Tagged: Ekonomija

Vaš življenjski slog je bil v naprej določen

Pravi razlog za štirideseturni delovni teden

No, pa sem ponovno v svetu dela. Našel sem si dobro plačano inženirsko službo in življenje se po devetih mesecih potovanja končno vrača v normalne okvirje.

Ker sem, ko sem potoval, živel precej drugačen življenjski slog, je ta nenaden prehod nazaj na običajni osemurni dnevni delovni ritem, razkril nekaj o njem, kar sem prej spregledal.

Od trenutka, ko so mi ponudili službo, sem z denarjem začel ravnati veliko bolj brezskrbno. Ne povsem brezumno, samo nekoliko hitreje izvlečem denarnico. Na primer, ponovno si kupujem drago kavo, čeprav niti približno ni tako dobra, kot je bila tista na Novi Zelandiji, in čeprav ne vključuje izkušnje, da bi jo lahko popil na sončni terasi. Ko sem potoval, so bili tovrstni nakupi manj impulzivni in sem v njih bolj užival.

Ne govorim o velikih, ekstravagantnih nakupih. Govorim o majhnih, priložnostnih in naključnih izdatkih za stvari, ki v resnici mojemu življenju ne dodajajo kakšne vrednosti. In še kakšna dva tedna dejansko sploh ne bom dobil plače.

Ko pogledam nazaj, lahko ugotovim, da ko sem imel dobro službo, sem to vedno počel – ko sem bil poln denarja, sem na veliko trošil. Po tem, ko sem devet mesecev živel z nahrbtnikom in brez dohodka, se tega fenomena, ko se pojavi, nekoliko bolj zavedam.

Predvidevam, da to počnem, ker menim, da sem zdaj, ko sem ponovno dobro plačan strokovnjak, ponovno pridobil določen status, kar mi očitno daje pravico do določene stopnje potratnosti. Obstaja nenavaden občutek moči, ki ga pridobiš, ko lahko brez vsakega kritičnega premisleka pustiš za seboj nekaj dvajsetakov. Če veš, da se ti bo ta denar hitro povrnil, ti ta moč denarja daje dober občutek.

Kar počnem, sploh ni tako nenavadno. Zdi se, da to počnejo tudi vsi drugi. Pravzaprav mislim, da sem se, potem, ko sem nekaj časa preživel stran od nje, samo vrnil v normalno potrošniško miselnost.

Eno od najbolj presenetljivih odkritij, na katero sem naletel med svojim potovanjem, je bilo, da sem tekom potovanja po tujih deželah (vključno z državami, ki so bile dražje od Kanade) na mesec zapravil veliko manj denarja kot v času, ki sem ga v službi preživel doma. Imel sem veliko več prostega časa, obiskal sem nekatere najlepših krajev na svetu, levo in desno sem se srečeval z novimi ljudmi, bil sem pomirjen in miroljuben ter sem se tudi drugače imel nepozabno, in nekako me je vse to stalo veliko manj, kot moj ponižni osemurni delovni življenjski slog, tukaj v enem od najcenejših mest v Kanadi.

Zdi se, da sem, ko sem potoval, za svoj denar dobil veliko več. Zakaj?

Kultura nepotrebnega

Tukaj na zahodu življenjski slog nepotrebnega trošenja poslovni interesi gojijo in negujejo namenoma. Podjetja različnih industrij imajo veliki interes, da smo ljudje nagnjena k nepremišljenemu ravnanju s svojim denarjem. Kadarkoli je to le mogoče, si prizadevajo spodbujati navade ljudi po priložnostni ali nebistveni porabi.

V dokumentarnem filmu The Corporation (2003), je psihologinja za trženje govorila o eni od metod, ki jih uporablja, da bi povečala prodajo. Njeni sodelavci so izvedli študijo o učinku otroškega »gnjavljenja« na verjetnost, da bodo starši svojemu otroku kupili igračo. Ugotovili so, da se od 20% do 40% nakupov igrač ne bi zgodilo, če otrok svojim staršem ne bi »gnjavil«. Prav tako ne bi prišlo do vsakega četrtega obiska tematskega parka. Te študije so uporabili za neposredno trženje svojih izdelkov otrokom in jih pri tem spodbujali, da za nakup svojim staršem »gnjavijo«.

Samo ta marketinška kampanja predstavlja več milijonov dolarjev, ki so bili porabljeni, ker je bilo povpraševanje ustvarjeno popolnoma umetno.

»Potrošnike lahko manipulirate, da si želijo in zato tudi kupijo vaše izdelke. To je igra.« Lucy Hughes, soavtorica »The Nag Factor« (Faktorja gnjavljenja)

To je samo majhen primer nečesa, kar se dogaja že zelo dolgo. Velika podjetja niso svojih milijonov zaslužila, ker so iskreno promovirala vrline svojih izdelkov, ustvarila so jih tako, da so ustvarila kulturo več sto milijonov ljudi, ki kupujejo veliko več, kot potrebujejo in ki poskušajo svoje nezadovoljstvo pregnati z denarjem.

Stvari kupujemo, da se razvedrimo, da tekmujemo s svojimi sosedi, da izpolnimo svoje otroške vizije o tem, kakšno bo naše odraslo življenje, da svetu kažemo svoj status in zaradi veliko drugih psiholoških razlogov, ki imajo zelo malo opraviti s tem, kako uporaben je v resnici izdelek. Koliko stvari imate v vaši kleti ali garaži, ki jih v preteklem letu sploh niste uporabili?

Resničen razlog za štirideseturni delovni teden

Ultimativno orodje korporacij, da ohranjajo tovrstno kulturo, je razvoj 40-urnega delovnega tedna, kot običajnega načina življenja. V teh delovnih pogojih morajo ljudje izgraditi svoje življenje ob večerih in ob vikendih. Ta ureditev nas dela naravno bolj nagnjene k večjemu zapravljanju za razvedrilo in udobje, ker je naš prosti čas tako omejen.

Le nekaj dni sem nazaj na delu in vendar že opažam, da hitro iz svojega življenja opuščam bolj zdrave dejavnosti kot so: hoja, telovadba, branje, meditacija in dodatno pisanje.

Ena najbolj očitnih podobnosti med temi dejavnostmi je, da stanejo malo ali nič denarja, vendar zanje potrebujemo čas.

Nenadoma imam veliko več denarja in veliko manj časa, kar pomeni, da imam veliko več skupnega s tipičnim delovnim Severnoameričanom, kot sem imel še pred nekaj meseci. Ko sem bil v tujini, ne bi dvakrat premišljeval o tem, da bi dan preživel med sprehajanjem po narodnem parku ali da bi nekaj ur prebiral knjigo na plaži. Zdaj se kaj takšnega zdi, da ne pride v poštev. Če bi počel eno ali drugo, bi mi to med vikendom vzelo večino dragocenega časa!

Zadnja stvar, ki si jo želim početi, ko pridem domov z dela je, da še telovadim. To je tudi zadnja stvar, ki si jo želim početi po večerji, ali pred spanjem, ali takoj po tem, ko se zbudim; in to je resnično tudi ves čas, ki ga med vikendom sploh imam na voljo.

To se zdi problem s preprosto rešitvijo: delajte manj, da bi lahko imeli več prostega časa. Sam sem sebi že dokazal, da lahko živim izpolnjujoč življenjski slog z manj, kot dobim zdaj. Na žalost je to v moji industriji in v večini drugih, skoraj nemogoče. Ali delaš 40-ur in več, ali ne delaš. Moje stranke in pogodbeniki so vsi trdno zasidrani v kulturi standardnega delavnega dne, zato ne bi bilo praktično, če bi jih prosil, da od me po 13. uri ne zahtevajo ničesar več, čeprav bi v kaj takega morda lahko prepričal svojega delodajalca.

Osemurni delovni dan se je razvil v 19. stoletju med industrijsko revolucijo v Veliki Britaniji, kot oddih za tovarniške delavce, ki so bili pred tem izkoriščani v 14 ali 16 urnem delovnem dnevu.

Z napredkom tehnologije in delovnih metod, so bili delavci v vseh industrijah sposobni proizvajati veliko več vrednosti v krajšem času. Mislili bi si, da bo to vodilo do krajšega delovnega dne.

Toda 8-urni delovni dan je za velika podjetja preveč donosen, ne zaradi dela, ki ga ljudje v teh osmih urah opravijo (povprečni pisarniški delavec v 8 urah opravi manj kot tri ure dejanskega dela), ampak zato, ker ta omogoča takšno nakupov željno javnost. Omejevanje prostega časa pomeni, da ljudje plačujejo veliko več za udobje, razne zadovoljitve in kakšne druge sprostitve, ki jih lahko kupijo. To jih zadržuje pri gledanju televizije in njenih oglasov. To jih zunaj dela zadržuje tudi v neambicioznosti.

Zapeljali so nas v kulturo, ki je zasnovana tako, da nas pušča utrujene, lačne razvajanja in zaradi katere smo pripravljeni plačati veliko za udobje in zabavo, in kar je najpomembneje, zaradi nje smo še vedno nezadovoljni z našimi življenji, zato si še naprej želimo stvari, ki jih nimamo. Tako veliko kupujemo, ker se nam še vedno zdi, da nekaj manjka.

Zahodne ekonomije, zlasti ta v ZDA, so bile zelo preračunljivo zgrajene na temelju zadovoljevanja, odvisnosti in nepotrebne porabe. Trošimo, da se razvedrimo, da se nagradimo, da proslavimo, da tako rešujemo probleme, da dvignemo svoj status in da ublažimo dolgčas.

Si lahko predstavljate kaj bi se zgodilo, če bi vsa Amerika nehala kupovati toliko nepotrebne krame, ki našim življenjem ne dodaja veliko trajne vrednosti?

Ekonomija bi propadla in si nikoli več ne bi opomogla.

Vsi ameriški problemi, o katerih se veliko piše, vključno z debelostjo, depresijo, onesnaženjem in korupcijo, so cena ustvarjanja in vzdrževanja trilijone dolarjev vredne ekonomije. Da bi bila ekonomija »zdrava«, mora Amerika ostati nezdrava. Zdravi, srečni ljudje nimajo občutka, da bi potrebovali veliko tega, česar še nimajo, kar pomeni, da ne kupujejo veliko ropotije, ne potrebujejo toliko zabave in zaradi tega tudi ne gledajo veliko oglasov.

Kultura osemurnega delovnega dne je najmočnejše orodje velikih podjetij, da ohranjajo ljudi v tem nenehnem stanju nezadovoljstva, v katerem je odgovor na vsako težavo, da nekaj kupimo.

Mogoče ste že slišali za Parkinsonov zakon. Pogosto se uporablja v povezavi s porabo časa: več časa kot vam je na voljo, da nekaj naredite, več časa boste za to potrebovali. Presenetljivo je, koliko lahko narediš v dvajsetih minutah, če je teh dvajset minut ves čas, ki ti je na voljo. Če pa imaš na voljo celo popoldne, bo verjetno vse skupaj trajalo veliko dlje.

Večina nas na ta način obravnava tudi denar. Več kot zaslužimo, več zapravimo. Ne gre za to, da moramo nenadoma kupiti več samo zato, ker več zaslužimo, ampak gre samo za to, da lahko, zato to tudi počnemo. Pravzaprav se nam je zelo težko izogniti povečanju življenjskega standarda (ali pa vsaj naši stopnji porabe) vsakič, ko dobimo višjo plačo.

Ne mislim, da se moramo odpovedati celotnemu grdemu sistemu, iti živeti v gozd in se pretvarjati, da smo gluhonemi, kot je pogosto sanjaril glavni junak Varuha v rži, Holden Caulfield. Vsekakor pa bi nam bilo veliko bolje, če bi dobro razumeli, kaj si veliki komercialni interesi za nas resnično želijo da smo. Že desetletja se trudijo ustvariti milijone idealnih potrošnikov, in to jim je tudi uspelo. Razen, če ste v sistemu kakšna anomalija, je bil vaš življenjski slog že v naprej določen.

Popoln potrošnik je nezadovoljen, vendar upa, nezainteresiran je za resen osebni razvoj, zelo prilagojen na televizijo, dela s polnim delovnim časom, zasluži določen spodoben znesek, v prostem času pa se vdaja užitkom in se tako nekako prebija.

Ste to vi?

Pred dvema tednoma bi dejal ne, to nisem jaz, toda če bodo vsi moji tedni podobni minulemu, potem bo to samo moja pobožna želja.

David Cain   

Vir: https://www.filmsforaction.org/news/your-lifestyle-has-already-been-designed/

Napotili:
http://zofijini.net/koticek_komercializiacija/
https://www.raptitude.com

Advertisements

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

Ciljno oglaševanje uničuje internet in ruši svet

Nadzorovalni kapitalizem in ciljno oglaševanje sta na internetu postali normi, kar nam vsem škoduje.

V svojem pričanju ameriškemu senatu lani spomladi, je direktor Facebooka Mark Zuckerberg poudaril in tako poskušal prepričati oblikovalce politik in javnost, da njegovo podjetje ne prodaja uporabniških podatkov. Toda resničnost – to, da Facebook, Google, Twitter in druge socialne medijske platforme prodajajo našo pozornost – je ravno tako zaskrbljujoča. Dejanske informacije o uporabnikih morda ne menjajo lastnika, vendar oglaševalski poslovni model vodi odločitve podjetij na načine, ki so škodljivi za družbo. Kot je sociologinja Zeynep Tufekci povedala v svojem TED predavanju leta 2017: »gradimo dostopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase

Spletni socialni mediji so oglaševalska podjetja. To seveda nikoli ni bila skrivnost. Google je poslovnemu modelu ciljnega oglaševanja začel utirati pot konec devetdesetih let prejšnjega stoletja, Sheryl Sandberg pa je leta 2008 to prakso prenesla k Facebooku, ko se je podjetju pridružila kot vodja operativnega oddelka. Denar je pričel pritekati in podjetja okoli Silicijeve doline in širše, so sprejela enako osnovno strategijo: prvič, čim hitreje širi uporabniško bazo in ne skrbi za prihodke; drugič, zberi čim več podatkov o uporabnikih; tretjič, monetariziraj zbrane podatke tako, da s pomočjo analize podatkov uporabnikom prikazuješ oglase, ki so ozko prilagojeni njihovi demografiji in razkritim interesom; četrtič, ustvari dobiček.

Nekaj časa se je to zdela situacija, v kateri pridobita obe strani: ljudje po vsem svetu so lahko gledali videoposnetke mačk, slike svojih in drugih otrok v kostumih za noč čarovnic, se povezovali z družino, prijatelji in kolegi po vsem svetu in še več. Platforme so jim v zameno kazale oglase, ki so bili zanje dejansko relevantni. Kontekstno oglaševanje je tiskane in radiodifuzne medije podpiralo že desetletja, zato je bil to naslednji logični korak. Kaj bi pri tem lahko šlo narobe?

Kot se je izkazalo, veliko. Iz današnje perspektive, kot ikonična opozorilna zgodba o tehno-utopianizmu, ki je zašla, izstopa arabska pomlad. Seveda so bili potencialni revolucionarji, reformatorji in zagovorniki človekovih pravic med prvimi, ki so obvladali moč tega, kar smo nekoč imenovali »splet 2.0«, vendar so oblasti hitro ujele priključek in nova orodja uporabile za zatiranje groženj njihovemu dostopu do moči. Podobno je bila Obamova predsedniška kampanja leta 2008 prva, ki je izkoristila spletno oglaševanje, da je s skoraj kirurško natančnostjo prave volivce dosegla s pravim sporočilom, vendar pa so deset let kasneje iste tehnike na oblast v ZDA, Filipinih in Braziliji pripeljale avtoritarne desničarje in se uporabljajo za razpihovanje ksenofobije, rasnega sovraštva in celo genocida po vsem svetu – morda najbolj uničujoče v Mjanmaru. Kako neki smo prišli do tega?

Vse se je začelo s ciljnim oglaševanjem in z novo gospodarsko ureditvijo, ki jo Shoshana Zuboff iz Harvardove poslovne šole imenuje »nadzorovalni kapitalizem«. Tako kot so podjetja 20. stoletja, kot sta bili General Motors in Ford, izumili množično proizvodnjo in menedžerski kapitalizem, sta Google in Facebook ugotovila, kako komodificirati samo »resničnost« s sledenjem temu, kar ljudje (in ne le njihovi uporabniki) počnejo na spletu (in vedno bolj tudi takrat, ko niso na spletu) in s pomočjo tega podajala napovedi o tem, kaj bi lahko delali v prihodnosti ter tako oblikovala načine, kako vplivati na različna vedenja, od nakupovanja do glasovanja na volitvah, nato pa to moč prodala tistim, ki so bili zanjo pripravljeni plačati.

Shoshana Zuboff  mi je v telefonskem pogovoru povedala: »Kot družba se nismo nikoli strinjali, da so naše zasebne izkušnje na voljo za oblikovanje podatkov o našem obnašanju, ki se potem v glavnem dovajajo v verige izdelovanja vedenjskih napovedi.«

Njena nova knjiga »The Age of Surveillance Capitalism: The Fight for a Human Future at the New Frontiers of Power« (Doba nadzorovalnega kapitalizma: boj za človeško prihodnost na novih mejah moči), preučuje 20-letno zgodovino nadzorovalnega kapitalizma, od rojstva spletnega oglaševanja v poznih devetdesetih, do današnje dobe demokratične regresije. Pravi, da je bil »nadzorovalni kapitalizem izumljen v kontekstu ciljnega oglaševanja. To je bil materialni, zgodovinski kontekst, v katerem je nastal v trenutku finančne krize med tako imenovanim pokom dot-com mehurčka. Google je bilo mlado podjetje in njegovi vlagatelji so grozili, da ga bodo, kljub najboljšemu iskalniku na spletu, zapustili. Takrat se je Google obrnil k predhodno neupoštevanim in prezrtim podatkom in jih uporabil z namenom ustvarjanja »vedenjske dodane vrednosti«. Namesto, da bi jih uporabili le za izboljševanje izdelkov, so bili ti vedenjski podatki usmerjeni v povsem novi cilj: napovedovanje vedenja uporabnikov.«

Shoshana Zuboff napoveduje, da če bo nadzorovalni kapitalizem deloval neovirano, bo ravno tako uničujoč, kot so bile prejšnje različice kapitalizma, čeprav na popolnoma nove načine. Pove, da »govorimo o enostranskem prilaščanju zasebnih človeških izkušenj, kot surovine za razvoj izdelkov in menjavo na trgu. Industrijski kapitalizem si je zase prilastil naravo in šele zdaj se soočamo s posledicami tega početja. V tej novi fazi razvoja kapitalizma, je človeška narava surovina, ki poganja novo tržno dinamiko, v kateri se prodajajo napovedi našega vedenja. Ekonomske zahteve tega novega kapitalizma ustvarjajo skrajne asimetrije v znanju in moči, ki izhajajo iz tega znanja. To je področje brez primere, ki ima za družbo 21. stoletja globoke posledice.«

Spletno sledenje je vseprisotno, je po elektronski pošti povedal Tim Libert iz inštituta za varnost in zasebnost na univerzi Carnegie Mellon. »Na prvih največjih milijon spletnih strani vam bodo sledili v 91 odstotkih. Te vrste raziskav delam že več let in rezultati so vedno enaki: ne morete brskati po spletu, ne da bi vam sledili, pika. Podjetja vam sledijo, ko obiskujete medicinske spletne strani, spletne strani s pornografijo, strani za odvetnike, politike, časopisne spletne strani in enako velja za aplikacije. Zelo malo je stvari, ki jih ljudje ne iščejo ali delijo z uporabo računalnika in skoraj vse to je sledljivo, to ves čas počnejo milijarde dolarjev težka podjetja, ki jih lahko vidite v novicah, kot tudi na stotine podjetij, za katere še nikoli niste slišali.«

Podjetja zbirajo te podatke, da jih lahko unovčijo: čeprav morda v posameznih podatkih o našem vedenju morda ne vidimo ravno velike vrednosti, pa to skupaj v seštevku pomeni velik denar.

Ko obiščete spletno stran, ki gosti oglaševalsko vsebino, oglaševalsko omrežje – na primer Googlov DoubleClick – izbere med več oglasi, ki vam jih bo prikazoval. Ker Google ve toliko o vas, vaših prijateljih, vašem okusu, navadah in kupni moči, lahko DoubleClick izračuna, na katerega od oglasov boste najverjetneje kliknili, in končno, katerega od proizvodov boste najverjetneje kupili.

»To je vse, kar pomeni umetna inteligenca in strojno učenje za ta podjetja: da so vse boljši pri ugotavljanju, katere oglase vam naj pokažejo,« pove Libert. »Vsak, še tako majhen podatek, poveča možnosti, da vam prikažejo »pravi« oglas, tako da se nikoli ne ustavijo, nikoli ne spijo in nikoli ne spoštujejo vaše zasebnosti. Vsak dan vsi v Googlu kolektivno delujejo k enemu samemu cilju: vse višjemu procentu prikazovanja »pravih« oglasov.«

Skoraj nemogoče je natančno vedeti kako ta »digitalni vplivni stroj«, kot ga je poimenovalo nedavno poročilo Data&Society, deluje v določenem primeru, tako kot je tudi nemogoče vedeti, kako podnebne spremembe prispevajo k specifičnim orkanom, vendar pa je povezava jasna in nedvoumna.

»Z oglaševalsko tehnologijo, se je politična komunikacija dramatično spremenila,« mi je preko elektronskega sporočila povedala Joan Donovan, ki pri Data&Society raziskuje medijsko manipulacijo in odgovornost spletnih platform. »Če iščemo digitalno revolucijo, se je ta zgodila v oglaševanju na spletu. Večina spletnega oglaševanja je popolnoma neregulirana in nenadzorovana. Politični strategi so to novo priložnost razumeli in izkoristili, tako da so ponujali digitalne dezinformacije in pri tem oglase uporabili za način dostave. Noben politik pod temi pogoji ne more voditi volilnega boja etično, ker bo takoj premagan s strani tistih, ki so pripravljeni te sisteme uporabiti, da delajo škodo.«

Ko so kopirala tradicionalni, na oglaševanju temelječi medijski poslovni model, so internetna podjetja zanemarila ključno pravilo: ločevanje med poslovnimi in uredniškimi odločitvami. Čeprav daleč od tega, da bi bilo to pravilo vsesplošno spoštovano, je etični kodeks novinarstva 20. stoletja prepovedal finančnim interesom vpliv na poročanje. Ta etični zaslon je ameriškemu kapitalizmu omogočal, da je podpiral medije, ki so lahko potem pomagali vlade in podjetja ohranjati poštena: na delu je bil nadzor nad močjo.

Vse to se je s ciljnim oglaševanjem razkrojilo in ukradlo novinarstvu osnovna sredstva ter ga preusmerilo v vzdrževanje platform, katerih osnovna logika ni izobraževati, obveščati ali nadzirati močne, temveč ohranjati ljudi »zaposlene«. To logiko »zaposlenosti« motivirata sorodni potrebi po zbiranju čim več podatkov in prikazovanju čim več oglasov ter se manifestira v algoritmih, ki priljubljenost vrednotijo višje kot kakovost. V manj kot dvajsetih letih je Silicijeva dolina nadomestila uredniško presojo z matematičnimi merili priljubljenosti, s tem ko je ohromila četrto vejo oblasti, je destabilizirala demokratične sisteme nadzora in zabijala žebelj za žebljem v krsto zasebnosti.

Poslovni model ciljnega oglaševanja spodbuja podjetja, da kopičijo čim več informacij kolikor lahko: kaj njihovi uporabniki sami počnejo na platformah in kaj počnejo drugje na internetu. Google in Facebook hranita celo podatke o tem, kaj na spletu počnejo ljudje, ki sicer nimajo računa pri njih in te informacije uporabijo pri modeliranju podatkov in prikazovanju oglasov po spletu. Pred kratkim so začeli kupovati podatke o nakupih potrošnikov s kreditnimi karticami in drugih dejavnostih, ko niso na spletu. Ta digitalna dokumentacija vsebuje razkrivajoče informacije o vsakem od nas posebej in vseh skupaj. Ni presenetljivo, da si tudi vlade želijo priti do teh podatkov. Na primer, razkritja Edwarda Snowdena iz leta 2013 so vsebovala podrobnosti o številnih NSA (Nacionalna varnostna agencija) programih, vključno s PRISM, ki se opirajo na pridobivanje podatkov od velikih tehnoloških podjetij, tako z vednostjo kot brez vednosti njihovih vodilnih. Podobne odnose med tehnološkimi podjetji (vključno s telekomunikacijskimi operaterji) in državnimi akterji, lahko najdemo tudi v drugih državah. Posledična škoda za človekove pravice vključuje izvensodni nadzor, nadlegovanje in fizično nasilje, kot tudi streznitveni občutek, ki izhaja iz zavedanja o teh tveganjih.

Na ravni skupine, ciljno oglaševanje avtomatizira diskriminacijo in jo s tem, ko iz enačbe na videz izvzame posamezne predsodke, normalizira. Kot v nedavnem eseju pojasni Chris Gilliard, »nadzorovalni kapitalizem ustvarja dobiček tako, da postanejo ljudje manj občutljivi za diskriminacijo.« To se kaže v praksah, kot so digitalno omejevanje, diferencialno oblikovanje cen, rasistični iskalni rezultati in filtrirni mehurčki na socialnih medijih.

Safiya Noble, izredna profesorica na Univerzi v Kaliforniji v Los Angelesu in avtorica knjige Algorithms of Oppression (Algoritmi zatiranja), mi je po elektronski pošti povedala, da »smo pri ločevanju med resnico in fikcijo odvisni od komercialnih iskalnikov, a so tudi ti glede številnih družbenih in političnih vprašanjih nezanesljivi. V bistvu smo priča popolnemu nezaupanju v spletne platforme v času, ko so hkrati najbolj vplivna sila tako pri spodkopavanju kot varovanju demokratičnih idealov po vsem svetu.«

Ciljno oglaševanje povzroča, da doživljamo internet in zato tudi svet, na različne načine, na osnovi tega, kar nadzorovalni kapitalizem misli, da ve o nas. To pa ni recept za pravičnost, enakopravnost ali pravično družbo.

Končno pa ciljno oglaševanje in algoritemske prakse kuriranja, ki so z njim povezane, škodujejo tudi demokraciji sami. Prehod oglaševanja na digitalno, je kanibaliziral prihodke novičarskih medijev in tako oslabil celotno javno sfero. Povezovanje oglaševanja s številom ogledov strani, spodbuja medijske organizacije, da ustvarjajo prispevke, ki so popularni, včasih tudi na račun materiala, ki izobražuje, zabava ali na odgovornost kliče tiste, ki imajo moč. Ciljno oglaševanje ponuja orodja za politično oglaševanje in propagando mikro segmentirani publiki na načine, ki gredo proti običajnemu razumevanju realnosti. To za avtoritarne populiste, kot so Rodrigo Duterte, Donald Trump in Jairo Bolsanaro ustvarja popolne okoliščine, da lahko pridejo na oblast, s strašnimi posledicami za človekove pravice. Dipayan Ghosh in Ben Scott, avtorja serije poročil z naslovom Digital Deceit (Digitalna prevara), opozarjata, da »smo dovolili tehnologije, ki nam zagotavljajo informacije, ki temeljijo na relevantnosti in želji po čim večji pozornosti in tako nadomeščajo normativno funkcijo urednikov in novinarskih redakcij.«

Več desetletij so nas misleci, kot sta Hannah Arendt, Karl Polanyi in mnogi drugi, opozarjali na to, da je fašizem neposredna posledica podrejanja človeških potreb potrebam trga. Po tem, ko smo namerno ignorirali zgodovinske lekcije, smo dovolili korporativnemu pohlepu, da preoblikuje naš medijski ekosistem na način, da strukturno daje prednost avtoritarnemu populizmu. Reševanje demokracije seveda zahteva veliko več kot reformiranje internetnih podjetij in natančen recept za tak uspeh je od države do države različen. V ZDA moramo obrniti 30-letno deregulacijo medijev, znatno povečati javno podporo medijem, ki so v javnem interesu in nasloviti strukturne neenakosti v našem volilnem sistemu, ki dajejo moč stranki, ki jo podpira manj kot polovica volivcev.

Poslovni model ciljnega oglaševanja v osrčju nadzorovalnega kapitalizma je treba preoblikovati, morda celo zamenjati. Toda s čim, in kako lahko pridemo do tega?

Strokovnjaki se ne strinjajo o tem ali je ciljni oglaševalski ekosistem mogoče smiselno preoblikovati in ali bi bilo to dovolj, da bi obrnili njegov škodljivi vpliv na družbo. »Nadzorovalni kapitalizem ni nič bolj omejen na ciljno oglaševanje, kot je bil menedžerski kapitalizem omejen na proizvodnjo Forodovega modela T«, pravi Shoshana Zuboff, katere nova knjiga izide januarja 2019. »Ta logika akumulacije se je preko svojega izvora preselila v nove sektorje in nove oblike poslovanja. Kot invazivni rastlini, ki nima naravnih sovražnikov, je bilo nadzorovalnemu kapitalizmu dve desetletji dovoljeno, da v brezpravnem prostoru požene svoje korenine in se razcveti.«

Dipayan Ghosh, ki študira inženirstvo zasebnosti na univerzi Harvard (John F. Kennedy School of Government), je bolj optimističen, vendar ne izključuje regulativnih rešitev. Kot trdijo tudi tehnološka podjetja, lahko uporabniki interneta v ciljnem oglaševanju, ki je prilagojeno njihovim interesom in jim pomaga odkriti priložnosti ali dogodke, ki so zanje pomembni, najdejo tudi neko vrednost. Toda ista infrastruktura, ki vam omogoča, da izveste kdaj v vašem mestu igra vaš najljubši bend, prav tako omogoča določenim ljudem, da razširjajo nezaželene ideje.

»Ta komercialni režim je odgovoren za velike varnostne grožnje,« je v intervjuju povedal Ghosh, ki je kot svetovalec za tehnološko politiko v času predsednika Obame delal v Beli hiši, prej pa je bil ameriški svetovalec za zasebnost in javno politiko pri Facebooku. »Ta poslovni model bomo morali s političnimi ukrepi obravnavati na načine, ki bodo spodbujali dobro in preprečevali slabo. In če to ne bo delovalo, bomo morda morali ciljno oglaševanje tudi regulirati. Mislim, da lahko najdemo načine, da dovolimo ciljno oglaševanje, kot ga izvajata recimo Chanel ali NBA, in tako odstranimo nezaželeno vsebino, ki jo širijo ruski propagandisti.«

Breme je na Silicijevi dolini, da dokaže, da lahko podjetja varujejo pred najhujšimi škodljivimi posledicami nadzorovalnega kapitalizma, ne da bi pri tem izničili svoje poslovne modele – ali še bolje, da najdejo nove vire prihodkov, ki se ne zanašajo na komodifikacijo zasebnega vedenja ljudi. To je še toliko bolj pomembno, ker se ljudje temu ne morejo smiselno izogniti.

Medtem ko Google in Facebook omogočata uporabnikom, da ne gledajo ciljnih oglasov, se je nemogoče izločiti iz sledenja ali vključevanja vaših informacij v nabore podatkov, ki se uporabljajo za ustvarjanje ciljnih algoritmov. Po besedah Liberta »morda domnevate, da če ne vidite ciljnega oglasa za čevlje, da so vam prenehali slediti, vendar temu sploh ni tako. Obstajajo tehnološki načini za preprečevanje določene ravni sledenja, vendar je to tako, kot da bi za zdravljenje raka vzeli aspirin. Morda se boste za nekaj ur počutili nekoliko bolje, a še vedno boste bolehali za rakom. Edini način, da izkoreninite rak ciljnega oglaševanja, je regulacija. Evropa trenutno izvaja veliki eksperiment s tako imenovanim GDPR (General Data Protection Regulation oz. Splošna uredba EU o varstvu podatkov), preostali svet pa pozorno spremlja kakšni bodo njegovi učinki.«

Oblikovalci politik po vsem svetu, vključno z Washingtonom, se vse bolj zavedajo, da sta zasebnost in varstvo podatkov tesno povezana z osnovno strukturo družbe. Ne oni, ne javnost verjetno ne bodo več dolgo sprejemali statusa quo.

Dr. Nathalie Maréchal je višja znanstvena sodelavka na področju oblikovanja digitalnih pravic, v sklopu česar preučuje vpliv poslovnih praks informacijskih in komunikacijskih tehnoloških podjetij na človekove pravice.

Vir: https://motherboard.vice.com/amp/en_us/article/xwjden/targeted-advertising-is-ruining-the-internet-and-breaking-the-world

Napotila:
https://nathaliemarechal.net
https://rankingdigitalrights.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/12/04/gradimo-distopijo-samo-da-bi-ljudje-klikali-na-oglase/

Resnična cena hitre mode

Vsako leto na odlagališčih za smeti konča na milijone ton oblačil – to je ena najhitreje rastočih kategorij odpadkov na svetu. Kako lahko modna industrija še naprej raste in hkrati rešuje potrebo okolja, da ljudje kupujejo vse manj oblek?

Posnetek prispevka YouTube kanala revije The Economist:

Za več podobnih prispevkov revije The Economist, obiščite: http://films.economist.com/

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/