Tagged: Embalaža

Kako dimljeni losos uničuje naš razum

Prevladujoča sila v naših življenjih je nekaj, o čemer redko govorimo kot o sili. Tej prevladujoči sili pravimo potrošništvo. Potrošništvo je dušitev naše moralne domišljije.

Ko gremo v trgovino lahko med policami najdemo v zavojčku prekajenega lososa, ki je v bistvu nekakšen oranžni žele, ki izgleda lepo, okusno. Lepo zapakiran, na embalaži v vzorcu tartana je morda škotska zastava in dude, ki naznanjajo, da izdelek prihaja iz Škotske in tam je vse zdravo, lepo, zrak pa je čist. To ustvarja nekakšno zgodbo, vendar je to zgodba, ki skoraj nima veze s tem, kaj se dogaja v resnici. Da so ti lososi vzgojeni v kletkah v posebnih morskih jezerih, da z njimi v teh strašnih razmerah tudi grdo ravnajo in da dobesedno razpadajo pri živem telesu. Razjedajo jih morske uši, zaradi česar so podvrženi grozljivim postopkom, s katerimi morske uši poskušajo ustaviti. Hranijo jih z mleto ribjo moko, ki jo pridobivajo s pomočjo velikih vlečnih mrež, v katere ulovijo celotne jate rib in delfinov, ki te ribe lovijo. Kadarkoli gre mimo tovrstna vlečna mreža, se na obalah pričnejo kopičiti mrtvi delfini. Ker do lososov, kot vira svoje prehrane, želijo priti tjulnji, nanje streljajo in osiroteli mladiči potem pogosto stradajo do smrti. Priče smo celemu zaporedju grozljivih stvari samo zato, da vam v trgovino v ličnem pakiranju dostavijo oranžnemu želeju podobno snov. A o teh stvareh ne razmišljamo, ker je našo moralno domišljijo zadušilo dejstvo, da je bilo to, kar kupimo, popolnoma odstranjeno iz tega konteksta.  

Ne razmišljamo pa niti o prihodnosti, o tem, kaj se zgodi z embalažo, ko jo zavržemo. Kje je ta kraj, ki mu rečemo »proč«? Ne obstaja. Še vedno je na tem planetu. Nekaj se s to embalažo mora zgoditi, morda jo sežgejo v sežigalnici, lahko jo odložijo na odlagališču. Ne razmišljamo o vplivu na ljudi prihodnjih generacij, na ljudi, ki živijo daleč od nas.

Kar v 21. stoletju, sredi okoljskih izrednih razmer potrebujemo, je povsem nov moralni kompas. Toda daleč od tega, da bi lahko razvili ta povsem nov, bogatejši moralni občutek. Ta prevladujoča sila v naših življenjih, ki je potrošništvo, preprečuje celo našo obstoječo moralo, duši našo moralno domišljijo. Kako se potrošništvo v naših življenjih predstavlja, kako je postalo tako prevladujoče, tako učinkovito in kako je iz našega uma odstranilo toliko tega, kar je bilo tam prej in nam namesto tega v misli vstavilo ta objekt, to storitev, to stvar, ki jo lahko kupite? V veliki meri s pomočjo znanih, slavnih osebnosti. Slavna oseba je maska, ki jo ta stroj nosi.

Če je vaša korporacija v lasti zasebnega kapitalskega podjetja, ki je v resnici le poštni nabiralnik nekje v Panami, se na to nihče ne bo navezal. Nihče do takšne korporacije ne bo čutil zvestobe in zaradi tega želel kupiti še več njenih izdelkov. Ta korporacija potrebuje obraz in ta obraz je slavna oseba, ki jo uporablja v svojih oglasih. To je slavni influencer na YouTubu, Instagramu ali Tik Toku, ki vam pravi: hej, poglejte, pravkar sem kupil ta neverjeten izdelek. Tudi vam bi lahko prišel prav. Tovrstne prakse sicer niso nove. Hollywoodske zvezde so recimo svoj čas promovirale cigarete. To se dogaja že zelo dolgo. Danes pa je to pospešeno do te mere, da se temu skoraj ni mogoče več izogniti. Praktično vsak vidik našega življenja je monetiziran. Kar potrošništvo počne tako uspešno, je nenehno ustvarjanje novih potreb, nenehno ustvarjanje novih želja, ki jih pred tem ni bilo. Ko si enkrat nekaj želimo, je naše življenje nepopolno, dokler tega ne dobimo.

Številni telefoni imajo danes samodejne lepotne nastavitve, zaradi katerih ste na slikah videti bolj konvencionalno lepi, kot bi se morda zdeli sicer. Popravijo vam ličnice, naredijo vas bolj vitke. Potem ko pogledate sliko na telefonu si rečete, da to sem jaz, potem pa se pogledate v ogledalu in se vam zdi, da ste grdi! Nisem takšen kot sem mislil da sem, nisem tak kot na tej fotografiji. Potem postanete negotovi vase in se pričnete komodificirati: moram si kupiti te izdelke, moram si kupiti ličila, botoks, plastično operacijo, ki me bo preobrazila v to, kar mi telefon sporoča, da sem. Potem se ves čas primerjate z drugimi: poglejte to čudovito zvezdnico, ki je tako vitka, tako lepa, ki je veliko bolj zaželena kot jaz. Njena podoba je pa prav lahko izboljšana, ali digitalno, ali s pomočjo lepotne operacije. Tako dobimo nekakšno oboroževalno tekmo, nenehno tekmovanje z lastno negotovostjo, ki vam ga je v um vsililo potrošništvo, kar potem prav tako zameji vašo moralno domišljijo in vas spremeni v od sveta ločen objekt – odstranjen iz preteklosti, odstranjen iz prihodnosti, odstranjen iz sveta okoli vas. Kjer tudi sami postanete potrošna dobrina, ki jo kupujejo, prodajajo in tržijo korporacije, ki vam prodajajo stvari, da bi izgledali kot stvar, ki jo vidite na svojem telefonu in ki jo digitalno polepšujejo njegove lepotne nastavitve.

Potrošništvo, za katerega nam pravijo, da izboljšuje naša življenja, ki nas bogati in ki naše življenje dela boljše, dejansko uničuje naš duševni mir, uničuje naš občutek lastne vrednosti in uničuje naš občutek varnosti. Veliko psiholoških raziskav je bilo narejenih na to temo, ki so pokazale, da so ljudje, ki so najbolj investirani v kulturo slavnih, ki berejo revije o slavnih, ki sledijo tračem in novicam o slavnih ljudeh, na splošno veliko manj povezanih s svojimi sosedi. V njihovih glavah so slavne osebe dejansko zasedle mesto prijateljev in sosedov. Lažni sosed je izpodrinil pravega soseda. Manj verjetno je, da se bodo politično angažirali, volili in da bodo protestirali. Kultura slavnih izpodriva tako velik del našega preostalega moralnega sveta, uspešno pa krepi potrošništvo.

Komodificiran je celo naš upor. Ljudi, ki zaradi političnega nestrinjanja postanejo junaki, si prisvojijo korporacije in nam njihov upor prodajo nazaj. Naš odpor postane potrošen. V tem odnos je vse degradirano do točke, da izgubi svoj smisel. Uničuje naš odnos drug do drugega, ker ko komodificiramo sebe, komodificiramo tudi druge ljudi. Začnemo razmišljati, kaj lahko storijo zame, namesto da bi razmišljali, kako bi se z njimi lahko družili. Naše odnose začnemo monetizirati, celo naš odnos do naravnega sveta, kot ga recimo izraža agenda o naravnem kapitalu, ki pravi, da stvari, če jim ne damo cene, drugače ne bomo znali ceniti. Zato morajo imeti trobentice ceno, ceno mora imeti slon, drugače ni vreden nič in ga ne moremo upoštevati.

Ko se potrošništvo, ki ga poganjajo zahteve kapitalizma, širi v vse pore naših življenj in življenja tistih okoli nas, vse postane potrošno. Uničuje našo človečnost, uničuje naše mesto v družbi, uničuje naše mesto v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Nas ločuje, odstranjuje, objektivizira. Uničuje naš um. Nekaj, kar nas je številne naučila aktualna pandemija je, da ni dovolj, če gojimo samo virtualne odnose, da ni dovolj, če obstajamo samo kot potrošniki. Dejansko se moramo nujno ponovno povezati z drugimi ljudmi, moramo se ponovno povezati s fizičnim in naravnim svetom. Ljudje čutijo resnično potrebo po tem. Mogoče je zdaj pravi trenutek za ponovno oceno o tem kdo smo in kje smo. Da ponovno ocenimo naše medsebojne odnose in odnose do preostalega živega sveta. Da zavrnemo potrošništvo, da se bomo lahko ponovno povezali, da bomo lahko ponovno oživeli našo moralno domišljijo.

George Monbiot, DDN

Napotilo:

Pošteni supermarket: kaj je res v naši hrani?

»The Honest Supermarket: What’s Really in Our Food?« (BBC, 2019)

Od vsakega evra, ki ga porabimo za nakupovanje hrane, gre kar tri četrtine v supermarkete, kar jim daje velik vpliv na to, kar jemo. Toda ali lahko supermarketom zaupamo, da nam povedo resnico o tem kar kupujemo in kako je bilo to proizvedeno? Ali pa ima njihov dobiček pri tem prednost?

V poskusu odkrivanja skritih resnic o naši vsakdanji hrani, je BBC za namen znanstvene serije »Horizon«, vzpostavil prvi resnično »pošteni supermarket«. Na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki s področja prehrane iz vse Velike Britanije, je ekipa postavila supermarket, v katerem so izdelki označeni z resnično zgodbo o tem, kako so bili proizvedeni in kakšen je njihov dejanski učinek na nas in okolje.

Oddaja, ki jo povezujeta dr. Hannah Fry in dietetičarka Priya Tew, predstavlja vpogled v to, kaj se resnično dogaja s hrano, ki jo jemo. Nikoli več ne boste hrane na policah supermarketov videli na enak način.

Kakšna so torej dejstva za zgodbami, ki nam jih v zvezi s hrano pripoveduje oglaševanje?

Voda v plastenkah je tako preprost izdelek, da se zdi, da ne more skriti ničesar. Čeprav lahko voda v plastenkah stane tudi do petstokrat več kot voda iz pipe, ki nam je na voljo praktično brezplačno, je vsako leto kupimo vedno več. Gre za veliko industrijo, ki se zanaša na obljubo čistosti. Tudi večina potrošnikov verjame, da je voda v plastenkah boljša, čistejša in bolj zdrava kot voda iz pipe. Kaj v resnici kupujemo, ko gre za vodo iz plastenke in kaj pomenijo napisi na etiketah? Če etiketa pravi, da gre za »naravno mineralno vodo«, to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira. Minerali, ki jih vsebuje, morajo biti na etiketi ustrezno navedeni. Če namesto tega etiketa pravi, da gre za »vodo iz vrelca«, tudi to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira, vendar se lahko količina mineralov skozi čas spreminja in je proizvajalcem ni treba navesti na etiketi. Vse ostalo, oznake kot je recimo »gorska voda«, »namizna voda« in drugo, pomenijo, da lahko voda prihaja iz kateregakoli vira, vključno s pipe. Če primerjamo vodo iz plastenke z vodo iz pipe, lahko ugotovimo, da ima voda v plastenkah povišano vrednost bakterij. Voda iz pipe jih ima manj, ker se ji za varnost dodaja klor. Zato vode iz plastenke ne smemo puščati dolgo odprte, ker je velika verjetnost kontaminacije. Toda voda iz plastenke ima še eno precej zaskrbljujočo lastnost – večjo koncentracijo delcev mikro-plastike. Raziskave kažejo, da več kot 90% plastenk vode vsebuje delce mikro-plastike. Zaradi vseprisotnosti plastike se sicer v manjših količinah, mikro-plastiaka vse pogosteje pojavlja tudi v vodi iz pipe. Čeprav so za ugotavljanje škodljivosti teh delcev v vodi potrebne dodatne raziskave, pa je negotovost dovolj za zaskrbljenost. Najlažje se temu izognemo tako, da čim redkeje pijemo vodo iz plastenk.

Glede na denar, ki se obrača v prehrambni industrije, nas ne more presenetiti, da je boj za dobičke neusmiljen in pogosto na račun potrošnikov. Pravila poštenosti se pogosto ukrivljajo vse do točke preloma. Znamke se vse pogosteje zatekajo k rabi privlačnih, a v osnovi praznih trditev, kot je recimo »naravno«. Danes je vse »naravno«. Analize kažejo, da več kot 20% pakirane hrane vsebuje oznako »naravno«. Večina od te je visoko procesirana in nima z naravnim skoraj ničesar skupnega. Čeprav je označevanje regulirano, pa obstajajo zakonska siva polja. Tako recimo noben zakonski akt ne opredeljuje kaj je »naravno«, »dobro« itd. Obstajajo pa besede, ki so strožje regulirane in znanstveno definirane, kot recimo »nizka vsebnost maščob«, kar pomeni, da mora izdelek vsebovati manj kot 3% maščob. A niso samo besede tiste, ki nas lahko prevarajo. Embalaža se kiti s čudovitimi podobami domnevne vsebine, a ko pogledamo sestavine, lahko pogosto ugotovimo, da tega, kar nam embalaža kaže izdelek sploh ne vsebuje, če pa že, je običajno v zanemarljivih količinah. Uporabljajo se takšni ali drugačni nadomestki, ki simulirajo okus, izgled, barvo, obstojnost. Sploh, če so ti nadomestki bolj poceni kot izvirni izdelek. Tak primer je recimo sir v lističih, ki le redko vsebuje kaj veliko sira. Nadomeščajo ga rastlinska olja in razni drugi dodatki.

Obstajajo pa deli trgovine z živili, za katere se nam zdi, da jim lahko bolj zaupamo. Takšni so recimo oddelki, ki se kitijo z besedo »sveže«. Na ta način nam sugerirajo, da gre za hrano, ki jo dobimo neposredno s kmetij, morja ali rek.

Z oznako »sveže iz ladje« in podobno se pogosto označuje tudi ribe. A kaj »sveže« v tem primeru pravzaprav sploh pomeni? Večina potrošnikov »sveže« opredeljuje kot nekaj, kar ni staro več kot dan ali dva do največ tedna dni. Izkaže se, da se kot »sveže« lahko označuje ribe, ki so stare tudi do dvajset dni. Sprejemljivo je skoraj vse, da le potrošnik po zaužitju zaradi tega ne zboli. Pri ribah je tako zaradi dolgih transportnih pot in občutljivosti vsebine potrebna dobra shramba, kar pomeni, da so najboljše ribe zamrznjene in to čeprav skoraj tretjina potrošnikov meni, da je zamrznjena hrana slabše kakovosti od t.i. »sveže«.

Supermarketi niso samo spremenili tega kako in kaj nakupujemo, spremenili so tudi način proizvajanja hrane. Tako se v hrani pojavljajo nekatere snovi, ki se jim praktično ne moremo več izogniti, kot so recimo pesticidi. Bi nas moralo to skrbeti? V javnosti je debata o tem vprašanju zelo živa in poteka med skupinami, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov in skupinami, ki zagovarjajo interese prehrambne industrije. Dejstva pa so naslednja. Več kot 40% sadja in zelenjave vsebuje pesticide, ko pa govorimo o hrani na splošno, je ta številka med 60 in 70% vseh živil. Uporaba pesticidov zadnja leta narašča. V 1990 je bil povprečen krompir škropljen okoli 12 krat, danes je ta številka pri 32 krat. Sicer seveda tudi na tem področju obstajajo regulacije, a so te določene za posamezne kemikalije, le redko pa smo pozorni na to, kako se te kemikalije obnašajo, ko jih je več skupaj, ko delujejo kot t.i. kemični koktajl. V limonah je več kot 90% verjetnost, da boste našli več kot en pesticid. V jagodah je ta verjetnost 84%, podobno je z grozdjem, v jabolkih je ta verjetnost pri 64% itd. Je torej odgovor organska hrana? Trenutno v kmetijstvu uporabljamo med 450 in 500 različnih pesticidov, pri čemer jih pri pridelavi organske hrane lahko uporabljajo le 28. Organska hrana torej lahko reši del problema, težava pa je, da je ta hrana precej draga, tako da moramo glede tega razmišljati bolj strateško. Po drugi strani strokovnjaki prehrambne industrije trdijo, da niso problem sami toksini, ampak njihove količine. Vse je lahko strupeno, če so količine prevelike, v pravih merah pa se nam ni treba bati ničesar. Vendar pa raziskave kažejo, da posebej kemični koktajli, mešanice različnih pesticidov v naši hrani, lahko povzročajo kar nekaj nezaželenih učinkov. Medtem ko posamezen pesticid sam zase nima velikega negativnega učinka, pa je lahko v interakciji z drugimi pri živih bitjih veliko bolj škodljiv. Regulacije na tem področju po mnenju znanstvenikov zaostajajo za znanostjo. Ob tem je potrebno poudariti, da prednosti prehranjevanja z zelenjavo in sadjem daleč presegajo nevarnosti, a je previdnost kljub temu na mestu.

Vidimo kako lahko gre naša odvisnost od supermarketov na račun kakovosti hrane in celo našega zdravja, kaj pa cena, ki jo zanjo plačuje naš planet? Hrana, ki jo pridelujemo in zaužijemo je odgovorna za približno tretjino našega ogljičnega odtisa, a odtis se od hrane do hrane razlikuje. Običajno se potrošniki ne ubadajo kaj preveč s tem vprašanjem in sami tudi nimajo preveč dobre predstave o tem, katera hrana je bolj ekološka. Tako običajno menimo, da če je nekaj lokalne pridelave, je zaradi tega odtis manjši. To pa ni vedno primer. Na primer banane, čeprav res prihajajo od daleč, je to sadje z nizkim odtisom pri pridelavi in se običajno transportira z ladjo, ki je v primerjavi z letalom okoli 100 krat bolj učinkovit način transporta. Podobno to velja za vso drugo trdno sadje kot je ananas, jabolka in vse ostalo, kar je dovolj dolgoživo, da lahko gre na ladjo in tako ni zelo pomembno od kje prihaja. Podobno velja tudi za pijačo, kot je vino. Po drugi strani občutljivejše sadje in zelenjava, ki ga v lokalnem okolju izven sezone ne moremo proizvajati, potrebuje daljše in bolj intenzivne transportne poti in s tem ustvarja tudi večji odtis. Jagode, ki prihajajo iz Belgije proizvedejo 2880g CO2, kar je ekvivalent približno 16 kilometrom vožnje s povprečnim avtom. Banane, ki prihajajo iz Južne Amerike, po drugi strani proizvedejo 360g CO2, kar je ekvivalent približno 2 kilometroma vožnje s povprečnim avtom. Največji odtis, ne glede na izvor, ima hrana živalskega izvora. Vse živali so zaradi procesa reje relativno neučinkovit način pridelave hrane. Zanimiv je primer kruha, ki ima načeloma precej majhen odtis, a je med živili izdelek, ki ga gospodinjstva zavežejo največ. Nasveti, ki se jih glede odtisa lahko držimo so, da se čim bolj izogibamo mesu in mlečnim izdelkom, pojemo, kar kupimo, da skratka čim manj zavržemo, in kot tretje, jemo čim več sadja in zelenjave, ki je ali sezonsko in lokalno ali dovolj dolgoživo, da ga je mogoče transportirati z ladjo. Ogljičnega odtisa trenutno ne moremo najti na etiketah naših izdelkov, toda ali bi ta podatek spremenili naše nakupovalne navade?

Supermarketi nam ponujajo hrano, ki je vse cenejša, traja dlje in je vse bolj priročna. Raziskave kažejo, da je že več kot polovica hrane, ki jo lahko kupimo v trgovinah t.i. ultra procesirane. Kakšne posledice ima to za našo prehrano? Katere so skrite sestavine te ultra procesirane hrane? Na etiketah tovrstne hrane tako najdemo vse daljše sezname snovi, ki imajo zelo zapletena in dolga imena. Običajno gre za prezervative, ki dajejo hrani trajnost, potem snovi, ki dajo izdelkom lepšo in bolj trajno barvo, bolj svetlikajoč izgled, razne umetne okuse itd. Kako drugačna je ultra procesirana hrana od te, ki jo pripravimo sami doma, pokaže primer ultra procesirane pizze. Doma zanjo potrebujemo največ pet ali šest sestavin, procesirana različica pa uporablja kar približno 25 različnih sestavin. Nekatere so zavoljo ugodnejše cene ceneni nadomestki, druge sestavine so lahko celo tako strupene, da so v večjih količinah rakotvorne. A niso samo aditivi razlog za skrb, tovrstna hrana je tudi zelo kalorična, v njej je veliko preveč sladkorjev, soli, praktično pa ne vsebuje vitaminov in mineralov. Gre zgolj za visoko koncentrirane prazne kalorije. Globalna raziskava je nedavno ugotovila, da je okoli 70% procesirane hrane prehransko revna in vendar se poraba tovrstne hrane povečuje. Upravičeno bi torej bilo, če bi tovrstna hrana nosila rahlo ironično etiketo, ki pravi, da ultra procesirana hrana sicer podaljšuje svoje življenje, a na račun vašega.

Supermarketi so nedvomno pocenili našo hrano. V zadnjih šestdesetih letih se je procent prihodkov, ki ga zapravimo za hrano, prepolovil. A poceni hrana lahko ima visoko ceno za okolje. Eden takšnih izdelkov, ki se zaradi svoje cene in široke uporabnosti na škodo okolja uporablja vse več, je palmovo olje. Najdemo ga v praktično vseh izdelkih. Po raziskavah je prisotno že v približni polovici vseh izdelkov, ki jih najdemo v trgovinah. Zanje pa predvsem v Maleziji in Indoneziji plačuje deževni pragozd in biotska raznovrstnost, saj se z namenom pridelave palmovega olja, v palmove plantaže spreminja velike površine deževnega gozda. Nedavno je ena od angleških trgovskih verig podala obljubo, da bo iz svojih izdelkov odstranila palmovo olje. A to danes ni tako preprosto. Tako razširjenost rabe kot cena palmovega olja, vsako alternativo hitro podraži do te mere, da ni več konkurenčna. Palmovo olje je konkretni trgovini uspelo odstraniti iz kakšnih 100 izdelkov, za ostale jim obljube ni uspelo držati, zato so iz teh izdelkov enostavno odstranili svojo znamko. Alternativa, ki tako ostane potrošnikom je, da na izdelkih poiščemo oznako za okolju bolj prijazno in trajnostno pridelano palmovo olje.

Naše zdravje je velika industrija. Neka raziskava je pokazala, da smo v večini pripravljeni plačati več za hrano, če smo prepričani, da je za nas zdrava. To za prodajalce predstavlja veliko marketinško priložnost. Tako lahko celo demonizirano hrano kot je recimo sladkor, spremenijo v hrano, ki je zdrava za nas. Za sladkor obstaja 61 različnih poimenovanj. Ta pojmovna raznovrstnost je za oglaševalce velika priložnost. Alternative sladkorju so tako postale zelo dobičkonosno področje: kokosov sladkor, rižev sladkor, rjavi sladkor, med, javorjev sirup, agave itd. Vse to so dražje alternative, toda so dejansko tudi kaj bolj zdrave od navadnega sladkorja? »Naravnost« teh izdelkov nas prepričuje, da so bolj zdravi, a je vsak pretiran vnos sladkorja v naše telo škodljiv za zdravje, ne glede na izvor. Res je, da so nekatere alternative nekoliko manj škodljive kot navaden sladkor, a prav neškodljivega ni, oz. se priporoča, da v vsakem primeru omejimo porabo sladkorja. Oglaševanje na tem področju je tako precej zavajajoče – čeprav se skriva pod drugim imenom in za oznakami kot je »naravno«, je na koncu to še vedno samo sladkor.

Označevanje in embalaža lahko pri nakupovanju hrane popačita resnico in zameglita našo presojo, a to še zdaleč ni edina strategija trgovin, da jim prepustimo čim več denarja. V trgovino verjetno običajno greste z zelo trdno idejo kaj želite kupiti, mogoče v ta namen uporabljate celo kak seznam, iz nje pa se kot po pravilu vračate z veliko stvarmi, ki jih prvotno niste imeli namena kupiti. Trgovine uporabljajo številne psihološke trike, da vplivajo na naše nakupovalne navade. V supermarketih smo deležni prave poplave čutnih stimulacij. Od vpliva različnih vonjav, do tega kako embalaža vpliva na naše odločitve za nakup. Supermarketi želijo vplivati na našo nakupovalno odločitev od trenutka ko vstopimo skozi vrata, tako že sama arhitektura prostora ni naključje. Običajno nas na vhodu v trgovino pričaka oddelke s sadjem in zelenjavo. Če v košaro najprej damo hrano, ki jo dojemamo kot zdravo, si s tem kupimo kredit, da si v nadaljevanju kupimo tudi kaj, česar nimamo za tako zdravo. Skoraj nemogoče je nakupovati samo osnovne sestavine kot so kruh, mleko, čaj ali kava, ker so te običajno na policah na sredi ali na drugem koncu trgovine, tako da moramo do njih med policami ali skozi celotno trgovino, mimo polic z drugimi, zelo privlačno oblikovanimi in oglaševanimi izdelki in tako bolj verjetno pograbimo še kaj, česar prvotno nismo nameravali kupiti. Celo naš čut za dotik je mogoče pretentati. Potrošniki to, kar je težje, smatramo za boljše. Tako pogosto tehtamo steklenice z vinom in primerjamo katera je težja. Skoraj praviloma se odločimo za težjo. Zato v zadnjem času opažamo vse težje steklenice z vinom. In ne samo, da se nam težje steklenice zdijo boljše, zanje smo pripravljeni tudi plačati več. Ti vplivi seveda ciljajo naše podzavestne mentalne procese, ki nagovarjajo naše želje, tako da se jih sami ne zavedamo. Obstaja zanimiva povezava med zvoki, ki jih slišimo v trgovini in tem, kaj kupujemo. Nedavna študija je razkrila primer, v katerem so v trgovini eno uro v ozadju predvajali francosko glasbo, drugo uro pa značilno nemško glasbo. Ko so igrali francosko glasbo, se je povečala prodaja francoskih vin, ko so vrteli nemško, pa nemških. Ko so potrošnike potem vprašali ali je bila glasba tista, ki jih je prepričala v nakup, je večina začudeno vprašala: »kakšna glasba?«. Torej ima že glasba, ki jo poslušamo v trgovini nezaveden učinek na naš nakup.

Veliko znanosti gre v oblikovanje trgovin in naše izkušnje nakupovanja v njih. Vsa naša čutila so tarče subtilnih vplivov, da bi vplivali na naše odločitve in zapravili čim več. Če bi bila ta izkušnja bolj poštena, bi bila tudi naša nakupovalna izkušnja bistveno drugačna. Zaradi tega bi bila tudi naša življenja boljša in nedvomno bi bili zaradi tega tudi bolj zdravi. Dokler se to na spremeni na sistemski ravni, je samo od nas odvisno, da pazimo kakšno hrano kupujemo in jemo.

Več o oddaji:
https://www.bbc.co.uk/programmes/m0006p3j

Kava na poti je še ena od ugank potrošniške družbe

Zagotovo ste v teh poletnih dneh že naleteli na reklamo Petrola za kavo na poti, v kateri si ona zjutraj zaželi kavo: ”Tisto tvojo, dragi”. No, potem on seveda steče na bencinsko, natoči dva lončka kave in ju doma prelije v navadno skodelico zase in za drago. Kje lončka končata reklama seveda ne pove. Mogoče boste rekli da dlakocepim, a na Petrolovi spletni strani sem odkrila, da dnevno prodajo preko 15.000 takšnih kav. Preprost izračun da oceno, da letno samo to podjetje ustvari 5,5 milijona odpadnih lončkov in pokrovčkov. Kar zajeten kup.

Ker sem pripadnica vedno večje Zero Waste skupnosti, me je zanimala širša zgodba o lončkih za kavo in lotila sem se raziskovanja. Na Petrol sem poslala nekaj vprašanj o tem, če in kako se ločeno zbirajo, kako o tem obveščajo stranke in ali spodbujajo uporabo lastnih lončkov za večkratno uporabo. Odgovorili so, da sodijo v odpadno embalažo, ki jo zbirajo komunalna podjetja, pa tudi sami imajo uvedeno ločevanje. O tem, kako sporočajo v kateri zabojnik naj bi kupci lonček odvrgli, niso napisali nič. Pravijo pa, da je spodbujanje uporabe lončkov za večkratno uporabo z zelo različnimi strankami težko uveljaviti.

Še posebej, če za to ne narediš nič, oziroma z reklamo celo spodbujaš lončke za enkratno uporabo tam, kjer do sedaj sploh niso bili potrebni. To dodajam jaz.

Kakorkoli že, Petrol očitno o ravnanju z odpadki ve nekoliko več kot Atlantis Grupa, lastnica blagovne znamke kave Barcaffe, ki jo uporablja Petrol. Na podobna vprašanja so namreč odgovorili, da se lončki zbirajo v mešanih odpadkih, ker jih ni možno reciklirati. Zadnji del odgovora je točen, o tem več v nadaljevanju. Na Ministrstvu za okolje in prostor pa so nam zagotovili, da v resnici sodijo med odpadno embalažo.

Zakaj je to pomembno? Zato, ker mora tisti, ki lončke pošlje na trg za takšno uporabo kot je kava na poti, plačati embalažnino. Ta pokrije stroške recikliranja, odlaganja ali sežiga. Slednji sta za te lončke v vsakem primeru najbolj verjetni opciji. Če bi jih zakonodaja usmerjala v mešane ostanke,  plačila embalažnine ne bi bilo in bi tudi te stroške v celoti plačali mi preko položnice za odvoz odpadkov. Torej je vsaj z vidika stroškov pomembno, kam te lončke odvržete.

Nadaljevanje na: http://ebm.si/zw/dom/2016/kava-na-poti-je-se-ena-od-ugank-potrosniske-druzbe/

Erika Oblak

Nakupujmo brez embalaže

Za oddajo TV Slovenija »Tednik« je novinarka Saša Perpar pripravila prispevek o nakupovanju brez embalaže. Danes si težko predstavljamo hrano brez embalaže, trgovine so polne barvitih škatel, pločevink, plastične embalaže. Večina današnje embalaže je narejena iz sintetičnih materialov, ki za svojo razgradnjo potrebujejo veliko časa, kar je za okolje obremenilno. Tudi za nas se cena embalaže ne konča z nakupom v trgovini, pač pa, ko komunalna služba izprazni smetnjak pred vašim bivališčem. 100 kilogramov embalaže letno proizvede sleherni Slovenec, opozarjajo strokovnjaki.

Posnetek na: http://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik-prispevki/174396634

Saša Perpar

Embalažne goljufije 2015

Podjetja poskušajo zaslužiti na vse načine, ki se jih lahko domislijo. Eden od načinov kako prevarati kupce, da za isti izdelek plačajo več, je tudi zmanjšanje količine izdelka in njegove embalaže. Za manj izdelka tako potrošnik plača isto ali več. V nemški potrošniški organizaciji “Verbraucherzentrale (potrošniški center) Hamburg” že nekaj časa spremljajo tovrstne prakse. »Otroška krema« podjetja Johnson & Johnson je tako postala “embalažna goljufija leta 2015”. Tako je glasovalo 26.132 potrošnikov, ki so med 4. in 22. januarjem 2016 sodelovali v njihovi spletni anketi in omenjeni izdelek med petimi kandidati s 32,6 procentov glasov izglasovali za »zmagovalca«. Na drugem mesti je s 25,4 procenti pristal kavni napitek »Tassimo Latte macchiato classico« podjetja Jacobs Douwe Egberts. S 20,2 procenta je tretje mesto zasedel »Curry Ketchup« podjetja Heinz. Na četrtem je pristala zobna pasta »Dentagard« podjetja Colgate Palmolive, na petem mestu pa »pakirana šunka« podjetja Nestlé.

  1. mesto: Pakirana šunka »Finesse« – Herta (Nestlé) – 10,6% glasov

finesse

Šunko je podjetje ponujalo po nekoliko ugodnejši ceni, vendar le na prvi pogled. Količina izdelka se je namreč zmanjšala iz 150 na 100 gramov. Cena izdelka se je tako dejansko zvišala za 30%. Nestlé novo embalažo opravičuje z demografskim razvojem v Nemčiji, vse več je namreč malih gospodinjstev z eno oz. dvema osebama.

  1. mesto: Zobna pasta »Dentagard« – Colgate Palmolive – 11,2% glasov

denta

V tubi je zdaj namesto prvotnih 100 samo še 75 mililitrov zobne paste. To pri isti ceni za izdelek pomeni zvišanje cene za 33%. Zobno pasto so po protestu potrošnikov, ki so ugotovili, da za manj plačujejo enako, v trgovini s kozmetiko DM v Nemčiji umaknili iz prodaje.

  1. mesto: Curry Ketchup – Heinz – 20,2% glasov

heinz

Pri omenjenem “Ketchupu” je količina pri rahlo povišani ceni padla s 500 na 400 mililitrov. Skrito povišanje cene je tako znašalo 28%. Podobno kot v drugih primerih Heinz manjšo embalažo opravičuje z zmanjšanem velikosti gospodinjstev.

  1. mesto: Kavni napitek »Tassimo Latte macchiato classico« – Jacobs Douwe Egberts – 25,4% glasov

tasimo

Podjetje v novi embalaži ni zmanjšalo le količine, ampak je znižalo tudi kvaliteto izdelka. Kot so opozarjale številne potrošniške organizacije, je bila prejšnja različica izdelka sestavljena iz kakovostnejšega in dražjega mlečnega koncentrata.

  1. mesto: »Otroška krema« – Johnson & Johnson – 32,6% glasov

bebe

Količino izdelka so zmanjšali v treh različnih velikostih embalaže: od 250 na 150 mililitrov, iz 75 na 50 mililitrov in iz 30 na 25 mililitrov. Ker sta dve embalaži ostali enake velikosti (le srednja velikost je nekoliko manjša od prejšnje), je prevaro težko ugotoviti. Nova različica izdelka, ki v povprečju tudi stane več, pomeni zvišanje cene izdelka za 84%.

Vir: http://www.vzhh.de/ernaehrung/442590/mogelpackung-des-jahres-wer-hat-gewonnen.aspx

Celoten seznam tovrstnih izdelkov je na (PDF):
http://www.vzhh.de/ernaehrung/32535/Versteckte%20Preiserhoehungen.pdf