Tagged: Domen Savič

Gledanost sovraštva v Sloveniji

Že več let lahko v slovenskem medijskem prostoru opazujemo oglaševalsko anomalijo, kjer ugledna podjetja v večinski državni lasti in država sama ne zmorejo odgovoriti na vprašanje pojavljanja svojih oglasov poleg vsebin sovraštva, laži in propagande. Govorimo o oglasnih sporočilih znotraj propagandističnega sistema Nova24TV, ki je na večih mestih povezan s parlamentarno stranko SDS in ki ga več neodvisnih virov povezuje z madžarskim režimom Viktorja Orbana.

Na večletne javne pozive po opredelitvi oglaševalskih sporočil v etru in spletnemu podaljšku tega medija s strani podjetja Telekom Slovenija, zavarovalnice Vzajemna, družbe Petrol, Ministrstva za obrambo… nikoli nismo dobili odgovora, ki bi pojasnjeval, kako naročniki oglasov usklajujejo svoje etične kodekse s sovražnimi vsebinami in lažmi, ki jih lahko beremo na portalu ter kakšne tržne cilje zasledujejo z oglaševanjem na njemu.

Tržni vidik medija Nova24TV je bil v javnih razpravah velikokrat zanemarjen do te mere, da se ni nihče vprašal, kako gledani oziroma obiskani so ti medijski kanali oziroma kako tržno smotrn je zakup oglaševalskega prostora na teh medijih. Odgovor na to vprašanje bi namreč pomagal razjasniti odnos oglaševalcev in medijske hiše ter pojasniti, ali oglaševalci z zakupom oglaševalskega prostora na portalu in v etru Nova24TV zasledujejo tržne ali kakšne drugačne cilje.

Več na: https://www.dsavic.net/2021/03/09/gledanost-sovrastva-v-sloveniji/

Slovenska vojska v službi madžarskega sovraštva

Domen Savič je v devetih delih pripravil temeljito analizo zadnje oglaševalske kampanje Slovenske vojske. Za razumevanje preberite še drugitretjičetrti in peti del, prvi komentar ter šestisedmiosmi del ter zaključni komentar.

Nadaljevanje prvega dela na: https://www.dsavic.net/2020/05/18/slovenska-vojska-v-sluzbi-madzarskega-sovrastva/

Enačba tovarne sovraštva

V zadnjih tednih se je v javnosti spet odprlo vprašanje madžarskih tovarn sovraštva, ki v slovenskem medijskem prostoru že več let širijo sovraštvo, laži, propagando in neumnost.

Povečana izpostavljenost tega problema je botrovala dvema dejstvoma. Dejstvu, da so mediji ponovno objavili stare ugotovitve o problematičnemu financiranju propagandističnih portalov in mu dodali nove informacije ter dejstvu, da so se o teh informacijah izrekli tuji politiki.

Glede na to, da na problem propagandističnih medijev v Sloveniji opozarjam od septembra 2018, naj podčrtam nekaj tematik, ki se jih v tem novem pogrevanju starih informacij mediji in javnost načrtno ali ponesreči izogibajo.

Nadaljevanje na: https://www.dsavic.net/2020/02/15/enacba-tovarne-sovrastva/

Domen Savič

Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Vir: https://vezjak.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/

Boris Vezjak

Podpora sovražnemu govoru: Kaj pravijo v podjetjih v državni solasti? Se oglaševalci zavedajo svoje moči?

Lani novembra je tudi predsednik vlade na podjetja delno ali večinsko v državni lasti naslovil poziv glede odgovornega oglaševanja in jim zastavil retorično vprašanje, kakšno je sporočilo njihovega oglaševanja v medijih, ki se od nestrpnosti in sovražnega govora ne ogradijo in ju ne obsodijo. Do sprememb je in ni prišlo.

Vplivati na oglaševalsko industrijo je že več kot pet let cilj akcij Domna Saviča iz zavoda Državljan D, ki deluje za povečanje participacije v odločevalskih procesih. Pretekli teden je pisal premierju Marjanu Šarcu, da je trenutno “problem še večji”, kot je bil, kar terja jasen odziv. “Podjetja v večinski državni lasti navkljub vašim pozivom in pozivom javnosti nadaljujejo z oglaševanjem v medijih, ki širijo teorije zarot, zanikajo globalno segrevanje in lažejo, ko poročajo o delu državnih organov. Še več – tuji mediji z dokazi opozarjajo, da gre pri nekaterih slovenskih medijih za del madžarske propagande mreže, ki se širi po jugovzhodni evropski regiji,” je zapisal v javnem pismu.

V pogovoru pred nekaj tedni je dejal, da so si nekatera podjetja vzela k srcu kampanje o odgovornem oglaševanju. Nekatera podjetja so sprejela kodekse o etičnem oglaševanju, druga so v oglaševalske pogodbe vključila člene o etičnem oglaševanju, ki med možne razvezne razloge vključujejo neprimerne umestitve njihovih oglasov. “A žalostna resnica v oglaševalskem sektorju je, da še vedno manjka izobraženosti. Nekateri ne razumejo, kako deluje sistem spletnega oglaševanja, prav tako strokovna združenja ne znajo ali pa nočejo o tem voditi resnih debat,” je pojasnil, zakaj mnogo podjetij še vedno s svojim oglaševanjem financira sovraštvo, vzpodbujanje k nestrpnosti in propagando. “Če se tega ne zavedajo, ker ne vedo, kako deluje sistem oglaševanja, je to dvojna tragedija,” je opozoril Domen Savič, da je prav strokoven razmislek o primerno ciljanih oglasih tisto, kar loči dobre od slabih oglaševalcev.

Sam še vedno redno obvešča podjetja, ki oglašujejo na portalih s škodljivimi vsebini ali pri “propagandističnih trobilih”. “Najpogosteje mi odgovorijo, da ni res, da tam oglašujejo, da oglašujejo le prek google oglasov,” ugotavlja, da manjka razumevanje o delovanju oglaševalskega sistema. “To je globalen problem, le da se z njim marsikje aktivneje ukvarjajo kot v Sloveniji,” je povedal, da se hkrati podjetja, ki so s svojim delom primer dobre prakse, ne želijo izpostaviti. Zato opaža, da imajo največji vpliv na spremembe pri oglaševanju javne debate v širši javnosti. “Oglaševalci se ne zavedajo svoje moči in vpliva. In nekateri zgolj gledajo, kako se stvari odvijajo v napačno smer z njihovim denarjem. To je problem,” je pojasnil Domen Savič, da je prostor za napredek tudi, ko pride do pritiska državljanov in potrošnikov na podjetja in institucije, naj ravnajo bolj odgovorno.

Od neoglaševanja do direktnega naročanja oglasov 

Pisali smo Pošti Sloveniji, RTV Slovenija, Petrolu, Telekomu in Zavarovalnici Triglav, ki so v preteklosti oglaševala tudi v medijih s sovražnimi vsebinami. Vsa podjetja pravijo, da zaradi pogodbenih obveznosti ne morejo povedati, koliko sredstev so v zadnjem letu namenili za oglase na portalih in v medijih Nova24TV in Demokracija. Ta dva medija, na katerih so praviloma objavljene enake vsebine, v medijskem prostoru izstopata po deležu in odkritosti nestrpnih in diskriminatornih vsebin.

Edini, ki so priznali določeno spremembo, sta podjetje Telekom in RTV Slovenija. V javnem medijskem zavodu, ki ga vodi Igor Kadunc, so pojasnili, da “dosedanjih praks nismo spreminjali” in “da v vseh primerih, ko ugotovimo, da oglas, ki nam ga posreduje naročnik, ni v skladu s pogodbo ali s splošnimi in prodajnimi pogoji, tega zavrnemo”. Dodali so, da na Nova 24TV niso nikoli oglaševali in tudi sedaj ne oglašujejo, v tedniku “Demokracija pa v letošnjem letu tudi ne”.

Na Pošti Slovenija, katere generalni direktor je Boris Novak, so nam odgovorili, da z oglaševanjem “težijo k doseganju najširše javnosti”. Medije, kjer oglašujejo, izbirajo skladno s tem in z rezultati preteklih kampanj. Oglasnega prostora ne zakupujejo posamično, ampak “prek izbrane agencije za zakup medijev”. Dodajajo, da jim “je poznana prepoved širjenja spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih”, a da pričakujejo od vseh medijev, da bodo to spoštovali.

Tudi v Telekomu, ki ga vodi Matjaž Merkan, pravijo, da želijo zajeti čim širšo ciljno skupino, a vendar na prvem mestu poudarjajo, da zavračajo “kakršnokoli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije” in želijo zato “odgovorno umeščati tudi svoja oglaševalska sporočila”“V lanskem letu smo tako medijske hiše pozvali, naj naših oglasov ne umeščajo poleg vsebin, ki bi lahko spodbujale kakršnokoli obliko nestrpnosti ali diskriminacije. V skladu s tem smo med pogodbena določila dodali tudi člen, ki agencije, prek katerih izvajamo medijski zakup, in medije, v katerih oglašujemo, zavezuje k odgovornemu umeščanju naših oglasnih sporočil ter k spoštovanju osnovnih vodil Telekoma Slovenije,” pojasnjujejo v podjetju v večinski državni lasti.

V Petrolu, pod vodstvom Tomaža Berločnika, pojasnjujejo, da je njihov cilj oglaševanja “prodaja storitev in izdelkov družbe” ter doseganje ciljev poslovanja. Tudi oni zakupujejo prostor prek medijske agencije, “z Nova24TV nimamo neposredne pogodbe o oglaševanju”, zakup oglaševalskega prostora v spletni in tiskani izdaji Demokracije pa opravljajo direktno.

V Zavarovalnici Triglav, katere direktor je Andrej Slapar, so v odgovorih spomnili le, da so že pred časom sprejeli oglaševalske smernice za pozicioniranje njihovih oglasov v medijih. Te določajo, da se njihovih oglasov ne umešča “ob vsebinah, ki opisujejo dejanja in dogodke v povezavi z nasiljem, spolnostjo, nesrečami in podobnimi negativnimi vsebinami ter ne ob vsebinah, ki bi potencialno lahko bile sporne z vidika kriterijev razlikovanja na podlagi rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti oziroma drugih kriterijev razlikovanja”.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) pozdravljajo namero Slovenskega državnega holdinga (SDH), da od podjetij v lasti države zahteva jasnejša merila in cilje pri porabi denarja za oglaševanje. “Gre za področje, na katerem je v zadnjih letih prihajalo do številnih zlorab,” pravijo pri DNS.

V DNS so že lani spomladi z odprtim pismom, podkrepljenim s konkretnimi primeri, SDH opozorili, da nekatera državna podjetja z denarjem, ki ga namenjajo za oglase, v resnici financirajo politične stranke. “Ob člankih v strankarskih medijih, pogosto namenjenih diskreditaciji novinarjev ali posameznih medijev, so bili namreč oglasi podjetij, ki so v izključni ali večinski lasti države. Izrazili smo pričakovanje, da bo SDH v najkrajšem možnem času z vzvodi, ki jih ima na voljo, preprečil nadaljevanje nezakonitih praks pri financiranju političnih strank in od vpletenih podjetij zahtevali odgovornost,” sporočajo in DNS in dodajajo: “Žal volje za ukrepanje na strani SDH do danes ni bilo, kar pripisujemo politični oportunosti vodstva in drugim razlogom. V DNS bomo zato napovedane ukrepe skrbno spremljali in o nadaljnjih zlorabah državnega denarja za politično obračunavanje obvestili mednarodne institucije.”

Javni razpisi in nadzor državnih organov

Medtem ko so oglasi pomemben del denarnega toka za medije, pa je Domen Savič opozoril, da je “financiranje propagandističnih trobil zagotovo bolj kompleksno kot le seznam, kdo tam oglašuje in kdo ne”. Prepričan je, da je razkrivanje tokov denarja širša naloga, ki se je ni še nihče dovolj natančno in vztrajno lotil – niti poslanci v državnem zboru, ki so to napovedovali.

Denar prihaja do medijev, ki širijo zavajajoče in nestrpnost vzbujajoče novice, nenazadnje tudi prek javnih razpisov kulturnega ministrstva. “Problem je, da v razpisih ni pogojev, ki bi omogočila diskvalifikacijo takih prijaviteljev,” pravi direktor zavoda Državljan D, da odločitve pogostokrat sploh niso vsebinske, ampak zgolj formalistične. To se mu je potrdilo tudi poleti, ko je medijsko inšpektorico, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo, ki ga vodi Zoran Poznič (SD), opozoril na primer prikritega oglaševanja. Medijska inšpektorica je ugotovila – na podlagi mnenja samega prijavljenega medija, spletne izdaje Nova24TV, da ni šlo za prikrito oglaševalsko vsebino, četudi se identična vsebina pojavlja na drugih portalih z oznako, da gre za oglas.

Z ministrstva za kulturo so pojasnili, da inšpektorica deluje neodvisno in je “presodila, da ji v postopku ni uspelo dokazati obveznih elementov prikritega oglasa, ki so navedeni v zakonu”. Zmanjkal naj bi dokaz, “da gre za naročeno in plačano vsebino”. Na ministrstvu trdijo, da naj bi predlagane spremembe zakona o medijih prinesle rešitve, saj se bo zahtevalo nujnost “označbe” oglasnih vsebin. “Glede na očitne težave pri izvajanju zakona in glede na to, da je zakon v postopku prenove, ministrstvo išče rešitve za jasnejše, določnejše opredelitve in učinkovitejšo izvajanje regulacije,” pravijo.

Domen Savič pa opozarja, da primer s prikritim oglaševanjem ni ne smešen ne neumen, ampak bizaren. “Gre za ljudi, ki naj bi bili strokovni in imajo pristojnosti za regulacijo medijskega prostora. A sprejmejo take odločitve,” je opozoril, da je to slaba popotnica predlaganim zakonskim spremembam, ki naj bi medijskemu inšpektorju jasneje naložile tudi pristojnost, da odloča in ukrepa v primerih vsebin, ki kršijo prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. “Bojim se, da je to recept za še več katastrofalnih odločitev, ki so ne glede na vse oblastne odločitve. In to vpliva na prakso,” pravi diplomirani novinar.

Kristina Božič

Vir: https://www.vecer.com/podpora-sovraznemu-govoru-kaj-pravijo-v-podjetjih-v-drzavni-solasti-se-oglasevalci-zavedajo-svoje-moci-10074672