Tagged: Energija

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič

Advertisements

Čista energija nas ne bo rešila – reši nas lahko le novi ekonomski sistem

Čas je, da naše ustvarjalne energije preusmerimo v zamišljanje nove globalne ekonomije. Neskončna rast je nevarna iluzija

V začetku tega leta so mediji po vsem svetu sporočili, da je februar šokantno podrl globalne temperaturne rekorde. Rekordi so padali tudi v marcu. V juniju so bili naši zasloni prekrita z nadrealističnimi podobami poplav v Parizu, ko je Sena porušila bregove in se razlila po ulicah. V Londonu so poplave vodo potisnile v kanalizacijske sisteme prav v središče Covent Gardena. Ceste v jugovzhodnem Londonu so postale dva metra globoke reke.

Ko takšni ekstremni dogodki postajajo vse bolj običajni, lahko le še redki zanikajo podnebne spremembe. Soglasje se končno oblikuje okoli enega vse-pomembnega dejstva: fosilna goriva nas ubijajo. Preklopiti moramo na čisto energijo in to hitro.

To naraščajoče zavedanje o nevarnosti fosilnih goriv predstavlja bistveni premik v naši zavesti. Sam pa se bojim, da smo zgrešili bistvo. Pomembna kot je čista energija, je znanost jasna: ne bo nas rešila podnebnih sprememb.

Zavoljo argumenta si predstavljajmo, da smo sposobni opustiti fosilna goriva in preiti na 100% čisto energijo. Nobenega dvoma ni, da bi to bil pomemben korak v pravo smer, vendar tudi ta najboljši možni scenarij ne bi bil dovolj za preprečitev podnebne katastrofe.

Zakaj? Ker izgorevanje fosilnih goriv predstavlja le okoli 70% vseh antropogenih emisij toplogrednih plinov. Preostalih 30% prihaja iz več različnih virov. Eden večjih je krčenje gozdov. Takšno je tudi industrijsko kmetijstvo, ki tla razgrajuje do te mere, da prepuščajo CO2. Potem je tukaj še industrijsko gojenje živinoreje, ki proizvede 90 milijonov ton metana na leto in večino svetovnega antropogenega dušikovega oksida. Ko gre za globalno segrevanje sta oba navedena plina veliko bolj pomembna kot CO2. Živinoreja sama prispeva več k segrevanju ozračja kot vsi svetovni avtomobili, vlaki, letala in ladje. Industrijska proizvodnja cementa, jekla in plastike je še eden pomemben vir toplogrednih plinov in potem so tukaj tudi naša odlagališča, ki v ozračje spuščajo ogromne količine metana – 16% vseh svetovnih količin.

Ko gre za podnebne spremembe, problem ni samo tip energije, ki jo uporabljamo, ampak to kaj z njo počnemo. Kaj bi naredili s 100% čisto energijo? Točno to, kar delamo s fosilnimi gorivi: uničili bi še več gozdov, zgradili še več mesnih kmetij, širili industrijsko kmetijstvo, proizvajali še več cementa in z odpadki polnili še več odlagališč, kar vse bo v ozračje spuščalo smrtonosne količine toplogrednih plinov. To bomo delali, ker naš ekonomski sistem zahteva neskončno rast in iz nekega razloga nismo pomislili, da bi to postavili pod vprašaj.

Pomislite na to na ta način. Ta 30% del toplogrednih plinov, ki prihaja iz ne-fosilnih virov ni statičen. Vsako leto v ozračje odda več. Znanstveniki napovedujejo, da bodo tropski gozdovi popolnoma uničeni do leta 2050 in pri tem bodo v zrak sprostili do 200 milijard ton težko ogljikovo bombo. Vrhnja plast zemlje bo lahko osiromašena v samo 60 letih in na ta način še bolj propustna. Emisije iz industrije cementa naraščajo za več kot 9% na leto. In naša odlagališča se žalostno množijo: do leta 2100 bomo proizvedli 11 milijonov ton odpadkov na dan, trikrat več kot zdaj. Prehod na čisto energijo tega ne bo upočasnil.

Gibanje proti podnebnim spremembam je naredilo ogromno napako. Vso pozornost smo osredotočili na fosilna goriva, ko bi v resnici morali pokazati na nekaj veliko pomembnejšega: osnovno logiko našega delujočega ekonomskega sistema. Konec koncev, fosilna goriva v prvi vrsti uporabljamo zgolj za doseganje širšega imperativa – rast BDPja.

Izvirni problem je dejstvo, da naš ekonomski sistem zahteva vedno večje stopnje ekstrakcije, proizvodnje in potrošnje. Naši politiki nam pripovedujejo, da moramo ohranjati več kot 3% rast svetovne ekonomije na leto –, kar je za velika podjetja potrebni minimum, da lahko računajo na dobiček. To pomeni, da moramo vsakih 20 let podvojiti obseg svetovne ekonomije – podvojiti število avtomobilov, podvojiti ribolov, podvojiti rudarjenje, podvojiti količine McFlurrijev in iPadov. In potem jih ponovno podvojiti v naslednjih 20 letih.

Naši bolj optimistični učenjaki trdijo, da nam bodo tehnološke inovacije pomagale pri ločitvi ekonomske rasti od pretoka materialov. Vendar na žalost ni nobenih dokazov, da se to dogaja. Globalno pridobivanje in poraba materialov se je od leta 1980 povečala za 94% in še vedno narašča. Trenutne projekcije kažejo, da bomo do leta 2040 več kot podvojili dolžine poti v ladijskem, zračnem in cestnem transportu – skupaj z vsemi materiali, ki jih prevažajo -, kar je skoraj natanko v skladu s predvideno stopnjo rasti BDPja.

Čista energija, pomembna kot je, nas ne bo rešila iz te nočne more. Premislek o našem ekonomskem sistemu pa nas lahko. Rast BDPja nam je bila prodana kot edini način za ustvarjanje boljšega sveta. Toda zdaj imamo trdne dokaze, da nas ne dela nič srečnejše, da ne zmanjšanje revščine in da njegove »eksternalije« proizvajajo vse vrste družbenih težav: dolg, preveč dela, neenakost in podnebne spremembe. Rast BDPja, kot naše osnovno merilo napredka, moramo opustiti in to moramo storiti takoj -, kot sestavni del sporazuma o podnebju, ki bo še letos ratificiran v Maroku.

Čas je, da naše ustvarjalne energije preusmerimo v zamišljanje nove globalne ekonomije – takšne, ki povečuje blaginjo ljudi in hkrati aktivno zmanjšuje naš ekološki odtis. To ni nemogoča naloga. Številne države so že uspele doseči visoko stopnjo človekovega razvoja z zelo nizko stopnjo potrošnje. Daniel O’Neill, ekonomist na univerzi v Leedsu je pokazal, da tudi materialna »de-growth« (negativna rast) ni v nasprotju z visoko stopnjo blaginje ljudi.

Naša pozornost na fosilna goriva nas je uspavala v razmišljanju, da v kolikor preidemo na čisto energijo, lahko ohranjamo obstoječe stanje, vendar je to nevarno poenostavljena predpostavka. Če želimo preprečiti prihajajočo krizo, se moramo soočiti z njenim osnovnim vzrokom.

Jason Hickel

Vir: https://www.theguardian.com/global-development-professionals-network/2016/jul/15/clean-energy-wont-save-us-economic-system-can

Sužnji poceni energije in ogljičnih izpustov

Komu se lahko pritožimo zaradi okoljskih sprememb?

Skupina afriških kmetov je zahtevala sestanek s predstavniki tujega podjetja, ki je v sosednji vasi postavilo tovarno. Ugotovili so, da ne morejo več namakati polja, ker so jim veliki porabniki vode pobrali podtalnico. Ko so jih po več mesecih protestov končno sprejeli, je lokalni predstavnik za stike z javnostjo pojasnil, da je za pomanjkanje vode krivo globalno segrevanje. Ne njihovo podjetje.

Komu se lahko pritožimo zaradi okoljskih sprememb, se je na mednarodnem simpoziju antropologov o žgočih problemih našega vročega planeta prejšnji teden vprašal socialni antropolog Thomas Hylland Eriksen. Politikom, ki zaradi sebičnih interesov nacionalnih ekonomij nimajo posluha za usodo planeta? Nadnacionalnim korporacijam, ki povečujejo prihodke delničarjev na račun lokalnih skupnosti, kjer postavljajo tovarne in rudnike? Ali kar sami sebi, saj se kljub opozorilom in znanstvenim dokazom nočemo odreči potrošniškemu udobju, ki ga zahodnim družbam prinašajo globalizacija in fosilna goriva?

Problemi sodobnih družb niso več omejeni na posamezne države ali celine, je pojasnil norveški profesor. Požrešni terenski avtomobili, s katerimi peljemo otroke na družinski izlet, vplivajo na dviganje morske gladine na drugem koncu sveta. Enako velja za otipljive in medijsko odmevne dogodke, povezane z begunsko krizo. Le da so negativne stranske posledice oddaljene afriške vojne tokrat prvič občutili tudi prebivalci idiličnih norveških vasic, ki ne poznajo in ne razumejo nepovabljenih prišlekov v novem nastanitvenem centru. Nevednost, ogroženost in strah pa zelo hitro prerasejo v konflikte, če jih pravočasno ne zajezimo, je opozoril Eriksen.

Nadaljevanje na: http://www.delo.si/sobotna/suznji-poceni-energije-in-ogljicnih-izpustov.html

Lenart J. Kučić

Toliko je na kocki

Najprej: nekdanja predsednica slovenske vlade nikoli ni kazala posebnega zanimanja za energetiko, zato odsotnost posebne energetske vizije v njenem nastopu v evropskem parlamentu ne preseneča. A od visoke politike smo že vajeni, da prestiž pogosto prevlada nad vsebino.

Kakorkoli. Vodstvo nove evropske energetske politike čakajo mnogi izzivi. Evropska unija je močno odvisna od uvoza energentov. 53 odstotkov energije, ki je porabimo v EU, namreč prihaja iz tujine, zanjo pa letno plačujemo 400 milijard evrov. Evropska unija je odvisna od ruskega plina, bližnjevzhodne nafte, od ameriškega premoga, po novem pa morda tudi plina. Vsakršen poseg, ki bi želel izboljšati uvozna razmerja Evropske unije, bi stopil na prste velikim igralcem, ki služijo z ohranjanjem statusa quo. Prihodnja energetska varnost unije je močno odvisna od evropske politike na tem področju.

Rusko-ukrajinska kriza je Evropsko unijo ponovno spomnila, kako ranljiva je, ko gre za oskrbo z energijo. S približevanjem zime bodo Evropejci vedno bolj izpostavljeni potrebi po ogrevanju na plin, tleča ruska grožnja z morebitnim izklo­pom dobave plina pa bo vedno bolj izrazito barvala stališče EU do rusko-ukrajinskega vprašanja. Na drugi strani imamo ameriški gospodarski interes, ki želi povečati ameriško prodajo plina in premoga v Evropski uniji in sorazmerno oslabiti vpliv Rusije. ZDA spodbujajo Evropsko unijo k “diverzifikaciji dobavnih poti”, kar bi pomenilo menjavo dobaviteljev plina v prid interesom, ki so blizu ZDA.

V ozadju energetskih razprav, daleč od oči javnosti, so interesi velikih evropskih energetskih podjetij. Velikani, kot so nemški E.ON, francoski GDF Suez in italijanski ENEL, velik del svojega trgovanja gradijo na uvozu plina in premoga v Evropsko unijo. Vsakršno zmanjševa­nje uvoza neposredno poseže v njihove interese. Analiza Evropske komisije kaže, da lahko EU z ambicioznimi cilji pri obnovljivih virih energije (OVE) in energetski učinkovitosti (URE) do leta 2030 zmanjša porabo plina za 29,5 odstotka. V primeru, da ambicij na tem področju ne bo, bo Evropska unija ohranila visoko energetsko odvisnost še naprej. Tega se veliki dobavitelji energije zelo dobro zavedajo, zato so oblikovali posebno skupino pritiska, tako imenovano skupino Magritte. Obnovljivi viri energije so se namreč v zadnjih letih močno okrepili skoraj povsod po Evropi, zato skupina Magritte evropske voditelje močno lobira proti ciljem, ki bi še okrepil položaj OVE in URE. Podjetja, ki sestavljajo skupino Magritte, se niso prilagodila novim trendom v energetiki, ki pomenijo povečevanje investicij v obnovljive vire, ampak ohranjajo oligopol v klasični energetiki, ki temelji na premogu, plinu in jedrski energiji.

Obnovljivi viri energije predstavljajo velik poseg v uveljavljena razmerja sil v energetiki. Nemčija je denimo postala prva velika evropska država, kjer so obnovljivi viri postali glavni posamezni vir energije in predstavljajo že 27,7-odstotni delež. Italija je v zadnjih letih pomnožila število sončnih in vetrnih elektrarn, tako da so obnovljivi viri energije v prvih osmih mesecih tega leta predstavljali že okoli 40 odstotkov elektro proizvodnje. V Španiji je vetrna energija predstavljala največji delež v proizvodnji mešanici na področju elektrike. Po podatkih Evropske komisije je sektor obnovljivih virov energije do leta 2011 v Evropski uniji ustvaril med 800.000 in 1,2 milijona novih delovnih mest. Sončne in vetrne elektrarne se z ekonomijo obsega sčasoma cenijo, s tem pa postajajo vse bolj zaželena energetska izbira tudi brez subvencij.

Kljub temu da so govori evropskih politikov polni besed o zeleni rasti, obnovljivih virih, pametni rabi energije ipd., o tem je kar nekaj pozitivnih besed izrekla tudi Alenka Bratušek, države Evropske unije še vedno vsako leto namenjajo ogromna sredstva klasičnim proizvajalcem energije. Po podatkih Evropske komisije, ki so pricurljali v javnost, sta v letu 2011 fosilna in jedrska industrija skupaj prejeli 60 milijard evrov subvencij, kar je dvakrat več, kot so jih v istem letu prejeli proizvajalci obnovljivih virov.

Evropska unija se je zavezala, da bo do leta 2020 zmanjšala izpuste toplogrednih plinov (TGP) za 20 odstotkov, do leta 2050 pa za 80-95 odstotkov. Trenutno so v zaključni fazi razprave o ciljih za leto 2030, o katerih bodo voditelji držav članic Evropske unije odločali čez dva tedna. Na mizi je predlog: 40-odstotno zmanjšanje TGP, 27-odstotni delež OVE in 30 odstotkov URE. Ali bodo takšni cilji sprejeti, je v veliki meri odvisno od razpleta energetskega boja med različnimi igralci.

Jedrski lobi želi zgolj TGP-cilj, kar bi omogočilo prostor za gradnjo dodatnih jedrskih elektrarn. Premogovniški lobi ne želi novih ciljev, ker bi pomenili omejevanje premogovništva in gradnje termoelektrarn. Plinski lobi si ne želi previsokih ciljev na področju energetske učinkovitosti, ker manjša poraba energije pomeni manjšo porabo plina. Tega se zaveda vsak, ki je že posegel po vsem znanem URE-ukrepu, menjavi oken ali krepitvi izolacije hiše. Okoljevarstvene organizacije si prizadevajo za vse tri cilje. Več obnovljivih virov energije namreč pomeni več domače proizvodnje, ki ne onesnažuje okolja. Manjša poraba zmanjšuje potrebo po proizvodnji energije, zmanjšuje onesnaženost zraka in omogoča hitrejše zniževanje izpustov CO2.

Evropska energetska politika je rezultat boja mnogoterih interesov, ki nikakor ne kažejo v isto smer. Miguel Arias Cañeta je kandidat za komisarja za energijo in podnebne spremembe. Zaradi lastniških deležev v fosilni industriji ga je Sunday Times poimenoval “señor petrolhead”. Proti njegovemu imenovanju so aktivisti zbrali že 560 tisoč podpisov. Bo tisti, ki bo v Evropski komisiji vodil energetsko politiko, zmogel manevrirati med posebnimi interesi in ohranjati občutek za javno dobro? Evropska energetika potrebuje močno vodstvo, ki bo sposobno hladno slediti javnemu interesu in se upreti parcialnim interesom teh ali onih energetskih lobijev. Bo naša nekdanja predsednica vlade kos tej nalogi? Bi bila kos tej nalogi? V podnebno-energetski politiki je toliko na kocki!

Dejan Savić, zastopnik za energetsko politiko, Greenpeace v Sloveniji

Vir: http://nov.vecer.com/clanek.aspx?id=201410086064727