracijah sveta (na lastne stroške) pripeljala do točke, ko je postala prepoznana kot mednarodna novinarka in ena bolj cenjenih poznavalk področja.« Dodaja: »Moje reportaže so plod dolgoletnega dela in nabiranja izkušenj in poglobljene, hkrati so tudi običajno dobro brane. Brez njih bi portal ostal brez kvalitetnih vsebin iz sicer resda ozkega, pogosto elitnega in širši javnosti nedostopnega področja, a argument, da gre za polje, ki si ga večina ne more privoščiti, ni argument, da se vsebine umakne.« Še posebno pa poudarja: »Nikdar ni bil katerikoli moj obisk pogojen z objavo prispevka na MMC-ju. Pri tem sem povsem avtonomna, prispevke pa objavljam po lastni presoji, kaj je za bralce in slovenski prostor relevantno.«

Glede vprašanja financiranja Kaja Sajovic pojasnjuje, da je zaradi prej opisanega položaja večkrat vabljena s strani organizatorja na večerje, dogodke ipd. tako doma kot v tujini. Dodaja da podobno prakso poznajo tudi novinarji, ki pokrivajo filmsko, glasbeno, športno ali turistično področje.

Glede konkretnih destinacij v člankih, na katere se nanaša pritožba, pojasnjuje, da je bila na večino vabljena kot novinarka, stroške pa je deloma poravnala sama, deloma so jih krili organizatorji. Konkretno za najbolj izpostavljen članek »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« pojasnjuje: »Par prijateljev nas je tja povabila kolegica, ki je rezervirala celo vilo. Bil je zaseben obisk, v času mojega dopusta, da sem o tem kaj napisala, je povsem stvar tega, da gre za posebno izkušnjo, večini ljudi težko dostopna, hkrati pa očitno zanimiva, saj je bila reportaža brana. Omemba Bulgarija v članku ni bila sponzorska, tako je pač ime resorta in nikdar nimamo težav z navajanjem konkretnih imen, pa naj si gre za restavracije ali znamke avtomobilov. Omemba Luce Fantina je pač eden od ključnih podatkov – gre za enega najboljših kuharskih mojstrov na svetu.«

Glede izjav o kritju stroškov (oz. da RTV ne krije stroškov) v člankih (disclaimer), novinarka pravi, da jih je pisala, a »sem jih v zadnjih dveh mesecih opustila ravno zato, ker izničujem lastno delo«. Kot dodaja, se ji zdi, da podobnih izjav ne prakticirajo tudi primerljivi novinarji (avtomobilizem, šport …) ter dodaja, da »sam koncept akreditiranja kot novinar predpostavlja določene ugodnosti« pri čemer navaja primere: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale ipd.

Za konec odgovora Kaja Sajovic meni, da so njene domnevne kršitve »v resnici zgolj izgovor za golo zavist« ter da cilj njenih poti ni »hedonizem, ampak poglabljanje znanja o svetovni kulinariki, znanje, ki ga lahko nato posredujem bralcem RTV-ja in navsezadnje, slovenskim bralcem, saj novinarja, ki bi pisal podobne reportaže, pri nas ni.«

Svojemu odgovoru pa prilaga tudi priporočilno pismo profesorice dr. Maje Uran Maravić s Fakultete za turistične študije Turistica Univerze na Primorskem.

SKLEP:

Kaja Sajovic je kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.

V članku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« novinarka opisuje luksuzno bivanje tudi z določeno distanco in ne na neposredno oglaševalski način. Novinarka po sklepu razsodišča ni kršila 25. člena kodeksa, ki govori o nedopustnem prepletu novinarskih in oglaševalskih besedil.

Je pa novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, saj bi se izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.

Ločeno mnenje Irene Brejc

Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.

Vir: https://razsodisce.org/2020/06/boris-vezjak-proti-kaji-sajovic-mmc-rtv-slovenija/

Napotilo:
https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/

Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Vir: https://vezjak.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/

Boris Vezjak

Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija

Prijava na Novinarsko častno razsodišče

Luksuzna letovišča so krasna stvar za tiste, ki si jih lahko privoščijo, toda vprašati se smemo, kdo omogoča potovanja novinarjem RTV Slovenija na takšne destinacije, sploh takrat, ko se njihova frekvenca neverjetno zgosti, morda pa tudi, komu natančno so takšne vsebine na portalu javne radiotelevizije namenjene. Spodaj objavljam pretežni del svoje prijave na Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko Kajo Sajovic, s čimer želim spodbuditi javno razpravo o tem, kaj v takšnem primeru šteje za kršitev profesionalnih standardov.

Omenjena novinarka je v prispevku z naslovom »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019: https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/ture-avanture/kako-je-v-zivo-videti-rajski-oddih-v-luksuznem-letoviscu/498938), podobno kot tudi v številnih drugih v zadnjih letih, na portalu RTV Slovenija v potopisnem formatu poročala o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -,  pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.

V omenjenem članku opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku. Novinarkin doživljaj popestrijo številni detajli, polni dih jemajoče luksurioznosti (»Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet; »Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj«; »Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro«.).

V prispevku opazimo dve fotografiji, ki jih podpisuje omenjena novinarka (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic), in sicer sta podpisani kot »Kuharski mojster Luca Fantin« in »Za glavno restavracijo v kompleksu je zadolžen italijanski kuharski mojster Luca Fantin, ki ima sicer matično restavracijo Il Ristorante v Tokiu« – obe propagirata omenjenega kuharskega mojstra, ki ima svojo balijsko izpostavo.

Na podoben način je Kaja Sajovic opisala številne druge destinacije in lokacije z različnih koncev sveta, še zlasti kulinarične, nazadnje iz Tokia v članku »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/je-najbolj-nora-picerija-v-resnici-doma-v-tokiu/501025), poprej npr. iz Mirazurja na Azurni obali v članku »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019, https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/kulinarika/kako-je-videti-vecerja-v-najboljsi-restavraciji-sveta/497647), ali pa je poletela s Kristianom Braskom Thomsenom, »profesionalnim bonvivantom«, v Sankt Peterburg, kot lahko izberemo iz podpisa pod fotografijo (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic) v prispevku z naslovom »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/zivljenje-ambasadorja-uzitka-zasebna-letala-najboljse-restavracije-sveta-nore-zabave/495549).

Še zlasti pogosto se novinarka Kaja Sajovic pojavlja kot avtorica prispevkov, povezanih s kuharsko mojstrico Ano Roš, iz nekaterih javno dostopnih zapisov pa razbiramo, da je (so)avtorica njene nastajajoče biografije »Sonce in dež«.

V reviji Zarja Jana (2. oktober 2019) novinarka Žana Kapetanović v portretu Kaje Sajovic slikovito predstavi njeno novinarsko delo, ki utegne dobro ilustrirati za razpravo o kršitvah kodeksa značilni »modus operandi«, zato ga navajam v daljšem odlomku: »Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: ‘Nikoli ne bom zapustila Skåne!’ In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno? ‘Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.«

Ker po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani. Če so bili, je po mojem mnenju novinarka v navedenem prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, kršila 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja, je v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa. Ta prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil, obenem mora biti v besedilih nedvoumno označeno, da gre za oglas. Nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic pa ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.

V primeru zapisa o knjigi Ane Roš je novinarka kršila tudi 24. člen kodeksa, saj je vpletena v dogodke, o katerih poroča in s tem v navzkrižju interesa, vendar tega v prispevku ni razkrila. Še več, samo dejstvo, da sodeluje pri nastajanju knjige, je prikrila, omenjeni podatek pa je razviden iz številnih drugih medijskih objav.

Praksa novinarskih reportaž Kaje Sajovic na MMC RTV Slovenija predstavlja še toliko bolj resno zadrego, ker smo ji priča in se odvija na javnem zavodu, ki opravlja posebno, z zakonom predvideno službo kulturnega in nacionalnega pomena, kjer pričakujemo temeljitejše spoštovanje profesionalnih in novinarskih standardov.

Čeprav v tem primeru ne gre za pogosteje navzoči primer medijske prakse, npr. ki bi vseboval kršitev »klasičnega« oglasnega sporočila ali propagandno vsebine politične narave, pa navzoče navzkrižje interesa in oglaševalska narava zapisov nič manj ne ogrožata avtonomije novinarskega poklica in poslanstva omenjenega zavoda.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/

POP TV poroča o utajevalcu Roku Snežiču, istočasno pa oglašuje njegove storitve

Prispevek POP TV novinarke Nike Kunaver z naslovom »V zvezi z davčno utajo Đuđićeve naj bi preiskovali Snežiča in Vuka« razkriva, da je zdaj že znamenita Dijana Đuđić, posojilodajalka Janševi SDS, skupaj še z dvema državljanoma v BIH osumljena utaje davkov v višini 2,4 milijona evrov. Delovali so kot kriminalna združba, ugotavlja SIPA.

Med letoma 2013 in 2018 so odprli več bančnih računov v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, poroča medijska hiša, denar pa naj bi ji nakazovala podjetja, ki sta jih ustanovila nekdanji župan Zavrča Miran Vuk, član stranke SDS, in znani davčni svetovalec Rok Snežič, sicer Janšev sozapornik in tudi strankarski podpornik.

Vendar je bralec njihove 24ur.com lahko dobesedno istočasno prebiral tudi oglas Snežičevega podjetja, torej »doktorja davčnih utaj«, kot mu največkrat pravijo, kako »davčno optimizirati« poslovanje s prenosom svojih podjetij v Bosno in Hercegovino. Ne prvič, oglas ponujajo dnevno.

O medijski dilemi oglaševanja in novinarskega posla v istem primeru sem pisal v februarskem prispevku Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso in takrat zaključil:

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Dva sklepa

Očitno ima Snežičevo podjetje zakupljeno kar celoletno vsakodnevno (!) celoletno oglaševanje na straneh 24ur.com in še kje drugje. Pustimo ob strani, da v oglasu svetujejo nekaj, kar bi moralo zanimati tudi domače in bosanske davčne organe, z vidika medijske etike smo zdaj pred tem, da pridemo do dveh sklepov.

Če imamo osebo O, ki domnevno počne nezakonite stvari N, hkrati pa oglašuje v mediju M, potem bodo novinarski prispevki o tej osebi v mediju M neizbežno v konfliktu. Ob predpostavki, da je smisel novinarskega dela implicitno v poročanju ali razkrivanju N, bo samo dejanje oglaševanja O v M problematično. Če se zgodi celo, da se v M oglašuje ista nezakonita ali z njo povezana praksa N, zaradi katere se O preganja, se konflikt kvečjemu še poglobi. To bi bil prvi potencialni sklep.

Drugi je bolj dobrohoten, vsaj navidezno. Ker pri PRO PLUS niso prenehali ponujati oglaševalskega prostora Snežiču in to počnejo na dnevni ravni, lahko domnevamo, da čvrsto verjamejo v zakonsko neoporečnost oglasa naročnika. Slovenski oglaševalski kodeks v prvem členu nalaga, da »oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi bilo v nasprotju z obstoječo zakonodajo, niti izpuščati česa, kar zakon izrecno zahteva. Prav tako ne sme spodbujati ali odobravati kršitve zakonov.«

S tem so očitno lastniki medija implicitno presodili, da je Snežičeva praksa zakonita. Od tod naprej bolj prijazen sklep morda veleva tole: ker smo novinarsko pokončni, sicer oglašujemo O, ampak to nas ne bo ustavilo pri poročanju, da je O osumljen nezakonitega ravnanja. Povedano drugače: da poročamo o N v primeru O, nikakor ne razumemo kot konfliktno dejanje, ki je v nasprotju z oglaševanjem O v našem (ali kakšnem drugem) mediju M.

Osebno sem prepričan, da sta oba sklepa slabo utemeljena in napačna. S tem, ko lastniki POP TV dajejo Snežiču oglaševalski prostor za »optimizacijo davkov« v Bosni,  so njihovi novinarski prispevki o davčnih utajah istega podjetnika z vidika medijskega uporabnika nujno neverodostojni: ne v smislu, da bi s takimi prispevki kaj bilo po sebi narobe v smislu profesionalnosti in nepristranskosti, ampak preprosto ne morete kredibilno oglaševati nekoga, za katerega v isti sapi poročate, da je goljuf. Razen tega se s tem vedno poveča možnost, da o O nek medij ne bo poročal zato, ker lastniku prinaša oglaševalski dobiček.

No, iz podobnega razloga ni smiseln niti sklep, označen za bolj dobrohotnega: v njem se zgolj pretvarjamo glede etične pokončnosti, češ da preiskujemo celo tiste, ki pri nas oglašujejo, vendar s tem pač ne ubežimo začetnemu konfliktu.

O Janševem kreditnem poslu in obračunu z novinarji, ki so to razkrili, sem sicer pisal v prispevkih Janševi rumenjaki: opletanje proti medijem na tviterju v zadevi Dijana, nato Janševo kesanje kot trik in deloma v Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2019/05/30/pop-tv-poroca-o-utajevalcu-roku-snezicu-istocasno-pa-oglasuje-njegove-storitve/