Tagged: Gregor Cerar

EU: Dovolj je elektronskih naprav za enkratno uporabo! Biti morajo trajne in popravljive.

Tako EU kot kupci želijo, da bi proizvajalci izdelovali trajnejše elektronske naprave

Evropski parlament kot tudi Evropska komisija sta v času pandemije najavila, da bo EU od proizvajalcev elektronskih naprav zahteval zagotovilo o daljšem času delovanja in možnosti lažjega popravila. V letu 2021 bomo videli, ali bo to zaživelo v praksi.

Pandemija covida-19 je močno posegla v vsakdanjik večine evropskih prebivalcev. Zaradi izolacije in prekinitve medsebojnih druženj kot tudi zaradi morebitnega šolanja od doma ali dela od doma je velika večina odvisna od svojih elektronskih naprav.

Številni pa so se znašli v zagati, če so se njihove elektronske naprave pokvarile oz. so prenehale ustrezno delovati. Večkrat se je zgodilo, da tako nakup kot tudi servis nista bila mogoča zaradi prepovedi prodaje nenujnega blaga in storitev. Rešitev so bili sicer nakupi na daljavo, toda zaradi obremenjenosti trgovcev in dostavnih služb je to pomenilo vsaj nekajdnevno čakanje na pošiljko, če ne celo tedensko.

Življenjski roki predvsem elektronskih naprav so kratki, saj so oblikovane zgolj za enkratno uporabo in kmalu postanejo zrele za odpad, ker nadgradnja programske opreme ni mogoča ali pa je njihovo popravilo mogoče le na pooblaščenih servisih in je velikokrat dražje od nakupa nove naprave.

Pozivi, naj bodo elektronske naprave narejene trajnostno, da bodo lahko delovale več let in jih bo lažje popraviti ob morebitnih okvarah, so naleteli na posluh tudi v Bruslju. Evropski poslanci so konec lanskega novembra sprejeli resolucijo o bolj trajnostnem enotnem trgu, s katero želijo spodbuditi vnovično uporabo in popravila in ukrepati proti krajšanju življenjske dobe proizvodov.

Evropsko komisijo so pozvali, naj kupcem omogoči t. i. pravico do popravil, ki bi morala postati ugodnejša, bolj sistematična in stroškovno privlačnejša, bodisi s podaljšanjem garancije, garancijo za nadomestne dele ali boljšim dostopom do informacij o popravilu in vzdrževanju.

Med cilji resolucije je tudi podpora trgovanju z rabljenim blagom, pozvali pa so tudi k ukrepom proti prekratki življenjski dobi proizvodov in znova tudi k uvedbi sistema enotnih polnilnikov elektronskih naprav, da bi zmanjšali količino elektronskih odpadkov.

Evropski parlament pa se je tudi zavzel za uvedbo sistema označevanja proizvodov glede na njihovo življenjsko dobo (npr. števcev uporabe in jasnih informacij o predvideni življenjski dobi proizvodov).

Pobude in želje evropskih poslancev naj bi podpirale tudi države članice oz. Evropski svet in še posebej Evropska komisija, ki je leta 2019 objavila evropski zeleni dogovor, katerega ključni cilj je podnebno nevtralen EU do leta 2050.

Zeleni načrti Evropske komisije

Evropska komisija je lanskega marca sprejela nov akcijski načrt za krožno gospodarstvo, ki je po njenih navedbah eden glavnih gradnikov evropskega zelenega dogovora. Načrt je zelo velikopotezen, saj naj bi EU z ukrepi zagotovil, da bodo izdelki na trgu EU-ja zasnovani tako, da bodo trajali dlje in jih bo lažje znova uporabiti, popraviti in reciklirati ter da bodo v največji mogoči meri vključevali reciklirane surovine. Prepovedano pa naj bi bilo uničenje neprodanega nepokvarljivega blaga.

Francija prehiteva EU

V EU-ju se že nekaj časa pojavljajo pozivi k ukrepom proti tehnološkim velikanom, še posebej glede proizvajalcev mobilnih naprav, kot so denimo Samsung, Huawei in Apple, da oblikujejo pametne naprave, ki jih je mogoče preprosto razstaviti in popraviti. Medtem ko je EU še v fazi teorije, je Francija z začetkom leta uvedla obvezne oznake, s katerimi imajo vsi pametni telefoni, prenosniki, televizorji, pralni stroji in električne kosilnice, ki se prodajajo v Franciji, oceno popravljivosti.

Francija razvršča izdelke na podlagi: težav pri demontaži, vključno z zahtevanim orodjem in tem, kaj drži stvar skupaj (lepilo, vijaki …); kako preprosto je dobiti nadomestne dele; cene popravil … Omenjena francoska zakonodaja vključuje tudi promocijo rabljenih rezervnih delov, podatke o trajanju posodobitev programske opreme in sklad za popravila, ki prispeva k stroškom popravila.

Slovenska vlada je spomladi državljane obdarila s turističnimi vavčerji, s katerimi je želela pomagati slovenskemu turizmu. Francija pa se je denimo odločila, da bo vsakemu državljanu izplačala 50 evrov za popravilo koles, s čimer naj bi povečala uporabo tovrstnih prevoznih sredstev med pandemijo.

Raziskava Eurobarometra je pokazala, da bi 77 odstotkov državljanov EU-ja svoje naprave raje popravilo kot zamenjalo. 79 odstotkov vprašanih pa meni, da bi morali biti proizvajalci dolžni omogočiti popravilo digitalnih naprav ali zamenjavo njihovih posameznih delov.

Potrošniške organizacije: Naprave morajo delovati dlje

Pravica do popravila ni rešitev. Potrošniške organizacije se zavzemamo, da bi morali imeti izdelki zagotovljeno daljšo dobo delovanja,“ poudarja Boštjan Okorn iz slovenske zveze potrošnikov (ZPS). Elektronski in električni izdelki imajo zdaj tudi v Sloveniji zagotovljeno nekajletno garancijo, ki se lahko ob dodatnem plačilu še podaljša. Toda zaplete se, ko izdelek zaradi okvare konča na popravilu. Zakonsko je sicer določen 45-dnevni rok za popravilo, toda izdelek, ki je slabo izdelan, je lahko večkrat deležen popravila. To pomeni, da ga kupec v času popravila, ki se lahko zaradi slabe kakovosti izdelka podaljša, ne more uporabljati. Če bi bil izdelan za daljši čas uporabe, teh težav ne bi bilo.

Še posebej problematični so mobilni telefoni. Nekateri proizvajalci, denimo Apple, skušajo celo ovirati popravila na nepooblaščenih servisih. Mobilne naprave so oblikovane tako, da uporabnik ne more sam zamenjati okvarjene baterije, na trgu pa je še vedno veliko naprav, ki imajo zastarelo programsko opremo, za katero proizvajalci ne omogočajo več nadgradnje.

Krive so tudi potrošniške navade

Raziskovalni projekt evropske potrošniške organizacije BEUC, imenovan Promt (Preizkušanje zastarelih izdelkov z več deležniki), ki poteka od leta 2019 do 2023, skuša ugotoviti, kako zagotoviti, da bi se izdelki uporabljali dlje, kar ustvarja krožno gospodarstvo, ki koristi tako potrošnikom kot okolju.
Potrošniki si želijo dolgotrajnejših izdelkov in menijo, da se njihove naprave po navadi pokvarijo veliko prej, kot bi se smele. Prav tako nekaterih aparatov preprosto ni mogoče popraviti.

Toda tudi številne naprave se ne uporabljajo tako dolgo, kot bi se jih lahko, ker jih kupci opustijo in jih zamenjanjo za novejše različice, med drugim ugotavljajo v potrošniški organizaciji: “Pomislite na pralni stroj, ki se ne bo zagnal, hladilnik, ki pušča kmalu po nakupu, delujoč telefon, ki konča v predalu, ker so vam ponudili novega, ali pokvarjen aparat za kavo brez rezervnih delov.”

Proizvajalci in kupci morajo uskladiti ta vprašanja, da bi izdelki zdržali dlje. V EU-ju so zavrženi hladilniki, računalniki, tiskalniki in kavni aparati med najhitreje naraščajočimi odpadki, ki se letno povečajo za dva odstotka. Zgodnja zamenjava izdelkov predstavlja obremenitev proračunov kupcev in naravnih virov, kar vodi do čezmerne porabe materialov za izdelavo novih izdelkov, še opozarjajo.

Kaj pa so prioritete potrošniških organizacij?

Prizadevamo si, da bi proizvajalci jamčili določeno obdobje vzdržljivosti izdelkov (denimo 10 let, v predlogu sta minimalno dve leti) in v tem obdobju prevzeli odgovornost za morebitne okvare in napake. Dokaz, da je z izdelkom nekaj narobe, bi moral s kupca preiti na proizvajalca vsaj v prvem letu (zdaj je pol leta),” pravi Okorn.

Prav tako bi morali po mnenju potrošniških organizacij obravnavati programsko opremo in pri tem ločiti tisto, ki je potrebna za delovanje naprave ali izdelka (firmware) od uporabniškega vmesnika. Proizvajalec bi moral določen čas skrbeti za varnostne nadgradnje, kupec pa bi moral imeti možnost izbire, ali želi tudi (funkcionalno) nadgradnjo uporabniškega vmesnika.

Eden od pomembnih segmentov pa je t. i. krožno gospodarstvo. Medtem ko je bilo v prvi fazi zaželeno, da se naprave lahko po uporabi reciklirajo, bi naprave v drugi fazi z zagotovljenim okoli desetletja dolgim delovanjem šle na trg rabljenih naprav, denimo pri avtomobilih.

Pomembno je zagotoviti sistem, ki bi izdelkom povrnil drugi ali celo tretji življenjski cikel – ali samo z učinkovito prodajno mrežo rabljenih izdelkov, popravljanjem okvarjenih, njihovo osvežitvijo (refurbishing) ali ponovno izdelavo oziroma predelavo (remanufacturing); pri tem je treba zagotoviti ustrezno zaščito kupcev takšnih izdelkov, tako z vidika informacij, da ne gre za nov izdelek, kot tudi z vidika zagotavljanja jamstva za brezhibno delovanje,” izpostavlja Okorn.

Koristi od dolgotrajnejših naprav bi imeli tako kupci kot okolje

Zveza nemških potrošniških organizacij (VZBV) je izvedla raziskavo, s katero je ugotavljala učinke daljše uporabe televizorjev, pametnih telefonov, pralnih strojev in prenosnih računalnikov, in ugotovila, da trajni izdelki potrošnikom omogočajo velike finančne prihranke in lahko znatno prispevajo k zmanjšanju škodljivih toplogrednih plinov.

Daljša uporaba naprav bi po njihovih ugotovitvah v Nemčiji letno prihranila skoraj štiri milijone ton ekvivalenta ogljikovega dioksida (CO2e) , kar ustreza izpustom skoraj dveh milijonov avtomobilov.

Okolje ne bi bilo edino, ki bi imelo koristi od dolgotrajnejših izdelkov, temveč tudi kupci. Glede na porabo energije in stroške popravil bi lahko sleherni kupec na svojem pametnem telefonu prihranil do 242 evrov, če bi napravo uporabljal sedem let. Povprečno obdobje uporabe pametnih telefonov trenutno znaša približno dve leti in pol. Sicer pa daljši čas uporabe elektronskih naprav, deset let namesto petih, prihrani skoraj 300 evrov. Trenutna doba televizije je trenutno okoli sedem let, medtem ko je bila v preteklosti 13 let.

Korporacije motijo nepooblaščena popravila

Pravica do popravila je za številne potrebna zaradi odnosa največjih svetovnih korporacij proizvajalcev elektronskih naprav. V letu 2020 je se je zgodil epilog pravde, v kateri je družba Apple tožila norveškega serviserja Henrika Husebyja, so poročali mediji. Norveško vrhovno sodišče je lani razsodilo v korist družbe Apple.

Apple je namreč trdil, da naj bi Huseby uvažal “ponarejene” zaslone iPhona. Huseby je to zanikal in navajal, da je preprosto uporabljal prenovljene zaslone iPhona, ki jih v javnosti nikoli ni oglaševal kot originalne dele.

Okrožno sodišče v Oslu je leta 2018 presodilo, da Huseby ni kršil Appleove blagovne znamke, ker nikoli ni trdil, da uporablja neuporabljene originalne rezervne dele. Nato je drugostopenjsko sodišče leta 2019 presodilo, da so uvoženi zasloni nezakonite kopije. Primer je bil pozneje predložen vrhovnemu sodišču.

To je velika zmaga za podjetja, kot je Apple, ki želijo zapreti mala podjetja, kot je moje, in nadzorovati cene popravil. Lahko trdijo, da bodo stroški zamenjave zaslona enaki kot pri nakupu novega, zato popravilo nima nobene vrednosti. Onemogočajo konkurenco in ustvarjajo monopol,” pravi Huseby.

Prenovljeni zasloni, izdelani na Kitajskem, prihajajo iz podjetij, ki s poškodovanega visokokakovostnega originalnega Applovega LCD-zaslona odstranijo razbito steklo in nanj nanesejo novo steklo. Običajno je preostali del sklopa original ali ponovno uporabljen del, stekleni del pa je proizvedel neki tretji proizvajalec.

Huseby je povedal, da Apple uporablja zakon o intelektualni lastnini kot “orožje“, tako da na vsak sestavni del zaslona postavi več logotipov in QR-kod, ker ve, da kitajski sivi trg ne bo posebej ustrezal serviserjem v drugih državah, ki vneto uveljavljajo intelektualno lastnino. To naj bi ustvarjalo nekakšno “ruleto” za serviserje, ki želijo iz Kitajske uvažati cenovno ugodne prenovljene dele. Apple lahko nato carinske organe v teh državah zaprosi za zaseg prenovljenih delov pošiljk.

Zamenjava zaslona na iPhonih je, kot so navajali, na Norveškem na pooblaščenih servisih ocenjena med 185 in 255 evri, Huseby pa je za popravilo računal 75 evrov.

Huseby je nadaljeval pravdo na vrhovnem sodišču, medtem ko so druga podjetja v enakih razmerah popustila Applu, da bi se izognili sojenju in precejšnjim pravnim stroškom.

Podprli so ga z okoli 10.000 evri donacij, ki so prispele iz Norveške, Evrope in preostalega sveta. Po plačilu honorarjev za pritožbe pa se zdaj spopada s hudimi finančnimi posledicami, ki vključujejo plačilo lastne pravne ekipe in 23.000 evrov odškodnine podjetju Apple.

Gregor Cerar, MMC

Vir: https://www.rtvslo.si/gospodarstvo/eu-dovolj-je-elektronskih-naprav-za-enkratno-uporabo-biti-morajo-trajne-in-popravljive/548502

“Pričakovanja v zvezi s prehranskimi dopolnili so prevelika”

Prehranska dopolnila so lahko tveganje za zdravje

Temeljna razlika med zdravili je v namenu. Zdravilo je za zdravljenje, prehransko dopolnilo je za dopolnjevanje,” je glede prevelikih pričakovanj pri prehranskih dopolnilih opozoril farmacevt Matjaž Tuš.

Pričakovanja ljudi v zvezi s prehranskimi dopolnili in njihovim vplivom na naše zdravje ali celo potek bolezni so pogosto prevelika in neutemeljena,” je poudaril predsednik slovenskega farmacevtskega društva Matjaž Tuš. Slovensko farmacevtsko društvo je namreč v sodelovanju z Lekarniško zbornico v različnih krajih po Sloveniji izvedlo anketo glede razlikovanja med zdravili in prehranskimi dopolnili. Rezultati ankete pa so, kot so navedli, potrdili izkušnje njihovih kolegov v lekarnah.

Rezultati tudi kažejo, da se največ ljudi odloči za prehransko dopolnilo po nasvetu sorodnika, soseda, sodelavca in znanca ali pa zaradi reklam ali drugih informacij v medijih in na spletu,” je povedal Tuš in dodal, da je zaradi tveganj za zdravje posameznika, ki so lahko tudi posledica uporabe prehranskih dopolnil, koristno, da se pred odločitvijo njihovo uporabe ljudje posvetujejo s strokovnjakom.

Nadzora skorajda ni

Ponudba prehranskih dodatkov se na slovenskem trgu zdi velikanska. Njihovo oglaševanje pa se, zaradi čudežev, ki naj bi jih povzročalo samo njihovo uživanje, že na prvi pogled zdi zavajajoče. Vendar nadzor nad prehranskimi dodatki in njihovo resnično vrednostjo skorajda ne obstaja.

Kot pojasnjuje Tuš, od leta 2013 nimamo več vpeljanega sistema notifikacije prehranskih dopolnil. Pred tem letom je namreč moralo biti vsako prehransko dopolnilo zapisano pri ministrstvu za zdravje. To je pomenilo, da je trgovec, ki je tržil prehransko dopolnilo, o tem moral obvestiti zdravstveno ministrstvo, ki je skrbelo za seznam, izdelki pa se sicer niso preverjali. Vendar ker zakonodaja EU-ja ne predvideva takšnih seznamov, je bil notifikacijski sistem odpravljen.

V tem trenutku vam nihče ne more povedati, koliko prehranskih dopolnil je na trgu. Po naših izkušnjah se pojavlja cel kup izdelkov, ki jim pripisujejo neke lastnosti in vpliv na zdravje, vendar ga dejansko nimajo. To je velik problem tako pri nas kot po Evropi in po vsem svetu,” pravi predsednik farmacevtskega društva in dodaja, da zakonodajo na tem področju imamo, saj so opredeljene zdravstvene trditve, ki se smejo uporabljati na živilih, kamor spadajo prehranska dopolnila. Težava pa je, kot pravi, da številni proizvajalci tega ne upoštevajo.

Na trgu se tako lahko pojavijo izdelki, ki se jim pripisujejo tako rekoč čudežne lastnosti. Ker nimamo sistematičnega preverjanja kakovosti, preden pride izdelek na trg, lahko vsebuje snovi, ki so zdravju škodljive. Zakonodaja pravi, da prehransko dopolnilo vsebuje snovi, katerih uporaba je dokazano varna. Če ni nadzora, vstopne bariere pred trgom, lahko različni deležniki to razumejo različno, posledica pa je poplava izdelkov, ki jih ne trgu ne bi smelo biti,” je še pojasnil. Vzrok je deloma tudi v tem, da se prehranska dopolnila preverjajo kot živila. Zato je nadzor glede na število izdelkov in število pristojnih inšpektorjev precej težaven.

Bdenje nad živili

Tuš pravi, da se zadnja leta uveljavlja sistem nutrivigilance, čuječnost, bdenje nad živili: “V prihodnjih letih bo konkretnih informacij več. Gremo po analogiji zdravil, po farmakovigilanci, sistemu nadzora spremljanja zdravil, ko je že na trgu. Ko zdravilo vstopi v milijonsko populacijo, se lahko pojavilo težave, ki jih v kliničnem preizkušanju na nekaj tisoč ljudeh ni bilo.”

Previdno pri nakupu zdravilnih rastlin

Predsednica Sekcije farmacevtov javnih lekarn pri farmacevtskem društvu Miroslava Abazović pa je pojasnila, da se povečuje tudi uporaba zdravilnih rastlin in izdelkov iz njih. “Ko se odločate za nakup izdelka iz zdravilnih rastlin, naj bodo vaša prva izbira tisti izdelki iz zdravilnih rastlin, ki so registrirani kot zdravilo,” je dejala. Druga izbira pa so, kot je povedala, izdelki znanih proizvajalcev, ki upoštevajo predpise dobre proizvodne prakse.

Gregor Cerar

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/pricakovanja-v-zvezi-s-prehranskimi-dopolnili-so-prevelika/466393

“Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku”

Evropska komisija (še) ni naklonjena obveznemu označevanju živil

Potrošnik ima pravico vedeti, in če želi vedeti, od kod je surovina, smo mu to dolžni omogočiti,” je na sejmu AGRA poudaril kmetijski minister Dejan Židan. Toda številne države EU-ja (še) niso naklonjene označevanju izvora živil.

V Gornji Radgoni se končuje mednarodni kmetijsko-živilski sejem AGRA, ob robu katerega je kmetijsko ministrstvo organiziralo mednarodno ministrsko konferenco z naslovom “Potrošnik ima pravico vedeti“, in sicer glede informacij o poreklu, kakovosti in načinu pridelave hrane.

EU je sicer že predpisal obvezno označevanje porekla za številne kmetijske proizvode, uveljavljene so tudi različne sheme kakovosti, kot so proizvodi z geografskimi označbami med najbolj prepoznavnimi. Nekatere države pa so na nacionalni ravni sprejele predpise o dodatnem obveznem označevanju porekla za nekatere kmetijske proizvode.

Vendar kljub temu prihaja do številnih anomalij in zavajanj kupcev pri hrani, saj sem ter tja izbruhnejo afere, kot je bila pred nekaj leti s konjskim mesom, ki so ga dodajali v zmrznjene lazanje z govejim mesom.

Evropski parlamentarci so zato letos maja z “Resolucijo o obvezni navedbi države izvora ali kraja porekla za nekatera živila” pozvali Evropsko komisijo, naj uvede obvezno označevanje države izvora ali kraja porekla za vse vrste konzumnega mleka, mlečnih in mesnih izdelkov ter da prouči razširitev obveznega označevanja države izvora ali kraja porekla na druga živila z eno sestavino ali živila z eno glavno sestavino.

Uvoz poceni jajc

V resoluciji evropski poslanci med drugim obžalujejo, da “komisija še ni sprejela nobenega ukrepa, da bi na seznam živil, na katerih je treba označiti izvor, vključila tudi jajca in jajčne proizvode, čeprav se zlasti poceni jajčni proizvodi iz tekočih ali suhih jajc, ki se uporabljajo predvsem v predelanih proizvodih, na evropski trg uvažajo iz tretjih držav in se očitno izogibajo prepovedi EU-ja o baterijski reji,” ter jo pozvali, naj predloži tržno analizo in po potrebi pripravi ustrezne zakonodajne predloge.

Prav tako so evropske komisarje pozvali, naj podprejo shemo označevanja glede blaginje živali med vzrejo, prevozom in zakolom, in predlagali spretje ukrepov za boj proti goljufijam pri prostovoljnem označevanju izvora živil in uvedbo strožjih kazni.

Resolucijo je v Gornji Radgoni predstavil slovenski evropski poslanec Zelenih Igor Šoltes. Toda kot pravi, se je že v pogajanjih o resoluciji izkazalo, da je Evropska komisija bolj naklonjena prostovoljnemu označevanju, kot da bi to postalo obvezno na tleh EU-ja.

Izgovor so visoki stroški

Komisija se izgovarja na visoke stroške, ki naj bi jih to prineslo živilski industriji, in trdi, da evropski potrošniki zaradi tega niso pripravljeni plačati višjih cen končnih izdelkov. Sprašujem se, zakaj bi moral stroške vedno nositi končni potrošnik? Prav tako sem mnenja, da ko govorimo o prehrani in našem zdravju, argumenti o odvečnih stroških ne zdržijo. Dejstvo je, da je trenutno stanje za potrošnike slabše, saj omogoča manipulacije in zlorabe. Sem mnenja, da je obvezno označevanje za čim večji segment živil nujno, da se preprečijo takšna zavajanja, kot jih poznamo iz afere s konjskim mesom izpred nekaj let. Evropski potrošniki imajo pravico, da vedo, kaj imajo na krožniku,” poudarja Šoltes.

Največji zaviralec je po njegovih besedah živilska industrija, ki na označevanje proizvodov gleda skozi dodatne stroške in se na vse pretege trudi, da do obveznega označevanja ne bi prišlo. “Zato ni presenečenje, da takšnim ukrepom nasprotujejo predvsem tiste države, ki imajo velike izvoznike hrane. Vse bolj so zdaj krmilo začele prevzemati posamezne države, na primer Francija, ki je na nacionalni ravni že sprejela podobne ukrepe, s katerimi želi zaščititi predvsem svoje kmete. Uprla se je seveda že industrija, ki temu nasprotuje,” pravi Šoltes in dodaja, da bo pritisk na Evropsko komisijo vse večji, ker je jasno, da zgolj samostojne akcije na nacionalnih ravneh niso dovolj.

Gregor Cerar