Tagged: Etika

“Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo.”

V podjetju Košaki TMI obžalujejo, da v skrbi za živali niso v celoti uspešni. Aktivisti pa ob tem opozarjajo, da je prikazana praksa legalna, a ni v skladu s sliko “Ustvarjeno s polno mero ljubezni”.

Druga skrita preiskava, ki jo je objavilo Društvo AETP in smo jo v Večeru predstavili že včeraj, je razkrila vpogled v delova­nje klavnice Košaki TMI. Na posnetkih je videti nerodno omamljanje živali, brce, suvanje z elektrošoki in prek­linjanje. Podjetje Košaki TMI je nato včeraj v odzivu zapisalo, da se del nji­hove predanosti in skrbi nanaša tudi na spoštovanje in ustrezno ravnanje z živalmi, prizadevajo pa si tudi za spo­štovanje nacionalnih predpisov in pred­pisov Evropske unije. “Tekoče izvajamo kontrole naših sodelavcev, prav tako upoštevanje predpisov nadzirajo in­špektorji uprave za varno hrano, vete­rinarstvo in varstvo rastlin, ki so vedno prisotni ob zakolu živine,” so še zapisali.

“Iz objavljenega posnetka je razvi­dno, da v naših prizadevanjih nismo vedno v celoti uspešni, kar seveda ob­žalujemo,” so se še pokesali. Trdijo, da z rednimi izobraževanji in preizku­si znanj skrbijo, da imajo sodelavci, ki ravnajo z živalmi, za to ustrezna znanja in spretnosti. “V primeru, ko ugotovimo neustrezno ravnanje, sodelavce tudi ustrezno sankcioniramo,” so povedali. V zadnjem letu so izvedli šestnajst in­ternih in tri zunanja izobraževanja sodelavcev. Član Društva AETP Samo Curk je dejal, da priznanje Košakov ne izpodbija dejstva, da podjetje s svojim sloganom zavaja javnost: “Prikazana klavna praksa je sicer legalna, ampak niti približno ne korespondira s sliko, ki jo Košaki javnosti implicirajo z zapi­som Ustvarjeno s polno mero ljubezni.”

Včeraj smo vprašanja v zvezi s po­snetki poslali tudi na pristojno ministr­stvo za kmetijstvo, vendar odgovorov nismo prejeli. Po poročanju Dela pa je uprava za varno hrano že uvedla in­špekcijski postopek, saj je na posnetku prepoznala prepovedana ravnanja.

Praksa na papirjih in v realnosti

Kako je pa v drugih klavnicah? Ana Ahčin, generalna sekretarka Gospodar­sko interesnega združenja (GIZ) Mesne industrije Slovenije, je prepričana, da se v splošnem slabe prakse v klavnicah ne dogajajo, saj so pravila jasna, ob kršit­vah pa mora reagirati inšpekcija. Na­vrgla je še, da po celem svetu poteka globalna kampanja nasprotnikov uži­vanja mesa, ki antimesno kampanjo podpirajo z milijardami in tako s priza­devanjem za zaprtje mesnih korporacij odpirajo priložnosti za veganske korpo­racije. Dodajmo, da se v Društvu AETP financirajo iz lastnih žepov, na svoji spletni strani pa zbirajo tudi donacije.

Maja Horvat, veterinarka in predse­dnica Slovenskega veganskega društva, meni, da se klavnica Košaki verjetno ne razlikuje od drugih v Sloveniji. Kot veterinarka je namreč pri praktičnih vajah videla, kakšna je praksa v klavni­cah na zakonodajni ravni in na papir­jih ter kakšna je v realnosti. “Veliko teh početij je v sivi coni legalnega, veliko pa je tudi direktnih kršitev (na primer nepravilna uporaba ‘tazerja’, manjka­joča vizualna pregrada med živaljo v ogradi za omrtvičenje in naslednjo v vrsti, brcanje in tepež živali). Najbolj pogosta in najhujša je najverjetneje ne­natančnost delavcev pri omamljanju, zato da delo hitreje steče. Zaradi te je marsikatera žival večkrat ustreljena v glavo s penetrirnim klinom. Živo žival se torej pri polni zavesti ‘strelja v glavo’, dokler klin končno ne doseže pravega mesta in žival omrtvičena obleži na tleh. Pogosto tudi kriteriji za omrtviče­nost niso preveč strogi, kar pomeni, da se da videti marsikatero žival obešeno na kavlju klavne linije, ki se ji pri zavesti prereže vratno žilo in kar nekaj časa (še vedno pri zavesti!) krvavi … Prizori so torej kot iz nekakšne grozljivke, le da se živalim takšne stvari dogajajo vsako­dnevno. Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo,” pove.

Surova sila postane navada

Maja Horvat je še opozorila, da se klavci soočajo s hudo travmo in stalnim psi­hičnim naporom kot tudi z zelo napor­nimi in slabimi pogoji dela: “Področje sicer še ni najboljše raziskano, so pa med zaposlenimi v klavnicah pogos­te posttravmatska stresna motnja, zelo visoka stopnja alkoholizma in tudi sa­momorov.” Večina klavcev se zaščiti tako, da začnejo na žival gledati kot na stvar. “Na smrt prestrašene živali poskuša­jo prisiliti v nekaj, česar ne želijo. Prašiči in krave vedo, kaj jih čaka. Vonjajo gro­zovit smrad po izliti krvi in slišijo krike prestrašenih živali, ki so v vrsti pred njimi. Zato se željam klavcev na vse moči upirajo, klavci pa se poslužujejo bolečih pripomočkov, različnih prisilnih tehnik, in kadar tudi to ne zadostu­je, surove sile. Pri marsikaterem klavcu surova sila postane navada, ki jo koris­tijo kot ventil za izražanje vseh negativ­nih emocij in nezadovoljstev. Seveda nič od tega ne opraviči krutega in agresiv­nega ravnanja, ki ga izvajajo že nad tako ubogimi živalmi v zadnjih minutah nji­hovega kratkega življenja,” razmišlja ve­terinarka. Horvatova je poudarila, da ljudje mesa in hrane živalskega izvora ne potrebujemo za zdravo in dolgo živ­ljenje, zato se ji zdi zakol že v osnovi krut in nepotreben. Izboljšanje pogoja v klavnicah ni rešitev, saj je humani zakol floskula, sklene veterinarka.

Kaj, če bi živinorejo zmanjšali?

Matevž Jeran, inženir prehrane in pobudnik projekta čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko: “Na vsake toliko časa v medije pricurljajo informacije o okrutnem ravnanju z živalmi v slovenski živinoreji in klavnicah. Ob tem so zelo pogosti pozivi, da bi število inšpektorjev ali število inšpekcijskih pregle­dov moralo biti veliko večje, kot je. Druga perspektiva: kaj, če so ti pozivi v bistvu dokaz, da je živinoreja v Sloveniji preveč obsežna, da bi inšpektorji lahko dobro opravljali svoje delo? Kaj pa, če bi raje živinorejo zmanjšali za desetkrat? Možnost okrutnega ravnanja z živalmi v živinoreji in klavnicah bi se posledič­no zmanjšala. Poleg tega bi ob toliko manjšem obsegu živinoreje inšpektorji končno brez težav lahko imeli pod nadzorom celotno živinorejo. Lažje bi se zaostrila tudi zakonodaja, ki ščiti rejne živali, saj država na tako majhno panogo ne bi več gledala z vidika profitabilnosti.

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/odzivi-na-posnetke-iz-klavnice-kosakov-legalno-ne-pomeni-pravicno-eticno-sprejemljivo-10263002

Kdaj žival postane meso?

Pred kratkim nam je na uho prišla zgodba neke brezdomke, ki jo je zavod za zaposlovanje poslal na šolanje za mesarko, ker gre za zelo zaposljiv poklic. A delo, ki bi lahko izboljšalo njen ekonomski položaj in ji prineslo topel dom, je bilo zanjo psihično preveč naporno in raje je predčasno opustila šolanje ter posledično ostala na cesti. Gre za krut poklic, ki pusti posledice. Pričanje nekdanje mesarke, ki je leta 2013 povedala, da je videla nemalo mesarjev, ki so ob pultih skrivali kanistre vina, torej ni presenetljivo. Za predajanje alkoholu imajo dober razlog, ki se skriva v pečatu, ki ga na duševnem zdravju pusti rutinsko ubijanje. Tega ne zmore vsak, tisti, ki pa, pa plačujejo visok davek.

Ljudje, sploh tisti, ki v proces živinoreje nimajo vpogleda, brez večjih težav v podzavesti ločujejo med kosom mesa in živim bitjem. Oglasi prikazujejo mamljive mesne izdelke, ne pokažejo pa (logično) procesa klanja. Kdaj nastane miselni preskok, ko brez slabe vesti pojemo zrezek in ne razmišljamo o njegovem izvoru? Kdaj žival postane meso? Koliko potlačenih čustev slabo plačanih delavcev, koliko kozarcev vina in koliko agresije nad živalmi je v prepadu med eno in drugo fazo? Dejstvo, da klavci z živalmi govorijo (pa četudi jih preklinjajo), nakazuje, da se zavedajo živosti bitij pred sabo. Čeprav govorimo o produktih, torej o končni fazi.

Evropske direktive in zakoni pa večino videnega na posnetkih, ki jih je objavilo Društvo AETP, dopuščajo. Tudi na farmah Ljutomerčan inšpekcija ni odkrila večjih nepravilnosti in jih verjetno prav tako ne bo našla v Košakih. Zanimiva je tudi zmotna predstava javnosti, da živali v plinski komori le mirno in brez bolečin zaspijo. Proces zaplinjanja z ogljikovim dioksidom je v resnici videti vse prej kot to. Živali se panično upirajo, dokler v njihova pljuča ne pride dovolj visoka vsebnost plina, ki jih v notranjosti močno žge. Glede na to, da uplinjanje velja za najbolj human način omamljanja, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali lahko sploh govorimo o humanih zakolih in ali je to res največ, kar človeštvo zmore za dobrobit živali.

Komu je namenjena “polna mera ljubezni”, ki jo oglašuje podjetje Košaki? Klavci, ki svojo jezo in agresijo stresejo nad živali, je verjetno niso deležni kaj dosti. Živali, ki se v paniki prerivajo na poti v plinsko komoro in zadušijo v bolečinah, verjetno tudi ne. “Visoka kakovost izdelkov in skrb za potrošnika skozi desetletja ostajata osnovno poslanstvo podjetja,” beremo v zavihku Kakovost in certifikati. Polna mera ljubezni je namenjena, če verjamete paroli – skrbi za potrošnika. Oziroma bolj verjetno je bolj ali manj v celoti namenjena ljubezni do dobičkov, kar je v kapitalističnem sistemu pričakovano. Nekaj je jasno kot beli dan: v gonji za čim večjimi dobički in čim večjo produkcijo mesa se standardi znižajo, velikosti kletk manjšajo in načini omamljanja cenijo. Kot družba borno morali premisliti, koliko mesa v resnici potrebujemo, in poiskati učinkovite sistemske rešitve, ki bodo tem potre­bam sledile.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/kdaj-zival-postane-meso-10262954

Fizične poškodbe, nespečnost, nočne more …

Po objavi posnetkov iz klavnice Košaki se zastavlja vprašanje, od kod izvira agresija klavcev do živali. Psihologinja Maša Blaznik opozarja, daje poklic klavca nujno treba postaviti v širši okvir

Osem ur na dan, 40 ur na teden ubija in razkosava živali. Omrtviči jih z električno pi­štolo, zakolje, zaplini, daje v krop, jim pušča kri, odstrani drobovino, jih da iz kože, razreže z električno žago. Osem ur na dan stoji v krvi, gleda stene, ki so poškropljene s krvjo, voha njen smrad in smrad živalskih iztrebkov, drobovi­ne. Hrup strojev in kriki prestrašenih živali so tisto, kar sliši, vsakdan mesar­ja klavca oriše psihologinja Maša Bla­znik, ki je raziskovala psihološki profil mladih klavcev ter ugotovljeno objavila v znanstvenem članku.

Sposobnost ubijanja ni prirojena

Večina ljudi, ki je meso, zaradi odpora do ubijanja ne bi zmogla ubiti živali za prehrano. “Ne gre za pomanjkanje em­patije ali informiranosti o krutosti sis­tema, temveč za sistematično podprto distanciranje od realnosti, gre za uga­šanje empatije, za hoteno nevednost. Vdor posnetkov iz klavnice Košaki je zato razburkal naš mir,” komentira psi­hologinja. Sogovornica je jasna: me­sarji klavci opravljajo zadolžitve, ki jim jih nalaga sistem, ki smo ga pos­tavili. Poklic je tako nujno postaviti v širši okvir mesne industrije in našega odnosa do živali.

Sposobnost ubijanja človeku ni pri­rojena, temveč se je mora sistematično učiti, pove in razloži: “Predispozicija naših možganov je namreč empatija, prepoznavanje in odzivanje na čustva in razmišljanja drugih. Krog otoka za empatijo in za nasilje se v določenem delu naših možganov prekrivata in zato izključujeta. Ko je aktiviran en, je drugi ugasnjen. Oba pa za svoj razvoj potre­bujeta spodbudo iz okolja. Če z vzgojo, učenjem in navadami spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije.” Ko ubijanje postane del poklica, je cena, ki jo plačujejo delavci, zelo visoka. Raz­iskave kažejo, da se soočajo tako s te­lesnimi kot z duševnimi težavami. “Poročajo o fizičnih poškodbah, nespečnosti, nočnih morah. V tem poklicu je prepoznano več depresije in tesnob kot pri drugih poklicih, prav tako vse oblike agresije (fizična agresija, jeza, sovražnost), zasvojenosti, obsesivno­-kompulzivne motnje. Dr. Benjamin E. Baran je v svoji raziskavi pokazal, da je element, ki ustvarja ključno razliko v primerjavi z drugimi poklici, prav ele­ment namenskega ubijanja živali,” po­jasni sogovornica.

Prisotnost klavnic ima vpliv tudi na širše okolje, v katerem so, še kažejo raz­iskave. Potrjeni sta bili povezava med zaposlitvijo v klavnici ter povečanim številom nasilnih dejanj v okolju v pri­merjavi z drugimi poklici ter povezava med prisotnostjo klavnice v okrožju ter povečanim številom aretacij za hujša kriminalna dejanja, pripomni.

Cena: posttravmatski sindrom

Ubijanje je torej v nasprotju s človekovi­mi prirojenimi nagnjenji, zato jih mora utišati, kar privede do tega, da začne psiha razvijati obrambne mehanizme. Gre za nezavedne strategije, s kateri­mi se zaščitimo pred tesnobnimi mis­limi ali občutki, pojasni Blaznikova. “Ustvarja se čustvena in mentalna lo­čenost med povezanostjo z živaljo kot živim bitjem in mesarjem. Človek se mora naučiti otopeti vpričo trpljenja in smrti. Mesarji poročajo, da jim pomaga vzdržati, ko na živali ne gledajo kot na živa bitja, temveč na kose mesa. Vendar nam obrambni mehanizmi ne omogo­čajo, da bi izbirali, kaj bi želeli čutiti in kaj ne. Ko utišamo težka čustva, utihne­jo tudi lepa,” pojasni.

Da lahko tako delo nadaljujejo, za­posleni v klavnicah razvijajo različne mehanizme. “To se lahko odraža v normalizaciji nasilja, povečani agresiv­nosti, čustveni otopelosti, v različnih oblikah zasvojenosti (alkohol, energetske pijače, droge …). Posledice tega dela se tako prelivajo tudi v osebni, družin­ski prostor, lahko tudi. širše. Opravlja­jo delo, zaradi katerega morajo utišati ali v celoti disociirati dele sebe. Zato je pri tovrstnih poklicih prepoznan pojav travmatičnega stresa povzročitelja. O njem govorimo, ko vzrok za pojav simp­tomov posttravmatske stresne motnje izvira iz povzročanja travme ali smrti drugemu,” pojasnjuje.

Posledice učenja ubijanja: sistemsko in kulturno nasilje

Otroci se v Sloveniji za poklic mesarja klavca začnejo usposabljati po osnovni šoli v okviru učnega programa triletnega srednjega poklicnega izobraževanja. Prav primer šolanja klavcev je dokaz dvojnih meril sodobne družbe: “Po eni strani družba vedenje otrok in mladostnikov, ki mučijo ali ubijejo žival, prepoznava kot problematično in nezaželeno ter možen pokazatelj prihodnje psihopatologije posameznika. Istočasno pa v okviru šolske­ga sistema otroke po zaključeni osnovni šoli, v okviru poklicnega izobraževanja, izobražujemo za poklic, kjer bo njihova glavna naloga ubijanje živali,” pove.

Mladostniški možgani so sedež osebnosti, spominov, čustev, empatije in odločanja. “V času mladostništva se v možganih dogajajo pomembne spre­membe, tako v strukturi kot delovanju. Pomembno vlogo imajo vplivi okolja in odnosov. Pri delu v klavnici mlado­stnik po eni strani preko možganske­ga zrcaljenja zazna stiske živali, strah, grozo, bolečino, jo procesira in se na njo odziva, po drugi strani pa se mora soo­čati z dejstvom, da ima v tem odnosu sam aktivno vlogo. Zaradi še razvijajo­čih se možganov in zato slabše razvitih kapacitet za regulacijo čustev so otroci in mladostniki v tovrstnih situacijah še bolj ranljivi. Ob vseh odkritjih stroke, ki jih imamo na voljo danes, je zato odgo­vorno, da se vprašamo: kakšne izkušnje se zapisujejo v mladostniške možgane v klavniškem okolju? Katere poveza­ve se v njih krepijo? Kakšno popotnico dobivajo za odraslo življenje?” se sprašuje psihologinja. Področje dijakov me­sarjev je sicer zelo slabo raziskano, po oceni psihologinje se za ta poklic pogos­to odločijo tisti, ki imajo doma živino ali mesnico.

Težko torej razumemo, da velja so­glasje tako na nivoju stroke kot na nivoju družbe, da je za otroka v redu, da se po končani osnovni šoli začne uspo­sabljati za tak poklic. “Vendar v tem primeru ne gre za napako ali spregledanost. To je posledica procesa socializa­cije in normalizacije nasilja do živali, ki jih ubijamo za hrano. Ko družba nasil­ne prakse integrira v svoje strukture in sistem, govorimo o strukturnem nasi­lju. Ko ta praksa postane ponotranjena in normalizirana, govorimo o kultur­nem nasilju. Usposabljanje mladoletni­kov za klanje je rezultat normalizacije nasilja na nivoju sistema in kulture,” razmišlja.

Resnica sistema

“Kljub temu da si z nekaterimi živalski­mi vrstami delimo skupno možgan­sko in hormonsko osnovo ter imamo skupno nevrološko osnovo za primar­na čustva, navezovanje in bolečino, smo živali popredmetili in jih razgla­sili za lastnino. Potrošniška ekonomija narekuje množično sistematično industrializirano rejo in ubijanje živali, ki so izpostavljene grozljivim življenj­skim pogojem. Mesna industrija je na­zoren primer odnosa človeške družbe do živalskih vrst, kjer se v eni točki prepletajo direktno, strukturno in kul­turno nasilje. Sistem mora redno oh­ranjati odtujenost ljudi od tega načina delovanja, preko umika klavnic stran od oči in ušes potrošnikov do uporabe evfemizmov (govedina in ne krava, te­letina in ne teliček);” razpravlja sogovor­nica. Meni, da pojma dobrobit živali in humani zakol le vzdržujeta sistem in­dustrijske živinoreje, potrošnike pa tolažita, da je njihova hrana pridela­na z ljubeznijo. Kako je dobrobit živali videti v praksi, pa kažejo posnetki skri­tih kamer iz Košakov.

“Posnetki iz klavnic so naše ogleda­lo. Lahko se nad njim jezimo, zgraža­mo, gledamo stran. Vendar to je resnica sistema, ki smo ga postavili. Ob vseh informacijah in novih izbirah je od­govornost za odpravo nasilnih praks v odnosu do vseh živih bitij tako na po­samezniku kot na družbi,” sklene psihologinja.

“Sankcioniranja delavcev ne vidimo kot rešitev”

Samo Curk, društvo AETP: “Na posnetkih je videti direktno izživljanje nad ži­valmi le pri enem preganjalcu. Je pa pri vseh zaposlenih opaziti otopelost ozi­roma apatičnost do trpljenja in prestrašenosti domačih živali. In ta otopelost je za klavca predpogoj, da lahko dolgoročno opravlja delo krvnika, saj v povpre­čju vzame pod nož več kakor sto živali na dan. Domače živali bodo pred smrtjo trpele ne glede na dobro voljo ali usposobljenost zaposlenih, saj to ne igra vloge pri dušenju prašičev v plinski komori recimo. Ne, sankcioniranja delavcev vse­kakor ne vidimo kot rešitev.”

Ana Lah

Vir: https://www.vecerkoroska.com/vk/aktualno/fizicne-poskodbe-nespecnost-nocne-more-10263626

V iskanju dokaza o hibridnem oglaševanju v novinarstvu: o stališču NČR

Začnimo s hipotetičnim primerom, ki je v praksi nadvse realen: po nekem naključju ste novinar, morda na javni radioteleviziji in z dobrim dometom branosti, nekdo vam znova plača pot na čisto drugi konec sveta, ampak izbira vaše malenkosti se je, če verjamemo, odvila po naključju, ne na vašo pobudo, na koncu pa po tretjem naključju v nizu napišete še eno čudovito reportažo z mondene in luksuzne turistične lokacije, ki vas je po prvem naključju gostila.

Prijava kršitve na NČR

Je z vidika novinarske etike s tem početjem kaj narobe? Skušnjava se najbrž pojavlja v vrsti novinarskih profilov, v turističnem, avtomobilskem, kulturnem, lifestyle žanru, tokrat se je v predvsem v kulinaričnem. Oktobra lani sem Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) prijavil novinarko MMC RTV Slovenija, ker me je preprosto preveč ljudi opozorilo na njeno za javni servis sploh nenavadno novinarsko prakso v kombinaciji prej omenjenih treh naključij (Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija).

Te dni sem lahko prebral »Stališče NČR DNS in SNS« v tej zadevi, objavljeno na straneh NČR. Dosedanje zgodbe ne mislim preveč na široko obnavljati, saj je objavljena v obeh povezavah, zato le na kratko: v svojem sklepu so zapisali, da je novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena. Prvi od omenjenih govori o dejanskem ali navideznem konfliktu interesa in nalaga, da se mora pri svojem delu novinar odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Po mnenju NČR bi se novinarka »izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.«

Odločitve ne bom podrobneje komentiral glede, ker je NČR sprejel mojo razlago in prepoznal kršitev, sugeriral pa je tudi rešitev: novinarka bi morala jasno zapisati, kdo jo je financiral. Usmeril se bom v kršitev 25. člen kodeksa, ki je ni prepoznal.

Win-win-win

Naj spomnim, po njem »prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.«

Ni dvoma, marsikateri novinar je pri svojem delu naletel na takšno ali drugačno ponudbo za uslugo, pri čemer najbrž vstopnice in akreditacije res ne štejejo kaj prida: novinarstvo je postalo premočno prepleteno z odnosi z javnostmi in oglaševanjem, vsaka od strani vidi v takem početju koristi zase in za druge, v navidezno prijazni win-win-win situaciji, kjer so vsi vpleteni zadovoljni, pa je potem najbolj na preizkušnji verodostojnost novinarskega poklica in končno tudi stanje kvalitete demokracije.

Od akreditacije do oglaševanja

Seveda je odločitev o objavi nekega prispevka, kakor tudi njegova vsebina, v domeni urednika in novinarja, toda najbolj zanimivi za razlago so »mejni« primeri in takšen je tudi omenjeni: v kakšni meri je plačilo poti, nastanitev, pogostitev ali drugačna oblika usluge ali plačila novinarju že način pogojevanja objave, če mu potem sledi bolj ali manj naklonjeni »oglasni« novinarski prispevek?

Na tej točki se pojavi vprašanje prej omenjenih treh naključij. Kaja Sajovic se je kot novinarka RTV Slovenija pred NČR odkrito branila z »argumentom iz splošne prakse« in omenila »koncept akreditiranja«, ki pri »novinarju predpostavlja določene ugodnosti«, navaja pa tudi nekaj zanjo enakovrstnih praks: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale in podobno. Dejansko so našteti primeri zelo različni od njenega in tudi med sabo.

Uvedba zahteve po dokazu

Poglejmo si ključni moment utemeljitve NČR, zakaj ni prišlo do kršitve 25. člena, ki obenem dokaj nenavadno vsebuje predvsem priporočilo:

»Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.«

Do kršitve torej ni prišlo, ker ni dokazov, da je prišlo do »plačane objave«. S tem smo dejansko prišli do hipotetične situacije, ki jo omenjam na začetku zapisa: nekdo novinarju plača pot na drugi konec sveta, to lahko stori tudi večkrat, novinar bo potem naredil reportažo npr. o nastanitvi plačnika (»organizatorja«) ali storitvi ali proizvodu, ki jih ponuja, a to ne bo štelo za združevanje novinarskega in oglaševalskega besedila. Zakaj ne?

Pojem plačane objave

Ker je NČR uvedel čisto specifično razumevanje pogoja, ki mora biti izpolnjen: plačana mora biti sama objava, za kar pa pogrešajo dokaz. Pojem »plačana objava« torej korelira izključno z neko obliko plačila ali »usmerjanja objave in vsebine«, vendar ob tem financiranje poti, nastanitev in pogostitev ne štejejo za izpolnitev pogoja, kar izrecno povedo.

Takšna odločitev NČR se mi zdi že skoraj precedenčna in verjetno precej odločilna za vse prihodnje primere presojanja. Pričakovanje (materialnega?) dokaza plačila prepoznavanje kršitve kodeksa še zaplete, saj tovrstnega preverjanja verjetno NČR sam ne izvaja, niti za to ni poklican, ne morejo ga pričakovati niti od pritožnika. Kar pa pomeni, da je zahteva po dokazni evidenci nesmiselna omejitev, ki na koncu zaščiti kršitelje 25. člena. Je kaj drugače, če kot kriterij ločeno vzamemo »usmerjanje objave« oziroma »usmerjanje vsebine objave«? Ni, saj tudi tega v formalnem smislu največkrat ne bo mogoče preveriti, kar pa pomeni, da se za kršitve tega člena na stežaj odpirajo vrata.

Nenaključna naključnost

Če jo želi v podobnih primerih NČR res prepoznati, bo moral vpeljati interpretativno možnost presojanja in priznati, da seštevek treh prej omenjenih ponavljajočih se naključij (da se novinar, ki je posredno ali neposredno plačan, znajde na drugi strani sveta in potem objavi novinarski prispevek, ki promocijsko prezentira izbrano lokacijo, izdelek ali storitev) res ne more biti toliko nenaključen, da bi ne mogli prepoznati novinarskega motiva po objavi hibrida oglaševalskega in novinarskega izdelka. Sploh pa ne v primeru, ko novinarka sama priznava, da to počne nenehno, da so stroški deloma plačani s strani organizatorja in da »najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV.«

Če je novinarka kršila 26. člen kodeksa, saj bi morala napisati, kdo financira njena potovanja, pa NČR nenavadno ne prepoznava oglaševalske tendence v »naključnih« reportažah. Absolutno drži, da plačilo poti, nastanitev ali pogostitev novinarju še ne pomeni nujno, da bo ta pisal naklonjeno, toda kako verjetno je, da bo še naprej ostal nadvse zaželeni in vedno znova financirani gost na prestižnih luksuznih destinacijah, če tega ne bo počel? Zato smo spet pri visoko postavljeni zahtevi po dokazovanju plačila.

Pričakovanje višjih novinarskih standardov na RTV Slovenija

Da je nekaj s tem stališčem sumljivo narobe, je ugotovila članica NČR Irena Brejc, spisala ločeno mnenje in mi kot pritožniku dala prav:

»Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.«

Zavist in principi

Kaj povedati za konec? Predvsem velja izraziti zaskrbljenost, da tokratno branje 25. člena novinarskega kodeksa in posledično dopuščanje mešanja novinarskih in reklamnih sporočil ne bo postalo rutinsko. Vsekakor moram zanikati smešen argument novinarke, da »so njene domnevne kršitve v resnici zgolj izgovor za golo zavist« – nikakor, naj uspešno nabira ponudbe za potovanja in uživa na novih destinacijah, očitno ima podporo urednikov na RTV Slovenija in širšega novinarskega ceha. Kot vselej, me je tudi tokrat zanimala zgolj praksa sledenja novinarskim principom v državi in njihova prihodnja usoda. In tudi te ne zavidam.

Glede na jasno zapisane instrukcije NČR pa smemo pričakovati, da bo poslej podatek o svojih sponzorjih v novih reportažah javno objavljala.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2020/06/10/v-iskanju-dokaza-o-hibridnem-oglasevanju-v-novinarstvu-o-staliscu-ncr/

O kulturi potrošništva: presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v vse pore družbenega življenja

Od demokratičnega prehoda naprej Slovenija – kot država, ki prisega na klasični model sožitja liberalne demokracije in kapitalizma – hodi po poti popolne eskalacije kulture potrošništva.

Za kulturo potrošništva so značilni življenje v dolgovih, bančni potrošniški krediti, gradnja novih in vedno večjih nakupovalnih središč tako v prestolnici kot v drugih koncih države. Postali smo potrošniška družba v pravem pomenu besede. Gre za sklop družbenih, ekonomskih in kulturnih trendov, ki se vežejo na prakse, modele in politike porabe, ki nenehno mutirajo.

Treba je poudariti, da ne gre za nov pojav, saj se je kultura potrošništva skozi zgodovino kazala skozi različne forme in rituale ljudi. V literaturi ne obstaja konsenz o točnem datumu pojava oziroma nastanka potrošništva. Njegove današnje forme in rituali najbolj spominjajo na nekaj, kar se je na Zahodu rodilo v drugi polovici 20. stoletja. Čeprav o potrošništvu najpogosteje govorimo v kontekstu kapitalističnih sistemov, je treba poudariti, da nekdanje socialistične države niso bile popolnoma antipotrošniške, četudi je šlo za režime, ki so prisegali na drugačno retoriko s ciljem ideološkega agitpropa in poveličevanja moralne superiornosti socialističnega človeka.

Tega naj bi vodile racionalne potrebe in ne nekontroliran potrošniški hedonizem in zahodna kapitalistična dekadenca. Najboljši primer je vsekakor socialistična Jugoslavija, ki je bila v poznih sedemdesetih in osemdesetih letih v veliki meri potrošniška družba.

Izpodrinjena delovna etika

Kulturo potrošništva bi lahko definirali kot kompleksen tip ideologije, ki v sebi združuje ekonomsko, politično in družbenokulturno paradigmo. Gre za ideologijo, ki presega ekonomsko sfero in subtilno prodira v praktično vse pore družbenega življenja, predvsem v kulturo, s čimer postaja temelj življenja v sodobni družbi. Življenjski stil in socialno razlikovanje v družbah, kjer so zagotovljene svoboščine individualnega delovanja, vplivata na to, da se družbene skupine delijo glede na način vedenja, ki je v veliki meri zasidran v prakse in navade potrošništva. Sistem kapitalistične proizvodnje in njegova potrošniška etika sta popolnoma izpodrinila delovno etiko, kar pomeni, da ko govorimo o kulturi potrošništva, govorimo o konceptu, ki je odločilen za razumevanje delovanja sodobne družbe.

Nekateri klasični misleci (na primer Herbert Marcuse ali Erick Fromm), ki so se med drugim ukvarjali tudi s kulturo potrošništva, v svojih razmišljanjih ugotavljajo, da ima sodobni človek pogosto potrebo, da si lasti materialne stvari, čeprav jih ne uporablja oziroma od njih nima nobene koristi. Implementacija takšne potrošniške logike se odraža v dejstvu, da smo ljudje pogosto nezadovoljni, če naša konkretna osebnost ne uporablja neke konkretne stvari. Gre za fikcijo, ki jo dodatno potencirajo agresivne oglaševalske kampanje, ki nam preko subtilnih mehanizmov prepričevanja prodajajo vse – od pralnih praškov do predsednika države.

Francoski poststrukturalist Michel Foucault je svojčas trdil, da ljudje skozi določen diskurz oblikujejo svojo sliko o svetu (o družbeni realnosti, kulturi in vrednotnem sistemu). Po mnenju Foucaulta takšen diskurz postaja vrednotna konstanta, ki se lahko vsak čas spremeni, pri čemer mu je imanentna tudi institucionalizacija, preko katere se kaže določena tehnologija moči. Fenomen potrošniške kulture nekateri definirajo tudi kot instant filozofijo potrošniškega duha, ki v svoji skrajni instanci lahko proizvede posameznike, odvisne od potrošnje. Zaradi kompulzivne potrošnje čutijo potrebo biti v trendu, saj jim oglaševalske kampanje globalnih korporacij vsiljujejo kulturo potrošništva kot paradigmo uspešnega življenja (sreče). Pri tem imajo vplivneži pogosto lasten ekscentrični stil vedenja in delovanja, ki je dominantno orodje za komunikacijo z množicami, te pa jim zvesto sledijo.

Sprejemanje istih sporočil

Gremo v politiko. Propaganda katerekoli vrste – naj bo politična, vojna ali potrošniška –, v katero vključujemo oglase kot izum 20. stoletja, je bila pogoj za pojav množice kot širšega potrošniškega telesa oziroma esence javne sfere. Množica izbira ljudi na oblast in v institucije, je glavni javni potrošnik blaga in storitev, za množico dela industrija. Gre za ogromno neidentificirano skupino posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer, razen s tem, da sprejemajo ista sporočila. Ulični prodajalec prodaja blago, namenjeno trgu, in se ponuja anonimnim posameznikom. Blago, ki ga prodaja, je prilagojeno posameznikovim željam in reakcijam, ki so dobro znane. Televizijski voditelj pošilja sporočila milijonom neznanih posameznikov, ki med sabo niso povezani z ničimer drugim kot s sporočili, katerim so izpostavljeni. Množica kot taka je sama po sebi pasivna in atomizirana.

Ko govorimo o zlorabi oglaševanja s ciljem pridobivanja potrošnikov, govorimo o čutnem elementu, ki zavaja posameznika k tovrstnemu razmišljanju: če so oblika nekega blaga, njegove barve in oglasno sporočilo všečni, potem ni daleč od resnice, da mora tudi njegova vsebina imeti podobne značilnosti. Lažni silogizem vodi do napačnega zaključka, ki je rezultat lažnih predpostavk. Gre torej za prodajanje blaga brez vsebine, kar je ena od osnovnih gonilnih sil v kapitalistični družbenogospodarski ureditvi.

Fenomenologija zapeljevanja

Takšno razmerje med potrošnikom in blagom izhaja iz neskladja v odnosu med izmenjavo in uporabno vrednostjo blaga v industrijski civilizaciji. Enako velja tudi za razmerje med stvarnim ciljem, ki ga politiki želijo uresničiti zase in za svojo stranko, ter obljubami, ki jih politiki ponujajo množici, ko jo nagovarjajo, da jih podpre na volitvah v demagoškem političnem govoru. Fenomenologija zapeljevanja je v obeh primerih enaka. Polje politične bitke se tako ponuja kot trg, politik pa kot nekdo, ki ponuja sebe ali svoj program. Ampak politiki v glavnem niso izbrani na podlagi svojega programa ali rezultatov, ki so jih dosegli med mandatom. Celo tisti, ki so uspešni, ne bodo izbrani, če se v času kampanje pred televizijskimi kamerami ne predstavijo v najboljši luči. To pomeni, da politične tekme v osnovi ne potekajo po načelu, kdo je kdo in kaj je v času mandata dosegel. To, kar zares šteje, je uprizarjanje uspešnosti. Zato se morajo politiki v bolj ali manj rednih intervalih pojavljati pred volivci, da so lahko izbrani. To, da se politiki, ki bodo izbrani, volivcem ponujajo v najboljši luči, je lahko slabost demokracije, v kateri živimo, je pa obenem tudi njeno osnovno načelo. V politiki nikoli ne gre za dokazovanje in razumevanje stališč, ampak za njihovo vsiljevanje. Cilj je na silo prodreti v um volivca, da bi se tja vsililo neko stališče ali vedenje, pri čemer se volivec ne zaveda tega nasilnega dejanja. Potrošniška kultura par excellence.

Elementi vsemogočnosti

Politiki v volilnih kampanjah oskrbujejo volivce z izbranimi informacijami, na podlagi katerih ti na koncu sprejmejo odločitev, komu bodo zaupali svoj glas. Politiki se zato trudijo, da ustvarijo takšne pogoje, da v volilnih kampanjah lahko govorijo le o izbranih temah, pri katerih imajo prednost pred politično konkurenco. Zato govorijo o svojih pozitivnih lastnostih, ki jim nemalokrat pripisujejo elemente vsemogočnosti.

Podobno kot oglasi, ki preko časopisov, radia, televizije, obcestnih panojev, internetnih strani ali socialnih omrežij permanentno nagovarjajo potrošnike.

Problem, ki pri tem ostaja, je, da preden ga kupiš (izvoliš), nikoli zares ne veš, kaj v resnici nosi v sebi. Pogosto smo tudi nezadovoljni, ker ne vemo, kaj od teh ljudi konkretno pričakovati oziroma za kaj jih konkretno uporabiti. Gre za fikcijo, v kateri volitve predstavljajo farso, ki naj bi bila formula za boljši jutri.

Dr. Alem Maksuti, Inštitut za politični menedžment

Vir: https://www.vecer.com/o-kulturi-potrosnistva-presega-ekonomsko-sfero-in-subtilno-prodira-v-vse-pore-druzbenega-zivljenja-10085283

Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

Včasih se zgodi, da me spravi ob živce kakšna (na videz) res banalna stvar. Na primer prispevek iz promocijske kampanje Naša super hrana, ki je pripravo piščančjih ražnjičev z zelenjavo, limono in meto pospremil s sloganom Piščančje ražnjiče imamo radi vsi, zlasti otroci.

Objava o vsesplošni ljubezni do piščančjih ražnjičev iz niza [KUHAMO Z NAŠO SUPER HRANO] je sicer iz oktobra 2018, a se mi jo zdi iz dveh razlogov smiselno vleči na dan tudi po več kot osmih mesecih. Prvič, to, da me zasleduje že osem mesecev, nekako podrčta poanto uvodnega stavka. Drugič, zdaj ko smo končno dočakali sonce, nas, se bojim, čaka ponoven zagon oglasov naše super hrane za žar in na spisku, predvidevam, ne smejo manjkati piščančji ražnjiči. Tale zapis bi bil lahko tako dosti bolj aktualen, kot se morda zdi na prvi pogled.

Piščančji slogan me torej zasleduje že nekaj mesecev, a (v prvi vrsti) ne zato, ker gre za kampanjo, ki jo financiramo iz državnega proračuna, promovira pa nekaj, kar se nezanemarljivemu deležu prebivalstva zdi problematično z vidika okoljskega odtisa in spopadanja s podnebnimi spremembami in/ali nesprejemljivo z etičnega vidika. Tisto, kar me zmoti do te mere, da pišem o precej banalnem promocijskem prispevku, je nesmiselnost same izjave, ki se ne nazadnje izteče v totalitarizem (predpostavljene) večine.

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/piscancje-raznjice-imamo-radi-vsi/

Tina Bilban

Maskirane linije

Leta 2013 je v Bangladešu ob kolapsu zgradbe, v kateri so bile med drugim tudi šivalnice za več zahodnjaških modnih hiš s t.i. »hitro modo«, umrlo 1134 ljudi. Ena od modnih hiš, ki so sodelovale s šivalnicami v Rana Plazi, je bil tudi Primark, katerega prepoznavni znak so cene oblačil, ki so še nižje od cen pri konkurenci. Ob odprtju Primarkove poslovalnice v ljubljanskem BTC se je kupk_cev trlo; pripeljale_i se niso le iz vseh koncev Slovenije, temveč so se s posebnimi, samo za ta namen vzpostavljenimi avtobusnimi linijami pripeljale_i denimo tudi iz sosednje Hrvaške.

Obenem pa je to – vsaj kolikor je meni znano – prvo odprtje modne poslovalnice s hitro modo pri nas, ob katerem se je odvil protest; skupina aktivistk_ov iz gibanja Mladi za podnebno pravičnost je odprtju trgovine nasprotovala iz okoljskih in etičnih razlogov; opozarjale_i so na izjemen okoljski pritisk, ki ga predstavlja tekstilna industrija (zelo visoka poraba pitne vode, onesnaževanje rek, ogromni izpusti toplogrednih plinov, obsežna uporaba zdravju škodljivih snovi, ustvarjanje neznosne količine odpadkov, ki se jih pretežno ne reciklira itd.) ter na kolonialistične delovne prakse, ki jih industrija hitre mode uveljavlja v manj ekonomsko razvitih državah (dolgi delavniki, nepravično plačilo in njegovo izostajanje, delo brez pogodbe o delovnem razmerju, diskriminacija na delovnem mestu, preprečljive nesreče pri delu, slaba higiena in slaba varnost delovnih prostorov, izpostavljenost številnim nevarnim kemikalijam pri procesu dela), pa tudi na sistemske težave hitre mode (npr. kapitalistično zasledovanje nenehnega produciranja novih in novih produktov).

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/maskirane-linije/

Anja Radaljac