Tagged: Europark

Kaj je Maribor pridobil z Europarkom?

Leta 2000 je Maribor dobil takrat največji in najmodernejši nakupovalni center v Sloveniji. Ime mu je Europark. Europark so postavili na centralni lokaciji in ga proslavili kot znak napredka mesta in blagostanja ljudi. Težko ga je spregledati, saj od samega začetka kot novodobni tempelj, v katerega se zgrinjajo trume obiskovalcev, zeva nad mestom. Prostori potrošnje, kot je Europark, so psevdojavni prostori. Naše aktivnosti so v teh prostorih močno regulirane, saj so oblikovani tako, da nas vodijo in animirajo k potrošnji ali pa k aktivnostim, ki nas navdajajo z občutki užitka, le da užitke asociiramo s potrošnjo.

Avstrijski arhitekt Victor Gruen je sledil velikim sanjam. Ko se je preselil v Ameriko, je opazoval hitro rastoča primestja in videl, da ljudje preživijo večino časa v svojih avtomobilih, odrezani od mesta in drug od drugega, saj primestjem primanjkuje, kar je sociolog Ray Oldenburg poimenoval tretji prostor. Prvi prostor je naš dom, drugi prostor je služba in tretji prostor je ta, kjer preživljamo čas s prijatelji, znanci in someščani zato, da se čutimo povezane in gradimo skupnosti. Gruen si je omislil načrt, ki bo dal ljudem takšen tretji prostor. Nakupovalna središča, ki jih je oblikoval, so bila zanj arhitekturno zdravilo, ki naj bi reševalo okoljske, komercialne in socialne probleme. Ti prostori naj bi združevali zelene površine, trgovine, stanovanja, bolnišnice, knjižnice, vrtce in takrat, v petdesetih letih, tudi zaklonišča. Gruen je dolgo načrtoval nakupovalna središča, prvo pa so zgradili v mestu Edina, v državi Minnesota. Razen atrija, ki naj bi imel funkcijo, podobno trgu, pa nakupovalno središče pravzaprav ni imelo skupnostnih prostorov. Ljudje tam niso živeli, ni bilo ne knjižnic ne otroških vrtcev, bilo pa je zelo veliko trgovin. Uspeh nakupovalnih središč je temeljil na tem, kar je postalo znano pod imenom Gruenov učinek ali Gruenov transfer. Nakupovalna središča so bila od zunaj grde, monotone zgradbe, v notranjosti pa so bila presunljivo očarljiva in v vsem svojem blišču skoraj hipnotična.

Skrbno oblikovane izložbe in celotna atmosfera notranjega okolja, količina razstavljenih izdelkov in občutek, da smo tako zelo dobrodošli, je povzročil, da so ljudje začeli nezadržno nakupovati. Gruen je postal znan in zelo uspešen, saj so nakupovalna središča rasla kakor gobe po dežju, njegov arhitekturni biro pa jih je oblikoval več kot petdeset. Vendar pa je Gruen čez čas opazil, da nakupovalna središča mesta oropajo življenja in da ne predstavljajo tretjih prostorov, temveč so zgolj stroji potrošnje. Preselil se je nazaj na Dunaj, kjer je kasneje sodeloval v projektih revitalizacije mestnega jedra.

Za majhno mesto, kot je Maribor, je Europark, v katerem naj bi bili že v prvih štirih letih obstoja pozdravili dvajset milijonov kupcev, mesečno pa naj bi ga sedaj obiskalo pol milijona kupcev, zelo velika stvar. Nakupovalni centri so po navadi značilno postavljeni na obrobja mest, center mest pa postane bolj odprt in prežet z različnimi vsebinami in dejavnostmi zato, da se ohranjajo javne dimenzije mesta. A v Mariboru je drugače. Europark je neposreden razlog, da je velik del osrednje Gosposke, pa tudi drugih centralnih ulic, prazen, da trgovine propadajo, da večji del prebivalstva redno zahaja v grdo, svetlečo stavbo praznih, bleščečih podob, ki ljudi odsevajo zgolj kot številke. Pocukranost in hkratno nasilje sta namreč temeljna značilnost prostorske dominacije. Tako se lahko naši otroci na primer igrajo na igralih, medtem ko sami nakupujemo, na kosilu se srečamo s prijatelji in jemo v atmosferi, polni vnaprej pripravljenih vonjev, strateško oblikovanih svetlobnih napisov, izložb, mimoidočih potrošnikov, ki nosijo polne vrečke z natisnjenimi slogani znamk, po kosilu pa spet nadaljujemo nakupe.

Zgodovina javnih prostorov je tudi zgodovina prostorov potrošnje. Vendar pa javni prostori niso zgolj prostori potrošnje, temveč so kombinacija ekonomskih in socialnih menjav. Predvsem pa so dvorišča drugih javnih institucij, kot so šole, knjižnice … prostori, kjer smo kot meščani in državljani v interakciji drug z drugim in oblastjo na način, ki bi naj odseval demokratične vrednote.

Ameriška arhitektka, urbanistka in profesorica na Univerzi Yale Keller Easterling v svoji knjigi Extrastatecraft, The Power of Infrastructure Space pokaže, kako so urbanistične rešitve v veliki meri plod finančnih institucij in svetovalcev, za katere je prostor s svojimi pomembnimi materialnimi posledicami zgolj stranski produkt. Infrastrukture ne smemo razumeti le kot podzemne kable, cevi in tako dalje, pa tudi ne le kot zgolj fizično manifestacijo urbanega prostora, kot na primer ceste in zgradbe, temveč kot matrico pravil in relacij, znotraj katerih so grajena okolja postavljena v razmerje odvisnosti. Tako je infrastrukturni prostor eden ključnih dejavnikov globalne moči in dominacije. Ta razmerja odvisnosti so administrirana s strani javnih in zasebnih akterjev, ki predstavljajo nove konstelacije nacionalne, mednarodne, medvladne in nadnacionalne administracije s politično močjo, ki raste hitreje, kot jo lahko legalno priznajo uradne oblike vlad. Infrastrukturna pravila tako določajo na primer debelino kreditnih kartic in standarde kakovosti ISO, standardizirani kontejnerji, s katerimi ladje danes prevažajo tovore, pa so v jedru avtomatizirali pomorsko ekonomijo in nekdaj živa pristanišča spremenili v puste krajine brez barov, lokalne mikroekonomije in kulture.

Na spletni strani Europarka lahko o njegovi zgodovini preberemo: “Po obetavnih rezultatih marketinške raziskave in najdeni ustrezni lokaciji je bila sprejeta odločitev o gradnji novega nakupovalnega središča, ki bo za celotno regijo postavil nova, mednarodno uveljavljena nakupovalna merila.” Mednarodno uveljavljena nakupovalna pravila? Če razumemo Slovenijo kot periferijo evropskega imperija in Evropsko unijo kot visoko birokratski in administriran ekonomski projekt, ki ga vodijo finančne institucije, potem lahko hitro vidimo manifestacijo Europarka v njegovi vpetosti v različna razmerja. Europark je medij, skozi katerega se nadaljuje zgodovinska kolonizacija regije s strani nemško govoreče Evrope. Kolikšen del trgovin v Europarku je slovenskih in kolikšen del denarja, ki ga precej revni Mariborčani pustijo tam, ostaja v mestu? Kje in pri kom kupujemo našo hrano? Ali se zavedamo, kako ključen je prav ta dejavnik za našo svobodo in svobodo družbe, v kateri živimo? Europark, kot je zgrajen, to, kar ponuja, in to, kar proizvaja, so neposredno vezani na instrumente standardiziranja kakovosti ISO. Ali vemo, da v Ženevi ustanovljena nadnacionalna organizacija ISO, ki jo nekateri imenujejo svetovna država, deluje kot zasebna organizacija, ki prodaja standarde? Ali vemo, da nima javnega arhiva, ščiti svoje naročnike, neposredno aplicira moč nad javnimi prostori, hkrati pa ne sodeluje v nikakršnih javnih razpravah? Je pa tesno povezana z institucijami, kot je Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

Koncept nakupovalnega središča vsebuje možnost ponavljanja. Nakupovalna središča se tako replicirajo po vsem svetu. Kar se ponavlja, so standardi prostorske, infrastrukturne ureditve. Ti ponavljajoči se prostorski proizvodi postanejo del matrice globalnega prostorskega operacijskega sistema.

Ko je leta 2008 zlom ameriškega nepremičninskega trga povzročil globalno ekonomsko krizo, so bila na voljo zgolj pravna in finančna orodja za reševanje krize. Infrastrukturna vprašanja s ključnimi prostorskimi učinki se tako urejajo z neprostorskimi orodji.

Po mojem mnenju je izgradnja Europarka ena največjih napak, ki jo je kadar koli napravila katera koli županska ekipa v celotni zgodovini Maribora. Učinki Europarka segajo v samo jedro vsakdanjih življenj Mariborčanov. Ne nazadnje je tudi propadanje nadvse pomembne mariborske tržnice neposredno povezano z Europarkom, a več o njej v naslednji kolumni.

Oliver Vodeb

Vir: https://www.vecer.com/kaj-je-maribor-pridobil-z-europarkom-6415558

Nočna nakupovalna omama

Takšen cirkus je vladal med polnočnim šopingom v največjem mariborskem nakupovalnem središču …

Karkoli smo v zadnjih mesecih sli­šali o gospodarski krizi, zategovanju pasov in umiranju starih mestnih jeder zaradi velikih, komercialno izjemno agresivnih nakupovalnih središč, se je v petek zvečer, vsaj v Ma­riboru, postavilo na glavo. Tja do pol­noči je v mestu ob Dravi vladal pravi vrvež. No, vsaj v Europarku, v kate­rem so predpraznično sezono odprli z zdaj že tradicionalnim nočnim nakupovanjem, imenovanim tudi “late night shopping”.

Polna noč popustov, kot so akcijo poimenovali, sicer še vedno deli mnenja, ali je ljudem res treba nakupovati do polnoči. A kar se na­kupovalcev tiče, se je zdelo, da bi potrebovali še kakšno dodatno uro. Od 20. uri, ko so začeli veljati popu­sti, ki so jih na celotno ponudbo ali le na izbrane izdelke morali pripraviti v vseh prodajalnah, je na desnem bregu Drave dobesedno završalo. Ideja, da bo v nabito polni garaži še mogoče najti kakšno parkirišče, je bila iluzor­na, zato so mnogi avtomobil pustili kar za kompleksom, ob nekdanjih za­porih, na pločniku ali celo v središču mesta.

Prodajne avenije Europarka je kmalu napolnila gneča, ki je ne vidimo več niti v Času razprodaj. Skoraj je ni bilo prodajalne, ki bi sa­mevala. Da se ta večer najbolj splača kupovati nekoliko dražje izdelke, so nam povedali izkušeni nakupovalci, saj se pri njih 20-, 30-odstotni ali celo višji popust najbolj pozna. Še poseb­no velike pozornosti so bili deležni čevlji, sončna očala, zimska oblačila, predvsem pa reči, ki jih – roko na srce – nihče zares ne potrebuje.

Neuradno velja, da si med nočnim šopingom, ko preostali del mesta spi, nakupovalci še posebno radi privošči­jo kaj, česar si podnevi ne bi. Četudi ta izdelek sploh ni znižan. Koliko obiskovalcev je nakupovalni center v petek obiskalo, še ni znano. A glede na to, da je bila velika garaža vse do polnoči polna tako, kot je običajno v soboto, torej skoraj do zadnjega ko­tička, je to zagotovo bila ena najbo­lje obiskanih noči dolgih šopingov doslej.

“Ko moža spita, midve malce grešiva”

A bolj kot na nakupovalni dogodek je vse skupaj spominjalo na družabnega, saj so mnogi z znanci, ki so jih sreča­li, klepetali kar med butiki, prost stol je bilo težko najti tudi v gostinskem delu, kjer so se nekateri sproščali celo ob koktajlih in šampanjcu, drugi so tolkli po picah ali mehiški hrani. “Vsako leto prideva,” pravita prijateljici Anja in Tjaša, vsaka z dvema vrečka­ma v rokah. Da je občutek nakupova­nja v poznih večernih urah sproščujoč predvsem zato, ker je zelo majhna ver­jetnost, da bi jima zazvonil telefon, pravita. Otroke sta pustili doma ter si privoščili vročo čokolado, čevlje, parfum, nov plašč in pekač za maline. “Medtem ko najina moža spita, midve malce grešiva. Za dušo,” sta dodali. 23-letna Tamara se je s štirimi polni vreč­kami odpravljala do garaže. “Parkirišče sem iskala več kot pol ure. Bilo je za znoret, a se je na koncu nekako splača­lo. Čevlje, ki sem jih imela nagledane, so znižali za kar polovico. A prihranila nisem, saj sem kupila še veliko stvari, ki jih sploh nisem načrtovala. Recimo velik mlinček za poper, silikonske mo­delčke za čokoladne praline, naravno kremo za obraz, nogavice in še marsi­kaj;’ je ponosno razprla vrečke.

Nakupovalna omama pa še zdaleč ni samo ženska zadeva. Že tretjo rundo piva sta si v enem od lokalov privo­ščila Peter in Božidar. “Babi sta rekli, da se jima ne ljubi gužvati. Sva šla pa sama. To še spijeva pa greva po tekaške čevlje, spodnjo majico za fitnes, morda imajo znižana tudi sobna kolesa,” je dejal Peter in prijel za kozarec. Zelo živo je bilo tudi v samopostrežni pro­dajalni, kjer so ljudje, kot bi ura sploh ne bila že enajst zvečer, opravljali svoje običajne nakupe salam, pralnih pra­škov, kruha in ostale špecerije.

Po šopingu še na levi breg

Iz zvočnikov je glasno donela glasba, ob kateri so plesali plesalci, tekom večera so prižgali tudi praznično osve­tljavo, med nakupovalci pa se je zado­voljnega obraza sprehaja menedžerka centra Simona Mandl, ki je že pred za­četkom akcije napovedovala rekorden obisk. “Late night shopping je v tujini že ustaljena oblika nakupovanja in velja za enega najbolj obiskanih do­godkov v nakupovalnih centrih. Kot zanimivost lahko omenimo, da smo prvo takšno nakupovanje v Europarku pripravili novembra 2011. V takšnem obsegu in obliki smo bili centri Euro­park Maribor, Citycenter Celje in Citypark Ljubljana tudi prvi v Slovenji;’ pravi Mandlova in dodaja, da dobrih odzivov ne dobiva samo od nakupo­valcev. “Prodajalci so zelo zadovoljni.

Termin nočnega nakupovanja sovpa­da tudi s tem, da se mnogi kupci že pri­pravljajo na praznične prednovoletne dni pa tudi z začetkom nove modne in športne sezone. V tem smislu pridejo ugodnosti kupcem še kako prav.”

Da se dodatne tri ure poslovanja in izdatno oglaševanje tega dogodka precej poznajo tudi pri dnevnem izku­pičku, nam je potrdilo več prodajalcev. Sprva so bili nad idejo skeptični, a ker se ljudje na tovrstno nakupovanje vse bolj navajajo, je tudi izkupiček večji. Največji naval so v Europarku zabeležili med 20. in 22. uro. Nekateri so po­čakali do polnočnega žrebanja nagrad, drugi so odšli v posteljo, tretji pa so se – če so ravno bili že budni in v mestu – podali v nočno življenje na levi breg. Tako so od nočnega zapravljanja on­stran Drave nekaj imeli tudi tamkaj­šnji gostinci …

Denis Živčec

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 24.11.2014

Vir: http://nov.vecer.com/