Tagged: Delavski razred

Kaj je narobe s samopomočjo?

Danes ni težko ugotoviti, da industrija samopomoči cveti. Američani se zdijo obsedeni s samo-izboljševanjem. Želimo si hitrih rešitev za življenje: štiriurne delovne tedne, umike v puščavo in da nam nekdo na delovne mestu pritrdi, da je mikro doziranje v redu. Na nek način je učenje ljudi, kako se postaviti na noge, postalo delo vredno slavnih ljudi. Veliko je ljudi, ki vam želijo pomagati iz življenja iztisniti največ kar se da, pa naj si gre za Tima Ferrissa, ki vam govori, da je devet desetin vašega delovnega tedna odveč, če le za večino svojih administrativnih nalog najamete zunanje delavce iz tretjega sveta, ali za katero koli množico blogerjev, ki vam obljubljajo, da boste z nootropiki čez noč za petkrat povečali svojo produktivnost. Prizadevanje, da bi postali boljši in bolj funkcionalen član družbe, ni nujno slaba stvar, toda kaj, če ima industrija za tovrstnimi cilji, veliko opraviti s tem, zakaj sploh potrebujemo pomoč?

Preden lahko razumemo kako se je samopomoč razvila od zelo kul nabora idej, ki so si resnično prizadevale preoblikovati svet, do množice samooklicanih gurujev, ki vam obljubljajo, da boste za samo 395 dolarjev postali boljši, moramo začeti pri ustanovnem očetu sodobnega ameriškega gibanja za samopomoč. Verjeli ali ne, oseba, o kateri govorimo, je bil neuspešen prodajalec avtomobilov, neuspešen igralec in neuspešen romanopisec, ki se je s časom v krščanski organizaciji za mlade (YMCA), prelevil v trenerja javnega nastopanja. Dale Carnegie (1888 – 1955), ki se je konec 19. stoletja rodil na revni kmetiji, je po mnenju nekaterih, z objavo svoje knjige »Kako pridobiti prijatelje in vplivati ​​na ljudi« (How to Win Friends and Influence People, 1936), lastnoročno ustvaril sodobno ameriško industrijo samopomoči. Knjiga je to, kar obljublja naslov. Vodnik temelji na ideji, da je uspeh v poslu in življenju predvsem rezultat, ne toliko inteligentnosti in delovne marljivosti, temveč predvsem osebnosti.  

Njegov uspeh ni bil povsem naključen. Veliko je imel opraviti s časi, v katerih je živel – pred in med veliko depresijo. Od začetka stoletja naprej so skupnostne vezi in verske institucije počasi izgubljale moč, saj so pritiski modernosti povzročili obsežne migracije v mesta, zaradi česar so mnogi ljudje postali odtujeni in osamljeni. Brez družine ali skupnosti, na katero bi se lahko obrnili, so se ljudje zato začeli obračati vase. Ta obrat vase je močno olajšal tudi vzpon psihologije s številnimi priljubljenimi knjigami, ki so novo rastočo vedo, nekoliko dvomljivo, navezovale na vse vidike življenja, pa naj si je šlo za psihologijo in spolno življenje, psihologijo in krščansko izobraževanje, psihologijo posta, psihologijo umora, psihologijo vašega imena, psihologijo skupnega zavarovanja itd.

Carnegiev biograf Stephen Watt tako za rojstno mesto samopomoči označuje, kar je sociolog Philip Reef imenoval fenomen »psihološkega človeka«, ki skuša spodbujen s priljubljeno norostjo, pogosto ob asistenci knjig za samopomoč, reševati svoje težave z reševanjem svojega uma. Zdelo se je smiselno. Zakaj ne bi zaupali nekemu uspešno prodajanemu avtorju? To rastoče področje je Carnegieu služilo kot odskočna deska za popularizacijo svoje lastne filozofije. In očitno je delovalo. Revija Life ga je desetletja kasneje uvrstila na seznam najvplivnejših Američanov. Njegovo pisanje z vso »kmečko« modrostjo in uporabnimi anekdotami, je postavilo temeljne slogovne elemente sodobnih knjig o samopomoči.

Vzpon samo-izpopolnjevanja, kot načina odklepanja svojih najbolj divjih sanj je, če upoštevamo zgodovino, nekoliko presenetljiv. Ideje o samopomoči je mogoče zaslediti že pri antičnih Grkih, v nigerijskih ljudskih pravljicah in tudi v avtobiografiji veselega samo-izpopolnjevanja Bena Franklina. Carnegie se je pojavil na pragu kulture, v kateri samo-izpolnjevanje ni bilo ravno hvalevreden cilj. Odrasel je v času umiranja viktorijanske Amerike. Ena vodilnih silnic ameriške kulture v tem času je bila protestantska delovna etika, kar pomeni, da ste za kakršnokoli priznanje družbe morali garati do smrti in pri tem ne uživati v ničemer, sicer se vam ni pisalo dobro. Na splošno so viktorijanske vrednote srednjih in višjih razredov idealizirale samo-odrekanje. Ta kultura se je kmalu sesula, deloma zavoljo vedno večjega obsega množične proizvodnje. Amerika se je prelevila iz družbe proizvajalcev, v kateri ste vi in vaši sosedje vse, kar ste potrebovali za preživetje naredili sami, v družbo potrošnikov, v kateri ste vi in vaši sosedje ves svoj denar poskušali zapraviti za dobrine, s katerimi ste drug drugemu vzbujali zavist. Namesto nenehnega popravljanja in ohranjanja lepe srajce, ki vam jo je pred 15 leti sešila mama, ste lahko zdaj kupili poceni izdelek za enkratno uporabo, ki so ga množično proizvajali v tovarnah. S časom so množično izdelani nakit, igrače, čokolada, hamburgerji in pomivalni stroji prevladali. Amerika je postala kraj, kjer je bilo svojo plačo zelo enostavno zapraviti.

Po mnenju zgodovinarja Warrena I. Sussmana, se je istočasno s to potrošniško revolucijo v zahodnem svetu zgodila še ena velika kulturna sprememba. Od viktorijanskih idealov oblikovanja pokončnega karakterja, ki temelji na javni dostojnosti, strogi morali in vseobsegajoči delovni etiki, smo prešli do sodobne individualistične ideje o kultiviranju velike osebnosti. Ta idealizirana osebnost je bila po mnenju Sussmana v knjigah za samopomoč tistega časa med drugim okarakterizirana kot očarljiva, osupljiva, privlačna, magnetna, žareča, mojstrska, kreativna, dominantna, silovita in tako naprej. Carnegiejeva knjiga pa je obljubljala, da lahko vsak kultivira takšno osebnost, celo vaš dolgočasen stric.

Carnegie je spodbudil tudi gibanja, ki so za izboljšanje življenjskih usod želela izkoristiti intelektualno moč, kot je bilo gibanje »Nova misel« (New Thought). V bistvu je šlo za gibanje podobno sodobnemu gibanju »The Secret« (Skrivnost), le da ste morali to kaj si najbolj želite povedati bogu. V samo nekaj desetletjih je oportunistični duhovnik Russell H. Conwell »moč uma« spreobrnil v etos ideje: »zamislite si, da ste bogati«. Carnegie je ti dve intelektualni gibanji združil na način, ki je popolnoma ustrezal kulturi, ki sta jo na novo definirali množična potrošnja in individualizem. Njegove metode, ki so bile ustvarjene izključno za pomoč posameznikom, so bile kot nalašč za vse bolj samozadostno družbo. Njegov vzpon je sovpadal tudi z vzponom korporativnega upravljavskega razreda menedžerjev, ljudi katerih profesionalna življenja so bila odvisna od spoprijateljevanja in vplivanja na ljudi, ki so razredno nad in pod njimi. Toda to še vedno ne pojasni v celoti fenomena knjige »Kako pridobiti prijatelje in vplivati ​​na ljudi«.

Carnegiejev biograf Stephen Watt omenja še eno pomembno komponento, ki je doprinesla k njegovemu velikemu uspehu. V tistem času ni šlo le za socialno odtujenost, ampak tudi za ekonomsko opustošenje. Velika depresija je ljudi pahnila v finančno in čustveno katastrofo. Kot poroča Watt, so bili Američani ob zlomu borze in nenadnem nastopu revščine praktično univerzalno ponižani. Bolj kot pomanjkanje bančnih regulacij ali nepremišljene špekulacije, so zlasti negotovi srednji sloji za trpljenje ljudje krivili predvsem sami sebe. V tem kriznem obdobju je bila večina namesto agitaciji za revolucijo bolj naklonjena preprosti krepitvi osnovnih institucij. V paniki so ljudje okrepili svojo zavezo ohranjanju mističnega ameriškega načina življenja in bili odločeni poiskati svoj del pregovornega kosa pogače. In na tej točki nastopi Carnegie, ki ljudem obljubi, da jim bo njegova knjiga v tem negotovem ozračju lahko pomagala, da se dvignejo nad svojo mesto v družbi in uspejo, če si le to zares dovolj želijo.  

V času, ko so ljudje nujno potrebovali splošno podporo svojih skupnosti in države, kot trdi Watts, je Dale Carnegie rešil kulturo individualizma. To lahko razberemo tudi iz njegovih reklam, ki so gradile na idealih osebne odgovornosti za uspeh, ne glede na to, da veliko ljudi še vedno ni moglo nahraniti svojih družin. V enem od tovrstnih oglasov opozarja bodoče študente, »da če imate iskreno željo po izboljšanju, se nam pridružite, če pa te želje po izboljšanju nimate, prihranite svoj čas in denar, ker vam nihče ne more pomagati.«

Razumljivo je, zakaj si ljudje želijo prebrati knjigo o tem, kako se povzpeti v vodstveni razred, da jim ne bi bilo treba vsak dan zapravljati časa v vrstah čakajočih na hrano. A ta miselnost tudi odlično preusmerja pozornost od vzrokov velike depresije, glede katerih navaden človek itak ne bi mogel narediti veliko, v smeri tega, glede česar pa lahko nekaj naredi – samega sebe. Ironično je bil ta egocentrizem vgrajen v filozofijo, ki je samo sto let pred tem skušala narediti ravno nasprotno. Želela je ubrati logiko samopomoči in resnično revolucionirati svet. Veliko pred Carnegiejem so temelje današnje industrije samopomoči namreč pomagali vzpostaviti anarhisti, socialisti in drugi revolucionarji. Kljub svoji manifestaciji v vulgarno dragih spletnih tečajih in ravno tako precenjenih pripomočkih in knjigah, ima industrija samopomoči globoke korenine v delavskem razredu.

V prvi polovici 19. stoletja v Angliji je pojem samo-pomoč označeval proizvodne delavce, ki si kolektivno medsebojno pomagajo. To idejo je strnila knjiga sekularista in radikalca Georgea Jacoba Holyokeja (1817 – 1906) iz leta 1857 »Ljudska samopomoč« (Self-Help By the People – The History of the Rochdale Pioneers), ki podobno kot nekatera zgodnja dela s področja samopomoči v Ameriki, spodbuja ljudi, da se naučijo uporabnih veščin, ki bi jih lahko nato uporabili za pomoč svojim skupnostim in delavskim kolegom. Dela kot je omenjeno, so nastajala v sklopu skupin, kot je bilo britansko združenje za vzajemno izboljšanje (Mutual Improvement Association), skupin, kjer so se ljudje delavskega razreda družili, včasih v umazanih starih vrtnih kolibah, da bi se naučili branja, pisanja in računanja v upanju, da bodo na ta način izboljšali svoje razmere.

Rojene ob koncu napoleonskih vojn, so te skupine še posebej vzcvetele sredi 19. stoletja in so bile dejavne vse do in tudi tekom prve svetovne vojne. V glavnem so jih ustanavljali politični radikalci in so v času svojega razcveta obstajale v številnih industrijskih mestih in vaseh po Angliji. To je bil čas, ko si je Velika Britanija obupno prizadevala rešiti nepismenost in je ponujala izobraževanje odraslih na tehniških inštitutih, vendar so tovrstne inštitute financirali sponzorji iz srednjega razreda, ki so te šole večinoma dojemali zgolj kot orodja za vsiljevanje svojih vrednot delavskemu razredu. Združenja za vzajemno izboljšanje so se tako tudi v krajih, kjer je bilo sicer veliko tehniških inštitutov, pojavila kot alternativna možnost izobraževanja. Po mnenju Harrisona to kaže na to, da so bili delavci nezadovoljni z institucionaliziranim formalnim izobraževanjem. Morda tudi zato, ker študentje v razredih pogosto niso smeli razpravljati o politiki ali religiji. Združenja za vzajemno izboljšanje so bila v bistvu to, kar Harrison imenuje »rešitev za izobraževalne potrebe delovnega človeka«.

Sodelovalna zapuščina samopomoči ni izginila čez noč. Tudi v Ameriki raziskovalka Beth Blum ugotavlja, da se je vse do sedemdesetih let prejšnjega stoletja samopomoč še vedno pogosto nanašala na skupine ljudi, ki sodelujejo, da bi izboljšali svoj položaj. To idejo pooseblja tudi feministični kolektiv za samopomoč, ki je sestavil zbornik »Naša telesa in mi« (Our Bodies, Ourselves (1970), ki je ženske učili medicinsko tabuizirane vsebine o njihovih telesih. To je praksa, ki je daleč od samo-centrične filozofije nečesa takega, kot je knjiga Sheryl Sandberg »Lean In: Women, Work, and the Will to Lead« (Ženske, delo in volja po vodenju, 2013).

Kaj ima torej vse to opraviti s Tonyjem Robbinsom in Sheryl Sandberg ter tisoče dolarjev dolgov na kreditnih karticah zaradi obiskovanja delavnic kulta NXIVM. Na tem mestu namreč nastopi Samuel Smiles (1812 – 1904), ki je nekatera združenja za vzajemno izboljšanje obiskoval v Leedsu, kjer ga je navdušil njihov občudovanja vreden duh samopomoči. Škotski avtor in nato urednik radikalnega časopisa, jim je podajal navdihujoča predavanja o uspešnih ljudeh, ki so se dvignili iz revščine. Nazadnje je vsako tovrstno predavanje postalo poglavje v njegovi knjižni uspešnici iz leta 1859 naslovljeni: »Samo-pomoč« (Self Help). Knjiga je tako uradno dala ime novonastali industriji, ki bo s časom ustvarila na tisoče malih gurujev.

Od takrat, ko je leta 1845 prvič obiskal združenje za vzajemno izboljšanje, do objave knjige, so se njegovi pogledi precej spremenili. V knjigi je delavske korenine angleškega samo-izpopolnjevanja združil z vrednotami individualizma srednjega razreda. Smiles je prevzel ideologijo kolektivnega samo-napredovanja, ki jo je tako občudoval in jo v bistvu prelil v individualno delovno etiko. Šel je celo tako daleč, da svojega bralca opozarja, da je revščina lahko tudi dobra motivacija, institucionalna pomoč pa tej motivaciji velika prepreka. Čeprav se je njegova knjiga za delavce po vsem svetu izkazala za navdihujočo, je Smilesova ideologija v bistvu delovala kot odgovor srednjega razreda na zahteve delavcev po boljših socialnih razmerah. Trdil je, da se lahko vsak izboljša brez pomoči vlade, če si le-to zares želi. V tem smislu nedvomno sugerira, da so delavci, ki so ostali revni in nevedni, v bistvu moralno pomanjkljivi. Navsezadnje se morajo za dvig svojega statusa vendarle samo malo bolj potruditi in se, ko se vrnejo iz službe, učiti aritmetike. Medtem ko so se metode samo-izboljšanja, na katerih je gradil Smiles, kot so trdo delo, marljivost in varčnosti, drastično razlikovale od Carnegiejevega karizmatičnega pristopa k napredku v življenju, je njegova knjiga prav tako krepila individualistično podobo samo-pomoči, ki se je vse do danes izkazala za izstopajočo. Kar je tudi način kako je ideja o samopomoči prešla od kolektivističnih sanj o boljšem svetu v ideologijo osebnega izboljševanja, ki jo spodbuja posameznikova ambicija.   

Smiles je imel velik vpliv tudi na Orisona Swetta Mardena (1848–1924), avtorja šokantnih 50 ali več knjig in knjižic za samopomoč, kot je recimo: »Pushing to the Front« (Priti v ospredje, 1894). Marden je postal ena glavnih inspiracij za Dala Carnegieja, ki je tako utrdil prehod samopomoči od kolektivnega napredovanja delavskega razreda, v etos manipuliranja s sodelavci, da si na ta način zagotoviš višjo plačo in si lahko kupiš več sranja. Od takrat samopomoč ohranja tovrstno osredotočenost na posameznika in njegovo osebnost, pogosto v povezavi z izboljševanjem svoje vrednost na trgu dela. Prav tako od takrat izrecno pomaga ljudem, da se prilagodijo na velike družbene spremembe. Na primer kot takrat, ko je Helen Gurley Brown ženskam svetovala, kako v 1960-ih uspeti na globoko seksističnem delovnem mestu ali ko je Jane Fonda baby-boomerje srednjih let učila, kako ohranjati svojo postavo iz mladosti.

Zlata doba samopomoči poznega 20. stoletja se je začela v zgodnjih sedemdesetih letih. V času ekonomskega krčenja in široke anksioznosti. Pojavile so se knjige za samopomoč s pretečimi naslovi kot sta: »Looking out for #1« (V iskanju številke 1, 1978) in »Winning Through Intimidation« (Zmagovati z ustrahovanjem, 1974), ki so spodbujale prav to, kar sporočata naslova – brezobzirno lastno korist in evangelij pohlepa. Nekatere knjige so imele še bolj temačne naslove, kot je recimo »You can profit from a monetary crisis« (Izkoristite monetarno krizo, 1974) in »How to prosper during the coming bad years« (Kako uspeti v prihodnjih slabih letih, 1979), ki so nekakšen neposreden poziv k sebičnosti sredi razširjenega trpljenja, v primerjavi s katerimi se Carnegie zdi skorajda kot komunitarec. Kot v svoji knjigi ugotavlja sociologinja Micki McGee, »so bile v okviru kulture samopomoči vrednote tržne konkurenčnosti prenesene v osebni svet intimnega življenja.« To ni bilo še nikjer tako očitno kot v knjigi o medosebnih odnosih iz leta 1985 z naslovom »Women Who Love Too Much« (Ženske, ki preveč ljubijo), ki je ženske pozivala, naj na svoje odnose gledajo kot na maksimiranje dobička.  

Kje je pa samopomoč danes? Samopomoč je našla donosno nišo v pomoči Američanom pri obvladovanju in preživetju na vse bolj nestabilnem trgu dela in v pregretem družbenem ozračju. Medtem ko so bile viktorijanske knjige napolnjene z nasveti o tem kako se uspešno poročiti in zaposliti, so današnje napolnjene z nasveti kako za vedno ostati zaželen in zaposljiv. Da bi ostale v okvirjih trendov prejšnjih desetletij, knjige o samopomoči obravnavajo »jaz« kot vašo najdragocenejšo dobrino, vaša osnovna naloga pa je maksimiziranje njegove vrednosti. Knjige kot je »You Are a Badass: How to Stop Doubting Your Greatness and Start Living an Awesome Life« (Ti si frajer: kako prenehati dvomiti v svojo veličino in začeti živeti čudovito življenje, 2013) učinkujejo kot Carnegiejeva knjiga za usrano ekonomijo priložnostnih del (gig economy), v kateri nobeno delo ni posebej cenjeno in v kateri je cilj vsakogar, da postane sam svoj šef.  

Samopomoč še nikoli ni bila bolj donosna ali priljubljena, kar ustvarja industrijo, ki je vredna več kot 11 milijard dolarjev, v kateri podplačani delavci v upanju, da se bodo lahko povzpeli po socialno-ekonomski lestvici, iščejo nova znanja in nasvete. Številna podjetja, zlasti s področja mrežnega marketinga, zaposlujejo celo strokovnjake za samopomoč, da bi slabo plačane delavce motivirali za delo. Toda tako kot v času velike depresije, tudi danes živimo v izjemno slabih časih za kakršnokoli napredovanje. Razumljivo je, da bodo ljudje sprejeli nasvete finančnih gurujev, ki jim obljubljajo nezaslišano bogastvo, če bodo le sledili nekaj preprostim in banalnim nasvetom. Toda ko se vsi tako trudimo udejanjiti nove miselnosti, biti bolj frajeski ali »zapakirati« svojo osebnost na petih različnih socialnih omrežij, se je vredno vprašati – se k samopomoči obračamo, kot ljudje med veliko depresijo, ker za svoje težave krivimo sami sebe, namesto da bi za to krivili očitne institucionalne napake, kot so ogromni študentski dolgovi, stagnirajoče plače in tako dalje. In da ne bo nesporazuma, nič inherentno slabega ni v tem, če želimo napredovati, prav nasprotno, gre za občudovanja vredno ambicijo in tudi večina študij na to temo kaže, da ljudje resnično menijo, da jim knjige za samopomoč pomagajo, vendar je dejstvo tudi, da je lahko le zdravo prevprašati nekaj, kar je postalo tako institucionalizirano kot je industrija samopomoči. Vredno se je vprašati zakaj sporočilo tudi danes ostaja tako podobno sporočilu Carnegieja iz leta 1936: »če preberete to inspiracijsko knjigo in ne postanete izjemno uspešni, je to zato, ker se niste dovolj potrudili«.

Amanda Scherker, Wisecrack

Povzeto po:

Oglaševanje, potrošništvo in človeška narava

Noam Chomsky in Wallace Shawn, Newyorška javna knjižnica, april 2017

Wallace Shawn: Razmišljam o nečem, kar si povedal oz. napisal in se dotika vprašanja o demokraciji, vendar to omeniš le mimogrede. Ko imajo najstnice prosto sobotno popoldne, gredo raje na sprehod v trgovinski center, namesto da bi šle v knjižnico. To se mi zdi zelo vredno razmisleka, ker mislim, da veliko ljudi – in k tem bi moral prišteti tudi sebe – verjame, da globoko v sebi vsak resnično želi materialno udobje zase. To je tisto, kar si mi vsi želimo bolj kot karkoli drugega. Lahko se sicer potrudimo in gremo v knjižnico, lahko se potrudimo in gremo voliti, lahko se potrudimo in  gremo na delo ali celo obiščemo bolnega prijatelja ali pa rečemo kakšno prijazno besedo nekomu, ki je v težavah, toda kar bi res radi počeli je, da sedimo na velikem udobnem kavču in na veliki čudoviti televiziji gledamo zabaven program ter ob tem imamo mogoče še nekoga, ki nam med tem, ko mi gledamo program, prinese še vroč sladoled ali bombone. To je, kar si ljudje, kar si jaz, resnično želimo. Takšni smo v resnici ljudje. Smo sebični in v resnici iščemo le materialno udobje in to je v temelju človeška narava. Mislim, da veliko naših političnih odločitev izhaja iz tega, da mislimo, da temu nikoli ne moremo ubežati. To smo mi. Deliš z mano ta pogled?

Noam Chomsky: Niti najmanj in mislim, da proti temu obstaja tudi veliko dokazov. V preteklih sto letih je bilo veliko truda vloženega, da bi ljudi poskušali prepričati v to. To se imenuje oglaševanje. To je velika industrija, ki se zelo eksplicitno in odprto posveča temu poskusu – o tem, kako poskušajo preusmeriti ljudi k površnim stvarem življenja, kot je modna potrošnja, lahko prebirate v poslovnih časopisih tudi sto let nazaj – spraviti ljudi iz naših zadev in preusmeriti njihovo pozornost v potrošnjo. V to se vlaga veliko truda. Na primer, dvajset ali trideset let nazaj se je oglaševalska industrija zavedla, da obstaja sektor prebivalstva, ki ga ne dosegajo: otroci namreč nimajo denarja. Na neki točki so ugotovili, da lahko ta problem zaobidejo. Otroci morda nimajo denarja, imajo pa ga njihovi starši. Zato so morali televizijski program za otroke preusmeriti v to, kar se imenuje »sitnarjenje« (nagging). Ustvariti so morali propagando »sitnarjenja«, tako da danes, če pogledate na oddelke za aplikativno psihologijo, tam že obstajajo programi, ki raziskujejo različne oblike »sitnarjenja« in kako ga lahko uvedemo. Tako da če gledate otroško televizijo, kar sem se lahko sam prepričal s svojimi vnuki, dveletni otroci vidijo stvari, ki jih napeljujejo, da poskušajo svoje starše pripraviti, da jim kupijo kar želijo ali pa bodo »umrli«. Nato pa jim starši to kupijo in čez pet minut vržejo stran. Toda vsak aspekt naših življenj je posvečen temu. Pred tedni sva bila z ženo s strani prijatelja povabljena na pripravljalno tekmo v baseballu. Ko prideš na stadion je vsak centimeter površine prekrit z oglasi. Spomnim se prvih tekem v baseballu, ki sem jih videl v 1930ih, takrat na stadionih ni bilo nobene reklame nikjer. Zdaj je vse prekrito z oglasi, vsak taksi je oglas, vsak trenutek vašega življenja je preplavljen s poskusi, da vas spremeni v takšno osebo, kot jo opisuješ. Torej ali je to človeška narava? Mislim, da ni. Poglejmo ljudi, ki so volili Trumpa. To so ljudje iz delavskega razreda, iz ruralnih, proizvodnih mest, kot so recimo v Arkansasu in jim prisluhnite, kar pravijo. To so ljudje, ki želijo raje delati v rudnikih, kar ni ravno zabavno, kot da bi zaprosili za socialno pomoč. Ne želijo sedeti na kavču in prejemati socialne pomoči, ki spodkopava njihov občutek dostojanstva, lastne vrednosti. Želijo delati nekaj smiselnega. In mislim, da ljudje so takšni. Če gremo še nazaj, je za to veliko dokazov. Obstaja čudovita raziskava o bralnih navadah Britanskega delavskega razreda v poznem 19. stoletju. Zelo natančno raziskuje kaj in kako so takrat brali Britanci. Izkazalo se je, da so bili bolje izobraženi kot aristokrati. V Bostonu je bil običaj, da je irski kovač, če je zaslužil dovolj denarja, najel fanta, da mu je bral, med tem ko je delal. Iz svojega otroštva se spominjam, čeprav je bila večina moje družine imigrantska, prva generacija nezaposlenega delavskega razreda, vendar so bili kar izobraženi. Moški niso hodili v šole, mogoče so naredili nekaj razredov osnovne šole, vendar so brali, hodili so na koncerte, obiskovali Shakespearove igre in se o njih pogovarjali. Zanimala jih je politika. Potreben je ogromen napor, da vse to preženeš iz glav ljudi. Mislim, da je za ljudi naravno, da si želijo biti neodvisni, ustvarjalni. Da mogoče med vikendom v svoji garaži popravljate stare avtomobile, namesto da sedite in gledate televizijo. Želite početi nekaj, kar ima pomen, kar je vredno, tudi če gre za grdo umazano delo, kot je delo v rudniku, namesto da bi prejemal socialno pomoč. Ker ljudje želijo dostojanstvo in občutek vrednosti ter občutek, da počnejo nekaj pomembnega. Velik del današnje ekonomije je posvečen temu, da te stvari izbije ljudem iz glav. Da si mislite, da je vse kar si želimo le še več dobrin in namesto da bi brali, greste nakupovati.

Wallace Shawn:  Po tem je torej bila večina ljudi nenaravno potisnjena v nekaj, kar je veliko manjše kot kar bi lahko ali moralo biti?

Noam Chomsky: In kar si želi biti. Zanimivo je iti nazaj in preučevati časopise delavskega razreda med zgodnjo industrijsko revolucijo v Angliji in v sredini ter konec 19. stoletja v ZDA. Takrat je obstajala zelo živahna medijska aktivnost delavskega razreda. Veliko so v te časopise pisale mlade ženske iz kmetij, ki so jih klicali “tovarniška dekleta”. Nekatera so imela celo svoje časopise. Zanimivo je, da to kar so želela, je bilo predvsem dostojanstvo. Sovražila so industrijski sistem, ker se je izkazalo, da uničuje njihove pravice kot neodvisnih ljudi. Napadala in zanikala so idejo, slogan, ki pravi: »pridobi bogastvo in pozabi na vse razen sebe«, z drugimi besedami, prav takšna oseba kakršna misliš da smo vsi – za kakršno nas učijo, da smo. To so obsojale. Ne pridobimo samo bogastva in pozabimo na vse razen sebe. Želimo si dostojna neodvisna življenja. Plačano delo so smatrale za ne preveč drugačno od suženjstva, kar je bila takrat precej popularna ideja, med drugim tudi slogan republikanske stranke Abrahama Lincolna. Ker, če si plačan delavec, gre za prodajanje samega sebe. Če prodajaš nekaj, kar si ustvaril, recimo, da si umetnik, ki nekaj ustvari in to proda, ne prodaja samega sebe, če pa prodajaš svoje delo, prodajaš samega sebe. Izgubljaš svoje dostojanstvo in neodvisnost. To je napad na tvoje temeljne pravice. To so teme, ki gredo skozi spontano produkcijo tega, kar v glavnem imenujemo neizobraženi delavski razred. Podobno je bilo v Angliji in pred tem tudi drugje. Ko govorimo o človeški naravi, govorimo o nečem kar je z veliko zavestnega truda ustvarjeno in izmišljeno. Če pogledamo televizijsko industrijo, obstaja v programu nekaj, kar se imenuje »polnilo« in »vsebina«. Vsebina je oglas, polnilo pa je pregon z avtomobili, ki ga vzamejo s police, da pritegnejo ljudi, da gledajo med reklamami. In če gledaš televizijo, lahko vidiš, da gre kreativnost in denar v glavnem v reklame, ne pa v polnilo. V časopisni industriji obstaja tako imenovana »novičarska luknja«, tako postaviš časopis, da najprej namestiš vse reklame, to je tisto, kar je najpomembneje, potem pa vstaviš tisto, kar ljudi pritegne, da zadevo še naprej spremljajo. V to gre dejansko stotine milijone dolarjev na leto. Velik del ekonomije gre v to. Obstaja aspekt tega, ki zanimivo ni prav pogosto predmet raziskav in ima opravka s temelji ekonomije. Vsak, ki je kdaj poslušal ali bral ekonomijo ve, da bi naj tržna ekonomija temeljila na informiranem potrošniku, ki sprejema racionalne odločitve. To nas učijo o naši ekonomiji. Prižgite televizor in poglejte vsebino reklam. Ali poskušajo ustvariti informiranega potrošnika, ki sprejemajo racionalne odločitve? Če bi imeli tržno ekonomijo bi oglasi izgledali kot obvestilo recimo podjetja Ford, ki bi sporočalo karakteristike avtomobila in poročila o potrošniških ocenah izdelka. To bi ustvarilo obveščenega potrošnika, ki bi lahko sprejemal racionalne odločitve. Vendar to ni, kar lahko vidite. To kar vidimo je velik napor, da bi ustvarili neracionalne, neobveščene potrošnike, ki sprejemajo neracionalne odločitve, da bi spodkopali tržno ekonomijo in da bi ljudi spremenili v ljudi, ki verjamejo, da je vse kar si želijo, da sedijo na kavču in gledajo televizijo. A ljudje si tega v resnici ne želijo.

Noam Chomsky with Wallace Shawn: Rigorous Rationality
https://www.nypl.org/events/programs/2017/04/03/wallace-shawn-noam-chomsky

Napotila:
Ustvarjaj soglasje
https://tehtnica.wordpress.com/2016/09/13/ustvarjaj-soglasje/
Zakaj sem pred obupom izbral optimizem
https://tehtnica.wordpress.com/2016/03/21/zakaj-sem-pred-obupom-izbral-optimizem/
Noam Chomsky v oddaji Globus o oglaševanju
https://tehtnica.wordpress.com/2012/12/03/noam-chomsky-v-oddaji-globus-o-oglasevanju/
Nekaj misli o športu in oglaševanju
https://tehtnica.wordpress.com/2012/08/31/nekaj-misli-o-sportu-in-oglasevanju/

Nevidni okovi: potrošništvo, dolg in zavest

Kritične analize učinkov »potrošništva« so bile v preteklem stoletju glavna tema levičarske teorije. Mednarodna organizacija »Situationist International« (Situacionistična internacionala) se je pojavila v 1950ih kot podaljšek Lukacseve edinstvene družbene analize iz 1920ih, ki se je posmehovala »zahodnjaškemu načinu življenja« kot »ponaredku realnosti, ki zastira kapitalistično degradacijo človeškega življenja«. Situacionisti so ta »spektakel« dojemali kot proces, ki s pomočjo množičnih medijev, marketinga in oglaševanja ter naprednih tehnik, kot je »rekuperacija«, oblikuje in prilagaja človeške želje potrebam potrošništva. To protikulturno raziskovanje je hitro postalo sinonim za levico, ki se je že sprijaznila z »ekonomsko nepravičnostjo«, ki je zaznamovala »plenilsko fazo človekovega razvoja.« Tej »prirejeni igri« je odločen in samozavesten delavski razred nasprotoval z radikalnim sindikalizmom in aktivizmom, neposredno akcijo, »goro« polemik, študijami o družbeno-ekonomskih in avantgardnih umetniških tehnikah, ki so se združevale pod geslom »culture jamming« (parodiranje oglasov). Ta »preusmeritev« je proces »rekuperacije« obrnila na glavo, saj si je prizadevala, da radikalizira in politizira slogane in logotipe podjetij, ki so preplavljali »spektakel«, kar je pripeljalo do sodobnih alternativnih medijev kot je »Adbusters« -, neopevan pobudnik gibanj »Occupy Wall Street« in »Rolling Jubilee« -, ter uličnih umetnikov kot je Banksy, ki združuje tehnike »preusmerjanja« z urbanimi grafiti in s pomočjo »betonskih platen« pošilja močna protikulturna sporočila.

Nadaljevanje na: http://zofijini.net/nevidni-okovi-potrosnistvo-dolg-in-zavest/

Colin Jenkins

Prevedla Nina Šimanovič

Vir: http://www.hamptoninstitution.org/consumerism.html#.U2oBrFfzEgg