Tagged: Ekologija

Resnična cena hitre mode

Vsako leto na odlagališčih za smeti konča na milijone ton oblačil – to je ena najhitreje rastočih kategorij odpadkov na svetu. Kako lahko modna industrija še naprej raste in hkrati rešuje potrebo okolja, da ljudje kupujejo vse manj oblek?

Posnetek prispevka YouTube kanala revije The Economist:

Za več podobnih prispevkov revije The Economist, obiščite: http://films.economist.com/

Advertisements

Dan brez nakupov bo – pridruži se!

Vabimo vse, ki bi radi sooblikovali obeleženje dneva brez nakupov (23. november 2018), da se nam pridružijo v FB skupini Dan brez nakupov.

Na prvem strateškem srečanju smo oblikovali začetne smernice. Če vas zanima več in bi se nam pridružili, nam pišite ali pa se pridružite skupini, kjer bomo razmišljali o kampanji. V kolikor kanala FB ne uporabljate pa nam pišite na ziva@focus.si. Vabimo vse, ki se vam zdi smiselno na ta način opozoriti na brezglavo in prekomerno potrošništvo, da se nam pridružite in podelite svoje ideje, misli, predloge…

Letos bomo dan brez nakupov obeležili 23. novembra. To je med drugim odgovor na znižanja in zapravljanje na črni petek, s katerim se že začne tudi najbolj potrošniški mesec v letu.

Lani smo v Poligonu organizirali razpravo z zanimivimi sogovorniki, ki so se strinjali, da je ta dan pomemben v sklopu opozarjanja na škodljive posledice potrošništva, kot ga poznamo danes. Kdo vse je sodeloval in kaj so gostje povedali, lahko pogledate tukaj.

Pri načrtovanju aktivnosti si želimo sodelovanja in idej čim širšega kroga ljudi. Med drugim bi radi nadaljevali z idejo iz lanskega leta, ko nismo zgolj pozivali k temu, da je v prvi vrsti treba trošiti manj, temveč smo tudi predstavljali iniciative, ki ne vključujejo trošenja. Na ta dan so se zvrstili različni dogodki, kot so izmenjevalnice, odprta je bila knjižnica reči, popravljalnica in še kaj.

Tematsko številko glasila Etični potrošnik si lahko preberete tukaj. Vabimo vas, da nas spremljate tudi na FB.

Video zapis ulične akcije, pa si lahko pogledate tukaj.
Kartica 100% popust
Kartica “Volk in ovčke”

Obenem bi se radi ob tej priložnosti ponovno zahvalili vsem bivšim, sedanjim in prihodnjim prostovoljcem in prostovoljkam, ki so in bodo soustvarjali ta dan.

VSI, KI SI ŽELITE SODELOVATI LETOS STE VABLJENI, DA SE NAM PRIDRUŽITE … saj veste – več glav več ve!!!!!

Vir: http://focus.si/dan-brez-nakupov-bo-pridruzi-se/

Umazane skrivnosti mode

Stacey Dooley preiskuje

Stacey Dooley Investigates: Fashion’s Dirty Secrets (BBC, 2018)

Nekateri trdijo, da je industrija oblačil drugi največji onesnaževalec na svetu. Stacey Dooley sooči potrošnike na eni od nakupovalnih ulic v Glasgowu, z nekaj neprijetnimi resnicami o pravkar kupljenih oblačilih.

Novinarka Stacey Dooley za dokumentarno oddajo BBC-ja potuje po svetu, da bi odkrila skrite stroške naše odvisnosti od hitre mode. Na svoje oči se prepriča, kako strupene kemikalije, ki jih uporablja industrija oblačil, onesnažujejo vodne tokove, od katerih so odvisni milijoni ljudi.

Priča je nekdanjemu Aralskemu morju, nekoč enemu največjih zalog sveže vode, ki se je danes skoraj v celoti spremenilo v prah. Tovrstna šokantna odkritja vas bodo napeljala, da boste naslednjič dvakrat premislili ali res potrebujete kak nov kos oblačila.

Posnetek na: https://www.bbc.co.uk/programmes/p06n27x3

Več na: https://www.bbc.co.uk/programmes/b0bn6034

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič

Mlečni sistem

Das System Milch, dokumentarni film, Nemčija 2017, režija Andreas Pichler

Zaradi svoje čiste bele barve in nesporne vloge v otroški prehrani, ima mleko v naši družbi velik simboličen, skoraj mitološki pomen. Na obsežnem svetovnem trgu hrane je mleko izstopajoč izdelek, ki ima za seboj bogato zgodovino. Toda od nekdaj idilične podobe mlečne proizvodnje danes v resnici ni več ostalo veliko. Namesto tega se je spremenila v več milijard dolarjev vredno industrijo, ki skrbi za to, da poraba mleka po vsem svetu nenehno narašča, čeprav je skoraj dve tretjini odraslih po vsem svetu netolerantnih na laktozo. Samo v Evropi se vsako leto proizvede in porabi približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu.

Kako so krave postale proizvajalke za visokotehnološko mlečno industrijo? Kdo stoji za tem? Kakšne so alternative? Kakšen učinek ima mleko na naše zdravje? Lahko čuteča bitja obravnavamo kot blago, samo zato da lahko ljudje pijemo mleko? Je moralno upravičeno trgovati z živalskim izdelkom na svetovnem trgu, kot bi šlo za nafto? To so med drugim vprašanja in dileme, ki jih v svojem filmu zastavlja priznani italijansko-nemški režiser Andreas Pichler. Pichler se sreča s kmeti, menedžerji, politiki, lobisti in znanstveniki, s pomočjo katerih želi opraviti s predsodki, ki jih imamo o mleku in mlečni industriji. Ni pomembno ali v Evropi, Aziji ali Afriki – mleko predstavlja model nenadzorovane rasti svetovne proizvodnje hrane.

Mleko je velik posel. Za dozdevno nedolžnim in splošno zaželenim, priljubljenim živilom se skriva milijarde dolarjev vredna industrija, ki dobiček ustvarja na račun okolja, živali, ljudi in našega zdravja. Praktično na vsaki mlečni embalaži, v vsakem oglasu za mlečne izdelke najdemo slike “srečnih” krav, toda v resnici je podoba zelo drugačna. Mleko že dolgo ni več le hrana: je dragocena surovina, ki se, da bi ostala konkurenčna, nenehno preoblikuje in vedno znova izumlja na novo. Mlekarne so najmočnejši akterji na trgu mleka, ki določajo cene mleka in ustvarjajo rastočo povpraševanje po mleku. Čudovit svet mleka med drugim sestavljajo inovativne sorte jogurtov, sirov, posebni izdelki za starejše, za dojenčke – mleko v prahu za medicino ali živilsko industrijo.

Nekaj dejstev o mlečni industriji:

– Vsako leto v Evropi proizvedemo in porabimo približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu. V Evropi gre tako za trg, ki je vreden več kot 100 milijard evrov.

– Poraba mlečnih izdelkov v Nemčiji se konstantno giblje okoli 90 kg na osebo na leto. V letu 2016 je potrošnik v Nemčiji povprečno porabil 52,3 kg mleka, 24,4 kg sira, 16,7 kg jogurta in 6 kg masla.

– Od 32,7 milijona ton mleka, ki so ga leta 2016 proizvedli v Nemčiji, je bila približno polovica namenjenega za izvoz, ta trend pa še narašča.

– Maja 2017 je bilo v Nemčiji za liter surovega mleka izplačano približno 32 centov. Da bi pokrili stroške pridelave, bi morali kmetje v povprečju dobiti vsaj 40 centov na liter. Mleko je prepoceni, sploh glede na škodo, ki ga povzroča, subvencije pa trg izkrivljajo. Nizka cena mleka ni naključje, ampak rezultat ekonomskih zakonitosti trga in zahtev močnih mlekarn, ki imajo pri vsem na koncu zadnjo besedo.

– Pridelovalce mleka in druge kmete, ki so se znašli v težavah, je Evropska unija konec leta 2016 subvencionira z dodatnimi približno 500 milijoni evri.

– Krava je osrednja in hkrati najšibkejša točka v intenzivni proizvodnji mleka. Leta 2016 je povprečni pridelek na kravo znašal 7746 kilogramov. Pri intenzivnem kmetovanju se na liter mleka proizvede tudi približno tri litre gnojevke, ki predstavlja povsem ločen problem. Krave lahko predelajo le eno tretjino energije iz krme, preostanek se izloča in onesnažuje okolje.

– Povprečno število krav molznic na kmetijski obrat se je od leta 2000 povečalo s približno 33 na 57. Živali se v povprečju zakolje v starosti pet let, čeprav lahko krava živi do 25 let.

– Da lahko krava proizvaja veliko mleka, prejme visoko koncentrirano krmo sestavljeno iz soje, ki se večinoma gensko spremenjena uvaža iz Južne Amerike. Za gojenje soje se tam poseka in v pridelovalne površine spreminja velike površine deževnega gozda in ​​savan.

– Proizvodnja kravjega mleka je najpomembnejša usmeritev tudi slovenskega kmetijstva. K skupni vrednosti kmetijske proizvodnje v zadnjih letih prispeva okoli 15 %, k vrednosti živinoreje pa 33 %.

– Od sredine 1990-ih so v govedoreji tekli intenzivni procesi koncentracije in specializacije reje, ki so se izrazili v zmanjševanju števila rejcev, povečevanju povprečne velikosti črede na gospodarstvo, rasti mlečnosti krav in povečevanju kakovosti mleka. Ti procesi so se nadaljevali tudi v letu 2016. Prireja mleka v Sloveniji zanaša okoli  650000  ton, s prirejo pa se ukvarja okoli 6000 rejcev. Število molznih krav je bilo po podatkih statistike konec leta 2016 okoli 108000.  Povprečna mlečnost znaša okoli 6000 kg na kravo.

– Že dobro desetletje del mleka odkupijo neposredno tuje mlekarne (večinoma italijanske, v zadnjih letih pa manjšo količino tudi hrvaške). Ta prodaja se je v zadnjih letih opazno povečevala in leta 2015 presegla 200 tisoč ton (214 tisoč ton). Leta 2016 se je ta količina nekoliko zmanjšala in je znašala 211 tisoč ton mleka, delež odkupljenega mleka za tuje mlekarne pa je znašal 36,7 % celotne proizvodnje.

– Samooskrba z mlekom je v Sloveniji 131 %, poraba mleka za prehrano pa je v letu 2016 znašala 215,1 kg mleka na prebivalca.

– Odkupne cene mleka  večinoma sledijo spremembam na evropskem in globalnem trgu. Leta 2016 so se odkupne cene surovega mleka znižale v večini držav članic EU, trend dviga odkupnih cen pa se je (predvsem zaradi dodatnih subvencij) ponovno začel v letu 2017. (Deloma povzeto po poročilu ministrstva za kmetijstvo)

O mleku lahko, bolj ali manj samo pozitivno beremo, gledamo in poslušamo v sklopu številnih oglaševalskih akcij tako proizvajalcev mlečnih izdelkov, kot tudi državnih institucij, kar kaže na izjemen pomen tega živila v naši družbi. Vsa sporočila, skoraj brez izjeme, mleko in mlečne izdelke označujejo kot brezpogojno zdravo in nepogrešljivo hrano. Toda to ni vedno vsa resnica.

V dokumentarnem filmu ne vidimo le kako živi večina krav molznic v resnici, ampak predvsem kako močna, donosna in globalno povezana je danes mlečna industrija – in kako daleč od naše predstave o zelenih pašnikih. Prikazuje pridelavo mleka na ravni tekočega industrializiranega traku, ki se ne razlikuje kaj bistveno recimo od proizvodnje avtomobila. Vidimo lahko visoko donosne krave, ki komajda hodijo, od ogromnih računalniško nadzorovanih molznih strojev, ki se počasi vrtijo v krogu, do sterilnih tovarn, ki v popolnoma samodejnih procesih napolnijo na tisoče litrov kartonov mleka na dan.

Posnetki in izjave so včasih v ostrem kontrastu: vodja velikega mlečnega podjetja v poslovni obleki govori o rasti, poslovnih priložnostih in konkurenci na svetovnem trgu, člani družinske kmetije pa o pritiskih, nenehnem zadolževanju in prebijanju iz meseca v mesec, edini konstanten vir prihodka pa zanje ni mleko, ampak predvsem kravja gnojevka. Kot pravijo, delajo samo še za korporacije, za industrijo krme in za živilsko industrijo, sami kmetje pridelovalci pa prevzemajo vsa tveganja. Trg od kmetovalcev zahteva, da si pri pridelavi mleka zadajo povsem nove cilje. Kot pove eden od mlečnih pridelovalcev na Danskem: »naš obstoj je odvisen od kar se da poceni pridelave litra mleka.«

Da lahko kmetje preživijo v tem sistemu, morajo ves čas optimizirati in dvigovati proizvodnjo, kljub temu so povsem zadolženi in če se cena kmalu ne dvigne, je zlom kmalu blizu. Zaradi tega sistema se ljudje drug do drugega obnašajo zelo nečloveško. Glede na obseg, ki ga ima trenutno ta industrija in mučenje, s katerim soočamo živali, je vprašanje človekovega užitka postransko. Eno je zagotovo: porabljamo nepotrebno veliko mlečnih izdelkov, ki nam delajo kvečjemu škodo. Pravi problemi mlečnega sistema tako ležijo v izkoriščanju, trpljenju živali in neusmiljenemu stremljenju za dobički.

Manjše kmetije so povsem odvisne od cene mleka. Če so cene tako nizke kot v zadnjih letih, cena ne pokrije niti stroškov za oskrbo krav. Taki kmetje se morajo ves čas boriti za svoje preživetje. Toda zakaj je tako? Za tem stojijo pravila tržnega sistema. Ker se je EU odprla svetovnemu trgu, evropski kmetje zdaj večinoma proizvajajo mleko za izvoz. Mlekarne zbijajo ceno, da lahko na svetovnem trgu ostanejo konkurenčne. Tako morajo kmetje za isti denar proizvajati vedno več. EU zato kmetijstvo izdatno subvencionira. Kdo ima od tega koristi? Predvsem globalne korporacije, medtem ko negativne posledice čutijo predvsem živali, ljudje in nenazadnje tudi okolje.

Dejstvo je, da se Evropa zaradi vsega navedenega v zadnjih letih utaplja v mleku. Proizvajalci so se znašli v začaranem krogu presežne produkcije, ki cene mleka drži veliko pod pragom vzdržnosti in tako posledično številne kmetije poganja v prepad. Evropska mlečna kriza ima svoje korenine v koncu mlečnih kvot leta 2015, ruskem embargu na evropsko hrano in padajočih cenah nafte. Evropska komisija je skoraj leto dni iskala rešitev za nastali problem. Premik od nacionalnih kvot mlečne pridelave, sistem, ki je desetletja stabiliziral evropski trg, bi naj kmetom omogočil, da na odprtem trgu širijo svojo dejavnost. Namesto tega so pričeli proizvajati »oceane« mleka, nižati cene in stopnje dobička. Cena za to je bila strašna. Tisoče evropskih kmetij je propadlo, v Franciji je na stotine kmetov naredilo samomor. Evropska komisija se je konec leta 2016 odločila za finančno injekcijo v višini 500 milijonov evrov, ki pa ni veliko pripomogla k reševanju izvirnih tegob kmetov. Pokrajina evropske mlečne industrije, ki je temelj evropske kmetijske politike, se je tako pričela radikalno in nepovratno spreminjati.

Evropa je dom 23 milijonov krav in mleko je eden najpomembnejših dobrin, ki se proizvaja na starem kontinentu. Obsega približno 15% vse agrikulturne produkcije. Velike države kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija in v manjši meri Italija, Nizozemska in Poljska, so glavne proizvajalke mleka. Presežki mleka so v Evropi težava že od nekdaj, dokler evropska komisija leta 1984 ni vpeljala mlečnih kvot, ki so stabilizirale naraščajočo proizvodnjo. Val tržno usmerjenih reform na področju evropske kmetijske politike je pripeljal do konca obdobja kvot. Leta 2003 je komisija najavila, da bo kvote odpravila do leta 2015 in tako v teoriji kmetom omogočila določeno obdobje, da se prilagodijo novim razmeram in da najdejo nov poslovni model. Toda geopolitični dogodki so porušili ta predvidevanja. Ob koncu obdobja kvot je ruski prehranski embargo, kot povračilni ukrep za evropske sankcije proti Rusiji zaradi njene priključitve Krima, že veljal. Rusija pa je eden najpomembnejših partnerjev Evrope pri potrošnji mleka. Pred embargom je tako v Rusijo šlo 13% evropskega mleka, za mlečne izdelke kot so siri in maslo pa je bil ta delež še veliko višji – 32% za sir in 24% za maslo. Veliki trg je tako rekoč izginil čez noč in problem se je spremenil v krizo. Skoraj istočasno je ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev povečalo količine nafte in sprožilo padec cen nafte. To je imelo izreden vpliv na donosnost mlečne industrije. Cene živalske hrane so padale skupaj z nafto, nizke cene krme pa so kmete opogumile k večji porabi krme, kar je imelo za posledico večjo proizvodnjo mleka. Druga plat tega kovanca je pomenila, da so imel države izvoznice nafte manjšo kupno moč, ker je njihov BDP padal in so posledično kupovale in trošile manj mleka in mlečnih izdelkov, nekaj od največjih trgov za evropsko mleko pa so prav z nafto bogate države Saudska Arabija, Alžirija, Oman in Nigerija. To je vodilo v presežno proizvodnjo, manj povpraševanja in posledično nižje cene mleka. Ta koktajl tržnih sil je evropske proizvajalce pahnil v spiralo presežne produkcije, kar je pomenilo, da je produkcija mlečnega prahu, ki je indikator presežkov, leta 2015 zrasla za več kot 15%. Maja 2016 je bila povprečna cena litra surovega mleka 26 centov. Ob tem, da je meja vzdržnosti produkcije mleka okoli 40 centov, je to za kmetije pomenilo velike izgube. V baltskih državah je cena za liter surovega mleka padla celo na 13 ali 14 centov. Okolja, ki so tradicionalno vezana na mlečno industrijo so tako izgubila številne kmetije in s tem praktično svoj edini vir prihodka. Alternativ zanje pa ni bilo. V Veliki Britaniji je tako v zadnjih treh letih prenehalo delovati 10% kmetij.

Dodaten evropski denar se je hitro izkazal zgolj kot obliž na rano in še zdaleč ni pripomogel k rešitvi problema. Dolgoročnejše rešitve predstavlja predlog, ki bi izboljšal šibki položaj kmetov v oskrbovalni verigi, kot tudi bolj nujen odziv, ki predvideva povečanje državne pomoči (skratka dodatne subvencije) in odstranjevanje določenih količin mleka s trga. Komisija je v sklopu reševanja krize predstavila številne promocijske akcije mleka po evropskih državah, še posebej v šolah in donacijo večje količine mleka Siriji. Poskušala je poiskati nove trge za mleko in preučila kako bi lahko z investicijami pomagali kmetijam v težavah. Vsi ti ukrepi pa so za številne le šala in zahtevajo vrnitev mlečnih kvot, vse drugo se zdi nezadostno in nepotrebno. V trenutni shemi namreč profitirajo predvsem trgovinske korporacije, med tem ko kmetje izgubljajo. V temeljih je zato potrebno spremeniti oskrbovalno verigo.

Kmetje nimajo druge izbire, kot da zdržijo pritisk in kolikor je mogoče učinkovito delajo naprej. Učinkovitost se dobro sliši in ga ekonomisti radi in pogosto omenjajo. V industriji mleka, kot v vseh podobnih industrijah, v katere je vpletena živa sila, pa ima učinkovitost precej čudne, če ne kar zastrašujoče posledice.

Najpomembnejši in hkrati najbolj potrošen člen v tej verigi je krava. Ta se neprenehoma optimizira, z genetskimi manipulacijami se proizvaja turbo-mlekarice, ki bi naj bile prihodnost mlečne industrije. Krave so vzrejene na meji organskih zmogljivosti tako da je njihova življenjska doba le četrtina naravne. Več kot pet let takšna krava ne preživi, nato je njena postaja klavnica. Vrednost krave se je v tem sistemu spremenila od živega bitja do »vimena z nogami«. Krave dajejo mleko le, ko so telile. To pomeni, da so krave molznice nenehno noseče. Moški potomci so hitro odstranjeni, ker seveda ne dajejo mleka. Vzdrževanje bikov pač ni dobičkonosno. In tudi številčnost črede se je spremenila. Kjer so bile v preteklosti kmetije s 35 kravami pogoste, danes potrebujejo nekaj sto krav, da bi lahko v tem poslu preživele.

Če bi se EU odločila, da bi iz sistema vzela milijarde evrov subvencij, kmetijstvo ne bi moglo več nadaljevati svoje izvozne strategije. Državljani Evrope namreč na ta način financiramo izvozno strategijo (predvsem korporacij), zbijamo ceno izdelka in potem iste davkoplačevalce tolažimo, da imajo v zameno za to poceni hrano, ki pa v osnovi ni namenjena za evropski trg, ampak uničuje recimo male kmete v Afriki, ki posledično s svojimi izdelki ne morejo konkurirati visoko subvencionirani evropski hrani, bežijo s podeželja in golo preživetje iščejo v tej isti Evropi, ki pa jih zavrača in pušča umirati na ožičenih in strogo varovanih mejah. Evropski mlečni prah, ki je narejen iz presežnih zalog evropskega mleka je namreč veliko cenejši od afriškega svežega mleka. Tej konkurenci majhni afriški kmetje, tudi ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb, ne morejo slediti.

Vedno obstajajo tisti, ki se poskušajo upreti prevladujočemu sistemu. V Afriki (Senegal) na primer se kmetje združujejo, da bi se obranili pred evropskimi dampinškimi cenami. V Evropi rastejo ekološke kmetije, ki se zanašajo na regionalno krmo in ne na poceni uvoz. Hkrati se stvari premikajo tudi v Aziji. Mleko je s silovitim razvojem in rastjo standarda namreč postalo popularno tudi na Kitajskem. Mlekarne so se zato usmerile tudi na ta gromozanski trg. Mleko se oglašuje pod sloganom, da pomaga pri rasti, višina pa je na Kitajskem statusni simbol. Zato na Kitajskem pijejo vse več mleka, da bi postali veliki in močni. Kitajska pa vse pogosteje mleko proizvaja tudi sama in tako z ogromnimi in poceni kmetijami vse bolj prevezama igro Evropi.

Film želi poiskati tudi alternative za ta sistem izkoriščanja človeka in živali. Ena možnost je krepitev regionalnih struktur, ekoloških ali konvencionalnih in seveda, kar zadeva vse nas: ustreznejši pristop k hrani. Lokalna potrošnja je ena od prednosti bio-mlekarn. Je lahko majhno ekološko kmetijstvo rešitev za te probleme? Za razliko od konvencionalne pridelave mleka se za ekološko pridelavo mleka v EU določeni posebej strogi pogoji, ki se jih tudi redno spremlja. Cena enega litra ekološkega mleka trenutno znaša več kot 50 centov. Pogoji med drugim predvidevajo, da se živina pase na prostem, brez priveza, določa se minimalni prostor ležeče površine na žival. Potrošnik lahko prepozna tovrstne proizvode po posebni oznaki na embalaži, vendar so tudi pri ekološki pridelavi mleka številna odstopanja.

Napovednik
https://youtu.be/Sj365p_b9QE

Poročilo o filmu
http://www.ardmediathek.de/tv/natürlich/Das-System-Milch/SWR-Fernsehen/Video?bcastId=1026394&documentId=46035828

Povzeto po:
https://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/mleko-in-mlecni-izdelki-da-ali-da-449668
https://www.film-rezensionen.de/2017/09/das-system-milch/
http://www.ndr.de/kultur/film/Filmtipp-Das-System-Milch,dassystemmilch100.html
https://utopia.de/filmtipp-das-system-milch-die-wahrheit-ueber-die-milchindustrie-60101/
https://www.dassystemmilch.de
http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/mleko_mlecni_proizvodi_in_mlecne_kvote/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
http://www.focus.de/kultur/kino_tv/focus-fernsehclub/tv-kolumne-das-system-milch-du-musst-ein-arschloch-sein-sagt-der-milchbauer_id_7878810.html
https://www.rtvslo.si/evropska-unija/za-vsak-kilogram-mleka-ki-ne-bo-sel-v-mlekarno-eu-ponuja-14-centov/402166
https://www.euractiv.com/section/agriculture-food/news/eu-throws-fresh-cash-at-struggling-farmers/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
milchindustrie.de
agrarheute.com
ble.de
ec.europa.eu/agriculture/milk_de
wwf.de
provieh.de