Tagged: Citat

Zakaj nas šole in osrednji mediji poneumljajo

»Pokorite se malo, upirajte se, kar se da,
Enkrat ubogljivi, enkrat popolnoma zasužnjeni,
Enkrat popolnoma zasužnjeni, noben narod, država ali mesto tega sveta svoje svobode nazaj ne pridobi

Walt Whitman, Leaves of Grass (Travne bilke), 1855

To so bile besede previdnosti, ki jih je veliki pesnik Walter Whitman ponudil svojim ameriškim sodržavljanom. Whitman je prepoznal, da je za svobodno in cvetočo družbo ključnega pomena, da so moški in ženske pripravljeni podvomiti in se celo upreti avtoriteti, ko je to potrebno. Danes pa nas zelo malo živi po idealu, ki ga je zagovarjal Whitman, pravzaprav je slepa poslušnost postala norma. Postali smo populacija ovc, ki jo je mogoče enostavno zapeljati v verige tiranije.

Toda kaj nas je na Zahodu pripeljalo do tega, da se v veliki meri izogibamo Whitmanovemu nasvetu? V tem prispevku bomo preučili dve instituciji, ki sta igrali ključno vlogo pri vzgoji pasivnega državljanstva – obvezni državni izobraževalni sistem, ki se v Severni Ameriki imenuje javni šolski sistem, in osrednje medije.

Javno šolstvo se obravnava kot eno od najbolj svetlih točk modernega Zahodnega sveta. Kdo bi lahko postavil pod vprašaj vrednost institucije, ki zagotavlja brezplačno in obvezno izobraževanje za vse? Toda, kot pri mnogih institucijah našega časa, se podoba o tem, kako bi naj institucija delovala, zelo razlikuje od tega, kako dejansko deluje. Če bi javne šole posameznike učile razmišljati, če bi spodbujale intelektualno radovednost in ustvarjale v telesu in umu zdrave državljane, potem bi le malo kdo postavljal pod vprašaj njihovo vrednost. Toda za lažnim sijajem, ki ga predstavljajo birokrati, ki to institucijo vodijo, se pokaže temnejša resničnost. Ali kot zapiše John Taylor Gatto, nekdanji učitelj, ki je postal eden od največjih kritikov javnih šol:

»Šole so namenjene ustvarjanju… formaliziranih človeških bitij, katerih vedenje je mogoče predvideti in nadzorovati. V veliki meri so šole pri tem uspešne, vendar… v državnem redu, v katerem so edini »uspešni« ljudje neodvisni, samostojni, samozavestni in individualistični,… so produkti šolanja … nepomembni. Dobro šolani ljudje so nepomembni. Lahko prodajajo filme in britvice, so pisarniški delavci in se pogovarjajo po telefonu ali pa brez razmišljanja sedijo pred utripajočim računalniškim terminalom, a kot človeška bitja so neuporabni. Neuporabni za druge in neuporabni zase.«

John Taylor Gatto, Dumbing us Down (Poneumljanje), 1992

Noam Chomsky je delil ta sentiment, ko je v svoji knjigi Understanding Power (Razumeti moč, 2002) zapisal:

 »… glede na zunanjo strukturo moči v družbi, v kateri delujejo, je institucionalna vloga šol večinoma le usposabljanje ljudi za poslušnost in konformnost ter da jih je mogoče nadzirati in indoktrinirati.«

Noam Chomsky, Understanding Power (Razumeti moč), 2002

Nekaterim to morda zveni kot krivoverstvo, a študij zgodovine razkrije, da je bil to namen šole že od samega začetka. Državni šolski sistemi na Zahodu so bili oblikovani na osnovi tovarniškega načina izobraževanja, ki je bil prvič uveden v Prusiji v zgodnjem 18. stoletju.

»…kar šokira je to, da moramo tako marljivo sprejeti enega od najhujših vidikov pruske kulture: izobraževalni sistem, ki je bil namenoma zasnovan za ustvarjanje povprečnih intelektov, ki onemogoča notranje življenje, ki učencem zanika vodstvene sposobnosti in ki zagotavlja pokorne in nepopolne državljane – vse zato, da bi prebivalstvo ostalo »vodljivo«.

John Taylor Gatto, Weapons of Mass Instruction (Orožja za množično poučevanje), 2010

Albert Einstein, posameznik, ki je dosegel stopnjo genialnosti, kot le redki, za svoj intelektualni razvoj ni dajal nobenih zaslug obveznemu šolanju. Ko se je oziral nazaj na svoja šolska leta, je opazil, da je bil po končanih zaključnih izpitih njegov interes za področje, ki ga je kasneje radikalno spremenil, skoraj mrtev. Zapisal je: »Misel na znanstvene probleme mi je bila za celo leto neprijetna«. Einstein je verjel, da je ena od glavnih pomanjkljivosti obveznega izobraževanja njegov prisilni slog poučevanja:

»Pravzaprav je na meji čudeža, da sodobne metode poučevanja še niso povsem zadušile sveto radovednost raziskovanja… Zelo resna napaka je misliti, da užitek gledanja in iskanja lahko spodbujamo s prisilo in občutkom dolžnosti.«

Albert Einstein, Albert Einstein: Philosopher-Scientist (Albert Einstein: filozof-znanstvenik), 1949

Po več kot desetletju indoktrinacije v šolskem sistemu, iz njega izide le malo ljudi z veliko žejo po znanju in radovednosti do mnogih skrivnosti sveta. Namesto tega je, kot je zapisal Bruce Levine v svoji knjigi Resisting Illegitimate Authority (Upiranje nezakoniti avtoriteti, 2018), do takrat ko študent diplomira, vzgojen »da je pasiven; da ga vodijo drugi; da jemlje resno nagrade in kazni oblasti; da se pretvarja, da mu je kaj mar za stvari, za katere mu ni; in da svoje nezadovoljive situacije ne more spremeniti.« Toda, če se za to, da bi ustvarili kritične in radovedne ume, ki so potrebni za zaščito družbe pred dejanji korumpiranih avtoritet ne moremo zanesti na naše šolanje ali lahko to vlogo odigrajo osrednji mediji?

Čeprav se v zadnjih letih do te institucije skepticizem vse bolj povečuje, ima odpor in nezaupanje do osrednjih medijev že dolgo zgodovino:

»Odpovedal sem se časopisom v zameno za Tacita in Tukidida, za Newtona in Evklida, in se mi zdi, da sem tako veliko srečnejši.«

Thomas Jefferson v pismu Johnu Adamsu, 1812

Nietzsche, eden najbolj intelektualno svobodnih in radovednih umov v zgodovini, prav tako ni bil oboževalec osrednjih medijev:

 »Zmeraj so bolni, bljujejo žolč in mu pravijo časopis.«

Nietzsche, Also sprach Zarathustra (Tako je govoril Zaratustra), 1883

Richard Weaver, v prvi polovici 20. stoletja profesor na Univerzi v Chicagu, je menil, da je ironično, da medtem ko smo se sicer osvobodili zemeljsko-centričnega pogleda na kozmos, smo še vedno ves čas nepremišljeno potopljeni v iluzorni pogled na svetu, ki ga za nas ustvarjajo osrednji mediji. In čeprav se Weaver v naslednjem odlomku osredotoča na časopise, saj so bili v njegovem času prevladujoči medij, so njegove besede še bolj relevantne danes, ko nam moderna tehnologija ponuja še veliko boljša orodja za manipulacijo mas:

»Včasih se zelo poudarja dejstvo, da moderni človek ne vidi več vrteče se kupole z zvezdami nad svojo glavo, imenovane primum mobile. Res je, toda nekaj podobnega vidi, ko pogleda svoj dnevni časopis. Vidi dogodke dneva, zlomljene skozi prizmo medija, ki jih obarva enako učinkovito, kot so srednjeveški astronomi določali njegov pogled na zvezdnato nebo. Časopis je umetno ustvarjeni kozmos sveta dogodkov, ki potekajo okoli nas. Za povprečnega bralca je to konstrukt z vrsto pomenov, ki jih ne preverja nič bolj, kot je njegov pobožni prednik v 13. stoletju — ki ga pomiluje, češ da je živel v mraku srednjega veka — razmišljal o potrebi po preverjanju kozmologije.«

Richard Weaver, Ideas Have Consequences (Moč idej), 1948

Toda zakaj osrednji mediji tako pogosto izberejo zavajanje pred resnico? Noam Chomsky v svoji knjigi Media Control (Nadzor medijev, 1991) meni, da podobno kot v politiki, v osrednjih medijih prevladujejo posamezniki, ki so zvesti elitistični ideologiji. Ameriški novinar iz 20. stoletja Walter Lippmann je utelešal to stališče, ko je imel množice za »zbegano čredo« in predlagal, da je ena od glavnih funkcij medijev, da to čredo postavlja na njeno pravo mesto pasivnih gledalcev, ne pa aktivnih udeležencev v organizaciji družbe. Ali, kot pojasnjuje Chomsky, ta elitistična ideologija temelji na ideji:

»… da je množična javnost preveč neumna, da bi lahko razumela stvari. Če poskušajo sodelovati pri upravljanju lastnih zadev, bodo s tem samo povzročili težave. Zato bi bilo nemoralno in neprimerno, da bi jim to dovolili. To zbegano čredo moramo ukrotiti in ji ne smemo dovoliti, da je jezna, da tepta in uničuje stvari.«

Noam Chomsky, Media Control (Nadzor medijev), 1991

Za tiste med nami, ki ne spadamo med samočaščeno elito, se postavlja vprašanje ali se nadzor nad zmedeno čredo vrši zato, da bi spodbujali uspešno in cvetočo družbo ali zgolj zato, da se ohranja določene institucionalne strukture, ki dajejo prednost elitam na škodo širše družbe. To odprto vprašanje samo krepi potrebo po bolj skeptičnem odnosu do oblastnih figur našega časa. Z drugimi besedami, potrebujemo več anti-avtoritarcev.

Poudariti je treba, da anti-avtoritaren ni nekdo, ki namesto pasivnega sprejemanja avtoritete privzame pasivno zavračanje vseh avtoritet. Številne institucije in predstavniki oblasti služijo koristnemu namenu in jih je zato treba sprejeti. Vendar pa anti-avtoritarci prepoznavajo, da soglasje ne pomeni resnice, da moč kvari, da ljudje lažejo in da nekatere institucije po besedah Chomskega »nimajo nobene moralne utemeljitve … tam so samo zato, da bi ohranile določene strukture moči in dominacije.« (Noam Chomsky, On Anarchism (O anarhizmu, 2005)) Zavedajoč se teh nespornih dejstev, je anti-avtoritarec pripravljen na vse avtoritete gledati z zdravim odmerkom skepticizma in se potencialno celo, če se takšna avtoriteta izkaže za pokvarjeno in škodljivo za blagor družbe, upreti njegovim zapovedim. Ali kot je zapisal Henry David Thoreau:

»Če je nepravičnost del nujnega trenja vladnega stroja, pa naj bo, naj bo: morda bo teklo gladko – gotovo se bo stroj obrabil. Če ima nepravičnost lastno vzmet, škripec, vrv ali vzvod, potem lahko morda razmisliš, ali ni zdravilo slabše od zla; če pa je takšne narave, da kot dejavnik nepravičnosti potrebuje tebe, potem ti rečem, da zakon prekrši. Naj bo tvoje življenje trenje, ki zaustavi stroj. Vsekakor moram poskrbeti, da nisem na uslugo krivici, ki jo obsojam.«

Henry David Thoreau, Civil Disobedience (Državljanska nepokorščina)

Toda ali bi se morali sveta z več anti-avtoritarci bati? Poslušnost, ki nam je privzgojena v šoli in slepa ustrežljivost do oblasti, ki jo širijo nosilci osrednjih medijev, lahko nekatere napelje do tega, da vidijo anti-avtoritarce kot grožnjo stabilnosti družbe. Toda nič ne more biti dlje od resnice. Anti-avtoritarci so ključni zaščitniki cvetoče družbe. Kot je zapisal avtor C. P. Snow:

»Ko razmišljate o dolgi in mračni zgodovini človeka, boste ugotovili, da je bilo veliko več grozljivih zločinov storjenih v imenu poslušnosti, kot jih je bilo kdajkoli storjenih v imenu upora.«

C.P. Snow, Public Affairs (Javne zadeve), 1971

Zlonamerna oblast je v povezavi s pasivnimi državljani recept za tiranijo in zato se anti-avtoritarnih ljudi ne bi smeli bati ali jih preganjati, nasprotno, morali bi jih pozdraviti. To so posamezniki, ki sprožijo alarm in prebudijo dremajoče množice k zavesti o pokvarjeni avtoriteti. Družba brez zdravega števila anti-avtoritarcev, ali družba, ki se anti-avtoritarcev izogiba in jih utiša, je družba, ki je pred željo po resnici izbrala udobje iluzij in je zato družba, ki tlakuje pot za svoje lastno uničenje. Kot je opozorila ameriška anarhistka Voltairine de Cleyre:

»Dokler ljudje ne želijo udejanjati svoje svobode, jih bodo tisti, ki si to želijo, tiranizirali; kajti tirani so aktivni in vneti ter se bodo v imenu poljubnega števila bogov, religioznih ali drugih, posvetili temu, da spečim ljudem nadenejo verige.«

Voltairine de Cleyre, Anarchism & American Traditions (Anarhizem in ameriška tradicija), 1908

Vir: https://academyofideas.com/2019/03/public-schools-mainstream-media-dumb-us-down/

Academy of Ideas, Free Minds for a Free Society

Tom Waits proti oglaševanju

Hreščeč, skoraj godrnjav glas Toma Waitsa, je postal sinonim za pevca, ki so ga različni kritiki opisovali, kot da bil bil »prepojen z viskijem« ali pa, kot da bi ga »zbil avto«. Ta izrazito prepoznaven zvok v kombinaciji s širokim katalogom hitov pomeni, da so Waitsa skozi leta pogosto nagovarjale oglaševalske agencije, ki jih je vse po vrsti zavračal. Ko so ga nekoč vprašali, zakaj je tako rezerviran do tega, da bi njegovo glasbo uporabili za promocijo izdelkov, je Waits zelo nazorno povzel svoje stališče: »Oglasi so nenaravna uporaba mojega dela … To je, kot da bi imel na obraz prišit kravji vimen – boleče in ponižujoče.«

[…]

»Vseskozi dobivam ponudbe, in ponujajo mi … veliko denarja. Na žalost se ne želim pridružiti tej zabavi. Ko mi nekdo poje o toaletnem papirju – morda res potrebuješ denar, toda oropaj raje kakšno trgovino! Naredi nekaj z dostojanstvom in nas reši zagate, da bi pljuvali po tvojem grobu.«

Tom Waits

Vir: http://www.todayifoundout.com/index.php/2016/11/tom-waits-vs-world-advertising/

Razmejevanje

»Novi potrošniški način življenja morda ni bil toliko namenjen kopičenju imetja kot pa temu, da bi se lahko omejili od drugih ljudi. Z vsakim nakupom smo zarisali novo črto. Zasebne nepremičnine so postavile meje pred zadušljivim vtikanjem naših družin, profesionalni storitveni servisi so nas osvobodili potrebe po tem, da bi še kdaj klicali na pomoč babico, naj pomaga poskrbeti za dojenčka, ali strica, da pomaga prepleskati fasado. In koga briga sosed, ko pa ima vsak v vasi svojo bor mašino, svojo kosilnico, svoj globinski parni sesalec … Ni se treba razumeti s sošolci, saj ima vsak mulc doma svoj playstation, svoj trampolin in svoj napihljivi bazen. Poleg nepremičninskih agencij so bili Bauhausi, Big Bangi in Spari ključne institucije novega razmejevanja, saj so te omogočile vsakemu človeku osvoboditev od soseda, ki bi ga morali kdaj poklicati na pomoč. Način, kako je organizirana sodobna družba, je še najbolje povzel slogan: »Mercator, vaš najboljši sosed«. Če je zapravljanje denarja na nepremičnini, kupovanje luksuznih predmetov in plačevanje rund za šankom nekoč služilo temu, da bi se obdali s čim več ljudmi in se postavili v središče družbe, je tranzicijski srednji sloj ves denar vložil v to, da bi se od družbe lahko odmaknili.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni z naslovom “Razmejevanje”

Vir: http://www.mladina.si/176942/razmejevanje/

»Tudi tukaj so nam amputirali vse ude«

Fotograf Matic Zorman, prejemnik prestižne fotografske nagrade World Press Photo, v pogovoru z novinarko Anjo Hreščak za Večer:

Te po povratku domov podobe vojne nikdar ne preganjajo?

»Ko sem prvič prišel nazaj, je bilo naj­huje. V Gazi tega nisem tako dojemal. Tukaj sem potem začel drugače gleda­ti na ta luksuz, šoping centre, vse to zgrajeno na nekogaršnjih tragedijah. Takrat me je to res pretreslo, zaprl sem se v sobo in nisem hotel med ljudi, vse se mi je zdelo brezveze. Ampak sem se pomiril in dojel, da slabo počutje ne bo nikomur pomagalo. Tam je res vse porušeno, ljudje imajo vse ude am­putirane, ampak pri nas na Zahodu ni nič drugače. Tudi tukaj so nam že vse ude amputirali in vse vrednote poru­šili, izgubili smo tisto najpomembnej­še, to je human touch, človeški dotik, odnos, zavedanje o sočloveku. Brez bomb, ampak z reklamami, z razprti­jami, ki jih ustvarjajo.«

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201602296192964

Poplava neumnosti

»[…] Naš svet je postal podoben reklamam, ki se začenjajo z likom karizmatičnega in zaupanje vzbujajočega strokovnjaka (»Vsi resni zobozdravniki na svetu se strinjamo, da je ta zobna pasta čudežna!«), končajo pa z glasom razuma, ki v stotinki sekunde zdrdra opozorilo »o tveganjih in stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom«. Kot bi nam hotele reklame, ki zagotavljajo stoodstotno znanstveno učinkovitost izdelkov, hkrati namigniti, da naj se pred uporabo vendarle raje oglasimo pri ljudeh, ki o teh izdelkih kaj vedo. Prisotnost strokovnjaka je le še PR-manever, s katerim se znamke vzpostavljajo kot kredibilne pred kupci, ki sicer o tem področju ne vedo nič.

Polje, kjer se srečujeta neznanje kupcev in njihovo slepo zaupanje v strokovne nazive, se je za trgovce izkazalo kot izredno dobičkonosno. Hitreje, kot lahko špiker zdrdra zdravniško opozorilo na koncu reklame, so tržišče preplavili pravni in finančni svetovalci, terapevti, coachi in psihiatri s sumljivimi diplomami z drugorazrednih zasebnih univerz in vikend tečajev. Strokovnjak je postal vsak, ki premore dovolj denarja za takšna izobraževanja in dovolj karizme, da vzbudi zaupanje strank. In če so se na začetku pravi strokovnjaki še lahko posmehovali svojim klovnovskim kolegom, je bilo v resnici le vprašanje časa, kdaj jih bodo klovni prerastli in vrgli s prestolov – kdaj bodo Slovenske novice začele diktirati pogoje Delu, kdaj bodo knjigarne Felix začele izpodrivati Mladinsko knjigo, kdaj bodo člani Čukov v programskem svetu RTV in kdaj bo Borut Pahor postal merilo politične kulture vsem ostalim. Ta proces brisanja meja med strokovnjaki in trgovci je postopoma preplavil kulturo, šolstvo in politiko, od naših sanj o strokovni družbi pa smo se dokončno poslovili, ko je ta logika vstopila v novinarstvo. Postalo je namreč nemogoče ločiti med resnimi članki in plačanimi oglasi. Nobenega opozorilnega glasu ni več. S tem, ko so se morali novinarji za preživetje preleviti iz informatorjev v tržnike, je padel še zadnji obrambni zid, ki je družbo ščitil pred poplavo dreka.«

Miha Blažič – N’toko v Mladinini kolumni »Poplava neumnosti«