Tagged: Facebook

Svoboda izražanja in cenzura

V vsaki razpravi o možnostih regulacije digitalnih platform se govorci praviloma razdelijo na dva nasprotna tabora. Zagovorniki regulacije opozarjajo, da v javni govorici – na internetu ali kjer koli drugje – ne more biti dovoljeno čisto vse. Na drugi strani pa so zagovorniki (absolutne) svobode govora, ki trdijo, da bi kakršna koli pravila pomenila cenzuro interneta. Toda regulacija ne pomeni izbire med cenzuro in svobodo izražanja. Razmerje med obema pojmoma je veliko bolj kompleksno.

Vsako omejevanje izražanja ni cenzura. Če nekomu skočimo v besedo ali ga preglasimo v debati, to ni cenzura (kaže le našo nekulturo). Prav tako ni cenzura, če na osebni spletni strani izbrišemo komentar, če s svojega profila na facebooku odstranimo zapis ali če časopis zavrne objavo članka. Tudi tožba, s katero posameznik zahteva umik članka ali odškodnino od avtorja, najverjetneje ni cenzura (članki so lahko žaljivi ali slabo napisani). Cenzura je sistemska, sistematična in jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.

To ne pomeni, da ustavna pravica do svobode izražanja zagotavlja enako slišnost vseh idej, mnenj ali stališč. S tožbami, usmerjanjem (oglaševalskega) denarja, pritiski in koncentracijo medijskega lastništva je mogoče tudi v demokratičnih družbah učinkovito utišati kritične glasove in razširjati prevladujočo ideologijo. Internet – podobno kot pred njim mediji – zato ni zrcalo, ki nevtralno odseva družbo. Mediji in internetne platforme dejavno oblikujejo in ustvarjajo naš pogled na svet. Izbirajo teme, o katerih bodo (ali ne bodo) poročali. Izbirajo vire in govorce, ki jih vabijo v javno razpravo. Izbirajo argumente in razlage, ki s ponavljanjem postajajo »naravni« in edini možni. Vsi ti mehanizmi vplivajo na pravico do svobode izražanja in jo lahko omejujejo, a večinoma še ne pomenijo cenzure.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/svoboda-izrazanja-in-cenzura/

Sandra B. Hrvatin in Lenart J. Kučić

Advertisements

Kaj je novinarstvo – drugi del

Novinarji svoje delo največkrat utemeljujejo na naslednjih posplošitvah: da informirajo javnost, da nadzirajo družbene elite, ter da so odgovorni svojemu poklicnemu kodeksu in občinstvom: bralcem, poslušalcem in gledalcem. Zaposleni medijski delavci v komercialnih medijih včasih priznajo, da je njihovo delo vsak dan naprodaj na trgu medijskih vsebin, kjer se njihovi uporabniki na nakupovalnem ljudskem referendumu odločajo, za katere vsebine bodo glasovali z denarnico ali pozornostjo. Le redki novinarji pa bodo spregovorili o najbolj pomembni skupini kupcev, od katerih ni odvisna samo njihova plača, temveč skoraj ves dobiček lastnika: o oglaševalcih.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-drugi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

McČuječnost: budizem, kot nam ga prodaja neoliberalizem

Čuječnost je velik posel, samo v ZDA je vreden več kot milijardo ameriških dolarjev in je – nekoliko paradoksalno – povezan z vse več različnimi izdelki. Ti vključujejo aplikacije, ki jih je mogoče prenesti na svoje elektronske naprave (ob zadnjem štetju, jih je na voljo okoli 1300), knjige za branje ali barvanje in različne spletne tečaje. Praksa in trening čuječnosti je zdaj del globalne industrije dobrega počutja (wellness), ki je vredna trilijone dolarjev.

Čuječnost ima svoj izvor v naukih budistične meditacije in spodbuja tiho opazovanje običajnih miselnih vzorcev in čustev. Cilj je prekiniti, kar je lahko nezdravo nagnjenje k prevelikemu samo-identificiranju in poudarjanju teh začasnih vsebin uma. Na ta način se lahko tisti, ki prakticirajo čuječnost, ustavijo v, kar se pogosto opisuje kot, bolj »prostornem« in osvobajajočem zavedanju. Osvobojeni so navidez avtomatskih teženj (kot je anksioznost glede statusa, videza, prihodnosti, produktivnosti), ki jih oglaševalci in druge institucije izkoriščajo z namenom oblikovanja našega vedenja. V svojem izvirnem budističnem okvirju, pa je čuječnost neločljivo povezana z etičnim življenjem.

Hitra rast in vključevanje v osrednjo kulturo tistega, kar je nekoč veljalo za dediščino proti-kulture 1960-ih, ki je povezana z zavračanjem materialističnih vrednot, se nam morda lahko zdi presenetljiva, vendar ni naključje, da so te prakse meditacije in čuječnosti postale tako razširjene. Neoliberalizem in s tem povezan vzpon »ekonomije pozornosti«, sta znaka našega potrošniškega in podjetnega časa. Korporacije in prevladujoče institucije uspevajo tako, da ujamejo in usmerjajo naš čas in pozornost. Za oboje se nam zdi, da ju imamo vedno manj.

Ekonomija pozornosti

Slavni francoski aktivistični filozof in psihoterapevt Félix Guattari, je pred časom ugotavljal, da nam je sodobni kapitalizem začel določati kdo mislimo, da smo. Moč korporativnih medijev, oglaševanja, video iger, Hollywooda in vzpon socialnih medijev pogojujejo, kako se predstavljamo in razmišljamo o sebi, nato pa te naše predstave o sebi sodelujejo v proizvodnji vseh drugih dobrin.

Ko smo začeli naša življenja identificirati s potrošništvom, so se zreducirala na neskončno vrsto izbir in transakcij. Hkrati pa se je naš odnos z nekoč cvetočo biotsko raznovrstnostjo – tako naravno kot kulturno – oslabel in se umaknil za različne zaslone, kjer se je ohranil le kot televizijski spektakel, da bi nas tako odrešil našega kolektivnega občutka nelagodja.

Torej imajo podjetja, ki tekmujejo, da bi poblagovila in kolonizirala našo pozornost, v tem velik vložek. Nismo več zgolj potrošniki, ki jih po naključju ujame spretno trženje. Postali smo subjekti in produkti, ki se oblikujejo v medsebojni igri algoritmov, tehnologije in na novo razvitih korporacijskih orodij, ki rudarijo na naših odnosih, okusih, razpoloženjih in intimnih preferencah. Te se nato vrnejo nazaj v sistem v popolni zanki na platformah, ki so jih razvili Facebook, Apple, Netflix in mnogi drugi, ki zdaj hitro spreminjajo našo pozornost v menjalno blago.

Toda, bolj ko se naša omejenost v tej »ekonomiji pozornosti« širi, bolj se utrjuje naša ranljivost za odvisnosti, osamljenost, depresijo in odtujenost. Bolj ko ta raz-čaran svet brez kompleksnosti, skrbi in pomena jemljemo za svojega, bolj se zdi, da se narava in drugi ljudje umikajo za vrsto različnih zaslonov.

McČuječnost

Ob vsem tem pa je čuječnost, praksa s svojimi koreninami v budizmu, postala vse bolj popularna. To se lahko zdi nenavadno, toda priljubljena, sekularna različica »čuječnosti« – ali »McČuječnosti«, kot jo tudi imenujejo – se zdi, da ponuja prilagojen, terapevtski odziv na številne značilnosti sodobnega neoliberalizma in zahteve ekonomije pozornosti.

Dejansko se na čuječnosti temelječe prakse združujejo z neoliberalno logiko »skrbi zase«. Vse bolj pregnane od skupnosti se zdi da so v skladu z nujnostjo, da vse bolj prevzamemo odgovornost za naše lastne usode. To je logika, ki je postala prevladujoča v naših javnih in zasebnih institucijah, kjer je »upravljanje samega sebe« v prizadevanju po čim večji fleksibilnosti, postala nova moda. Prilagodi se – ali odmri.

In tako se čuječnost prodaja kot odmor od hiper-potrošništva ali kot podpora našemu boju, ko se spopadamo s pritiski po povečanju produktivnosti na delovnem mestu. Uporablja se na primer v korporativnih in institucionalnih okoljih, kot oblika samodiscipline v službi izboljševanja produktivnosti. Prav tako to prakso izvajajo institucije kot pomoč pri blažitvi posledic zaostrene trenutne stiske, kot v primerih, kadar se osebje pripravlja na to, da sprejmejo novico o svoji odvečnosti.

Nazaj k budizmu?

Tako imenovane sekularne terapevtske prakse čuječnosti lahko tako delujejo na isti ravni kot neoliberalizem in »ekonomija pozornosti«. Zato je filozof Slavoj Žižek opisal budizem kot popoln dodatek za potrošniško družbo. Žižek je imel le na pol prav. Pravi problem je selektivno prisvajanje budističnih praks, ki jim je odvzet njihov etičen in filozofski vpogled. Kot rezultat se potem prakse čuječnosti prepogosto predstavljajo in poučujejo brez ustreznega prepoznanja struktur moči, ki so same pomemben vir naših stisk.

Budistično izobraževanje razlikuje med »pravo« in »napačno čuječnostjo«. Čuječnost je treba, če želi ustvariti koristne in osvobajajoče vpoglede, izvajati s pozornostjo na delovanje moči in kontekst. Ne da se je zreducirati izključno na osebne ali individualne izkušnje. Treba jo je izvajati kot pristop k etiki skrbi in skupnosti – »čuječna skupnost«. Kot nas opozarja filozofinja skrbi, María Puig de la Bellacasa, je vso znanje nanašajoče: vedenje in razmišljanje sta nepredstavljiva brez pozornosti do odnosov. To vključuje odnose moči, ki se lahko prenesejo in premikajo skozi naša telesa, misli in prostore ter vplivajo na načine, kako razmišljamo.

Brez svojih etičnih in kontekstualnih korenin, na čuječnosti utemeljene prakse, ki si jih izposojamo od Budizma in Zena, tvegajo podpirati prav tiste vire trpljenja, od katerih je Buda sebe in druge namenil osvoboditi. Toda, če čuječnost izvajamo pravilno – usklajeni in informirani s spoznanjem o močnih institucionalnih virih trpljenja – je to lahko pot do kritičnega angažmaja in odpora.

Peter Doran

Peter Doran predava pravo na Kraljevi univerzi v Belfastu.

Vir: https://theconversation.com/mcmindfulness-buddhism-as-sold-to-you-by-neoliberals-88338

Gradimo distopijo, samo da bi ljudje klikali na oglase

We’re building a dystopia just to make people click on ads (Zeynep Tufecki, TED 2017) 

Klik za klikom gradimo distopijo, ki jo poganja umetna inteligenca, pravi turška tehnološka sociologinja Zeynep Tufecki. V TED predstavitvi podrobneje opisuje, kako se algoritmi podjetij kot so Facebook, Google in Amazon, s katerimi nas želijo prepričati, da bi kliknili na oglas, uporabljajo tudi za dostop do političnih in vitalnih družbenih informacij. In stroji pri tem niti niso glavna grožnja. Kar moramo razumeti je, kako lahko močni uporabijo umetno inteligenco za nadzor – in kaj lahko proti temu naredimo.

Odlomek:

»Kot javnost in kot državljani ne vemo več ali vsi gledamo iste informacije oz. kaj lahko vidijo drugi. Brez dostopnih skupnih informacij malo po malo javna razprava postaja nemogoča in mi se trenutno nahajamo na začetku tega procesa. Ti algoritmi lahko zelo enostavno zgolj na podlagi všečkov na Facebooku pridejo do informacij o vaši etnični pripadnosti, religioznih in političnih pogledih, osebnostnih lastnostih, inteligenci, srečnosti, uporabi prepovedanih substanc, starosti, spolu, spolni usmerjenosti itd. Ti algoritmi lahko identificirajo protestnike tudi če so njihovi obrazi delno prikriti.

Vse to so lahko sicer samo verjetnostna ugibanja in ne morejo biti 100% zanesljiva, a zaradi nekaj napačnih rezultatov se močni ne bodo nič kaj bolj uprli skušnjavi po uporabi teh tehnologij, kar bo seveda ustvarilo celo vrsto drugih težav. Predstavljajte si, kaj lahko država stori s tako veliko količino podatkov, ki jih ima o svojih državljanih. Kitajska že uporablja tehnologijo detektiranja obrazov za prepoznavanje in aretacijo ljudi. In v tem je tragedija: gradimo infrastrukturo avtoritarnega nadzora samo zato, da bi ljudje klikali na oglase. To ne bo Orwellov avtoritarizem. To ni »1984«. Če avtoritarni režim uporablja zastraševanje, da bi nas teroriziral, smo prestrašeni, toda to bomo vedeli in ga bomo za to sovražili ter se mu upirali. Če pa ljudje na oblasti uporabljajo te algoritme, da nas v miru gledajo, nas presojajo in usmerjajo, predvidevajo in identificirajo tiste, ki bi lahko delali težave ter upornike, uporabljajo obsežno arhitekturo prepričevanja in manipulirajo posameznike, vsakega posebej, z uporabo njihovih osebnih, za njih značilnih pomanjkljivosti in ranljivosti, in če to v velikem obsegu delajo preko naših zasebnih zaslonov, ​​tako da ne vemo niti tega, kaj od tega lahko vidijo naši sodržavljani in sosedje, nas bo takšen avtoritaren režim obkolil kot pajkova mreža in morda sploh ne bomo vedeli, da smo se vanjo ujeli.

Facebook služi milijarde, ker deluje kot odlična prepričevalna arhitektura. Toda struktura te arhitekture je enaka ne glede na to ali prodajate čevlje ali politiko. Algoritmi ne poznajo razlike. Isti algoritmi, ki povzročajo, da smo bolj dojemljivi za oglase, organizirajo prav tako naše politične, osebne in družbene tokove informacij in to moramo spremeniti.

Ne razumite me narobe, digitalne platforme uporabljamo, ker nam ponujajo veliko dodano vrednost. Facebook uporabljam za stike s prijatelji in družino po vsem svetu. Pisala sem že o tem, kako pomembni so socialni mediji za socialna gibanja. Študirala sem, kako je po vsem svetu mogoče te tehnologije uporabiti za izogibanje cenzuri. Ne gre za to, da bi bili ljudje, ki vodijo Facebook ali Google zlobni ali da bi namerno poskušali narediti državo ali svet bolj polariziran ter spodbujati ekstremizem. Prebrala sem veliko njihovih dobronamernih izjav. Toda pri tem ni pomemben namen ali izjave, ki jih ti ljudje dajejo, ampak strukture in poslovni modeli, ki jih gradijo. In to je jedro problema. Bodisi oglasi na spletnem mestu ne delujejo kot prepričevalna arhitektura ali pa je njihova moč zelo zaskrbljujoča. Eno ali drugo.

Kaj lahko storimo? To se mora spremeniti. Ne morem ponuditi preprostega recepta, ker moramo prestrukturirati celoten način kako deluje naša digitalna tehnologija. Vse od načina kako tehnologijo razvijamo do načina kako so v sistem vgrajene ekonomske in druge spodbude. Soočiti se moramo in poskusiti odpraviti pomanjkanje preglednosti, ki jo ustvarjajo lastniški algoritmi, strukturno moramo izzvati nejasnosti okoli strojnega učenja in vseh podatkov, ki jih zbirajo o nas. Pred nami je velika naloga. Mobilizirati moramo tehnologijo, našo ustvarjalnost in da, politiko, da bomo lahko gradili umetno inteligenco, ki nas bo podpira v naših človeških ciljih in ki jo bodo omejevale tudi naše človeške vrednote. Razumem, da to ne bo enostavno. Morda se ne bomo strinjali niti glede tega, kaj ti izrazi pomenijo. Toda, če bomo vzeli resno kako ti sistemi, od katerih smo tako odvisni, delujejo, ne vidim, kako bi lahko ta pogovor še kako preložili. Te strukture organizirajo kako delujemo in nadzirajo, kar lahko in česa ne moremo početi. Številne od teh platform, ki jih poganja oglaševalski denar se ponašajo, da so brezplačne. V tem kontekstu to pomeni, da smo mi izdelek, ki ga prodajajo. Potrebujemo digitalno ekonomijo, kjer naši podatki in naša pozornost ne bo na prodaj diktatorju ali demagogu, ki zanje ponudi največ denarja.«

Več na:
https://www.ted.com/talks/zeynep_tufekci_we_re_building_a_dystopia_just_to_make_people_click_on_ads

Napotilo:
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/

Dr. Oliver Vodeb: Vladajo nam skozi hrano

Raziskovalec komunikacijskih in oblikovalskih praks, ustanovitelj Memefesta, Mariborčan v Avstraliji, govori za Večer.

Mariborčan dr. Oliver Vodeb, ekonomist, sociolog, strokovnjak za vizualno komuniciranje, ustanovitelj Memefesta, raziskovalec in predavatelj, že šest let živi in dela v Avstraliji. Predava na univerzah v Avstraliji in konferencah po vsem svetu, središče njegovega dela so komunikacijske in oblikovalske prakse v času radikalne negotovosti in degradacije okolja. Pred dnevi je v Veliki Britaniji in v ZDA izšla njegova knjiga Food Democracy (Demokracija hrane); izdala jo je ugledna britanska založba Intellect. V knjigi najdemo poleg njegovih prispevke vodilnih mednarodnih znanstvenikov in aktivistov, kritične študije primerov emancipatornih prehrambnih praks in razmišljanja o možnih modelih raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja.

Začelo se je na začetku tisočletja, natančneje leta 2002, z Memefestom, danes največjim mednarodnim festivalom družbeno odzivnih komunikacij, oblikovanja in umetnosti. Ki, beremo, spodbuja, goji in nagrajuje inovativne in izrecno družbeno odgovorne komunikacijske pristope. Vi ste avtor koncepta Memefesta. Kakšna situacija ga je narekovala?

“Bil sem podiplomski študent sociologije na FDV, predtem sem diplomiral iz sociologije in ekonomije, in takrat smo zelo študirali javni prostor, medije in oblikovanje in zelo jasno je bilo, da je ključni problem komercializacija, kolonizacija javnega prostora s strani kapitala. Tako močna je, da seže tudi v univerzo, in ob tem se seveda postavijo vprašanja, kakšnega oblikovanja, kakšnih veščin, kakšnih znanj medijev in komuniciranja se učijo študenti. Po drugi strani pa sem ugotavljal, da je festival mehanizem, ki je v strokah komuniciranja, oglaševanja in oblikovanja izredno vpliven. Vpliven na način, da nagrajuje načine razmišljanja in prakse, ki v skladu s problemom kolonizacije prostora temeljijo predvsem na marketinških logikah. Te pa so povezane s kapitalizmom in maksimizacijo profita ne glede na javno dobro. Zato smo oblikovali Memefest kot izobraževalni in raziskovalni mehanizem dekolonizacije znanja in javnega prostora. Festival je v nekaj letih zrasel v mednarodni, globalni festival, kar je samo potrdilo, da je obstajala potreba po drugačnem razmišljanju in praksah.”

Povezuje pisano mednarodno druščino. Kakšnih ljudi?

“Gojimo preseganje zgolj akademskega raziskovalnega sveta. Memefest povezuje študente, pedagoge, raziskovalce, aktiviste, profesionalce in tudi amaterje – ljudi, ki se ukvarjajo z določenimi tipi znanj, ki so v veliki meri lahko marginalizirana. Zanimajo nas strokovnjaki, praktiki in teoretiki, aktivisti, o katerih menimo, da imajo integriteto, da raziskujejo, da delujejo na področjih medijev, oblikovanja, komuniciranja in umetnosti v kontekstu resne kritike in alternativne prakse. Ugotovili smo, da manjka tako teorije kot praktičnih pristopov, ki lahko opolnomočijo področja oblikovanja, medijev, komuniciranja in umetnosti. V zgodnjih letih Memefesta sem začel učiti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na oddelku za dizajn, in začel vzpostavljati to, kar sem imenoval interdisciplinarne kritične študije dizajna, vizualnih komunikacij. Začel sem tudi povezovati sicer ločeni področji teorije in prakse. Tradicija tukajšnjega izobraževanja oblikovanja je v glavnem zgolj praktična, teoretično pa zelo konzervativna. Mi pa smo videli moč ravno v interdisciplinarnem povezovanju, oblikovanje smo začeli povezovati s sociologijo, komunikologijo, filozofijo in začeli smo odpirati teme, o katerih smo mislili, da so akutne in bistvene.”

Neverjetno hitro ste bili soočeni z obsežnostjo festivala.

“Odpiranje tovrstnih tem in nov pristop sta prinesla velik mednarodni odziv. Že drugo leto Memefesta je bilo vključenih 36 držav. Takrat smo začeli zelo vešče uporabljati svetovni splet, ki je bil seveda drugačen, kot je danes, manj zaprt, in bil je orodje, ki smo ga zelo razumeli. Zaživel je medijski aktivizem, znotraj oblikovanja po svetu pa so se pojavljale kulture, ki so začele resno prevpraševati mainstreamovske prakse, ki so začele prevpraševati tudi univerze. In seveda se je izkazalo, da gre za mednarodni problem na področju oblikovanja, ne le slovenski: da oblikovanje goji tip razmisleka in prakse, ki služi kapitalizmu, kapitalu. Oblikovanje je v glavnem vedno imelo te slepe pege. Pravimo, da oblikovalci oblikujejo slepi in da so izobraženi v zmoti. Da je oblikovanje kot stroka v veliki meri servilno, da je njegov namen delati, kar hoče naročnik, naročnik pa je na trgu in se obnaša v glavnem tržno. S tem mislim, da zgolj hoče največji možni profit in na učinke lastnega delovanja ne gleda celostno, ne zanima ga javni interes. Z redkimi izjemami. In to se seveda zrcali tudi v izobraževalnem procesu. S čim se ukvarjajo oblikovalci danes? Na področju grafičnega oblikovanja, vizualnih komuniciranj se še vedno v glavnem ukvarjajo s produkcijo ‘lepih podob’, razmislek o njih pa v glavnem izhaja iz evropskega modernizma. V globalni perspektivi se tako spet odpira vprašanje kolonializma; ne razmišljajo o razmerjih moči v družbi, ker ne prevprašujejo lastnih epistemoloških temeljev oblikovanja in tudi ne prevprašujejo pogojev, znotraj katerih se znanje sploh vzpostavlja. Leta 2002 smo z Memefestom začeli vzpostavljati polje znanja, ki je bilo unikatno, in v zadnjih petnajstih letih nadaljevali z delom, ki je iz interdisciplinarnega pristopa preraslo v ekstradisciplinarnega. Trenutno je velik poudarek Memefesta na delavnicah, javnih intervencah, mrežnem raziskovanju in publicistiki.”

Zgodba Memefesta se nadaljuje z vašim odhodom v Avstralijo.

“Drži in povabili so me prav zaradi teh znanj in zato, da bi jih začeli resno prenašati v sam raziskovalni in pedagoški proces univerze. Memefest je povezan z univerzami, ampak je hkrati tudi zunaj njih, ostaja neodvisen. Črpa iz znanj, ki obstajajo na univerzi, hkrati pa se povezuje z aktivističnimi mrežami, ki so lahko bolj inovativne, bolj grejo v jedro problema, bolj si drznejo delovati na ravni rizika. Univerze so konzervativne, delujejo na podlagi znanstvene ali strokovne discipline in takoj, ko imaš disciplino, imaš tudi metode kaznovanja, če izstopaš iz discipliniranih kanonov znanja, ki so seveda tudi vrednotno obarvani.”

Danes se oglaševanje šteje za eno najmanj zaupanja vrednih profesij.

“Oglaševanje se zgodovinsko srečuje s težavo, da mu ljudje ne zaupajo. Zato, ker vsaj na intuitivni ravni vedo, da poskuša manipulirati, instrumentalizirati odnos z javnostjo, s kupcem, z državljanom. Težava je seveda v tem, da je oglaševanje prav perfidno močno manipulativno in se mu ni lahko upreti. Ravno tako oblikovanje. In nikjer se mu ne moreš izogniti, ker je pač koloniziralo skoraj vse ravni vsakdanjega življenja in javne sfere. Mi gledamo na komuniciranje in oblikovanje drugače: javnost in državljana vidimo kot enakovrednega partnerja, sodelavca, ne vidimo ga kot nekoga, ki ga je treba instrumentalizirati in manupulirati. Sam denimo učim svoje študente, da morajo imeti zelo zelo jasno ustvarjena merila, kdo so sploh naročniki, s katerimi bi želeli delati. Kar je zelo v nasprotju s prevladujočo logiko, ki pravi, da delaš s komerkoli, ki da denar.”

Navsezadnje je obstajalo tudi priporočilo, da če delaš oglas za določen izdelek, nikoli ne pojdi pogledat v tovarne, kjer nastaja. Ker lahko prideš tudi do tretjesvetnih “sweatshops”, švicfabrik, pogodbenih tovarn, ki proizvajajo izdelke multinacionalk v brezobzirnih razmerah v iskanju najnižje proizvodne cene.

“Oglaševanje in oblikovanje maskirata realnost, jo standardizirata in ustvarjata podobe, ki so spektakelske, hipnotične, prav zavoljo tega, da se prereže stik, o katerem govorite: da bi potrošnik, državljan imel intimni stik s proizvodom, da bi se angažiral kot državljan in videl, od kod denimo obleka, ki jo nosi, prihaja. Kdo in v kakšnih delovnih razmerah jo ustvarja.

Na srečo se stvari spreminjajo, še posebno na področju hrane. Težava pa je seveda v tem, da so si korporacije prilastile sistem prehranjevanja in si nikakor ne želijo, da bi ljudje imeli uvid vanj, da bi sodelovali in soodločali v teh procesih. Zato pa sistem hrane ni demokratičen.”

Memefest ima danes bazo sicer še v Sloveniji, izpostave tudi na drugih kontinentih, vi pa ste se z družino preselili v Avstralijo. Ni bilo tukaj za ekonomista, sociologa in strokovnjaka za vizualne komunikacije zaposlitve? ››

“Izjemno rad sem predaval na ljubljanski akademiji in pri delu s svojimi študenti in kolegi sem se res veliko naučil. Ponudba, ki je prišla iz Avstralije, pa je bila preveč mamljiva. Tukajšnja stroka kulturno in institucionalno še ni bila pripravljena na institucionalizacijo novih konceptov, o katerih govorim. Univerza na primer še sedaj nima urejenih strukturnih pogojev habilitacij, saj se je moč habilitirati bodisi zgolj za teorijo ali pa zgolj za področje prakse. Kako je potem možno resno gojiti njuno povezavo? Sama praksa se znotraj vizualnega komuniciranja razume kot obrtniško ustvarjanje vidne materializacije oblikovanja. Pozablja pa se na vlogo strategije, kreativno vodenje, oblikovanje sistemov, procesov, situacij in socialnih inovacij. Vse to in še več je oblikovalska praksa in mora nujno biti tudi del raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja. Povabila me je Griffith University iz Brisbana, kjer smo na Queensland College of Art, najstarejši šoli za umetnost v Avstraliji, pod vodstvom trenutno ključnega filozofa oblikovanja Tonyja Frya začeli na celotni ravni oddelka za oblikovanje graditi program Design Futures, ki se je prav v temelju ujemal s tem, kar sem razvijal znotraj Memefesta in svojem predmetu na akademiji. Dve leti in pol sem bil v Brisbanu, ko so me poklicali s Swinburne University of Technology v Melbournu, kjer so sledili mojemu delu. V Melbourne smo se preselili, ker je kulturni center Avstralije, ker je veliko večje mesto od Brisbana, ker je več univerz, ki sodijo v sam svetovni vrh, in pogoji, ki so mi bili obljubljeni, so bili še toliko boljši. Prav tako je moja žena Vida dobila ponudbo za delo na pedagoškem inštitutu univerze Victoria v Melbournu. Kar smo začeli v Brisbanu, sedaj razvijam na magistrskem in doktorskem interdisciplinarnem študiju oblikovanja.”

V Sloveniji ne bi mogli razvijati svojih idej?

“Z izkušnjami, ki sem si jih pridobil v preteklih letih, bi jih verjetno lahko. V Sloveniji je zanimivo to, da je znotraj oblikovanja obstajala – sicer marginalna – kultura političnega dizajna. Predvsem s profesorjem Zdravkom Papičem, najtesnejšim sodelavcem in prijateljem, sva na akademiji gojila to kulturo, naredila veliko stvari, inovativnih delavnic in projektov … Kmalu pa sem delovanje prenesel s političnega dizajna na kritiko kapitalizma. Če samo pogledava razvoj novih tehnologij – večino oblikovanja, ki se uči na oblikovalskih šolah, je že zdaj mogoče delati skoraj povsem brez človeka, oblikovalca, avtomatsko na ravni softvera ali umetne inteligence. Prav tako pa logika kapitalizma omogoča ‘outsourcing’, delo opravijo oblikovalci v Aziji za zelo majhno plačilo. In tega bo vedno več. Argument, da je takšno oblikovanje manj učinkovito, ne zdrži več. Donald Trump je večino vizualnega dela svoje kampanje dal napraviti v azijskih oblikovalskih in medijskih ‘sweatshoopih’. Zaradi razvoja tehnologij se je v jedru spremenila kultura zaznavanja in interpretiranja vidnih sporočil. Trump je v volilni kampanji zgolj ustvarjal atmosfero šoka in hipnega zadovoljevanja pozornosti z užitki, kot sta evforija in naslada, vsebine njegovih sporočil so bile v bistvu sekundarnega pomena, tehnična oblikovalska sofisticiranost njegovih sporočil pa je bila minorna. Na Japonskem imajo vodilne oglaševalske agencije robote za kreativne direktorje. Znanje, ki se trenutno podaja na univerzah, je znanje, ki je že zdaj je v veliki meri avtomatizirano. In za tovrstne oblikovalce bo vedno manj služb. Sam seveda vidim tak razvoj stvari kot problematičen, vendar ga s sedanjim izobraževanjem, kot je v večini oblikovalskih programov na svetu, ne bomo mogli ustaviti. Oblikovanje, vizualno komuniciranje ima možnost, da ljudem pokaže nevidne procese in razmerja v družbi tako na ravni raziskovanja kot izobraževanja in javnega komuniciranja. S tem pa možnost odpirati nove jezike interpretiranja, imaginacije in posledično delovanja. Vizualni jezik je tega zmožen, vendar pa je treba fokus preusmeriti iz ‘kako oblikovati’ v ‘kakšni so učinki oblikovanja’; gre za povsem drug razmislek in drugačno prakso. Učinki oblikovanja so namreč veliko bolj daljnosežni, kot se oblikovalci zavedajo.”

Pravkar je v Veliki Britaniji in ZDA izšla vaša knjiga Demokracija hrane. To je bila tudi naslovna tema Memefesta 2013. O čem govorite, ko govorite o demokraciji hrane?

“Pri konceptu demokracije hrane gre za dve ključni stvari. Sprašujemo se, kako je možno, da velik del populacije v svetu nima kaj jesti. Ker vemo, da je hrane trenutno dovolj. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vira dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. Ko govorimo o demokraciji hrane, govorimo o tem, ali obstajajo pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane. Če ne morejo, če nimajo besede, nimajo vpogleda, ne moremo govoriti o sistemu hrane kot demokratičnem sistemu. Obenem je hrana naša ključna, najbolj intimna vez z naravo. Brutalnost sistema kapitalizma se odlično kaže prav v sistemu hrane, ki je v osnovi nedemokratičen. In ta sistem je treba analizirati v kontekstu globalnega kapitalizma. Avstralski aboridžini pravijo: ‘Ne napravi zemlji ničesar, česar ne bi napravil svoji mami.’ Mi pa se do zemlje obnašamo kakor do stroja za potrošnjo in pridobivanje denarja. Knjiga Demokracija hrane je plod več kot štirih let dela in predstavlja izsledke Memefestovega raziskovalnega procesa, v katerem je sodelovalo več kot dvesto ljudi iz štiriindvajsetih držav. V jedro postavlja vprašanje, kako lahko razmišljamo o oblikovanju, medijih, komuniciranju in umetnosti, ki bodo ustavili tak stroj in proizvedli alternative, ter predstavlja vrsto praktičnih rešitev.”

Demokracija deluje le, če so ljudje dovolj kritični, če so znanja željni in iščejo informacije. Hudič je, če se radovednost in kritičnost končata z lajkanjem na facebooku.

“Trenutni razvoj medijev, socialnih omrežij, facebooka (FB), instagrama, mobilnih telefonov itd. je izjemno skrb vzbujajoč. V Avstraliji pa tudi drugod so študentje, mladi ljudje v povprečju tudi do sedem, osem ur na dan za ekrani. Dnevno od 120- do 140-krat pogledajo na telefon, da vidijo, ali je kaj novega na socialnih omrežjih. To so tehnologije, ki so oblikovane, torej govorimo o vprašanju dizajna. Dizajnirane, oblikovane pa so seveda namerno tako, da proizvajajo zelo kratke situacije užitka. Vemo, da če nekdo, ki nekaj objavi na FB, dobi več lajkov, ob tem izkuša užitek. Če je njegova objava deljena, se občutek užitka še poveča. Vemo pa tudi, da je užitek nekaj, kar je hipno, ne traja dolgo. In te tehnologije so nalašč oblikovane tako, da ti užitki ne trajajo dolgo. Grem na FB, vidim lajk, ampak moram spet ponovno in ponovno pogledati, objavljati, lajkati nekaj drugega zato, da konstantno obnavljam te zaznave užitka. Hrana pa je izredno zanimiva, ker ima potencial, da lahko upočasni norenje za temi hitrimi užitki. Če pogledamo razvoj svetovnih metropol, vidimo, da je vedno manj trgovin in vedno več restavracij in lokalov. Lahko kupujemo po internetu in vedno več to tudi počnemo, ne moremo pa jesti po internetu, ne moremo se srečati s prijateljem na kosilu po internetu in imeti temeljni fizični užitek ob hranjenju in socialno izmenjavo hkrati. Paradoksalno: še nikoli nismo imeli toliko socialnih stikov, še nikoli ni bilo toliko komunikacij, ampak obenem še nikoli niso bili ljudje tako osamljeni kot sedaj. Mislim, da prihaja do neke primarne potrebe ljudi, da imajo stike z ljudmi v živo, iz oči v oči, in hrana je lahko glavni medij. In kar je zanimivo – hrana je na spletu ena ključnih podob. Fotografije hrane so najbolj deljene, najbolj objavljane, največ jih je.”

Med štirimi najbolj pogostimi besedami na FB so ljubezen, žalost, sreča in – res je – jesti.

“A če toliko časa preživimo za ekrani, si odvzamemo uporabo določenih čutov. Ne uporabljamo vonja, okusa, tipa. Naša kultura je vizualna, spektakelska. Poglejmo si primer dizajniranja hrane. Lahko vzameva jabolko. Vemo, da je bilo včasih na stotine sort jabolk, danes jih prevladuje manj kot deset. Jabolko utrgajo in dajo v hladilnico, kjer ostane več mesecev. Več kot 30 odstotkov sadja in zelenjave se zavrže takoj ob pobiranju in žetvi samo zato, ker ne ustreza estetskim merilom supermarketov. Jabolka morajo biti standardizirana, njihov videz mora biti točno takšen, kot je na plakatu. Ampak tu gre še za nekaj: hladilnik je tudi oblikovana tehnologija. Doprinaša k okoljski degradaciji, k predatorskemu sistemu kapitalizma. Na primer: tehnologija zamrzovanja, se pravi tehnologija oblikovanja hrane, nam tudi jemlje znanje. Jabolko, ki ga dobim v trgovini in je bilo štiri mesece v hladilnici, ima seveda manj hranljivih snovi, manj diši, ima drugačen okus … Nekoč pa smo imeli znanje, kako dolgo lahko jabolko, potem ko smo ga utrgali, hranimo, po tem, kako diši, smo vedeli, kdaj je ravno prav zrelo, da ga pojemo, znali smo okušati … Vse to zdaj odpade, ker imamo hladilnik. Ne konzerviram hrane, ne vem več, kako so nekdaj hranili to ali ono živilo, o tem mi ni treba razmišljati. Tehnike, ki so bile ključne za hranjenje hrane, pa so spreminjale in bogatile okuse in to znanje izgubljamo. Danes imamo sadje, ki je odlično na pogled, hkrati pa je brez okusa. Oblikovalci se tako ukvarjajo z oblikovanjem tehnologij in ne z daljnosežnostjo lastnega oblikovanja.”

Se da demokracija hrane v kapitalizmu sploh uresničevati? Za vsako blago plačaš, in če je redka dobrina, stane več. Vrednost določa nevidna roka na trgu, kar je skregano z demokracijo hrane, kajti če je predraga, ni dostopna za vse. Hrana je morda celo bolj kompleksna od vode – vodo navsezadnje lahko razglasiš za javno dobro, hrane ne moreš.

“Zakaj mislite, da je ne moreš?”

Ker je nimaš več v rokah. Ker države, vključno z našo, tako zlahka spuščajo iz rok pravico izbrati in voditi lastno prehransko in kmetijsko politiko in se uklanjajo trgovinskim sporazumom.

“Mislim, da je potrebna predvsem drugačna, višja zavest ljudi, ki se prej ali slej morajo zavedeti, da imamo vsi pravico do hrane. Treba se je vprašati o tem, ali bomo privolili v to, da se nam jemlje znanje. Jemljejo nam ga psihotehnologije, ki delujejo na bazi marketinga, trženja v imenu profita. Marketing nam ponuja narejene obroke, hitro hrano, pakete z odmerjenimi količinami sestavin, ki jih samo sestaviš … Hodimo na univerze in pridobivamo ozka specializirana znanja, namesto da bi se učili o hrani. Ali denimo znanje o kuhanju. Kuhanje je izjemno pomembno, iz več razlogov. Naj omenim tega, o katerem pišem tudi v knjigi. Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij. Kuhanje pa je ena čudovita veščina, kjer se osredotočamo na zelo ustvarjalni akt, osredotočimo našo pozornost. Skozi neko delo, ki je pravzaprav izjemno poetično, ustvarjalno. In če kuhamo za družino, za več ljudi, ima to močno socialno noto. Če kuhamo ozaveščeno, nas zanima, od kod prihajajo sestavine, nas zanimajo okusi … Zanimivo je, da ima eksperimentiranje z okusi povratni učinek na kognicijo, zaznavanje. Različni okusi nam odpirajo svet. Nove raziskave na področju fiziologije nakazujejo povsem direkten link med prebavili in možgani. Lahko postavimo tezo, da slaba prehrana skupaj s tehnologijami, ki uničujejo pozornost, uničuje znanje.”

Hrana je neposredno vezana na moč?

“Hrana je temeljni vzvod, skozi katerega kapitalizem svojo moč projicira na svet. Hkrati se ne da spregledati, da je hrana dizajnirana kot droga. Hrana je izjemno inženirana, oblikovana. Poglejte krompirjev čips. Na desetine milijonov dolarjev je vloženih v to, kako napraviti čips ravno prav hrustajoč, ker nam to povzroča užitek. Vemo, da prehranska industrija strateško uporablja veliko soli, sladkorja in maščob zato, da nas zasvojijo. Če analizirate oglaševanje, vidite, da oglasi v veliki meri komunicirajo hrano na način, ki je podoben vzorcem iz kulture ilegalnih drog.”

Lahko pojasnite s primerom?

“Poglejte denimo kekse Oreo. Gre za najbolj prodajane kekse vseh časov. Raziskava iz leta 2013 je razkrila, da sladkor, ki ga vsebujejo, aktivira možgane na podoben način kot kokain. Spomnite se oglasa: vzeti moraš keks Oreo, ga razpoloviti, polizati sladkor – ja, da takoj dobiš drogo direktno v kri. Hkrati pa je to oglas, v katerem otrok laže staršu, ga fintira, na skrivaj sune keks … To so vzorci, ki jih poznamo iz kultur ilegalnih drog. Industrija hrane jih ovekoveča in tega sploh ne skriva več.

V ZDA, kjer so ljudje najbolj zadrogirani, imaš tri stvari: masovna populacija je na farmacevtskih proizvodih, na tabletah, skratka. Druga stvar je slaba hrana, ki deluje kot droga in ljudem onemogoča gojenje pozornosti, onemogoča jim kognitivne izkušnje, ki so lahko pronicljive, in povrhu so tu še novodobne tehnologije, ki uničujejo pozornost. In ko sestaviš to troje skupaj, vidiš, kako deluje današnja dominacija.

Ko govorimo o hrani, jo je treba najprej razumeti v kontekstu kapitalizma, kontekstu dizajna hrane, v kontekstu medijev in komuniciranja … Ker to so ti vzvodi moči, ki jih je treba pošteno premisliti. Ne gre samo za ‘dajmo jest lokalno, organsko …’. To je že dobro, ampak to je samo površina. Treba se je vprašati, kje so izvori moči in manipulacij.”

Ampak ne samo kapital, tudi upor je postal transnacionalen.

“Zavest se dviguje. Da vrnemo udarec, je ključno izobraževanje. Ne na ravni univerze, ker takrat je že prepozno, izobraževanje se mora začeti v vrtcu, v osnovni šoli … Gojiti je treba zavest o pomenu kuhanja. Moja sedemletna hčerka Mina se je v vrtcu v Melbournu učila kuhati, na vrtu pa so gojili zelenjavo, ob tem so se skozi hrano učili o zdravju, kulturi, družbi, ekologiji, pravičnosti. Vse to je bil del igre kot ključnega pedagoškega pristopa vrtca. V sklopu daljšega obiska družine trenutno obiskuje osnovno šolo v Mariboru in prav včeraj mi je rekla, da hoče čim prej nazaj v Melbourne, ker v tej šoli mečejo hrano stran. Moti jo tudi, da uporabljajo plastične lončke, ki jih po uporabi zavržejo, kar je že povedala ravnateljici. (Smeh.) Zame je ključni medij, ki ima potencial upora in ki ima potencial spremembe – užitek. Užitek, ki ga npr. občutimo, doživimo ob kuhanju, ob okušanju, ob tem, da jemo skupaj s prijatelji. Hrana ima moč družiti ljudi. Ko jemo skupaj, lahko gojimo dialog in v družbi, ki je tako antidialoška, je to silno pomembno.”

Conflict Kitchen (Konfliktna kuhinja) denimo se mi zdi odličen način, kako povezati hrano, umetniški projekt in aktivistični koncept. Omenjate jo v svoji knjigi.

“V umetniškem projektu, ki je nastal v ameriškem Pittsburghu, so na inteligenten način naredili semiotični rez. Hrana je seveda odlična povezava med kulturami, ker se dobrim jedem težko upreš, ne glede na to, od kod prihajajo. V Conflict Kitchen so stregli tradicionalne jedi iz držav, s katerimi so ZDA v konfliktu. Iz Irana, Afganistana, Iraka, Severne Koreje, Venezuele … Na embalaži, v katero so zavijali jedi, so bila razmišljanja, dejstva o kulturi, in pogovori z ljudmi iz držav, iz katere je jed prihajala. Hrana je tako postala medij, center užitka in posrednik v debatah in razmislekih. Srž tega projekta je znanje. Conflict Kitchen temelji na predpostavki, da bolj ko imajo ljudje uvid v druge kulture, bolj se lahko obnašajo demokratično. Veliko vlogo pa ima tudi tukaj prav užitek.”

Kako javne prostore, kot so denimo ulice in trgi, očistiti paradiranja oglasnih sporočil?

“Še posebno v Sloveniji je javni prostor nabit z oglasnimi sporočili, količina oglasnih panojev, jumbo plakatov, svetlobnih vitrin itd. je tukaj enormna, ne da se primerjati z Avstralijo. Treba se je aktivno odzivati proti takšni kolonizaciji javnega prostora. Vem, da nekateri moji bivši študenti z akademije to intenzivno počnejo. Mladi ljudje vedo, da je nekaj hudo narobe, če si v javnem prostoru nenehno bombardiran z oglasnimi sporočili, ampak treba jim je dati znanje in vzvode, tehnike in teorije, da bi lahko spreminjali stvari. Poslanstvo univerze bi moralo biti bolj angažirano oz. angažirano drugače. Hermetična izoliranost raziskovalnega in pedagoškega dela znotraj specializiranih disciplin univerze je ravno tako škodljiva avtonomiji znanja, kot je slepa servilnost univerze trgu. Vprašanje pa je, koliko so posamezne discipline zmožne izstopiti iz režimov samokaznovanja in se odpreti ekstradisciplinarnosti.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/dr-oliver-vodeb-oblikujejo-slepi-izobrazeni-v-zmoti-6329092