Tagged: Facebook

Prikrito oglaševanje slepim in slabovidnim

Slepi se srečujejo z istimi banalnostmi kot vsi ostali. Hodijo v službo, se družijo s prijatelji in – kot se za 2020 spodobi – skrolajo Facebook. Da ostanejo v stiku s svojimi najbližjimi, uporabljajo bralnike – programe, ki preberejo, kaj piše na zaslonu. To ni vedno enostavno, zato obstajajo standardi oblikovanja spletnih vsebin, da so te prijazne bralnikom.

Priznamo, tudi na DJND je čas, da svoje spletne vsebine dodatno označimo, saj so slepi velikokrat prikrajšani za prijazno spletno izkušnjo. Še huje pa je, ko so zaradi slepote aktivno zavedeni. Izkazalo se je namreč, da Facebook vsaj dve leti oglasov za slepe ni označeval, temveč jih je bralnikom prikazoval kot uporabniške vsebine.

Prikrito oglaševanje je prepovedano z Zakonom o medijih, ki pa ne pokriva te spletne platforme, in s 6. členom slovenskega oglaševalskega kodeksa. “Oglaševanje mora biti že na prvi pogled prepoznavno kot oglaševanje,” njegova žrtev pa niso le slepi, temveč skoraj vsi, ki prisluhnemo “influencerjem“.

Vir: https://djnd.si/crky

Danes je nov dan

Napotilo: https://danesjenovdan.si/

Zakaj pametni ljudje verjamejo mitom o koronavirusu

Veliko pametnih ljudi, od študentov do politikov, je nasedlo nevarnim lažem, ki se širijo o novem koronavirusu. Zakaj? In kako se lahko zaščitimo pred napačnimi informacijami?

Žalostna resnica je, da bo vsaka zdravstvena kriza sprožila svojo pandemijo napačnih informacij.

V 1980-ih, 1990-ih in 2000-ih smo videli širjenje nevarnih laži o aidsu – od prepričanja, da je bil virus HIV ustvarjen v državnih laboratorijih, do ideje, da so testi za virus HIV nezanesljivi in vse do izjemno neutemeljene teorije, da ga je mogoče zdraviti s kozjim mlekom. Tovrstne trditve so povečale tvegano vedenje in zaostrovale krizo.

Zdaj smo priče svežemu pojavu lažnih novic – tokrat okoli pandemije koronavirusa. Na socialnih omrežjih – od Facebooka do WhatsAppa – pogosto deljene napačne informacije vključujejo vse od tega kaj je izbruh povzročilo, do tega, kako lahko preprečite, da bi zboleli.

V najslabšem primeru so tovrstne ideje škodljive same po sebi – nedavno poročilo iz ene od pokrajin v Iranu je ugotovilo, da je več ljudi umrlo zaradi pitja industrijskega alkohola, ki je temeljilo na lažni trditvi, da vas lahko zaščiti pred Covid-19, kot od samega virusa. Toda tudi na videz neškodljive ideje lahko vas in druge zvabijo v lažni občutek varnosti in vas odvrnejo od upoštevanja vladnih smernic ter spodkopavajo zaupanje v zdravstvene uradnike in organizacije.

Obstajajo dokazi, da se tovrstne ideje obdržijo zelo dolgo. Ena od anketa, ki sta jo marca 2020 opravila YouGov in Economist, je na primer ugotovila, da kar 13% Američanov verjame, da je kriza Covid-19 prevara, medtem ko jih neverjetnih 49% verjame, da je epidemijo umetno povzročil človek. Čeprav bi upali, da nam lahko boljši premislek ali izobrazba pomagata pri razlikovanju ​​dejstev od fikcije, ni težko najti primerov številnih izobraženih ljudi, ki prav tako nasedejo tovrstnim napačnim informacijam.

Vzemimo za primer pisateljico Kelly Brogan, vidno teoretičarko zarot v zvezi s Covid-19; diplomirala je na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in študirala psihiatrijo na univerzi Cornell (Cornell University). Kljub temu je zanikala jasne dokaze o nevarnosti virusa v državah, kot sta Kitajska in Italija. Šla je celo tako daleč, da je postavila pod vprašaj osnovna načela mikrobiološke teorije in hkrati podpirala psevdoznanstvene ideje.

Tudi nekateri svetovni voditelji – za katere bi upali, da bodo, ko gre za neutemeljene govorice, imeli boljšo razsodnost – so krivi širjenja netočnih informacij glede nevarnosti izbruha in promocije nedokazanih zdravil, ki lahko naredijo več škode kot koristi, kar je Twitter in Facebook napeljalo v korak brez primere in k odstranitvi tovrstnih objav.

Na srečo psihologi ta pojav že proučujejo. Njihove ugotovitve nam lahko ponudijo nove načine, kako se zaščititi pred lažmi in pomagajo preprečiti širjenje teh dezinformacij ter neumnega vedenja.

Informacijska preobremenitev

Del težave izvira iz narave samih sporočil.

Ves dan, vsak dan smo bombardirani z informacijami, zato se pri odločanju ali je nekaj resnično, pogosto zanašamo na svojo intuicijo. Kot smo v programu BBC Future že opisal v preteklosti, lahko trgovci z lažnimi novicami resničnost svojih sporočil okrepijo s pomočjo nekaj preprostih trikov, ki nas odvrnejo od uporabe sposobnosti kritičnega razmišljanja – na primer preverjanja verodostojnosti določenega vira. Kot pravijo avtorji ene od študij: »Ko misli neovirano brzijo mimo, jim ljudje prikimavajo

Eryn Newman z Avstralske nacionalne univerze (Australian National University) je na primer pokazala, da lahko preprosta prisotnost slike ob določeni izjavi poveča naše zaupanje v njeno točnost – tudi če je le bežno povezana s podano trditvijo. Recimo povsem generična slika virusa, ki spremlja nekatere trditve o novem zdravljenju, morda ne bo podkrepila same izjave, a nam bo pomagala pri vizualizaciji nekega splošnega scenarija. To »procesno pretočnost« jemljemo kot znak, da je trditev resnična.

Iz podobnih razlogov bodo napačne informacije vsebovale opisni jezik ali nazorne osebne zgodbe. Vsebovale bodo tudi ravno dovolj znanih dejstev ali številk – na primer navajale imena priznanih zdravstvenih organov -, da se laž pokaže prepričljivejša in se naveže na naše obstoječe znanje.

Tudi najbolj preprosto ponavljanje izjave – ne glede na to, ali gre za isto besedilo ali več različnih sporočil, ki ga zgolj povzemajo – lahko s povečanjem občutka domačnosti, ki ga pomotoma zamenjujemo za dejansko resničnost, poveča njeno »resničnost«. Torej, pogosteje ko vidimo nekaj na svoji časovnici, večja je verjetnost, da bomo menili, da je to res – tudi če smo bili prvotno do tega skeptični.

Delimo preden razmislimo

Propagandisti in trgovci z napačnimi informacijami že dolgo poznajo te trike, današnji socialni mediji pa lahko našo nagnjenost k lahkovernosti samo še poslabšajo. Nedavne raziskave kažejo, da mnogi ljudje refleksno delijo vsebine, ne da bi sploh pomislili na njihovo resničnost.

Gordon Pennycook, eden vodilnih raziskovalcev na področju psihologije dezinformacij na Univerzi v Regini (University of Regina) v Kanadi, je udeležence ene od študij prosil, naj razmislijo o mešanici resničnih in napačnih naslovov o izbruhu koronavirusa. Ko so jih posebej prosili naj presodijo resničnost izjav, so udeleženci ugotovili, da so lažne novice resnične v približno 25% primerov. Ko pa so jih povprašali, ali bi te naslove delili, pa jih je približno 35% odgovorilo, da bi lažne novice posredovali naprej – ker je 10% več.

»To nakazuje, da so ljudje delili gradiva, za katerega bi, če bi o njih malo razmislili, lahko vedeli, da so lažna« pove Pennycook. (Kot večina najnovejših raziskav o Covid-19, tudi ta še ni recenzirana, a je bil njen osnutek objavljen na spletni strani Psyarxiv.)

Mogoče so se spraševali predvsem, ali bo neka njihova objava deležna všečkov in retvitov, namesto da bi premislili njeno resničnost. »Socialni mediji ne spodbujajo resnice,« pravi Pennycook, »kar spodbujajo, je predvsem vključenost.«

Ali pa so morda menili, da bi lahko odgovornost presoje prenesli na druge, češ naj presodijo sami: veliko ljudi je lažno informacijo delilo z nekakšno izjavo o odpovedi odgovornosti, dodali so ji nekaj v stilu: »Ne vem, če to drži, ampak …«. Mogoče menijo, da če je informacija na kak način vendarle resnična, bi to lahko pomagalo prijateljem in sledilcem, če pa ni resnična, potem je neškodljiva – zato ta inercija po deljenju, ne zavedajoč se, da lahko deljenje takšne informacije povzroča tudi škodo.

Ne glede na to ali ponujajo obljube o kakšnem domačem zdravilu ali trditve o nekakšni temni državni zaroti, obljuba sprožitve močnega odziva pri njihovih sledilcih, ljudi odvrne od postavljanja najbolj očitnega vprašanja.

To vprašanje bi seveda moralo biti: ali je res?

Premagovanje reakcij

Klasične psihološke raziskave kažejo, da nekateri ljudje svoje refleksne odzive preglasijo lažje kot drugi. Ta ugotovitev nam lahko pomaga razumeti, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za lažne novice kot drugi.

Raziskovalci kot je Pennycook, za merjenje te težnje uporabljajo orodje imenovano »kognitivni refleksivni test« (cognitive reflection test) ali CRT. Da bi lažje razumeli kako deluje, razmislite o naslednjem vprašanju:

»Emilyin oče ima tri hčerke. Prvima dvema je ime April in May. Kako je ime tretji hčerki?«

Ste odgovorili June? To je intuitiven odgovor, ki ga poda veliko ljudi, toda pravilen odgovor je seveda Emily.

Da lahko pridete do te rešitve, se morate zaustaviti in preglasiti svoj intuitivni odziv. Zaradi tega razloga CRT vprašanja niso toliko preizkus surove inteligence, kot preizkus nagnjenosti k uporabi inteligence na način, da o stvari premislimo temeljito na deliberativen, analitičen način, namesto da se zanesemo na svojo začetno intuicijo. Ljudi, ki tega ne naredijo, psihologi pogosto imenujejo »kognitivni skopuhi«, saj imajo morda na zalogi velike mentalne rezerve, vendar jih ne »uporabljajo«.

Kognitivna skopost nas dela dovzetne za številne kognitivne pristranosti, prav tako pa se zdi, da spreminja način, kako dostopamo do informacij (in napačnih informacij).

Ko je na primer šlo za izjave o koronavirusu, je Pennycook ugotovil, da so ljudje, ki so se na CRT testu slabo odrezali, manj kritično presojali izjave, ki so jim verjeli in so jih bili pripravljeni deliti.

Matthew Stanley z univerze Duke (Duke University in Durham) v Severni Karolini (ZDA) je pri dovzetnosti ljudi za lažne teorije o kronavirusu poročal o podobnem vzorcu. Ne pozabite, da približno 13% državljanov ZDA verjame tem teorijam, ki bi lahko potencialno ljudi odvrnile od ustrezne higiene in socialnega distanciranja. »Trinajst odstotkov je več kot dovolj, da bi lahko temu virusu omogočili zelo hitro širjenje«, pravi Stanley.

Ko je kmalu po opravljeni prvotni YouGov/Economist anketi testiral udeležence, je ugotovili, da so ljudje, ki so na CRT testu dosegli slabši rezultat, bistveno bolj dovzetni za te napačne argumente.

Ti kognitivni skopuhi so tudi manj verjetno spremenili svoje vedenje, da bi tako preprečili širjenje bolezni – kot je na primer umivanje rok in socialno distanciranje.

Ustavimo širjenje

Če vemo, da ima veliko ljudi – tudi zelo inteligentnih in izobraženih – tovrstne »skopuške« tendence po nekritičnem sprejemanju dezinformacij, bi nam to lahko pomagalo ustaviti širjenje dezinformacij.

Glede na to kako deluje širjenje lažnosti – ideje, po kateri »samo prikimavamo, medtem ko misli neovirano tečejo mimo nas«, se morajo organizacije, ki poskušajo te mite razkriti, izogibati preveliki kompleksnosti.

Namesto tega bi morale dejstva predstavljati čim bolj preprosto – po možnosti s pripomočki, kot so slike in grafi, ki pomagajo pri vizualizaciji idej. Kot pravi Stanley: »Potrebujemo več komunikacijskega in strateškega dela, da dosežemo tiste ljudi, ki niso tako pripravljeni na razmišljanje in deliberacijo.« Preprosto ni dovolj, da predstavimo trden argument in upamo, da se bo prijel.

Če lahko, se morajo te kampanje tudi same izogibati ponavljanju mitov. S ponavljanjem se ideja udomači, kar lahko poveča njeno resničnost. To seveda ni vedno mogoče, toda kampanje lahko vsaj poskusijo narediti resnična dejstva vidnejša in bolj izstopajoča od mitov, da bi tako bolj verjetno ostala v glavah ljudi. (Tudi zaradi tega sem v tem članku o lažnih teorijah navedel tako malo informacij, kot je bilo le mogoče.)

Ko govorimo o našem lastnem vedenju na spletu, se lahko poskusimo emocionalno distancirati od posamezne vsebine in malo bolj poglobljeno razmisliti o njeni dejanski podlagi, preden jo posredujemo naprej. Ali temelji na govoricah ali na trdnih znanstvenih dokazih? Ali ji lahko sledimo do izvira? Kako se primerja z obstoječimi podatki? In ali se avtor pri podajanju svoje plati zgodbe naslanja na običajne logične napake?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti – ne pa, ali bo naša objava nabrala dovolj všečkov in ali bi lahko bila na kak način drugim »v pomoč«. Obstaja kar nekaj dokazov, da lahko z nekaj prakse vsi v tovrstnem razmišljanju postanemo boljši.

Pennycook predlaga, da bi lahko socialna omrežja z nekaj precej preprostimi posegi svoje uporabnike spodbudila k večji previdnosti. V svojih eksperimentih je ugotovil, da če udeležence prosi, da ocenijo dejansko resničnost posamezne trditve, udeležence pripravi do tega, da začnejo o izjavah bolj kritično razmišljati, tako da so bili potem tudi več kot dvakrat bolj odgovorni glede informacij, ki so jih delili.

Kot pove, bi to v praksi lahko pomenilo preprost samodejen opomnik, s katerim bi platforma občasno opozorila uporabnika, da naj dvakrat premisli, preden nekaj deli, čeprav bi lahko natančno testiranje pomagalo podjetjem najti najbolj zanesljivo strategijo.

Splošno zdravilo za to ne obstaja. Tako kot pri poskusih, da bi obvladali sam virus, bomo potrebovali širši pristop tudi za boj proti širjenju nevarnih in potencialno življenje ogrožajočih dezinformacij.

S tem, ko se bo kriza poglabljala, bo postala zajezitev tega širjenja odgovornost vseh.

David Robson

David Robson je avtor knjige The Intelligence Trap (Past inteligentnosti), ki preučuje, zakaj pametni ljudje ravnajo neumno in načine, kako lahko vsi sprejemamo pametnejše odločitve. Na Twitterju ga najdete na @d_a_robson.

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20200406-why-smart-people-believe-coronavirus-myths

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/news/reality_check
https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/advice-for-public/myth-busters
https://postaja.wordpress.com/2019/08/02/slabi-misleci/
https://postaja.wordpress.com/2017/09/13/v-iskanju-boljsega-sveta/
https://postaja.wordpress.com/2017/04/07/ne-toliko-post-resnicnost-kot-prevec-resnic/
https://postaja.wordpress.com/2015/09/10/sum/
https://postaja.wordpress.com/2015/07/30/propaganda-v-demokraticni-druzbi/
https://postaja.wordpress.com/2015/03/16/svet-demonov/
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/19/velika-vloga-youtuba-v-radikalizaciji-uporabnikov-interneta/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/09/04/zakaj-so-ocitne-lazi-odlicna-propaganda/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/06/11/lazi-kot-novice/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/30/umetnost-prodaje/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/22/pravica-do-lazi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/05/21/seks-lazi-in-youtube-oglasi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/17/8-najpogostejsih-miselnih-napak/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/13/10-oglasevalskih-lazi-s-katerimi-nas-hranijo/

Kam vodijo manipulacije oglaševalskotehnoloških platform?

V želji po čim večji dobičkonosnosti si oglaševalskotehnološki velikani prepogosto zatiskajo oči, ko gre za vse pogostejše prevare in goljufije na njihovih platformah. Kaj to pomeni za oglaševalce in (spletno) oglaševalsko industrijo? Je še čas, da si ta povrne svoj ugled?

Internet naj bi v svoji osnovi demokratiziral in racionaliziral informacije ter tako ustvaril trge, na katerih neodvisne metrike samodejno dajejo prednost prikazom najverodostojnejših idej in najboljših izdelkov oziroma storitev. Vendar spletne prevare in nepravilnosti, o katerih skoraj vsakodnevno poročajo svetovni mediji, kažejo prav nasprotno. Beremo lahko o ruskih botih, ki se pretvarjajo, da so ameriški ljudje. Ali o ameriških boti, ki se pretvarjajo, da so človeški troli. Pa tudi o ljudeh, ki se pretvarjajo, da so boti. ReviewMeta, neodvisno spletno mesto, ki spremlja verodostojnost spletnih komentarjev, poroča, da se je v zadnjem času na platformi Amazon izjemno povečalo število lažnih recenzij. Te so namreč napisali uporabniki, ki niti niso opravili nakupa izdelka (unverified purchasers), ki ga ocenjujejo. (Ne)presenetljivo pa so jih ocenili s kar petimi zvezdicami. So ti primeri dovolj zgovorni, da bi lahko podvomili tudi o verodostojnosti podanih prijav o ponarejenih izdelkih? Kaj je torej res? Se maje ključna dodana vrednost platforme, katere neposredna prodaja temelji na priporočilih svojih uporabnikov? So kratkoročni zaslužki platforme vredni tovrstnih praks, da se jih niti ne trudi ustaviti?

Oglaševalski model, dovzeten za goljufije

Poslovni modeli velikih tehnoloških platform (kot so Google, Facebook, Apple, Amazon) so načeloma preprosti. Služijo z oglaševalskim denarjem v zameno za zagotovljene oglede zakupljenega prostora. Svoj poslovni model gradijo predvsem na unovčevanju podatkov svojih uporabnikov preko lastnega oglaševalskega sistema. Obljuba v ozadju je, da so ti oglasi natančno ciljani in izmerjeni, tako da blagovna znamka dejansko plačuje samo za oglede, ki jih želi doseči. Pri tem lahko neprestano nadzira svoje ciljno občinstvo in ima celo možnost dostopa do podrobnega vpogleda v to, kako dolgo gledajo njihove oglase, pa tudi druge metrike, in to vse v realnem času. Ta oglaševalski model je v svoji osnovi ekonomska premisa sodobnega interneta. Vendar pa je žal, kot se izkazuje vse pogosteje, tudi zelo dovzeten za goljufije; poln je namreč navideznih ogledov in lažnih klikov.

Leta 2016 je Facebook »ugotovil«, da je dve leti močno precenjeval, kako dolgo ljudje v povprečju gledajo videoposnetke na njihovi platformi. A brez skrbi; ta »napaka« naj ne bi vplivala na oglaševalski denar, kot sta sveto zatrdila tako Facebookova služba za odnose z javnostmi kot seveda tudi šef Mark Zuckerberg osebno. Afera se je nadaljevala z dodatno tožbo leta 2018, ki jo je vložilo več manjših oglaševalcev. Ti so trdili, da so dejanske številke še bolj napihnjene od priznane »napake« in, kar je še bolj skrb vzbujajoče, da so pri Facebooku za to vedeli že veliko prej, a so s prakso nadaljevali.

Medtem se je posel, ki ustvarja lažne (t. j. navidezne, ponarejene) oglede, močno razcvetel. Lani se je izkazalo, da so bile nekatere aplikacije v trgovini Google Play, vključno z orodjem za urejanje fotografij in nekaterimi igrami, dejansko »trojanski konji« za zlonamerno programsko opremo. Tako imenovani »botneti« so v ozadju telefona neprestano klikali na oglase, z namenom višanja metrik ogledov in posledično dohodka za razvijalce aplikacij. Oglaševalci lahko tako le »ugibajo«, koliko resničnih ljudi si je dejansko ogledalo določen njihov video.

Sta verodostojnost in transparentnost na spletu le mita?

Predpostavka o verodostojnosti in transparentnosti spleta postaja mit in fama. Že uporabniki sami v osnovi predpostavljamo, da je vse na spletu »lažno«. Postajamo družba, v kateri je nezaupanje primarno dejstvo. Zato (vsaj bolj ozaveščeni?) sprejemamo in podpiramo zaprte skupnosti ter tam (vsiljena?) pravila velikih, ki jih omogočajo. Kot nas ti prepričujejo, naj bi to vendarle bilo v naše dobro in zaščito. Posledično smo prišli do stanja, ko Google popolnoma nadzoruje vsebino znotraj svojega ekosistema, Apple z jekleno roko upravlja svojo trgovino aplikacij, Amazon pogojuje sprejetje politike vračil od svojih oglaševalcev, večina družbenih omrežij pa dopušča pravico odstraniti kogar koli s svoje platforme, ki ne upošteva njenih pravil. Medtem ko vas izključitev s Facebookovega ali Twtitterjevega računa lahko stane prijateljev, zaveznikov in drugega občinstva, pa je lahko rezultat izgube poslovnega računa na Amazonu ali v Applovi trgovini celo konec vašega poslovanja, če je to eden od vaših glavnih distribucijskih kanalov. Še posebej, če ste jim vsaj deloma ali potencialno konkurenčni, si lahko kaj hitro obetate »nespodobno« povabilo za prevzem in posledično (sovražno-partnersko) pripojitev »k velikim«.

Kako premagati ta val zlorab in ustaviti spiralo splošnega nezaupanja? Je možna povrnitev v dobo poštenih, uspešnih in odprtih družb? Revija Wired v eni od zadnjih številk predlaga vzpostavitev boljših pravil in tehnologije, ki potrjuje spletne transakcije, izgradnjo na spletne goljufije odpornejšo oglaševalsko tehnologijo, ki resnično poskrbi za našo zasebnost, ter nenazadnje regulacijo, ki tovrstne spremembe predpisuje v zakone, saj se jih brez tega preprosto ne spoštuje.

[…]

Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije

Jelena Burnik, vodja mednarodnega sodelovanja in nadzora pri Informacijskem pooblaščencu RS,opozarja, da se vse večji avtomatizaciji procesov oglaševanja v oglaševalskotehnološki industriji pridružujejo vedno bolj prefinjene metode analize podatkov uporabnikov, uporaba algoritmov, strojnega učenja in umetne inteligence. Rezultat so posameznikom bolj prilagojene vsebine, zanje relevantni zadetki v spletnih trgovinah, lažje povezovanje in iskanje informacij, prihranek časa in denarja, vendar pa na drugi strani tudi veliko večje možnosti diskriminacije in družbene segregacije ter zapiranje možnosti, ki so posamezniku na voljo izven njegovega zabeleženega in predvidenega »profila«. Kot ugotavlja, je velika težava algoritmičnega, avtomatiziranega odločanja njegova prikritost oz. netransparentnost. Pogosto je namreč komercialni nadzor nad posamezniki neviden oziroma ga ljudje kot takšnega težko prepoznajo; po eni strani zato, ker je težko razumeti te tehnično kompleksne procese, in po drugi, ker nas vedno vodijo notranji predsodki, zaradi katerih relativno slabo skrbimo za svojo zasebnost. Ker se nam »ne more zgoditi nič hudega, saj nimamo česa skrivati«, ne spreminjamo nastavitev storitev, dopuščamo deljenje svojih podatkov med podjetji in za popolnoma drugačne namene. Vsaka naprava interneta stvari, zapestnice, ure, pametni pomočniki in telefoni pomenijo podatkovne točke, ki jih industrija s pridom uporablja za nadgrajevanje svojih storitev, monetizacijo in dobiček. Še večja težava pa nastane, ko to preskoči na področje države, na odločanje o pravicah, posojilih ali višini zavarovanja. Ne pobrskajte za svojo diagnozo na spletu, pravijo, velike možnosti so (vsaj v ZDA), da bo ta podatek pridobila zavarovalnica in prilagodila premijo. Že odraslemu, izobraženemu človeku je težko razumeti obseg tveganj, ki smo mu izpostavljeni v podatkovni industriji, kaj šele ranljivejšim skupinam, manj izobraženim, starejšim, mladostnikom, otrokom.

»Stanje ni rožnato in regulacija tega področja je nujna, tako zaradi zaščite posameznikov in družbenih demokratičnih procesov kot tudi zaradi oblikovanja bolj ‘zdrave’ industrije, manj podvržene notranjim zlorabam in prevaram. Prav netransparentnost praks industrije in slabo poznavanje s strani posameznikov sta razloga, zakaj samo regulacija na tem področju do zdaj ni bila učinkovita,« meni Burnikova.

Po njenih besedah z vidika varovanja posameznikov v EU na tem področju največ prispeva zakonodaja o varstvu osebnih podatkov in zasebnosti v elektronskih komunikacijah, ki predstavlja otipljive omejitve, kaj sme podatkovna industrija početi s podatki posameznikov, za kaj potrebuje njihove privolitve in kako mora podatke varovati pred zlorabami. Mreža nadzornih organov za varstvo osebnih podatkov v EU je tesno prepletena, tudi z novimi zmožnostmi formalnega sodelovanja v inšpekcijskih postopkih pri čezmejnih podjetjih, ki nam jih daje splošna uredba za varstvo osebnih podatkov (GDPR). Večina velikih tehnoloških podjetij ima svoje EU sedeže na Irskem, pa tudi na Nizozemskem in v Belgiji, in morajo spoštovati relativno strogo zakonodajo, pripoveduje Burnikova. »Trenutno potekajo postopki nadzora za vse te velikane, tudi glede njihov praks monetizacije s pomočjo svojih oglaševalskih platform, kjer informacijski pooblaščenec na dnevni ravni sodeluje z drugimi organi v EU. Že v naslednjem letu je pričakovati zaključke nekaterih največjih primerov in potencialne izreke glob. Veliko je pričakovanj tudi glede preoblikovanja nove uredbe o e-zasebnosti, ki naj bi še dodatno zaostrila pogoje za ponudnike te vrste oglaševalskih storitev,« pravi Burnikova.

Ob tem opozarja, da le akcija na področju varstva osebnih podatkov še zdaleč ne zadošča. Po njenem mnenju so veliki tehnološki velikani problematični tudi z vidika varovanja konkurence, zasedajo praktično monopolne položaje in se jim posamezniki ne morejo izogniti v svojem zasebnem, poslovnem, šolskem življenju, hkrati pa so bili dolgo izven radarja in so nemoteno gradili svoje poslovne imperije.

»Nedavne odločitve pristojnih organov v EU in ZDA tudi na tem področju kažejo premike. Tudi na davčnem področju se napovedujejo spremembe glede obdavčitve tehnoloških velikanov. Zaradi vseh negativnih daljnosežnih posledic pa je na sporne prakse potrebno pogledati tudi z etičnega vidika. Pravo vedno caplja za razvojem tehnologije in potrebni so etični premisleki o tem, v kakšni družbi želimo živeti, do katere mere želimo biti podvrženi manipulaciji s strani velikih tehnoloških velikanov in tistih, ki imajo finančne zmožnosti za komercialni nadzor, kako daleč bomo dovolili družbi nadzora in do kod se bo lahko tehnologija sama odločala namesto nas,« je za MM še povedala Burnikova.

Članek je bil prvotno objavljen v  461. številki Marketing magazina.

Vir: http://www.marketingmagazin.si/novice/mmarketing/17475/kam-vodijo-manipulacije-oglasevalskotehnoloskih-platform?

Avtorica: Urška Saletinger

Na pragu digitalne diktature: brez zasebnosti in brez svobode

Iskanje informacij in drugo brskanje po spletu sta že tako močno ukoreninjeni v naše sebstvo, da vsakodnevnim “googlanjem” ne posvečamo sploh nobene pozornosti. Ne z vidika varnosti, še manj izgube svobode.

In ko prek spleta opravljamo nakupe, plačujemo račune na spletnih bankah, naročamo taksije, potrjujemo udeležbe na dogodkih, objavljamo fotografije in všečkamo nam prijetne stvari, zelo malo razmišljamo o tem, kaj se z vsemi temi našimi dejanji dogaja.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/na-pragu-digitalne-diktature-brez-zasebnosti-in-brez-svobode/489378

Aljoša Masten

Pot v totalitarizem je tlakovana z všečki

Pred več kot desetimi leti so v modni svetovalnici britanskega dnevnika The Guardian odgovarjali na vprašanje, kako se obleči za Facebook. »Končno sem se pridružila Facebooku,« je poveda­la bralka Lauren. »A sem se znašla v hudi modni zadregi. Kako naj se oblečem za svojo profilno fotografijo? Naj sledim svojemu odštekanemu modnemu slogu ali mi priporočate kaj bolj umir­jenega?«

Odgovora se ne spomnim več, toda nekaj mesecev pozneje sem na srečanju novomedijskih podjetnikov izvedel, da sta lon­donska študenta – ameriški novinarski fotograf in modna obli­kovalka – prav v Laurenini zadregi zaslutila rešitev svojih težav. Padec vrednosti ameriškega dolarja jima je v preteklih nekaj mesecih zelo oklestil študentska kredita, ki sta zaradi visokih lon­donskih cen skopnela že pred koncem prvega semestra. Vedela sta, da si bosta morala do pomladi poiskati delo, če bosta hotela ostati v Evropi. Kaj pa, ko bi združila znanje in upala, da je na spletu še dovolj podobnih modnih zadreg?

Uredila sta si manjši fotografski studio. Študijski kolega je postavil spletno stran, na voljo sta imela tudi skladišče z obleka­mi preteklih študentskih modnih revij. Storitev je bila preprosta: fotografiramo za družabna omrežja. Potrebujete resno, zabavno, elegantno ali ekstravagantno fotografijo? Se ne znate odločiti in vam mi izberemo pravo podobo? Čez nekaj mesecev nista več razmišljala o kreditu, toda študija tisto leto nista končala, saj sta imela preveč dela s fotografiranjem in modnim svetovanjem. Sprva sta se specializirala za Facebook, nato sta v ponudbo doda­la še druga družabna omrežja: za iskalce službe, zmenkarske plat­forme in osebne predstavitve.

Pri delu sta se morala najprej prilagoditi precej drugačni fotografski psihologiji. Tradicionalni portretni fotograf je moral pravilno ugotoviti, s kakšno podobno bo zadovoljen naročnik – na kateri fotografiji si bo najbolj všeč. Pri tem si je lahko pomagal s pogovorom in skupnim pregledovanjem preskusnih fotografij, ki so razkrile pričakovanja portretirane osebe. Ta niso bila odvi­sna samo od okusa, temveč tudi od spola, starosti, družbenega položaja, poklica in vloge, ki jo je uprizarjal posameznik. Foto­grafija je morala utrjevati to vlogo in dober portretni fotograf jo je znal uprizoriti.

»Fotografiranje za Facebook« je bilo drugačno. Sprva se je zdelo, da je družabno omrežje predvsem spletna preslikava ana­lognega predhodnika – šolskega zbornika s fotografijami in opisi, ki so ga ob koncu letnika prejeli sošolci in sošolke. Takšne so bile tudi profilne fotografije na Facebooku. Uporabniki so objavlja­li, kar so pač imeli: podobe iz družinskih albumov, portrete iz osebnih dokumentov, izrezke iz skupinskih fotografij, simbolne podobe in ilustracije ali, če so imeli srečo, nekoliko boljše posnet­ke, ki jih je posnel kolega s »pravim« fotoaparatom. Toda digital­ni zborniki so ponujali možnost, ki je zelo hitro postala najpo­membnejše merilo za novi družbeni status: števec elektronskih prijateljev in možnost všečkanja objav.

Uredniki lastnega tabloida

V knjigi Zasvojeni (Hooked, 2014) je ameriški publicist in poz­navalec internetne industrije Nir Eyal pojasnil, da so se snovalci družabnih omrežij zgledovali po igrah na srečo. Igralni avtomati in druge igre na srečo morajo igralcu ponuditi ravno pravo raz­merje med nagradami, naključjem, ugodjem in frustracijo, da težko prekinejo igro. Igralnice imajo za takšno pogojevanje eko­nomski interes, saj jim vsaka dodatna minuta za igralnim avto­matom ali mizo povečuje dohodek. Podobno načelo upoštevajo računalniške igre in elektronska družabna omrežja, ki uporabni­ško pozornost (»angažiranost«) preprodajajo oglaševalcem. Poi­skati morajo načine, s katerimi bodo »igralce« čim dlje obdržali pred elektronskimi zasloni in jih prepričali, da se vedno znova vrnejo.

S preskušanjem uporabniškega vedenja so ugotovili, da jav­no viden števec prijateljev (že poimenovanje vseh elektronskih stikov za »prijatelje« ni naključno) spodbuja pridobivanje novih prijateljev. To pomeni tako hitrejše in manj premišljeno dodaja­nje novih stikov – oseb, ki jih niti zares ne poznamo – kot tudi vedenje, zaradi katerega nas v svoje sezname dodajajo drugi. Pri tem ima zelo pomembno vlogo všečkanje, saj z všečkanjem tujih objav povečujemo verjetnost, da bomo sprejeti v njihovo omrež­je, in hkrati možnost, da bomo tudi sami uživali v nagradi, ki jo prinese tuja pozornost. Če bi se pred dvajsetimi leti vsakih nekaj minut oglasili na pošti in vprašali, ali nas čaka kaka nova poši­ljka, bi nas imeli za nore, ugotavlja Eyal. Če vsakih nekaj minut preverimo dogajanje na družabnih aplikacijah, je to postala nova normalnost, ki pa ni brez posledic.

Londonska študenta sta kmalu ugotovila, da za njune naroč­nike ni pomembno predvsem lastno zadovoljstvo s fotografijami, temveč odzivi, ki jih je objava sprožila na družabnem omrežju. Je prejela dovolj pohvalnih komentarjev in všečkov? Je pritegni­la nove prijatelje? Jo je pohvalil ali pograjal kak vplivnik – ose­ba z višjim statusom in razvejenim družabnim omrežjem? Zato sta se problema lotila podatkovno. Sledila sta spletnim objavam fotografij, ki sta jih posnela, in za vsako izračunala »uspešnostni indeks«. Na vseh družabnih omrežjih in fotografskih knjižnicah sta iskala in analizirala najbolj deljene, komentirane in priljublje­ne fotografije, da bi morda našla pravi recept za idealno družabno fotografijo.

Ugotovila sta, da imajo najbolj komentirane fotografije neka­tere podobne sestavine. Mogoče jih je razvrstiti v nekaj značil­nih zvrsti, od »zabavnih« (posnetih v šibki svetlobi in pogosto od zgoraj) in »zasanjanih« (prevladujejo mehkejše barve in svetli toni) do »avanturističnih« (šport in potovanja) in »romantičnih« (v paru). Pozitivna čustva (nasmejani obrazi) so veliko privlač­nejša od nevtralnih podob, ekstrovertiran videz ima prednost pred umirjenim. A sta trčila ob podobno oviro kot razvijalci algoritmov za iskanje glasbenih uspešnic. Algoritmi znajo zelo dobro pokazati, zakaj je bila priljubljena skladba priljubljena, saj v veliki večini uspešnic najdejo podobne prvine: harmonije, ritme, prehode in razmerja med refreni. Precej manj uspešni pa so poskusi ustvarjalcev in producentov, ki hočejo z algoritemsko pomočjo in analizo preteklih skladb sestaviti novo uspešnico, ugotavlja Christopher Steiner v knjigi Avtomatiziraj tole (Auto­mate This, 2012). Popularna glasba je postala zaradi uporabe algoritmov vse bolj uniformirana, saj je začel velik del ustvarjal­cev slediti enakim pravilom všečnosti. To pa velja tudi za fotogra­fije (in fotografe) na družabnih omrežjih.

Dodajanje povratne zanke – števcev, komentarjev in všečkov – je na družabne platforme vplivalo precej drugače, kakor so upa­li in verjeli zgodnji teoretiki interneta. Neskončne možnosti objav in osebnega izražanja, ki jih ponujajo blogi in osebni profili, v res­nici niso tako neskončne. Tim Wu v knjigi Trgovci s pozornostjo (The Attention Merchants, 2016) pojasnjuje, da morajo lastniki družabnih platform upoštevati enaka pravila industrije pozor­nosti kot pred njimi lastniki množičnih medijev in oglaševalskih agencij. Če so hotela komercialna medijska podjetja preprodajati pozornost oglaševalcem, so morala pritegniti čim večje občinstvo v demografskih skupinah z največjo porabniško močjo. Zato so brez vsakršne cenzure ali zunanjega ukaza večinoma ponudila podobno razmerje zabavnega, šokantnega in strašljivega, iz česar so zrasli tabloidi – tiskani in pozneje televizijski -, ali, drugače rečeno, sredinskega in očiščenega vsakršne skrajnosti, ki bi lahko odvrnila porabnike.

Spletne platforme so od medijskih podjetij prevzele poslov­ni model in glavni vir dohodkov – oglase, vendar s pomembno razliko. Večine vsebin niso prispevali plačani profesionalci, torej uredniki, novinarji in publicisti, temveč uporabniki družabnih omrežij. Zato so uspešna spletna podjetja postopoma razvila sis­teme spodbud in omejitev, ki so usmerjali uporabniško vedenje v oglaševalcem prijazne načine. Uporabniki Facebooka, Snapcha­ta, Instagrama in drugih družabnih omrežij se zelo hitro nauči­jo, katere objave jim prinesejo večji družabni izkupiček. Podob­no kot lastniki elektronskih platform tudi oni merijo uspešnost objav, odstranijo manj uspešne vsebine in ponudijo več tistega, kar prinaša nagrado. Enakim pravilom sledijo spletni iskalniki in oglasni algoritmi, ki pomembnost določene objave ovrednotijo predvsem z njeno zmožnostjo, da spodbuja odzive uporabnikov. Bolj deljene, komentirane in všečkane vsebine imajo prednost pred tistimi, ki pritegnejo manj pozornosti uporabnikov, ne glede na vsebino. Tudi na spletu so se razvili zelo podobni žanri kot v komercialnih medijih. Namesto državljanskega novinarstva in debatnih idealov starogrške agora sta prevladali tabloidnost in utrjevanje porabniškega družbenega reda, ki jih brezplačno sou­stvarjajo uporabniki – in hkrati porabniki – spletnih platform.

Ujetniki mehurčka

Idealistično obdobje spletnih študij so zato nadomestili precej bolj realistični, kritični ali pesimistični pogledi, ki jih v knjigi Vi­deni povzema opazovalec in hkrati udeleženec elektronskih druž­benih fenomenov Dan Podjed.

Ker se družabni algoritmi učijo iz preteklega uporabniške­ga obnašanja in nam skušajo »ustreči«, nas neopazno zapirajo v »mnenjske mehurčke«, kjer nas obdajo z znanim in predvidlji­vim. Ali pa nas, nasprotno, obkrožijo z enako mislečimi, kar lahko radikalizira izolirane posameznike in krepi teorije zaro­te; pojav, ki ga je med prvimi opisal Eli Pariser v knjigi Filtrirni mehurček (The Filter Bubble, 2011). Nenehna elektronska pove­zanost in poudarjenost nista povečali vidnosti in bližine, ampak imata pogosto nasproten učinek – odtujenost in osamljenost. Življenje na Facebooku in drugih družabnih omrežjih je zato vse bolj podobno neskončni resničnostni oddaji, kjer je vsaka objava neizprosna bitka za košček pozornosti, primerjanje in strah pred izgubo pridobljenega družbenega statusa.

Takšna izguba ima za posameznika negativne psihološke učinke, saj povzroča stres, zbuja tesnobo in povzroči negativno samopodobo. Toda načrtno izkoriščanje človeške potrebe po raz­kazovanju in nagradah nima samo psiholoških posledic. Spletni oder, na katerem posamezniki igrajo svoje družbene vloge, je predvsem velikansko zbirališče podatkov, je laboratorij, v kate­rem smo vsi opazovanci.

Za ponazoritev spletne vidnosti nista več primerni prispo­dobi, ki so jih uporabili ustvarjalci nemškega filma Življenje dru­gih (2006), ko so predstavili delo anonimnega uslužbenca nek­danje vzhodnonemške varnostne službe Stasi – posameznika, ki z mikrofoni in kamerami spremlja vsako besedo oporečniškega para, ali podoba popolnega zapora, panoptika, ki ga je v 18. sto­letju predvidel britanski filozof Jeremy Bentham in pozneje v romanu 1984 nadgradil George Orwell. Oba sta domnevala, da je občutek nenehne vidnosti najučinkovitejša oblika nadzora, pri katerem sploh ne potrebujemo več dejanskih zaporniških pazni­kov ali človeških tajnih agentov, ki v ‘avtoritarnih režimih pre­ganjajo problematične posameznike. Živela sta v časih, ko si še noben režim ni mogel privoščiti toliko nadzorovalcev, kolikor je bilo nadzorovancev, zato sta za uresničitev družbe nadzora pot­rebovala utvaro nenehnega nadzora, v katero so verjeli nadzoro­vani. Vendar si je danes že mogoče predstavljati prihodnost brez takšne omejitve.

Velika številka je vsota vseh atomov v vesolju, mi je spomla­di 2016 v pogovoru povedal nekdanji tehnični direktor ameriške nacionalne varnostne agencije NSA Bill Binney in dodal, da je osem milijard Zemljanov za računske zmožnosti današnjih raču­nalnikov razmeroma majhna podatkovna zbirka. Tudi če zapiše­mo in analiziramo prav vsa sporočila, klice, lokacije, posnetke, spletna iskanja in elektronske interakcije omreženih posamezni­kov, še nismo dosegli tehničnih zmogljivosti računskih strojev, ki zmorejo s pomočjo strojnega učenja in algoritmov vse učinkovi­teje analizirati veliko podatkovje. To pomeni, da je postala teh­nično in operativno uresničljiva tudi dejanska družba nadzora.

Bo tudi uresničena?

Veliko podatkovje in strojno učenje, ki ga pogosto uporablja­mo kot sopomenko za umetno inteligenco, je mogoče primerjati z dvema preteklima iznajdbama, ki sta popolnoma spremeni­li zgodovino znanosti in človeške vednosti – s teleskopom in z mikroskopom. Prvi je približal svetove, ki so preveč oddaljeni za človeška čutila, drugi je razkril premajhne. Oba sta zahtevala dru­gačno razlago sveta in morda bodo imela podoben učinek tudi orodja, ki zmorejo celotno družbo opisati kot preplet podatkov­nih točk in njihovih interakcij. Strojni pogled namreč ne sestav­ljajo samo izjemno natančna tipala, ki lahko skoraj z roba veso­lja preberejo drobno pisavo, spoznajo obraze ali zaznajo drobne spremembe v temperaturi – znanilce bolezni ali skrite človeške dejavnosti. Podatkovni telemikroskopi omogočajo tudi spozna­vanje, povezovanje in analizo vzorcev, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati.

Gospodarji podatkovnega mikroskopa

Vsak uporabnik elektronskih komunikacijskih orodij pušča uni­katen podatkovni prstni odtis, je povedal Binney. Med milijar­dami Zemljanov ni nobenega drugega posameznika, ki bi se ob enakem času zadrževal na istih lokacijah kot jaz, ki bi imel v ime­nikih iste stike, ki bi redno komuniciral z istimi osebami, ki bi na spletu iskal enake pojme, kupoval enake izdelke in prebiral iste vsebine.

Nihče drug nima mojega prstnega odtisa, s katerim odkle­pam pametni mobilnik, ali enakega obraza, kakor je objavljen na mojem družabnem profilu. Stroji na zapestju, na mizi in v žepih preštevajo srčne utripe in korake, poslušajo glasovne ukaze in zaznavajo razlike v govoru, ki lahko opozarjajo na stres, vzne­mirjenost ali prve znake degenerativne bolezni. Zbrani podatki bi lahko zelo koristili družboslovju, medicinski diagnostiki, napo­vedovanju naravnih nesreč, sodstvu ali lovcem na korupcijo in kriminal. Vendar imajo nekatere bistvene slabosti, zaradi kate­rih utegnejo njihovi negativni družbeni učinki prevladati nad pozitivnimi.

Prva je izjemno veliko nesorazmerje med opazovalci in opazovanimi. Za omrežno ekonomijo in strojno učenje je najpo­membnejša velikost. Več podatkov omogoča uspešnejše učenje algoritmov in natančnejše rezultate. Največ podatkov pa so zbra­le nacionalne države in velika zasebna podjetja, ki so pridobila monopolne ali močno prevladujoče tržne položaje v digitalni ekonomiji: Google, Amazon, Facebook, Apple, Microsoft in dru­gi. Ti podatki niso javna dobrina, ki bi bila dostopna vsem. Drža­ve jih hranijo zaradi strateških in varnostnih razlogov, korporaci­je jih skrivajo za poslovnimi skrivnostmi in varujejo kot zasebno lastnino. To hkrati povečuje moč lastnikov podatkov in jih varuje pred morebitnimi tekmeci, saj je postala cena vstopa v podatkov­no ekonomijo izjemno visoka.

Pri razvoju umetne inteligence bo skoraj nemogoče tekmo­vati z Googlom, ki je na računalniške strežnike shranil skoraj celoten splet, digitaliziral knjige, zbral velik del človeške pisne komunikacije (v medijih, blogih in elektronski pošti), izdelal natančne zemljevide celotnega planeta in se z operacijskim siste­mom Android naselil na večini pametnih mobilnikov. Le države z velikim obveščevalnim proračunom in dolgo vohunsko tradicijo zmorejo ustanoviti in financirati spletne agencije z več deset tisoč zaposlenimi, ki po zgledu Rusije in Kitajske pregledujejo vsebine na spletu in izvajajo propagandne kampanje, s katerimi skušajo vplivati na politične razmere po svetu. Samo največje politične stranke si lahko privoščijo zelo drage storitve analitskih družb, ki si prizadevajo, da z analizami družabnih omrežij, porabniških podatkov in osebnostnih vzorcev volivcev usmerjajo kampanjo ter zboljšajo volilni rezultat. Najmočnejša podatkovna orodja in umetna inteligenca bodo zato – podobno kot nekoč jedrske koni­ce – dosegljiva samo velesilam.

Takšna asimetrija moči morda pomeni konec demokracije, meni izraelski zgodovinar Noah Yuval Harari, ki je v zbirki esejev z naslovom 21 lekcij za 21. stoletje (21 Lessons for the 21st` Century, 2018) premišljal tudi o razmerju med informacijsko tehnologijo in totalitarizmom. Trditve, da nas družabna omrežja morda že poznajo bolje, kakor se poznamo sami, je treba razumeti dobese­dno. Naši digitalni prstni odtisi razkrivajo vse intimne podrobno­sti, osebnostne lastnosti, strahove, misli in čustvena stanja. Leta 2014 so morali pri Facebooku zaradi javnih kritik prekiniti študi­jo, v kateri so ugotavljali psihološke vplive izpostavljenosti dolo­čenim vsebinam, in ugotovili, da prikazovanje negativnih vsebin dejansko vpliva na slabše počutje in razpoloženje uporabnikov.

Harari meni, da se bo natančnost takšnega vplivanja z novimi podatki in analitičnimi orodji še izboljševala. To lahko v priho­dnosti prinese predvidevanje in oblikovanje človeških odloči­tev, konec svobodne volje in s tem demokratičnega političnega procesa.

Takšni scenariji niso omejeni samo na visokotehnološke avtokracije, kakršni sta Singapur in Kitajska, kjer preskusno uva­jajo sistem družbenega točkovanja, ki bo iz vseh zbranih podat­kov izračunaval družbeno sprejemljivost vsakega državljana. Tudi v zahodnih demokracijah je od komentarjev na družab­nih omrežjih, objavljenih fotografij in videov, lokacije in drugih podatkov vse bolj odvisno, na katero fakulteto se bo posameznik vpisal, katero delo bo opravljal, koliko kredita bo dobil, s kom bo šel na zmenek in kako visoko premijo življenjskega zavarovanja bo plačeval. Toda teh podatkov večinoma ne pregledujejo ljud­je, temveč stroji, kar je druga velika slabost nekritične uporabe podatkovnih telemikroskopov.

Države ne uvajajo informacijskih sistemov samo zaradi nad­zora, ampak tudi zaradi obljube večje učinkovitosti in prihran­kov. Politiki se odločajo za nakupe videonadzornih sistemov, da bi zmanjšali stroške za policijo in druge človeške programe za zmanjševanje kriminala. A jih nato zaupajo upravljavcem, ki hočejo prav tako zmanjšati stroške za človeške zaposlene in jih nadomestiti z algoritmi. Ti so v praksi še premalo natančni in jim ni mogoče zaupati pomembnih nalog. Najboljši sistemi za prepoznavanje obrazov se zmotijo v najmanj nekaj odstotkih primerov. Če takšen sistem namestimo na železniško postajo ali letališče, kjer je vsak dan milijon potnikov, to pomeni več deset tisoč napačnih prepoznav na dan, kar je povsem neuporabno za preganjanje terorizma in organiziranega kriminala. Toda brez ustreznih varoval lahko napačna strojna prepoznava naključne­mu posamezniku zelo zagreni življenje. Uvrsti ga na seznam tero­ristov ali celo posreduje vojaškemu brezpilotnemu letalniku, ki ga bo prepoznal in razstrelil.

Odgovor na takšne pomisleke je vedno enak. Potrebujemo še več podatkov in natančnejše algoritme, ki ne bodo delali napak.

Vse to kaže na dva možna scenarija za prihodnost. Prvega je v sklepu knjige Videni predvidel tudi Dan Podjed. Vsemogoč­ne elite bodo s podatkovnimi orodji nadzorovale in obvladovale svet, a pri tem ne bodo potrebovale represije ali uporabljale skoraj božjih moči, temveč se jim bodo ljudje podredili prostovoljno: zaradi udobja, popustov in narcistične potrebe po razkazovanju. V drugem bodo človeške usode preračunavali stroji, ki jim bodo politiki, uradniki in menedžerji postopoma prepustili večino odločanja ter jih s pomanjkljivimi podatki programirali za kar največjo učinkovitost. Takšni prihodnosti izbiramo vsakič, ko skušamo – podobno kot nekoč Lauren – z videzom pritegniti kar največ odobravanja na Facebooku ali drugih družabnih omrežjih. Za drugačne prihodnosti pa bo treba morda najprej postati manj družaben in bolj neviden: obrniti razmerje med nadzorovalci in nadzorovanimi, zahtevati dostop do podatkovnih orodij in nad­zor nad njimi, si prisvojiti lastništvo nad lastnimi podatki ter si prizadevati za pravico do zasebnosti. In vztrajati, čeprav za takšne zahteve ni mogoče pričakovati nagrad, prijateljstev ali všečkov – ne na spletu ne v družbi.

Lenart J. Kučič

Prispevek je izvirno objavljen kot spremna beseda knjigi Dana Podjeda, »Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo«, ki je izšla pri založbi ZRC.

Vir: Podjed, D. (2019). Videni: zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Založba ZRC. Ljubljana

Napotila:
https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/videni#v
https://www.bukla.si/knjigarna/druzbene-vede/videni.html
http://www.lenartkucic.net