Tagged: Ekonomija

Kaj je novinarstvo – drugi del

Novinarji svoje delo največkrat utemeljujejo na naslednjih posplošitvah: da informirajo javnost, da nadzirajo družbene elite, ter da so odgovorni svojemu poklicnemu kodeksu in občinstvom: bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zaposleni medijski delavci v komercialnih medijih včasih priznajo, da je njihovo delo vsak dan naprodaj na trgu medijskih vsebin, kjer se njihovi uporabniki na nakupovalnem ljudskem referendumu odločajo, za katere vsebine bodo glasovali z denarnico ali pozornostjo. Le redki novinarji pa bodo spregovorili o najbolj pomembni skupini kupcev, od katerih ni odvisna samo njihova plača, temveč skoraj ves dobiček lastnika: o oglaševalcih.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-drugi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Advertisements

Kaj je novinarstvo – prvi del

Kadar govorimo o medijih, večinoma mislimo na novinarstvo, čeprav njihova simbioza ni samoumevna. Mediji ne morejo obstajati brez novinarstva, saj jih šele novinarsko delo loči od ostalih oblik komunikacije (ekonomske in politične propagande). Novinarstvo, nasprotno, lahko obstaja tudi brez medijskih podjetij, kar je veljalo v večjem delu medijske zgodovine.

Sprva so v časopisih in revijah objavljali kar sami izdajatelji, ki so bili hkrati tudi uredniki in lastniki medija. Veliko vsebine so prispevali bralci. Beseda »correspondent« je včasih dobesedno pomenila »dopisnika«: nekoga, ki je na časopis poslal pismo, esej ali pamflet. Številne publikacije so izdajala obrtna združenja, literarni krožki in politične stranke. Tudi tam večinoma ni bilo novinarskih besedil. Za britanskega medijskega zgodovinarja in urednika digitalne izdaje Economista Toma Standagea se je novinarstvo kot poklic začelo šele s prvimi množičnimi časopisi v 19. stoletju. Ti časopisi so bili organizirani kot klasične medijske tovarne – z razdeljenim proizvodnim procesom in besednimi obrtniki, ki so znali vsak dan napolniti časopisne strani s standardiziranimi članki. Po razmahu svetovnega spleta so začeli vsebine javno objavljati vsi uporabniki spleta, a tudi njihove objave večinoma niso bile novinarske.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-prvi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

McČuječnost: budizem, kot nam ga prodaja neoliberalizem

Čuječnost je velik posel, samo v ZDA je vreden več kot milijardo ameriških dolarjev in je – nekoliko paradoksalno – povezan z vse več različnimi izdelki. Ti vključujejo aplikacije, ki jih je mogoče prenesti na svoje elektronske naprave (ob zadnjem štetju, jih je na voljo okoli 1300), knjige za branje ali barvanje in različne spletne tečaje. Praksa in trening čuječnosti je zdaj del globalne industrije dobrega počutja (wellness), ki je vredna trilijone dolarjev.

Čuječnost ima svoj izvor v naukih budistične meditacije in spodbuja tiho opazovanje običajnih miselnih vzorcev in čustev. Cilj je prekiniti, kar je lahko nezdravo nagnjenje k prevelikemu samo-identificiranju in poudarjanju teh začasnih vsebin uma. Na ta način se lahko tisti, ki prakticirajo čuječnost, ustavijo v, kar se pogosto opisuje kot, bolj »prostornem« in osvobajajočem zavedanju. Osvobojeni so navidez avtomatskih teženj (kot je anksioznost glede statusa, videza, prihodnosti, produktivnosti), ki jih oglaševalci in druge institucije izkoriščajo z namenom oblikovanja našega vedenja. V svojem izvirnem budističnem okvirju, pa je čuječnost neločljivo povezana z etičnim življenjem.

Hitra rast in vključevanje v osrednjo kulturo tistega, kar je nekoč veljalo za dediščino proti-kulture 1960-ih, ki je povezana z zavračanjem materialističnih vrednot, se nam morda lahko zdi presenetljiva, vendar ni naključje, da so te prakse meditacije in čuječnosti postale tako razširjene. Neoliberalizem in s tem povezan vzpon »ekonomije pozornosti«, sta znaka našega potrošniškega in podjetnega časa. Korporacije in prevladujoče institucije uspevajo tako, da ujamejo in usmerjajo naš čas in pozornost. Za oboje se nam zdi, da ju imamo vedno manj.

Ekonomija pozornosti

Slavni francoski aktivistični filozof in psihoterapevt Félix Guattari, je pred časom ugotavljal, da nam je sodobni kapitalizem začel določati kdo mislimo, da smo. Moč korporativnih medijev, oglaševanja, video iger, Hollywooda in vzpon socialnih medijev pogojujejo, kako se predstavljamo in razmišljamo o sebi, nato pa te naše predstave o sebi sodelujejo v proizvodnji vseh drugih dobrin.

Ko smo začeli naša življenja identificirati s potrošništvom, so se zreducirala na neskončno vrsto izbir in transakcij. Hkrati pa se je naš odnos z nekoč cvetočo biotsko raznovrstnostjo – tako naravno kot kulturno – oslabel in se umaknil za različne zaslone, kjer se je ohranil le kot televizijski spektakel, da bi nas tako odrešil našega kolektivnega občutka nelagodja.

Torej imajo podjetja, ki tekmujejo, da bi poblagovila in kolonizirala našo pozornost, v tem velik vložek. Nismo več zgolj potrošniki, ki jih po naključju ujame spretno trženje. Postali smo subjekti in produkti, ki se oblikujejo v medsebojni igri algoritmov, tehnologije in na novo razvitih korporacijskih orodij, ki rudarijo na naših odnosih, okusih, razpoloženjih in intimnih preferencah. Te se nato vrnejo nazaj v sistem v popolni zanki na platformah, ki so jih razvili Facebook, Apple, Netflix in mnogi drugi, ki zdaj hitro spreminjajo našo pozornost v menjalno blago.

Toda, bolj ko se naša omejenost v tej »ekonomiji pozornosti« širi, bolj se utrjuje naša ranljivost za odvisnosti, osamljenost, depresijo in odtujenost. Bolj ko ta raz-čaran svet brez kompleksnosti, skrbi in pomena jemljemo za svojega, bolj se zdi, da se narava in drugi ljudje umikajo za vrsto različnih zaslonov.

McČuječnost

Ob vsem tem pa je čuječnost, praksa s svojimi koreninami v budizmu, postala vse bolj popularna. To se lahko zdi nenavadno, toda priljubljena, sekularna različica »čuječnosti« – ali »McČuječnosti«, kot jo tudi imenujejo – se zdi, da ponuja prilagojen, terapevtski odziv na številne značilnosti sodobnega neoliberalizma in zahteve ekonomije pozornosti.

Dejansko se na čuječnosti temelječe prakse združujejo z neoliberalno logiko »skrbi zase«. Vse bolj pregnane od skupnosti se zdi da so v skladu z nujnostjo, da vse bolj prevzamemo odgovornost za naše lastne usode. To je logika, ki je postala prevladujoča v naših javnih in zasebnih institucijah, kjer je »upravljanje samega sebe« v prizadevanju po čim večji fleksibilnosti, postala nova moda. Prilagodi se – ali odmri.

In tako se čuječnost prodaja kot odmor od hiper-potrošništva ali kot podpora našemu boju, ko se spopadamo s pritiski po povečanju produktivnosti na delovnem mestu. Uporablja se na primer v korporativnih in institucionalnih okoljih, kot oblika samodiscipline v službi izboljševanja produktivnosti. Prav tako to prakso izvajajo institucije kot pomoč pri blažitvi posledic zaostrene trenutne stiske, kot v primerih, kadar se osebje pripravlja na to, da sprejmejo novico o svoji odvečnosti.

Nazaj k budizmu?

Tako imenovane sekularne terapevtske prakse čuječnosti lahko tako delujejo na isti ravni kot neoliberalizem in »ekonomija pozornosti«. Zato je filozof Slavoj Žižek opisal budizem kot popoln dodatek za potrošniško družbo. Žižek je imel le na pol prav. Pravi problem je selektivno prisvajanje budističnih praks, ki jim je odvzet njihov etičen in filozofski vpogled. Kot rezultat se potem prakse čuječnosti prepogosto predstavljajo in poučujejo brez ustreznega prepoznanja struktur moči, ki so same pomemben vir naših stisk.

Budistično izobraževanje razlikuje med »pravo« in »napačno čuječnostjo«. Čuječnost je treba, če želi ustvariti koristne in osvobajajoče vpoglede, izvajati s pozornostjo na delovanje moči in kontekst. Ne da se je zreducirati izključno na osebne ali individualne izkušnje. Treba jo je izvajati kot pristop k etiki skrbi in skupnosti – »čuječna skupnost«. Kot nas opozarja filozofinja skrbi, María Puig de la Bellacasa, je vso znanje nanašajoče: vedenje in razmišljanje sta nepredstavljiva brez pozornosti do odnosov. To vključuje odnose moči, ki se lahko prenesejo in premikajo skozi naša telesa, misli in prostore ter vplivajo na načine, kako razmišljamo.

Brez svojih etičnih in kontekstualnih korenin, na čuječnosti utemeljene prakse, ki si jih izposojamo od Budizma in Zena, tvegajo podpirati prav tiste vire trpljenja, od katerih je Buda sebe in druge namenil osvoboditi. Toda, če čuječnost izvajamo pravilno – usklajeni in informirani s spoznanjem o močnih institucionalnih virih trpljenja – je to lahko pot do kritičnega angažmaja in odpora.

Peter Doran

Peter Doran predava pravo na Kraljevi univerzi v Belfastu.

Vir: https://theconversation.com/mcmindfulness-buddhism-as-sold-to-you-by-neoliberals-88338

Mlečni sistem

Das System Milch, dokumentarni film, Nemčija 2017, režija Andreas Pichler

Zaradi svoje čiste bele barve in nesporne vloge v otroški prehrani, ima mleko v naši družbi velik simboličen, skoraj mitološki pomen. Na obsežnem svetovnem trgu hrane je mleko izstopajoč izdelek, ki ima za seboj bogato zgodovino. Toda od nekdaj idilične podobe mlečne proizvodnje danes v resnici ni več ostalo veliko. Namesto tega se je spremenila v več milijard dolarjev vredno industrijo, ki skrbi za to, da poraba mleka po vsem svetu nenehno narašča, čeprav je skoraj dve tretjini odraslih po vsem svetu netolerantnih na laktozo. Samo v Evropi se vsako leto proizvede in porabi približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu.

Kako so krave postale proizvajalke za visokotehnološko mlečno industrijo? Kdo stoji za tem? Kakšne so alternative? Kakšen učinek ima mleko na naše zdravje? Lahko čuteča bitja obravnavamo kot blago, samo zato da lahko ljudje pijemo mleko? Je moralno upravičeno trgovati z živalskim izdelkom na svetovnem trgu, kot bi šlo za nafto? To so med drugim vprašanja in dileme, ki jih v svojem filmu zastavlja priznani italijansko-nemški režiser Andreas Pichler. Pichler se sreča s kmeti, menedžerji, politiki, lobisti in znanstveniki, s pomočjo katerih želi opraviti s predsodki, ki jih imamo o mleku in mlečni industriji. Ni pomembno ali v Evropi, Aziji ali Afriki – mleko predstavlja model nenadzorovane rasti svetovne proizvodnje hrane.

Mleko je velik posel. Za dozdevno nedolžnim in splošno zaželenim, priljubljenim živilom se skriva milijarde dolarjev vredna industrija, ki dobiček ustvarja na račun okolja, živali, ljudi in našega zdravja. Praktično na vsaki mlečni embalaži, v vsakem oglasu za mlečne izdelke najdemo slike “srečnih” krav, toda v resnici je podoba zelo drugačna. Mleko že dolgo ni več le hrana: je dragocena surovina, ki se, da bi ostala konkurenčna, nenehno preoblikuje in vedno znova izumlja na novo. Mlekarne so najmočnejši akterji na trgu mleka, ki določajo cene mleka in ustvarjajo rastočo povpraševanje po mleku. Čudovit svet mleka med drugim sestavljajo inovativne sorte jogurtov, sirov, posebni izdelki za starejše, za dojenčke – mleko v prahu za medicino ali živilsko industrijo.

Nekaj dejstev o mlečni industriji:

– Vsako leto v Evropi proizvedemo in porabimo približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu. V Evropi gre tako za trg, ki je vreden več kot 100 milijard evrov.

– Poraba mlečnih izdelkov v Nemčiji se konstantno giblje okoli 90 kg na osebo na leto. V letu 2016 je potrošnik v Nemčiji povprečno porabil 52,3 kg mleka, 24,4 kg sira, 16,7 kg jogurta in 6 kg masla.

– Od 32,7 milijona ton mleka, ki so ga leta 2016 proizvedli v Nemčiji, je bila približno polovica namenjenega za izvoz, ta trend pa še narašča.

– Maja 2017 je bilo v Nemčiji za liter surovega mleka izplačano približno 32 centov. Da bi pokrili stroške pridelave, bi morali kmetje v povprečju dobiti vsaj 40 centov na liter. Mleko je prepoceni, sploh glede na škodo, ki ga povzroča, subvencije pa trg izkrivljajo. Nizka cena mleka ni naključje, ampak rezultat ekonomskih zakonitosti trga in zahtev močnih mlekarn, ki imajo pri vsem na koncu zadnjo besedo.

– Pridelovalce mleka in druge kmete, ki so se znašli v težavah, je Evropska unija konec leta 2016 subvencionira z dodatnimi približno 500 milijoni evri.

– Krava je osrednja in hkrati najšibkejša točka v intenzivni proizvodnji mleka. Leta 2016 je povprečni pridelek na kravo znašal 7746 kilogramov. Pri intenzivnem kmetovanju se na liter mleka proizvede tudi približno tri litre gnojevke, ki predstavlja povsem ločen problem. Krave lahko predelajo le eno tretjino energije iz krme, preostanek se izloča in onesnažuje okolje.

– Povprečno število krav molznic na kmetijski obrat se je od leta 2000 povečalo s približno 33 na 57. Živali se v povprečju zakolje v starosti pet let, čeprav lahko krava živi do 25 let.

– Da lahko krava proizvaja veliko mleka, prejme visoko koncentrirano krmo sestavljeno iz soje, ki se večinoma gensko spremenjena uvaža iz Južne Amerike. Za gojenje soje se tam poseka in v pridelovalne površine spreminja velike površine deževnega gozda in ​​savan.

– Proizvodnja kravjega mleka je najpomembnejša usmeritev tudi slovenskega kmetijstva. K skupni vrednosti kmetijske proizvodnje v zadnjih letih prispeva okoli 15 %, k vrednosti živinoreje pa 33 %.

– Od sredine 1990-ih so v govedoreji tekli intenzivni procesi koncentracije in specializacije reje, ki so se izrazili v zmanjševanju števila rejcev, povečevanju povprečne velikosti črede na gospodarstvo, rasti mlečnosti krav in povečevanju kakovosti mleka. Ti procesi so se nadaljevali tudi v letu 2016. Prireja mleka v Sloveniji zanaša okoli  650000  ton, s prirejo pa se ukvarja okoli 6000 rejcev. Število molznih krav je bilo po podatkih statistike konec leta 2016 okoli 108000.  Povprečna mlečnost znaša okoli 6000 kg na kravo.

– Že dobro desetletje del mleka odkupijo neposredno tuje mlekarne (večinoma italijanske, v zadnjih letih pa manjšo količino tudi hrvaške). Ta prodaja se je v zadnjih letih opazno povečevala in leta 2015 presegla 200 tisoč ton (214 tisoč ton). Leta 2016 se je ta količina nekoliko zmanjšala in je znašala 211 tisoč ton mleka, delež odkupljenega mleka za tuje mlekarne pa je znašal 36,7 % celotne proizvodnje.

– Samooskrba z mlekom je v Sloveniji 131 %, poraba mleka za prehrano pa je v letu 2016 znašala 215,1 kg mleka na prebivalca.

– Odkupne cene mleka  večinoma sledijo spremembam na evropskem in globalnem trgu. Leta 2016 so se odkupne cene surovega mleka znižale v večini držav članic EU, trend dviga odkupnih cen pa se je (predvsem zaradi dodatnih subvencij) ponovno začel v letu 2017. (Deloma povzeto po poročilu ministrstva za kmetijstvo)

O mleku lahko, bolj ali manj samo pozitivno beremo, gledamo in poslušamo v sklopu številnih oglaševalskih akcij tako proizvajalcev mlečnih izdelkov, kot tudi državnih institucij, kar kaže na izjemen pomen tega živila v naši družbi. Vsa sporočila, skoraj brez izjeme, mleko in mlečne izdelke označujejo kot brezpogojno zdravo in nepogrešljivo hrano. Toda to ni vedno vsa resnica.

V dokumentarnem filmu ne vidimo le kako živi večina krav molznic v resnici, ampak predvsem kako močna, donosna in globalno povezana je danes mlečna industrija – in kako daleč od naše predstave o zelenih pašnikih. Prikazuje pridelavo mleka na ravni tekočega industrializiranega traku, ki se ne razlikuje kaj bistveno recimo od proizvodnje avtomobila. Vidimo lahko visoko donosne krave, ki komajda hodijo, od ogromnih računalniško nadzorovanih molznih strojev, ki se počasi vrtijo v krogu, do sterilnih tovarn, ki v popolnoma samodejnih procesih napolnijo na tisoče litrov kartonov mleka na dan.

Posnetki in izjave so včasih v ostrem kontrastu: vodja velikega mlečnega podjetja v poslovni obleki govori o rasti, poslovnih priložnostih in konkurenci na svetovnem trgu, člani družinske kmetije pa o pritiskih, nenehnem zadolževanju in prebijanju iz meseca v mesec, edini konstanten vir prihodka pa zanje ni mleko, ampak predvsem kravja gnojevka. Kot pravijo, delajo samo še za korporacije, za industrijo krme in za živilsko industrijo, sami kmetje pridelovalci pa prevzemajo vsa tveganja. Trg od kmetovalcev zahteva, da si pri pridelavi mleka zadajo povsem nove cilje. Kot pove eden od mlečnih pridelovalcev na Danskem: »naš obstoj je odvisen od kar se da poceni pridelave litra mleka.«

Da lahko kmetje preživijo v tem sistemu, morajo ves čas optimizirati in dvigovati proizvodnjo, kljub temu so povsem zadolženi in če se cena kmalu ne dvigne, je zlom kmalu blizu. Zaradi tega sistema se ljudje drug do drugega obnašajo zelo nečloveško. Glede na obseg, ki ga ima trenutno ta industrija in mučenje, s katerim soočamo živali, je vprašanje človekovega užitka postransko. Eno je zagotovo: porabljamo nepotrebno veliko mlečnih izdelkov, ki nam delajo kvečjemu škodo. Pravi problemi mlečnega sistema tako ležijo v izkoriščanju, trpljenju živali in neusmiljenemu stremljenju za dobički.

Manjše kmetije so povsem odvisne od cene mleka. Če so cene tako nizke kot v zadnjih letih, cena ne pokrije niti stroškov za oskrbo krav. Taki kmetje se morajo ves čas boriti za svoje preživetje. Toda zakaj je tako? Za tem stojijo pravila tržnega sistema. Ker se je EU odprla svetovnemu trgu, evropski kmetje zdaj večinoma proizvajajo mleko za izvoz. Mlekarne zbijajo ceno, da lahko na svetovnem trgu ostanejo konkurenčne. Tako morajo kmetje za isti denar proizvajati vedno več. EU zato kmetijstvo izdatno subvencionira. Kdo ima od tega koristi? Predvsem globalne korporacije, medtem ko negativne posledice čutijo predvsem živali, ljudje in nenazadnje tudi okolje.

Dejstvo je, da se Evropa zaradi vsega navedenega v zadnjih letih utaplja v mleku. Proizvajalci so se znašli v začaranem krogu presežne produkcije, ki cene mleka drži veliko pod pragom vzdržnosti in tako posledično številne kmetije poganja v prepad. Evropska mlečna kriza ima svoje korenine v koncu mlečnih kvot leta 2015, ruskem embargu na evropsko hrano in padajočih cenah nafte. Evropska komisija je skoraj leto dni iskala rešitev za nastali problem. Premik od nacionalnih kvot mlečne pridelave, sistem, ki je desetletja stabiliziral evropski trg, bi naj kmetom omogočil, da na odprtem trgu širijo svojo dejavnost. Namesto tega so pričeli proizvajati »oceane« mleka, nižati cene in stopnje dobička. Cena za to je bila strašna. Tisoče evropskih kmetij je propadlo, v Franciji je na stotine kmetov naredilo samomor. Evropska komisija se je konec leta 2016 odločila za finančno injekcijo v višini 500 milijonov evrov, ki pa ni veliko pripomogla k reševanju izvirnih tegob kmetov. Pokrajina evropske mlečne industrije, ki je temelj evropske kmetijske politike, se je tako pričela radikalno in nepovratno spreminjati.

Evropa je dom 23 milijonov krav in mleko je eden najpomembnejših dobrin, ki se proizvaja na starem kontinentu. Obsega približno 15% vse agrikulturne produkcije. Velike države kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija in v manjši meri Italija, Nizozemska in Poljska, so glavne proizvajalke mleka. Presežki mleka so v Evropi težava že od nekdaj, dokler evropska komisija leta 1984 ni vpeljala mlečnih kvot, ki so stabilizirale naraščajočo proizvodnjo. Val tržno usmerjenih reform na področju evropske kmetijske politike je pripeljal do konca obdobja kvot. Leta 2003 je komisija najavila, da bo kvote odpravila do leta 2015 in tako v teoriji kmetom omogočila določeno obdobje, da se prilagodijo novim razmeram in da najdejo nov poslovni model. Toda geopolitični dogodki so porušili ta predvidevanja. Ob koncu obdobja kvot je ruski prehranski embargo, kot povračilni ukrep za evropske sankcije proti Rusiji zaradi njene priključitve Krima, že veljal. Rusija pa je eden najpomembnejših partnerjev Evrope pri potrošnji mleka. Pred embargom je tako v Rusijo šlo 13% evropskega mleka, za mlečne izdelke kot so siri in maslo pa je bil ta delež še veliko višji – 32% za sir in 24% za maslo. Veliki trg je tako rekoč izginil čez noč in problem se je spremenil v krizo. Skoraj istočasno je ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev povečalo količine nafte in sprožilo padec cen nafte. To je imelo izreden vpliv na donosnost mlečne industrije. Cene živalske hrane so padale skupaj z nafto, nizke cene krme pa so kmete opogumile k večji porabi krme, kar je imelo za posledico večjo proizvodnjo mleka. Druga plat tega kovanca je pomenila, da so imel države izvoznice nafte manjšo kupno moč, ker je njihov BDP padal in so posledično kupovale in trošile manj mleka in mlečnih izdelkov, nekaj od največjih trgov za evropsko mleko pa so prav z nafto bogate države Saudska Arabija, Alžirija, Oman in Nigerija. To je vodilo v presežno proizvodnjo, manj povpraševanja in posledično nižje cene mleka. Ta koktajl tržnih sil je evropske proizvajalce pahnil v spiralo presežne produkcije, kar je pomenilo, da je produkcija mlečnega prahu, ki je indikator presežkov, leta 2015 zrasla za več kot 15%. Maja 2016 je bila povprečna cena litra surovega mleka 26 centov. Ob tem, da je meja vzdržnosti produkcije mleka okoli 40 centov, je to za kmetije pomenilo velike izgube. V baltskih državah je cena za liter surovega mleka padla celo na 13 ali 14 centov. Okolja, ki so tradicionalno vezana na mlečno industrijo so tako izgubila številne kmetije in s tem praktično svoj edini vir prihodka. Alternativ zanje pa ni bilo. V Veliki Britaniji je tako v zadnjih treh letih prenehalo delovati 10% kmetij.

Dodaten evropski denar se je hitro izkazal zgolj kot obliž na rano in še zdaleč ni pripomogel k rešitvi problema. Dolgoročnejše rešitve predstavlja predlog, ki bi izboljšal šibki položaj kmetov v oskrbovalni verigi, kot tudi bolj nujen odziv, ki predvideva povečanje državne pomoči (skratka dodatne subvencije) in odstranjevanje določenih količin mleka s trga. Komisija je v sklopu reševanja krize predstavila številne promocijske akcije mleka po evropskih državah, še posebej v šolah in donacijo večje količine mleka Siriji. Poskušala je poiskati nove trge za mleko in preučila kako bi lahko z investicijami pomagali kmetijam v težavah. Vsi ti ukrepi pa so za številne le šala in zahtevajo vrnitev mlečnih kvot, vse drugo se zdi nezadostno in nepotrebno. V trenutni shemi namreč profitirajo predvsem trgovinske korporacije, med tem ko kmetje izgubljajo. V temeljih je zato potrebno spremeniti oskrbovalno verigo.

Kmetje nimajo druge izbire, kot da zdržijo pritisk in kolikor je mogoče učinkovito delajo naprej. Učinkovitost se dobro sliši in ga ekonomisti radi in pogosto omenjajo. V industriji mleka, kot v vseh podobnih industrijah, v katere je vpletena živa sila, pa ima učinkovitost precej čudne, če ne kar zastrašujoče posledice.

Najpomembnejši in hkrati najbolj potrošen člen v tej verigi je krava. Ta se neprenehoma optimizira, z genetskimi manipulacijami se proizvaja turbo-mlekarice, ki bi naj bile prihodnost mlečne industrije. Krave so vzrejene na meji organskih zmogljivosti tako da je njihova življenjska doba le četrtina naravne. Več kot pet let takšna krava ne preživi, nato je njena postaja klavnica. Vrednost krave se je v tem sistemu spremenila od živega bitja do »vimena z nogami«. Krave dajejo mleko le, ko so telile. To pomeni, da so krave molznice nenehno noseče. Moški potomci so hitro odstranjeni, ker seveda ne dajejo mleka. Vzdrževanje bikov pač ni dobičkonosno. In tudi številčnost črede se je spremenila. Kjer so bile v preteklosti kmetije s 35 kravami pogoste, danes potrebujejo nekaj sto krav, da bi lahko v tem poslu preživele.

Če bi se EU odločila, da bi iz sistema vzela milijarde evrov subvencij, kmetijstvo ne bi moglo več nadaljevati svoje izvozne strategije. Državljani Evrope namreč na ta način financiramo izvozno strategijo (predvsem korporacij), zbijamo ceno izdelka in potem iste davkoplačevalce tolažimo, da imajo v zameno za to poceni hrano, ki pa v osnovi ni namenjena za evropski trg, ampak uničuje recimo male kmete v Afriki, ki posledično s svojimi izdelki ne morejo konkurirati visoko subvencionirani evropski hrani, bežijo s podeželja in golo preživetje iščejo v tej isti Evropi, ki pa jih zavrača in pušča umirati na ožičenih in strogo varovanih mejah. Evropski mlečni prah, ki je narejen iz presežnih zalog evropskega mleka je namreč veliko cenejši od afriškega svežega mleka. Tej konkurenci majhni afriški kmetje, tudi ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb, ne morejo slediti.

Vedno obstajajo tisti, ki se poskušajo upreti prevladujočemu sistemu. V Afriki (Senegal) na primer se kmetje združujejo, da bi se obranili pred evropskimi dampinškimi cenami. V Evropi rastejo ekološke kmetije, ki se zanašajo na regionalno krmo in ne na poceni uvoz. Hkrati se stvari premikajo tudi v Aziji. Mleko je s silovitim razvojem in rastjo standarda namreč postalo popularno tudi na Kitajskem. Mlekarne so se zato usmerile tudi na ta gromozanski trg. Mleko se oglašuje pod sloganom, da pomaga pri rasti, višina pa je na Kitajskem statusni simbol. Zato na Kitajskem pijejo vse več mleka, da bi postali veliki in močni. Kitajska pa vse pogosteje mleko proizvaja tudi sama in tako z ogromnimi in poceni kmetijami vse bolj prevezama igro Evropi.

Film želi poiskati tudi alternative za ta sistem izkoriščanja človeka in živali. Ena možnost je krepitev regionalnih struktur, ekoloških ali konvencionalnih in seveda, kar zadeva vse nas: ustreznejši pristop k hrani. Lokalna potrošnja je ena od prednosti bio-mlekarn. Je lahko majhno ekološko kmetijstvo rešitev za te probleme? Za razliko od konvencionalne pridelave mleka se za ekološko pridelavo mleka v EU določeni posebej strogi pogoji, ki se jih tudi redno spremlja. Cena enega litra ekološkega mleka trenutno znaša več kot 50 centov. Pogoji med drugim predvidevajo, da se živina pase na prostem, brez priveza, določa se minimalni prostor ležeče površine na žival. Potrošnik lahko prepozna tovrstne proizvode po posebni oznaki na embalaži, vendar so tudi pri ekološki pridelavi mleka številna odstopanja.

Napovednik
https://youtu.be/Sj365p_b9QE

Poročilo o filmu
http://www.ardmediathek.de/tv/natürlich/Das-System-Milch/SWR-Fernsehen/Video?bcastId=1026394&documentId=46035828

Povzeto po:
https://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/mleko-in-mlecni-izdelki-da-ali-da-449668
https://www.film-rezensionen.de/2017/09/das-system-milch/
http://www.ndr.de/kultur/film/Filmtipp-Das-System-Milch,dassystemmilch100.html
https://utopia.de/filmtipp-das-system-milch-die-wahrheit-ueber-die-milchindustrie-60101/
https://www.dassystemmilch.de
http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/mleko_mlecni_proizvodi_in_mlecne_kvote/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
http://www.focus.de/kultur/kino_tv/focus-fernsehclub/tv-kolumne-das-system-milch-du-musst-ein-arschloch-sein-sagt-der-milchbauer_id_7878810.html
https://www.rtvslo.si/evropska-unija/za-vsak-kilogram-mleka-ki-ne-bo-sel-v-mlekarno-eu-ponuja-14-centov/402166
https://www.euractiv.com/section/agriculture-food/news/eu-throws-fresh-cash-at-struggling-farmers/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
milchindustrie.de
agrarheute.com
ble.de
ec.europa.eu/agriculture/milk_de
wwf.de
provieh.de

Naša neizprosna potrošnja uničuje planet

Rast se mora nadaljevati – je povsod glavni politični imperativ, ki uničuje Zemljo. Ne znamo je ohraniti zelene, zato potrebujemo nov sistem

Vsi želijo vse – kako lahko to deluje? Obljuba ekonomske rasti je, da bodo lahko revni živeli kot bogati, bogati pa kot oligarhi. Toda že smo prestopili fizične zmožnosti planeta, ki nas vzdržuje. Podnebne spremembe, izguba rodovitnih tal, propad habitatov in različnih vrst, morje iz plastike, uničevanje žuželk: vse to so posledice naraščajoče potrošnje. Obljube zasebnega luksuza za vsakogar ni mogoče doseči: za kaj takega nimamo niti fizičnega niti ekološkega prostora.

Toda rast se mora nadaljevati: to je povsod politični imperativ. In svoje okuse moramo temu ustrezno prilagoditi. Oglaševanje v imenu avtonomije in izbire uporablja  najnovejše ugotovitve iz nevroznanosti, da bi zaobšlo naše obrambne mehanizme. Tisti, ki bi se želeli upreti, morajo biti, kot »divjaki« v Krasnem novem svetu (Brave New World, 1931), utišani – v tem primeru s strani medijev.

Z vsako generacijo se temelj normalizirane potrošnje premakne. Pred tridesetimi leti je bilo smešno kupovati ustekleničeno vodo, kjer je bilo v izobilju čiste vode iz pipe. Danes po vsem svetu porabimo milijon plastičnih steklenic na minuto.

Vsak petek je »črni petek«, vsak božič bolj grozljiv festival uničenja. Ob izdelkih kot so snežne savne, prenosni hladilniki za lubenice in pametni telefoni za pse, ki nas vabijo, da z njimi napolnimo svoja življenja, gre moja #extremecivilisation (#ekstremnacivilizacija) nagrada izdelku PancakeBot: 3D tiskalniku za palačinke, ki vam omogoča, da vsak dan za zajtrk pojeste Mono Liso, Taj Mahal ali zadnjico vašega psa. V praksi vam bo v kuhinji kak teden v napoto, dokler se ne boste odločili, da zanj nimate prostora. Za tovrstno šaro uničujemo živi planet in svoje lastne možnosti za preživetje. Vse se mora prodati.

Obstaja obljuba, da lahko z zelenim potrošništvom preživetje planeta uskladimo z nenehno rastjo. Toda vrsta raziskav razkriva, da med ekološkim odtisom ljudi, ki jim je mar in ljudmi, ki jim ni, ni bistvene razlike. Nedavni članek objavljen v reviji »Environment and Behavior« (Okolje in vedenje) pravi, da tisti, ki se identificirajo kot zavedni potrošniki, porabijo več energije in ogljika kot tisti, ki se ne.

Zakaj? Ker je okoljska ozaveščenost praviloma višja med bogatimi ljudmi. Ni odnos tisti, ki vodi naš vpliv na planet, ampak dohodek. Bogatejši kot smo, večji je naš odtis, ne glede na naše dobre namere. Raziskava je ugotovila, da se tisti, ki se imajo za zelene potrošnike, v glavnem osredotočajo na vedenje, ki ima »relativno malo koristi«.

Poznam ljudi, ki pikolovsko reciklirajo, hranijo plastične vrečke, skrbno merijo vodo v grelnikih vode, nato pa gredo na počitnice na Karibe in vsak morebiten ekološki prihranek postoterjeno zavržejo. Prišel sem do spoznanja, da jim recikliranje daje dovoljenje za njihove čezoceanske polete – ljudi prepričuje, da so ekološko ozaveščeni in jim tako omogoča, da spregledajo svoj večji vpliv.

Nič od tega ne pomeni, da ne bi smeli poskušati zmanjšati svojega ekološkega odtisa, vendar se moramo ob tem zavedati omejitev tovrstnih praks. Naše vedenje v sistemu ne more spremeniti rezultatov sistema. Spremeniti se mora sam sistem.

Raziskave Oxfama kažejo, da najbogatejši 1% svetovnega prebivalstva (če ima vaše gospodinjstvo dohodke v višini 70 000 funtov (prib. 78 000€) ali več, to pomeni, da spadate v to skupino) proizvede približno 175-krat več ogljika kot najrevnejših 10%. Kako se lahko v svetu, v katerem bi si naj vsi prizadevali za visoke dohodke, izognemo spremeniti Zemljo, od katere je odvisna vsa blaginja, v kroglo prahu?

Ekonomisti nam pravijo, da lahko to dosežemo z ločitvijo gospodarske rasti od uporabe materialov. Torej, kako dobro nam gre to od rok? V članku objavljenem v reviji »Plos One« ugotavljajo, da čeprav se je v nekaterih državah zgodila relativna tovrstna ločitev, »v zadnjih 50 letih ni nobena država dosegla absolutne ločitve«. To pomeni, da se količina materialov in energije, ki je povezana z vsakim povečanjem BDP-ja lahko sicer zmanjša, vendar pa, ker rast presega učinkovitost, se celotna poraba virov še naprej povečuje. Še pomembneje, kot razkriva prispevek je, da je zaradi fizičnih omejitev učinkovitosti, tako absolutna kot relativna ločitev od uporabe temeljnih virov dolgoročno nemogoča.

Svetovna stopnja rasti za 3% na leto pomeni, da se velikost svetovnega gospodarstva podvoji vsakih 24 let. Zato se okoljske krize pospešujejo s takšno stopnjo. Toda načrt je zagotoviti, da se podvaja znova in znova v neskončnost. V prizadevanjih za zaščito živega sveta pred vrtincem uničenja verjamemo, da se borimo proti korporacijam in vladam ter splošni neumnosti človeštva, vendar so to le zastopniki resničnega problema: večne rasti na planetu, ki ne raste.

Tisti, ki upravičujejo ta sistem vztrajajo, da je gospodarska rast bistvena za zmanjševanje revščine. Toda članek v reviji World Economic Review ugotavlja, da najrevnejših 60% svetovnega prebivalstva prejme le 5% dodatnega dohodka, ki ga ustvarja naraščajoči BDP. Posledično je za vsako zmanjšanje revščine v višini 1 ameriškega dolarja potrebnih 111$ (94€). Po trenutnih trendih bi za to, da bi vsem lahko zagotovili prihodek 5$ na dan, potrebovali 200 let. Do te točke bi povprečni dohodek na prebivalca dosegel 1 milijon dolarjev letno, gospodarstvo pa bi bilo 175-krat večje kot je danes. To ni formula za zmanjševanje revščine, to je formula za uničenje vsega in vsakogar.

Ko boste slišali, da ima nekaj ekonomski smisel, to pomeni, da je v nasprotju z zdravo pametjo. Ti razumni moški in ženske, ki vodijo finančne organizacije in centralne banke in ki vidijo neskončno rast potrošnje kot normalno in nujno, niso pri pameti: zato, da bi ohranili niz nekih številk, ki imajo zelo malo povezave s splošno blaginjo, uničujemo čudesa živega sveta in blaginjo prihodnjih generacij.

Zeleno potrošništvo, ločevanje uporabe virov od rasti, trajnostna rast: vse to so iluzije, zasnovane, da bi opravičile ekonomski model, ki nas vodi v katastrofo. Sedanji sistem, ki temelji na zasebnem razkošju in javni bedi, nas bo vse osiromašil: v tem modelu sta luksuz in pomanjkanje zver z dvema glavama.

Potrebujemo drugačen sistem, ki ne bo temeljil na ekonomskih abstrakcijah, temveč na fizičnih dejstvih, ki določajo parametre, s katerimi lahko ocenjujemo njegovo zdravje. Graditi moramo svet, v katerem je rast nepotrebna, svet zasebne zadostnosti in javnega razkošja. Moramo ga uresničiti, preden nas v to prisili katastrofa.

George Monbiot

Vir: https://www.theguardian.com/commentisfree/2017/nov/22/black-friday-consumption-killing-planet-growth