Tagged: Hofer

Več(er) kot fer: oglaševalci na naslovnicah Večera in Primorskih novic

Kar je leta 2016 ob »oglaševalskih naslovnicah« še predstavljalo določen izziv za etično razpravo o novinarskem poslanstvu, se je danes povsem normaliziralo. Takrat so trije največji tiskani dnevniki, Delo, Dnevnik in Večer, namesto svojih naslovnic objavili promocijski »oglasni ovitek« in svoje časopise »ovili« v reklamo za najboljšega soseda, Mercator. Danes se dogaja nekaj podobnega, a s to razliko, da se nihče več ne razburja. Nekako po pričakovanjih.

Primorske novice in Večer sta ta teden ponovila zgodbo: tokrat sta svoje časopise preoblekla v reklamo za Hofer. Svojo naslovnico in drugo stran sta prodala nizkocenovnemu trgovskemu podjetju. Več kot fer? Zato se velja spomniti, česa smo se in česa nismo v tem času naučili.

Zavajanje bralcev

Stališče leta 2016, čeprav se je zgodba vmes ponovila, je bilo takšnole: uporabljeni format oglaševanja je za bralca zavajajoč, ker diši po prikritem oglaševanju. Tega ne spremeni niti dejstvo, da so v kakšnem kotičku z zelo majhnimi črkami izpisana opozorila, da je pred nami oglaševalska vsebina, s čimer so se takrat branili pri Mercatorju in mirili javnost, da naslovnice niso pomanjkljivo označene.

Seveda nas sklicevanje na drobni tisk ne bi smelo prepričati – ker ga večina ne bere ali spregleda, na kar mnogi računajo. In ne gre le za to, da je bralec zmanipuliran, kajti ločnica med novinarsko vsebino in medijsko zakupljenim oglasom ni edina, ki bi nas morala skrbeti.

Evidentno namreč pada še ena in enako, če ne bolj pomembna ločnica, tista med novinarstvom kot takšnim (per se) in oglaševanjem. Na simbolični ravni se s tem, ko novinarji svoj prostor celo na naslovnicah prepuščajo oddelkom za oglasno trženje, predajajo in prodajajo oglaševalski branži, na kocko postavljajo svoje poslanstvo, s tem pa v naslednjem koraku, ker so mediji zanjo nujni pogoj, tudi uspešno delovanje demokracije.

Poteptani etični standardi

Povedanega so se leta 2016, vsaj na deklarativni ravni, zavedali nekateri med njimi. V svojem komentarju z naslovom Pristni izdelki iz domačih medijskih kmetij sem takrat zapisal:

»Velika zmaga kapitala nad novinarstvom, oglaševanja nad poslanstvom medijev. Ko stopijo na prizorišče vseh treh najpomembnejših slovenskih nacionalnih časopisov plačane naslovnice, ni druge razlage: politiki so začeli, kapital pa bo zabil v krsto novinarstva še zadnji žebelj.«

V Društvu novinarjev Slovenije so takrat vehementno ocenili, da gre za nedopusten vdor oglaševalskih vsebin v časopise, ki niso nedvoumno in prepoznavno ločene od novinarskih besedil. Pozvali so k zavračanju takšnih oglasnih prijemov:

»Danes je dan, ko so slovenski časniki poteptali osnovne novinarske in etične standarde. Lastniki, ki bi spoštovali novinarsko delo in standarde ter bralce, bi morali takšne oglaševalske prijeme zavrniti. Zavrniti bi jih morali tudi odgovorni oglaševalci.«

Glede na to, da se danes takšnega oglaševanja znova poslužuje Večer, čigar novinarka Petra Lesjak Tušek je bila takrat in je še danes predsednica DNS, medtem ko je sedanji odgovorni urednik Večera Matija Stepišnik obenem poprejšnji predsednik istega društva, se lahko upravičeno čudimo, kdo in zakaj dopušča takšno teptanje poklicnih standardov – kar je njihov izraz. Tistih, nad katerimi mora bdeti taisto društvo.

Mimikretičnost oglaševanja

Leta 2016 so skoraj konsenzualno tovrstno oglaševalcem uslužno postopanje zavrnili tudi aktivi novinarjev vseh treh časopisnih hiš, ki so oglasne zavihke objavili. Pri Dnevniku nedvoumno govorijo o manipulaciji:

»Bralci znajo ločiti oglas od novinarskih sporočil, vendar je neprimerno in do bralcev podcenjujoče oglase maskirati v novinarska besedila in jim s tem neupravičeno podeljevati kredibilnost. Drobna, komaj vidna opomba na naslovnici, da gre za promocijska besedila ali za oglas, le utrjuje vtis, da gre za manipulacijo.«

Danes je očitno mimikretičnost oglaševanja, ki se pretvarja, da je novinarska informacija, postala splošno sprejeta in povsem neproblematizirana. Ne le, da je hipertrofija oglaševalskih sporočil in njihova invazivnost v medijih kritično obsežna, ob asistenci lastnikov medijev, urednikov in novinarjev so se oglaševalci spomnili, da lahko imitirajo že samo novinarsko prakso in s svojimi tržnimi prijemi posežejo v tiste medije, ki veljajo za tradicionalne, klasične in verodostojne.

Kdo nas lahko ubrani?

Leta 2016 se je zdelo, da je zakonska regulacija na tem področju zadostna, oglasiti se mora zgolj DNS ali njegov organ NČR, saj je po novinarskem kodeksu prikrito oglaševanje z namenom zavajanja medijskega uporabnika prepovedano. Da bodo verjetno ukrepali na Ministrstvu za kulturo, kjer imajo inšpektorje.

In res, Domen Savič se je takrat naslovil na medijski inšpektorat. Po res debelih dveh letih (!) je prejel odgovor na vprašanje, skladno z določbo 24. člena Zakona o inšpekcijskem nadzoru, in glede oglaševanja Mercatorja v Delu, Dnevniku in Večeru bil deležen pojasnila, da tam kršitve niso zaznali:

»Po pregledu konkretnih oglaševalskih vsebin na naslovnicah navedenih tiskanih medijev je bilo ugotovljeno, da oglaševalske vsebine ustrezajo oz. izpolnjujejo pogoj iz tretjega odstavka 46. člena ZMed, torej so od drugih programskih vsebin medija posebej ločene in povsem jasno prepoznavne kot oglaševalske vsebine.«

Kar velja za novinarski, po vsem sodeč drži tudi za oglaševalski kodeks, zato je sklep neizbežen: v Sloveniji je v medijskem kaosu, nespoštovanju zakonodaje, nedelovanju pristojnih državnih organov in popolni anemičnosti novinarske srenje mogoče skoraj vse.

Ob zadnjem dejanju nativnega oglaševanja v podobi kamuflažnega oblačenja resnih medijev v oglaševalska oblačila zdaj nestrpno pričakujemo, kakšno je naslednje novo dno, na katerega se bomo morali navaditi.

Vir: https://vezjak.com/2019/12/20/vecer-kot-fer-oglasevalci-na-naslovnicah-vecera-in-primorskih-novic/

Boris Vezjak

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič

Zdaj je čas, da vsak pokaže svojega Janeza

Če želijo biti uspešne, morajo reklamne agencije iskati duha časa. In ta je v Sloveniji očitno enoten in jasno viden: strah pred tujci!

Tako, nenadoma, vsi prisegamo na naše in samo naše. Tudi trgovske verige z živili.

Prvi, če me spomin ne vara, je pričel Hofer s serijo oglasov, s katerimi so nam sporočili, da zanje delajo slovenski podjetniki. Narejeno dostojno, zgodbe o uspešnem sodelovanju, itd, še posebej pomembne, ker gre pač za nemško verigo. Spotoma, gospodu je na tem oglasu je ime Janez, kar piše s precej drobnimi črkami.

Hofer-768x595

Spar seveda ni mogel zaostajati. Oglasil se je s plakati, na katerih ime ni več skoraj skrito, marveč so glasno in jasno povedali, da imajo oni pa še večjega Janeza kot Hofer:

lidl

Iz vseh topov pa je udaril TUŠ, pri katerem nimajo enega samega Janeza, ki bi delal zanje, marveč so vsi Janezi, brez izjeme!

tus

In tako smo od poudarjanja lokalnega, kar je hvale vredno, prišli v najbolj podivjani nacionalizem in šovinizem.

Na prvi pogled ni pomembno – a če knjigo prebere nekaj sto bralcev in kolumno nekaj tisoč, taki oglasi dosežejo milijone. Vsak dan, neprestano – te plakate sem posnel na eni sami, čisto kratki poti.

Našemu nezavednemu ne pripovedujejo ničesar novega, le utrjujejo ga v tistem, kar je vsepovsod prisotno. In to je druga beseda za skrajni populizem. Pri tem seveda najbolj mislim na sramotno Tuševo pretiravanje, nizek dosežek slovenske oglaševalske industrije. Tuš je s tem postal Trump slovenskih špeceristov.

Rubrika bizarno: tisti, ki so sestavljali populistični oglas, sebe imenujejo kreativci.

Miha Mazzini

Vir: http://mihamazzini.com/blog/sl/zdaj-je-cas-da-vsak-pokaze-svojega-janeza/

Več na: https://vezjak.com/2017/04/03/tus-in-njegovi-oglasevalski-janezi/

Supermarket, kjer imamo očitno tudi kupci olimpijsko normo

»Drugič raje zlagajte drugje, umaknite se stran od blagajne.«

Čeljust mi je skoraj odpadla, bilo je poletno jutro v Hoferju, kjer sem kupila za več kot 50 evrov zaloge za babico. Ste mislili, da so v trgovini zadovoljni, če kupuješ pri njih? Kaj še! Nakup je hkrati test sposobnosti, čeprav na to ne opozorijo ob vstopu, da imajo normo v hitrosti odmika od blagajne. Kdo sem jaz, če ne želim z vso hitrostjo zabrisati praška na napolitanke?

Sicer se ukvarjam s športom in veljam za urno, a za Hofer ni bilo dovolj. Precenila sem se. Saj jih vidim upokojenske pare, kako se prestopajo že pred blagajno, se strateško razmestijo ob plačilu in začne se podajanje predmetov v voziček ob prodajalki, ki so ji naložili normo in mi nič hudega sluteč sodelujemo v njeni tlaki. Časa za izmenjavo besed ali človeški stik ni. Med izdajo računa in umikom blaga je to balast, združeni hitimo v sistem človek ali hrana je enako črtna koda. Počasnih ali oklevajočih kupcev nihče ne rabi! Mi smo tam zato, da oni prodajo, ne zato, da bi bil naš nakup po pomoti prijeten.

»Mi imamo hitre blagajne,« mi je zabrusila prodajalka, ko sem želela zložiti težje predmete spodaj v nakupovalno torbo in lažje zgoraj, jaz nepoučena o sodobnih trgovskih prijemih.

Nadaljevanje na: http://www.zdravo-slovenija.com/blog1/2016/8/18/sgj3hkjx48gdsnfol1jsd85movapor

Katerina Vidner Ferkov