Tagged: Ekologija

Zakaj še vedno ne razumete Zelenega New Deala

Prirejeni transkript:

V ameriškem kongresu so demokrati predstavili predlog z imenom »Zeleni New Deal« (Green New Deal). Gre za načrt boja proti podnebnim spremembam, med drugim s posodobitvami transportnega, električnega sistema in s preusmeritvijo na zeleno energijo, kot sta veter in sonce. Načrt predstavlja veliko dobrih predlogov, a večina med nami ni strokovnjakov za energetsko politiko in imamo glede tega veliko vprašanj. Recimo: kako bi se te ideje odnesle v praksi? Kako hitro jih lahko uresničimo? Ali so ti ukrepi dovolj, da se bomo lahko izognili prezgodnji smrti planeta? Da bi prišel do odgovorov, sem naredil, kar naredi vsak Američan, ko želi izvedeti več o določeni politični ideji. Poskusil sem to izvedeti iz medijev.

Ogledal sem si ure in ure novinarskih poročil, ki so govorila o Zelenem New Dealu, a nobeno od njih ni dejansko pojasnilo kako bi naj načrt deloval. Namesto tega so se osredotočili na politikantstvo, politične igre glede tega ali bo načrt sprejet, ali je všeč Nancy Pelosi in kaj o njem pravi (tvita) Trump. Skratka vse razen to ali dejansko gre za dobro idejo. Za tovrstno novinarsko poročanje obstaja ime. Imenuje se »taktično okvirjanje« in nas vse dela preveč cinične, da bi se lotevali reševanja velikih problemov preden bo prepozno.

Taktično okvirjanje je podobno, kot da bi iz fotografije izrezali košček podobe in se osredotočili na njega. Gre za pristop do poročanja, ki se osredotoča bolj na strategijo kot na vsebino. Tako v tem primeru, namesto, da bi se spraševali ali je ta novi predlog dobra ideja, taktično okvirjanje sprašuje ali je priljubljen, ali je lahko sprejet in kakšno vlogo bo igral na naslednjih volitvah. Razprava se osredotoča na igralce in posledice za njih ter za njihove politične kariere, ne pa na samo politično idejo ali njeno sposobnost, da razreši neki problem.

Kathleen Hall Jamieson je direktorica Annenbergovega centra za javne politike (Annenberg Public Policy Center (APPC)) in je skovala izraz taktično okvirjanje. Trdi, da nam ta obsedenost s strategijo otežuje razumevanje velikih političnih idej: »Vprašajte se, koliko medijske pozornosti Zelenemu New Dealu vam je dejansko povedalo kaj konkretno je v njem? Verjetno se vam to, kaj Zeleni New Deal sploh je, niti ne sanja. Verjetno do neke točke razumete, da je povezan s podnebjem in podnebnimi spremembami, a verjetno kaj veliko več od tega ne veste.«

Tej ugotovitvi je težko oporekati. Poglejte samo nekatere od naslovov iz te debate: »Ali je Zeleni New Deal pametna politična poteza demokratov?«, »Zeleni New Deal razdvaja demokrate glede podnebnih sprememb«, »Sedem razlogov zakaj demokrati ne bodo uspeli sprejeti Zelenega New Deala«. V tem primeru govorimo o usodi človeštva, a je fokus še vedno na politikantstvu. Opazimo lahko, da se razpravljavci ne sprašujejo kakšen problem načrt poskuša nasloviti in ali je to zanj primerna rešitev. Tovrstno okvirjanje nas dela manj informirane, a nas hkrati dela tudi bolj cinične.

Jamiesonova in njen raziskovalni partner Joseph N. Cappella sta izvedla eksperiment, v katerem sta ljudem predstavila tri različne tipe novinarskih zgodb o volilni tekmi za župana Philadelphie. Prva skupina je dobila zgodbe, ki so se osredotočale na probleme: katere težave so kandidati poskušali rešiti in kaj so predlagali za njihovo rešitev. Druga skupina je dobila zgodbe, ki so se fokusirale na taktike: kako so kandidati poskušali pridobiti glasove, tretja skupina pa je dobila kombinacijo obojega: zgodbe, ki so se začele s taktičnim okvirjem in potem nadaljevale z diskusijo o vsebini. Rezultati so bili po pričakovanju presenetljivi.

V drugi in tretji skupini, ki sta bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so sporočila aktivirala njihov cinizem. Veliko verjetneje kot člani prve skupine so člani teh skupin dejali, da kandidati obljubljajo nekaj, česar ne morejo izpolniti ali da je situacija itak brezupna. Prav tako so se veliko manj verjetno spomnili osnovnih informacij o političnih predlogih, tudi če je to, kar so videli, vključevalo dejanske analize konkretnih politik. »Ugotovili smo, da tudi če je v sporočilu prisotna informacija dobra, jo javnost manj verjetno opazi, ker taktični okvir ustvarja pogled nanjo, ki pravi, da tega itak ne bodo izvedli, da gre pri tem samo za politikantstvo. Zaupaj raje svojemu političnemu instinktu, ki temelji na tvoji ideologij.«

Kathleen Hall Jamieson in Joseph N. Cappella sta leta 1997 o svojih ugotovitvah objavila knjigo in jo naslovila »Spirala cinizma« (Spiral of Cynicism: The Press and the Public Good). V njej trdita, da ta cinizem vztraja tudi še po tem, ko se premaknemo naprej, stran od taktičnega okvirjanja. Nekaj dni po eksperimentu so udeležence prosili, da se odzovejo na odlomek iz debate med kandidati. Tisti, ki so bili soočeni s taktičnim okvirjanjem, so se še vedno odzivali cinično. »To nam je povedalo, da je bila spodbuda v novinarskih sporočilih tako močna, da tudi ko nisi več pod neposrednim vplivom tovrstnih neposrednih spodbud, da bi bil ciničen, taktičen, volilno tekmo še vedno gledaš skozi ta očala.«

Mogoče je vaša reakcija na to: »pa kaj potem? Seveda nas gledanje novinarskih poročil dela cinične.« Toda taktično okvirjanje nam otežuje, da bi presekali ta vozel in nas sili, da na politične rešitve gledamo skozi strankarska očala. »Morda to zveni presenetljivo, a večina ljudi, večino časa v svojih odločitvah ne sledi stranki. Vendar lahko svoj občutek in občutek javnosti pripadnosti stranki aktiviramo tako, da se osredotočim na okvir, ki daje pripadnosti stranki večji pomen.«

Velik del poročil o Zelenem New Dealu se osredotoča na to, kako bi lahko na volitvah 2020 pri volivcih republikanci pridobili prednost s tem, da bi napadli ta predlog. Vse to je lahko res, a nam prav tako zastavlja dilemo: če je edino, kar volivci vedo o predlogu, da ga republikanci sovražijo, demokrati pa ljubijo, je veliko bolj verjetno, da se bodo nanj odzvali po strankarskih linijah. V okolju, v katerem novinarsko poročanje pokriva stvari skozi politikantska očala, republikanci proti demokratom, levi proti desnim, je za ljudi veliko težje najti skupne točke nekje na sredini.

Ta taktični okvir na koncu postane samouresničujoča se prerokba. Zgodbe se sporoča skozi strankarska očala tako, da skozi strankarska očala nanje tudi reagiramo, kar pripadnost strankam dela za edino kar je pomembno. »Iz nas to dela politične analitike, strokovnjake, ne pa tudi posebej dobre volivce.«

Pred nekaj tedni je Trump preko Twitterja sporočil, da bi naj Zeleni New Deal »prepovedal avtomobile, krave in vojsko«. To je bila sijajna priložnost razložiti kako bi Zeleni New Deal v resnici deloval. Da bi volivci lahko sami odločili ali je nadgradnja energetskega sistema in modernizacija našega transportnega sistema dobra ali slaba ideja. Toda novinarji so na vsak način želeli govoriti o volitvah 2020. Veliko republikancev in zmernih demokratov bi veliko tega, kar je navedenega v tem predlogu, dejansko podprli, a tega nikoli ne bomo vedeli, ker nam segmenti poročil o tem na televiziji pripovedujejo, da je to debata o socializmu.

Mogoče je res vse skupaj brezupno in mogoče smo res preveč jezni in razdvojeni, da bi bili sposobni preprečiti pretečo okoljsko katastrofo, a tega ne bomo vedeli dokler ljudje ne bodo razumeli kakšne možnosti so nam sploh na voljo. Dokler ne dobimo priložnosti, da rešitve presojamo glede na njihovo vrednost in ne glede na njihovo politično popularnost. Vzpostavili smo strukturo novinarskega poročanja, ki minimalizira možnost, da bi javnost dejansko razumela dovolj o vsebinah, da bi lahko sprejemala informirane odločitve. Bistvo političnega novinarstva bi moralo biti, da nas prebudi iz cinizma, da nas opomni na velikost problemov, s katerimi se soočamo in da nas uči kakšne so sploh naše možnosti. To je pomembna razprava, od katere je odvisen naš planet, a je tudi razprava, ki se jo diskvalificira vsakič, ko se novinarji odločijo, da se bodo osredotočili na taktike.

Carlos Maza, Vox

Vir: https://youtu.be/UpqFaf8vQfk

Več na: https://www.vox.com/energy-and-environment/2018/12/21/18144138/green-new-deal-alexandria-ocasio-cortez

Advertisements

Diderojev učinek

Leta 1765 je ruska carica Katarina Velika izvedela, da je Denis Diderot (1713 – 1784), znameniti francoski razsvetljenski filozof, pisatelj, umetnosti kritik in soustanovitelj ter glavni urednik znamenite Enciklopedije (Encyclopédie), v resnih finančnih težavah. Kot dobro znana podpornica razsvetljenskih filozofov, je nemudoma kupila njegovo zbirko knjig; vendar jo je Diderot lahko obdržal doma. Poleg tega ga je za 25 let zaposlila kot svojega knjižničarja in mu vnaprej izplačala celotno plačo.

Diderot, katerega finančno stanje ni bilo nikoli preveč dobro, je nekaj tega denarja porabil tudi za nakup čudovitega škrlatnega ogrinjala. Po določen času je prišel do ugotovitve, da njegovo skromno stanovanje ni dovolj dobro za nov kos oblačila. Da bi ta problem rešil, je najprej zamenjal tapete, potem naslonjač, mizo in tako naprej. Kmalu je zamenjal večino starih stvari z novimi in se ponovno znašel v dolgovih, hkrati pa še vedno hrepenel po novih materialnih dobrinah. (How the Diderot Effect explains why you buy things you don’t need)

Svoj »spust« v materializem je leta 1769 popisal v svojem eseju Obžalovanje za mojim starim ogrinjalom (Regrets for my Old Dressing Gown). V njem je opisal, kako je njegovo staro ogrinjalo že po videzu (npr. vidne sledi črnila in brisanja prahu s knjig) izražalo njegovo bistvo – pisateljevanje in literaturo. Z ostalimi predmeti v stanovanju je to ogrinjalo tvorilo harmonijo, četudi v revščini. Ko pa je kupil novega, se je ta harmonija porušila.

Diderojev učinek (Diderot Effect – besedno zvezo je leta 1988 skoval kanadski antropolog Grant McCraken) – torej temelji na dveh predpostavkah o naših potrošniških navadah:

– stvari, ki jih kupimo, postanejo del naše identitete in se običajno med seboj dopolnjujejo;

– če dobimo novo stvar, ki odstopa od te identitete, pa lahko sproži celo vrsto nakupov, da bi ustvarili novo harmonično celoto.

Diderot je kot filozof prišel do spoznanj, ki nam danes lahko še kako koristijo. Zdaj smo veliko globlje »potopljeni« v materializem, kot so bili ljudje Diderojevega časa. Komercializacija je tako vsesplošno prisotna in prefinjena, da sploh ne opazimo, kako nas uničuje – kot posameznike, kot družbo in celotno globalno okolje. Eden od vidnejših »obrazov« komercializacije je potrošništvo.

Proizvodna podjetja, trgovine in mediji vedo, da stvari, ki nas obkrožajo, sčasoma postanejo del naše identitete ali povedano drugače: ljudje se identificiramo s svojimi stvarmi. Zato prodajalci o izdelkih (in storitvah) ne govorijo kot o materialnih stvareh, temveč jih opisujejo oziroma reklamirajo z osebnostnimi lastnostmi – avto tako lahko izraža moč, svobodo, samozavest itd. S sodobnimi družbenimi mediji, ki jih množično uporabljamo, pa korporacije sledijo našim navadam, zanimanjem, »prijateljstvom« in nam ponujajo natanko to, kar se enostavno vklopi v našo identiteto.

A to jim ni dovolj, zato ves čas ustvarjajo, modernizirajo, prenavljajo, redizajnirajo izdelke, ki v nas sprožajo novo iskanje harmonije. Če kupimo nov telefon, moramo kupiti še celo vrsto novih predmetov (npr. ovitek, slušalke, zaščitno steklo), ki tvorijo novo celoto. Če kupimo nov štedilnik, bomo morda postopno spremenili kuhinjo ali morda kar celo stanovanje. Če kupimo nov televizor, bo morda dnevna soba kmalu postala preskromna in bomo z novimi nakupi iskali novo harmonijo. Če kupimo novo srajco, bomo skoraj zagotovo kupili tudi nove hlače, nogavice itd. Tudi »odstopajoče« darilo, ki presega druge naše stvari, lahko sproži nove nakupe.

Vse to pa je povezano z novimi in novimi stroški, morda krediti, lizingi, prekoračenimi limiti; pomanjkanjem časa; glavoboli in depresijami; alkoholom, drogami in drugimi »stranskimi produkti« potrošništva.

Spust v materializem pa ni povezan zgolj z vidnimi materialnimi dobrinami, temveč tudi z »nevidnimi«. Komercializacija in potrošništvo sta že osvojili tudi področja, ki so povezana s človekovim čustvenim in razumskim svetom. Tako je tudi znanje danes pogosto komercialna dobrina, mogoče je kupiti doživetja (turizem, tematski parki), užitke vseh vrst, itd. Zato danes marsikdo tudi v partnerjih vidi le »izdelek«, ki ga je mogoče zamenjati z boljšim, novejšim. Komercializacija je proces spreminjanja naravnih dobrin, rastlin in živali, družbenih dobrin in celo ljudi v trgovsko (komercialno) blago.

Filozof Denis Diderot nas iz preteklosti nagovarja, naj se ne ujamemo v past nakupovanja novih izdelkov, ki jih sploh ne potrebujemo. To, kar imamo, je lahko popolnoma v redu. Nenazadnje so stvari tu, da nam služijo, ne da nas zasužnjujejo. Čeprav v današnjem skrajno skomercializiranem svetu to ni ne lahko in ne enostavno, poskušajmo analizirati svoj odnos do stvari. Morda je povsem v redu, če obdržimo svojo staro mizo ali pohištvo svojih staršev, čim dlje uporabljamo telefon, dodobra ponosimo svoje »stare cunje« in tako naprej. Raje kot s stvarmi, ustvarjajmo harmonijo z resničnimi prijatelji, s partnerji, s svojimi otroki, z naravo in svojo resnično naravo. Svet nam bo hvaležen.

Rok Kralj

Vir: http://za-misli.si/kolumne/rok-kralj/3779-diderojev-ucinek

Zelena laž

Die grune Luge. Avstrija, 2018. Režija: Werner Boote. Dokumentarni film. 93 minut.

»Pravijo mi, da lahko rešim svet. Vse, kar moram storiti, je, da kupujem trajnostne in pravične izdelke. A to je laž.« Tako Werner Boote začne svoj udarni dokumentarec, v katerem se odpravi po svetu, da bi odkril, ali niso tako imenovani »zeleni izdelki« le marketinška strategija podjetij. Tako s sodelavko Kathrin Hartmann na primer pogledata v ozadje tako imenovanega eko avtomobila, ki vozi na palmovo olje. Od dejstva, da palmovo olje uničuje pragozdove, do prikrivanja velikega izliva olja v morje. Ali pa agrikulturna podjetja, ki v Južni Ameriki izganjajo Indijance z njihovih ozemelj, da bi tam organizirala proizvodnjo »zdrave hrane«.

Boote pravi, da je tipična praksa korporacij, da vložijo ogromno denarja v promocijo svojih okolju prijaznih izdelkov, ki pa predstavljajo manj kot en odstotek njihovih izdelkov.

Film pokaže, da je nakup »eko izdelka«, ki opere vest, navadna zelena laž, in da je edina prava pot rešitve velika sprememba korporacij in vladajočih garnitur. Film je bil nominiran za najboljši dokumentarec na berlinskem filmskem festivalu.

Napovednik:

Vir: https://www.delo.si/kultura/film-tv/tv-namigi-zelena-laz-bournov-ultimat-140916.html

Napotila:
http://www.eafilm.at/english/productions/green
http://www.wernerboote.com/cms/wernerboote/index.php
http://zofijini.net/zeleni-kapitalizem/
http://zofijini.net/zeleni-kapitalizem-porocilo/

Resnična cena hitre mode

Vsako leto na odlagališčih za smeti konča na milijone ton oblačil – to je ena najhitreje rastočih kategorij odpadkov na svetu. Kako lahko modna industrija še naprej raste in hkrati rešuje potrebo okolja, da ljudje kupujejo vse manj oblek?

Posnetek prispevka YouTube kanala revije The Economist:

Za več podobnih prispevkov revije The Economist, obiščite: http://films.economist.com/

Dan brez nakupov bo – pridruži se!

Vabimo vse, ki bi radi sooblikovali obeleženje dneva brez nakupov (23. november 2018), da se nam pridružijo v FB skupini Dan brez nakupov.

Na prvem strateškem srečanju smo oblikovali začetne smernice. Če vas zanima več in bi se nam pridružili, nam pišite ali pa se pridružite skupini, kjer bomo razmišljali o kampanji. V kolikor kanala FB ne uporabljate pa nam pišite na ziva@focus.si. Vabimo vse, ki se vam zdi smiselno na ta način opozoriti na brezglavo in prekomerno potrošništvo, da se nam pridružite in podelite svoje ideje, misli, predloge…

Letos bomo dan brez nakupov obeležili 23. novembra. To je med drugim odgovor na znižanja in zapravljanje na črni petek, s katerim se že začne tudi najbolj potrošniški mesec v letu.

Lani smo v Poligonu organizirali razpravo z zanimivimi sogovorniki, ki so se strinjali, da je ta dan pomemben v sklopu opozarjanja na škodljive posledice potrošništva, kot ga poznamo danes. Kdo vse je sodeloval in kaj so gostje povedali, lahko pogledate tukaj.

Pri načrtovanju aktivnosti si želimo sodelovanja in idej čim širšega kroga ljudi. Med drugim bi radi nadaljevali z idejo iz lanskega leta, ko nismo zgolj pozivali k temu, da je v prvi vrsti treba trošiti manj, temveč smo tudi predstavljali iniciative, ki ne vključujejo trošenja. Na ta dan so se zvrstili različni dogodki, kot so izmenjevalnice, odprta je bila knjižnica reči, popravljalnica in še kaj.

Tematsko številko glasila Etični potrošnik si lahko preberete tukaj. Vabimo vas, da nas spremljate tudi na FB.

Video zapis ulične akcije, pa si lahko pogledate tukaj.
Kartica 100% popust
Kartica “Volk in ovčke”

Obenem bi se radi ob tej priložnosti ponovno zahvalili vsem bivšim, sedanjim in prihodnjim prostovoljcem in prostovoljkam, ki so in bodo soustvarjali ta dan.

VSI, KI SI ŽELITE SODELOVATI LETOS STE VABLJENI, DA SE NAM PRIDRUŽITE … saj veste – več glav več ve!!!!!

Vir: http://focus.si/dan-brez-nakupov-bo-pridruzi-se/