Tagged: Dialogi

Vsi predsednikovi psi in medijsko sponzorstvo

Zakaj predsedniku Borut Pahorju uspeva, da lahko v zavetju polne nekritične servilnosti izvaja permanentno volilno kampanjo zase, zakamuflirano v koketiranje z opravljanjem številnih vlog, poklicev, služb in končno podob, s katerimi spretno grabi medijski prostor? Saj gre vendar izključno za to!

Odgovor je preprost, sem ga že navedel: zato, ker ima učinkovit medijski servis, kot temu pravi hrvaška agencija HINA. Sam bom dokazoval, da ima še bolj lojalno službo ob sebi: medijske sponzorje. Včasih posamične, lahko pa stvar tudi posplošimo: slovenski mediji so vobče ravno to, njegov servis in medijski sponzor.

Zgodovinska sprava novinarjev

Če obstaja kakšna zgodovinska sprava, so jo novinarji že dosegli: Pahor je nedotakljiv v desnih medijih, kar se mi je vedno zdel čisto poseben fenomen zase, in podobno je nedotakljiv v levih. Če kakšen politik ni diskvalificiran v desnih, kar je njihov sicer klasičen žanr, izvzemši Janeza Janšo, je to prav on. Zdaj vem, zakaj: še pred zaželeno ideološko spravo o zgodovinskih temah je predsedniku očitno uspelo doseči točko čistega konsenza med DNS in ZNP: o njem ne more biti žal besede. Prej nasprotno: svojo funkcijo pri promociji predsednika nekateri dojemajo kot posebno čast.

Naj argumentiram: ko se je te dni predsednik odločil, da bo podprl zasebno podjetje Marka Fileja, lastnika in direktorja podjetja OnlineGym4me, je to navzven najbrž storil z mimikretično idejo, kako pomagati narodu, da bo več telovadil.

Nadaljevanje na: https://vezjak.com/2016/10/17/vsi-predsednikovi-psi-in-medijsko-sponzorstvo/

Boris Vezjak

Advertisements

Vzporedni svet

Matic Majcen v uvodniku v aktualno številko Dialogov, na kritičen način spregovori o percepciji sodobne lokalne filmske kritike in industrije.

Še pred tremi leti, spomladi leta 2011, sem doma prebiral poročila kritiških in novinarskih kolegov z največjih evropskih filmskih festivalov in zdelo se mi je popolnoma nepotrebno, da bi tudi sam šel pridobivat prvoosebne izkušnje na te najpomembnejše filmske dogodke na stari celini. Le zakaj bi? Saj vsi filmi, ki so na kakršenkoli način pomembni, tako slej ko prej pridejo v naša kina, o tistih, ki se bodo izmuznili slovenski distribuciji, pa bom, če so res dobri, v vsakem primeru izvedel na spletu. V končni fazi bo vse že v roku nekaj tednov od premiere dosegljivo na torrentih. In če smo odkriti, večina slovenskih kritikov tako ali tako ne hodi na festivale,ker je predrago, zato tudi meni ni treba in prav nič ni kazalo, da bi me karkoli premaknilo v tem trdnem prepričanju. Danes, le tri leta kasneje, ko imam za sabo tri beneške Mostre, dva Cannesa in en Berlinale, se ne morem načuditi, kako sem lahko takrat razmišljal na tako zapečkarski način.

Kaj tako neprecenljivega pomeni ta izkušnja za kritiški in novinarski poklic? Če bi rekel, da se mi je začel nepovratno spreminjati pogled na filmski svet, bi to bila zgolj ena plat zgodbe. Moj kritiški in teoretski aparat, ki se je razvijal ob strukturalistični literaturi, je kajpak ostal bolj ali manj isti in bi ga težko na hitro zamenjal, tudi če bi hotel. Tu je sicer še ena druga vrsta dobrobiti: to, da si kot kritik na festivalu postavljen v situacijo, ko moraš recenzijo napisati le nekaj minut za tem, ko izstopiš iz kino dvorane, v kateri si si pravkar ogledal svetovno premiero filma in o videnem filmu pred tem nisi vedel popolnoma nič. Nobenih oglaševalskih in promocijskih sporočil, ki nas – in z današnje perspektive to toliko bolje vidim – nenehno obstreljujejo z vseh strani in še kako vplivajo na kreiranje mnenj o filmih. Biti popolnoma sam s filmom in s svojim mnenjem o njem je nekaj radikalno drugačnega in filmski kritik, ki nima te izkušnje, preprosto ni filmski kritik.

Prispevek v celoti na (PDF): http://www.aristej.si/slo/PDF/Dialogi%201-2%2014%20Uvodnik%20SLO.pdf

Matic Majcen