Tagged: Celje

Za mesto brez reklam

V sklopu mesečnega projekta Enajsta šola pod mostom, ki poteka pod okriljem mini­strstva za okolje in prostor, vsako leto pa ga v Celju skupaj s profesorico Majo Rak vodita urbanista Gorazd in Mojca Furman Oman, so dijaki zaključnih le­tnikov likovne smeri na Gimnaziji Celje – Center pregledovali, koliko reklam, raztresenih po mestu, bolšči vanje vsak dan, in koliko jih pričaka v poštnih nabiralnikih. Daleč smo od časov, ko je en sam plakat Slovenija, moja dežela, postavljen v Logarski dolini, nagovar­jal celo Slovenijo, je poudarila Mojca Furman Oman. Dijaki so namreč naš­teli, da se tisoč dijakov, kolikor jih je na šoli, v enem dnevu sreča s 400 reklamami (prejmejo jih v nabiralnik, v roke jim jih potisnejo v kakšni trgovini, drogeriji …). A na podlagi vse te množi­ce oglaševalskih vsebin je le 19 dijakov ali njihovih družinskih članov nakup opravilo zaradi videne akcije. “Reklamiranje poleg vizualnih težav povzro­ča tudi ekološke, kot je poraba resursov za reklame, katerih efekt je vprašljiv, težava njihovega kratkega, običajno le tedenskega roka ter zbiranje in recikli­ranje,” je izpostavila Furman Omanova.

Dijaki so našli način, kako letake re­ciklirati – iz njih so naredili lutke – in z njimi spodbuditi kritično razmišlja­nje pri vrstnikih. “S tem so opozorili, da je človek tisti, ki povzroča potrebo po oglaševanju, in hkrati tisti, ki z zadovo­ljevanjem potrebe negativno vpliva na svet okoli sebe,” so poudarili. “Želimo, da mladi postanejo družbenokritični uporabniki prostora,” je dodala Rakova. V projektu se sicer niso podrobneje lotili jumbo plakatov, ki so se v mestu in njegovi okolici močno namnožili. “Če bi na zemljevid umestili lokacije, kje vse so že, bi imeli zelo malo pra­znih belih lis:” Gorazd Furman Oman pa je ob tem dodal, da je pred leti bil prostor še dostopen vsem, sedaj pa je postal ekonomska kategorija. “Praktič­no se vozimo med reklamami. Povsod so, tudi v vaseh, na kozolcih. Dvomim pa, da ljudje, sploh mladi, na podlagi reklam sploh kaj kupijo,” je še dodal.

Rozmari Petek

Vir: https://www.vecer.com


Enajsta šola pod mostom o zasičenosti z oglasi

Dijaki Gimnazije Celje Center so ugotavljali, kaj plakatiranje povzroči mestu, in ustvarjali z reklamnimi letaki.

Celjski zavod Metro SR je pod pokroviteljstvom ministrstva za okolje in prostor v mesecu prostora že šestič pripravil delavnice za dijakinje umetniške smeri Gimnazije Celje – Center, ki jih imenujejo Enajsta šola pod mostom. Tokrat so se ukvarjali z različnimi oglasi v vsakdanjem življenju in ugotavljali, da pretirano oglaševanje vpliva na trajnostni prostorski razvoj.

Letošnji mesec prostora nosi slogan Prostor. Estetika. Kakovost. Kakovost prostora se je v zadnjem času prav zaradi pretiranega oglaševanja precej zmanjšala, je pojasnil Gorazd Furman Oman iz zavoda Metro SR: »Ko sva z ženo Mojco odprla biro leta 2000, je bil prostor dostopen vsem, ni bil zgolj ekonomska kategorija. Danes pa je prostor banka, ki daje obresti, kot jih prava banka ne daje. Reklame se pojavljajo povsod: v časopisih, telefonih, na kozolcih, celo historičnih objektih. Težko se vozite po slovenski pokrajini, ker se vozite med reklamami.«

Dijakinje so se na delavnicah spraševale o smiselnosti in učinkovitosti tako intenzivnega oglaševanja ter o degradaciji prostora. Nekatere so se sprehodile po celotnem mestu in v foto-delavnici fotografirale plakate po mestu. Ugotovitve so bile pričakovane. Oglasov je toliko, da so že moteči v prostoru, dijakinje so evidentirale tudi več mest nedovoljenega oglaševanja, več mest slabo reguliranega oglaševanja in neprimernih vsebin za lokacijo plakatov. Kot je dejala Mojca Furman Oman, je množično in neprimerno plakatiranje problem celotne države, ne le Celja. Z delavnico pa so želeli opozoriti, da gre za vizualno onesnaženje, s katerim se premalo ukvarjamo, in je tudi slabo regulirano.

Letakov veliko, učinek majhen

Dijakinje so se lotile še reklamnih letakov. Mesec dni so jih zbirale iz domačih nabiralnikov in od različnih ponudnikov. Hkrati so štele, za koliko nakupov na podlagi letaka se nekdo iz gospodinjstva dejansko odloči. Ugotovile so, da 83 odstotkov reklamnih letakov dobijo v poštne nabiralnike. Preračunale so, da tisoč dijakov dobi dnevno 400 letakov, na podlagi katerih se devetnajst dijakov odloči za nakup.

Sklenili so, da je učinek letakov na odločitev za nakup majhen, hkrati pa precej obremenjujejo okolje, saj je treba letake vsak teden znova tiskati, ker so akcije kratkega diha. So pa dijakinje letake ponovno uporabile, in sicer za ustvarjanje. Naredile so figure iz žic, ki so jih ovile in polepile z reklamnimi letaki. Razstava figur je na stopnišču gimnazije, ki bo na problem prekomernega oglaševanja in s tem povezanega potrošništva opozarjala tudi druge dijake. Njihova profesorica Maja Rak je sklenila: »Te delavnice so zelo uspešne, mladi namreč s tem postajajo kritični uporabniki prostora.« Delavnice so bile pred štirimi leti nagrajene tudi z nagrado Zlata kocka.

Špela Kuralt

Vir: https://www.delo.si/lokalno/stajerska/enajsta-sola-pod-mostom-o-zasicenosti-z-oglasi/

Napotilo:

Reklamni panoji donosnejši od kmetijstva?

Po Celjskem so se v zadnjem letu reklamni panoji namnožili kot gobe po dežju, “preden uspemo katerega odstraniti, ‘zrasejo’ že trije novi”, obupujejo v društvu Vidna Slovenija

“V Celju so se pojavili nekakšni jumbo panoji, ki naj bi bili premični. Stojijo na travnikih in zoranih njivah ob glavnih cestah, na primer na Babnem, Polulah, na cesti proti Arclinu. Na Polulah jih je v razdalji kakšnih tristo metrov vsaj pet. Zanima me, ali imajo ponudniki reklamnih storitev za to dovoljenje. Če ga imajo, me zanima, kdo jim ga je izdal in ali je to v skladu z relavantnimi občinskimi odloki, če ga nimajo, pa v kolikšnem času bodo odstranjeni.” Tako je občinske službe spraševala Celjanka, ki se ji zdi, da je ob vpadnicah v mesto panojev absolutno preveč. “Občutek imam, da zadeva ni najbolj pod nadzorom in da ‘podjetni podjetniki’ izkoriščajo luknje v lokalni zakonodaji ter na račun estetskega maličenja krajine služijo mastne denarce.”

Drevo bi zakrivalo pogled

Njena ugotovitev je, kot kaže, popolnoma pravilna. Na občini so ji pojasnili, da takšni ponudniki sicer nimajo dovoljenj, ki bi jim ga izdala Mestna občina Celje, vendar pa njihov Medobčinski inšpektorat nima pristojnosti za ukrepanje, če panoji ne stojijo na občinskih, temveč na zasebnih površinah. In to je z njihove strani vse. Društvo Vidna Slovenija, ki ima sedež prav v Celju, se s težavami, na katere je naletela neimenovana Celjanka, ubada že dlje časa. “V Zrečah imamo primer, ko za postavitev panoja ni dala dovoljenja ne Direkcija za ceste (ki ga po zakonu mora), ne občina, pa pano tam mirno stoji. Niti ne moremo izvedeti, kdo je lastnik, ki je pred postavitvijo mirno podrl drevo, ki bi lahko ‘motilo’ pogled na pano. Občina pravi zgolj, da oni niso lastnik, čeprav posredno na njem visijo tudi reklame za občinske dogodke. Ko iščeš informacije javnega značaja, se velikokrat vrtiš v krogu in nikamor ne prideš,” pravijo v Društvu.

Eden manj je enako tri

Po njihovih izkušnjah gredo stvari nekako takole. “Ko podaš prijavo prometnemu inšpektorju (ki bi se, če bi striktno pregledovali dovoljenja vseh reklamnih panojev, ves delovni čas ukvarjali zgolj še s tem), se začne postopek ugotavljanja, kdo je pano postavil. Ko inšpektor to ugotovi in investitorja pozove k odstranitvi, sledijo pritožbe, včasih celo upravni spor. Že tukaj minejo meseci. Zadnje čase pa so tovrstni podjetniki našli luknjo – ko dobijo odločbo, reklamni pano prodajo naprej. Ker gre potem za novega lastnika, se vsi postopki odvijejo od začetka. Skratka, tisti, ki pano postavi na črno, lahko z njim kar nekaj mesecev služi, preden ga mora odstraniti. Sploh pa, preden uspemo katerega odstraniti, ‘zrasejo’ že trije novi.”

Nekaj centimetrov v levo

S sprejetjem novega Zakona o cestah decembra 2010 je bilo videti, da vsaj bojev z elektronskimi prikazovalniki ne bo več, ker je zakon izrecno prepovedal njihovo postavitev ob državnih cestah. A hitri podjetniki so znova našli “obvoze”. Že pred štirimi leti so Celjani tarnali, da svetlobni reklamni pano na stavbi fasade podjetja A2S na Mariborski cesti v Celju ponoči oddaja nenormalno močno svetlobo, ki skoraj zaslepi voznike. Ker je bil pano postavljen ob državni cesti, so ukrepali državni prometni inšpektorji. Lastnik je bil prisiljen pano odstraniti. A ne daleč. Prestavil ga je nekaj centimetrov nižje, dovolj, da odslej s fasade gleda na krak ceste, ki ni kategorizirana kot državna cesta. S tem se ni izognil le novo sprejetemu členu v zakonu, temveč tudi prometnim inšpektorjem. Po zadnjih informacijah, ki so jih dobili v društvu, prav ta svetlobni pano, kot še vsaj trije v Celju (dva na trgovskem kompleksu EK ob Mariborski cesti ter zgradbi Marinesa ob Kidričevi cesti), še vedno nima ustreznih dovoljenj. Pa bi morali pridobiti dovoljenje direkcije za ceste kot tudi Mestne občine Celje. Natančneje, vsak investitor reklamnega panoja bi morali imeti ustrezno dovoljenje v skladu z veljavno prostorsko zakonodajo in zakonodajo s področja graditve objektov, ustrezna soglasja v skladu z veljavno prostorsko in prometno zakonodajo, dovoljenje pristojne občinske službe za komunalno gospodarstvo, svetlobni panoji pa ne bi smeli prekoračiti predpisanih mej svetlobnega onesnaženja.

Nujne priloge soglasju avtorsko delo?

Dokazovanje, da svetlobni panoji svetijo več, kot bi smeli, pa je spet trnova pot, opažajo v Društvu. Lep primer je zdaj že odstranjeni arclinski pano, ki je ponoči svetil tako močno, da ni motil “le” okoliških stanovalcev, temveč tudi voznike. Društvo je moralo pisati skoraj od Poncija do Pilata, da je dokazalo, da reč stoji preblizu ceste in obenem še premočno sveti. Najbolj pa so se namučili, da so prejeli analizo podjetja, ki je podjetniku, ki je bil investitor panoja, p(r)odal mnenje, da pano ne sveti preveč. “Na Direkciji RS za ceste, kjer so dokument imeli, so leta trdili, da nam ga ne smejo pokazati, ker da gre za avtorsko delo. Šele ko je informacijska pooblaščenka ugodila naši pritožbi, da v tem primeru ne gre za avtorsko delo, smo ga prejeli. Pred letom dni smo zato inšpektoratu za javno upravo in ministrstvu za javno upravo poslali prijavo, ker menimo, da bi zaradi tako dolgotrajne ignorance nekdo vendar moral ukrepati. A do danes nismo prejeli nobenega odgovora.” Zdaj dobivajo občutek, da se na tem področju res ne da ničesar spremeniti. “Za vsako preverjanje, ali so panoji postavljeni na črno ali ne, moraš pisati in klicariti do nezavesti. Včasih se ti zazdi, da so vsi povezani in se ščitijo. Drugače si ne znamo predstavljati, da lahko pano na fasadi A2S še vedno nemoteno sveti. Ali pa primer z Rogle, kjer so postavili kup reklamnih panojev. Ko smo pristojne spraševali, ali imajo soglasja, so nam posredovali soglasja za vse panoje od Zreč do Rogle. Da te vse mine. Morda pa je prav to cilj. Malo jim uspeva, saj so nam po vseh teh štorijah res upešale moči.”

Rozmari Petek

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 12.11.2012

Vir: http://www.vecer.com/clanekoko2012111205848345