Tagged: Ekologija

Umazane skrivnosti mode

Stacey Dooley preiskuje

Stacey Dooley Investigates: Fashion’s Dirty Secrets (BBC, 2018)

Nekateri trdijo, da je industrija oblačil drugi največji onesnaževalec na svetu. Stacey Dooley sooči potrošnike na eni od nakupovalnih ulic v Glasgowu, z nekaj neprijetnimi resnicami o pravkar kupljenih oblačilih.

Novinarka Stacey Dooley za dokumentarno oddajo BBC-ja potuje po svetu, da bi odkrila skrite stroške naše odvisnosti od hitre mode. Na svoje oči se prepriča, kako strupene kemikalije, ki jih uporablja industrija oblačil, onesnažujejo vodne tokove, od katerih so odvisni milijoni ljudi.

Priča je nekdanjemu Aralskemu morju, nekoč enemu največjih zalog sveže vode, ki se je danes skoraj v celoti spremenilo v prah. Tovrstna šokantna odkritja vas bodo napeljala, da boste naslednjič dvakrat premislili ali res potrebujete kak nov kos oblačila.

Posnetek na: https://www.bbc.co.uk/programmes/p06n27x3

Več na: https://www.bbc.co.uk/programmes/b0bn6034

Advertisements

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič

Mlečni sistem

Das System Milch, dokumentarni film, Nemčija 2017, režija Andreas Pichler

Zaradi svoje čiste bele barve in nesporne vloge v otroški prehrani, ima mleko v naši družbi velik simboličen, skoraj mitološki pomen. Na obsežnem svetovnem trgu hrane je mleko izstopajoč izdelek, ki ima za seboj bogato zgodovino. Toda od nekdaj idilične podobe mlečne proizvodnje danes v resnici ni več ostalo veliko. Namesto tega se je spremenila v več milijard dolarjev vredno industrijo, ki skrbi za to, da poraba mleka po vsem svetu nenehno narašča, čeprav je skoraj dve tretjini odraslih po vsem svetu netolerantnih na laktozo. Samo v Evropi se vsako leto proizvede in porabi približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu.

Kako so krave postale proizvajalke za visokotehnološko mlečno industrijo? Kdo stoji za tem? Kakšne so alternative? Kakšen učinek ima mleko na naše zdravje? Lahko čuteča bitja obravnavamo kot blago, samo zato da lahko ljudje pijemo mleko? Je moralno upravičeno trgovati z živalskim izdelkom na svetovnem trgu, kot bi šlo za nafto? To so med drugim vprašanja in dileme, ki jih v svojem filmu zastavlja priznani italijansko-nemški režiser Andreas Pichler. Pichler se sreča s kmeti, menedžerji, politiki, lobisti in znanstveniki, s pomočjo katerih želi opraviti s predsodki, ki jih imamo o mleku in mlečni industriji. Ni pomembno ali v Evropi, Aziji ali Afriki – mleko predstavlja model nenadzorovane rasti svetovne proizvodnje hrane.

Mleko je velik posel. Za dozdevno nedolžnim in splošno zaželenim, priljubljenim živilom se skriva milijarde dolarjev vredna industrija, ki dobiček ustvarja na račun okolja, živali, ljudi in našega zdravja. Praktično na vsaki mlečni embalaži, v vsakem oglasu za mlečne izdelke najdemo slike “srečnih” krav, toda v resnici je podoba zelo drugačna. Mleko že dolgo ni več le hrana: je dragocena surovina, ki se, da bi ostala konkurenčna, nenehno preoblikuje in vedno znova izumlja na novo. Mlekarne so najmočnejši akterji na trgu mleka, ki določajo cene mleka in ustvarjajo rastočo povpraševanje po mleku. Čudovit svet mleka med drugim sestavljajo inovativne sorte jogurtov, sirov, posebni izdelki za starejše, za dojenčke – mleko v prahu za medicino ali živilsko industrijo.

Nekaj dejstev o mlečni industriji:

– Vsako leto v Evropi proizvedemo in porabimo približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu. V Evropi gre tako za trg, ki je vreden več kot 100 milijard evrov.

– Poraba mlečnih izdelkov v Nemčiji se konstantno giblje okoli 90 kg na osebo na leto. V letu 2016 je potrošnik v Nemčiji povprečno porabil 52,3 kg mleka, 24,4 kg sira, 16,7 kg jogurta in 6 kg masla.

– Od 32,7 milijona ton mleka, ki so ga leta 2016 proizvedli v Nemčiji, je bila približno polovica namenjenega za izvoz, ta trend pa še narašča.

– Maja 2017 je bilo v Nemčiji za liter surovega mleka izplačano približno 32 centov. Da bi pokrili stroške pridelave, bi morali kmetje v povprečju dobiti vsaj 40 centov na liter. Mleko je prepoceni, sploh glede na škodo, ki ga povzroča, subvencije pa trg izkrivljajo. Nizka cena mleka ni naključje, ampak rezultat ekonomskih zakonitosti trga in zahtev močnih mlekarn, ki imajo pri vsem na koncu zadnjo besedo.

– Pridelovalce mleka in druge kmete, ki so se znašli v težavah, je Evropska unija konec leta 2016 subvencionira z dodatnimi približno 500 milijoni evri.

– Krava je osrednja in hkrati najšibkejša točka v intenzivni proizvodnji mleka. Leta 2016 je povprečni pridelek na kravo znašal 7746 kilogramov. Pri intenzivnem kmetovanju se na liter mleka proizvede tudi približno tri litre gnojevke, ki predstavlja povsem ločen problem. Krave lahko predelajo le eno tretjino energije iz krme, preostanek se izloča in onesnažuje okolje.

– Povprečno število krav molznic na kmetijski obrat se je od leta 2000 povečalo s približno 33 na 57. Živali se v povprečju zakolje v starosti pet let, čeprav lahko krava živi do 25 let.

– Da lahko krava proizvaja veliko mleka, prejme visoko koncentrirano krmo sestavljeno iz soje, ki se večinoma gensko spremenjena uvaža iz Južne Amerike. Za gojenje soje se tam poseka in v pridelovalne površine spreminja velike površine deževnega gozda in ​​savan.

– Proizvodnja kravjega mleka je najpomembnejša usmeritev tudi slovenskega kmetijstva. K skupni vrednosti kmetijske proizvodnje v zadnjih letih prispeva okoli 15 %, k vrednosti živinoreje pa 33 %.

– Od sredine 1990-ih so v govedoreji tekli intenzivni procesi koncentracije in specializacije reje, ki so se izrazili v zmanjševanju števila rejcev, povečevanju povprečne velikosti črede na gospodarstvo, rasti mlečnosti krav in povečevanju kakovosti mleka. Ti procesi so se nadaljevali tudi v letu 2016. Prireja mleka v Sloveniji zanaša okoli  650000  ton, s prirejo pa se ukvarja okoli 6000 rejcev. Število molznih krav je bilo po podatkih statistike konec leta 2016 okoli 108000.  Povprečna mlečnost znaša okoli 6000 kg na kravo.

– Že dobro desetletje del mleka odkupijo neposredno tuje mlekarne (večinoma italijanske, v zadnjih letih pa manjšo količino tudi hrvaške). Ta prodaja se je v zadnjih letih opazno povečevala in leta 2015 presegla 200 tisoč ton (214 tisoč ton). Leta 2016 se je ta količina nekoliko zmanjšala in je znašala 211 tisoč ton mleka, delež odkupljenega mleka za tuje mlekarne pa je znašal 36,7 % celotne proizvodnje.

– Samooskrba z mlekom je v Sloveniji 131 %, poraba mleka za prehrano pa je v letu 2016 znašala 215,1 kg mleka na prebivalca.

– Odkupne cene mleka  večinoma sledijo spremembam na evropskem in globalnem trgu. Leta 2016 so se odkupne cene surovega mleka znižale v večini držav članic EU, trend dviga odkupnih cen pa se je (predvsem zaradi dodatnih subvencij) ponovno začel v letu 2017. (Deloma povzeto po poročilu ministrstva za kmetijstvo)

O mleku lahko, bolj ali manj samo pozitivno beremo, gledamo in poslušamo v sklopu številnih oglaševalskih akcij tako proizvajalcev mlečnih izdelkov, kot tudi državnih institucij, kar kaže na izjemen pomen tega živila v naši družbi. Vsa sporočila, skoraj brez izjeme, mleko in mlečne izdelke označujejo kot brezpogojno zdravo in nepogrešljivo hrano. Toda to ni vedno vsa resnica.

V dokumentarnem filmu ne vidimo le kako živi večina krav molznic v resnici, ampak predvsem kako močna, donosna in globalno povezana je danes mlečna industrija – in kako daleč od naše predstave o zelenih pašnikih. Prikazuje pridelavo mleka na ravni tekočega industrializiranega traku, ki se ne razlikuje kaj bistveno recimo od proizvodnje avtomobila. Vidimo lahko visoko donosne krave, ki komajda hodijo, od ogromnih računalniško nadzorovanih molznih strojev, ki se počasi vrtijo v krogu, do sterilnih tovarn, ki v popolnoma samodejnih procesih napolnijo na tisoče litrov kartonov mleka na dan.

Posnetki in izjave so včasih v ostrem kontrastu: vodja velikega mlečnega podjetja v poslovni obleki govori o rasti, poslovnih priložnostih in konkurenci na svetovnem trgu, člani družinske kmetije pa o pritiskih, nenehnem zadolževanju in prebijanju iz meseca v mesec, edini konstanten vir prihodka pa zanje ni mleko, ampak predvsem kravja gnojevka. Kot pravijo, delajo samo še za korporacije, za industrijo krme in za živilsko industrijo, sami kmetje pridelovalci pa prevzemajo vsa tveganja. Trg od kmetovalcev zahteva, da si pri pridelavi mleka zadajo povsem nove cilje. Kot pove eden od mlečnih pridelovalcev na Danskem: »naš obstoj je odvisen od kar se da poceni pridelave litra mleka.«

Da lahko kmetje preživijo v tem sistemu, morajo ves čas optimizirati in dvigovati proizvodnjo, kljub temu so povsem zadolženi in če se cena kmalu ne dvigne, je zlom kmalu blizu. Zaradi tega sistema se ljudje drug do drugega obnašajo zelo nečloveško. Glede na obseg, ki ga ima trenutno ta industrija in mučenje, s katerim soočamo živali, je vprašanje človekovega užitka postransko. Eno je zagotovo: porabljamo nepotrebno veliko mlečnih izdelkov, ki nam delajo kvečjemu škodo. Pravi problemi mlečnega sistema tako ležijo v izkoriščanju, trpljenju živali in neusmiljenemu stremljenju za dobički.

Manjše kmetije so povsem odvisne od cene mleka. Če so cene tako nizke kot v zadnjih letih, cena ne pokrije niti stroškov za oskrbo krav. Taki kmetje se morajo ves čas boriti za svoje preživetje. Toda zakaj je tako? Za tem stojijo pravila tržnega sistema. Ker se je EU odprla svetovnemu trgu, evropski kmetje zdaj večinoma proizvajajo mleko za izvoz. Mlekarne zbijajo ceno, da lahko na svetovnem trgu ostanejo konkurenčne. Tako morajo kmetje za isti denar proizvajati vedno več. EU zato kmetijstvo izdatno subvencionira. Kdo ima od tega koristi? Predvsem globalne korporacije, medtem ko negativne posledice čutijo predvsem živali, ljudje in nenazadnje tudi okolje.

Dejstvo je, da se Evropa zaradi vsega navedenega v zadnjih letih utaplja v mleku. Proizvajalci so se znašli v začaranem krogu presežne produkcije, ki cene mleka drži veliko pod pragom vzdržnosti in tako posledično številne kmetije poganja v prepad. Evropska mlečna kriza ima svoje korenine v koncu mlečnih kvot leta 2015, ruskem embargu na evropsko hrano in padajočih cenah nafte. Evropska komisija je skoraj leto dni iskala rešitev za nastali problem. Premik od nacionalnih kvot mlečne pridelave, sistem, ki je desetletja stabiliziral evropski trg, bi naj kmetom omogočil, da na odprtem trgu širijo svojo dejavnost. Namesto tega so pričeli proizvajati »oceane« mleka, nižati cene in stopnje dobička. Cena za to je bila strašna. Tisoče evropskih kmetij je propadlo, v Franciji je na stotine kmetov naredilo samomor. Evropska komisija se je konec leta 2016 odločila za finančno injekcijo v višini 500 milijonov evrov, ki pa ni veliko pripomogla k reševanju izvirnih tegob kmetov. Pokrajina evropske mlečne industrije, ki je temelj evropske kmetijske politike, se je tako pričela radikalno in nepovratno spreminjati.

Evropa je dom 23 milijonov krav in mleko je eden najpomembnejših dobrin, ki se proizvaja na starem kontinentu. Obsega približno 15% vse agrikulturne produkcije. Velike države kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija in v manjši meri Italija, Nizozemska in Poljska, so glavne proizvajalke mleka. Presežki mleka so v Evropi težava že od nekdaj, dokler evropska komisija leta 1984 ni vpeljala mlečnih kvot, ki so stabilizirale naraščajočo proizvodnjo. Val tržno usmerjenih reform na področju evropske kmetijske politike je pripeljal do konca obdobja kvot. Leta 2003 je komisija najavila, da bo kvote odpravila do leta 2015 in tako v teoriji kmetom omogočila določeno obdobje, da se prilagodijo novim razmeram in da najdejo nov poslovni model. Toda geopolitični dogodki so porušili ta predvidevanja. Ob koncu obdobja kvot je ruski prehranski embargo, kot povračilni ukrep za evropske sankcije proti Rusiji zaradi njene priključitve Krima, že veljal. Rusija pa je eden najpomembnejših partnerjev Evrope pri potrošnji mleka. Pred embargom je tako v Rusijo šlo 13% evropskega mleka, za mlečne izdelke kot so siri in maslo pa je bil ta delež še veliko višji – 32% za sir in 24% za maslo. Veliki trg je tako rekoč izginil čez noč in problem se je spremenil v krizo. Skoraj istočasno je ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev povečalo količine nafte in sprožilo padec cen nafte. To je imelo izreden vpliv na donosnost mlečne industrije. Cene živalske hrane so padale skupaj z nafto, nizke cene krme pa so kmete opogumile k večji porabi krme, kar je imelo za posledico večjo proizvodnjo mleka. Druga plat tega kovanca je pomenila, da so imel države izvoznice nafte manjšo kupno moč, ker je njihov BDP padal in so posledično kupovale in trošile manj mleka in mlečnih izdelkov, nekaj od največjih trgov za evropsko mleko pa so prav z nafto bogate države Saudska Arabija, Alžirija, Oman in Nigerija. To je vodilo v presežno proizvodnjo, manj povpraševanja in posledično nižje cene mleka. Ta koktajl tržnih sil je evropske proizvajalce pahnil v spiralo presežne produkcije, kar je pomenilo, da je produkcija mlečnega prahu, ki je indikator presežkov, leta 2015 zrasla za več kot 15%. Maja 2016 je bila povprečna cena litra surovega mleka 26 centov. Ob tem, da je meja vzdržnosti produkcije mleka okoli 40 centov, je to za kmetije pomenilo velike izgube. V baltskih državah je cena za liter surovega mleka padla celo na 13 ali 14 centov. Okolja, ki so tradicionalno vezana na mlečno industrijo so tako izgubila številne kmetije in s tem praktično svoj edini vir prihodka. Alternativ zanje pa ni bilo. V Veliki Britaniji je tako v zadnjih treh letih prenehalo delovati 10% kmetij.

Dodaten evropski denar se je hitro izkazal zgolj kot obliž na rano in še zdaleč ni pripomogel k rešitvi problema. Dolgoročnejše rešitve predstavlja predlog, ki bi izboljšal šibki položaj kmetov v oskrbovalni verigi, kot tudi bolj nujen odziv, ki predvideva povečanje državne pomoči (skratka dodatne subvencije) in odstranjevanje določenih količin mleka s trga. Komisija je v sklopu reševanja krize predstavila številne promocijske akcije mleka po evropskih državah, še posebej v šolah in donacijo večje količine mleka Siriji. Poskušala je poiskati nove trge za mleko in preučila kako bi lahko z investicijami pomagali kmetijam v težavah. Vsi ti ukrepi pa so za številne le šala in zahtevajo vrnitev mlečnih kvot, vse drugo se zdi nezadostno in nepotrebno. V trenutni shemi namreč profitirajo predvsem trgovinske korporacije, med tem ko kmetje izgubljajo. V temeljih je zato potrebno spremeniti oskrbovalno verigo.

Kmetje nimajo druge izbire, kot da zdržijo pritisk in kolikor je mogoče učinkovito delajo naprej. Učinkovitost se dobro sliši in ga ekonomisti radi in pogosto omenjajo. V industriji mleka, kot v vseh podobnih industrijah, v katere je vpletena živa sila, pa ima učinkovitost precej čudne, če ne kar zastrašujoče posledice.

Najpomembnejši in hkrati najbolj potrošen člen v tej verigi je krava. Ta se neprenehoma optimizira, z genetskimi manipulacijami se proizvaja turbo-mlekarice, ki bi naj bile prihodnost mlečne industrije. Krave so vzrejene na meji organskih zmogljivosti tako da je njihova življenjska doba le četrtina naravne. Več kot pet let takšna krava ne preživi, nato je njena postaja klavnica. Vrednost krave se je v tem sistemu spremenila od živega bitja do »vimena z nogami«. Krave dajejo mleko le, ko so telile. To pomeni, da so krave molznice nenehno noseče. Moški potomci so hitro odstranjeni, ker seveda ne dajejo mleka. Vzdrževanje bikov pač ni dobičkonosno. In tudi številčnost črede se je spremenila. Kjer so bile v preteklosti kmetije s 35 kravami pogoste, danes potrebujejo nekaj sto krav, da bi lahko v tem poslu preživele.

Če bi se EU odločila, da bi iz sistema vzela milijarde evrov subvencij, kmetijstvo ne bi moglo več nadaljevati svoje izvozne strategije. Državljani Evrope namreč na ta način financiramo izvozno strategijo (predvsem korporacij), zbijamo ceno izdelka in potem iste davkoplačevalce tolažimo, da imajo v zameno za to poceni hrano, ki pa v osnovi ni namenjena za evropski trg, ampak uničuje recimo male kmete v Afriki, ki posledično s svojimi izdelki ne morejo konkurirati visoko subvencionirani evropski hrani, bežijo s podeželja in golo preživetje iščejo v tej isti Evropi, ki pa jih zavrača in pušča umirati na ožičenih in strogo varovanih mejah. Evropski mlečni prah, ki je narejen iz presežnih zalog evropskega mleka je namreč veliko cenejši od afriškega svežega mleka. Tej konkurenci majhni afriški kmetje, tudi ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb, ne morejo slediti.

Vedno obstajajo tisti, ki se poskušajo upreti prevladujočemu sistemu. V Afriki (Senegal) na primer se kmetje združujejo, da bi se obranili pred evropskimi dampinškimi cenami. V Evropi rastejo ekološke kmetije, ki se zanašajo na regionalno krmo in ne na poceni uvoz. Hkrati se stvari premikajo tudi v Aziji. Mleko je s silovitim razvojem in rastjo standarda namreč postalo popularno tudi na Kitajskem. Mlekarne so se zato usmerile tudi na ta gromozanski trg. Mleko se oglašuje pod sloganom, da pomaga pri rasti, višina pa je na Kitajskem statusni simbol. Zato na Kitajskem pijejo vse več mleka, da bi postali veliki in močni. Kitajska pa vse pogosteje mleko proizvaja tudi sama in tako z ogromnimi in poceni kmetijami vse bolj prevezama igro Evropi.

Film želi poiskati tudi alternative za ta sistem izkoriščanja človeka in živali. Ena možnost je krepitev regionalnih struktur, ekoloških ali konvencionalnih in seveda, kar zadeva vse nas: ustreznejši pristop k hrani. Lokalna potrošnja je ena od prednosti bio-mlekarn. Je lahko majhno ekološko kmetijstvo rešitev za te probleme? Za razliko od konvencionalne pridelave mleka se za ekološko pridelavo mleka v EU določeni posebej strogi pogoji, ki se jih tudi redno spremlja. Cena enega litra ekološkega mleka trenutno znaša več kot 50 centov. Pogoji med drugim predvidevajo, da se živina pase na prostem, brez priveza, določa se minimalni prostor ležeče površine na žival. Potrošnik lahko prepozna tovrstne proizvode po posebni oznaki na embalaži, vendar so tudi pri ekološki pridelavi mleka številna odstopanja.

Napovednik
https://youtu.be/Sj365p_b9QE

Poročilo o filmu
http://www.ardmediathek.de/tv/natürlich/Das-System-Milch/SWR-Fernsehen/Video?bcastId=1026394&documentId=46035828

Povzeto po:
https://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/mleko-in-mlecni-izdelki-da-ali-da-449668
https://www.film-rezensionen.de/2017/09/das-system-milch/
http://www.ndr.de/kultur/film/Filmtipp-Das-System-Milch,dassystemmilch100.html
https://utopia.de/filmtipp-das-system-milch-die-wahrheit-ueber-die-milchindustrie-60101/
https://www.dassystemmilch.de
http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/mleko_mlecni_proizvodi_in_mlecne_kvote/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
http://www.focus.de/kultur/kino_tv/focus-fernsehclub/tv-kolumne-das-system-milch-du-musst-ein-arschloch-sein-sagt-der-milchbauer_id_7878810.html
https://www.rtvslo.si/evropska-unija/za-vsak-kilogram-mleka-ki-ne-bo-sel-v-mlekarno-eu-ponuja-14-centov/402166
https://www.euractiv.com/section/agriculture-food/news/eu-throws-fresh-cash-at-struggling-farmers/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
milchindustrie.de
agrarheute.com
ble.de
ec.europa.eu/agriculture/milk_de
wwf.de
provieh.de

Naša neizprosna potrošnja uničuje planet

Rast se mora nadaljevati – je povsod glavni politični imperativ, ki uničuje Zemljo. Ne znamo je ohraniti zelene, zato potrebujemo nov sistem

Vsi želijo vse – kako lahko to deluje? Obljuba ekonomske rasti je, da bodo lahko revni živeli kot bogati, bogati pa kot oligarhi. Toda že smo prestopili fizične zmožnosti planeta, ki nas vzdržuje. Podnebne spremembe, izguba rodovitnih tal, propad habitatov in različnih vrst, morje iz plastike, uničevanje žuželk: vse to so posledice naraščajoče potrošnje. Obljube zasebnega luksuza za vsakogar ni mogoče doseči: za kaj takega nimamo niti fizičnega niti ekološkega prostora.

Toda rast se mora nadaljevati: to je povsod politični imperativ. In svoje okuse moramo temu ustrezno prilagoditi. Oglaševanje v imenu avtonomije in izbire uporablja  najnovejše ugotovitve iz nevroznanosti, da bi zaobšlo naše obrambne mehanizme. Tisti, ki bi se želeli upreti, morajo biti, kot »divjaki« v Krasnem novem svetu (Brave New World, 1931), utišani – v tem primeru s strani medijev.

Z vsako generacijo se temelj normalizirane potrošnje premakne. Pred tridesetimi leti je bilo smešno kupovati ustekleničeno vodo, kjer je bilo v izobilju čiste vode iz pipe. Danes po vsem svetu porabimo milijon plastičnih steklenic na minuto.

Vsak petek je »črni petek«, vsak božič bolj grozljiv festival uničenja. Ob izdelkih kot so snežne savne, prenosni hladilniki za lubenice in pametni telefoni za pse, ki nas vabijo, da z njimi napolnimo svoja življenja, gre moja #extremecivilisation (#ekstremnacivilizacija) nagrada izdelku PancakeBot: 3D tiskalniku za palačinke, ki vam omogoča, da vsak dan za zajtrk pojeste Mono Liso, Taj Mahal ali zadnjico vašega psa. V praksi vam bo v kuhinji kak teden v napoto, dokler se ne boste odločili, da zanj nimate prostora. Za tovrstno šaro uničujemo živi planet in svoje lastne možnosti za preživetje. Vse se mora prodati.

Obstaja obljuba, da lahko z zelenim potrošništvom preživetje planeta uskladimo z nenehno rastjo. Toda vrsta raziskav razkriva, da med ekološkim odtisom ljudi, ki jim je mar in ljudmi, ki jim ni, ni bistvene razlike. Nedavni članek objavljen v reviji »Environment and Behavior« (Okolje in vedenje) pravi, da tisti, ki se identificirajo kot zavedni potrošniki, porabijo več energije in ogljika kot tisti, ki se ne.

Zakaj? Ker je okoljska ozaveščenost praviloma višja med bogatimi ljudmi. Ni odnos tisti, ki vodi naš vpliv na planet, ampak dohodek. Bogatejši kot smo, večji je naš odtis, ne glede na naše dobre namere. Raziskava je ugotovila, da se tisti, ki se imajo za zelene potrošnike, v glavnem osredotočajo na vedenje, ki ima »relativno malo koristi«.

Poznam ljudi, ki pikolovsko reciklirajo, hranijo plastične vrečke, skrbno merijo vodo v grelnikih vode, nato pa gredo na počitnice na Karibe in vsak morebiten ekološki prihranek postoterjeno zavržejo. Prišel sem do spoznanja, da jim recikliranje daje dovoljenje za njihove čezoceanske polete – ljudi prepričuje, da so ekološko ozaveščeni in jim tako omogoča, da spregledajo svoj večji vpliv.

Nič od tega ne pomeni, da ne bi smeli poskušati zmanjšati svojega ekološkega odtisa, vendar se moramo ob tem zavedati omejitev tovrstnih praks. Naše vedenje v sistemu ne more spremeniti rezultatov sistema. Spremeniti se mora sam sistem.

Raziskave Oxfama kažejo, da najbogatejši 1% svetovnega prebivalstva (če ima vaše gospodinjstvo dohodke v višini 70 000 funtov (prib. 78 000€) ali več, to pomeni, da spadate v to skupino) proizvede približno 175-krat več ogljika kot najrevnejših 10%. Kako se lahko v svetu, v katerem bi si naj vsi prizadevali za visoke dohodke, izognemo spremeniti Zemljo, od katere je odvisna vsa blaginja, v kroglo prahu?

Ekonomisti nam pravijo, da lahko to dosežemo z ločitvijo gospodarske rasti od uporabe materialov. Torej, kako dobro nam gre to od rok? V članku objavljenem v reviji »Plos One« ugotavljajo, da čeprav se je v nekaterih državah zgodila relativna tovrstna ločitev, »v zadnjih 50 letih ni nobena država dosegla absolutne ločitve«. To pomeni, da se količina materialov in energije, ki je povezana z vsakim povečanjem BDP-ja lahko sicer zmanjša, vendar pa, ker rast presega učinkovitost, se celotna poraba virov še naprej povečuje. Še pomembneje, kot razkriva prispevek je, da je zaradi fizičnih omejitev učinkovitosti, tako absolutna kot relativna ločitev od uporabe temeljnih virov dolgoročno nemogoča.

Svetovna stopnja rasti za 3% na leto pomeni, da se velikost svetovnega gospodarstva podvoji vsakih 24 let. Zato se okoljske krize pospešujejo s takšno stopnjo. Toda načrt je zagotoviti, da se podvaja znova in znova v neskončnost. V prizadevanjih za zaščito živega sveta pred vrtincem uničenja verjamemo, da se borimo proti korporacijam in vladam ter splošni neumnosti človeštva, vendar so to le zastopniki resničnega problema: večne rasti na planetu, ki ne raste.

Tisti, ki upravičujejo ta sistem vztrajajo, da je gospodarska rast bistvena za zmanjševanje revščine. Toda članek v reviji World Economic Review ugotavlja, da najrevnejših 60% svetovnega prebivalstva prejme le 5% dodatnega dohodka, ki ga ustvarja naraščajoči BDP. Posledično je za vsako zmanjšanje revščine v višini 1 ameriškega dolarja potrebnih 111$ (94€). Po trenutnih trendih bi za to, da bi vsem lahko zagotovili prihodek 5$ na dan, potrebovali 200 let. Do te točke bi povprečni dohodek na prebivalca dosegel 1 milijon dolarjev letno, gospodarstvo pa bi bilo 175-krat večje kot je danes. To ni formula za zmanjševanje revščine, to je formula za uničenje vsega in vsakogar.

Ko boste slišali, da ima nekaj ekonomski smisel, to pomeni, da je v nasprotju z zdravo pametjo. Ti razumni moški in ženske, ki vodijo finančne organizacije in centralne banke in ki vidijo neskončno rast potrošnje kot normalno in nujno, niso pri pameti: zato, da bi ohranili niz nekih številk, ki imajo zelo malo povezave s splošno blaginjo, uničujemo čudesa živega sveta in blaginjo prihodnjih generacij.

Zeleno potrošništvo, ločevanje uporabe virov od rasti, trajnostna rast: vse to so iluzije, zasnovane, da bi opravičile ekonomski model, ki nas vodi v katastrofo. Sedanji sistem, ki temelji na zasebnem razkošju in javni bedi, nas bo vse osiromašil: v tem modelu sta luksuz in pomanjkanje zver z dvema glavama.

Potrebujemo drugačen sistem, ki ne bo temeljil na ekonomskih abstrakcijah, temveč na fizičnih dejstvih, ki določajo parametre, s katerimi lahko ocenjujemo njegovo zdravje. Graditi moramo svet, v katerem je rast nepotrebna, svet zasebne zadostnosti in javnega razkošja. Moramo ga uresničiti, preden nas v to prisili katastrofa.

George Monbiot

Vir: https://www.theguardian.com/commentisfree/2017/nov/22/black-friday-consumption-killing-planet-growth

Kratka zgodovina sreče: kako je Amerika izgubila sled za dobrim življenjem in kje jo lahko ponovno najde

Desetletja so nas učili, da sta gospodarska rast in nakupovanje ključ do sreče – medtem pa smo vse bolj uničevali naš planet. Dobra novica je, da obstaja boljša pot do sreče: začne se s smiselnim delom, z ljubečimi odnosi in cvetočo naravo.

V preteklih sto letih smo glede pomena sreče postali zelo zmedeni. Kar ni tako majhna stvar. Kako definiramo srečo namreč usmerja to kaj počnemo, kaj smo pripravljeni žrtvovati in kako zapravljamo naš časa in denar.

Ta zmeda ni nastala iz danes na jutri. Oglaševalci zapravljajo milijarde za iluzijo, da nam bo več dobrin prineslo srečo. In politiki vseh političnih barv – še posebej tisti, ki so povezani s poslovnimi interesi – širijo sporočilo, da gospodarska rast vodi v blaginjo. Te lažne obljube spodkopavajo pogoje, ki bi lahko vodili k trajnostni sreči.

Trajnostna sreča temelji na zdravi naravi in živahni ter pravični družbi. Je oblika sreče, ki preživi dobre in slabe čase, saj je temelj osnovnih potreb in teženj vsakega človeka. Tega ne moremo doseči na hitro. Trajnostne sreče ne moremo doseči na račun drugih.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča dosegljiva in je na voljo vsakemu, pri tem pa nam ni treba oškodovati našega planeta. Začne se z zagotavljanjem osnovne materialne varnosti vseh ljudi. Za srečo ni potrebno veliko več od tega, še posebej pa ne še več materialnih dobrin.

Izkaže se, da nam planeta ni treba izčrpati, saj nas to hitro proizvajanje materialnih dobrin ne bo osrečilo. Ni treba, da ljudje delajo v izkoriščevalskih delovnih pogojih, kjer proizvajajo poceni dobrine, ki bi naj zadovoljile naš neskončen apetit po posedovanju. Ne potrebujemo niti gospodarske rasti, čeprav nekatere oblike rasti ne škodijo.

Raziskave so pokazale, da trajnostno srečo črpamo iz drugih virov. Potrebujemo ljubeče odnose, cvetočo naravo in človeške skupnosti, priložnosti za smiselno delo in nekaj preprostih praks kot je hvaležnost. S to definicijo trajnostne sreče lahko imamo resnično vse.

Kratka zgodovina ameriškega stila sreče

Združenim državam Amerike ni vedno vladala potrošnja. Nacionalna obsedenost je postala šele na začetku dvajsetih let dvajsetega stoletja, ko je poslovne voditelje začelo skrbeti, da so Američani potešili svoj apetit po strojih in potrošniških dobrinah. Direktorji podjetij in poslovnim interesom naklonjeni politiki so menili, da če se bodo ljudje odločili svoj čas preživljati tako, da uživajo življenje namesto da bi vse več delali in nakupovali, bo gospodarstvo zastalo.

Tako je oglaševalska industrija združila moči s Freudovskimi psihologi, da bi kanalizirali naše želje – univerzalne želje po ugledu, ljubezni in samozavesti so povezali z novim »evangelijem potrošništva«.

»Želje so skoraj nenasitne,« je v gospodarskem poročilu, objavljenem nekaj mesecev pred zlomom newyorške borze leta 1929, trdil ameriški predsednik Herbert Hoover. »Ko potešimo eno željo, naredimo prostor drugi … Pred nami je brezmejno polje; obstajajo  nove želje, ki bodo takoj ko jih potešimo, v neskončno dajale prostor novim … z oglaševanjem in drugimi promocijskimi sredstvi, z znanstvenimi izsledki, z natančno vnaprej načrtovano potrošnjo, se je proizvodnja opazno povečala… zdi se, da lahko s povečano dejavnostjo nadaljujemo.«

Sodobna oglaševalska industrija je sistematično spremenila naša prepričanja o sreči. Freudovski psihoanalitik Ernest Dichter je eden tistih, ki so združili moči z oglaševalsko industrijo. Dejal je: »Do neke mere moramo človeške potrebe in želje nenehno razvnemati.«

Njihova strategija je bila uspešna. Danes so tablični računalniki iPad, pravšnji dopust ali najnovejše superge postali predpogoj za spoštovanje. Nekatere znamke piva so sinonim za prijateljstvo in občutek pripadnosti skupnosti. Prevelika hiša kaže na status in je dokaz našega zaslužka in sposobnosti, da lahko poskrbimo za družino. To vse so seveda le oglaševalske ideje, ki s tem, ko kupujemo več kot potrebujemo, njihovim strankam prinašajo dobiček.

Vendar pa ima vso to nakupovanje resne posledice. Danes so v povprečju hiše na osebo dvakrat večje, kot so bile pred štiridesetimi leti. Breme dolgov za nekaj dodatnih sob in nadstandardne opreme se odplačuje desetletja. Nekateri postanejo odvisni od občutkov, ki jih doživljajo ob velikih nakupih, a prvotna zanesenost hitro doseže vrhunec in izgine. Dolg, nadure v službi, ki so potrebne za njegovo odplačevanje in posledično več časa, ki ga preživimo ločeni od prijateljev in družine, se vleče v neskončnost.

Izčrpani zaradi dolgih delavnikov in vožnje na delo ter nazaj domov, se ljudje pričnejo spraševati, kaj se je zgodilo s pravo srečo. Oglaševalci takoj najdejo odgovor: le še več morate zapraviti za lepotne operacije, zdravila proti depresiji ali za novi avto. V ZDA povprečen otrok vidi na televiziji dnevno od 50 do 70 oglasov. Povprečen odrasel človek vidi 60 minut oglasov na dan.

Za revne delavce, za tiste z omejenimi prihodki in za nezaposlene, so oglaševane dobrine, ki naj bi prinašale srečo, velikokrat izven dosega, kar lažne obljube oglaševalcev spreminja v kruto šalo. Za ljudi vseh dohodkovnih razredov, a še posebej za revne, oglaševanje postane nenehen opomnik, da nimajo tega, kar imajo drugi –  in s tem tudi dobrega življenja.

Medijski strokovnjak George Gerbner je dejal: »Tisti, ki pripovedujejo zgodbe o kulturi, resnično vladajo človeškemu vedenju. To so bili včasih starši, šola, cerkev, skupnost. Sedaj je to kopica globalnih konglomeratov, ki nimajo česa povedati, a veliko za prodati.«

Oglaševalci so pogovor o virih izpolnitve in veselja kolonizirali in proizvedli mentaliteto potrošniške kulture.

Plačevanje cene za poceni dobrine

Delavci, ki naše dobrine proizvajajo in distribuirajo, so med tistimi, ki plačujejo ceno za naš potrošniški način življenja. Ko ljudem primanjkuj denarja, a jim prigovarjajo, da je več materialnih dobrin ključno za njihovo srečo, postanejo nizke cene poglavitne. Veliki trgovinski centri, ki zbijajo cene tako, da svojim zaposlenim plačujejo minimalne plače, lokalne trgovine poženejo v bankrot.

Proizvodnji delavci se proti svoji volji znajdejo v dirki do dna za najnižjo plačo. Če so plače in varnostni standardi kje drugje nižji ali če delavci začnejo organizirati sindikat, se delodajalci enostavno preselijo.

Zaradi velikega ekološkega bremena proizvodnje vseh dobrin, trpijo tudi nečloveška življenja. Nedavna raziskava objavljena v reviji Science ugotavlja, da človeška dejavnost povzroča tisočkrat hitrejšo izumiranje vrst, kot je to običajno po naravni poti. Industrijske kemikalije se pojavljajo v telesih morskih sesalcev na Arktiki – in tudi v naših telesih. V Tihem oceanu kroži kopica plastičnih odpadkov, ki zastruplja vse prostoživeče živali in rastline v prehranjevalni verigi. Najbolj zaskrbljujoči pa so učinki kurjenja velikih količin fosilnih goriv in krčenja ter sežiganja gozdov. Ogljik, ki prežema ozračje, spreminja oceane v kislino in pregreva planet. Podnebne spremembe grozijo našim obalam, zalogam hrane in virom pitne vode ter povečujejo gozdne požare in hude nevihte.

Rast ne prinaša več sreče

Večja potrošnja bi nam naj kot posameznikom prinesla več sreče, hkrati pa bi naj gospodarska rast prinesla blaginjo tudi družbi kot celoti.

Povojno obdobje je bilo smatrano kot gospodarska zgodba o uspehu. Še posebej v šestdesetih in sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je bil čas, ko se je veliko ljudi rešilo revščine in razlika med revnimi in bogatimi je bila veliko manjša kot je danes. Gospodarska rast, merjena z bruto domačim proizvodom (BDP), je enakomerno rasla.

Toda BDP je nezanesljiva mera. Meri gospodarsko dejavnost, a se ne ozira na to ali gre za izboljšave ali ne. Izkopljete dnevni kop in prodajate kovine, minerale ali premog in BDP se vam bo zahvalil – tudi če s tem onesnažujete pitno vodo tisočih ljudi. Na svojem vrtu pridelujete svežo hrano, jo delite s prijatelji in z lokalnim zavetiščem za brezdomce, ste zdravi in srečni in BDP se ne bo premaknil nikamor.

Indikator pravega (resničnega) napredka (GPI) po drugi strani meri vsesplošno blaginjo. Od celote odšteva škodljive stvari kot so kriminal, bolezni, izguba kmetovalnih površin, upad kvalitete vode in dodaja prispevke gospodarstvu, ki jih BDP ne upošteva, kot je neplačano delo doma in prostovoljno delo v skupnosti.

Do leta 1979 sta v ZDA tako BDP kot GPI bolj ali manj rasla skupaj. Po leta 1979 pa je prišlo do spremembe. BDP je še naprej naraščal, medtem ko je GPI obstal. Vedno več našega časa in virov je bilo vloženega v gospodarsko rast, vendar ta ni več prinašala sreče, še posebej tistim, ki so ostali revni.

Zakaj je gospodarstvo še naprej raslo, medtem ko je blaginja stagnirala?

Ida Kubiszewski in njeni sodelavci v prispevku revije Ecological Economics pravijo, da je krivec za to »dvig dohodkovne neenakosti, skupaj z okoljskimi in družbenimi stroški, ki so rasli hitreje kot koristi, ki jih imamo od porabe«.

Z drugimi besedami: v zameno za čas, denar in naravne vire, ki jih izrabljamo, ne dobimo veliko sreče – koristi pa gredo večinoma tistim na vrhu.

Kaj se je spremenilo? Med drugim, sedaj sporazumi o prosti trgovini in korporacijam naklonjene vlade omogočajo transnacionalnim korporacijam, da selijo svojo proizvodnjo v dele sveta z najnižjo plačo in z najmanj predpisi, ki bi ščitili delavce in okoljsko varnost. Ta strategija omogoča nizke cene. Hkrati pa korporacijam omogoča, da znižajo število dobrih delovnih mest in izkoriščajo delavce tako doma kot v tujini. Nizke plače in izkoriščanje kmetov v ZDA, številni požari v tovarnah in rušenje tekstilne tovarne Rana Plaza v Bangladešu, samomori zaposlenih v tovarnah na Kitajskem, ki izdelujejo Applove izdelke in krvavi diamanti iz Konga, je le nekaj primerov visoke cene, ki jo plačujejo tisti, ki izdelujejo naše dobrine.

Produktivnost je v povojnem obdobju naraščala, še posebej z vpeljavo računalnikov in robotike. Danes v eni delavski uri proizvedemo več kot kadar koli. Povečan dobiček iz te produktivnosti bi lahko v obliki višjih plač ali manj dela za isto plačilo, delili z delavci. Ali pa bi lahko obdavčili dobičke, da bi financirali višjo izobrazbo, nadgradnjo infrastrukture, hitrejši transportni sistem, prehod na zeleno ekonomijo ali številne druge stvari, ki bi povečale trajnostno srečo. Namesto tega pa so podjetja povečano produktivnost izrabila za odpuščanje delavcev, direktorjem ponujala velike nagrade, kupovala druga podjetja in bogatim delničarjem izplačevala velike donose. Milijarde so zapravila za lobiste in prispevke za volilne kampanje, ki so jim zagotovila naklonjene zakone, nižje davke in manj regulacije ter ugodne trgovinske sporazume. Delavske organizacije nimajo več dovolj moči, da bi se lahko pogajale o deležu povečanega dobička. Od sedemdesetih let dvajsetega stoletja plače stagnirajo, medtem ko sta dohodek in premoženje 1 odstotka najbogatejših – še posebej pa 0,1 odstotka najbogatejših – poletela v višave.

Zmanjšana kakovost življenja

Prevlada tega, na dobičku temelječega gospodarstva, spodkopava našo kakovost življenja.

Da lahko v času stagnacije plač in brezbrižnosti vladne kako shajajo, Američani delajo vse več in več. Tisti na dnu dohodkovne lestve, še posebej starši samohranilci, pogosto delajo dve ali tri službe, da lahko shajajo in veliko jih živi v revščini, čeprav so zaposleni s polnim delovnim časom. S toliko dela (in dolgo vožnjo na delo), kdo ima sploh še čas biti srečen?

Ta oblika korporacijskega potrošništva povečuje neenakost in spodkopava družinsko življenje ter hlasta naravne vire našega planeta. Vrhovi gora so razstreljeni, gozdovi spremenjeni v dnevne kope naftnega peska, obdelovalne površine spremenjene v plinska polja in nakupovalna središča. Naš planet ima meje – kar tisti, ki pridigajo o neskončni gospodarski rasti velikokrat spregledajo. V naših vodovodih sistemih imamo zdaj industrijske kemikalije, imamo suše s peščenimi viharji, zakisane oceane, umirajoče kolonije čebel, topi se polarni led in pretijo nam ogromni hurikani ter ognjeni viharji. Obstaja pregovor: »Če mama ni srečna, potem ni srečen nihče.« In mati Zemlja ni srečna.

Veliko ljudi je seveda glede teh problemov zaskrbljenih. Vendar navadni ljudje nimajo virov, da bi pritegnili pozornost izvoljenih predstavnikov, ki morajo, da lahko vodijo nacionalne kampanje, zbrati milijone dolarjev. Nedavna raziskava dveh uglednih akademikov, objavljena v jesenski izdaji revije Perspectives in Politics leta 2014, potrjuje, da so ZDA postale oligarhija. Raziskava je pokazala, da stališča navadnih ljudi in njihovih interesnih skupin tako rekoč nimajo vpliva na politiko. Gospodarske elite in organizacije, ki predstavljajo poslovne interese, pa imajo »občuten neodvisen vpliv« na vladne politike.

Tako neenakost spodkopava trajnostno srečo. Obljuba, da več dobrin prinaša srečo, se izkaže za lažno. Prav tako napačna je trditev, da plima gospodarske rasti »dviguje vse čolne«.

Kje lahko torej sedaj najdemo trajnostno srečo?

Če gospodarska rast in potrošništvo nista recepta za trajnostno srečo, kaj torej je?

Trajnostna sreča je oblika resnične blaginje – ni le bežen občutek ugodja ali začasno spodbujanje ega. Je namreč trajna, ker se dotika naših najbolj avtentičnih aspiracij in vključuje gradnjo odnosov in praks, ki nas podpirajo tako v dobrih kot slabih časih.

Trajnostna sreča je zgrajena na skupnosti, v kateri se ljudje medsebojno podpirajo. Raste iz spoznanja, da je naša blaginja povezana s sosedovo. Ko vemo, da lahko v težkih časih računamo na pomoč drugih, da obstaja prostor za vsakogar in da lahko smiselno prispevamo ter nas za to cenijo, imamo temelje za trajnostno srečo.

In trajnostna sreča raste iz zdrave Zemlje. Na zelo osnovni ravni se moramo zavedati, da vsak požirek vode, vsak vdih zraka, hrana, ki raste iz prsti ali pride iz vode – vse to je mogoče zaradi živih ekosistemov planeta. Trajnostna sreča pa gre še globlje, zahteva slavljenje naravnega sveta tudi ko od njega nimamo neposredne koristi.

Dobra novica je, da je trajnostna sreča skladna z zdravim okoljem, pravičnim svetom in našo lastno izpopolnitvijo. Pa še nalezljiva je – dobrine, ki ustvarjajo blaginjo enemu, so po navadi dobre tudi za druge in za vse življenje.

Trajnostna sreča je mogoča – vendar je veliko odvisno od odločitev, ki jih sprejmemo kot posamezniki in družba. Začnemo lahko tako, da: 1) naredimo konec razlogom za travme in podpremo njihovo zdravljenje, 2) gradimo gospodarsko in družbeno pravičnost, 3) cenimo prispevke drug drugega, 4) varujemo integriteto naravnega sveta in 5) razvijamo prakse, ki podpirajo našo lastno blaginjo.

  1. Naredimo konec travmam

Kot v Hipokratovi prisegi narekuje zdrava pamet, lahko začnemo, da ne škodujemo drugim.

V življenju se bomo neizogibno srečali s kakšno bolečino: konec zveze, smrt ljube osebe ali brezposelnost. S podporo prijateljev in družine si opomoremo in nadaljujemo svojo pot.

Vendar obstajajo travme, ki trajajo vse življenje in lahko prizadenejo celo več generacij. Veliko jih je mogoče preprečiti.

Vojni veterani trpijo za visoko stopnjo posttravmatske stresne motnje (PTSM). Po podatkih Oddelka za vojne veterane, ima 30 odstotkov tistih, ki so se vrnili iz Afganistana ali Iraka ter se zdravijo v bolnišnicah za vonje veterane, PTSM. Trpijo tudi njihovi otroci in so bolj nagnjeni k anksioznim motnjam ali depresiji.

Spolno nasilje je še en razlog za veliko število travmatiziranih ljudi. Po ocenah bo ena od petih žensk v življenju posiljena. Tretjina posiljenih bo trpela za PTSM. Trikrat bolj bodo tudi nagnjene k depresiji.

Podatki ameriškega ministrstva za zdravje in socialo navajajo, da na leto samo v ZDA utrpi spolno in fizično nasilje približno 700 000 otrok. Nesorazmerno otroci trpijo tudi zaradi revščine, kar prav tako povzroča trajno travmo.

Glede na raziskavo, ki jo v reviji Psychology Today citira dr. Monice Williams, obstajajo tudi prepletajoče travme, ki jih povzročijo generacije izločanja, gospodarskega nereda in nasilja nad temnopoltimi ljudmi, ki zaradi nenehnega rasizma doživljajo višje stopnje PTSM.

Najpomembnejše pri ustvarjanju srečnejšega sveta je, da končamo vojne, zlorabe in izključenosti, ki so viri nenehnih travm in da podpremo zdravljenje prizadetih.

  1. Ustvarjanje pravičnosti

Stres je lahko zdrav, vendar le, če je prave oblike. Kratkotrajni stres izboljšuje spomin in mentalno delovanje. Kronični stres, še posebej stres, ki ga povzročijo dogodki nad katerimi imamo le malo nadzora, pa povečuje tveganja za srčne bolezni in celo smrt. Whitehallova raziskava – slavna raziskava iz 20. stoletja o vzrokih smrti in bolezni med britanskimi vladnimi uslužbenci – je pokazala, da so imeli delavci z nižjim statusom, tudi ko so upoštevali druge stresne dejavnike povezane s statusom, trikrat večjo stopnjo smrtnosti kot tisti na višjih položajih. Še več, škoda, ki jo je povzročila neenakost, je presegala meje delovnega mesta. Epidemiolog Richard Wilkinson je pokazal, da imajo tisti, ki živijo v neenakih družbah, veliko višje stopnje duševnih bolezni, umorov in najstniških nosečnosti.

Če torej želimo bolj zdrava in srečna življenja, potrebujemo bolj pravično družbo – tako v gospodarskem smislu kot v smislu opolnomočenja naših lastnih življenj.

  1. Cenimo vsak prispevek

Najbrž je proti intuitivno, vendar trajnostna sreča prihaja od tega kar dajemo, ne od tega kar vzamemo ali imamo. Ljudje, ki v življenju najdejo svoje edinstveno poslanstvo in so ga sposobni deliti z drugim, so po navadi najsrečnejši.

Cameron Anderson, profesor na Haasovi poslovni šoli na univerzi v Kaliforniji, Berkeley, je v reviji Psychology Science objavil študijo, ki je pokazala, da je pridobiti spoštovanje in občudovanje naših vrstnikov pomembnejše od imetja. »Za srečo ne rabiš bogastva, temveč občutek, da si koristen član svoje družbe,« pravi Anderson. »Oseba pridobi v skupini visok status z vpletenostjo v dejavnosti, radodarnostjo in s samožrtvovanjem za višje dobro.«

Tudi raziskava, ki jo je v reviji Yes! Magazine citirala Stacey Kennelly prikazuje, da se naša sreča poveča, ko nas vrstniki spoštujejo, ni pa nujno, da se poveča z višjim dohodkom ali večjim premoženjem.

Politično angažirani študentje so srečnejši, pravi raziskava profesorja Tima Kasserja. »Političen aktivizem je povezan s pozitivnejšimi čustvi, bolj zadovoljnim življenjem in občutki večje svobode, sposobnosti in povezanosti z drugimi,« je v članku »Making a difference makes you happy« (Vplivati na spremembe nas osrečuje) povedal za revijo YES! Magazine.

  1. Zavarujmo integriteto naravnega sveta

Narava nam ne prinaša le sreče, omogoča nam samo življenje in varovanje njene integritete pripomore k trajnostni sreči.

Iti v naravo izboljša naš občutek dobrega počutja, še posebej pa je to pomembno za otroke. Prednosti, ki ji prinaša so zmanjševanje stresa, izboljšanje zdravja, večja kreativnost in boljša koncentracija, je za revijo Monitor on Psychology povedala Amy Novotney.

Iluzija, da smo ljudje ločeni od žive Zemlje, se končno umika razumevanju, da je naša usoda povezana z usodo našega planeta, od katerega smo vsi odvisni. Naš trud, da bi zavarovali in obnovili ekosisteme, bo poplačan s čisto vodo, zdravo hrano, stabilnim podnebjem in boljšimi možnostmi za trajnostno srečo tudi za prihodnje generacije.

  1. Razvijajmo prakse, ki spodbujajo našo lastno blaginjo

Egalitarna družba, ki varuje naravo, zmanjšuje možnost vojne, rasizma in zlorab ter pozdravlja izražanje edinstvenih sposobnosti posameznika, nudi temelje trajnostni sreči. Vendar nam ni treba čakati, da se bo svet spremenil. Da spodbudimo svojo trajnostno srečo, so stvari, ki jih lahko naredimo že doma.

Gibanje je veliko boljše zdravilo, kot pa predpisana zdravila, ki jih jemljemo za vsako malenkost. Glede na raziskave, ki jih navajajo na Ameriškem kolidžu za športno medicino, je pretirano sedenje za zdravje ravno tako nevarno kot kajenje. Redna zmerna telovadba ne le da zmanjša tveganje srčnih in sladkornih bolezni ter kapi, temveč nas tudi osrečuje in velikokrat obvladuje depresijo ravno tako učinkovito, kot predpisana zdravila proti depresiji. In je veliko cenejša ter vsi stranski učinki so dobri.

Lahko razvijemo tudi hvaležnost in se naučimo pozornosti.

Nekateri izmed najsrečnejših ljudi so preživeli težke bolezni ali druge velike življenjske izzive in se tako začeli zavedati izbir, ki jih sprejemajo glede svojega končnega življenja. Nekaj je na soočenju z možnostjo konca življenja, kar vnese novo perspektivo na dragocene izbire o tem, kako bomo preživeli preostanek naših dni.

Viktor E. Frankl je zapisal: »Človeku je lahko odvzeto vse, razen ene stvari: zadnje od človekovih svobod – da izbere svoj odnos v katerikoli situaciji, da izbere svoj lasten način«.

Ponoven zagon globalne sreče

Neskončna rast in brezmejna potrošnja kot cilja naših življenj, izgubljata svoj lesk, saj veliko ljudi išče boljše poti do sreče. Novi pristopi so začeli osvajati svet.

»Buen vivir«

Ideja dobrega življenja (buen vivir) izhaja iz domorodnih predelov Južne Amerike. Pri tem načinu mišljenja, blaginja ne izvira le iz posameznikovega zasledovanja sreče. Izvira iz tega, da smo del živahnega sveta, ki vključuje tako človeške kot naravne skupnosti. Namesto da služimo gospodarstvu, gospodarstvo obstaja, da služi nam. Tukaj smo, da s svojimi družinami živimo dobro in srečo bomo našli v odnosih spoštovanja in vzajemnosti s sosedi in z našo ekološko soseščino.

To je seveda radikalen preobrat od ciljev gospodarske rasti, h kateri strmi družba in ki jo promovirajo tako liberalni kot konzervativni politični voditelji. Namesto, da vidimo naravo in človeško delo kot vložek v proizvodnji stroj, ki mu pravimo gospodarstvo, ta vidik cilja na vzpodbujanje etičnega upravljanja in pozornosti do interesov naših zanamcev sedem generacij v prihodnost, hvaležnost za to, kar imamo – skupaj z zavedanjem, da imamo vse kar potrebujemo – in priznavanje pravic vsega živega.

»Buen vivir« je sedaj vpisan v ustavo Bolivije in Ekvadorja. Ta način dela je navdihnil pristop ljudi do podnebne krize in je, še posebej v Latinski Ameriki, postal temelj mednarodnih razprav.

Bruto nacionalna sreča Butana

Leta 1972, kmalu po svojem vzponu na oblast, je mladi butanski kralj Jigme Singye Wangchuck razglasil, da ga bolj zanima bruto nacionalna sreča kot pa bruto domači proizvod. Ta izjava je sprožila raziskave in preiskave ocenjevanja, ki so temeljile na edinstveni kulturi in vrednotah Butana, tako da bi srečo lahko uporabili kot merilo za oblikovanje politik v tej majhni azijski državi. Bruto nacionalna sreča, kot jo definira Butan, vključuje psihološko dobro počutje, zdravje, izobrazbo, razpolaganje s časom, kulturno raznolikost in prožnost, dobro vodenje države, vitalnost skupnosti, ekološko raznolikost in prožnost ter življenjski standard.

Butan je sklenil, da bo njegovo vodilo osredotočanje na blaginjo ljudi, ne pa sledenje smernicam, ki so v interesu globalnih gospodarskih sil. Butan se je na primer odločil, da ne bo pristopil k Svetovni trgovinski organizaciji (WTO), saj je prišel do spoznanja, da bi ta poteza spodkopala srečo in blaginjo ljudi.

»Če bi se Butan pridružil WTO, bi se s tem odpovedal pravici odločanja o tem, kdo sodeluje v določanju in doseganju sreče Butancev in jo predal zunanjim silam. Z drugimi besedami, Butan bi svojo suverenost predal tržnim silam in močem, ki prevladujejo na tržišču,« je povedal Mark Mancall, profesor zgodovine na univerzi Stanford.

Ideja Butana, da bi morala biti sreča tista, ki meri napredek in ne rast, se širi. Generalna skupščina OZN je junija 2011 sprejela resolucijo Butana, ki poziva druge narode, da postavijo srečo in blaginjo za osnovni temelj svojega razvoja in da razvijejo kazalce, s katerimi bodo lahko merili blaginjo svojih prebivalcev.

Gibanje za srečno življenje v ZDA

Ameriški zvezni državi Maryland in Vermont srečo merita z indikatorjem pravega (resničnega) napredka. Med drugim upoštevata prednosti, ki jih prinašajo prostovoljno delo, delo opravljeno v domačem gospodinjstvu, učni uspeh in funkcionalne avtoceste in ceste, hkrati pa od tega odštevata stvari kot sta kriminaliteta in izčrpavanje neobnovljivih energijskih virov.  Z meritvijo vseh teh in drugih dejavnikov, dobimo bolj celovito sliko resnične blaginje.

John deGraaf, soustanovitelj organizacije Happiness Alliance (Zavezništvo za srečo), je povedal: »Če bi na vse skupaj gledali bolj holistično, torej na podlagi zdravja, povezav v skupnosti, umestnosti in kulture, okolja, bi državo vodili drugače. Razumeli bi, da so ljudje uspešnejši v egalitarnih družbah, v družbah, ki bolj uravnoteženo razpolagajo s časom – imajo krajši delovni čas in si delijo delo, družbe, ki imajo močne socialne varnostne mreže, da se ljudje počutijo bolj varne. Tako bi imeli večje zaupanje v vlado in sočloveka.«

Morda se nam kot posameznikom in še posebej za vlade in Generalno skupščino zdi prizadevanje za srečo neresno. Vendar pomislimo na Thomasa Jeffersona, ki je vztrajal, da v Deklaracijo o neodvisnosti ob življenju in svobodi vključimo tudi »sledenje sreči« ne pa recimo »lastnini«. Jefferson je bil pod velikim vplivom grškega pojma »eudaimonia« (blaginja), ki se ne na naša na bežne užitke, temveč na tisto, kar je bistveno pri tem kaj pomeni biti človek – z drugimi besedami, človeško dostojanstvo.

V tem smislu trajnostna sreča sploh ni neresna zadeva. Na svetu ni dovolj virov, da bi vsem omogočali potrošniški življenjski slog. Vendar lahko imamo s premišljenimi izbirami svet, v katerem bo vsak izmed nas živel dostojno.

Tisti, ki živijo v izobilju, lahko srečo dosežejo s tem, da se izogibajo ekscesni potrošnji, da se znebijo stvari, ki jih ne potrebujejo, da so hvaležni za to kar imajo, da uživajo v dobri družbi tistih, ki jih imajo radi in da varujejo naravo.

Za tiste, ki nimajo dovolj sredstev, da bi poskrbeli zase in za svoje družine, bi povečanje dostopa do virov lahko pripomoglo k resničnemu izboljšanju blaginje.

Kot celota lahko dosežemo marsikaj. Pravičnejši svet spodbuja zaupanje, povečuje zmožnost, da delamo skupaj in tako rešujemo velike težave našega časa. To pomeni svet z manj kriminala, manj bolezni, manj korupcije in manj odpadkov. In to je svet, v katerem je poraba naravnih virov, ki jih pridobimo iz Zemlje, najučinkovitejša, vendar moramo za to zagotoviti, da je – če prosto parafraziramo Gandija – naše naravno bogastvo namenjeno našim potrebam, ne pohlepu.

Načini življenja, ki se bolj osredotočajo na srečo in manj na gospodarsko rast, dopuščajo več časa za družino, skupnost in razvoj mnogih dimenzij našega življenja, za katere vemo, da prinašajo pravo srečo.

In še nekaj: V času naraščajočih nemirov, ki so povezani s spreminjanem podnebja in gospodarskim neredom, bo naš izziv, da ustvarimo pogoje, ki bi nas spodbudili, da se v težkih časih obrnemo drug k drugemu in ne drug na drugega. To bomo veliko verjetneje dosegli v bolj pravičnem svetu, v katerem se zavedamo prednosti, ki jih imamo in smo vešči odkrivati vire sreče, ki planeta nič ne stanejo, ampak so v izobilju in zastonj.

Sarah van Gelder

Sarah van Gelder je soustanoviteljica in odgovorna urednica YES! Magazine. Ta prispevek je povzet iz zbornika »Sustainable Happiness: Live Simply, Live Well, Make Difference« (Trajnostna sreča: živi preprosto, dobro in delaj razliko), ki ga je uredila Sarah van Gelder skupaj s člani revije, izšel pa je pri založbi Berrett Koehler.

Prevedla Vanesa Volk

Prevedeno v sklopu prevajalske prakse društva Zofijini ljubimci www.zofijini.net

Vir: http://www.yesmagazine.org/happiness/how-america-lost-track-of-the-good-life-and-where-to-find-it-now