Tagged: Demokracija

Nakupovanje do onemoglosti

Kriza potrošništva

Smo preveč materialistični? Ali s tem ko si želimo stvari, namerno uničujemo planet? In kaj je sploh vir vse te blazne potrošniške energije in želje? V hitrem pregledu ekološkega in psihološkega terena ameriške potrošniške kulture, nas dokumentarni film Shop ‘Til You Drop (2010, Nakupuj do onemoglosti) izziva, da se neposredno soočimo s temi vprašanji. Z izpostavitvijo visoko stresnega in visokooktanskega tempa materializma, se film giblje pod zapeljivo površino komercialnega sveta, da bi pokazal, kako je druga stran te akumulacije izčrpavanje – počasna, konstantna erozija tako naravnih virov kot osnovne človeških vrednot. Na koncu nam film pomaga razumeti aktualne ekonomske turbulence in ponuja nepopustljiv, vznemirljiv pogled na razmerje med mejami potrošništva in našim neskončnim iskanjem sreče.

V filmu sodelujejo:

Peter Whybrow, avtor American Mania: When More is Not Enough (2005, Ameriška manija: ko več ni dovolj)
Juliet B. Schor, avtorica The Overspent American (1997, Potrošen Američan)
Cecile Andrews, avtorica Slow Is Beautiful (2006, Počasi je lepo)
Duane Elgin, avtor Voluntary Simplicity (1981, Prostovoljna enostavnost)
Chris Jordan, fotograf
James B. Twitchell, profesor Angleščine in oglaševanja na Univerzi Florida
Julian Darley, soustanovitelj Post-ogličnega inštituta
Eli Jaxon-Bear, avtor Sudden Awakening (2004, Nenadno prebujenje)

Rod Gorney, Ashley Montagu Inštitut
John de Graaf, soavtor Take Back Your Time (2003, Prevzemi nazaj nadzor nad svojim časom)
Carol Holst, ustanoviteljica organizacije Postconsumers (Post-potrošniki)
David Room, ustanovitelj Energy Preparedness (Energetska avantgarda)

Napovednik:

Prirejeni transkript:

V današnjem svetu lahko na vsakem koraku vidimo sledi naše industrijske preteklosti. Kamor koli pogledamo, vidimo znake zapuščine modernega kapitalizma: neizmerno kopičenje blaga, predmetov in umetno ustvarjenih želja. Z izdelki in reklamami zanje je prenasičen vsak del naše kulture in oblikujejo skoraj vsak vidik našega vsakdana. V številnih pogledih nas ne opredeljuje več delo, ki ga opravljamo, ampak predmeti, ki jih uporabljamo. Industrijska družba se je preoblikovala v potrošniško.

»Ko se poistovetimo s trošenjem«, odlomek iz knjige Juliet B. Schor, The Overspent American (1997, Potrošen Američan):

»Gospodinjstvo tipičnega srednjega in zgornjega srednjega sloja obsega več kot 185 m2 površine,

ima vsaj dva avtomobila, nekaj kavčev, številne stole, postelje in mize, pralni in sušilni stroj, več kot dva televizijska sprejemnika, video snemalnik in kabelsko. V kuhinji najdete peč, mikrovalovno pečico, zamrzovalnik, mešalnik, kavni avtomat, čajnik, sekljalnik in tako veliko posod, ponev, kozarcev, skodelic, posod za shranjevanje hrane in kuhinjskih naprav, da jih sploh ne moremo prešteti. V hiši je tudi osebni računalnik in tiskalnik, telefoni, telefonske tajnice, kalkulator, predvajalnik CD-jev, glasbeni instrumenti in veliko umetniških del. Za dodaten umetniški učinek so tu še dekorativni predmeti kot so vaze, krožniki, kipi, fotografije v okvirjih in drobni predmeti. V kopalnici so sušilec za lase, osebna tehtnica, morda tudi električna zobna ščetka ali brivnik, v omaricah pa je nagrmadenih veliko brisač, šamponov, balzamov za lase, krem za obraz in ostale kozmetike. Omare so polne oblačil in obutve vseh vrst, oblek, suknjičev, hlač, majic, puloverjev, plaščev, klobukov, škornjev, športnih copatov, čevljev s peto in brez, pohodniških čevljev in natikačev. In ne pozabimo na nakit. Poleg zapestnih ur, diamantnih prstanov in drugih dragih izdelkov, ponavadi najdemo tudi veliko zbirko ostalega nakita: ogrlic, zapestnic in uhanov, uhanov, uhanov. V dnevni sobi je polno knjig, video kaset, CD-jev, revij in še več fotografij in drugih drobnih predmetov. Na tleh so preproge in tepihi, po vsej hiši pa so raztreseni drugi kosi pohištva, na katerih so morda postavljene posušene ali umetne rože. V garaži ali kleti je shranjena športna oprema, npr. kolesa in smuči, prav tako so tam kovčki in potovalne torbe ter orodje za vrt in travo. Ob tem gospodinjstvo veliko porabi za storitve kot so otroško varstvo, filmi, restavracije in gostilne, nastanitve v hotelih, letalske karte, obiske frizerja, masaže, obiske Disneyworld-a, račune za odvetnika, zavarovalne premije, plačila obresti, včasih pa celo za najemnino dodatnega prostora, kjer je spravljenih še več stvari. Če ste tipičen potrošnik, niste vedno imeli tako veliko. Verjetno je bilo v vašem življenju obdobje, ko ste lahko vse kar ste imeli natovorili v avtomobil in se odpeljali proti soncu. Danes za to potrebujete profesionalce.«

Večina nas je v naši potrošniški družbi zaradi procesa potrošnje tako zaposlenih, odtujenih in tako fragmentiranih, da niti ne vemo, če smo sploh še živi.

Občutek živosti je v tej državi postal popačen občutek. Ko si nekaj kupimo doživimo vzburjenje in mislimo, da je to občutek živosti.

Problem je, da ta trenutek ne traja dolgo, ker ga povzročajo določene okoliščine. Potem moraš ponovno kmalu nekaj kupiti ali imeti spolne odnose, ali ponoviti karkoli ti je že povzročilo ta občutek blaženosti.

V zgodovini človeštva je veljalo, da več kot imaš, srečnejši si. A to ne drži več.

Po eni strani je industrijska revolucija preoblikovala naravo dela. Zamenjala je počasno, premišljeno dobo obrti z načrtovano blaznostjo tovarn. Po drugi strani pa, ko je hitrost in učinkovitost nove dobe eksplodirala v neslutene ravni produktivnosti, je bilo v procesu preoblikovanja nekaj globljega: način, na katerega so ljudje dojemali sebe in svoje mesto v svetu. V tem procesu se je spremenilo ne samo koliko lahko proizvedemo za druge, ampak tudi koliko lahko pridobimo zase.

Tik pred novim stoletjem smo imeli bučna devetdeseta leta. Obdobja dvajsetih, osemdesetih in devetdesetih let dvajsetega stoletja, so bila obdobja velikega bogastva. Bogastvo se je kopičilo na samem vrhu, posledično je porazdelitev postala vse bolj neenakomerna.

V ameriški kulturi je bil prvi, ki je resnično podrobno preučil preveliko potrošnjo, ta čudovit, zagoneten in prepirljiv lik, Thorsten Veblen.

Thorsten Veblen je napisal klasično delo Teorija brezdelnega razreda (1899, The Theory of the Leisure Class), ki je bil rahlo satiričen, a zelo resen pogled na rastočo vlogo uporabe izdelkov pri izražanju družbenega statusa in ustvarjanju družbene premoči. Očitno je gojil tudi odpor do bahanja in bogastva in ju videl kot kršitev vrednot, ki bi jih država morala izražati.

Prvič je predstavil pomen potrošnje, kot načina samo-identifikacije. Pravi, da prekomerno nakupujemo, da bi drugim pokazali, kdo smo. Ameriška kultura se je po drugi svetovni vojni korenito spremenila. Ljudje, ki so si vedno želeli biti del potrošniške miselnosti, so se ji sedaj lahko pridružili, ker so imeli na razpolago čas in denar. Prav tako pa so proizvajalci stvari: avtomobilov, hladilnikov, vseh stvari, ki jih je bilo pred tem težko dobiti, zdaj proizvajali te stvari po vse bolj nizkih cenah, namenjene voljni skupnosti potrošnikov.

Tako smo dobili vse več ljudi delavskega razreda, ki so se lahko vključili v življenjski stil srednjega razreda. Lahko so kupovali hiše, se preseljevali v predmestja itn. Tu se pojavi ideja »biti podoben Jonesovim«. Jonesovi živijo v sosednji hiši, vi pa jih gledate kako kupujejo nov Chevy, pralni stroj, televizijo. Biti podoben Jonesovimi pomeni, da želite slediti rastočim standardom bivanja, zgledujete se po ljudeh, ki jih poznate, med katerimi živite. To je model, ki temelji na soseski. Drugi pomemben del tega modela, ki je v nasprotju s sedanjostjo je, da je bil to model neposrednih družbenih stikov. Ljudje si niso želeli stvari, ker bi jim to povedali oglaševalci, ampak, ker so jih imeli sosedje. Videli so Chevyja, ki se pripelje na dovoz. Videli so nova oblačila ali stvari za otroke, ali kar koli je že bilo in so želeli to imeti. Dejansko je bil to model družbenega primerjanja. V sedemdesetih so se stvari začele spreminjati. Zgodilo se je nekaj velikih sprememb. Število zaposlenih žensk se je povečalo, predvsem poročenih žensk, žensk z otroki. Prišle so iz bolj egalitarnih soseščin v korporacije, ki so zelo hierarhične in so bile tako izpostavljene ljudem iz višjega ekonomskega razreda – šefom, šefovim šefom itn. Druga ključna stvar pa je, da je namesto situacije, v kateri se ljudje v celotnem spektru ekonomske distribucije bolj ali manj zgledujejo po sebi podobnih, vse več ljudi začelo pogledovati proti vrhu, proti t. i. »premožnemu življenjskemu slogu«. To se zgodi zaradi več razlogov. Eden je, da so ti ljudje zaradi svojega zapravljanja postali bolj vidni. Pojavljajo se v časopisih in v revijah. Nekateri najbolj znani primeri tega se pojavijo v osemdesetih letih, kot sta nadaljevanki Dallas (1978) in Dinastija (1981). Telenovele, ki so vedno bolj izpostavljale bogate, se pojavijo v osrednjem televizijskem terminu in gleda jih vse več ljudi. To je tudi doba, ko se predvaja oddaja Življenjski stil bogatih in slavnih (1984, Lifestyles of the Rich and Famous), ki se sčasoma preoblikuje v MTV Cribs (2000) in kasneje v oddaje o Domu in vrtu. Ko ljudje gledajo vse več medijev, ne vidijo več kaj se dogaja z njihovimi sosedi, ker svoje sosede vse manj poznajo. Začeli so graditi hiše z garažami, v katere se lahko zapelješ in sploh nimaš več potrebe hoditi ven. Upad družbenih stikov v soseščini postane zelo pomemben. To je proces podoben temu, o katerem je govoril Veblen okrog leta 1890 in za katerega je značilna zelo, zelo vidna potrošnja.

Nastopi doba modernega oglaševanja. Potrošnja je morda res zelo vidna, še toliko bolj vidno pa postane naslavljanje naših potrošniških želja, kar povzdigne bleščeč nov svet podob in reklamnih sporočil. To je svet površne privlačnosti, ki cilja na globoke človeške potrebe, ki ga izvaja nova skupina strokovnjakov, zadolženih za spodbujanje naše notranje želje po kupovanju.

Tisti, ki imamo dovolj, naša hrepenenja in pomanjkanje ne spodbujajo več, da bi trošili več. Da bi vendarle trošili več smo izpostavljeni veliko propagande.

Ženejo nas naše podzavestne želje. Dokler nas ženejo podzavestne želje, lahko tisti, ki se jih zavedajo, z njimi manipulirajo in upravljajo. Gre za upravljanje s čredami. Kmetje vedo, da če predvajajo primerno glasbo, dajejo krave boljše mleko, zato imamo povsod v nakupovalnih središčih tudi glasbo.

Oglaševalski in marketinški stroj, ki je v zadnjih štiridesetih ali petdesetih letih postal tako sofisticiran, v veliki meri vodi celotno potrošniško kulturo. Strašljivo je, ker so v tem postali tako dobri. Vedo, kako doseči in motivirati mačo moškega, ali pa lepo žensko, ki si želi biti še lepša, ali pa neprilagojenega najstnika. Vedo, kako doseči srž naših strahov. Na nek čuden način je naša družba podvržena obliki nadzora misli. Podobno je kot v filmu Matrica (1999, The Matrix). Izstopiti moramo iz te matrice in se naučiti sprejemati svoje odločitve.

Stvari so se spremenile. Prej je veljalo: če kupiš to, boš popularen. Zdaj pa velja: kupi to in boš srečen. Zelo premeteni so, še posebej do otrok.

Zelo nepošteno je nekaj najboljših strokovnjakov kognitivne psihologije in najboljše strokovnjake za računalniško animacijo in grafiko združiti v kratkih 30 sekundnih filmih zato, da ljudem povedo: »to je, kar ste in to je, kar je pomembno«.

V svoji zadnji knjigi Rojen za nakupovanje (2005, Born to Buy: The Commercialized Child and the New Consumer Culture) sem naredila raziskavo med otroki. Tržniki jim pravijo pred-najstniki (8-12 let) in so zelo intenzivno izpostavljeni oglaševanju. Ugotovila sem, da vključenost otrok v potrošniško kulturo zmanjšuje njihovo dobrobit na več načinov. Otroci, ki so temu manj izpostavljeni, so bolj zdravi, imajo tudi boljšo samopodobo. Uporabila sem statistični model, pri katerem se lahko vprašamo: ali je za potrošništvo krivo slabo starševstvo? Zanimivo pri tem je, da so potrošniško naravnani tako otroci slabih kot dobrih staršev.

Danes porabimo 20-krat več za reklame, namenjene otrokom, kot smo leta 1980. To se obrestuje. Uporabljajo se taktike, ki starše prikazujejo kot bedake in starokopitneže, spodbuja se nasilno in nesramno vedenje, ker je to kul in bo prodajalo izdelek. Tržniki pravijo: če proda izdelek, je antisocialno vedenje dobrodošlo. Švedska ne dovoljuje oglaševanja otrokom mlajšim od 12 let. Ne dovoljuje ga tudi kanadska provinca Quebec. Tudi mi ga ne bi smeli.

Če vaši otroci odraščajo v kulturi, v kateri so vsi vpeti v potrošniško kulturo, potem jih je od tega zelo težko izolirati.

Mislim, da ima oglaševalska industrija v naših življenjih veliko moč. Pravijo: da nadzoruješ družbo, ne rabiš nadzora nad sodišči, ne rabiš nadzora nad vojsko. Vse, kar moraš nadzorovati so zgodbe. In prav televizija in oglaševalska industrija nam pripoveduje največ zgodb, največ časa in največ ljudem.

Zanimivo je, da večina ljudi slej ko prej pride do točke, ko zanje oglaševanje postane nevidno. To pa zato, ker je tako vseprisotno. Oglaševalci so ta scenarij ustvarili sami. S sporočili nas bombardirajo do točke, ko nehamo poslušati in nam ni mar.

Povprečno človek na leto na televiziji vidi okrog 25 000 reklam. Te reklame ne prodajajo samo izdelka. Prodajajo tudi niz vrednot in odnos do življenja.

Če se zavedaš, da je človek programiran, da se na zgodbe odziva čustveno, potem razumeš zakaj je tako pomembno k izdelkom vključiti zgodbe. Recimo, da izdeluješ določen izdelek, ki je popolnoma enak drugemu izdelku. Če ti o enem lahko povem zgodbo, ki ga loči od drugega, te lahko pripravim, da boš do izdelka čutil drugače. Občutek je tisto, za čemer stremimo. Pogosto so luksuzni izdelki takšni samo zaradi občutka, ki nam ga dajejo. »O, zdaj ga imam!« Kaj imaš? Imaš precenjeno vodo. Precenjen avtomobil. Če vključite logiko, potem to nima smisla. Če pa ob tem vključite še občutke, lahko vidite, kaj se dogaja.

Ljudje smo nenavadni, ker imamo dovolj velike možgane in zmožnost, da vidimo onkraj takojšnje nagonske potešitve, kar sicer žene večino živali. Del možganov, ki se je tako razvil je čelni reženj, ki je inteligentni, razumski del možganov. Po eni strani nas žene instinkt, po drugi pa imamo neverjetno inteligenco, ki nam omogoča, da dovolimo instinktu, da prevlada ali pa ne. Če gledamo z vidika nevrologije, je to predpogoj za zelo dobro izdelan in poznan proces, s katerim možgani zaznavajo okolje. Imenuje se sistem nagrajevanja. Poganja ga živčni prenašalec imenovan dopamin. Veliko je načinov, na katere lahko sistem nagrajevanja prelisičimo. Najbolj očitni so kokain, amfetamini, kofein. Ampak, ko so ti sistemi prelisičeni, postopoma prevzamejo razumski del mišljenja. To so zelo dragoceni sistemi, da nas ščitijo in nam povedo kaj je dobro in slabo, nevarnost pa je, da se ujamejo v začaran krog sistema nagrajevanja, ki je nesmiseln. Rad imam sladoled in rad imam čips, vem pa, da bom, če bom čips in sladoled jedel ves dan, končal z več kot 100 kg, kar verjetno ne bo najbolje zame. Nekoč teh dobrin ni bilo toliko, ni bilo sladoleda in ni bilo čipsa. Danes pa imamo v naši družbi obilja vse te stvari. Zavestno si moramo reči: koliko tega potrebujem? Samo več tega danes ni dovolj. Potrebuješ nekaj več od sladoleda in čipsa. Zapleteno je, ni pa težko razumeti. To je ravnotežje med razumskim in instinktivnim vedenjem. Instinktivno vedenje žene sistem nagrajevanja, razumski del pa je to, zaradi česar si človek.

Pomislimo na kontekst, v katerem živimo.

Nenehno iščemo nove stvari.

Potrošniški trg nikoli ne miruje, pravzaprav se pospešuje.

Vsi si želijo nov mobilni telefon, čeprav stari še vedno dobro deluje. Želiš si preklopnega, ali pa srebrnega ali rdečega, ali pa takega, ki ima več gumbov.

V nekaterih pogledih bi to bilo v redu, če bi bil ta trg finančno ali ekološko stabilen. Ker pa sistem nikoli ne miruje, se tvoja identiteta z določenim izdelkom vedno spreminja. Osnovni razlog za dejstvom, da si nekaj želimo, je zakoreninjen v globoki družbeni dinamiki neenakosti, tekmovanja, družbene samozavesti itd. Ker nas naš sistem prepričuje, da samozavest pridobiš s tem, kar imaš in s tem, kako to kažeš. Pri potrošnji gre za družbeno komunikacijo in družbeno povezanost. Problem ni v tem, da je potrošnja družbena. To je dobro. Problem je, da komuniciramo in se povezujemo na zelo perverzne in disfunkcionalne načine.

Rast potrošniške družbe že dolgo vzbuja skrbi zaradi upadanja demokratičnega sodelovanja in državljanstva. Prednostim potrošništva navkljub, za tiste, ki vedo kaj se dogaja in se ne bojijo biti angažirani, te niso vedno sovpadale z osnovnimi zahtevami demokracije.

John Dewey je na svoj 90. rojstni dan povedal: »demokracija se rodi v pogovoru«. Pogovor je tisti, ki nam daje možnost lastnega mišljenja. Živimo v svetu, kjer nimamo časa in ki je poln oglasov, dolgih delovnih ur ali vožnje z avtomobilom. Ves čas moramo hiteti. Ne moremo hoditi, ne moremo voziti kolesa.

Ovir, ki so nam preprečevale delo 24 ur na dan, 7 dni v tednu, ni več. Čas ni več problem. Prostor ni več problem. Razdalje niso več problem. Preprosto lahko delamo ves čas. V državi narašča stopnja tesnobe, ker vsi nenehno tekmujemo. Skrbi nas, da bo kdo boljši.

Ta sprememba, vertikalni proces tekmovanja, ko si vsi želijo živeti kot zgornji srednji sloj in bogataši, se dogaja v času, ko tega ljudje finančno niso več sposobni. Plače ostajajo enake, družine morajo najti dodaten vir dohodka, da lahko preživijo. Kaj lahko naredijo? Več si izposojajo, več delajo, porabijo svoje prihranke.

Zaradi vsega tega, ker so nenehno v pripravljenosti, so ljudje zelo napeti. Človeško telo ni ustvarjeno za to. Človeško telo je ustvarjeno za nujne primere. Če se to stanje nikoli ne neha in alarmi ves čas zvonijo, potem se telo nikoli ne sprosti. Zaradi tega je veliko več bolezni povezanih s stresom. Tesnoba je samo začetek. Ljudje so v depresiji, ker čutijo, da se s tem ne morejo spopasti. Dobijo druge somatske bolezni, kot so prenapetost, bolezni srca in ožilja. Eden najbolj očitnih rezultatov tega zelo hitrega sveta je, da manj časa posvečamo družbenim stikom in zelo pomembnim funkcijam, kot je recimo prehranjevanje in torej manj časa skupaj jemo za mizo, kot se vozimo v avtomobilu.  

To vpliva celo na naše hišne ljubljenčke. Nedolgo nazaj je bil v časopisu Marin County objavljen članek, da je najhitreje rastoča dejavnost v Marinu poklic sprehajalca psa. Še pasje življenje ni več to, kar je bilo.

Lily Tomlin je to zelo dobro opisala ko je dejala: »težava s podganjo dirko je, da tudi če zmagaš, si še vedno samo podgana«. Ljudje se čutijo kot del te dirke in želijo svoje življenje spraviti v red. Svoja življenja želijo poenostaviti, da jim ostane več časa za pomembnejše stvari.

Ko predavam na delovnih mestih, ljudi vprašam: »ali še imate upanje? Lahko naredite kaj glede pomanjkanja časa?« Odgovorijo mi, da ne. Sprašujem se, kako se je to lahko zgodilo? V najmočnejši državi na svetu ljudje nimajo moči, da bi kaj spremenili?

Obilje nas vodi v bolezen, ker ne vemo, kaj naj z njim počnemo. Temu nismo posvečali dovolj pozornosti. Veliko časa smo posvetili razmišljanju o tem kako preživeti, ko nam primanjkuje hrane ali ko smo v nevarnosti, o preobilju pa sploh nismo razmišljali.

Kako smo prišli do problema, s katerim se soočamo, ko življenje postaja vse bolj zapleteno in ko nujno potrebujemo večjo preprostost? Prva celica in vse vrste, ki so ji sledile, se ravnajo po osnovnem načelu, ki mu lahko rečemo tudi osnovni zakon življenja. To je sodelovanje. Konkurenca je bila vedno del tega razvoja, ampak vedno in povsod je bila drugotnega pomena. Do nedavnega. Pred 3 milijoni let se je na planetu začel razvijati prednik današnjega človeka. Preživeli so predvsem zaradi skrbi drug za drugega. Ne zato, ker bi bili kakšni svetniki, ampak, ker je bila to njihova edina socialna varnost. Če si to danes priznamo ali ne, kot vrsta preživimo predvsem zato, ker smo še vedno izjemni skrbniki drug drugega.

Morda je to, ko drug drugemu pomagamo, najboljši način, da se zares počutimo žive. Tega pa v potrošniški družbi ne počnemo.

Velik del vzroka za našo potrošnjo in velik del naših problemov – psiholoških, čustvenih in ostalih, ki jih vidimo okoli sebe – lahko najdemo v naši želji po individualizmu. Ko začneš o sebi razmišljati kot individuum, se lepilo, ki nas drži skupaj in zaradi katerega se počutimo del nečesa, začne razkrajati. Pomembno je omeniti, da velike količine denarja in energije to razkrajanje pospešuje bolj kot kar koli drugega. Ker se lahko na ta način ločiš od drugih.

Ravni skupnosti, ki smo jo imeli v 1940-ih in 1950-ih letih, ni več. Pri tem je pomembno vlogo odigrala tudi televizija.

Stare družbene strukture odpadajo, čeprav so za človekovo učenje nujne. So nekakšen imunski sistem naslednjih generacij. O tem, kako jih nadomestiti, pa sploh ne razmišljamo.

Ko si enkrat individuum, to idejo ločenosti še poudari. To pomeni, da potrebuješ lastno hišo, lasten avto, lastne kuhinjske pripomočke: pralni stroj, pomivalni stroj, hladilnik ali hladilnike, kopalno kad, čistilne pripomočke. Vse, kar si lahko zamislimo.

Smo žrtve lastnega mita, da je pot do dobrega življenja v dobrinah. Da je dobra ekonomija tista, ki nenehno raste. V prvi vrsti se moramo vprašati: zakaj potrebujemo ekonomijo? Če je namen ekonomije samo to, da je najboljša in ima največji bruto domači proizvod na račun našega zdravja, družbe, naših družin, okolja, potem mi bosta ta ekonomija in 2€ morda lahko kupila kapučino. Vprašati se moramo: zakaj smo tako obsedeni s proizvodnjo in porabo na račun vsake druge vrednote, v katere trdimo, da verjamemo.

Ekonomija ni pretok denarja, kot radi verjamemo. Ekonomija je pretok energije in pripadajočih virov. Za sistem ekonomije, ki smo ga razvili, lahko najdemo veliko pridevnikov: nor, uničujoč in, se bojim, navsezadnje tudi samomorilski.

Pod površino navidezno neskončnega spektakla dobrin in blaga, se skriva veliko manj neomejena resnica: poceni energija, na katero se moderna industrijska družba zanaša že več kot stoletje, morda ne more več dohajati silovite globalne ekonomske rasti.

Nafta je bila sprva zamenjava za kitovo olje. Predvsem atlantski kit je bil zaradi tega prignan na prag izumrtja. Na začetku stoletja, natančneje leta 1901, so v Teksasu odkrili nov petrolejski vir, Spindletop. To je popolnoma spremenilo količine dostopnega olja. Ko se je pojavil avtomobil, kar se je na veliko začelo dogajati po letu 1900 in je do leta 1910 že povzročalo prometne zamaške v ZDA, je to, skupaj s številnimi tehnološkimi inovacijami, ki so s tem sovpadale, zapečatilo usodo sveta. To nam je očitno omogočilo preobrazbo transporta. Pomaga nam premagovati velike razdalje. Deloma je to mogoče zaradi ogromne energije, ki je v litru, galoni, pintu ali sodu nafte. Nadvse osupljivo je, koliko energije je v takšni količini. V manj kot 4 litrih bencina je energija, primerljiva z enomesečnim delom močnega moža. Ni čudno, da lahko s tako energijo naredimo tako veliko. Ko smo tako dobili dostop do na videz neomejenega, zelo poceni tekočega energetskega vira, smo pridobili potencial za izjemne in tudi katastrofalne posledice. To je popolnoma spremenilo naš planet. Omogočilo je veliko eksplozijo populacije. Omogočilo nam je dostop do vseh še tako majhnih kotičkov planeta in jih milo rečeno, popolnoma spremeniti. Še veliko drugih stvari je, ki smo jih naredili z nafto. Spremenila je recimo tudi prehrano.

V bistvu jemo fosilna goriva.

Industrijsko kmetijstvo je po besedah Ala Bartletta: »uporaba zemljišča, da nafto in plin spremenimo v hrano«. Vredno si je zapomniti, koliko naše hrane je odvisne od nafte in plina. Potem pa je tukaj še vse drugo. Tu so laki, barve, plastika, kovine, steklo, silikon in solarni paneli. Ni konca. Vredno je izpostaviti temeljno razliko med premogom, drevesi in drugimi stvarmi. Za vsak kilogram ali enoto energije, ki jo želimo pridobiti iz premoga, dreves ali šote, ga moramo najprej posekati ali izkopati. To število molekul moraš premakniti sam. Kar nekaj dela moraš vložiti v to, medtem ko nafta in plin tečeta. V zgodnjem obdobju je pod pritiskom dobesedno sama tekla na površje. Ko se ta tok, kot se že kaže, začne zmanjševati, bomo ugotovili, da je velika razlika med tekočo energijo in energijo, ki jo moramo sami izkopati, stopiti, izkrampati ali obdelati.

Ko govorimo o naftnem vrhuncu (Peak oil), govorimo o dobavi nafte. Povpraševanje je nekaj povsem drugega in tukaj je problem, ker če pogledamo rast industrijske družbe, vidimo, da se ta prične večati s prihodom nafte in plina. Ko se poveča rast proizvodnje nafte, se povečajo tudi BDP, populacija in vse ostalo.

Kaj naj z nespremenljivim, neizbežnim dejstvom, da zato, da smo prišli do te stopnje, uničujemo in pustošimo planet? To je neprijetna resnica, ampak je resnica.

Glede na vire, trenutno porabljamo 1.2 Zemlje. Če bi vsi živeli in porabljali toliko, kot v ZDA, bi potrebovali pet Zemelj.

Če se malo sprehodimo po svetu zlahka vidimo, ko imajo ljudje enkrat priložnost za tak svet, kako vneto si ga želijo.

Zelo hitro se pomikamo v to smer. Naše tehnologije so tako močne in naš vpliv na svet tako velik, da s tem uničujemo ekološke temelje, od katerih je odvisna naša prihodnost.

Soočanje s tako velikimi izzivi bo očitno zahtevalo veliko premisleka. Vendar pa možnosti gibanja, ki bi reševalo nastale probleme, ne bodo velike, če ljudje ne bodo zmogli ali hoteli prepoznati, da ta problem sploh obstaja.

Če pogledate okoli sebe, ni videti, da je kaj narobe.

Temu pravim sindrom sončnega dneva. Pogledaš skozi okno in vidiš lep sončen dan. Voda, ki priteče iz pipe je čista. Veliko je hribov, po katerih se lahko sprehodiš. Ni izpadov elektrike. Hrana iz trgovine je zdrava in dokaj neonesnažena. Ljudje zelo težko razumejo, da problem dejansko obstaja.

Na jasen dan lahko vidimo nekaj kilometrov daleč. Predvsem pa svoje oči uporabljamo, da vidimo svet, ki je samo nekaj metrov stran od nas. Je imelo v evoluciji katero bitje, vključno z nami, sposobnost, da lahko razmišlja, kaj se bo zgodilo čez 10 let ali 10 000 km stran? O tem nismo bili sposobni razmišljati. Nismo dobro razumeli vremena. Prav tako ne zvezd. Lahko smo le opazovali in to je tisto, za kar so naši možgani tudi ustvarjeni.

Trenutno okrog 25% vseh rastlin in živali na zemlji grozi izumrtje. Po mnenju znanstvenikov smo do zdaj doživeli že pet izumrtij. Večina teh so bili kataklizmični dogodki, na katere nismo imeli vpliva – od trčenj z asteroidi do vulkanskih eksplozij – različni dogodki, ki so povzročili izumrtje vseh vrst. Zdaj doživljamo prvo veliko izumrtje, ki ga je povzročila ena od vrst. Doživljamo izumrtje, ki je hitrejše kot izumrtje dinozavrov in smo ga povzročili sami.

Izumiranje različnih vrst lahko primerjamo z letalom, ki leti z razrahljanimi zakovicami. Nekaj jih odpade na enem mestu, nekaj na drugem, po določenem času pa razpade celo letalo. Točno to počnemo naši biosferi. Trgamo tkanino, mrežo samega življenja.

Morda to sprošča nekoč zelo uspešen genski signal, ego. Ego je briljanten mehanizem za preživetje. Prinesel nam je prevlado nad Zemljo, sedaj pa nas ubija. Morda se nam zdaj, ko ego ni več zdravilo preživetja, ampak strup uničenja, sproža drugi biokemijski signal, ki nam sporoča, da je čas, da se zbudimo. Čas je, da napredujemo na drugo raven. Šok ob tem prebujanju pa je, da uničujemo našo Zemljo. Tak šok lahko zbudi celotno človeštvo.

To je nekaj za ljudi, ki preučujejo drugo plat materializma – razsipništvo, odpadke, uničevanje.

To je ena mojih prvih podob v tem ciklu. Ko sem sliko povečal, je bilo zanimivo, da so ljudje, ki so prihajali k meni, začeli opažati stvari, ki jih uporabljajo. Tudi sam sem to opazil. Z ženo sva gledala sliko in opazila pločevinko juhe ali pločevinko fižola, ki sva jo jedla pred nekaj dnevi. Spoznal sem, da to niso smeti nekoga drugega. Ta pločevinka fižola bi prav lahko bila tista, ki sva jo uporabila midva. Zanimivo in hkrati zaskrbljujoče je, če pomislimo, da so vse naše lastne potrošniške navade tako nepomembne v primerjavi s celotno sliko. Kaj je en terenski avtomobil več, če so jih lani v ZDA prodali 3.6 milijona? Na podlagi tega lahko vsak upraviči svoje potrošniške navade. Res pa je tudi, da skupni učinek našega potrošništva uničuje Zemljo. Lahko stopimo korak stran in vidimo skupno porabo nafte ali pa učinek globalnega segrevanja. Lahko pa sliko povečamo in poiščemo posamezni izdelek med množico izdelkov, ki jih uporabljamo. Na primer mobilne telefone.

Če pogledamo okoljski odtis mobilnih telefonov in vseh njegovih sestavin, je količina odpada pri mobilnih telefonih ogromna. Ko sliko še pomanjšaš se zaveš enormne količine teh izdelkov, vse infrastrukture potrošnje in vseh tovornjakov, ki so zaradi tega na cesti, tovornih vlakov, letal in naftnih polj, kjer črpajo nafto iz tal. Ko se povsem odmaknemo od slike, ne vidimo več podrobnosti. Ko govorim o svojem delu, govorim predvsem o ugotovitvi, da gledamo apokalipso v teku. Kupi smeti, ki jih vidim, zame izgledajo apokaliptično. Apokalipsa bi se naj zgodila hitro, spektakularno in dramatično, meni pa se zdi, da se apokalipsa dogaja zdaj, korak za korakom jo povzročamo sami. Kar počnemo planetu in našemu individualnemu duhu, lahko uniči naše veselje in vse razloge za življenje. To je tako velik problem, obnašanje Amerike pa tako času neprimerno, da ga sploh ni mogoče razumeti. Nezmožnost razumevanja je bližnjica do tega, da upravičujemo nadaljevanje po ustaljeni poti. Če bi vprašali skoraj kogarkoli ali v življenju počne stvari, za katere ve, da so prave, če bi res dobro premislili, bi večina morala priznati, da ne. Ampak cena za to je za njih takšna, da s tem lahko živijo. Vredno je imeti dober avto. Vredno je imeti zvočnike iz palisandra. Vsi imamo malo slabega občutka, ne da bi vedeli prav kakšno bi bilo življenje brez tega občutka, življenje s čisto vestjo.

S čisto vestjo pa pridejo tudi dejstva in odgovornost. Dejstvo, ki ga ne moremo več spregledati je, da ima to kar počnemo, da bi ohranili svoj življenjski stil, posledice drugje. Nimamo vsi enakih koristi od tega, kar sistem ponuja. Ne plačamo vsi enake cene, kar ustvarja pogoje za konflikt in odpor.

Največja nevarnost, s katero se soočamo, je prepad med tem kako nujno je, da se naučimo spremeniti naše vrednote in poskrbeti drug za drugega ter besom in maščevanjem ljudi po svetu, ker so izkoriščani.

To me pripelje do drugega opozorila človeštvu, ki ga je podala skupina Nobelovih nagrajencev. Pravijo, da največja nevarnost svetovnemu miru ne bo prišla s strani nerazumnih dejanj držav ali posameznikov, ampak s strani zakonitih zahtev razlaščenih ljudi sveta.

Ko se polastiš njihovih virov te ljudi nujno oslabiš, kar pomeni, da imaš nad njimi prevlado, s tem pa pridobiš še več virov. Za to imamo številne tehnike, vključno z metodami moderne trgovine, kar se mi pogosto zdi komaj kaj drugačnega kot legalizirano piratstvo. Postavili smo si pravila, ki nam zdaj dobro služijo. Če koncentriraš vire na enem kupu in jih odvzameš iz drugega, to povečuje polarizacijo. To pomeni, da nekateri nimajo nič, drugi pa veliko. To je gotovo eden od temeljev globoke ekonomske nepravičnosti.

Američani bomo morali biti bolj ponižni, da se bomo zavedli grozot povzročenih z našim denarjem in v našem imenu, samo zato, da lahko kupujemo poceni stvari.

Živimo v živem sistemu in kot živi biološki organizem bomo vedno imeli napetosti glede distribucije virov. Prvi korak k zrelosti človeštva je, da prepoznamo to napetost in se zavestno naučimo kako trajno živeti na Zemlji.

Usedi se, miruj in poslušaj,

ker si pijan.

Smo pa na robu strehe.

Rumi

Situacija je tako kompleksna, da nobena vlada ne more priti sama do pravočasnega načrta za njeno rešitev. To bo zahtevalo avtonomne posameznike na lokalni ravni, da prevzamejo nadzor nad svojimi življenji, se odmaknejo od nadzornih institucij posla in oblasti ter si rečejo: »to bomo sami uredili«.

Ko gre za vprašanje odgovornosti, nas to takoj pahne nazaj v širšo problematiko, ki je za nekatere ljudi lahko zastrašujoča, upam pa, da je lahko tudi razburljiva. Imamo zelo zmogljive možgane, ki zelo dobro opravljajo tovrstne naloge, ampak za to moramo vaditi.

Spomnim se, da sem videl sliko med vojno z nacisti torpedirane ladje, ki se je potapljala. Ljudem so rekli, da po mostičku pridejo do vode, kjer so jih čakali rešilni čolni. Videl sem nekaj fantov – rekli so mi, da so bili imigranti -, ki so upali, da bodo do novega sveta prišli vsak z dvema kovčkoma, napolnjena z nakitom in urami, s katerimi so upali, da bodo lažje začeli svoja nova življenja. Šli so po mostičku v vodo in potonili. V mnogo pogledih se to dogaja danes tudi nam.

Dolžnost vseh nas je, da se pogledamo v ogledalo -, da vidimo kaj počnemo s svojimi življenji. Da pogledamo hrano, ki jo jemo, oblačila, ki jih nosimo, avtomobile, ki jih vozimo, domove, v katerih živimo, delo, ki ga opravljamo itd. in sprejemamo odločitve, ki nas bodo kolektivno vodile v bolj trajnostno, sočutno in lepšo prihodnost.

Prevedla: Teja Špolad

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse Oddelka za prevodoslovje FF UM pri Društvu za razvoj humanistike (www.zofijini.net)

Transkript: https://www.mediaed.org/transcripts/Shop-Til-You-Drop-Transcript.pdf

Več na: https://shop.mediaed.org/shop-til-you-drop-p140.aspx

Film v celoti:

Slovenski podnapis:

https://www.opensubtitles.org/sl/subtitles/8625213/shop-til-you-drop-the-crisis-of-consumerism-sl

Medijska nasprotja v času koronavirusa

V prvi polovici 19. stoletja, ko je izšla študija Demokracija v Ameriki, si mladi Francoz Alexis de Tocqueville ni mislil, da bo še dve stoletji kasneje njegova analiza veljala za temeljno delo politične teorije.

Prepričan je celo bil, da bo knjiga njegovega prijatelja Gustava de Beaumonta, s katerim je obiskal Ameriko, veliko pomembnejša. Beaumont je popisal suženjstvo in rasizem v tej mladi državi, vendar ga danes ne pozna skoraj nihče več. Tocqueville po drugi strani velja za enega izmed prvih pravih družboslovcev, mimo katerega še danes ne morejo številne družboslovne discipline.

V impresivnem popisu demokracije, tega nenavadnega političnega sistema, ki je bil za večino sveta takrat povsem nedoumljiv, najdemo tudi podrobne popise novinarstva in živahne širitve časopisov, ki je bila posledica uzakonitve svobode tiska. Tocqueville je menil, da je svoboda tiska neločljivo povezana z demokracijo, vendar se je tudi tega fenomena lotil skeptično. V prvi knjigi je celo zapisal, da do svobode tiska ne goji “tako brezpogojne ljubezni, kot jo naklanjamo stvarem, ki so dobre po svoji naravi”. Nadaljeval je: “Veliko bolj jo imam rad zato, ker preprečuje zlo, kot zato, ker dela dobro.” Čeprav je do izida druge knjige Tocqueville prepoznal, da je tisk pozitiven sam po sebi, je že ta negativna opredelitev pomembno vodilo, da razumemo izjemen doprinos novinarstva za demokracijo. Ne glede na številna nasprotja in težave, ki ga prepredajo, demokracije brez njega preprosto ne delujejo.

Dve stoletji kasneje živimo v situaciji, ki je, zgodovinsko gledano, brez primere. Širitev koronavirusa je v skoraj nepredstavljivo kratkem času zaustavila celoten svet, številne industrije pa so se zaradi prepletenosti svetovnega gospodarstva ustavile že, ko je bil virus omejen na Kitajsko. Podobno kot pri novinarstvu to priča o globokih nasprotjih, prisotnih v modernih komunikacijskih sistemih, ki so se s telegrafom, tem prvim internetom, pričeli razvijati prav v Tocquevillovem času. Po eni strani je povsem jasno, da bi bile brez digitalne komunikacijske infrastrukture in spletnih družbenih omrežij težave, s katerimi se soočamo, v mnogih pogledih še globlje. Mnogo služb in storitev se lahko vsaj za silo opravlja prek interneta, z njegovo pomočjo pa lahko ostajamo v neprestanem stiku in smo v vsakem trenutku informirani. Vendar prav te tehnologije so med razlogi, zakaj bodo posledice koronavirusa daljnosežne za ves planet. Brez izjemno hitrih in globaliziranih komunikacijskih sistemov bi svet le stežka postal tako soodvisen in gospodarstva tako prepletena.

Tehnologije, ki prinašajo mnoge rešitve, s seboj nosijo možnosti za izjemne težave. Njihov naraščajoči vpliv v naših življenjih pomeni, da so toliko vplivnejše tudi njihove posledice.

Ugotovitev o globokih nasprotjih lahko razširimo tudi na medosebno raven. Prav spletna družbena omrežja, ki nas zbližujejo, nas v resnici kot širše povezano skupnost nemalokrat razdružujejo. Na teh omrežjih si izberemo, komu bomo sledili, koga bomo poslušali, in s tem, koga bomo izločili, ker se z njim mogoče ne strinjamo. Ti spletni kotički le na videz delujejo kot skupni prostori, saj smo v resnici razdrobljeni po poznanstvih, identitetnih značilnostih in ozkih interesih, zaradi česar smo v majhnih skupinah pogosto izolirani od širše družbe.

Za razliko od tega demokracije potrebujejo komunikacijske prostore skupnega in razumnega sporazumevanja, ne enklav enakomislečih, ki le utrjujejo svoja že obstoječa mnenja in napadajo domnevne heretike. Vloga tradicionalnih medijev zato ni ključnega pomena le pri nadzoru tistih, ki imajo v družbi moč, temveč tudi v nudenju skupnih referenčnih točk, skozi katere se izgrajujejo skupnosti; da sploh lahko delujemo kot povezana družba.

Čeprav je v trenutni situaciji težko najti pozitivne plati, jo vseeno lahko vzamemo kot opomnik, katere storitve bi morale biti dostopne vsem in brez česa si je težko predstavljati kvalitetno življenje. Poleg zdravstva in številnih javnih storitev, o katerih smo v preteklosti dnevno brali žaljivke, to velja tudi za kvalitetno novinarstvo. Si kdo zares predstavlja, da bi bil v danem kontekstu lahko dobro informiran brez informacij, ki jih ustvarijo tradicionalni množični mediji? (Medklic: v to kategorijo gotovo ne spada načrtna novinarska histerizacija s perverznim iskanjem naključnih sprehajalcev, kar počnejo nekatere televizije.) Vrteli bi se v komunikacijskem prostoru teorij zarot, načrtnih dezinformacij, redkih kvalitetnih prispevkov, promocijskih besedil in nefiltrirane politične propagande.

O pomenu medijev zelo jasno govori tudi izjemna rast gledanosti in branosti, ki jo v času koronavirusa po svetu doživljajo resni mediji. Kljub tem trendom in celo nekaterim akcijam posameznikov, ki pozivajo k nakupovanju tiskanih medijev in s tem njihovi podpori, utegnejo številni že v kratkem zaiti v še globljo krizo, kot so jo doživljali poprej. Kljub temu da novinarji in mediji delajo s polno paro, ni presenetljivo, da ni prav veliko podjetij, ki bi v tem kontekstu videla smiselnost oglaševanja.

Imamo torej še zadnje nasprotje: višji javni pomen medijev ter višjo branost in gledanost, a še manj prihodkov. Že pred to krizo so se oglaševalci selili drugam; ne zato, ker bi imeli mediji v primerjavi s preteklostjo slabo branost in gledanost (tiskanim bralcem so se ne nazadnje pridružili digitalni), temveč zato, ker je prostorov za oglaševanje več, omogočajo preprostejše nadzorovanje uporabnikov, ki ostajajo brez zasebnosti, oglaševanje pa je cenejše. Vsebin zanje ne ustvarjajo plačani novinarji, temveč uporabniki brezplačno. Mediji, ki še naprej ustvarjajo novinarske vsebine, s takšnim ekonomskim modelom ne morejo tekmovati, še posebej v jezikovno majhnih okoljih. Ali pa zavoljo gledanosti postavljajo kamere ob Blejsko jezero in lovijo mimoidoče.

Ključna težava je, da oglaševalski denar ni le eden izmed prihodkov. Za večino množičnih medijev je od začetka dvajsetega stoletja predstavljal osrednji finančni vir, ki je presegal prihodke iz naročnin in prodaje. Oglaševanje se je zato dojemalo kot ne ravno idealna subvencija za novinarske vsebine. Upad tega denarja je posledično novinarsko opustošil sicer razvita medijska okolja in ustvaril medijske puščave, v katerih mnoge lokalne skupnosti nimajo več dostopa do kvalitetnega poročanja.

V resnici je zanašanje na oglaševanje slaba podlaga za kvalitetno novinarstvo, saj ni brez lastnih težav. Nič zato ne bi bilo narobe, če bi našli druge modele za finančno delovanje novičarskih medijev. In v aktualni krizi so celo najbolj goreči zagovorniki trga spoznali, da vsega ne velja prepustiti (ne)racionalnosti trga. Gre za popotnico, ki si jo velja dobro zapomniti in jo tudi pri novinarstvu vzeti na znanje …

Pa čeprav ga kdo morda nima rad, ker bi bilo dobro samo po sebi, temveč le zato, ker preprečuje zlo.

Doc. dr. Jernej Amon Prodnik, predstojnik katedre za novinarstvo, FDV

Vir: https://www.vecer.com/medijska-nasprotja-v-casu-koronavirusa-10155771

O kulturi potrošništva: presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v vse pore družbenega življenja

Od demokratičnega prehoda naprej Slovenija – kot država, ki prisega na klasični model sožitja liberalne demokracije in kapitalizma – hodi po poti popolne eskalacije kulture potrošništva.

Za kulturo potrošništva so značilni življenje v dolgovih, bančni potrošniški krediti, gradnja novih in vedno večjih nakupovalnih središč tako v prestolnici kot v drugih koncih države. Postali smo potrošniška družba v pravem pomenu besede. Gre za sklop družbenih, ekonomskih in kulturnih trendov, ki se vežejo na prakse, modele in politike porabe, ki nenehno mutirajo.

Treba je poudariti, da ne gre za nov pojav, saj se je kultura potrošništva skozi zgodovino kazala skozi različne forme in rituale ljudi. V literaturi ne obstaja konsenz o točnem datumu pojava oziroma nastanka potrošništva. Njegove današnje forme in rituali najbolj spominjajo na nekaj, kar se je na Zahodu rodilo v drugi polovici 20. stoletja. Čeprav o potrošništvu najpogosteje govorimo v kontekstu kapitalističnih sistemov, je treba poudariti, da nekdanje socialistične države niso bile popolnoma antipotrošniške, četudi je šlo za režime, ki so prisegali na drugačno retoriko s ciljem ideološkega agitpropa in poveličevanja moralne superiornosti socialističnega človeka.

Tega naj bi vodile racionalne potrebe in ne nekontroliran potrošniški hedonizem in zahodna kapitalistična dekadenca. Najboljši primer je vsekakor socialistična Jugoslavija, ki je bila v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih v veliki meri potrošniška družba.

Izpodrinjena delovna etika

Kulturo potrošništva bi lahko definirali kot kompleksen tip ideologije, ki v sebi združuje ekonomsko, politično in družbenokulturno paradigmo. Gre za ideologijo, ki presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v praktično vse pore družbenega življenja, predvsem v kulturo, s čimer postaja temelj življenja v sodobni družbi. Življenjski stil in socialno razlikovanje v družbah, kjer so zagotovljene svoboščine individualnega delovanja, vplivata na to, da se družbene skupine delijo glede na način vedenja, ki je v veliki meri zasidran v prakse in navade potrošništva. Sistem kapitalistične proizvodnje in njegova potrošniška etika sta popolnoma izpodrinila delovno etiko, kar pomeni, da ko govorimo o kulturi potrošništva, govorimo o konceptu, ki je odločilen za razumevanje delovanja sodobne družbe.

Nekateri klasični misleci (na primer Herbert Marcuse ali Erick Fromm), ki so se med drugim ukvarjali tudi s kulturo potrošništva, v svojih razmišljanjih ugotavljajo, da ima sodobni človek pogosto potrebo, da si lasti materialne stvari, čeprav jih ne uporablja oziroma od njih nima nobene koristi. Implementacija takšne potrošniške logike se odraža v dejstvu, da smo ljudje pogosto nezadovoljni, če naša konkretna osebnost ne uporablja neke konkretne stvari. Gre za fikcijo, ki jo dodatno potencirajo agresivne oglaševalske kampanje, ki nam preko subtilnih mehanizmov prepričevanja prodajajo vse – od pralnih praškov do predsednika države.

Francoski poststrukturalist Michel Foucault je svojčas trdil, da ljudje skozi določen diskurz oblikujejo svojo sliko o svetu (o družbeni realnosti, kulturi in vrednotnem sistemu). Po mnenju Foucaulta takšen diskurz postaja vrednotna konstanta, ki se lahko vsak čas spremeni, pri čemer mu je imanentna tudi institucionalizacija, preko katere se kaže določena tehnologija moči. Fenomen potrošniške kulture nekateri definirajo tudi kot instant filozofijo potrošniškega duha, ki v svoji skrajni instanci lahko proizvede posameznike, odvisne od potrošnje. Zaradi kompulzivne potrošnje čutijo potrebo biti v trendu, saj jim oglaševalske kampanje globalnih korporacij vsiljujejo kulturo potrošništva kot paradigmo uspešnega življenja (sreče). Pri tem imajo vplivneži pogosto lasten ekscentrični stil vedenja in delovanja, ki je dominantno orodje za komunikacijo z množicami, te pa jim zvesto sledijo.

Sprejemanje istih sporočil

Gremo v politiko. Propaganda katerekoli vrste – naj bo politična, vojna ali potrošniška –, v katero vključujemo oglase kot izum 20. stoletja, je bila pogoj za pojav množice kot širšega potrošniškega telesa oziroma esence javne sfere. Množica izbira ljudi na oblast in v institucije, je glavni javni potrošnik blaga in storitev, za množico dela industrija. Gre za ogromno neidentificirano skupino posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer, razen s tem, da sprejemajo ista sporočila. Ulični prodajalec prodaja blago, namenjeno trgu, in se ponuja anonimnim posameznikom. Blago, ki ga prodaja, je prilagojeno posameznikovim željam in reakcijam, ki so dobro znane. Televizijski voditelj pošilja sporočila milijonom neznanih posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer drugim kot s sporočili, katerim so izpostavljeni. Množica kot taka je sama po sebi pasivna in atomizirana.

Ko govorimo o zlorabi oglaševanja s ciljem pridobivanja potrošnikov, govorimo o čutnem elementu, ki zavaja posameznika k tovrstnemu razmišljanju: če so oblika nekega blaga, njegove barve in oglasno sporočilo všečni, potem ni daleč od resnice, da mora tudi njegova vsebina imeti podobne značilnosti. Lažni silogizem vodi do napačnega zaključka, ki je rezultat lažnih predpostavk. Gre torej za prodajanje blaga brez vsebine, kar je ena od osnovnih gonilnih sil v kapitalistični družbenogospodarski ureditvi.

Fenomenologija zapeljevanja

Takšno razmerje med potrošnikom in blagom izhaja iz neskladja v odnosu med izmenjavo in uporabno vrednostjo blaga v industrijski civilizaciji. Enako velja tudi za razmerje med stvarnim ciljem, ki ga politiki želijo uresničiti zase in za svojo stranko, ter obljubami, ki jih politiki ponujajo množici, ko jo nagovarjajo, da jih podpre na volitvah v demagoškem političnem govoru. Fenomenologija zapeljevanja je v obeh primerih enaka. Polje politične bitke se tako ponuja kot trg, politik pa kot nekdo, ki ponuja sebe ali svoj program. Ampak politiki v glavnem niso izbrani na podlagi svojega programa ali rezultatov, ki so jih dosegli med mandatom. Celo tisti, ki so uspešni, ne bodo izbrani, če se v času kampanje pred televizijskimi kamerami ne predstavijo v najboljši luči. To pomeni, da politične tekme v osnovi ne potekajo po načelu, kdo je kdo in kaj je v času mandata dosegel. To, kar zares šteje, je uprizarjanje uspešnosti. Zato se morajo politiki v bolj ali manj rednih intervalih pojavljati pred volivci, da so lahko izbrani. To, da se politiki, ki bodo izbrani, volivcem ponujajo v najboljši luči, je lahko slabost demokracije, v kateri živimo, je pa obenem tudi njeno osnovno načelo. V politiki nikoli ne gre za dokazovanje in razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Potrošniška kultura par excellence.

Elementi vsemogočnosti

Politiki v volilnih kampanjah oskrbujejo volivce z izbranimi informacijami, na podlagi katerih ti na koncu sprejmejo odločitev, komu bodo zaupali svoj glas. Politiki se zato trudijo, da ustvarijo takšne pogoje, da v volilnih kampanjah lahko govorijo le o izbranih temah, pri katerih imajo prednost pred politično konkurenco. Zato govorijo o svojih pozitivnih lastnostih, ki jim nemalokrat pripisujejo elemente vsemogočnosti.

Podobno kot oglasi, ki preko časopisov, radia, televizije, obcestnih panojev, internetnih strani ali socialnih omrežij permanentno nagovarjajo potrošnike.

Problem, ki pri tem ostaja, je, da preden ga kupiš (izvoliš), nikoli zares ne veš, kaj v resnici nosi v sebi. Pogosto smo tudi nezadovoljni, ker ne vemo, kaj od teh ljudi konkretno pričakovati oziroma za kaj jih konkretno uporabiti. Gre za fikcijo, v kateri volitve predstavljajo farso, ki naj bi bila formula za boljši jutri.

Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment

Vir: https://www.vecer.com/o-kulturi-potrosnistva-presega-ekonomsko-sfero-in-subtilno-prodira-v-vse-pore-druzbenega-zivljenja-10085283

Zakaj je Američane tako lahko manipulirati in nadzorovati?

Na kupce, študente, delavce in volivce potrošništvo in behaviorizem gledata na isti način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Kako fascinantna zadeva! Popolni nadzor nad živimi organizmi! – psiholog B.F. Skinner

Korporatizacija družbe zahteva populacijo, ki sprejema nadzor avtoritet, zato je, ko so psihologi in psihiatri začeli zagotavljati tehnike, s katerimi je mogoče nadzorovali ljudi, korporatokracija strokovnjake za duševno zdravje sprejela za svoje.

V svoji najbolj prodajani knjigi »Beyond Freedom and Dignity« (1971) (Onkraj svobode in dostojanstva) je psiholog B.F. Skinner trdil, da sta svoboda in dostojanstvo iluziji, ki ovirata znanost vedenjskega modificiranja, za katero je trdil, da lahko ustvari bolje organizirano in srečnejšo družbo.

Na vrhuncu Skinnerjeve slave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za anti-avtoritarce, kot sta bila Noam Chomsky (»The Case Against B.F. Skinner«) (»Primer proti B.F. Skinnerju) in Lewis Mumford očitno, da je Skinnerjev pogled na svet – družba, ki ji vladajo dobronamerni nadzorovalni friki – v nasprotju z demokracijo. V Skinnerjevem romanu »Walden Two« (1948) njegov behaviorističen junak pravi: »Zgodovine ne jemljemo resno«, na kar se je Lewis Mumford odzval: »Ni čudno: če človek ne bi poznal zgodovine, bi svetu vladali Skinnerji, kot je skromno predlagal Skinner v svoji behavioristični utopiji.«

Kot študent psihologije v tistem obdobju se spominjam, da me je bilo zaradi tišine večine psihologov glede političnih posledic Skinnerja in vedenjskega modificiranja sram.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot internist na zaprtem oddelku državne psihiatrične bolnišnice prvič izkusil eno glavnih tehnik vedenjskega modificiranja – »ekonomijo žetonov«. Tam sem prav tako odkril, da se anti-avtoritarci po svojih najboljših močeh trudijo upreti vedenjskemu modificiranju. George je bil hudo depresiven anti-avtoritarec, ki je zavračal pogovor z osebjem, ki pa je iz nekega razloga izbral mene, da sem z njim igral biljard. Moj šef, klinični psiholog, je opazil mojo interakcijo z Georgeom in mi povedal, da mu moram dati žeton – cigareto -, da bi tako nagradil njegovo »prosocialno vedenje«. Temu sem se upiral, poskušal sem razložiti, da imam 20 let, George pa je star 50 let in da bi bilo to ponižujoče. Toda moj šef mi je subtilno zagrozil, da me bo vrgel iz oddelka. Torej sem Georgea vprašal kaj naj naredim. George, ki se je spopadel s stranskimi učinki hude medikalizacije, se je nasmehnil in rekel: »Zmagali bomo. Daj mi cigareto.« Vpričo osebja je George vzel cigareto in jo je dal v žep drugega pacienta, nato pa je zmajujoč z glavo s prezirom pogledal osebje.

Za razliko od Skinnerja, George ni bil »onstran svobode in dostojanstva«. Anti-avtoritarci, kot je bil George, ki ne jemljejo resno nagrad in kazni nadzorovalnih avtoritet, avtoritarne ideologije, kot je vedenjsko modificiranje, prikrajšujejo za popolno dominacijo.

Tehnike vedenjske modifikacije vzburjajo avtoritarce

Če ste kdaj jemali uvod v psihologijo, ste verjetno slišali za »klasično pogojevanje« Ivana Pavlova in za »instrumentalno pogojevanje« B.F. Skinnerja.

Primer Pavlovega klasičnega pogojevanja? Pes zasliši zvonec istočasno ko dobi hrano; potem ko zvonec zazvoni brez hrane, pri psu vzbudi slinjenje. Združite skromno oblečeno privlačno žensko s kakim zanič pivom in pogojujete moške, da se ob pogledu na to zanič pivo spolno slinijo in ga kupijo. Oglaševalska industrija že dlje časa uporablja klasično pogojevanje.

Skinnerjevo instrumentalno pogojevanje? Nagrade, kot denimo denar, so »pozitivne ojačitve«; če nagrade umanjkajo so to »negativne ojačitve«; in kazni, kot električni šoki, so dejansko označene kot »kazni«. Instrumentalno pogojevanje preplavlja učilnice, delovna mesta in zdravljenje duševnih bolezni.

Na Skinnerja je močno vplivala knjiga »Behaviorism« (1924) Johna B. Watsona. Watson je bil deležen nekaj slave v začetku dvajsetega stoletja, ko se je zavzemal za mehaničen, tog in neljubezniv način vzgajanja otrok. Samozavestno je trdil, da lahko vzame kateregakoli zdravega dojenčka in če ima popoln nadzor nad njegovim svetom, ga lahko vzgoji za katerikoli poklic. Ko je bil Watson v svojih zgodnjih štiridesetih, je zapustil univerzitetno življenje in začel novo kariero v oglaševanju pri agenciji J. Walter Thompson.

Behaviorizem in potrošništvo, dve ideologiji, ki sta v dvajsetem stoletju dosegli izjemno moč, sta dve polovici istega kovanca. Na kupca, študenta, delavca in volivca potrošništvo in behaviorizem gledata na enak način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Koga je lažje manipulirati?

Tisti, ki v korporatokraciji pridejo na oblast, so nadzorovalni friki, ki so zasvojeni z močjo nad drugimi ljudmi, zato je za takšne oblasti normalno, da se navdušujejo nad vedenjskim modificiranjem.

Alfie Kohn v knjigi »Punished by Rewards« (1993) (Kaznovani z nagradami), s temeljito raziskavo dokumentira kako vedenjsko modificiranje najbolje deluje na odvisnih, nemočnih, infantilnih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudeh. Tako je to za avtoritete, ki so zasvojene z nadzorovanjem drugih, to strašna spodbuda za gradnjo družbe, ki ustvarja odvisne, nemočne, infantilizirane, zdolgočasene in institucionalizirane ljudi.

Številne izmed najbolj uspešnih aplikacij vedenjskega modificiranja so vključevale laboratorijske živali, otroke ali institucionalizirane odrasle. Po mnenju teoretikov menedžmenta Richarda Hackmana in Grega Oldhama v knjigi »Work Redesign« (1980) (Preoblikovanje dela) so: »posamezniki v vsaki od teh skupin za mnoge stvari, ki jih najbolj želijo in potrebujejo, neizogibno odvisni od močnih drugih, njihovo vedenje pa je običajno mogoče precej enostavno oblikovati.«

Podobno raziskovalec Paul Thorne v reviji »International Management« (»Fitting Rewards«, 1990) (Mednarodni menedžment – Primerno nagrajevanje) poroča, da če želimo, da se ljudje obnašajo na določen način, morajo biti »dovolj v stiski, da lahko nagrade krepijo želeno vedenje«.

Prav tako je lažje pogojevati ljudi, ki ne marajo tega, kar počnejo. Po mnenju raziskovalca Mortona Deutscha (Distributive Justice, 1985) (Distributivna pravičnost) nagrade najbolj učinkujejo na tiste, ki so odtujeni od svojega dela. To pomaga razložiti, zakaj se otroci, ki imajo diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), pri dolgočasnem šolskem delu prav tako dobro odrežejo, kot tako imenovani »normali«, če so za to plačani (glej knjigo Thomasa Armstronga »The Myth of the A.D.D. Child«, 1995 (Mit o otroku z A.D.D.)). Analogno temu Kohn ponuja raziskave, ki kažejo, da so nagrade najmanj učinkovite, ko ljudje počnejo nekaj, kar ni dolgočasno.

Po pregledu literature o škodljivih učinkih nagrajevanja, je raziskovalec Kenneth McGraw zaključil, da bodo nagrade škodljivo vplivale na delo pod dvema pogojema: »prvič, ko je naloga za posameznike dovolj zanimiva, da je ponudba spodbude odvečen vir motivacije in drugič, ko je rešitev naloge dovolj odprta, da koraki, ki vodijo k rešitvi, niso takoj očitni.«

Kohn prav tako poroča, da vsaj deset študij kaže, da nagrade najbolje delujejo pri poenostavljenih in predvidljivih nalogah. Kaj pa pri bolj zahtevnih? V raziskavah o predšolskih otrocih (ki so delali za igrače), starejših otrocih (ki so delali za ocene) in odraslih (ki so delali za denar), so se vsi izogibali zahtevnim nalogam. Večja kot je bila nagrada, lažja je bila naloga, ki so si jo izbrali; ko pa ne gre za nagrade, bodo ljudje verjetneje sprejeli izziv.

Torej, v družbi obstaja zahrbtna spodbuda za nadzorne frike – bodisi psihologe, učitelje, oglaševalce, menedžerje ali druge avtoritete, ki uporabljajo vedenjsko modificiranje. Natančneje, da lahko nadzorniki izkusijo največ nadzora in pridobijo »slo po moči«, morajo biti njihovi subjekti infantilizirani, odvisni, odtujeni in zdolgočaseni.

Anti-demokratična narava vedenjskega modificiranja

Vedenjsko modificiranje je v bistvu sredstvo za nadzor ljudi in s tem za Kohna »po svoji naravi škodljivo za demokracijo, kritično razmišljanje in prosto izmenjavo idej med enakopravnimi udeleženci«.

Za Skinnerja je vse obnašanje nadzorovano od zunaj in mi v resnici nimamo svobode in izbire. Behavioristi vidijo svobodo, izbiro in notranjo motivacijo kot iluzijo ali kot je to imenoval Skinner, kot »fantome«. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Noam Chomsky razkril Skinnerjev neznanstveni pogled na znanost, zlasti Skinnerjev pogled, da bi bilo treba znanosti prepovedati preučevanje notranjih stanj in intrinzičnih sil.

V demokraciji so državljani svobodni, da razmišljajo sami zase in raziskujejo, motivirajo pa jih zelo resnične – ne fantomske – intrinzične sile, vključno z radovednostjo in željo po pravičnosti, skupnosti in solidarnosti.

Pri behavioristih je prav tako strašljivo, da lahko njihov zunanji nadzor uniči intrinzične sile naše človečnosti, ki so potrebne za demokratično družbo. Raziskovalec Mark Lepper je uspel zmanjšati intrinzično veselje otrok za risanje z barvnimi flomastri tako, da je vsakemu posebej podelil certifikat za barvanje z barvnimi flomastri. Tudi samo enkratna nagrada za to, kar počnemo radi, lahko za več tednov pobije naš interes.

Vedenjsko modificiranje lahko uniči tudi našo intrinzično željo po sočutju, ki je nujna za demokratično družbo. Kohn ponuja več študij, ki kažejo, da so »otroci katerih starši verjamejo v uporabo nagrad za njihovo motiviranje, manj kooperativni in radodarni (otroci) kot njihovi vrstniki.« Otroci mater, ki so se zanašale na konkretne nagrade, so bili doma manj skrbni in so manj delili z drugimi, kot drugi otroci.

Kako lahko v demokratični družbi otroci postanejo etični in skrbni odrasli? Potrebujejo izkušnje, v katerih smo do njih skrbni, moramo jih jemati resno in jih spoštovati, kar lahko potem modelirajo in vračajo tudi drugim.

Danes so poklici s področja duševnega zdravja presegli vedenjske tehnologije nadzora. Danes neposlušne otroke diagnosticirajo z motnjami pomanjkanja pozornosti, motnjo hiperaktivnosti, opozicionalno kljubovalno motnjo in pediatrično bipolarno motnjo ter jih poskušajo obvladati z močnimi sedativnimi zdravili. Medtem ko imajo velika farmacevtska podjetja od predpisovanja zdravil neposredne koristi, ima celotna korporatokracija koristi od legitimacije pogojevanja in nadzorovanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Bruce E. Levine

Vir: https://www.alternet.org/2012/10/why-are-americans-so-easy-manipulate-and-control/

Napotili:
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net

Propaganda – oblikovanje soglasja

Edward Bernays in znanost oblikovanja javnega mnenja

(Propaganda – La fabrique du consentement, Jimmy Leipold, 2017)

Kako lahko nadzorujemo množice? V drugi polovici 19. stoletja je psihologija pričela ponujati določene odgovore. Francoski dokumentarni film se osredotoča na pionirja odnosov z javnostmi Edwarda Bernaysa in razkriva metode oblikovanja soglasja.

Prirejeni transkript:

Vsak dan smo izpostavljeni toku najrazličnejših sporočil. Vplivajo na to kaj kupujemo, koga volimo, kaj mislimo. Predvsem pa oblikujejo naš pogled na svet. Ta sporočila slonijo na tehnikah prepričevanja, ki so se jih domislili pred stotimi leti v ZDA. Strategi so samo v petdesetih letih iz tega naredili rafinirane instrumente manipulacije z ljudmi. Avtoritarni režimi so si svojo moč zagotavljali s silo, naše demokracije pa to počnejo s pomočjo odnosov z javnostmi (PR). Eden njenih večjih teoretikov je bil Edward Bernays.

Edward Bernays

»Odnosi z javnostmi zaobjemajo vse kar imenujem oblikovanje soglasja. To temelji na principih Thomasa Jeffersona, da je v demokratični družbi vse odvisno od soglasja ljudi.«

6. aprila 1917 so ZDA razglasile Nemčiji vojno. V nekaj tednih so se Američani množično prostovoljno javljali v vojsko. Njihov predsednik Woodrow Wilson jih je prepričal, da demokracijo branijo s svojo krvjo. Toda samo leto prej je isti predsednik obljubil, da Amerika ne bo nikoli sodelovala v vojni.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko je predsednik ZDA Woodrow Wilson kandidiral za predsednika leta 1916, je kandidiral pod sloganom »obvaroval nas je pred vojno«. Obstajala je ideja, da je ta vojna evropska zadeva in da nima ničesar skupnega z ameriško demokracijo. Ko so se ZDA pripravljale, da vstopijo v vojno, je nastal problem.«

Chris Hedges, novinar

»Razprave v Beli hiši so se vrtele okoli vprašanja kako množice prepričati za sodelovanje vojni.«

Wilson je želel svojo odločitev uveljaviti s silo. Toda drugi v Beli hiši so bili bolj naklonjeni drugi rešitvi.

Chris Hedges, novinar

»Številni Wilsonovi svetovalci so trdili, da lahko s pomočjo orodij množične propagande množice prepričajo v podporo prizadevanjem za vojno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oborožiti so morali um, zgraditi stroj, ki bo vojno uspel prodati Američanom, ki bo Američanom oglaševal vojno.«

Zagnali so veliko propagandno kampanjo, ki se je zgledovala po pravilih oglaševanja in zabavne industrije, oziroma njene najpopularnejše oblike, filma. Zvezde kot sta bila Charlie Chaplin in Douglas Fairbanks so najeli, da bi spodbudili množice. Tisoče drugih karizmatičnih osebnosti je po celi državi širilo vladno sporočilo.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Poslovneži, duhovniki, drugi, ki so bili v lokalnih skupnostih spoštovane avtoritete, so vstali in imeli govor v prid vojne.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Pred začetkom filma je nekdo na videz spontano vstal in podal nekajminutni govor zakaj bi morali v vojno.«

Za vodenje te velike kampanje, je Wilson ustanovil poseben oddelek: Creelovo komisijo (Komisijo za javne informacije). Sestavljena je bila iz profesionalcev s področja komuniciranja: novinarjev, oglaševalcev, tiskovnih predstavnikov. V skupini je sodeloval tudi 26 letnik, ki si je v branži oglaševanja že ustvaril ugled. Ime mu je bilo Edward Bernays. S številnimi člani komisije je delil med vodilnimi zahodnimi elitami zelo razširjen pogled na množice. Temeljil je na teorijah, ki jih je samo dvajset let prej javno objavil Francoz Gustave Le Bon. V delu »Psihologija množic« je opisal specifično obnašanje množic.

Stuart Ewen, zgodovinar

»V osnovi je trdil, da ljudje niso sposobni racionalne misli, da niso sposobni razumno komunicirati in razpravljati. Da v množici postanejo kot mikrobi, kot virusi – živali, ki jih vodijo nagoni. Anatomijo množice prikaže kot skupino ljudi, ki je zaprta za razumne argumente.«

Ker razum na množice nima učinka, moramo nagovarjati njihova čustva in instinkte.

»Poznati umetnost vplivanja na domišljijo množic, pomeni posedovati umetnost kako jih obvladati.«

Gustave Le Bon

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zelo hitro so pričeli uporabljati psihološke pristope, da bi tako zaobšli kritično mišljenje in se dotaknili najbolj primarnega v ljudeh.«

Chris Hedges, novinar

»V prvi svetovni vojni so Nemce demonizirali kot Hune. Tako smo dobili fiktivne zgodbe o pobojih dojenčkov v Belgiji in podobno.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»To ima veliko opraviti z uporabo simbolov, ki so zelo močni in globoko vgrajeni v človeka, kar zmanjšuje pomen tega, kar je v resnici povedano in namesto tega promovira in se osredotoča na občutke.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Komisiji je uspelo pacifistično nastrojeno javnost preobrniti v besne proti-nemške fanatike. Bostonski simfonični orkester na primer ni mogel več igrati Beethovna, ker je zdaj veljal za odvratnega. Creelova komisija je bila zelo učinkovita.«

V manj kot letu je Creelovi komisiji brez nasilja ali spremembe oblasti  uspelo spremeniti javno mnenje. Za takratne nosilce industrije, kot so bili Rockefeller, Carnegie in J. P. Morgan, so te učinkovite propagandne metode ravno ob pravem času odprle nove možnosti. Od konca 19. stoletja je namreč deželo pretresala vrsta stavk, protestov in nemirov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vzpon industrijskega kapitalizma je ne samo v ZDA, ampak po vsem industrializiranem svetu, povzročil določeno osiromašenje.«

Chris Hedges, novinar

»Na premogovnih poljih, industrijskih plantažah, jeklarskih obratih so živeli le malo bolje kot sužnji. Sindikati so bili zatrti in prepovedani. Šlo je za pravi boj med množicami in oligarhi.«

David Miller, sociolog

»Ljudem, ki so vodili podjetja, ni bilo mar za ljudi in so praktično ropali preostalo družbo virov in akumulirali dobičke zase, za svoje lastno bogatenje.«

Aprila leta 1914 je situacija dosegla vrhunec v poboju šestinšestdesetih stavkajočih v tovarni, ki je bila v lasti Rockefellerja. Ker so ga imeli za odgovornega za masaker, se je milijarder komaj izognil atentatu anarhistov.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sektor je bil vpričo možnosti strmoglavljenja sveta, kot so ga poznali, popolnoma prestrašen.«

Metode Creelove komisije so se zdele kot idealne za narediti konec socialnim zahtevam. Če je bilo Američane mogoče prepričati, da podprejo vojno, brez da bi pri tem postavili pod vprašaj demokratične principe, bi bilo gotovo mogoče delavski razred pripraviti do tega, da podpre družbeni model, ki so ga vedno zavračali: kapitalizem.

Edward Bernays, 1983

»Po izkušnji situacije kot je v svetu in prepoznanju pomena idej kot orožja, sem se odločil preveriti, ali bi lahko to, kar sem se naučil za časa vojne, prenesli tudi v čas miru.«

Leta 1919 je Edward Bernays odprl svojo prvo pisarno v New Yorku, enem od glavnih nacionalnih centrov moči. Za svoje prihodnje stranke je svojo vlogo definiral s pojmom »svetovalec za odnose z javnostmi«.

David Miller, sociolog

»Propaganda je bila na slabem glasu, zato so zanjo izumili druge pojme. Edward Bernays je bil glede tega zelo jasen. Prišel je do pojma svetovalec za odnose z javnostmi, da bi temu, kar je bila prej propaganda dal novo življenje tako, da jo je drugače poimenoval. Kar je ena od osnovnih tehnik PR-ja. Če je nekaj nepopularno to enostavno preimenuj.«

Na Edwarda Bernaysa je vplival Walter Lippmann, novinar in pisatelj, eden največjih ameriških intelektualcev tistega časa. Kot bivši svetovalec Woodrowa Wilsona, je propagando videl kot edini način kako nadzirati množice. Tej ideji je posvetil knjigo »Public Opinion« (Javno mnenje) in z njo revolucionaliziral principe vladanja v demokracijah.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Mi, kot odgovorni ljudje moramo prevzeti nadzor in moramo biti zavarovani pred besom zmedene in nevedne množice. Tega ne moremo narediti s silo, torej je najboljši način, da to naredimo s tem, kar je Lippmann imenoval oblikovanje soglasja, kar je nova spretnost v praksi demokracije.«

Chris Hedges, novinar

»S tem je imel v mislih, da lahko spretna propaganda v bistvu pripravi množice do tega, da podprejo politike, ki so proti njihovim lastnim interesom.«

Ti novi strokovnjaki za odnose z javnostmi so v glavnem prihajali iz Creelove komisije in so jih najemala največja podjetja. Njihova naloga je bila prepričati množice, da bodo uspešna zasebna podjetja koristila vsem. To je zahtevalo radikalno spremembo – državljane so morali spremeniti v potrošnike. Kupovanje ne more biti več utemeljeno samo na potrebah, ampak na željah.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Ekonomija v ZDA je bila v vzponu. Gradili so velika podjetja in poskušali javnost prepričati, da kupujejo vse te stvari, ki so jih ta podjetja proizvajala.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Podjetja so se morala prodajati ljudem. Prodati pa so morala tudi idejo, da bodo zasebna podjetja, ne pa socializem, ljudem zagotovila dobro življenje.«

Edward Bernays je na tem področju postal mojster. Eden njegovih zgodnjih uspehov je bila kampanja, za podjetje Beech-Nut, znanega proizvajalca slanine.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Želeli so postati največji proizvajalec slanine v ZDA. Običajen način, kako bi podjetje to lahko doseglo je, da konkurirajo na trgu in poskušajo ljudi prepričati, da imajo boljšo slanino kot njihovi konkurenti. Edward Bernays pa je dejal, da to ni pravi način. Povečati morajo trg za vse.«

Edwarda Bernaysa se je oprl na koncept, ki je bil odgovoren tudi za uspeh Creelove komisije: mnenjske voditelje. Uporabil je moč vpliva najbolj spoštovanega poklica: zdravnikov.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Naročil je anketo, ki je številne zdravnike in druge ljudi, ki so bili na področju prehrane in zdravja vredni zaupanja, spraševala, kaj menijo da sestavlja krepak zajtrk. Ali naj jemo, kar je imenoval krepak zajtrk?«

Študija je potrdila prednosti krepkega zajtrka. Edward Bernays je rezultate te raziskave posredoval 4000 zdravnikom po celi državi. Ti so nevede sporočilo posredovali naprej svojim pacientom in tako služili popolnoma komercialnim namenom.

Edward Bernays, 1983

»Tudi če ne marate slanine in vas skrbi za vaše zdravje, ko 4000 zdravnikov pravi, da je bolje da jeste slanino, potem jo boste jedli.«

V roku nekaj let je vse-ameriški zajtrk s slanino postal institucija, trajen kulturni označevalec.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Zajtrk brez slanine in jajc je kot pes brez kosti.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Ideja slediti zaupanja vrednemu vodji, upoštevati nasvet avtoritete, je temelj vsega kar počnemo v industriji odnosov z javnostmi.«

Znanstveno soglasje zdravnikov je postalo pogosto komunikacijsko orodje v oglaševanju. Tudi cigarete so povezali z dobrim zdravjem in počutjem. Edward Bernays je vedno iskal nova orodja, da bi izboljšal svoje tehnike. Njegovo pozornost je še posebej pritegnila psihoanaliza. Ker je bil v soglasju s teorijami Sigmunda Freuda, je dal v angleščino prevesti njegova prva dela. Toda njuna vez je daleč presegala zgolj profesionalno, Edward Bernays je bil namreč Freudov dvojni nečak.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je imel s Freudom zelo tesen družinski, emocionalen odnos. Mati Edwarda Bernaysa je bila sestra Sigmunda Freuda, sestra Bernaysovega očeta pa je bila poročena s Sigmundom Freudom. Torej je bilo v Bernaysu veliko Freuda. Kot otrok je večer za večerom sedel za jedilno mizo, ko so se njegovi starši pogovarjali o stricu Sigiju.«

Edward Bernays, 1983

»Slišal sem o teoriji interpretacije sanj svojega strica, slišal sem o psihologiji, kot pomembni sili v ocenjevanju človekovega obnašanja. Slišal sem o represiji, regresiji itd.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Edward Bernays je bil, kot ga imenujem, profesionalni nečak in je svojo družinsko povezavo uporabil v prvih desetih minutah ko ste ga srečali in tako izvedeli, da je dvojni nečak Sigmunda Freuda, ker mu je to na nek način dajalo, ne le povezavo z nekom slavnim, ampak povezavo s pametnim, revolucionarnim karakterjem kot je bil Sigmund Freud.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Koncept, ki ga je Bernays prevzel od Freuda, je, da ljudje mislijo, da jih vodi  njihov lasten razum in mišljenje, vendar jih ne. Vodi jih podzavestno, česar se ne zavedajo. Potrebno je nekako zaobiti njihovo logiko.«

Edward Bernays je prvič uporabil ta koncept za eno svojih strank: American Tobacco Company (Ameriško tobačno podjetje). Podjetje se je soočalo z družbenim tabujem, ki mu je preprečeval, da bi podvojil svoje prihodke – kajenje v javnosti je bilo dovoljeno le moškim. Edwardu Bernaysu je bilo naloženo, da ženske spremeni v porabnice tobačnih izdelkov, na način kot jih uporabljajo moški.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Šel je do enega od Freudovih učencev po imenu Abraham Brill. Vprašal ga je kaj naj naredi, da bi lahko ženskam prodal cigarete. Kaj cigarete predstavljajo ženskam? Brill je odvrnil, da je to enostavno vprašanje, predstavljajo jim penis. Vse ženske imajo zavidanje penisa, torej, če jim lahko omogočiš, da imajo penis, ali pa vsaj simboličen penis, se bodo na to odzvale.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To se je dogajalo v času ženskega boja za volilno pravico, ki je potekal tekom dvajsetih in ženske je bilo zlahka navdušiti za boj za svoje pravice.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je najel nekaj žensk iz tako imenovane dobre družbe. Te ženske je prepričal, da bodo pripomogle k osvobajanju žensk, ne pa American Tobacco Company, za katere je Bernays v resnici delal.«

Kot medijsko odskočno desko za svojo komunikacijsko kampanjo je uporabil popularni dogodek, slavno vsakoletno Newyorško velikonočno parado.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Te ženske so sodelovale na paradi, korakale po peti aveniji in si prižigale cigareto, ki jo je Bernays poimenoval »bakla svobode«. Da tega dogodka ne bi spregledali, je iz vseh vodilnih časopisov najel fotografe, da so to posneli.«

Edward Bernays, 1983

»Naslednje jutro je New York Times na svoji naslovnici objavil to zgodbo, ki so jo obravnavali kot novico, kar je v resnici tudi bila. V roku petih tednov so se vrata sob za kajenje v gledališčih v New Yorku odprla tudi za ženske. Kar se pred tem še nikoli ni zgodilo. Eno samo dejanje je prelomilo stari običaj.«

»Dejanja povedo več kot besede.«

Edward Bernays

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vloga odnosov z javnostmi je, da ustvarja okoliščine, ki izstopajo od običajnih in zato postanejo novice, ki so vredne širjenja. Del vloge, ki jo imajo agencije za odnose z javnostmi je razumeti kaj je novica.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Do današnjega dne je ena osnovnih stvari, ki jih poskušamo v PR-ju delati, ustvarjanje novic. Del tega, da je nekaj prepoznano kot vredna novica je, da je novo in da smo pri tem prvi. Nihče se ne spomni drugega človeka, ki je hodil po Luni.«

V desetih letih so se zahvaljujoč delu svetovalcev za odnose z javnostmi potrošniške navade Američanov drastično spremenile. Spremenili so tudi podobo nosilcev industrije. Celo John Rockefeller ni bil več osovražen simbol kapitalizma ampak filantrop. Komunikacijske agencije so cvetele, še posebej na Madison Avenue, ki je kmalu postala tempelj oglaševanja v ZDA. Edward Bernays je tako postal eden ključnih strokovnjakov s področja odnosov z javnostmi. Živel je v luksuznem hotelskem apartmaju in tam zabaval najmočnejše in najvplivnejše ljudi v državi.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Moj oče je bil zelo socialen človek in je ves čas prirejal zabave. Na njegove zabave so prihajali uspešni ljudje: arhitekti, umetniki, odvetniki, politiki, časopisni uredniki, vsi ljudje, ki so bili na vrhu družbene lestvice.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Večina ljudi ni vedela kdo je Edward Bernays. Toda tisti, ki so to morali vedeti in za katere je sam želel, da ga poznajo, so ga poznali.«

Leta 1929 je Edward Bernays objavil knjigo z naslovom »Propaganda«, ki je bila sad njegovih desetletnih izkušenj. V detajle je pojasnil osnovne principe in tehnike manipulacije z množicami v demokraciji. Knjiga ga je proslavila kot vizionarja.

»Propaganda podvrže javno mnenje na podoben način kot vojska podvrže telesa svojih vojakov.«

Edward Bernays

Chris Hedges, novinar

»Tovrstna izpoved, je dokaz, da je moč propagande tako velika, da tudi ko se tisti, ki z njo upravljajo izpovejo, se ji tisti, s katerimi se manipulira, ne morejo upreti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Nacisti so bili zelo navdušeni nad ameriško komercialno propagando, kot so jo razvijali Bernays in preostala PR industrija. Goebbels jo je natančno naštudiral in na žalost zelo uspešno prilagodil za svoje namene.«

Borzni zlom 24. oktobra 1929 je pretresel navidezno stabilnost kapitalističnega modela v 1920-ih. ZDA so padle v ekonomsko depresijo brez primere, ki je na pot poslala na desetine milijonov nezaposlenih ljudi.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korporativni sistem, ki so ga odnosi z javnostjo tako vztrajno prodajali v 1920-ih, se je v tistem trenutku smatral za utelešenje zla.«

Leta 1932 izvoljeni predsednik Franklin Roosevelt je dajal vtis, da lahko vse to spremeni. Toda vedel je, da je za zaupanje ljudi, ključno njihovo soglasje. Tudi on se je obrnil na strokovnjake s področja odnosov z javnostmi. Po njihovem nasvetu je Roosevelt postal glavna figura v komunikacijski kampanji brez primere. Da bi dajal videz ljudskega človeka, so ga prikazovali skupaj z njegovo družino v vsakdanjiku, kot še nobenega predsednika pred njim.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»To je bil čisti PR. To, kako je sedel v svojem avtomobilu in mahal ljudem, kot da je krepak mlad mož, je bila čista simbolična govorica.«

Toda simboli za Roosevelta niso bili dovolj. Odločil se je tudi za drugo metodo: pedagogiko. Svojim volivcem je, da bi ponovno dvignil deželo, pojasnjeval svoje politične odločitve. S svetovalci je vpeljal in uveljavil posebno radijsko oddajo »Pogovori ob ognjišču«, ki je potekala več kot desetletje.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Imel je zelo pomirjajoči glas. Poslušalcem je govoril spoštljivo, kot z njemu enakimi. Javnost je na ta način do njega pridobila zaupanje.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Korak za korakom so bili govori v oddaji »Pogovori ob ognjišču« oblikovani tako, da so ljudem približali tudi težje razumljive teme.«

Predsednik je naročil posebno dokumentarno serijo, da bi ljudem pojasnil svojo osrednjo točko programa: ekonomski program imenovan New Deal. Temeljil je na državni intervenciji, da bi tako ponovno zagnali ekonomijo. Da bi ljudem prenesli koristnost teh ukrepov, je Rooseveltova administracija najela ekipo uglednih fotografov in piscev, da bi Američanom prikazali učinke krize.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To niso bili ljudje s področja odnosov z javnostmi in oglaševanja, ampak ljudje, ki so razmišljali kako uporabiti slike na način, da bi ljudi česa naučili.«

Američani so tako odkrili narod, ki ga niso poznali. Emocionalna in simbolična moč teh slik jih je šokirala.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ponovno se je pojavila ideja, da lahko emocija in razum delujeta skupaj, da ne rabita biti ločena eden od drugega. Na nek način gre za oblikovanje soglasja, ampak po moje gre za poskus ustvarjanja informiranega soglasja. Nič ni narobe, če si prepričljiv, dokler tvoja prepričljivost ni osnovana na prevari. V tem, da obrača ljudi stran od tega, da bi videli stvari takšne kot v resnici so.«

Po triumfalni ponovni izvolitvi leta 1936, je Roosevelt uvedel nove reforme, da bi z njimi omejil moč bank in poslovnega sektorja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Odločitev je bila, da se poskuša ustvariti zavezništvo med delovnimi ljudmi in povsem razbitim srednjim razredom proti velikemu bogastvu in poslovnemu sektorju. Poslovni sektor je New Deal videl kot katastrofo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Skoraj vse velike korporacije v ZDA so bile vpete v Zvezo proizvajalcev in njihov najpomembnejši program v tistem času je bil program odnosov z javnostmi.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ugotovili so, da morajo prodati idejo, da je zasebno podjetništvo – industrija v zasebni lasti, ključ do dobrega življenja, ne pa vlada, kot je to predlagal Roosevelt.«

Nacionalna zveza proizvajalcev (National Association of Manufacturers (NAM)) si je zadala cilj, da je potrebno zaupanje ljudi v kapitalizem nemudoma obnoviti. Da bi to dosegli, so pripravili več kampanj. Dvajset let so kampanje Zveze proizvajalcev poskušale prodajati idealizirano verzijo družbe, ki so si je Američani neizogibno želeli. Med tem ko se je Roosevelt zanašal na realnost, je Zveza proizvajalcev prodajala sanje. Roosevelt je nagovarjal volivce, Zveza proizvajalcev pa potrošnike.

Stuart Ewen, zgodovinar

»To so predstavljali kot del ameriškega DNK-ja: mi ne maramo vlade, mi imamo radi zasebno podjetništvo.«

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»O zasebnem podjetništvu so govorili na enak način, kot bi govorili o svobodi, demokraciji in pravičnosti. Da, prodajali so sanje, a te sanje so povezali z ameriškimi vrednotami.«

Da bi dvignili zavest o prednostih industrije, se je Zveza proizvajalcev zanašala tudi na pedagogiko in naslavljala jutrišnje potrošnike, otroke. Da bi dosegli čim širše občinstvo, so velika podjetja Američane nagovarjali kjer so živeli – doma. Od 1950-ih je po deželi potovala slavna oglasna flota posvečena industrijskemu inženiringu: »Parada napredka« podjetja General Motors (GM). S »Parado napredka« so bile več kot dvajset let koristi kapitalizma in potrošništva prodajane kot temelj ameriških sanj.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ljudje, ki so pri tem sodelovali, so igrali dolgoročno igro. To pomeni, da čeprav so mnogi od njih vedeli, da ne bodo živeli dovolj dolgo, da bi lahko videli uresničenje svojih želja in ciljev, to ni bilo pomembno. Za svoje cilje so bili pripravljeni delati skozi več generacij.«

Leta 1939 je bil New York prizorišče razstave ameriškega načina življenja. Prvič je mesto gostilo »Svetovno razstavo«. To je bila ena največjih operacij v zgodovini industrije odnosov z javnostmi. Njegov glavni organizator ni bil nihče drugi kot Edward Bernays.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Bernays je skrbel za promocijo in predstavitve različnih razstavnih mest ter vabljenje različnih podjetij, da na razstavi razstavljajo, kot recimo GM, ki je bilo njegova stranka v 1930-ih. Bernays je razstavo imenoval »Democracity« (demokratično mesto). V eno je poskušal združiti demokracijo in kapitalizem.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Vsa ta podjetja so imela svoje paviljone, v katerih pa niso prikazovala sedanjosti, ampak prihodnost. Ljudi prihodnosti. Takoj ko začneš govoriti o prihodnosti, jo lahko predstaviš kakor želiš. V sklopu svetovne razstave so posneli slavni film, ki govori o družini iz srednjega zahoda. Sin je socialist. Hčerka, ki živi v New Yorku, ima afero s svojim učiteljem umetnosti, ki je komunist. V filmu, ki ima naslov »The Middleton Family at the New York World’s Fair« (Middletonovi na Svetovni razstavi), jih zgodba popelje na Svetovno razstavo, še posebej na razstavo podjetja Westinghouse, ker je Westinghouse Electric Corporation film tudi financirala. Babica vidi vse te čudovite stvari, ki bodo prišle v kuhinjo in je prepričana, da se bodo stvari zelo izboljšale. Ljudje, ki niso izkusili muk kuhanja brez tehnologije, te po njenem mnenju ne znano prav ceniti. Vsi bodo v prihodnosti imeli svoje robote, dobro življenje pa je tik za vogalom. V procesu predstavljanja zabavne industrijske prihodnosti, otrok opusti svoje anti-kapitalistične vrednote in postane zagovornik poslovnega sistema. Menim, da si ljudje po tem demokracije sploh niso več znali drugače predstavljati kot v sklopu kapitalizma.«

Te komunikacijske kampanje so bile učinkovite in vseprisotne, vendar so izzivale tudi določena vprašanja. Nekateri so odprto obsojali manipulacijo odnosov z javnostmi. Edward Bernays je bil eden tistih, ki so bili neposredno obtoženi.

Radijska oddaja, 15.4.1937

»Znanost daje našim mnenjskim voditeljem orožje za množično manipulacijo, ki lahko naš razum izklopi. Odgovornost, da to katastrofo preprečijo je na ramenih tistih, ki so danes naši mnenjski voditelji.«

Edward Bernays

»Svoboda propagande je tako pomembna za našo demokracijo kot so druge naše državljanske pravice: svoboda verovanja, medijska svoboda in svoboda govora. Uporabnost propagande jo dela za vitalno spremljevalko demokracije.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Večina bi bila ogorčena in užaljena vpričo tovrstnih obtožb, Edwarda Bernaysa pa niso motile. Odziv mu je sporočal, da ima pravo moč pri preoblikovanju tega kako so ljudje mislili. Edward Bernays tega ni imel za nič slabega. Menil je, in pri tem na različne načine varal samega sebe, da kar počne, počne na splošno v dobro skupnosti.«

Edward Bernays

»K temu sistemu sodi konkurenčni boj in k temu konkurenčnemu boju spada konkurenčna propaganda, konkurenčno oglaševanje, boj za priložnost prodajanja na trgu, ki temelji na odprtem in svobodnem tekmovanju.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za svobodno tekmovanje, gre za tekmovanje, za katero je treba plačati, zato so finančno močnejši, kot so korporacije, včasih vlada, vedno zmagovalci. Zmagajo, ker imajo na voljo največ sredstev. To ne pomeni, da zmagajo glede na rezultat, ampak da so v prednosti, ko se podajo v ta boj. Navadni ljudje so s svojo propagando napram velikih že v izhodišču v zaostanku.«

Edward Bernays

»Sem tehnik na področju propagande in vam pri vaši odločitvi glede tega katera ideologija vam je ljubša, ne morem pomagati.«

Ameriška vključitev v drugo svetovno vojno leta 1941 je začasno ustavila debato o vlogi odnosov z javnostmi. Množična propaganda v podporo vojni je bila z enakimi tehnikami, kot jih je pred dvajsetimi leti uporabila Creelova komisija, ponovno v vzponu.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je svetoval ameriški vladi kako naj uporablja odnose z javnostmi in propagando. Vendar ni več igral tako osrednje vloge, kot v času prve svetovne vojne. Deloma zato, ker so se odnosi z javnostmi in propaganda do tega trenutka že tako zelo razvili in so jih bolje razumeli, pa tudi vlada je imela svoje propagandne agencije.«

Velika podjetja so v vojni videla odlično komunikacijsko orodje, da ponovno zaženejo svojo kampanjo za ameriški način življenja.

Stuart Ewen, zgodovinar

»Oglasi so polni slik, ki prikazujejo, k čemu se bodo vojaki vrnili domov po vojni. Včasih so te podobe prikazane v kristalni krogli, kot orodje, ki prikazuje prihodnost  ko se bo vojna končala in to je prihodnost kot v sanjski deželi, ki je polna obilja in komodifikacije prihodnosti.«

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»Takoj po drugi svetovni vojni je poslovni svet sprožil veliko ofenzivo, da bi zatrl progresivne ideje New Deala.«

Ofenziva, ki so jo podpirali industrija odnosov z javnostmi in Bernays, je bila odgovor na ponovno napete socialne razmere in zahteve. V letih 1945 in 1946 je protestiralo skoraj deset milijonov delavcev in s tem paraliziralo večino države. Velika podjetja so se odzvala in predsedniku Harryu Trumanu predlagale zakon, ki bi omejil pravico do stavke in moč sindikatov. Strokovnjakom za komuniciranje so naložili nalogo, da protestnike prikažejo kot državljane, ki nasprotujejo pravim ameriškim vrednotam.

Noam Chomsky, zaslužni profesor, MIT

»V 1950-ih je bilo vloženega veliko truda, ki je tudi dobro preučen, kako prevzeti in povečati vpliv v šolah, na univerzah, v športu, v cerkvah in tovarnah. Ljudi so učili o pravem ameriškem načinu življenja, harmoniji in zlobnih ljudeh – antikomunizem je bil seveda uporabljen v ta namen.«

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»ZDA so se bale jedrske vojne. Spominjam se kako smo se morali v šoli skrivati pod mizo.«

Ameriška družba je bila prežeta s paranojo, strahom pred prevzemom Sovjetske zveze ali začetkom jedrske vojne. To nacionalno klimo strahu in nelagodja so neposredno izkoristili strokovnjaki za komuniciranje, da so branili povsem zasebne interese.

V zgodnjih 1950-ih je majhna, miroljubna dežela utelešala komunističnega sovražnika, ki ga je bilo treba premagati. 15. marca 1951 je bil za predsednika Gvatemale izvoljen Jacobo Arbenz. Ena njegovih prvih odločitev je bila nacionalizacija nekultivirane zemlje s kompenzacijo in distribucija le te revnim kmetom. Toda tri četrtine te zemlje je imela v lasti velika ameriška multinacionalka United Fruit Company. Za United Fruit Company je bila odločitev predsednika Arbenza resna grožnja njihovim interesom. Nujen je bil medijski protinapad. To nalogo je dobil Edward Bernays, eden njihovih glavnih svetovalcev.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Bernays je v imenu United Fruit Company uspel prepričati večino ZDA in dovolj velik del Gvatemalcev, da je levičarska vlada, ki je želela reformirati tamkajšnji arhaični ekonomski sistem, zgolj lutka Sovjetske zveze. Bernays je vodil psihološko vojno, ki je bila celo bolj učinkovita, kot tista, ki jo je v imenu vlade ZDA vodil med prvo svetovno vojno.«

Edward Bernays je svojo propagandno kampanjo opisoval z izrazom, ki si ga je izposodil iz vojne: medijski blitz.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»Medijski blitz običajno pomeni, da si ves čas v stiku z najbolj vplivnimi novinarji in jim ves čas posreduješ informacije. Vzpostavil je svojo novinarsko pisarno, da je lahko medijem ves čas govoril o Gvatemali.«

Bernaysova novinarska pisarna je bila uradno predstavljena kot neodvisna, a jo je dejansko financirala United Fruit Company. Medijem je posredovala večino informacij o domnevni komunistični naravi Gvatemale. Edward Bernays je za novinarje organiziral celo potovanja, da je tako novinarje pripeljal na teren.

Shelley Spector, ustanoviteljica muzeja PR-ja v New Yorku

»To je bilo zelo učinkovito. Novinarji so se vrnili s številnimi zgodbami.«

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Nekateri novinarji, ki so bili vpleteni v to zgodbo, so mi desetletja kasneje pripovedovali, da so šele kasneje ugotovili, da jih je Bernays zlorabil in manipuliral za namene United Fruit Company, česar se v tistem času niso zavedali. Bernays je dovolj učinkovito uporabil strah pred Sovjeti in domnevno prihajajočim komunizmom, da je prispeval k odločitvi vlade ZDA, da je v Gvatemali posredovala.«

18. junija 1954 so predsednika Arbenza strmoglavile uporniške skupine Castilla Armasa z odločilno pomočjo CIE. Njegov vzpon na oblast je pomenil začetek državljanske vojne, ki je trajala štirideset let in povzročila preko 200000 smrtnih žrtev. Propagandna kampanja, ki jo je vodil Edward Bernays, je trajal vsega tri leta.

Larry Tye, biograf Edwarda Bernaysa

»Pomagal je spodkopati legitimnost izvoljene levičarske vlade. In to je bilo nevarno, ne samo zato kaj je to pomenilo za Gvatemalo, ampak je za ZDA vzpostavil precedens. Prepričeval nas je, da je to uspešen način narekovanja ameriške politike, a ta politika je spodletela v Kubi, ko so mislili, da lahko na podoben način zrušijo režim Fidela Castra in leta kasneje v Vietnamu, kjer so na podoben način nameravali vsiliti vlado, ki bi bila prijateljska do ZDA.«

Leto po udaru v Gvatemali je Edward Bernays objavil knjigo »The Engineering of Consent« (Oblikovanje soglasja), praktičen in teoretičen vodnik za odnose z javnostmi za naslednje generacije. Štirideset let kasneje je koncept upravljanja z ljudmi Edwarda Bernaysa realnost, vpeta v vse družbene sfere. Leta 1990, pet let pred svojo smrtjo, je revija »Life«, Edwarda Bernaysa izpostavila kot enega od sto najbolj vplivnih ljudi 20. stoletja.

Anne Bernays, hčerka Edwarda Bernaysa

»Mislim, da moj oče v svojem življenju nikoli ni namenoma lagal. Mogoče je, toda resnica je sestavljena iz številnih elementov, ki jih pogosto ne moremo ločevati.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Ko imamo ljudi, ki vidijo svojo vlogo, kot je dejal Bernays, kot inženirji, oblikovalci soglasja, potem demokracija postane privid.«

David Miller, sociolog

»Ne gre za to, da poskušamo z argumenti osvojiti srca in razum, propagandi v preteklosti in odnosom z javnostmi danes gre predvsem za spremembo družbe, za prevlado določenih ciljev in interesov. V splošnem to služi predvsem močnim interesom v družbi, v glavnem so to interesi velikih podjetij in tudi vlad.«

Stuart Ewen, zgodovinar

»Katerim ciljem služimo? Delamo za stranke in če ta stranka niso ljudje, ljudstvo, potem imamo težavo, ker to pomeni, da mišljenje družbe oblikujejo zasebni interesi, majhne skupine ljudi. In to počnejo s takšno vnetostjo, da jim uspeva, da nas oropajo razuma.«

»Propaganda bo vedno obstajala. Inteligentni ljudje morajo razumeti, da je propaganda moderno orodje, ki pomaga iz kaosa ustvarjati red.«

Edward Bernays

Vir: https://www.arte.tv/en/videos/071470-000-A/propaganda-engineering-consent/

Napotilo:
http://zofijini.net/tag/edward-bernays/