Tagged: Evropa

Oglaševanje živil otrokom

Živilska industrija po različnih kanalih, kot so splet, televizija, družbena omrežja in oglasni panoji, vsakodnevno nagovarja naše najmlajše. Otrokom večinoma tržijo živila z manj ugodnim prehranskim profilom, torej živila, ki niso primerna za vsakodnevno uživanje.

Otroci predstavljajo zelo ranljivo populacijo, saj so zaradi pomanjkanja znanja za kritično vrednotenje oglasnih sporočil lahka tarča oglaševalcev živilske industrije, zato številne potrošniške in druge organizacije že vrsto let opozarjajo na pomanjkljivo regulacijo oglaševanja otrokom.

Tovrstno nagovarjanje namreč vpliva na njihove prehranjevalne navade, saj nanje poleg vzgoje pomembno vpliva tudi okolje. Okolje, ki spodbuja pogosto uživanje večjih količin energijsko goste in hranilno revne hrane je tako eden glavnih vzrokov naraščajočega trenda debelosti pri otrocih.

Čas je, da se EU zave problema in končno  pripravi zavezujoča pravila.

Na ZPS so tudi prepričani, da je skrajni čas, da medijska vzgoja najde svoje mesto v osnovnošolskem kurikulumu. Otroci in najstniki namreč potrebujejo pomoč pri oblikovanju kritičnega in neodvisnega pogleda na oglasne vsebine.

Uravnotežena prehrana otroku zagotavlja vir energije in hranil za optimalno delovanje telesa, rast in razvoj. Za dolgoročno zdravje je tako pomembno, da že kot otroci izoblikujemo zdrave prehranjevalne vzorce, saj so prehranjevalne navade, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu pogosto enake tistim v kasnejših življenjskih obdobjih.

Samoregulacija ne deluje

Da se stanje v Evropi, kljub prizadevanjem potrošniških organizacij še vedno ni izboljšalo, so pokazali rezultati najnovejše raziskave Evropske potrošniške organizacije (BEUC), v kateri je sodelovala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Izsledki raziskave so zaskrbljujoči, namreč naši otroci so preko različnih medijev in kanalov vsakodnevno izpostavljeni oglasom za živila z neustreznim prehranskim profilom.

Spomladi 2021 je pod vodstvom BEUC potekala raziskava na področju oglaševanja živil otrokom, v kateri je sodelovalo deset potrošniških organizacij iz držav članic EU, med njimi tudi ZPS. Zbrali smo 120 primerov trženja nezdrave hrane otrokom. Skupina strokovnjakov je nato izmed teh izbrala 81 primerov, za katere so menili, da kršijo zavezo EU Pledge. Od 81 pritožb, ki so jih predložili, jih je bilo le 14 (17 odstotkov) uspešnih, torej takšnih, ki naj bi resnično kršile zavezo EU Pledge.

Rezultati raziskave kažejo na to, da zaveze živilskih podjetij k bolj odgovornemu trženju živil otrokom v praksi preprosto ne delujejo. Prehranska merila EU Pledge imajo prav tako preveč pomanjkljivosti ter so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo oglaševanje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli preko različnih kanalov (konkretni primeri na povezavi):

– Prehranska merila za ključna hranila so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo trženje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli.

– Pravila EU Pledge veljajo le za otroške programe na TV, a otroci dokazano gledajo tudi druge vsebine, kot so oddaje v “prime-time”, športne oddaje ipd.

– Pravila niso primerna niti za vse svet digitalnega trženja niti ne obravnava učinkovito trženja v fizičnem okolju – kot je na primer na  embalaži  ali na oglasnih panojih – ki so jim otroci tudi izpostavljeni.

– EU Pledge postopek pritoževanja je prepočasen, netrasparenten in preveč prizanesljiv do ponudnikov.

Potrebujemo ambiciozna in zavezujoča pravila

BEUC je zato v okviru poročila o raziskavi pozvala Evropsko komisijo, naj se ne zanaša več na samoregulacijo in naj vendarle uredi trženje nezdravih živil otrokom na ravni EU. Potrebujemo zavezujoča pravila, ki bodo temeljila na prehranskih smernicah Svetovne zdravstvene organizacije in ki bodo vključevala:

– prepoved oglaševanja nezdravih živil po spletu, kamor spadajo tudi spletne strani živilskih podjetij in njihovi profili na družbenih omrežjih;

– prepoved predvajanja oglasov na TV za nezdrava živila od 6. do 23. ure in ne zgolj v času programov namenjenim otrokom;

– prepoved uporabe tržnih tehnik, ki privabljajo otroke s privlačnimi embalažami živil (npr. risani liki in maskote blagovnih znamk);

– veljavnost pravil za otroke do 18. leta starosti.

ZPS nasveti za starše, kaj lahko naredimo kot starši, stari starši, odgovorni odrasli, da zaščitimo naše najmlajše?

1. Otroke naučite kritičnega razmišljanja in predvsem bodite dober in odgovoren zgled.

2. Dostopa do neprimernih oglasnih sporočil jim ne morete preprečiti. Lahko pa se o vsebini teh oglasih z njimi pogovorite.

3. Na njim primeren način jim pojasnite, zakaj nekatera živila niso primerna za vsakodnevno uživanje ter jim predstavite pasti prekomernega uživanja pretirano sladkih, mastnih ali slanih živil.

4. Čeprav izdelek s samo predstavitvijo nagovarja otroke, še ne pomeni, da je primeren za njihovo vsakodnevno prehrano. Naj obljube o vsebnosti vitaminov, mineralov ne zavedejo tudi vas. Pred nakupom živila preverite njegovo hranilno tabelo. Pri oceni prehranskega profila si lahko pomagate z mobilno aplikacijo Veš, kaj ješ?

5. Kuhajte! Naj bo vsaj en obrok na dan skupen. Otroke spodbujajte k uživanju doma pripravljenih obrokov iz nepredelanih, svežih in sezonskih živil. Prav tako jih vključujte v proces priprave hrane.

Vir in več: https://www.zps.si/trg-in-cene-topmenu-306/oglaevanje-topmenu-307/11094-oglasevanje-zivil-otrokom-cas-je-za-strozje-omejitve

Dodatne informacije:

Kaj je EU Pledge? To je samoregulativna prostovoljna zaveza evropske živilske industrije k bolj odgovornemu omejevanju oglaševanja živil otrokom. Do danes vključuje 23 največjih podjetij, med njimi McDonald‘s, Coca Colo, Ferrero in Nestlé. Leta 2018 so vzpostavili t. i. mehanizem odgovornosti oziroma mehanizem reševanja pritožb, ki omogoča javnosti, tudi potrošnikom in njihovim organizacijam, da se lahko pritožijo, kadar menijo, da so pravila in merila zaveze kršena. Več informacij o EU Pledge: https://eu-pledge.eu/

Poročilo Evropske potrošniške organizacije BEUC o raziskavi na področju oglaševanja živil otrokom, september 2021 https://www.beuc.eu/publications/beuc-x-2021-084_food_marketing_to_children_needs_rules_with_teeth.pdf  (v angleškem jeziku)

Oglas potrošniških organizacij na temo oglaševanja otrokom https://www.zps.si/index.php?option=com_content&view=article&id=11095&catid=915

Več informacij: www.zps.si

Video: Evropska potrošniška organizacija: BEUC

EU: Dovolj je elektronskih naprav za enkratno uporabo! Biti morajo trajne in popravljive.

Tako EU kot kupci želijo, da bi proizvajalci izdelovali trajnejše elektronske naprave

Evropski parlament kot tudi Evropska komisija sta v času pandemije najavila, da bo EU od proizvajalcev elektronskih naprav zahteval zagotovilo o daljšem času delovanja in možnosti lažjega popravila. V letu 2021 bomo videli, ali bo to zaživelo v praksi.

Pandemija covida-19 je močno posegla v vsakdanjik večine evropskih prebivalcev. Zaradi izolacije in prekinitve medsebojnih druženj kot tudi zaradi morebitnega šolanja od doma ali dela od doma je velika večina odvisna od svojih elektronskih naprav.

Številni pa so se znašli v zagati, če so se njihove elektronske naprave pokvarile oz. so prenehale ustrezno delovati. Večkrat se je zgodilo, da tako nakup kot tudi servis nista bila mogoča zaradi prepovedi prodaje nenujnega blaga in storitev. Rešitev so bili sicer nakupi na daljavo, toda zaradi obremenjenosti trgovcev in dostavnih služb je to pomenilo vsaj nekajdnevno čakanje na pošiljko, če ne celo tedensko.

Življenjski roki predvsem elektronskih naprav so kratki, saj so oblikovane zgolj za enkratno uporabo in kmalu postanejo zrele za odpad, ker nadgradnja programske opreme ni mogoča ali pa je njihovo popravilo mogoče le na pooblaščenih servisih in je velikokrat dražje od nakupa nove naprave.

Pozivi, naj bodo elektronske naprave narejene trajnostno, da bodo lahko delovale več let in jih bo lažje popraviti ob morebitnih okvarah, so naleteli na posluh tudi v Bruslju. Evropski poslanci so konec lanskega novembra sprejeli resolucijo o bolj trajnostnem enotnem trgu, s katero želijo spodbuditi vnovično uporabo in popravila in ukrepati proti krajšanju življenjske dobe proizvodov.

Evropsko komisijo so pozvali, naj kupcem omogoči t. i. pravico do popravil, ki bi morala postati ugodnejša, bolj sistematična in stroškovno privlačnejša, bodisi s podaljšanjem garancije, garancijo za nadomestne dele ali boljšim dostopom do informacij o popravilu in vzdrževanju.

Med cilji resolucije je tudi podpora trgovanju z rabljenim blagom, pozvali pa so tudi k ukrepom proti prekratki življenjski dobi proizvodov in znova tudi k uvedbi sistema enotnih polnilnikov elektronskih naprav, da bi zmanjšali količino elektronskih odpadkov.

Evropski parlament pa se je tudi zavzel za uvedbo sistema označevanja proizvodov glede na njihovo življenjsko dobo (npr. števcev uporabe in jasnih informacij o predvideni življenjski dobi proizvodov).

Pobude in želje evropskih poslancev naj bi podpirale tudi države članice oz. Evropski svet in še posebej Evropska komisija, ki je leta 2019 objavila evropski zeleni dogovor, katerega ključni cilj je podnebno nevtralen EU do leta 2050.

Zeleni načrti Evropske komisije

Evropska komisija je lanskega marca sprejela nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki je po njenih navedbah eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora. Načrt je zelo velikopotezen, saj naj bi EU z ukrepi zagotovil, da bodo izdelki na trgu EU-ja zasnovani tako, da bodo trajali dlje in jih bo lažje znova uporabiti, popraviti in reciklirati ter da bodo v največji mogoči meri vključevali reciklirane surovine. Prepovedano pa naj bi bilo uničenje neprodanega nepokvarljivega blaga.

Francija prehiteva EU

V EU-ju se že nekaj časa pojavljajo pozivi k ukrepom proti tehnološkim velikanom, še posebej glede proizvajalcev mobilnih naprav, kot so denimo Samsung, Huawei in Apple, da oblikujejo pametne naprave, ki jih je mogoče preprosto razstaviti in popraviti. Medtem ko je EU še v fazi teorije, je Francija z začetkom leta uvedla obvezne oznake, s katerimi imajo vsi pametni telefoni, prenosniki, televizorji, pralni stroji in električne kosilnice, ki se prodajajo v Franciji, oceno popravljivosti.

Francija razvršča izdelke na podlagi: težav pri demontaži, vključno z zahtevanim orodjem in tem, kaj drži stvar skupaj (lepilo, vijaki …); kako preprosto je dobiti nadomestne dele; cene popravil … Omenjena francoska zakonodaja vključuje tudi promocijo rabljenih rezervnih delov, podatke o trajanju posodobitev programske opreme in sklad za popravila, ki prispeva k stroškom popravila.

Slovenska vlada je spomladi državljane obdarila s turističnimi vavčerji, s katerimi je želela pomagati slovenskemu turizmu. Francija pa se je denimo odločila, da bo vsakemu državljanu izplačala 50 evrov za popravilo koles, s čimer naj bi povečala uporabo tovrstnih prevoznih sredstev med pandemijo.

Raziskava Eurobarometra je pokazala, da bi 77 odstotkov državljanov EU-ja svoje naprave raje popravilo kot zamenjalo. 79 odstotkov vprašanih pa meni, da bi morali biti proizvajalci dolžni omogočiti popravilo digitalnih naprav ali zamenjavo njihovih posameznih delov.

Potrošniške organizacije: Naprave morajo delovati dlje

Pravica do popravila ni rešitev. Potrošniške organizacije se zavzemamo, da bi morali imeti izdelki zagotovljeno daljšo dobo delovanja,“ poudarja Boštjan Okorn iz slovenske zveze potrošnikov (ZPS). Elektronski in električni izdelki imajo zdaj tudi v Sloveniji zagotovljeno nekajletno garancijo, ki se lahko ob dodatnem plačilu še podaljša. Toda zaplete se, ko izdelek zaradi okvare konča na popravilu. Zakonsko je sicer določen 45-dnevni rok za popravilo, toda izdelek, ki je slabo izdelan, je lahko večkrat deležen popravila. To pomeni, da ga kupec v času popravila, ki se lahko zaradi slabe kakovosti izdelka podaljša, ne more uporabljati. Če bi bil izdelan za daljši čas uporabe, teh težav ne bi bilo.

Še posebej problematični so mobilni telefoni. Nekateri proizvajalci, denimo Apple, skušajo celo ovirati popravila na nepooblaščenih servisih. Mobilne naprave so oblikovane tako, da uporabnik ne more sam zamenjati okvarjene baterije, na trgu pa je še vedno veliko naprav, ki imajo zastarelo programsko opremo, za katero proizvajalci ne omogočajo več nadgradnje.

Krive so tudi potrošniške navade

Raziskovalni projekt evropske potrošniške organizacije BEUC, imenovan Promt (Preizkušanje zastarelih izdelkov z več deležniki), ki poteka od leta 2019 do 2023, skuša ugotoviti, kako zagotoviti, da bi se izdelki uporabljali dlje, kar ustvarja krožno gospodarstvo, ki koristi tako potrošnikom kot okolju.
Potrošniki si želijo dolgotrajnejših izdelkov in menijo, da se njihove naprave po navadi pokvarijo veliko prej, kot bi se smele. Prav tako nekaterih aparatov preprosto ni mogoče popraviti.

Toda tudi številne naprave se ne uporabljajo tako dolgo, kot bi se jih lahko, ker jih kupci opustijo in jih zamenjanjo za novejše različice, med drugim ugotavljajo v potrošniški organizaciji: “Pomislite na pralni stroj, ki se ne bo zagnal, hladilnik, ki pušča kmalu po nakupu, delujoč telefon, ki konča v predalu, ker so vam ponudili novega, ali pokvarjen aparat za kavo brez rezervnih delov.”

Proizvajalci in kupci morajo uskladiti ta vprašanja, da bi izdelki zdržali dlje. V EU-ju so zavrženi hladilniki, računalniki, tiskalniki in kavni aparati med najhitreje naraščajočimi odpadki, ki se letno povečajo za dva odstotka. Zgodnja zamenjava izdelkov predstavlja obremenitev proračunov kupcev in naravnih virov, kar vodi do čezmerne porabe materialov za izdelavo novih izdelkov, še opozarjajo.

Kaj pa so prioritete potrošniških organizacij?

Prizadevamo si, da bi proizvajalci jamčili določeno obdobje vzdržljivosti izdelkov (denimo 10 let, v predlogu sta minimalno dve leti) in v tem obdobju prevzeli odgovornost za morebitne okvare in napake. Dokaz, da je z izdelkom nekaj narobe, bi moral s kupca preiti na proizvajalca vsaj v prvem letu (zdaj je pol leta),” pravi Okorn.

Prav tako bi morali po mnenju potrošniških organizacij obravnavati programsko opremo in pri tem ločiti tisto, ki je potrebna za delovanje naprave ali izdelka (firmware) od uporabniškega vmesnika. Proizvajalec bi moral določen čas skrbeti za varnostne nadgradnje, kupec pa bi moral imeti možnost izbire, ali želi tudi (funkcionalno) nadgradnjo uporabniškega vmesnika.

Eden od pomembnih segmentov pa je t. i. krožno gospodarstvo. Medtem ko je bilo v prvi fazi zaželeno, da se naprave lahko po uporabi reciklirajo, bi naprave v drugi fazi z zagotovljenim okoli desetletja dolgim delovanjem šle na trg rabljenih naprav, denimo pri avtomobilih.

Pomembno je zagotoviti sistem, ki bi izdelkom povrnil drugi ali celo tretji življenjski cikel – ali samo z učinkovito prodajno mrežo rabljenih izdelkov, popravljanjem okvarjenih, njihovo osvežitvijo (refurbishing) ali ponovno izdelavo oziroma predelavo (remanufacturing); pri tem je treba zagotoviti ustrezno zaščito kupcev takšnih izdelkov, tako z vidika informacij, da ne gre za nov izdelek, kot tudi z vidika zagotavljanja jamstva za brezhibno delovanje,” izpostavlja Okorn.

Koristi od dolgotrajnejših naprav bi imeli tako kupci kot okolje

Zveza nemških potrošniških organizacij (VZBV) je izvedla raziskavo, s katero je ugotavljala učinke daljše uporabe televizorjev, pametnih telefonov, pralnih strojev in prenosnih računalnikov, in ugotovila, da trajni izdelki potrošnikom omogočajo velike finančne prihranke in lahko znatno prispevajo k zmanjšanju škodljivih toplogrednih plinov.

Daljša uporaba naprav bi po njihovih ugotovitvah v Nemčiji letno prihranila skoraj štiri milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2e) , kar ustreza izpustom skoraj dveh milijonov avtomobilov.

Okolje ne bi bilo edino, ki bi imelo koristi od dolgotrajnejših izdelkov, temveč tudi kupci. Glede na porabo energije in stroške popravil bi lahko sleherni kupec na svojem pametnem telefonu prihranil do 242 evrov, če bi napravo uporabljal sedem let. Povprečno obdobje uporabe pametnih telefonov trenutno znaša približno dve leti in pol. Sicer pa daljši čas uporabe elektronskih naprav, deset let namesto petih, prihrani skoraj 300 evrov. Trenutna doba televizije je trenutno okoli sedem let, medtem ko je bila v preteklosti 13 let.

Korporacije motijo nepooblaščena popravila

Pravica do popravila je za številne potrebna zaradi odnosa največjih svetovnih korporacij proizvajalcev elektronskih naprav. V letu 2020 je se je zgodil epilog pravde, v kateri je družba Apple tožila norveškega serviserja Henrika Husebyja, so poročali mediji. Norveško vrhovno sodišče je lani razsodilo v korist družbe Apple.

Apple je namreč trdil, da naj bi Huseby uvažal “ponarejene” zaslone iPhona. Huseby je to zanikal in navajal, da je preprosto uporabljal prenovljene zaslone iPhona, ki jih v javnosti nikoli ni oglaševal kot originalne dele.

Okrožno sodišče v Oslu je leta 2018 presodilo, da Huseby ni kršil Appleove blagovne znamke, ker nikoli ni trdil, da uporablja neuporabljene originalne rezervne dele. Nato je drugostopenjsko sodišče leta 2019 presodilo, da so uvoženi zasloni nezakonite kopije. Primer je bil pozneje predložen vrhovnemu sodišču.

To je velika zmaga za podjetja, kot je Apple, ki želijo zapreti mala podjetja, kot je moje, in nadzorovati cene popravil. Lahko trdijo, da bodo stroški zamenjave zaslona enaki kot pri nakupu novega, zato popravilo nima nobene vrednosti. Onemogočajo konkurenco in ustvarjajo monopol,” pravi Huseby.

Prenovljeni zasloni, izdelani na Kitajskem, prihajajo iz podjetij, ki s poškodovanega visokokakovostnega originalnega Applovega LCD-zaslona odstranijo razbito steklo in nanj nanesejo novo steklo. Običajno je preostali del sklopa original ali ponovno uporabljen del, stekleni del pa je proizvedel neki tretji proizvajalec.

Huseby je povedal, da Apple uporablja zakon o intelektualni lastnini kot “orožje“, tako da na vsak sestavni del zaslona postavi več logotipov in QR-kod, ker ve, da kitajski sivi trg ne bo posebej ustrezal serviserjem v drugih državah, ki vneto uveljavljajo intelektualno lastnino. To naj bi ustvarjalo nekakšno “ruleto” za serviserje, ki želijo iz Kitajske uvažati cenovno ugodne prenovljene dele. Apple lahko nato carinske organe v teh državah zaprosi za zaseg prenovljenih delov pošiljk.

Zamenjava zaslona na iPhonih je, kot so navajali, na Norveškem na pooblaščenih servisih ocenjena med 185 in 255 evri, Huseby pa je za popravilo računal 75 evrov.

Huseby je nadaljeval pravdo na vrhovnem sodišču, medtem ko so druga podjetja v enakih razmerah popustila Applu, da bi se izognili sojenju in precejšnjim pravnim stroškom.

Podprli so ga z okoli 10.000 evri donacij, ki so prispele iz Norveške, Evrope in preostalega sveta. Po plačilu honorarjev za pritožbe pa se zdaj spopada s hudimi finančnimi posledicami, ki vključujejo plačilo lastne pravne ekipe in 23.000 evrov odškodnine podjetju Apple.

Gregor Cerar, MMC

Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502

Beseda je veljala več, kot danes velja podpisana pogodba

Predsednica Zveze potrošnikov Slovenije, nevladne organizacije za varstvo potrošnikov, ki je te dni praznovala 30 let obstoja.

Pred dnevi je bila Zveza potrošnikov Slovenije (ZPS) stara 30 let. Leta 1990 smo dobili Demos, prve večstrankar­ske volitve, Jugoslavija je praktično raz­padla, JLA je hotela razorožiti teritorialno obrambo … Ob tej množici usodnih do­godkov ste vi razmišljali o varstvu sloven­skih potrošnikov. Dokaj nenavadno.

“Varstvo potrošnikov sem razumela popol­noma drugače kot denimo svetovanje, kako ceneje in čim več kupiti. Zame je bilo od samega začetka pomembno potrošnikom dati moč, da postanejo aktivni državljani. Navsezadnje prav potrošniki poganjajo go­spodarstvo in morajo vedeti, da z denarjem, s katerim razpolagajo, lahko vplivajo na trg. Za to pa morajo biti informirani o kakovo­sti izdelkov in storitev, treba jim je svetova­ti pri potrošniških vprašanjih, zanje je treba preverjati kakovost izdelkov in storitev, treba jih je zastopati, ko se jim godijo kri­vice … V socializmu smo pač bili brezimna množica, za katero že drugi najbolje vedo, kaj je dobro zanjo. Ko se je odprl trg, je po­dročje potrošniških pravic dobilo tudi pri nas veljavo. Pri zvezi smo se hitro poveza­li s potrošniškimi organizacijami v Evropi in svetu in podrobno spoznavali uvelja­vljene modele varstva potrošnikov v tujini. Kmalu smo imeli polne roke dela, hkrati pa smo lobirali za vzpostavitev pravnega in institucionalnega varstva potrošnikov. Ker nevladna organizacija lahko dobro in učinkovito deluje samo v dobro urejenem sistemu, pa seveda v dialogu in ob oboje­stranskem spoštovanju vseh deležnikov – predvsem pa političnih odločevalcev.”

Zdaj najbrž malo ciljate na to, da danes ni nikakršnega dialoga med vlado in nevladniki, je samo še konflikt.

“Ja, žal ga na ključnem področju res ni. V 30 letih ZPS smo imeli tako obdobja dobrega dialoga s politiko in zavzetega skupnega iskanja rešitev kot popolnega ignoriranja zveze. In kakor je kapital postajal močnejši, se nas je vse bolj poskušala otresti tudi politika. Financiranje so nam pri­škrnili vsakič, ko se je vladajoči politični gar­nituri zazdelo, da smo malo preveč neodvisni in da nočemo delati po njenih navodilih.”

Ker je roko, ki ti daje, treba ponižno polju­bljati.

“Ob peti obletnici zveze smo imeli v parlamen­tu posvet o pomenu varstva potrošnikov in posebni gost je bil dr. Fritz Koppe, direktor av­strijske potrošniške organizacije VKI in takra­tni guru varstva potrošnikov pri naših severnih sosedih. Priznal nam je, da z velikimi koraki zmanjšujemo zaostanek na področju varstva potrošnikov v primerjavi z Avstrijo. Za zmeraj pa so se mi vtisnile v spomin njegove besede, da mora imeti potrošniška organizacija takšno stopnjo neodvisnosti in svobode, da lahko ugri­zne roko, ki jo hrani. No, dandanes se s takšno svobodo zatika tudi v Avstriji, z močjo korpora­cij in političnim udinjanjem kapitalu postajajo poskusi ‘discipliniranja’ potrošniških organizacij pogostejši.”

Začetek pa je bil več kot obetaven. Navseza­dnje ste v začetku devetdesetih let skupaj s takratno oblastjo trli tako trde orehe, kot je bila denimo zgodba prezadolženih mladih družin, ki so najele kredit pri Stanovanjsko-komunalni banki Ljubljana (kasneje SKB) in se čez noč znašle pred tem, da ga niso mogle več odplačevati.

“To je bila odmevna zgodba, ki nam je pripe­ljala veliko članstva in nam dala precej vetra v jadra. Vzdušje tik pred osamosvojitvijo in še posebno po njej je bilo izjemno dobro in politi­ki tistega časa so razumeli, da je njihova ključ­na naloga urejanje javnih zadev v javno dobro. Po prvih parlamentarnih volitvah je bil v par­lamentu tudi odbor za varstvo potrošnikov in naša zveza je takrat prvič aktivno sodelovala pri pripravi in sprejemanju zakonodaje. Takrat nam je skupaj s politiko uspelo preprečiti soci­alno katastrofo, ki je grozila 3500 mladim dru­žinam. Najele so kredit za stanovanje, banka pa je nenadoma dvignila realno obrestno mero z dveh na 14 odstotkov in je bilo kredit praktič­no nemogoče odplačati. Takrat nam je odbor za varstvo potrošnikov v parlamentu naročil ana­lizo stanovanjskih posojil, ki je bila strokovna podlaga za nadaljnje reševanje prezadolženosti predvsem mladih družin. Imeli smo sogovor­nike tudi v vladi in v ministrstvu za okolje in prostor, prišli smo do skupne rešitve. Na naš pre­dlog je stanovanjski sklad dobil začetni kapital, a če ne bi bilo politične volje za to, to ne bi nič pomagalo. Tako pa je 3500 družin ohranilo ne­premičnino, lahko so zamenjale zelo drag kredit za ugodnejšega z dvoodstotno obrestno mero. Politika je prisluhnila potrebam ljudi. Danes imamo podobno zgodbo kreditojemalcev stano­vanjskih posojil v švicarskih frankih, pa ni žal nikakršnega razumevanja na strani politike, ki bi morala bankam, ne davkoplačevalcem nalo­žiti del finančnih posledic za nastalo situacijo.”

Še enega dobrega sodelovanja politike in zveze se spomnimo: kako brzdati cene v času uvedbe evra.

“Pa je bila na oblasti druga politična opcija kot pri reševanju kreditov. Dokler je bila politika odprta za sodelovanje in je bila v zraku iskrena želja zgraditi sodobno demokratično državo, ni bilo prisile, da moraš biti ‘naš’, če hočemo sode­lovati. Na žalost pa se je pokazalo, da večstran­karski sistem pomeni tudi delitev na naše in vaše.”

Že običajno je, da ZPS več ali manj deluje v iz­rednih razmerah in tudi na robu preživetja. Ste konfliktni?

“Naše delo je zaradi konflikta interesov kon­fliktno, saj zastopamo interese potrošnikov in stopamo na prste ponudnikom. Naša velika sreča je bila, da smo že vse od začetka gradi­li članstvo, ki s članarino prispeva pomemben del denarja za delovanje, če tega ne bi bilo, bi naša zveza gotovo potonila, ko je država prvič ukinila pomemben del financiranja ZPS, ker nismo bili pripravljeni postati podaljšana roka politične opcije na oblasti in delati po njihovih navodilih. V času po finančni krizi leta 2013 se je ukinitev financiranja ponovila.”

Takrat je bila najbrž zelo pomembna pomoč Evropske potrošniške organizacije (BEUC). Dva mandata ste bili podpredsednica te or­ganizacije.

“Tri mandate. Od leta 2004 sem v vodstvu BEUC; člani smo postali že leta 1995. V zače­tnem obdobju smo bili bolj opazovalci, po letu 2000 pa vedno bolj aktivni pri oblikovanju sku­pnih stališč evropskih potrošniških organizacij. BEUC je v Bruslju spoštovan sogovornik, vedno več potrošniške zakonodaje pa se tako ali tako sprejema in usklajuje v Bruslju. Tako kljub igno­ranci domače politike, kjer zdaj Slovenija nima več niti nacionalne strategije varstva potrošni­kov niti letnega programa dela, ostajamo ak­tivni, strokovno kompetentni v evropskem in mednarodnem prostoru. Uspešni smo tudi pri pridobivanju evropskih projektov.”

V teh letih ste se najbrž naučili, da je zelo ne­produktivno tožiti nad tem, če država odte­gne sofinanciranje.

“Ja, hitro smo ugotovili, da lahko po dolgem in počez razlagamo, da se nam dogaja krivica, lahko bi dokazovali in polemizirali. To jemlje preveč energije. Energijo je bolje preusmeriti v iskanje rešitev. Ni bilo lahko – leta 2013 smo morali tudi odpuščati, preostali smo si krepko znižali plače, a jedro organizacije smo ohra­nili. Če bi moji sodelavci obupali, sama ne bi zmogla narediti ničesar. Ohranili smo revijo za potrošnike, okrepili mednarodno sodelovanje s potrošniškimi organizacijami in še posebej z Evropsko potrošniško organizacijo. Poiskali smo vsebine, s katerimi smo se lahko prijavljali na projekte, bistveno smo okrepili tudi primer­jalno testiranje. In preživeli – tudi ob pomoči močnih tujih potrošniških organizacij.”

Primerjalni testi blaga in storitev so tista vaša dejavnost, ki najbolj odmeva. Ne le med potrošniki, tudi med ponudniki blaga in storitev. Primerjalni testi so hit povsod po svetu.  

“ZPS je članica ICRT, mednarodne organizaci­je za potrošniška testiranja in raziskave. Testi, ki jih izvajamo potrošniške organizacije, raz­galjajo tiste ponudnike, ki vam želijo prodaja­ti blago in storitve, nevredne svojega denarja. Vključeni smo v skupino srednje velikih po­trošniških organizacij in seveda smo veseli, ko izsledke testov, izvedenih v slovenskih labo­ratorijih, objavijo potrošniške organizacije iz Avstrije, Češke, Švedske, Nizozemske, Nemči­je, celo v Hongkongu so bili objavljeni. Seveda pa v naši specializirani reviji za potrošnike, ki se je iz VIP preimenovala v ZPStest, objavljamo tudi izsledke testov partnerskih potrošniških organizacij, ker je trg globalen. Po drugi strani je takšno povezovanje naših organizacij po­membno tudi zato, ker bi močne korporacije, ki jim stopimo na žulj, lahko s tožbami skušale utišati majhne potrošniške organizacije, kot je ZPS; če smo povezane v veliko družino, pa je to težje storiti. Prav zaradi tega, da ne bi proizva­jalci testiranih proizvodov skušali vplivati na izsledke testiranj, laboratorijev, kjer testiramo, ne razkrivamo. Seveda so to neodvisni akredi­tirani laboratoriji, kjer se dela po vnaprej dolo­čeni metodologiji. Izdelke za testiranje kupimo v trgovini kot običajni potrošniki, storitve pa preizkušamo anonimno. Tako ponudniki in proizvajalci izdelkov za izbor ne vedo in nanj nimajo nobenega vpliva.

Pred dobrim desetletjem smo uvedli tudi znak ZPStest, s katerim Lahko podjetja označijo iz­delke, ki so bili preizkušeni na primerjalnih testih potrošniških organizacij; tako potrošni­kom olajšamo izbiro pri nakupu. Nobena skriv­nost ni, da se izdelki z dobro oceno pospešeno prodajajo.”

Včasih so ocene testov osupljive. Kateri je vas pustil brez besed?

“Morda bi – kot ženska pač – izpostavi­la test kozmetičnih krem proti gubam, pri katerem se je izkazalo, da je zma­govalni izdelek na voljo na policah ene diskontnih verig. Če to ne bi bil test potrošniške organizacije, kreme proti gubam zagotovo ne bi kupila v diskontni prodajalni. Zame je to bil pomem­ben trenutek resnice. Nekatere uveljavljene blagovne znamke, ki so bile 10-, celo 15-krat dražje od najbolje ocenjenega izdelka, so imele slabšo ali celo slabo oceno kakovosti, bile pa so v lepi embalaži in pospremljene z odličnim marketingom. Mogoče bi morali imeti večkrat v mislih, da reklame na televiziji in v prestižnih revijah še ne pomenijo kakovosti proizvoda. In pomisliti bi morali, da je potrošnik tisti, ki vso to silno reklamo plača v ceni izdelka.

Podobna zgodba se je odvila tudi pri zaščitnih sredstvih za sončenje. Najbolje ocenjena so bila hkrati najcenejša.”

Potem ne velja več tisti rek: “Nisem tako bogat, da bi kupoval poceni stvari.”

“Mislim, da ne. Pri tehničnem blagu denimo lahko najdete dva po kakovosti povsem pri­merljiva izdelka, razlika v ceni pa je lahko tudi nekaj sto evrov. Še posebej pri prehranskih testih, ki jih delamo, se je pokazalo, da so zelo kvalitetni izdelki lahko pomembno cenejši od dražjih, ki so povrhu slabše kakovosti. Ni pa to pravilo. Prav zadnji test čevapčičev, ki smo ga izvedli, je pokazal, da je bil najdražji izdelek tudi najboljše kvalitete. A roko na srce – tudi slovenski, lokalni produkti niso vsi najboljše kvalitete že samo zato, ker so lokalni in ker je treba podpirati lokalno pridelavo. Četudi tega ne slišimo radi.”

Danes se zdi nadvse smešno, da smo še pred nekaj desetletji mesece čakali na že plačane avtomobile, da so bile na voljo štiri znamke in da si še barve avta nisi mogel izbrati. Pa ni nihče razmišljal o pravicah potrošnika.

“Zdelo se nam je normalno, ker je to bil edini svet, ki smo ga poznali. A kljub vsemu mislim, da smo bili privilegirana generacija. Zato, ker je bila bodočnost svetla, ker so se dohodki povečevali, ker je vsak imel streho nad glavo, ker skoraj nihče ni izgubil službe …

Mi se še spomnimo, kako smo mirno drug drugemu podpisovali poroštva za kredite in ni nihče niti pomislil, da bo to nekaj desetletij kasneje izjemno nevarno ravnanje. Včasih je beseda veljala več, kot danes velja podpisana pogodba. To seveda ni nostal­gija po socializmu, nikakor ne bi želela nazaj v sistem, kjer drugi vedo, kaj je najboljše zate. Ni pa mi tudi všeč tiranija izbire, ki jo imamo danes. Testiraš 50 izdelkov in ugotoviš, da je 45 takšnih, med katerimi pravzaprav ni nobene razlike razen v imenu in nekem nepomembnem de­tajlu.”

In želeli bi si pralnih strojev, na primer, ki dobro perejo 20 let, omar, ki preživijo pet selitev … Pogrešamo stvari, ki se dajo popraviti in se jih splača popraviti.

“Ko vzamem v roke prvo našo revijo, ki je izšla leta 1991, mi je ljubo, ko vidim, da smo v njej pisali o trajnostni potrošnji. Zdaj nam je dal covid-19 resno lekcijo zavedanja, da smo del narave in da nas potrošništvo pelje v velike probleme. Morali bomo spremeniti vzorce pro­izvodnje in potrošnje, kajti vsak dan vidimo, da nam Zemlja izstavlja račun. S klimatskimi spremembami, novimi boleznimi, izginjanjem vrst … Skrajni čas je, da začnemo razmišljati, kaj zares potrebujemo, ne pa, da kupujemo stvari zato, ker so v akciji. Danes se itak vse prodaja v akcijah in s popusti. Gledam v trgovinah metre obarvanih sladkih pijač, ki so nedvomno ško­dljive, če jih pijete v večjih količinah. A ne bi raje svojih otrok naučili, da je osnovna pijača za žejo voda, hkrati pa storili vse, da bi lahko še dolgo pili dobro vodo iz pipe. Kdor je bil po svetu, ve, kakšen privilegij je imeti tako dobro vodo. Mi smo pravico do pitne vode zapisali v ustavo. In? Dokler nič ne naredimo za to, da bi jo še dolgo imeli, je zapisano samo deklaracija in nič drugega. Navsezadnje – boli koga glava zaradi tega, ker smo toliko vodnih virov že prodali tujcem? Ima kdo slabo vest?”

Se je od pojava novega koronavirusa nabor vprašanj potrošnikov, ki pokličejo vašo zvezo, zelo spremenil?

“V tem času nas je klicalo predvsem veliko ljudi, ki so imeli vplačana najrazličnejša potovanja in počitnice.

Žal je v času epidemije država z inter­ventno zakonodajo potrošnike v primeru odpovedi potovanj prisila v brezobrestno kreditiranje turističnih agencij, kar se mi ne zdi prav, ker so se mnogi znašli v tem času v finančnih težavah. Agencijam je omogočila izdajo vrednotnic ali zamik vračila denar­ja v dvanajstih mesecih namesto v 14 dneh, hkrati pa ni zagotovila dodatnega jamstva, da bodo agencije izpolnile svoje obveznosti. Kaj, če gre agencija v stečaj? Bo potrošnik ostal tako brez potovanja kot brez vrnjene­ga denarja? Zeta dobro se zavedam, kakšna katastrofa se je zgodila turizmu, toda zdaj­šnji model reševanja je iz enega problema naredil dva. Nedavno opravljena raziskava javnega mnenja kaže, da je zaupanje ljudi v turistične agencije padlo za 30 odstotkov. Za dolgoročni obstoj ponudnikov turističnih storitev pa je zelo pomembno, da ljudje ohranijo zaupanje vanje.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/intervju-breda-kutin-beseda-je-veljala-vec-kot-danes-velja-podpisana-pogodba-10194474

Napotili:
https://www.zps.si
Ne, ne bomo tiho!
https://www.zps.si/index.php/o-nas-mainmenu-361/30-let-zps/10390-ne-ne-bomo-tiho-6-2020

Plakatna kuga: Politiki in trgovci na “pokonci stoječih smeteh”

Slovenija je ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nima reguliranega oglaševanja na prostem​.

Septembra lani so ogromno črno škatlasto stavbo mariborskega kinocentra ob Dravi oblekli v velikanski barvni pano s trivialno reklamo mednarodnega trgovskega giganta. To je bil eden bolj izstopajočih, a v bistvu običajnih, vsakdanjih primerov sodobnega, utečenega oglaševanja. Jumbo plakati ob cestah, na njivah, izveski, nalepke na stebrih, fasadah, prikolicah, avtobusih, svetlobne vitrine in druge podobe mrgolijo, kričijo povsod po slovenski krajini, ki se, paradoksalno, turistom rada ponuja kot neokrnjen biser narave in vrhunska destinacija.

Društvo mariborskih arhitektov je takrat zaropotalo in opozorilo na deviantni, neokusni in nestrokovni poseg v prostor, ki uničuje urbano in arhitekturno kakovost stavbe, vendar nihče od pristojnih ni zares trznil. Nobena inšpekcijska služba ni zaznala nobene kršitve. Javni prostor je zameglilo, utišalo prelaganje odgovornosti in sklicevanje na ohlapna pravila in zakone, ta taktika in filozofija pa še naprej dopuščata intenzivno smetenje okolja. Ker se s plakatov na veliko smejijo zlasti top akcije trgovcev in politiki, torej denar in oblast, najbrž ni zgrešen sklep, da bo neukrotljiva stihija Slovenijo z reklamami verjetno dušila še naprej. Kljub temu da je bivalno okolje bistveni del družbe in kaže njen razvoj in kulturo tudi navzven.

“Politiki se radi gledajo na reklamnih panojih in so zaradi svojega ega in pojavljanja njihovih slik pred volitvami pripravljeni, da vizualno uničimo lastno državo,” je kritičen Andrej Mohar iz društva Temno nebo Slovenije. Medtem ko “politiki nenehno jamrajo, da imajo premalo denarja za svoje kampanje, želijo s svojimi fotografijami poplakatirati kompletno Slovenijo, kar drago stane”. Mohar predlaga, naj se veliko, pretirano oglaševanje v času političnih tekem ukine ali omeji, recimo po vzoru katere od severno- ali zahodnoevropskih držav (na primer Avstrije, Nemčije ali Švice), in denar nameni za kaj drugega. “Žalostno je, da nas imajo politiki za bebce, ki volijo tistega, ki visi na tisoč plakatih. Dobro županovanje ne pomeni, da pretvoriš občino v zabetonirano, z ograjami, drogovi omejeno in s plakati zasmeteno okolje. Namesto da se župani in politiki hvalijo z betonom in asfaltom oziroma z infrastrukturo, naj razkazujejo, koliko zadovoljnih, zdravih, aktivnih prebivalcev živi v njihovi občini, torej s kakovostjo življenja.”

Javni interes ali v službi polnjenja žepov

Krajinska arhitektka Darja Matjašec z ljubljanske biotehniške fakultete izpostavlja, da je pri oglaševanju na prostem in podobi slovenske krajine ter mest treba upoštevati, da je prostor kot omejena dobrina mesto nasprotij različnih interesov, pri tem pa je pomemben javni interes. “Specialist za mestne plakate, kot se določeni oglaševalski koncesionar sam rad poimenuje, lahko sredi pločnika nagovarja pešca s sloganom Če ste ta mestni plakat opazili vi, ga bodo tudi vaši kupci. Če so prebivalci mesta zreducirani na kupce, postane mesto samo zreducirano na podjetje. Če razumevanje prostora ne seže dlje od iskanja načinov za učinkovito pozivanje k potrošnji, je sočasno sklicevanje na ‘javni interes’ enako referiranju na koncept, ki je izpraznjen svoje vsebine. Ko mesto vedno manj služi javnemu, potem vedno bolj služi zasebnemu polnjenju žepov. To pa ni dobro.”

Ni skrivnost, da je oglaševalski posel med najbolj donosnimi in da svojo pozicijo močno brani, tudi z inovativnimi, spretnimi prijemi in krutim rivalstvom na polju konkurence. Po poročanju Marketing magazina, ki se naslanja na izsledke Mediane, je bila lani najbolj oglaševana panoga v celotnem oglaševalskem kolaču trgovinska dejavnost, katere propagandni obseg raste že več let. Trgovcem sledijo telekomunikacijske družbe in avtomobilska industrija. Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej. Vodilni ponudnik zunanjega oglaševanja je Europlakat, ki je lani izstopal z namestitvijo mreže več digitalnih objektov v središču Ljubljane. Po bruto vrednosti oglaševanja so na zunanjih medijih najbolj oglaševali Telekom Slovenije, Hofer, Porsche Slovenija, A1 Slovenija, McDonald’s, Lidl Slovenija, Spar Slovenija, Mercator in Verudela, oglaševalec nogavic, kopalk in spodnjega perila blagovnih znamk Calzedonia ter Intimissimi.

Darja Matjašec ocenjuje, da je Slovenija prenasičena z enosmerno komunikacijo s komercialnimi interesi, ki se ji posameznik ne more izogniti. “Odsotnost ustrezne regulacije oglaševanja spreminja tako slovensko krajino, kakovost bivanja v naših mestih in podobo mesta kot tudi to, kako ljudje razumemo sebe v javnem prostoru in družbi. Oglaševanje na prostem spreminja značaj prostora. Spremeni se organizacija prostora, posledično tudi človekovo doživljanje prostora in obnašanje v njem. Predstavljajmo si, da se turist odloči za obisk Slovenije na podlagi idealiziranih podob iz turističnih katalogov, potem pa ga na destinaciji pričaka prostorski kaos.”

To ni le domneva ali redkost, ampak pogostost, ki se dejansko dogaja. “Tujci, turisti, ki pridejo k nam, so šokirani, razočarani nad t. i. pokonci stoječimi odpadki,” tezo podkrepi Andrej Mohar, s stoječimi odpadki pa cilja na množico panojev, drogov in drugih reklamnih nosilcev, ki kazijo deželo. Primerek, ki bi se lahko vsaj eksperimentalno odrekel reklamnim zmazkom, je Kranjska Gora, ena najlepših, goratih slovenskih pokrajin. A Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora, ki se mega oglaševanju ne odreka, ampak ponuja, na Večerovo vprašanje, kaj meni o estetski degradaciji okolja in vizualnem onesnaževanju, ni odgovoril nič. “Če se vozite po Skandinaviji ali Veliki Britaniji, nikjer zunaj naselij ni reklamnih panojev in nepotrebne infrastrukture. Videti je, da imajo radi svojo državo. Ne razumem, da nekaj sto ljudi, ki so v Sloveniji pristojni za to, ne razmišlja in ne stori ničesar, prejema pa dobro plačo. Naši politiki letajo z letali do Bruslja in z desetih kilometrov višine pač ne vidijo, da v Avstriji ni obcestnega reklamiranja. Hodijo pa v tujino na dopust,” se čudi član društva Temno nebo Slovenije.

Tudi politiki na jumbo plakatih nemalokrat predolgo kažejo svoje retuširane podobe in vabljive slogane, kljub temu da bi 15 dni po dnevu glasovanja oziroma volitvah morala biti odstranjena vsa volilna propagandna sporočila.

Mohar je posebej občutljiv za svetlobne platforme, ki osvetljujejo šaro, banalnosti, potrošništvo, naravno lepoto dežele pa tiščijo v senco. Največja krivca za postavljanje razsvetljave zunaj naselij sta po njegovem Dars in Direkcija za infrastrukturo. “V Sloveniji nameščamo ogromno nekoristne infrastrukture, recimo osvetljene izvoze in razcepe na avtocestah, tudi kozolci niso več kozolci, ampak nosilci reklamnih sporočil. Cestni otočki s svetilkami so absurd. Zaradi razsvetljave se varnost na cestah ne bo nič poslabšala,” trdi Mohar. Postreže s podatki, ki se razlikujejo od uradnih utemeljitev o prometni varnosti: “Po evidenci, ki jo vodimo že nekaj let, nesreče ponoči niso posledica pomanjkanja razsvetljave, ampak uživanja alkohola, objestnosti in drugih vzrokov. Je pa v zadnjih petih letih deset ljudi umrlo zaradi trkov v drogove javne razsvetljave.” Podatkov, koliko nevarnosti povzroča vožnja s 130 kilometri na uro in gledanje panoja, denimo z dolgonogo lepotico v spodnjem perilu, seveda ni. V teoriji pa lahko policija odredi odstranitev objektov, ki odvračajo pozornost voznikov.

Nejasne pristojnosti in neučinkoviti nadzor

Analiza plakatiranja v urbanem in javnem prostoru Senke Š. Vrbica in Aleksandre Perić, ki je bila narejena leta 2016 v okviru Mreže za prostor, ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko. Tovrstno oglaševanje je v Sloveniji urejeno razpršeno in nepregledno, nadzor je neučinkovit, pristojnosti so nejasne, zato se število objektov za oglaševanje v prostoru konstantno povečuje. Oglaševanje urejajo različni zakoni, uredbe in odloki; o prostorskem načrtovanju in redu, graditvi in razvrščanju objektov, o cestah, kmetijskih zemljiščih, varstvu potrošnikov, financiranju občin, volilni in referendumski kampanji itd.

Ministrstvo za okolje in prostor se sklicuje na prisojnost občin, njihove akte o urejanju naselij in krajine ter na (med)občinske inšpekcije. Mnenja, ali so predpisi in zakoni po njihovi presoji dobri ali slabi, nam okoljsko ministrstvo, nad katerim bdi Simon Zajc, ni predstavilo, tudi izboljšav ni predlagalo. Pojasnili so nam, da je gradbena inšpekcija Inšpektorata za okolje in prostor pristojna le za nadzor oglasov, če so ti izvedeni kot objekt, in dodali, da “v preteklem obdobju ni bil odstranjen noben tak objekt, ki bi imel funkcijo oglaševanja”. Velja dopolniti, da so objekti za oglaševanje večinoma enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ali pa sploh niso objekti in so oglasi premični, nameščeni na vozila, fasade ali ograje.

Bolj aktiven in artikuliran je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pri kmetijskem ministrstvu, glavna inšpektorica je Saša Dragar Milanovič. Kmetijsko ministrstvo, ki ga vodi Aleksandra Pivec, vizualnega onesnaževanja ne presoja, ukvarja se zgolj z nenamensko rabo kmetijskih zemljišč, pripomnijo. Vendar menijo, da “bi bila na tem področju potrebna jasnejša opredelitev pooblastil za ukrepanje, saj trenutna pravna ureditev razprši pooblastila za ukrepanje na različne organe in s tem je učinkovitost slabša”. Kmetijski resor našteva, da je njihov inšpektorat lani izvedel 99 pregledov, izdal 25 odločb, sedem sklepov o dovolitvi izvršbe in dva sklepa o izvršbi z denarno prisilitvijo. “Na podlagi izdanih ureditvenih odločb je bilo v letu 2018 odstranjenih 16 reklamnih panojev s kmetijskih zemljišč. Inšpektorat ima v letu 2019 odprtih še 27 primerov. Trend postavljanja reklamnih panojev je v porastu. V praksi se dogaja, da se po odstranitvi določenega reklamnega panoja ta pojavi na drugih lokacijah.”

Večina držav je omejila oglase

“Javni interes se najbolj učinkovito izraža skozi ustrezen normativni okvir, česar v Sloveniji še vedno ne premoremo, ker za to ni politične volje,” je prepričana krajinska arhitektka Matjašec. “Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.” Kot primer navaja Ljubljano, kjer je oglaševanja v prostoru absolutno preveč, in Kranj, kjer so leta 2014 evidentirali več kot dva tisoč objektov za oglaševanje. Po podatkih Mestne občine Maribor je na mestih v Mariboru, ki jih oddaja občina, mogoče postaviti okoli 1400 objektov za oglaševanje (panojev, svetlobnih vitrin, obešank na drogu javne razsvetljave, plakatnih stolpov itd.), 570 plakatnih mest ima še občinska Snaga in skoraj 80 javni avtobusni prevoznik Marprom. Občina, katere župan je Saša Arsenovič, pojasnjuje, da “se oglaševanje na velikih panojih na javnih površinah ni spremenilo ali povečalo od leta 2012, raste pa število oglasnih panojev na zasebnih površinah”. In to zato, razlagajo, ker mestni svet leta 2012 ni sprejel pobude in spremembe odloka, ki bi omejil oglaševanje na zasebnih površinah, stavbah, fasadah in strehah. Mariborski svetniki so takrat, ko je v Mariboru vladal župan Franc Kangler, sledili ozkoglednosti in zagovarjali stališče, da “se ne sme omejevati podjetniške pobude”, estetika, čistost, lepota prostora in bivanja so jim očitno bile španska vas.

Večina razvitih držav, celo Pakistan recimo, in mest po svetu ima reklamiranje v odprti krajini, zunaj naselij in na območjih kulturne dediščine, zelenih površin in javnih objektov regulirano. Komercialno oglaševanje je dovoljeno le na območjih s komercialno rabo, kot so trgovska središča. Velik rez na tem področju so naredili v sicer kaotičnem brazilskem Sao Paulu leta 2006, ko so oblasti prepovedale vse oblike zunanjega oglaševanja in uvedle strog nadzor in visoke kazni. Prepoved ima še vedno podporo med prebivalci, ki zdaj v desetmilijonski metropoli uživajo v bolj vidni, pristni arhitekturi. Podobno čistilno akcijo so si zadali tudi v francoskem Grenoblu. Francija pa generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot deset tisoč prebivalcev. Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA. Več ameriških zveznih držav, Aljaska, Vermont, Maine, Havaji, pa je ekscesnemu zunanjemu oglaševanju z namenom zaščititi idilično krajino že pred več desetletji reklo ne.

Rešitev: interventni zakon in prepoved zunaj naselij

“Ker so s prekomernim oglaševanjem prostorska razmerja podrta, nam tudi ni več mar, ko imamo v vidnem polju več zbirnih posod in košev za odpadke, obglavljena drevesa, pisane fasade in druge vizualne motnje. K temu lahko dodamo tudi vedno večji hrup in posledično popolnoma degradirano bivalno okolje. Problem prekomernega komercialnega oglaševanja se kaže v izgubi prostorske identitete naših mest in krajine,” pravi Darja Matjašec. Ob tem si postavlja vprašanje: “Kako doseči ravnotežje med interesi oglaševalcev in prebivalcev ter kako ob tem prepoznati in braniti javni interes? Živimo namreč v času, v katerem lastni interes in stremenje k vedno večjemu dobičku zadušita pravico do mesta. Pravica do mesta je veliko večja od kakršnekoli druge svobode v javnem prostoru. To je bolj kot posameznikova naša skupna pravica. Delovanje mesta v javnem interesu je pri nas ena najbolj dragocenih in konstantno spregledanih človekovih pravic.”

Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej.

Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA.

Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.

Francija generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev.

Čeprav si je večje, odmevnejše aktivnosti strokovnjakov, ki delujejo na širšem področju prostora in bi poskušali izboljšati vizualno podobo slovenske krajine, težko priklicati v spomin, docentka biotehniške fakultete meni drugače, namreč da se “število medijskih in strokovnih odzivov na posledice oglaševanja konstantno povečuje, saj je obseg oglaševanja v odprtem prostoru presegel meje družbeno sprejemljivega. Pred štirimi leti je združena prostorska stroka pozvala vlado, naj omeji in regulira oglaševanje na prostem. Apel je podpisalo 16 institucij. Odziva ni bilo.” Na problematiko opozarja tudi minorna gverilska skupinica anonimnežev, ki na družabnem omrežju pod imenom Očistimo slovensko krajino plakatnih panojev objavlja fotografije posameznih oglasnih primerov, vendar prodornosti ne dosega.

Darja Matjašec še omenja, da so pred kratkim izdelali študijo na področju oglaševanja na prostem za javnega naročnika in pripravili merila, kje in pod kakšnimi pogoji je posamezna vrsta oglaševanja na prostem možna. “Izhajali smo iz kriterijev, da komercialno oglaševanje ni dopustno zunaj naselij oziroma v odprti krajini (to so kmetijske, gozdne in vodne površine), v naseljih pa komercialno oglaševanje ni dopustno v vidnem polju kulturne dediščine in varstva narave, vrtcev, šol, zdravstvenih domov, knjižnic, zelenih površin ipd. Pripravili smo modele vidnosti na oddaljene vrhove gora, ki predstavljajo značilne vedute. Izkazalo se je, da je razen na območjih trgovskih središč komercialno oglaševanje redkokje možno. Na teh območjih je treba postaviti stroga merila glede lokacije, velikosti in oblike objekta za oglaševanje v povezavi s prostorskimi kriteriji. Kaj je primerno in kako na teh objektih oglaševati, pa je tudi stvar resne presoje, vendar ne prostorske stroke.” Krajinska arhitektka poudarja, da je “problematika oglaševanja na prostem tako velika, da je ne moremo več reševati na ravni občin, saj so pritiski oglaševalskih koncesionarjev preveliki, občine pa so na strokovni in politični ravni prešibke. Lokalne oblasti v tem primeru niso sposobne zagotavljati javnega interesa.”

Andrej Mohar bi za začetek ugasnil vse svetlobne tujke v prostoru. Darja Matjašec pa rešitev vidi v “interventnem zakonu, ki bi komercialno oglaševanje prepovedal zunaj naselij, znotraj naselij pa najmanj v vidnih poljih kulturne dediščine, javnih objektov, parkov in drugih zelenih površin ter območij varstva narave. Tako, kot imajo to v urejenih državah.”

Pritožbe neutemeljene

V Sloveniji v ruralnem okolju sredi njive, ki bi morala biti namenjena naravi in človeku nujnim poljščinam, štrlijo umetne tvorbe, kot so oglasni panoji. Ko inšpektor odloči, da mora pano proč, pogosto sledijo pritožbe. Kmetijsko ministrstvo je običajno menilo, da so pritožbe neutemeljene, a so stranke v večini primerov zagnale sodne mline in sprožile upravni spor. Čeprav za kmetijska zemljišča velja posebno varstvo in je njihova lastninska pravica omejena. Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem oglasov ne dosega namenska raba kmetijskega zemljišča. Mnogi primeri so še v postopku in z mnogih polj še rastejo oglasi.

Vir: https://www.vecer.com/plakatna-kuga-politiki-in-trgovci-na-pokonci-stojecih-smeteh-10028523

Nina Ambrož

#StopSpyingOnUs: Skupine za človekove in digitalne pravice v 9-ih državah EU vložile pritožbe zaradi nezakonite metode spletnega oglaševanja

Dvanajst organizacij za človekove in digitalne pravice, ki jih usklajuje organizacija Liberties, je 4. junija vložilo pritožbe v devetih državah EU svojim nacionalnim organom za varstvo podatkov zaradi nezakonitih tehnik, ki jih uporablja oglaševalska industrija.

Pritožbe so del širše kampanje #StopSpyingOnUs, s katero želijo Liberties in partnerske organizacije opozoriti na obsežne zlorabe podatkov s strani podjetij, ki uporabljajo vedenjsko oglaševanje.

Éva Simon, strokovnjakinja za pravne zadeve pri Liberties pojasnjuje: “Vsakič, ko oseba obišče spletno mesto in se ji prikaže vedenjski oglas, to pomeni, da se njeni osebni podatki, kot so zgodovina brskanja ali lokacija, pa tudi spolna usmerjenost, etnična pripadnost, politično prepričanje itd., delijo s tisoči podjetij v realnem času. Ta način oglaševanja krši uredbo EU o varstvu podatkov (GDPR).”

V Sloveniji je pritožbo Informacijskemu pooblaščencu vložil direktor Mirovnega inštituta dr. Iztok Šori: »Gre za problem, ki zadeva vse uporabnike in uporabnice interneta. Kaj sedaj oglaševalska podjetja počnejo z našimi podatki ni mogoče nadzirati.«

Poleg usklajenega vlaganja pritožb, želi kampanja #StopSpyingOnUs spodbuditi evropske državljane in državljanke, da se pridružijo akciji in preko spletne strani Liberties tudi sami vložijo pritožbo Informacijskemu pooblaščencu.

Vir: http://www.mirovni-institut.si/stopspyingonus-skupine-za-clovekove-in-digitalne-pravice-v-9-ih-drzavah-eu-vlozile-pritozbe-zaradi-nezakonite-metode-spletnega-oglasevanja/

Napotili:
https://www.liberties.eu/en
https://www.liberties.eu/en/campaigns/stop-spying-on-us-fix-ad-tech-campaign/307