V Veliki Britaniji se vsako leto raznim dobrodelnim organizacijam odda na tisoče ton neželenih oblačil. Kam gredo potem ta oblačila? Izkaže se, da jih večina nikoli ne pristane na policah lokalnih dobrodelnih trgovin, ampak jih prodajo in izvozijo v Afriko. Nenavadno potovanje neželenih in zavrženih oblačil je tema zanimivega BBCjevega dokumentarnega filma na sledi rastočemu trendu vedno hitrejšega modnega vrtiljaka, ki pomaga poganjati multi-milijonsko industrijo rabljenih oblačil v Afriki. Čeprav oblačila oddajo zastonj, ta potem, podobno kot v primeru tehničnih odpadkov, končajo pri nekateri najbolj revnih prebivalcev našega planeta, ki za njihov nakup porabijo še tisto malo denarja, ki ga običajno dobijo od teh istih dobrodelnih organizacij.

Ade Adepitan je za BBCjevo oddajo »This World« (Ta svet), pripravil zgodbo o življenju oblačil po tem, ko jih odvržemo kot nezaželena. Njihovi poti sledi v Gano, ki je ena od največjih uvoznic zavrženih oblačil na svetu. Vsak teden v Gano prispe za več kot milijon evrov starih oblačil. Ade se sreča z ljudmi, ki se na račun zavrženih oblačil preživljajo -, od prodajalcev, trgovcev do uvoznikov, ki lahko s starimi oblačili zaslužijo tudi več kot 30000 evrov na dan.

Velika Britanija je zasvojena s ceneno modo. Glede na podatke ene od vladnih agencij, povprečen britanski potrošnik kupi za približno 2000 evrov novih oblačil vsako leto. Pri tem imajo ženske štirikrat več oblek v svojih omarah, kot so jih imele v 1980ih. To ob vse hitrejšem modnem ciklu in zastaranju pomeni tudi, da vse več oblek tudi zavržejo. Lani je bilo na ta način v Veliki Britaniji dobrodelnim organizacijam doniranih več kot 350000 ton oblačil. Vendar za nakup in kroženje teh oblačil na zahodu nismo preveč zainteresirani. Večina potrošnikov si raje privošči nova oblačila, ki so tudi zavoljo izkoriščanja poceni delovne sile v Aziji, smešno poceni in lahko dostopna še tako plitkemu žepu.

Številke so različne, a neka raziskava sugerira, da kar osem od desetih zavrženih kosov oblačil ne konča v lokalnih dobrodelnih trgovinah. Celo dobrodelne organizacije same ocenjujejo, da je 41% oblačil prodanih naprej v komercialno reciklažo, 4% pa jih konča na odlagališčih.

Paul Robinson je eden od približno 5000 mešetarjev na področju recikliranja tekstila v Veliki Britaniji. Dobrodelnim organizacijam plača ok. 630 evrov za tono oblačil, oblačila nato prebere in sortira. Tista oblačila, ki so dobra samo še za nadaljnjo obdelavo, izloči in proda v reciklirnice, ostalo izvozi v tujino.

Alan Wheeler, direktor zveze tekstilnih reciklirnic tistim, ki povzdigujejo obrvi ob informacijah o denarju, ki se vrti okoli doniranih oblačil očita, da so naivni. Njihova industrija je po njegovem mnenju vitalni del življenjskega cikla oblačil, ki preprečuje, da bi takšna oblačila končala neposredno na odlagališčih in hkrati dobrodelnim organizacijam zagotavlja več kot 126 milijonov evrov prihodka letno.

Vsako leto v pristanišča Ganske prestolnice Akra, prispe okoli 30000 ton rabljenih oblačil. Pošiljke prispejo v velikih balah, ki tehtajo med 45-55kg in v glavnem prihajajo prav iz Velike Britanije. Tam potem rabljena oblačila zaživijo novo življenje.

Eric Forson je eden od številni preprodajalcev rabljenih oblačil v Akri. Oblačila najprej sortira po kvaliteti in znamkah, od česar je potem odvisna cena, nato pa jih proda naprej prodajalcem in trgovinam po vsej državi. Veliko oblačil se tako prodaja ob cestah in v oddaljenih vaseh, kjer se cena za posamezne slabše kose oblačil giblje okoli 30 centov.

Kot razlaga Ade Adepitan: »Nenavadno je, da ti ljudje, ki nimajo praktično ničesar, po vsej verjetnosti podpirajo britansko dobrodelno industrijo. Zadeva je še bolj zapletena, ker prav te dobrodelne organizacije ta denar potem kot dobrodelno pomoč vrnejo v Afriko, da bi tem istim ljudem tako pomagale. Gre torej za neko bizarno kroženje denarja.«

Ne gre samo za to, da so ta rabljena oblačila cenejša. Pri veliko mladih potrošnikih v teh državah so zahodna oblačila, tudi če so bila že nošena, bolj zaželena. Dr. Andrew Brooks, predavatelj na Kraljevem kolidžu v Londonu poroča, da v Mozambiku lokalni prodajalci nove na Kitajskem izdelane čevlje pomešajo med rabljene iz Evrope, da so na ta način med mladimi bolj zaželeni.

Afrika, posebej njen zahodni del, na zahodu zavržena oblačila odkupuje vse od liberalizacije trgovine v 1980ih. Rabljena oblačila predstavljajo več kot polovico trga z oblačili v večini podsaharskih držav. V Ugandi je recimo delež oblačil iz druge roke kar 81%.

Zaradi cenenih rabljenih oblačil iz zahoda, ki so preplavila tržišče, je lokalna tekstilna industrija v “ruševinah”. Ade obišče eno zadnjih preostalih tekstilnih tovarn v Gani, ki je zaradi opisanih razmer tik pred zaprtjem. Število tekstilnih delavcev je med leti 1975 in 2000 padlo za 80%. Za to seveda ni mogoče kriviti samo trga rabljenih oblačil, a je pri tem gotovo odigral pomembno vlogo, če ne zaradi drugega, zaradi spodbujanja in lažje dostopnosti zahodne mode. Poplava zavrženih zahodnih oblačil namreč ne uničuje samo služb v tekstilni industriji (kar nekaj jih seveda predvsem na področju trgovine tudi ustvarja), ampak ima tudi seizmični vpliv na gansko kulturo. Zahodna oblačila namreč hitro izrinjajo in nadomeščajo prepoznavne barvno pisane vzorce ganske tradicionalne noše. Tudi v najoddaljenejših ganskih vaseh Ade najde prebivalce, ki nosijo skoraj izključno britanske blagovne znamke visoke mode.

V boju proti neusahljivemu toku teh oblačil so se nekatere države, med drugimi Nigerija, odločile celo za prepoved uvoza rabljenih oblačil iz Evrope. Ganska vlada je nedavno sprožila iniciativo, s katero želi ljudi spodbuditi, da bi ob petkih nosili tradicionalna, lokalno proizvedena oblačila.

Oblačila so v globaliziranem svetu res nenehno na zapleteni in kompleksni poti, ne samo geografsko – od tovarn na daljnem vzhodu, do modnih trgovin na zahodu, naših domov in na koncu do odročnih afriških vasic -, ampak tudi etično. Več kot dovolj razlogov, da na to pomislite naslednjič, ko se ustavite pred kakšno od izložbenih oken.

Povzeto po:
http://www.bbc.co.uk/programmes/b04b75rd
http://www.telegraph.co.uk/finance/newsbysector/retailandconsumer/10961849/The-secret-life-of-your-charity-shop-cast-offs.html

The Secret Life of Your Clothes (2014)

Slovensko različico zgodbe oblačil iz druge roke, s poudarkom predvsem na socialnem in podjetniškem aspektu, je novinar Mitja Sagaj predstavil v nedavni sobotni številki Večera.

Iz druge roke? Zakaj pa ne

Ne socialni položaj, predvsem način življenja je pri nas sprva privabljal kupce v trgovine z rabljenimi oblačili. Dobro situiranim šele zdaj sledijo tisti, ki težje kupijo nova oblačila

Kavbojke za sedem evrov? V času akcije celo za 2,5 evra! Takšna je tudi cena na plakatih, ki te dni vabijo v eno od trgovin z oblačili iz druge roke (»second hand« je mednarodno uveljavljen izraz zanje). Vsi izdelki po 2,5 evra. Zdi se neverjetno, a je res. Manj pozornemu očesu hitro uide, da gre za trgovino z že nošeno konfekcijo, šele podrobnejši pogled pa razkrije, da so obešalniki takšne trgovine, za razliko od trgovin z novimi oblačili, precej bolj pisani.” Skorajda ni dveh enakih oblačil, le redko se zgodi, da bi bila na obešalnikih dva enaka kosa. Pa še to zagotovo ne iz iste pošiljke dobavitelja,” razlaga Irena Jordan, solastnica in vodja trgovine StarTeks v Mariboru.

Od brezposelnosti do trgovine

Gospodarska situacija v mestu je Jordanovo in družino pripeljala do podjetništva. “Izključno zaradi brezposelnosti smo se lotili tega posla. Saj veste, služb ni, tudi hčerka in soseda sta ostali brez dela – in ker imamo prostore za skladišče v Kamnici, smo si rekli, kaj pa če poskusimo z rabljenimi oblačili. Posel, ki nam bo hkrati omogočil še tri zaposlitve,” razlaga sogovornica, ki pred tem ni imela izkušenj s trgovino in z oblačili. Posel so nato vzpostavili tako rekoč v mesecu dni, od ideje v oktobru do odprtja trgovine v novembru pred dvema letoma.

Nenazadnje trg z oblačili iz druge roke cveti marsikje po svetu. “V Evropi imajo že več kot 30-letno prakso, to je nekaj povsem običajnega,” pojasni Jordanova in doda, da je med njihovimi kupci kar nekaj takih, ki izrazijo veselje, da so zdaj takšne trgovine tudi pri nas, ker so pred tem morali nakupovati v tujini. Prodaja raste. Je pa zanimivo, da so bili v začetku med kupci predvsem bolje situirani, šele v zadnjem času je tudi vse več tistih z nizkimi prihodki, ki si nova oblačila težje privoščijo. “Razpon naših kupcev je izjemno velik, od mladih do najstarejših, pa tudi odvetniki, sodnice, zdravniki … kupujejo pri nas. Predvsem ti so bili prvi, tistim, ki si težko privoščijo nova oblačila, je bilo sprva verjetno bolj nerodno, zdaj pa tudi pri njih pomisleki padajo,” svoja opažanja strne Irena Jordan.

Moški se težje ločijo od oblek

Na obešalnikih je veliko oblačil, na katerih sledi obrabe tako rekoč ni. Od štirih kakovostnih razredov, ki so na voljo pri nemškem dobavitelju, od koder naročijo oblačila, v StarTeksu kupujejo le ekstra kakovostna in oblačila prve kakovosti. “Tudi oblačila znamk Gerry Weber, Tom Tailor, Tommy Hilfiger, Prada, Dolce & Gabbana … je najti v pošiljkah,” razloži sogovornica in doda, da oblačil ne ločujejo po znamkah, tudi najbolj ekskluzivnih znamk ne, ločeni so le kosi večjih številk, teh je vedno manj. Velja pa tudi, da je manj moških kosov: “Za moške pač velja, da se težje ločijo od oblačil, ne naveličajo se jih tako hitro, zato je teh kosov manj.”

Ker oblačila prihajajo iz tujine, je verjetnost, da bi bilo med njimi kakšno, ki se je vrnilo v Slovenijo, zelo majhna. Se pa seveda lahko zgodi. Kajti nemški dobavitelji dobivajo oblačila od organizacij, ki imajo tudi pri nas postavljene zabojnike za zbiranje oblačil (Humana, Textilex). Velja pa, da že dobavitelj vsa oblačila dezinficira, pošiljki pa priloži certifikat z datumom in načinom dezinfekcije. Da bi slovenski trgovci z rabljenimi oblačili ta kupovali tudi pri nas, ni mogoče. “Odkupovati ne smemo zaradi zakonodaje, saj ni mogoče odkupiti stvari od fizične osebe,” pravi Jordanova, dodaja pa, da sami po menjavi sortimenta dajo oblačila v humanitarne namene, predvsem mladinskim domovom.

Politika v trgovini je takšna, da se police polnijo nenehno, po vpeljavi nove kolekcije – tudi v trgovinah z oblačili iz druge roke se prilagajajo sezonam – cene nekaj časa ostajajo nespremenjene, glede na povpraševanje pa jih začnejo po nekaj tednih spuščati. “A ves ta čas dnevno polnimo police, le v zadnjem tednu, ko ceno oblačilom spustimo najprej do 2,5 evra, kdaj pa tudi do evra, ne dodajamo novih oblačil,” pojasni sogovornica. In na vprašanje, ali imajo razprodaje, ki so se začele prav ta teden, kakšen vpliv na njihovo prodajo, odvrne, da ga lani niso imele, za letos pa ocene še ni mogla dati. Je pa res, odvrača na začudenje ob pogledu na skoraj smešno nizke cene, ki ne dosežejo niti desetih evrov za kos, da bi že podražitev oblačil za evro bistveno vplivala na njihovo prodajo. Tako občutljiv je ta segment.

Mitja Sagaj

Objavljeno v Večeru, v soboto, 19.7.2014

Vir: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201407196045320