Tagged: Farmacija

Milijardni posli in kako so spremenili naš svet

Billion Dollar Deals and How They Changed Your World (Jacques Peretti, BBC, 2017)

Nova tridelna dokumentarna oddaja Jacquesa Perettija posneta za BBC, raziskuje komercialne imperative, ki stojijo za in oblikujejo dogajanje na tako vitalnih in pomembnih področjih naših življenj kot so zdravje, denar in delo.

Zdravje

V prvem delu se oddaja posveča zdravju in vse bolj obsežni medikalizaciji simptomov, ki so še nedolgo nazaj veljali za povsem normalna človeška stanja.

Kaj če narobe razumemo svet? Kaj če niso politiki in svetovni dogodki tisti, ki oblikujejo naša življenja, ampak posli? Zdravniki danes predpisujejo tablete kot bi bili bomboni. Največjo porast doživljajo antidepresivi. Kako smo postali družba tabletomanov? Šlo je za poslovni načrt, strategijo, ki je življenje spremenila v bolezen in vsakega od nas v pacienta.

V poznih sedemdesetih je Henry Gadsden, direktor velikega farmacevtskega podjetja, za poslovno revijo povedal, da je industrija v težavah. S tem ko zdravi le bolezni, omejuje svojo bazo potencialnih strank. Toda z novo definicijo bolezni, obravnavo tudi tistih, ki so zdravi in sprejemanjem zdravil na recept kot nekaj tako vsakdanjega kot žvečenje žvečilke, bi lahko zdravili sodobno življenje samo.

To so bile sanje, vizija, ki je kmalu vodila marketinško mašinerijo ene najbolj dobičkonosnih industrij na planetu. Štiri leta kasneje, so bili psihiatri zbrani na konferenci Ameriškega psihiatričnega združenja (American Psychiatric Association). Gadsden je na konferenci predstavil nov priročnik, ki je napovedal veliko spremembo v načini kako definiramo in diagnosticiramo mentalne bolezni. Knjiga je bila tretja izdaja Diagnostičnega in statističnega priročnika (DSM), ki ga izdaja ameriško psihiatrično združenje. Namen priročnika je klasificirati vse mentalne bolezni, vključno z novo identificiranimi motnjami. Mož, ki je bil izbran, da ga napiše, je bil takrat 41 letni psihiater Robert Spitzer. Njegov priročnik DSM-III je spremenil naše razumevanje mentalnih bolezni in predstavil 265 diagnostičnih kategorij, ki so spremenili teorijo in prakso mentalnega zdravja.

Toda danes tudi zdravniki sami dvomijo v naraščanje priljubljenosti diagnoz kot je recimo motnja pozornosti (ADHD). V ZDA se trenutno že vsak sedmi otrok zdravi za to motnjo z zdravili, katerih dolgoročnih učinkov še ne moremo poznati. Eden od zdravnikov ocenjuje, da je le za vsakega desetega otroka, ki ga pripeljejo k njemu na zdravljenje, pa še v tem primeru gre za selekcionirano skupino staršev, ki iščejo alternativo tabletam, ta diagnoza dejansko primerna. Tako pa imajo vsi diagnozo, ki jim bo tako ali drugače sledila do konca življenja.

Tudi povsem zdravi ljudje se v želji po izboljšanju svojih sposobnosti zatekajo k tabletam. Sodobni podjetniki, nadobudni študenti in drugi v pehanju za uspehom, danes iščejo kognitivne spodbujevalce, da bi tako (p)ostali konkurenčnejši, premagali občasno lenobo in potrebo o počitku. »Ljudje si ne želijo več zaostajati,« pravi eden od uporabnikov tako imenovanih pametnih tablet oz nootropikov.

V oddaji se dotaknejo tudi cenovnega izsiljevanja farmacevtskih družb in uporabe dragocenih zdravstvenih podatkov, ki posegajo v našo privatnost in dobrobit, v komercialne namene.

Ali vsi, ki danes prejemajo antidepresive te zares potrebujejo ali je bila letvica za njihovo diagnozo iz tega ali onega razloga postavljena prenizko? In, kot izpostavi Peretti, ali zdravila celo omogočajo revščino? Če ljudi zdraviš tako, da se ti lahko soočajo z nevzdržnimi okoliščinami, ali s tem res rešujemo življenja ali zgolj učinkovito zatiramo potrebo po spremembi?

Od sindroma ADHD (hiperaktivnosti) pri otrocih do načina, kako zdravniki diagnosticirajo depresijo pri odraslih, oddaja raziskuje posle, ki so spremenili način, kako govorimo o duševnem zdravju in kako ga zdravimo. Kakšna je resnična zapuščina teh poslov? Jacques Peretti raziskuje posle med zdravstvenimi delavci in farmacevtskimi podjetji in se sprašuje, ali so se Gadsdenove sanje o zdravljenju sodobnega življenja uresničile.

Denar

V letu 2015 se je prvič v zgodovini zgodilo, da so kreditne kartice in virtualne transakcije presegle obseg gotovinskih plačil. Toda zakaj obračamo hrbet denarju in s čim ga nadomeščamo?

V drugi epizodi serije Peretti raziskuje posle, ki so oblikovali načine kako danes razumemo denar. Od izuma Paypala v devetdesetih letih do ekonomije aplikacij na pametnih telefonih, ki je sledila deset let kasneje, ta epizoda pripoveduje zgodbo o tem, kako so tehnološki velikani povzročili revolucijo digitalnega plačevanja in oblikovali načrt, da se nekega dne za vedno znebijo fizičnega denarja. Toda ali je ta novi svet digitalne, hitre porabe res v našem interesu?

Delo

Kako smo prišli od žigosanja kartic ob prihodu na delo, do preverjanja svoje službene elektronske pošte sredi noči in opravljanja štirih služb hkrati? Kako je delo od tega, kar počnemo, postalo naša osebna identiteta?

Od ustvarjanja skupnih vrednot na delovnem mestu v osemdesetih letih, do dogovora, ki je privedel do napihovanja direktorskih plač in odsotnosti vsake varnosti na delovnem mestu, Peretti razkriva, kako so ključne odločitve v zadnjih desetletjih revolucionizirale delovna mesta in našo percepcijo samega dela. Prav tako preveri avtomatizacijo na delovnem mestu. Toda ali bo doba robotov olajšala naše delovno življenje ali nas naredila za odvečne?

V sredini sedemdesetih se je v ZDA kot odziv na vse večjo konkurenco predvsem Japonske, na osnovi dveh knjižnih uspešnic, pričela uveljavljati japonska kultura dela, a z ameriškimi vrednotami. Ta kultura dela ne pojmuje le kot delo, ampak kot nekaj več. Podjetje te ne samo zaposluje, ampak ti daje tudi vrednote.

V devetdesetih se je tej vse bolj prevladujoči kulturi dela pridružila tudi gonja po učinkovitosti in bolj učinkoviti selekciji kadrov. Delavce so razdelili v tri skupine, glede na njihovo kakovost oziroma učinkovitost, pri čemer se je predvsem po najkvalitetnejših kadrih pričelo veliko povpraševanje, kar jim je izjemno dvignilo ceno in povzročilo napihovanje tako imenovanega »balona bonusov«.

V novem tisočletju se je prekariziranju delavstva pridružila še grožnja avtomatizacije. A kot so pokazali nedavni primeri, avtomatizirana prihodnost morda ne bo takšna kot si jo predstavljamo, v kateri roboti opravljajo delo namesto nas, ampak bodo ti skupaj z računalniški algoritmi uporabljeni le za to, da nas bodo nadzorovali, ocenjevali in ohranjali v vse težjem ritmu, vse bolj težaškega dela za vse manj plačila.

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/programmes/b096sjk2
https://www.express.co.uk/showbiz/tv-radio/865501/billion-dollar-deals-and-how-they-changed-your-world-review
https://www.theguardian.com/tv-and-radio/2017/sep/28/billion-dollar-deals-the-pact-jacques-peretti-brilliant
https://www.mladina.si/118060/bolezenski-razcvet/

Advertisements

“Pričakovanja v zvezi s prehranskimi dopolnili so prevelika”

Prehranska dopolnila so lahko tveganje za zdravje

Temeljna razlika med zdravili je v namenu. Zdravilo je za zdravljenje, prehransko dopolnilo je za dopolnjevanje,” je glede prevelikih pričakovanj pri prehranskih dopolnilih opozoril farmacevt Matjaž Tuš.

Pričakovanja ljudi v zvezi s prehranskimi dopolnili in njihovim vplivom na naše zdravje ali celo potek bolezni so pogosto prevelika in neutemeljena,” je poudaril predsednik slovenskega farmacevtskega društva Matjaž Tuš. Slovensko farmacevtsko društvo je namreč v sodelovanju z Lekarniško zbornico v različnih krajih po Sloveniji izvedlo anketo glede razlikovanja med zdravili in prehranskimi dopolnili. Rezultati ankete pa so, kot so navedli, potrdili izkušnje njihovih kolegov v lekarnah.

Rezultati tudi kažejo, da se največ ljudi odloči za prehransko dopolnilo po nasvetu sorodnika, soseda, sodelavca in znanca ali pa zaradi reklam ali drugih informacij v medijih in na spletu,” je povedal Tuš in dodal, da je zaradi tveganj za zdravje posameznika, ki so lahko tudi posledica uporabe prehranskih dopolnil, koristno, da se pred odločitvijo njihovo uporabe ljudje posvetujejo s strokovnjakom.

Nadzora skorajda ni

Ponudba prehranskih dodatkov se na slovenskem trgu zdi velikanska. Njihovo oglaševanje pa se, zaradi čudežev, ki naj bi jih povzročalo samo njihovo uživanje, že na prvi pogled zdi zavajajoče. Vendar nadzor nad prehranskimi dodatki in njihovo resnično vrednostjo skorajda ne obstaja.

Kot pojasnjuje Tuš, od leta 2013 nimamo več vpeljanega sistema notifikacije prehranskih dopolnil. Pred tem letom je namreč moralo biti vsako prehransko dopolnilo zapisano pri ministrstvu za zdravje. To je pomenilo, da je trgovec, ki je tržil prehransko dopolnilo, o tem moral obvestiti zdravstveno ministrstvo, ki je skrbelo za seznam, izdelki pa se sicer niso preverjali. Vendar ker zakonodaja EU-ja ne predvideva takšnih seznamov, je bil notifikacijski sistem odpravljen.

V tem trenutku vam nihče ne more povedati, koliko prehranskih dopolnil je na trgu. Po naših izkušnjah se pojavlja cel kup izdelkov, ki jim pripisujejo neke lastnosti in vpliv na zdravje, vendar ga dejansko nimajo. To je velik problem tako pri nas kot po Evropi in po vsem svetu,” pravi predsednik farmacevtskega društva in dodaja, da zakonodajo na tem področju imamo, saj so opredeljene zdravstvene trditve, ki se smejo uporabljati na živilih, kamor spadajo prehranska dopolnila. Težava pa je, kot pravi, da številni proizvajalci tega ne upoštevajo.

Na trgu se tako lahko pojavijo izdelki, ki se jim pripisujejo tako rekoč čudežne lastnosti. Ker nimamo sistematičnega preverjanja kakovosti, preden pride izdelek na trg, lahko vsebuje snovi, ki so zdravju škodljive. Zakonodaja pravi, da prehransko dopolnilo vsebuje snovi, katerih uporaba je dokazano varna. Če ni nadzora, vstopne bariere pred trgom, lahko različni deležniki to razumejo različno, posledica pa je poplava izdelkov, ki jih ne trgu ne bi smelo biti,” je še pojasnil. Vzrok je deloma tudi v tem, da se prehranska dopolnila preverjajo kot živila. Zato je nadzor glede na število izdelkov in število pristojnih inšpektorjev precej težaven.

Bdenje nad živili

Tuš pravi, da se zadnja leta uveljavlja sistem nutrivigilance, čuječnost, bdenje nad živili: “V prihodnjih letih bo konkretnih informacij več. Gremo po analogiji zdravil, po farmakovigilanci, sistemu nadzora spremljanja zdravil, ko je že na trgu. Ko zdravilo vstopi v milijonsko populacijo, se lahko pojavilo težave, ki jih v kliničnem preizkušanju na nekaj tisoč ljudeh ni bilo.”

Previdno pri nakupu zdravilnih rastlin

Predsednica Sekcije farmacevtov javnih lekarn pri farmacevtskem društvu Miroslava Abazović pa je pojasnila, da se povečuje tudi uporaba zdravilnih rastlin in izdelkov iz njih. “Ko se odločate za nakup izdelka iz zdravilnih rastlin, naj bodo vaša prva izbira tisti izdelki iz zdravilnih rastlin, ki so registrirani kot zdravilo,” je dejala. Druga izbira pa so, kot je povedala, izdelki znanih proizvajalcev, ki upoštevajo predpise dobre proizvodne prakse.

Gregor Cerar

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/pricakovanja-v-zvezi-s-prehranskimi-dopolnili-so-prevelika/466393

Psihoze resničnosti

Dr. Robert Torre, hrvaški psihiater, avtor knjige Prava resnica o psihiatriji

Pravite, da psihiatri postajate psihofarmacevti. Lahko pojasnite?

“Gre za fazo, ki traja že tri desetletja, in mislim, da gre h koncu. Pred njo so obstajale druge paradigme; da so psihološke težave predvsem posledica družbenih dogodkov, da so intrapsihične narave, da gre za preplet. Nato je bilo v okviru modernih nevroloških znanosti odločeno, ne pa dokazano, da so psihološke težave posledica neravnovesij v možganih, in zato so glavni odgovor psihofarmacevtiki. Drugi načini zdravljenja, od socialne terapije do psihoterapije, so obveljali za zastarele. Zaradi slepega sledenja novim idejam smo danes, kot bi ostali brez tal pod nogami. Stara znanja smo zavrgli, nove predpostavke pa so se pokazale za neučinkovite in napačne.”

Ste prepričani, da se doba končuje?

“Po več kot dvajsetih letih zagretosti je težko priznati poraz. Smo v srcu zgodovinske in globalne epidemije predpisovanja psihofarmacevtikov. Tudi zaradi visokega prediagnosticiranja in psihiatrizacije resničnosti. Pred stoletjem so se psihiatri ukvarjali z majhno skupino zelo bolnih oseb, danes pa je v naši oskrbi veliko število ljudi z zelo majhnimi težavami. Problem je, da tisti, ki so resno bolni, ne dobijo primerne oskrbe, mnogi pa so naši pacienti, četudi to ne bi bilo nujno potrebno. Če se ne moremo posvetiti posamezniku, posežemo po površnih metodah – ponuja se nam psihofarmacevtike, za katerimi stoji psihofarmacevtska industrija. A ta ne bi smela voditi stroke in njenega razvoja. To je naš poraz. Če ne bomo ponujali psihosocialne rehabilitacije, moramo to jasno povedati in pustiti, da v zdravljenje močneje vstopijo druge stroke, ali klinični psihologi ali specializirani socialni delavci.”

V sodobni družbi, se zdi, je veliko stresa. Kaj pomeni, če vse rešujemo s psihofarmacevtiki?

“Da sledimo isti logiki kot dilerji ilegalnih drog. Življenjske probleme in težavne situacije spreminjamo v psihiatrične probleme, da jih nato zdravimo s psihofarmacevtiki. Družbeni problem se razlomi, individualizira in psihiatrizira. Na ta način prevzame psihiatrija svojo staro vlogo socialnega, družbenega nadzornika. A psihiatrija je vedno toksična, vselej prinaša stigmo. Zato je probleme, ki jih je mogoče reševati izven psihiatrije, najbolje rešiti tam. Prepričanje, da so izvor vseh težav neravnovesja v naših možganih, pomeni, da svojih življenj ne razumemo kot območij, ki nam pripadajo in nad katerim imamo nadzor. S tem preprečujemo, da bi nam lahko pomagali drugi s pogovorom, kot se je to dogajalo stoletja. Kar se tiče stresa, pa nam ni treba slepo verjeti, da je sedaj huje kot prej. Težko trdimo, da so bili ljudje med drugo svetovno vojno ali v srednjem veku pod manjšim stresom kot mi. Življenje je bilo težje, bolj negotovo in krajše.”

Obstaja fascinacija mnogih, da “delajo na sebi”, kar je pogosto neučinkovito.

“Seveda, reševanje problemov niti ni cilj. Popularna psihologija in psihoterapija povzročita, da se ljudje vse več analizirajo, ker nočejo pristati na dejstva. Življenje je pogostokrat za mnoge nesrečno, številni problemi so nerešljivi. A ljudje mislijo, da morajo ves čas čutiti ugodje. Nelagodja so del življenj.”

In s tem se ne znamo soočiti?

“Tudi. Gre za globoke procese. Petina planeta je medijsko pokrita in ideologizirana – vsem ljudem se pere možgane z istim šamponom. Isti marketing se ponuja vsem, četudi živimo različne realnosti v različnih okoljih. A v vseh se umetno ustvarja iste želje in potrebe, ki jih dejansko ljudje ne moremo vseh izpolniti. Razkorak med realnostjo in medijskimi podobami je vse večji in ljudi polni z vse večjimi frustracijami. Hitre spremembe ne dojemamo prek poglobljenega razumevanja: vse manj razumemo svet, ki je vse bolj medijsko izkoriščan in predstavljen v logiki potrošništva. Vse ideje in ideologije so zamenjala reklamna sporočila in gesla. To je zdaj naš svetovni nazor, naša metafizika z lastno logiko. Njej koristi, da ustvarja probleme za nas. Industrija sreče je vse močnejša. Ljudje nikoli niso verjeli v tako banalne stvari in rešitve kot danes. Celo mistična verovanja so bila bolj logično utemeljena kot reklamna sporočila, ki vodijo naša življenja.”

Opozarjate na vračanje k velikim institucijam zaprtega tipa, namesto da bi se probleme ljudi reševalo znotraj družbe. Je to odraz smeri, v katero gremo kot družba?

“Velike institucije, psihiatrične ustanove, zapori so od nekdaj del naših družb in del problema. Zapiranje ljudi v te velike konglomerate obstaja v zdravstvu le v psihiatriji. Gre za zastarel pristop, ki je v sramoto naši stroki, saj že dolgo vemo, da lahko delamo bolje in kvalitetneje. Prave rešitve so tiste, ki najmanj poslabšajo kvaliteto in dostojanstvo ljudi.”

Kristina Božič

Vir: http://www.vecer.com/psihoze-resnicnosti-6285016

 

Napotilo:

http://www.psihoterapija-ordinacija.si/uploads/file/ZANIMIVOSTI/ZPsihiatrizacija.pdf

Zdravnik, ki se je odpovedal zdravilom

V uvodu v klasično žanrsko delo s področja komedije, leta 1889 izdano knjigo »Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo«, angleškega pisatelja in humorista Jerome Klapka Jerome, glavni junak skupaj s svojima prijateljema Georgom in Harrisom ugotavlja, da je živa zakladnica bolezni, ki jih je stvarstvo naklonilo življenju – edina bolezen, za katero z nekaj zavisti ugotavlja da je gotovo nima, je snažilkino koleno. Ko se tako odpravi k zdravniku, mu ta na recept napiše naslednjo priporočilo: »na vsakih šest ur zrezek s pivom, vsako jutro dolg sprehod in vsak večer ob enajstih v posteljo.«

Angleški zdravnik in raziskovalec dr. Chris van Tulleken ima dobro stoletje kasneje podobno idejo. V dvodelni BBCjevi dokumentarni seriji »The Doctor Who Gave Up Drugs« se odloči, da bo nekaj teh starih medicinskih modrosti poskušal ponovno vrniti v sodobno medicinsko prakso in na ta način izboljšati delovanje pre-obremenjenega in pod-financiranega javnega zdravstvenega sistema, kot tudi življenja pacientov, ki se vse preveč zanašajo na »magične tabletke«. Pod vplivom neliberalnih ekonomskih reform in posledičnega umikanja države iz javnih sistemov, so zdravstveni sistemi povsod na razvitem zahodu pod silovitim udarom privatizacije na eni strani in farmacevtskih monopolov na drugi. Posledice tega zelo dobro poznamo in čutimo tudi v Sloveniji – dolge vrste, pomanjkanje zdravnikov, ki si za pacienta tako ne morejo vzeti več kot nekaj minut in bolniki, ki so tudi zdravstveno oskrbo prisiljeni vse bolj dojemati kot potrošno blago, ki se jo kupuje in prodaja, kar seveda koristi predvsem medicinski industriji na čelu s farmacijo, ki je, verjetno ne po naključju, tudi ena glavnih in najuspešnejših slovenskih gospodarskih panog. Ne čudi torej statistika, da je bilo v letu 2015 samo za ambulantno predpisana zdravila v Sloveniji izdanih preko 17,5 milijonov receptov v vrednosti 446 milijonov EUR. Vsak prebivalec Slovenije je v povprečju prejel 8,5 recepta s predpisanimi zdravili v skupni vrednosti 216 evrov. V letih 2004 do 2015 je število izdanih receptov poraslo za 21,5%

Tudi dr. Chris van Tulleken svoj poskus začne tako, da preveri kaj strma rast predpisanih receptov pomeni za bolnike. Nazorno pokaže koliko tablet lahko povprečna zdrava oseba zaužije v življenju. Šokiran je ko izračuna, da lahko nekdo tak v življenju zaužije tudi do 100.000 tablet. Veliko zdravil je koristnih in rešujejo življenja, vendar pa prav vsa tudi škodujejo. Povzročajo resne neželene učinke in vsako leto na tisoče smrtnih žrtev. Smotrno bi torej bilo, da bi zdravila predpisovali samo v primerih ko drugače res več ne gre. Toda ali je temu res tako?

Van Tulleken je prepričan, da je veliko običajnih bolezni najbolje zdraviti brez zdravil, tako svojim pacientom ne ponuja tablet, ampak jim priporoča drugačen pristop. Odločen, da poišče odgovore na omenjeno zdravstveno krizo, prevzame del splošne ambulante v vzhodnem Londonu.

Njegova prva pacientka je Wendy, ki zaradi kronične bolečine v rami jemlje tablete proti bolečinam že zadnjih 20 let. V zadnjih desetih letih je v Veliki Britaniji prišlo do skoraj 50% povečanja receptov za ta zdravila. Kot kažejo medicinske raziskave, so protibolečinska zdravila učinkovita le na začetku jemanja pa še to zgolj v polovici primerov, dolgoročno jemanje pa od pacienta zahteva, da za kakršenkoli učinek zvišuje količine zaužitega zdravila. Chris je odločen Wendy dokazati, da ta zdravila nanjo ne delujejo. Zastavi eksperiment – priskrbi ji za dva tedna zdravil z zanko – nekatere od teh bodo placebo zdravila. Ob jemanju tablet si Wendy zapisuje ravni bolečine. Ob razkritju prave vsebine tablet se tako nazorno pokaže, da tablete nanjo zares ne delujejo.

Tako kot še pet milijonov ljudi v Veliki Britaniji, tudi Sarah jemlje antidepresive. Med letoma 2005 in 2012 se je število mladih, ki jim predpišejo ta zdravila poskočilo za več kot 50%. Tudi v Sloveniji imamo podobno sliko. V povprečju je bilo v zadnjih sedmih letih izdanih receptov za anksiolitike in antidepresive kar za četrtino slovenske populacije. Sarah je na teh tabletah od svojega 16 leta. Zdaj, mama pri 24, se želi na vsak način odrešiti »kemične megle« v kateri živi. Da bi jo rešil tablet, dr. Chris poskusi Sarah pomagati brez zdravil na način, ki bi ga psihiatri verjetno opisali kot »barbarskega«, s kopanjem v ledeno mrzlem jezeru. Raziskave namreč kažejo, da hladna voda na organizem deluje podobno šokantno kot stres, ki ga občutimo ob depresiji. S potapljanjem v hladno vodo se organizem naravno nauči uravnavati kemične snovi v telesu.

Chris se v svoji ambulanti spopade tudi z reševanjem ene najbolj strašljivih posledic naše »tabletkarske« kulture – odpornostjo na antibiotike. Odkrije, da imajo zdravniki splošne ambulante v kateri deluje, eno najvišjih stopenj predpisovanja antibiotičnih receptov na tem območju. S tem podatkom sooči zdravnike na sestanku, na katerem ga izzovejo, da naj dokaže, da je to mogoče delati drugače. Kar 97% bolnikov, ki zaprosi za antibiotike, jih namreč tudi dobi in tudi dr. Chris kljub svojemu odporu podleže njihovemu prepričevanju. Nazadnje Chris vendarle najde rešitev. Antibiotiki preprečujejo bakterijske okužbe, ki so nevarne, vendar je med bakterijskimi in virusnimi, ki so pogostejše, težko razlikovati. Zato v ambulanto uvede test za razlikovanje med virusnimi in bakterijskimi okužbami, ki pa ga kljub temu, da rešuje enega težjih medicinskih problemov – vse več bakterij je namreč zaradi preveč razširjenje rabe antibiotikov že odpornih – zaradi ekonomskih razlogov (cene naprave) in časa, ki ga zdravniki lahko namenijo posameznemu pacientu, zdravniki ambulante zavrnejo.

Dr. Chris van Tulleken želi slednjič svoje zanje, ki ga je pridobil tekom tega zanimivega eksperimenta, uporabiti in ponuditi za zdravljenje brez zdravil vsem 14000 bolnikom te ambulante, kar pa se izkaže za veliko težjo nalogo kot si je predstavljal. Bolniki namreč pod vplivom hitrega in hektičnega potrošniškega življenjskega stila želijo predvsem nekaj, kar bo delovalo hitro in jih čim prej vrnilo v ustaljeni tok življenja ali pa bo morebitne zdravstvene težave zakrilo do te mere, da ne bodo izstopali. Ker so (pre)zaposleni, se tako raje odločajo za tablete, kot da bi se motivirali (zaradi odsotnosti socialnih mrež pa jim manjka tudi zunanje spodbude), da bi spremenili življenjski slog. Mentaliteta, ki je kot naročena za rast in širjenje farmacevtske industrije, ki si tudi v ekonomskih projekcijah za naslednja desetletja ob informacijski tehnologiji obeta postati ena osrednjih industrij na planetu. Med delom s Sarah Chris odkrije, da je eno od najpogostejših orodij za diagnozo depresije vprašalnik, ki ga razvijajo podjetja, ki proizvajajo zdravila, s katerimi zdravijo depresijo. Tesen odnos med farmacevtsko industrijo in zdravniki Chris odkrije tudi v svoji ambulanti – farmacevtske družbe so prisotne v izobraževalnem gradivu, s katerim zalagajo ambulanto in so bolnikom ves čas na očeh, na zdravstveni opremi, občasnih obiskih zastopnikov pa vse do majhnih in velikih materialnih spodbud za zdravnike, lahko bi jim rekli kar podkupninah. Chris obišče kosilo, ki ga sponzorira in plača podjetje, ki proizvaja zdravila, za kar meni, da je »sramotna« praksa, ki meji na »podkupnino«. S pogovorom z zdravniki in predstavniki farmacevtske industrije poskuša to prakso ustaviti. Toda rezultati so, ko gre za tako veliko in vplivno industrijo, predvidljivi.

Preden zapusti prakso, pripravi še zadnji poskus. Na tisoče bolnikov v ambulanti jemlje zdravila, ki zmanjšujejo tveganje za srčni infarkt ali možgansko kap. Chris je v medicinski literaturi odkril dokaze za čudežno alternativno zdravilo – hojo! Skupina ni navdušena nad njegovo preprosto idejo, vendar se na koncu strinjajo, da bodo sodelovali. Tekom osmih tednov jih prosi naj se vsak dan, petkrat na teden, sprehodijo za trideset minut. Končni rezultati so impresivni, vendar ali bo to dovolj, da se odpovejo zdravilom in ali bo to končno prepričalo zdravnike, da nadaljuje z njegovim delom tudi ko se bo eksperiment končal?

Napovednik

Prvi del

Drugi del

Več na: http://www.bbc.co.uk/programmes/b07w52tp

Napotila:
http://www.telegraph.co.uk/tv/2016/09/15/the-doctor-who-gave-up-drugs-was-an-eye-opening-insight-into-our/
http://www.bbc.co.uk/programmes/b07w532p
http://www.bbc.co.uk/programmes/b07wwd9d
http://www.nijz.si/sl/poraba-ambulantno-predpisanih-zdravil-v-sloveniji-v-letu-2014
http://www.nijz.si/sl/publikacije/poraba-zdravil-v-sloveniji-v-letu-2015
http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poraba_zdravil_v_letu_2015.pdf
http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/v-10-letih-za-petino-vec-receptov-najvec-predpisanih-je-bilo-lani-v-pomurju/380605
http://www.delo.si/ozadja/slovenci-ndash-medikaliziran-narod.html
http://zofijini.net/bodica_auschwitz/
http://zofijini.net/predavanja_sppIII3/
http://zofijini.net/predavanja_NiD5/
http://zofijini.net/mediji_etika/
http://zofijini.net/cenzurirano_gajski/
http://zofijini.net/cenzurirano_podkupnine/
http://zofijini.net/predavanja_sppiii4/
http://zofijini.net/modrost_psihofarmaki/

Ljudje, ki so nas naredili vitke (2013)

Jacques Peretti raziskuje povezave med debelostjo in hujšanjem ter sooča nekaj izmed ljudi, ki so zaradi naše želje po vitkosti obogateli.

Prvi del

Posel hujšanja zaradi naraščajoče stopnje debelosti cveti. V BBCjevi štiridelni seriji »The Men Who Made Us Thin« (2013) Jacques Peretti raziskuje povezave med debelostjo in hujšanjem ter sooča nekaj izmed ljudi, ki so zaradi naše želje po vitkosti obogateli.

Jacques raziskuje znanstvene razloge, zakaj toliko diet dolgoročno ne deluje in zakaj se – kljub neuspehu – k njim vedno znova vračamo. Govori tudi z nekdanjim direktorjem podjetja »Weight Watchers« in spozna druge vodilne ljudi v industriji, vključno z milijarderjem podjetja »Slimfast«, Dannyjem Abrahamsom ter Pierrejem Dukanom, ki je iznašel »Dukanovo dieto«.

Drugi del

V drugem delu Jacques Peretti prikaže zgodbo industrije fitnesa in raziskuje povezave med razgibavanjem in hujšanjem. Med drugim govori z nekdanjim globalnim direktorjem za zdravje pri podjetju »PepsiCo« in se sprašuje, zakaj prehrambena industrija vlaga toliko denarja v oglaševanje razgibavanja. Peretti razišče tudi nekaj farmacevtskih rešitev, ki so na voljo za hujšanje ter predstavi zgodbo »dirke« v iskanju varne in učinkovite tablete za vitkost.

Tretji del

Jacques Peretti nadaljuje z raziskovanjem industrije hujšanja in odkrije, kako je opredelitev debelosti kot epidemije Svetovne zdravstvene organizacije (WHO), industriji priskrbela na milijone novih strank. Raziskuje tudi napredek bariatrične kirurgije (operacije želodca) in se sprašuje, kako daleč se bodo ti trendi razvijali.

Četrti del

V zadnjem delu serije se Jacques Peretti sprašuje, zakaj svetovna populacija postaja vedno debelejša kljub dejstvu, da za hujšanje vsako leto porabimo milijarde. Odpotuje v ZDA, kjer raziskuje vzporednice med prehrambeno in tobačno industrijo ter spozna aktiviste, ki se borijo za uvedbo davka na hrano z veliko vsebnosti maščobe in sladkorja ter se pri tem soočajo z močnim odporom industrije.

»The Men Who Made Us Thin« je del (trenutno) trilogije serij, ki jih je novinar Jacques Peretti pripravil za BBC. Predhodni dokumentarni seriji iz leta 2012 »The Men Who Made Us Fat« (Ljudje, ki so nas poredili) je letos sledila še serija posvečena potrošništvu, z naslovom »The Men Who Made Us Spend« (Ljudje, ki so nas naučili trošiti).

V prvem od štirih delov serije o obsedenosti s hujšanjem je Peretti raziskoval industrijo, ki stoji za tem procesom – od nadomestkov za hrano do knjig s hitro delujočimi dietami. Splošno sporočilo je, da diete dolgoročno ne delujejo.

Na eni strani imamo industrijo, ki služi ogromne količine denarja s tem, da nas dela debele in nezdrave, na drugi strani pa imamo podobne industrije, ki služijo ogromne količine denarja s tem, da se pretvarjajo, da nam pomagajo pri hujšanju. Vladne politike priročno podpirajo obe strani.

Dan, ko je polovica Američanov postala predebela

V 40. letih 20. stoletja je bil Louis Dublin glavni statistik pri največjem zavarovalniškem podjetju v ZDA, »Metropolitan Life«. Med analiziranjem ogromnih količin podatkov za ugotavljanje zavarovalniških premij svojih strank je sčasoma prišel do šokantnega spoznanja: debelost je neposredno povezana s tveganjem za prezgodnjo smrt. Ko je svoj koncept »idealne« teže za 25-letnike uporabil na preostanku populacije, je ugotovil, da ima približno 50% populacije ZDA prekomerno težo. Zdravstvo in vlada ZDA sta prevzela Dublinovo »štafetno palico« in jo navdušeno vzela za svojo – kljub pomanjkanju dodatnih znanstvenih dokazov.

Rojstvo industrije hujšanja

Serija »Ljudje, ki so nas naredili vitke« je polna tovrstnih pikrih kratkih anekdot, čeprav so lahko za tiste z resnim zanimanjem za prehrano iz znanstvenega stališča, precej utrujajoče. Peretti poveže Dublinovo statistiko s prehrambeno industrijo v letu 2013, obdobju ko »želimo biti vsi vitki«, vendar ima 35% odraslih, starejših od 20 let, prekomerno težo, 11% pa jih je čezmerno debelih. Peretti izpostavlja kolekcijo »New Look« Christiana Diorja, ki za popolno postavo zahteva pas z obsegom 43 centimetrov in s tem odpre vrata izdelkom kot so »Metrecal«, ki ponujajo vabljivo možnost popolne postave, kot jo opredeljujeta modna industrija in oglaševanje. Kot vedno v teh primerih, to ustvarja možnost za velike dobičke s prodajanjem lažnih rešitev za težave, ki jih ustvarjamo sami.

Posel stradanja

Precej jasno je, da je bil eden izmed ciljev Perettija razbiti predstave gledalcev, da diete in industrija hujšanja temeljijo na »znanosti«. Na primer, v prvem delu profesor Jules Hirsch z Univerze Rockefeller razloži, kako postanejo možgani debele osebe »panični«, ko telo izgublja težo: »Ljudem, ki so hujšali, se je zdelo nemogoče obdržati nižjo težo, saj se takrat v človeku vklopi psihologija stradanja. Zaradi tega iščejo načine, kako se čim prej spet vrniti v prejšnje stanje.« To je ena ključnih razlag, zakaj večina diet ne deluje in zakaj je industrija hujšanja tako uspešna: diete so morda uspešne za kratek čas, toda teža se sčasoma vrne – in ljudje se vedno znova vračajo k dietam.

Na tekaški stezi do bogastva

V drugem delu spoznamo vojaškega učitelja fitnesa, ki spodbuja fitnes kolesarje, da 5 ur na teden »intenzivno telovadijo«, če želijo imeti čudovita telesa. »Ali je telovadba učinkovit način hujšanja?« je Peretti vprašal profesorja Terryja Wilkina z medicinske šole v Plymouthu. »Mislim, da ne,« je suhoparno odgovoril profesor Wilkin. »Sposobnost, da uporabljamo telovadbo za »kurjenje« kalorij, je zelo omejena… Nobena žival se ne bi zaradi preživetvenih razlogov po nepotrebnem fizično razdajala.« Ta preprosta skrivnost, zakopana pod morjem reklam, ki spodbujajo nečimrnost, dela čudeže za industrijo fitnesa.

Povzeto po: http://www.anhinternational.org/news/anh-tv-review-men-who-made-us-thin-uk-bbc2 in http://www.bbc.co.uk/programmes/b038913v

Prevedla: Nina Dvoršak