Tagged: Culture jamming

Joške zate in joške zame: o prihodu bizarnega oglaševanja

Osvoji joške zate in za tvojo frendico. Medijska akcija Radia Antena nas, celo vsega hudega navajene v sferi medijskega oglaševanja, postavlja pred staro dilemo: postajamo starokopitni in konservativni starci in starke, ki več ne dojemamo tega ponorelega, a z neko nevidno racionalnostjo vendarle osmišljenega sveta, ali pa je morda v takšnih nagradnih igrah, kjer glasujemo za nove joške svoje frendice v režiji lepotne kirurgije Fabjan, res nekaj močno degeneriranega?

Zmagala bo seveda tista, ki nas bo prepričala, da je vredna kirurškega noža. V danem primeru, če prav razumem, ponuja dva para in javnost mora glasovati za enega med njima. Ampak ne le to, Radio Antena, ki »ima najbolj vročo akcijo te zime«, se hvali tako rekoč z dobrodelnostjo.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2017/02/14/joske-zate-in-joske-zame-o-prihodu-bizarnega-oglasevanja/

Boris Vezjak

Supermarket, kjer imamo očitno tudi kupci olimpijsko normo

»Drugič raje zlagajte drugje, umaknite se stran od blagajne.«

Čeljust mi je skoraj odpadla, bilo je poletno jutro v Hoferju, kjer sem kupila za več kot 50 evrov zaloge za babico. Ste mislili, da so v trgovini zadovoljni, če kupuješ pri njih? Kaj še! Nakup je hkrati test sposobnosti, čeprav na to ne opozorijo ob vstopu, da imajo normo v hitrosti odmika od blagajne. Kdo sem jaz, če ne želim z vso hitrostjo zabrisati praška na napolitanke?

Sicer se ukvarjam s športom in veljam za urno, a za Hofer ni bilo dovolj. Precenila sem se. Saj jih vidim upokojenske pare, kako se prestopajo že pred blagajno, se strateško razmestijo ob plačilu in začne se podajanje predmetov v voziček ob prodajalki, ki so ji naložili normo in mi nič hudega sluteč sodelujemo v njeni tlaki. Časa za izmenjavo besed ali človeški stik ni. Med izdajo računa in umikom blaga je to balast, združeni hitimo v sistem človek ali hrana je enako črtna koda. Počasnih ali oklevajočih kupcev nihče ne rabi! Mi smo tam zato, da oni prodajo, ne zato, da bi bil naš nakup po pomoti prijeten.

»Mi imamo hitre blagajne,« mi je zabrusila prodajalka, ko sem želela zložiti težje predmete spodaj v nakupovalno torbo in lažje zgoraj, jaz nepoučena o sodobnih trgovskih prijemih.

Nadaljevanje na: http://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2016/8/18/sgj3hkjx48gdsnfol1jsd85movapor

Katerina Vidner Ferkov

Digitalni panoptikon

Na prvi pogled se zdi, da razvoj informacijskih in komunikacijskih tehnologij služi vedno večji transparentnosti sveta. Nedvomno drži, da narašča količina vsebin in informacij, ki so nam na voljo. Vendar se zaradi vse večjega obsega tistega, kar je razkrito, ne manjša obseg tistega, kar je prikrito, temveč ravno nasprotno: količina informacij, ki nam je skrita, narašča bistveno hitreje kot tista, do katere lahko dostopamo. Internet se ne po količini informacij ne po obsegu investicij ne more primerjati z intraneti, zaprtimi omrežji, ki so med drugim mednarodnim korporacijam omogočili, da so svojo proizvodnjo razpršile po celotni zemeljski obli in se tako še bolj osvobodile okovov državnih regulacij. In potem je tu še Google, ki nam sicer pomaga, da na spletu hitro poiščemo, kar nas v določenem trenutku zanima, in nas hkrati zalaga z malone nepresahljivo količino video posnetkov mačk, vendar z vsakim klikom prispevamo k bazi podatkov o našem vedenju, ki jo korporacija skrbno varuje, saj je nabor tovrstnih baz zanje temelj poslovnega uspeha.

Sistematično zbiranje podatkov o občinstvih sicer ni novost, saj na zahodu sega globoko v dvajseto stoletje, v Slovenijo pa je bilo »uvoženo« v devetdesetih letih prejšnjega stoletja kot del tega, kar je Slavko Splichal poimenoval »posnemovalne revolucije«. Postsocialistični medijski sistem se je razvijal po zgledu zahodne Evrope ter je s komercializacijo in vedno večjo vlogo oglaševanja pri financiranju predvsem televizije naraščal tudi pomen merjenja občinstev. Najkrajše rečeno model deluje tako, da množični mediji oglaševalcem ponujajo svoja občinstva s predpostavko, da se bodo ljudje, ki bodo izpostavljeni oglasom, bolj verjetno odločili za nakup.

Nadaljevanje na: http://www.demokraticni-socializem.si/saso-slacek-digitalni-panoptikon-23-8-2016/

Sašo Slaček

Kava na poti je še ena od ugank potrošniške družbe

Zagotovo ste v teh poletnih dneh že naleteli na reklamo Petrola za kavo na poti, v kateri si ona zjutraj zaželi kavo: ”Tisto tvojo, dragi”. No, potem on seveda steče na bencinsko, natoči dva lončka kave in ju doma prelije v navadno skodelico zase in za drago. Kje lončka končata reklama seveda ne pove. Mogoče boste rekli da dlakocepim, a na Petrolovi spletni strani sem odkrila, da dnevno prodajo preko 15.000 takšnih kav. Preprost izračun da oceno, da letno samo to podjetje ustvari 5,5 milijona odpadnih lončkov in pokrovčkov. Kar zajeten kup.

Ker sem pripadnica vedno večje Zero Waste skupnosti, me je zanimala širša zgodba o lončkih za kavo in lotila sem se raziskovanja. Na Petrol sem poslala nekaj vprašanj o tem, če in kako se ločeno zbirajo, kako o tem obveščajo stranke in ali spodbujajo uporabo lastnih lončkov za večkratno uporabo. Odgovorili so, da sodijo v odpadno embalažo, ki jo zbirajo komunalna podjetja, pa tudi sami imajo uvedeno ločevanje. O tem, kako sporočajo v kateri zabojnik naj bi kupci lonček odvrgli, niso napisali nič. Pravijo pa, da je spodbujanje uporabe lončkov za večkratno uporabo z zelo različnimi strankami težko uveljaviti.

Še posebej, če za to ne narediš nič, oziroma z reklamo celo spodbujaš lončke za enkratno uporabo tam, kjer do sedaj sploh niso bili potrebni. To dodajam jaz.

Kakorkoli že, Petrol očitno o ravnanju z odpadki ve nekoliko več kot Atlantis Grupa, lastnica blagovne znamke kave Barcaffe, ki jo uporablja Petrol. Na podobna vprašanja so namreč odgovorili, da se lončki zbirajo v mešanih odpadkih, ker jih ni možno reciklirati. Zadnji del odgovora je točen, o tem več v nadaljevanju. Na Ministrstvu za okolje in prostor pa so nam zagotovili, da v resnici sodijo med odpadno embalažo.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker mora tisti, ki lončke pošlje na trg za takšno uporabo kot je kava na poti, plačati embalažnino. Ta pokrije stroške recikliranja, odlaganja ali sežiga. Slednji sta za te lončke v vsakem primeru najbolj verjetni opciji. Če bi jih zakonodaja usmerjala v mešane ostanke,  plačila embalažnine ne bi bilo in bi tudi te stroške v celoti plačali mi preko položnice za odvoz odpadkov. Torej je vsaj z vidika stroškov pomembno, kam te lončke odvržete.

Nadaljevanje na: http://ebm.si/zw/dom/2016/kava-na-poti-je-se-ena-od-ugank-potrosniske-druzbe/

Erika Oblak

Iluzija resnice

Kratka lekcija, ki je nastala na osnovi knjige Daniela Kahnemana, »Thinking Fast and Slow« (Hitro in počasno mišljenje, 2011) o miselnih trikih in prevarah, ki jih med drugim pogosto zlorablja oglaševalska industrija. Če nekaj ponovimo dovolj pogosto, bomo dobili občutek, da je to resnično in dobro.

The Illusion of Truth (Veritasium)