Tagged: Hrana

Dr. Oliver Vodeb: Vladajo nam skozi hrano

Raziskovalec komunikacijskih in oblikovalskih praks, ustanovitelj Memefesta, Mariborčan v Avstraliji, govori za Večer.

Mariborčan dr. Oliver Vodeb, ekonomist, sociolog, strokovnjak za vizualno komuniciranje, ustanovitelj Memefesta, raziskovalec in predavatelj, že šest let živi in dela v Avstraliji. Predava na univerzah v Avstraliji in konferencah po vsem svetu, središče njegovega dela so komunikacijske in oblikovalske prakse v času radikalne negotovosti in degradacije okolja. Pred dnevi je v Veliki Britaniji in v ZDA izšla njegova knjiga Food Democracy (Demokracija hrane); izdala jo je ugledna britanska založba Intellect. V knjigi najdemo poleg njegovih prispevke vodilnih mednarodnih znanstvenikov in aktivistov, kritične študije primerov emancipatornih prehrambnih praks in razmišljanja o možnih modelih raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja.

Začelo se je na začetku tisočletja, natančneje leta 2002, z Memefestom, danes največjim mednarodnim festivalom družbeno odzivnih komunikacij, oblikovanja in umetnosti. Ki, beremo, spodbuja, goji in nagrajuje inovativne in izrecno družbeno odgovorne komunikacijske pristope. Vi ste avtor koncepta Memefesta. Kakšna situacija ga je narekovala?

“Bil sem podiplomski študent sociologije na FDV, predtem sem diplomiral iz sociologije in ekonomije, in takrat smo zelo študirali javni prostor, medije in oblikovanje in zelo jasno je bilo, da je ključni problem komercializacija, kolonizacija javnega prostora s strani kapitala. Tako močna je, da seže tudi v univerzo, in ob tem se seveda postavijo vprašanja, kakšnega oblikovanja, kakšnih veščin, kakšnih znanj medijev in komuniciranja se učijo študenti. Po drugi strani pa sem ugotavljal, da je festival mehanizem, ki je v strokah komuniciranja, oglaševanja in oblikovanja izredno vpliven. Vpliven na način, da nagrajuje načine razmišljanja in prakse, ki v skladu s problemom kolonizacije prostora temeljijo predvsem na marketinških logikah. Te pa so povezane s kapitalizmom in maksimizacijo profita ne glede na javno dobro. Zato smo oblikovali Memefest kot izobraževalni in raziskovalni mehanizem dekolonizacije znanja in javnega prostora. Festival je v nekaj letih zrasel v mednarodni, globalni festival, kar je samo potrdilo, da je obstajala potreba po drugačnem razmišljanju in praksah.”

Povezuje pisano mednarodno druščino. Kakšnih ljudi?

“Gojimo preseganje zgolj akademskega raziskovalnega sveta. Memefest povezuje študente, pedagoge, raziskovalce, aktiviste, profesionalce in tudi amaterje – ljudi, ki se ukvarjajo z določenimi tipi znanj, ki so v veliki meri lahko marginalizirana. Zanimajo nas strokovnjaki, praktiki in teoretiki, aktivisti, o katerih menimo, da imajo integriteto, da raziskujejo, da delujejo na področjih medijev, oblikovanja, komuniciranja in umetnosti v kontekstu resne kritike in alternativne prakse. Ugotovili smo, da manjka tako teorije kot praktičnih pristopov, ki lahko opolnomočijo področja oblikovanja, medijev, komuniciranja in umetnosti. V zgodnjih letih Memefesta sem začel učiti na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, na oddelku za dizajn, in začel vzpostavljati to, kar sem imenoval interdisciplinarne kritične študije dizajna, vizualnih komunikacij. Začel sem tudi povezovati sicer ločeni področji teorije in prakse. Tradicija tukajšnjega izobraževanja oblikovanja je v glavnem zgolj praktična, teoretično pa zelo konzervativna. Mi pa smo videli moč ravno v interdisciplinarnem povezovanju, oblikovanje smo začeli povezovati s sociologijo, komunikologijo, filozofijo in začeli smo odpirati teme, o katerih smo mislili, da so akutne in bistvene.”

Neverjetno hitro ste bili soočeni z obsežnostjo festivala.

“Odpiranje tovrstnih tem in nov pristop sta prinesla velik mednarodni odziv. Že drugo leto Memefesta je bilo vključenih 36 držav. Takrat smo začeli zelo vešče uporabljati svetovni splet, ki je bil seveda drugačen, kot je danes, manj zaprt, in bil je orodje, ki smo ga zelo razumeli. Zaživel je medijski aktivizem, znotraj oblikovanja po svetu pa so se pojavljale kulture, ki so začele resno prevpraševati mainstreamovske prakse, ki so začele prevpraševati tudi univerze. In seveda se je izkazalo, da gre za mednarodni problem na področju oblikovanja, ne le slovenski: da oblikovanje goji tip razmisleka in prakse, ki služi kapitalizmu, kapitalu. Oblikovanje je v glavnem vedno imelo te slepe pege. Pravimo, da oblikovalci oblikujejo slepi in da so izobraženi v zmoti. Da je oblikovanje kot stroka v veliki meri servilno, da je njegov namen delati, kar hoče naročnik, naročnik pa je na trgu in se obnaša v glavnem tržno. S tem mislim, da zgolj hoče največji možni profit in na učinke lastnega delovanja ne gleda celostno, ne zanima ga javni interes. Z redkimi izjemami. In to se seveda zrcali tudi v izobraževalnem procesu. S čim se ukvarjajo oblikovalci danes? Na področju grafičnega oblikovanja, vizualnih komuniciranj se še vedno v glavnem ukvarjajo s produkcijo ‘lepih podob’, razmislek o njih pa v glavnem izhaja iz evropskega modernizma. V globalni perspektivi se tako spet odpira vprašanje kolonializma; ne razmišljajo o razmerjih moči v družbi, ker ne prevprašujejo lastnih epistemoloških temeljev oblikovanja in tudi ne prevprašujejo pogojev, znotraj katerih se znanje sploh vzpostavlja. Leta 2002 smo z Memefestom začeli vzpostavljati polje znanja, ki je bilo unikatno, in v zadnjih petnajstih letih nadaljevali z delom, ki je iz interdisciplinarnega pristopa preraslo v ekstradisciplinarnega. Trenutno je velik poudarek Memefesta na delavnicah, javnih intervencah, mrežnem raziskovanju in publicistiki.”

Zgodba Memefesta se nadaljuje z vašim odhodom v Avstralijo.

“Drži in povabili so me prav zaradi teh znanj in zato, da bi jih začeli resno prenašati v sam raziskovalni in pedagoški proces univerze. Memefest je povezan z univerzami, ampak je hkrati tudi zunaj njih, ostaja neodvisen. Črpa iz znanj, ki obstajajo na univerzi, hkrati pa se povezuje z aktivističnimi mrežami, ki so lahko bolj inovativne, bolj grejo v jedro problema, bolj si drznejo delovati na ravni rizika. Univerze so konzervativne, delujejo na podlagi znanstvene ali strokovne discipline in takoj, ko imaš disciplino, imaš tudi metode kaznovanja, če izstopaš iz discipliniranih kanonov znanja, ki so seveda tudi vrednotno obarvani.”

Danes se oglaševanje šteje za eno najmanj zaupanja vrednih profesij.

“Oglaševanje se zgodovinsko srečuje s težavo, da mu ljudje ne zaupajo. Zato, ker vsaj na intuitivni ravni vedo, da poskuša manipulirati, instrumentalizirati odnos z javnostjo, s kupcem, z državljanom. Težava je seveda v tem, da je oglaševanje prav perfidno močno manipulativno in se mu ni lahko upreti. Ravno tako oblikovanje. In nikjer se mu ne moreš izogniti, ker je pač koloniziralo skoraj vse ravni vsakdanjega življenja in javne sfere. Mi gledamo na komuniciranje in oblikovanje drugače: javnost in državljana vidimo kot enakovrednega partnerja, sodelavca, ne vidimo ga kot nekoga, ki ga je treba instrumentalizirati in manupulirati. Sam denimo učim svoje študente, da morajo imeti zelo zelo jasno ustvarjena merila, kdo so sploh naročniki, s katerimi bi želeli delati. Kar je zelo v nasprotju s prevladujočo logiko, ki pravi, da delaš s komerkoli, ki da denar.”

Navsezadnje je obstajalo tudi priporočilo, da če delaš oglas za določen izdelek, nikoli ne pojdi pogledat v tovarne, kjer nastaja. Ker lahko prideš tudi do tretjesvetnih “sweatshops”, švicfabrik, pogodbenih tovarn, ki proizvajajo izdelke multinacionalk v brezobzirnih razmerah v iskanju najnižje proizvodne cene.

“Oglaševanje in oblikovanje maskirata realnost, jo standardizirata in ustvarjata podobe, ki so spektakelske, hipnotične, prav zavoljo tega, da se prereže stik, o katerem govorite: da bi potrošnik, državljan imel intimni stik s proizvodom, da bi se angažiral kot državljan in videl, od kod denimo obleka, ki jo nosi, prihaja. Kdo in v kakšnih delovnih razmerah jo ustvarja.

Na srečo se stvari spreminjajo, še posebno na področju hrane. Težava pa je seveda v tem, da so si korporacije prilastile sistem prehranjevanja in si nikakor ne želijo, da bi ljudje imeli uvid vanj, da bi sodelovali in soodločali v teh procesih. Zato pa sistem hrane ni demokratičen.”

Memefest ima danes bazo sicer še v Sloveniji, izpostave tudi na drugih kontinentih, vi pa ste se z družino preselili v Avstralijo. Ni bilo tukaj za ekonomista, sociologa in strokovnjaka za vizualne komunikacije zaposlitve? ››

“Izjemno rad sem predaval na ljubljanski akademiji in pri delu s svojimi študenti in kolegi sem se res veliko naučil. Ponudba, ki je prišla iz Avstralije, pa je bila preveč mamljiva. Tukajšnja stroka kulturno in institucionalno še ni bila pripravljena na institucionalizacijo novih konceptov, o katerih govorim. Univerza na primer še sedaj nima urejenih strukturnih pogojev habilitacij, saj se je moč habilitirati bodisi zgolj za teorijo ali pa zgolj za področje prakse. Kako je potem možno resno gojiti njuno povezavo? Sama praksa se znotraj vizualnega komuniciranja razume kot obrtniško ustvarjanje vidne materializacije oblikovanja. Pozablja pa se na vlogo strategije, kreativno vodenje, oblikovanje sistemov, procesov, situacij in socialnih inovacij. Vse to in še več je oblikovalska praksa in mora nujno biti tudi del raziskovanja in poučevanja vizualnega komuniciranja. Povabila me je Griffith University iz Brisbana, kjer smo na Queensland College of Art, najstarejši šoli za umetnost v Avstraliji, pod vodstvom trenutno ključnega filozofa oblikovanja Tonyja Frya začeli na celotni ravni oddelka za oblikovanje graditi program Design Futures, ki se je prav v temelju ujemal s tem, kar sem razvijal znotraj Memefesta in svojem predmetu na akademiji. Dve leti in pol sem bil v Brisbanu, ko so me poklicali s Swinburne University of Technology v Melbournu, kjer so sledili mojemu delu. V Melbourne smo se preselili, ker je kulturni center Avstralije, ker je veliko večje mesto od Brisbana, ker je več univerz, ki sodijo v sam svetovni vrh, in pogoji, ki so mi bili obljubljeni, so bili še toliko boljši. Prav tako je moja žena Vida dobila ponudbo za delo na pedagoškem inštitutu univerze Victoria v Melbournu. Kar smo začeli v Brisbanu, sedaj razvijam na magistrskem in doktorskem interdisciplinarnem študiju oblikovanja.”

V Sloveniji ne bi mogli razvijati svojih idej?

“Z izkušnjami, ki sem si jih pridobil v preteklih letih, bi jih verjetno lahko. V Sloveniji je zanimivo to, da je znotraj oblikovanja obstajala – sicer marginalna – kultura političnega dizajna. Predvsem s profesorjem Zdravkom Papičem, najtesnejšim sodelavcem in prijateljem, sva na akademiji gojila to kulturo, naredila veliko stvari, inovativnih delavnic in projektov … Kmalu pa sem delovanje prenesel s političnega dizajna na kritiko kapitalizma. Če samo pogledava razvoj novih tehnologij – večino oblikovanja, ki se uči na oblikovalskih šolah, je že zdaj mogoče delati skoraj povsem brez človeka, oblikovalca, avtomatsko na ravni softvera ali umetne inteligence. Prav tako pa logika kapitalizma omogoča ‘outsourcing’, delo opravijo oblikovalci v Aziji za zelo majhno plačilo. In tega bo vedno več. Argument, da je takšno oblikovanje manj učinkovito, ne zdrži več. Donald Trump je večino vizualnega dela svoje kampanje dal napraviti v azijskih oblikovalskih in medijskih ‘sweatshoopih’. Zaradi razvoja tehnologij se je v jedru spremenila kultura zaznavanja in interpretiranja vidnih sporočil. Trump je v volilni kampanji zgolj ustvarjal atmosfero šoka in hipnega zadovoljevanja pozornosti z užitki, kot sta evforija in naslada, vsebine njegovih sporočil so bile v bistvu sekundarnega pomena, tehnična oblikovalska sofisticiranost njegovih sporočil pa je bila minorna. Na Japonskem imajo vodilne oglaševalske agencije robote za kreativne direktorje. Znanje, ki se trenutno podaja na univerzah, je znanje, ki je že zdaj je v veliki meri avtomatizirano. In za tovrstne oblikovalce bo vedno manj služb. Sam seveda vidim tak razvoj stvari kot problematičen, vendar ga s sedanjim izobraževanjem, kot je v večini oblikovalskih programov na svetu, ne bomo mogli ustaviti. Oblikovanje, vizualno komuniciranje ima možnost, da ljudem pokaže nevidne procese in razmerja v družbi tako na ravni raziskovanja kot izobraževanja in javnega komuniciranja. S tem pa možnost odpirati nove jezike interpretiranja, imaginacije in posledično delovanja. Vizualni jezik je tega zmožen, vendar pa je treba fokus preusmeriti iz ‘kako oblikovati’ v ‘kakšni so učinki oblikovanja’; gre za povsem drug razmislek in drugačno prakso. Učinki oblikovanja so namreč veliko bolj daljnosežni, kot se oblikovalci zavedajo.”

Pravkar je v Veliki Britaniji in ZDA izšla vaša knjiga Demokracija hrane. To je bila tudi naslovna tema Memefesta 2013. O čem govorite, ko govorite o demokraciji hrane?

“Pri konceptu demokracije hrane gre za dve ključni stvari. Sprašujemo se, kako je možno, da velik del populacije v svetu nima kaj jesti. Ker vemo, da je hrane trenutno dovolj. Žal je hrana tista, ki je morda celo ključni element nadzora in vira dobička kapitalizma. Uporablja se kot instrument geopolitične dominacije, skozi hrano se pravzaprav vlada. Vladajo pa v glavnem korporacije. Ko govorimo o demokraciji hrane, govorimo o tem, ali obstajajo pogoji, da lahko državljani sodelujejo v sistemu hrane. Če ne morejo, če nimajo besede, nimajo vpogleda, ne moremo govoriti o sistemu hrane kot demokratičnem sistemu. Obenem je hrana naša ključna, najbolj intimna vez z naravo. Brutalnost sistema kapitalizma se odlično kaže prav v sistemu hrane, ki je v osnovi nedemokratičen. In ta sistem je treba analizirati v kontekstu globalnega kapitalizma. Avstralski aboridžini pravijo: ‘Ne napravi zemlji ničesar, česar ne bi napravil svoji mami.’ Mi pa se do zemlje obnašamo kakor do stroja za potrošnjo in pridobivanje denarja. Knjiga Demokracija hrane je plod več kot štirih let dela in predstavlja izsledke Memefestovega raziskovalnega procesa, v katerem je sodelovalo več kot dvesto ljudi iz štiriindvajsetih držav. V jedro postavlja vprašanje, kako lahko razmišljamo o oblikovanju, medijih, komuniciranju in umetnosti, ki bodo ustavili tak stroj in proizvedli alternative, ter predstavlja vrsto praktičnih rešitev.”

Demokracija deluje le, če so ljudje dovolj kritični, če so znanja željni in iščejo informacije. Hudič je, če se radovednost in kritičnost končata z lajkanjem na facebooku.

“Trenutni razvoj medijev, socialnih omrežij, facebooka (FB), instagrama, mobilnih telefonov itd. je izjemno skrb vzbujajoč. V Avstraliji pa tudi drugod so študentje, mladi ljudje v povprečju tudi do sedem, osem ur na dan za ekrani. Dnevno od 120- do 140-krat pogledajo na telefon, da vidijo, ali je kaj novega na socialnih omrežjih. To so tehnologije, ki so oblikovane, torej govorimo o vprašanju dizajna. Dizajnirane, oblikovane pa so seveda namerno tako, da proizvajajo zelo kratke situacije užitka. Vemo, da če nekdo, ki nekaj objavi na FB, dobi več lajkov, ob tem izkuša užitek. Če je njegova objava deljena, se občutek užitka še poveča. Vemo pa tudi, da je užitek nekaj, kar je hipno, ne traja dolgo. In te tehnologije so nalašč oblikovane tako, da ti užitki ne trajajo dolgo. Grem na FB, vidim lajk, ampak moram spet ponovno in ponovno pogledati, objavljati, lajkati nekaj drugega zato, da konstantno obnavljam te zaznave užitka. Hrana pa je izredno zanimiva, ker ima potencial, da lahko upočasni norenje za temi hitrimi užitki. Če pogledamo razvoj svetovnih metropol, vidimo, da je vedno manj trgovin in vedno več restavracij in lokalov. Lahko kupujemo po internetu in vedno več to tudi počnemo, ne moremo pa jesti po internetu, ne moremo se srečati s prijateljem na kosilu po internetu in imeti temeljni fizični užitek ob hranjenju in socialno izmenjavo hkrati. Paradoksalno: še nikoli nismo imeli toliko socialnih stikov, še nikoli ni bilo toliko komunikacij, ampak obenem še nikoli niso bili ljudje tako osamljeni kot sedaj. Mislim, da prihaja do neke primarne potrebe ljudi, da imajo stike z ljudmi v živo, iz oči v oči, in hrana je lahko glavni medij. In kar je zanimivo – hrana je na spletu ena ključnih podob. Fotografije hrane so najbolj deljene, najbolj objavljane, največ jih je.”

Med štirimi najbolj pogostimi besedami na FB so ljubezen, žalost, sreča in – res je – jesti.

“A če toliko časa preživimo za ekrani, si odvzamemo uporabo določenih čutov. Ne uporabljamo vonja, okusa, tipa. Naša kultura je vizualna, spektakelska. Poglejmo si primer dizajniranja hrane. Lahko vzameva jabolko. Vemo, da je bilo včasih na stotine sort jabolk, danes jih prevladuje manj kot deset. Jabolko utrgajo in dajo v hladilnico, kjer ostane več mesecev. Več kot 30 odstotkov sadja in zelenjave se zavrže takoj ob pobiranju in žetvi samo zato, ker ne ustreza estetskim merilom supermarketov. Jabolka morajo biti standardizirana, njihov videz mora biti točno takšen, kot je na plakatu. Ampak tu gre še za nekaj: hladilnik je tudi oblikovana tehnologija. Doprinaša k okoljski degradaciji, k predatorskemu sistemu kapitalizma. Na primer: tehnologija zamrzovanja, se pravi tehnologija oblikovanja hrane, nam tudi jemlje znanje. Jabolko, ki ga dobim v trgovini in je bilo štiri mesece v hladilnici, ima seveda manj hranljivih snovi, manj diši, ima drugačen okus … Nekoč pa smo imeli znanje, kako dolgo lahko jabolko, potem ko smo ga utrgali, hranimo, po tem, kako diši, smo vedeli, kdaj je ravno prav zrelo, da ga pojemo, znali smo okušati … Vse to zdaj odpade, ker imamo hladilnik. Ne konzerviram hrane, ne vem več, kako so nekdaj hranili to ali ono živilo, o tem mi ni treba razmišljati. Tehnike, ki so bile ključne za hranjenje hrane, pa so spreminjale in bogatile okuse in to znanje izgubljamo. Danes imamo sadje, ki je odlično na pogled, hkrati pa je brez okusa. Oblikovalci se tako ukvarjajo z oblikovanjem tehnologij in ne z daljnosežnostjo lastnega oblikovanja.”

Se da demokracija hrane v kapitalizmu sploh uresničevati? Za vsako blago plačaš, in če je redka dobrina, stane več. Vrednost določa nevidna roka na trgu, kar je skregano z demokracijo hrane, kajti če je predraga, ni dostopna za vse. Hrana je morda celo bolj kompleksna od vode – vodo navsezadnje lahko razglasiš za javno dobro, hrane ne moreš.

“Zakaj mislite, da je ne moreš?”

Ker je nimaš več v rokah. Ker države, vključno z našo, tako zlahka spuščajo iz rok pravico izbrati in voditi lastno prehransko in kmetijsko politiko in se uklanjajo trgovinskim sporazumom.

“Mislim, da je potrebna predvsem drugačna, višja zavest ljudi, ki se prej ali slej morajo zavedeti, da imamo vsi pravico do hrane. Treba se je vprašati o tem, ali bomo privolili v to, da se nam jemlje znanje. Jemljejo nam ga psihotehnologije, ki delujejo na bazi marketinga, trženja v imenu profita. Marketing nam ponuja narejene obroke, hitro hrano, pakete z odmerjenimi količinami sestavin, ki jih samo sestaviš … Hodimo na univerze in pridobivamo ozka specializirana znanja, namesto da bi se učili o hrani. Ali denimo znanje o kuhanju. Kuhanje je izjemno pomembno, iz več razlogov. Naj omenim tega, o katerem pišem tudi v knjigi. Moderne tehnologije, kot so denimo pametni telefoni, so tehnologije, ki uničujejo pozornost. Pozornost je redka dobrina. Imamo je toliko in toliko in nič več. Pomembno je torej, kam jo usmerimo. Ampak kaj se prav sedaj dogaja? Pozornost je vedno bolj razpršena in vedno bolj plitka. Težje se učimo in znanje se uničuje. Znanja o družbi je manj, več pa je informacij, in ker lahko hitro pridemo do informacij, se nam zdi znanje nepomembno. Ampak problem, ki nastane tukaj, je, da je posledično tudi manj razumevanja, slednje pa je ključno. Stvari moramo razumeti, ne samo imeti dostop do informacij. Kuhanje pa je ena čudovita veščina, kjer se osredotočamo na zelo ustvarjalni akt, osredotočimo našo pozornost. Skozi neko delo, ki je pravzaprav izjemno poetično, ustvarjalno. In če kuhamo za družino, za več ljudi, ima to močno socialno noto. Če kuhamo ozaveščeno, nas zanima, od kod prihajajo sestavine, nas zanimajo okusi … Zanimivo je, da ima eksperimentiranje z okusi povratni učinek na kognicijo, zaznavanje. Različni okusi nam odpirajo svet. Nove raziskave na področju fiziologije nakazujejo povsem direkten link med prebavili in možgani. Lahko postavimo tezo, da slaba prehrana skupaj s tehnologijami, ki uničujejo pozornost, uničuje znanje.”

Hrana je neposredno vezana na moč?

“Hrana je temeljni vzvod, skozi katerega kapitalizem svojo moč projicira na svet. Hkrati se ne da spregledati, da je hrana dizajnirana kot droga. Hrana je izjemno inženirana, oblikovana. Poglejte krompirjev čips. Na desetine milijonov dolarjev je vloženih v to, kako napraviti čips ravno prav hrustajoč, ker nam to povzroča užitek. Vemo, da prehranska industrija strateško uporablja veliko soli, sladkorja in maščob zato, da nas zasvojijo. Če analizirate oglaševanje, vidite, da oglasi v veliki meri komunicirajo hrano na način, ki je podoben vzorcem iz kulture ilegalnih drog.”

Lahko pojasnite s primerom?

“Poglejte denimo kekse Oreo. Gre za najbolj prodajane kekse vseh časov. Raziskava iz leta 2013 je razkrila, da sladkor, ki ga vsebujejo, aktivira možgane na podoben način kot kokain. Spomnite se oglasa: vzeti moraš keks Oreo, ga razpoloviti, polizati sladkor – ja, da takoj dobiš drogo direktno v kri. Hkrati pa je to oglas, v katerem otrok laže staršu, ga fintira, na skrivaj sune keks … To so vzorci, ki jih poznamo iz kultur ilegalnih drog. Industrija hrane jih ovekoveča in tega sploh ne skriva več.

V ZDA, kjer so ljudje najbolj zadrogirani, imaš tri stvari: masovna populacija je na farmacevtskih proizvodih, na tabletah, skratka. Druga stvar je slaba hrana, ki deluje kot droga in ljudem onemogoča gojenje pozornosti, onemogoča jim kognitivne izkušnje, ki so lahko pronicljive, in povrhu so tu še novodobne tehnologije, ki uničujejo pozornost. In ko sestaviš to troje skupaj, vidiš, kako deluje današnja dominacija.

Ko govorimo o hrani, jo je treba najprej razumeti v kontekstu kapitalizma, kontekstu dizajna hrane, v kontekstu medijev in komuniciranja … Ker to so ti vzvodi moči, ki jih je treba pošteno premisliti. Ne gre samo za ‘dajmo jest lokalno, organsko …’. To je že dobro, ampak to je samo površina. Treba se je vprašati, kje so izvori moči in manipulacij.”

Ampak ne samo kapital, tudi upor je postal transnacionalen.

“Zavest se dviguje. Da vrnemo udarec, je ključno izobraževanje. Ne na ravni univerze, ker takrat je že prepozno, izobraževanje se mora začeti v vrtcu, v osnovni šoli … Gojiti je treba zavest o pomenu kuhanja. Moja sedemletna hčerka Mina se je v vrtcu v Melbournu učila kuhati, na vrtu pa so gojili zelenjavo, ob tem so se skozi hrano učili o zdravju, kulturi, družbi, ekologiji, pravičnosti. Vse to je bil del igre kot ključnega pedagoškega pristopa vrtca. V sklopu daljšega obiska družine trenutno obiskuje osnovno šolo v Mariboru in prav včeraj mi je rekla, da hoče čim prej nazaj v Melbourne, ker v tej šoli mečejo hrano stran. Moti jo tudi, da uporabljajo plastične lončke, ki jih po uporabi zavržejo, kar je že povedala ravnateljici. (Smeh.) Zame je ključni medij, ki ima potencial upora in ki ima potencial spremembe – užitek. Užitek, ki ga npr. občutimo, doživimo ob kuhanju, ob okušanju, ob tem, da jemo skupaj s prijatelji. Hrana ima moč družiti ljudi. Ko jemo skupaj, lahko gojimo dialog in v družbi, ki je tako antidialoška, je to silno pomembno.”

Conflict Kitchen (Konfliktna kuhinja) denimo se mi zdi odličen način, kako povezati hrano, umetniški projekt in aktivistični koncept. Omenjate jo v svoji knjigi.

“V umetniškem projektu, ki je nastal v ameriškem Pittsburghu, so na inteligenten način naredili semiotični rez. Hrana je seveda odlična povezava med kulturami, ker se dobrim jedem težko upreš, ne glede na to, od kod prihajajo. V Conflict Kitchen so stregli tradicionalne jedi iz držav, s katerimi so ZDA v konfliktu. Iz Irana, Afganistana, Iraka, Severne Koreje, Venezuele … Na embalaži, v katero so zavijali jedi, so bila razmišljanja, dejstva o kulturi, in pogovori z ljudmi iz držav, iz katere je jed prihajala. Hrana je tako postala medij, center užitka in posrednik v debatah in razmislekih. Srž tega projekta je znanje. Conflict Kitchen temelji na predpostavki, da bolj ko imajo ljudje uvid v druge kulture, bolj se lahko obnašajo demokratično. Veliko vlogo pa ima tudi tukaj prav užitek.”

Kako javne prostore, kot so denimo ulice in trgi, očistiti paradiranja oglasnih sporočil?

“Še posebno v Sloveniji je javni prostor nabit z oglasnimi sporočili, količina oglasnih panojev, jumbo plakatov, svetlobnih vitrin itd. je tukaj enormna, ne da se primerjati z Avstralijo. Treba se je aktivno odzivati proti takšni kolonizaciji javnega prostora. Vem, da nekateri moji bivši študenti z akademije to intenzivno počnejo. Mladi ljudje vedo, da je nekaj hudo narobe, če si v javnem prostoru nenehno bombardiran z oglasnimi sporočili, ampak treba jim je dati znanje in vzvode, tehnike in teorije, da bi lahko spreminjali stvari. Poslanstvo univerze bi moralo biti bolj angažirano oz. angažirano drugače. Hermetična izoliranost raziskovalnega in pedagoškega dela znotraj specializiranih disciplin univerze je ravno tako škodljiva avtonomiji znanja, kot je slepa servilnost univerze trgu. Vprašanje pa je, koliko so posamezne discipline zmožne izstopiti iz režimov samokaznovanja in se odpreti ekstradisciplinarnosti.”

Glorija Lorenci

Vir: https://www.vecer.com/dr-oliver-vodeb-oblikujejo-slepi-izobrazeni-v-zmoti-6329092

Advertisements

Nacionalni portal o hrani in prehrani

Nacionalni portal o hrani in prehrani – Prehrana.si je nastal v okviru izvajanja ukrepa vzpostavitve spletnega mesta za zagotavljanje strokovnih in razumljivih informacij s področja prehrane, predvidenega v Resoluciji o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015 – 2025. Izvajalca programa sta Inštitut za nutricionistiko in Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), sofinanciranje pa je zagotovilo Ministrstvo za zdravje RS v okviru razpisa za izvajanje programov varovanja in krepitve zdravja. Portal ne ponuja storitev oglaševanja in komercialnega obveščanja.

Ključni cilji portala:

  • krepiti vrednote in povečati obveščenost in znanje prebivalcev o koristih zdrave prehrane;
  • zagotoviti verodostojne, strokovne in razumljive informacije s področja prehrane v vseh življenjskih obdobjih;
  • povezovanje stroke in promocija znanosti na področju prehrane in javnega zdravja.

Povezava: http://prehrana.si/

»Naša super hrana«

Spoštovani gospod minister za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano mag. Dejan Židan

V zadnjih dneh sva opazila oglaševalski video v okviru kampanje “Naša super hrana”, ki ga je začela predvajati RTV Slovenija in ga financira Ministrstvo za kmetijstvo gozdarstvo in prehrano. Govoriva o oglasu “Naše super meso – naša super hrana”.

Res je, da se zdijo besede v oglasu skrbno izbrane, pa vendar so za nepozorne gledalce precej zavajajoče. Da so skrb rejcev, uravnotežena naravna krma in najvišji standardi predelave zagotovljeni, kot je rečeno v dvajset sekundnem oglasu, verjameva, da pristojni organi dobro bdijo nad nadzorom. Verjetno je tudi res, da je oglaševano meso odličnega okusa in kakovosti. Zagotovo pa se ne strinjava z drugim delom oglasa.

Drugi del namreč pravi, da je meso pomemben vir beljakovin, ki jih naš organizem potrebuje za normalno rast, razvoj in delovanje in naj bo zato del naše uravnotežene prehrane. Res je, da je v mesu veliko beljakovin, po nekaterih študijah in današnjemu vsakodnevnemu večkratnemu uživanju mesa celo preveč, zagotovo pa ni meso edini vir esencialnih beljakovin in zato potreben kot del naše uravnotežene prehrane. Še več, Svetovna zdravstvena organizacija je leta 2015 uvrstila mesne izdelke med možne in zelo verjetne povzročitelje več tipov raka. Nedopustno se nama zdi, da ministrstvo in država, zavoljo večje prodaje mesa, ki ga že tako preko kmetijskih subvencij podpiramo vsi davkoplačevalci, na račun davkoplačevalskega denarja financira oglase, in to na televiziji, ki jo plačujemo davkoplačevalci, zavaja svoje državljane, da naj bo meso del uravnotežene prehrane. Davkoplačevalce omenjava večkrat, saj hočeš nočeš moramo vsi državljani plačevati davke tudi za živinorejo, čeprav nas je med njimi sedaj že velik delež, ki živinoreje v nobeni obliki ne podpiramo ali pa vsaj ne podpirajo in ne kupujejo mesa in mesnih izdelkov, davke v ta namen pa moramo vseeno plačevati. Nadalje, Svetovna zdravstvena organizacija je že pred leti izjavila, da je veganska prehrana, torej prehrana, ki ne vsebuje sestavin živalskega izvora in s tem seveda tudi ne mesa, lahko povsem uravnotežena prehrana za vse ljudi, tudi otroke, nosečnice, starejše, doječe matere ter športnike.

Medtem, ko se svet bojuje proti poplavam, sušam, neurjem in ostalimi posledicami onesnaževanja okolja, ki najbolj prizadene kmetijstvo, eden glavnih krivcev onesnaževanja pa je živinoreja, kar so potrdili tudi Združeni narodi, pa se nama zdi absurdno, da ravno Ministrstvo za kmetijstvo, prehrano in gozdarstvo spodbuja, financira in morda celo zavaja potrošnike k še večjemu nakupovanju izdelkov, ki uničujejo naš planet. Po izračunih Svetovne zdravstvene organizacije bi z naravnimi viri, potrebnimi za prehrano enega vsejeda, lahko nahranilo 7 vegetarijancev ali 20 veganov. Naj navedeva še samo nekaj izjav Združenih narodov:

70 % amazonskega pragozda izsekajo zaradi živinoreje (pašniki, soja, žito za živino),
živinoreja povzroča bistveno več toplogrednih plinov kot vsa prometna infrastruktura skupaj. V to ni vštet ribolov, ki je energijsko veliko bolj potraten. Poleg tega bi z ukinitvijo živinoreje zmanjšali tudi onesnaževanje prometnega sektorja,
1/3 kopnega se je spremenila v puščavo, glavni razlog za to pa je živinoreja,
živinoreja je eden največjih onesnaževalcev pitne vode (pridelava hrane za živali, odpadki, gnoj),
živinoreja je eden največjih razlogov za degradacijo zemlje,
živinoreja je glavni vzrok za uničevanje živalskih vrst (uničevanje ekosistemov).

Predlagava, da se omenjeni oglas umakne iz naših televizijskih zaslonov in se v prihodnje promovira kmetijske pridelke (sadje in zelenjavo), ki ne škodujejo zdravju državljanov, ne uničujejo našega okolja v takšnem obsegu kot mlečna, mesna in jajčna živinoreja, ter nimajo za posledico izkoriščanja živali. Ministrstvo naj ta sredstva raje nameni k ozaveščanju ljudi o prednostnih uživanja sadja in zelenjave ter skrbi za zdrav življenjski slog, kot je ne kajenje, ne pitje alkohola, več gibanja, uživanju manj izdelkov, ki vsebujejo predelan sladkor ter uživanju več sveže pripravljenih obrokov, namesto že vnaprej pripravljenih jedi. Če vi, kot minister, menite, da se že dovolj dela na teh področjih, ta sredstva raje namenite Ministrstvu za zdravje, da jih bo to ministrstvo porabilo k spodbujanju bolj zdravega načina življenja ali pa Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport, kjer bodo mlajše generacije učili o pomenu ohranjanja okolja in samooskrbi ter jih naučili, kako si pripraviti zares zdrave obroke.

Vljudno vas prosiva, spoštovani minister mag. Židan, za vaše mnenje glede najine dobronamerne pobude.

Prijazen pozdrav,

David Zorko,
Jure Poglajen

Krška vas, 29. 9. 2017

V vednost:

1. Vlada RS, kabinet predsednika vlade
2. Ministrstvo za zdravje
3. Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport

Napotilo:
http://vegan.si/clanki/meso-je-superhrana-vsiljevanje-ideologije-davkoplacevalcu-z-davkoplacevalskim-denarjem/

Poziv Bruslju k odpravi razlik v kakovosti hrane za Zahod in Vzhod Evrope

Višegrajska skupina s skupnim predlogom

Madžarska in Slovaška bosta od Evropske komisije zahtevali ukrepe za odpravo dvojnih meril pri kakovosti živilskih izdelkov pod isto blagovno znamko za prodajo na trgih v vzhodni in zahodni Evropi.

Madžarsko kmetijsko ministrstvo je sporočilo, da bodo predlog za ukrepanje podali na zasedanju ministrov Evropske unije za kmetijstvo in ribištvo, ki bo potekalo 6. marca. V Budimpešti so tudi pozdravili slovaški predlog, da bi države Višegrajske skupine – Češka, Madžarska, Poljska in Slovaška – kmalu organizirale srečanje na to temo.

Češki premier Bohuslav Sobotka je že napovedal, da bodo premierji Višegrajske skupine o kakovosti živilskih izdelkov razpravljali že ta četrtek na vrhu v Varšavi. Po njegovih besedah omenjena problematika potrebuje evropsko rešitev, pri čemer mora biti vključena tudi Evropska komisija.

Nekatere države v srednji in vzhodni Evropi so v preteklih tednih že pozvale EU k prepovedi uporabe slabših sestavin pod isto blagovno znamko na nekaterih evropskih trgih. Omenjena praksa sicer ni nezakonita, saj evropska zakonodaja dopušča prodajo različnih izdelkov pod enakimi blagovnimi znamkami, dokler so na embalaži navedene vse sestavine.

“Češka ne bo zabojnik za smeti”
Prejšnji teden so se slovaški inšpektorji odpravili v trgovine in nakupili 22 izdelkov. “Kupili smo enake izdelke istih blagovnih znamk, ki jih prodajajo na Slovaškem in v Avstriji,” je povedal Jozef Bireš s slovaškega urada za varno hrano. Analiza je pokazala, da je polovica izdelkov, ki so jih kupili v slovaških trgovinah, občutno slabše kakovosti od tistih z avstrijskih trgovskih polic.

“Kupec ne pričakuje, da bo v enakem izdelku več umetnih barvil, sladil in aditivov ter manjši delež mesa,” je bila jasna slovaška kmetijska ministrica Gabriela Matečna.

Sledil je tudi odziv Češke, ki je multinacionalkam, ki se ukvarjajo s proizvodnjo hrane in pijače, sporočila, da ne bo več evropski zabojnik za smeti.

Na enako težavo so naleteli v trgovinah na Madžarskem, kjer so inšpektorji pri 24 domnevno identičnih izdelkih odkrili bistvene razlike v okusu, vonju in sestavi. “Ista prehranska podjetja in trgovine v Avstriji proizvajajo in prodajajo kakovostnejše izdelke istih blagovnih znamk kot na Madžarskem,” je pojasnil vodja kabineta madžarskega premierja Janos Lazar.

“Madžari nočejo pojasnil in izgovorov, hočejo pošteno in enako obravnavo. Pri hrani nočejo dvojnih standardov,” je nato sporočil še Robert Zsigo z madžarskega kmetijskega ministrstva.

L. V.

Vir: http://www.rtvslo.si/evropska-unija/poziv-bruslju-k-odpravi-razlik-v-kakovosti-hrane-za-zahod-in-vzhod-evrope/416068

Kdo bo v Sloveniji nadziral, ali nam res prodajajo slabše izdelke kot v Zahodni Evropi?

Sektor za varstvo potrošnikov: Nismo pristojni

Slovenska uprava za varno hrano trdi, da nima pristojnosti za raziskave kakovosti enakih živil po Evropi, ki so jih izvedle primerljive ustanove na Slovaškem in Madžarskem.

Trditve, da se posamezni izdelki razlikujejo po tem, za kateri trg so namenjeni, v upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin ne morejo potrditi, saj izvajanje tovrstnih raziskav ni v njihovi pristojnosti, so glede zadnjih razkritij o različni kakovosti enakih izdelkov v Evropi pojasnili v upravi. Ob tem so dodali, da je primerjalno testiranje kakovosti različnih proizvodov v domeni nevladnih potrošniških organizacij.

V zvezi potrošnikov, ki se financira s članarinami, pa se sprašujejo, ali naj njihovi člani financirajo te teste.

Primerjalni testi so sicer redkost tudi v Evropi. Leta 2015 so ga za 23 izdelkov opravili na Češkem, kjer ga je takrat financirala evropska poslanka Olga Sehnalova, je pred kratkim poročal časopis Delo. Madžarski primerjalni testi, ki so prišli v javnost v začetku leta, pa naj bi bili stari že tri leta. Primerjalni test bodo v kratkem opravili tudi na Hrvaškem, kjer ga bo prav tako financirala evropska poslanka Biljana Borzan.

ZPS: Imamo omejitve
Zveza potrošnikov Slovenije je doslej sodelovala v mednarodnem primerjalnem testu lešnikovih namazov, kjer testi niso pokazali večjih odstopanj. “Vsekakor se zavedamo, da je testiranje prehranskih izdelkov izjemno pomembno tudi zaradi primerjav z izdelki, ki se pod identičnim imenom prodajajo v tujini oz. v trgovinah iste trgovske verige. Takšno testiranje smo pripravljeni izvesti, če bi bila za to zagotovljena javna sredstva, pri izvedbi bi se povezali tudi s češko potrošniško organizacijo, s katero že leta zelo dobro sodelujemo in skupaj testiramo,” so pojasnili v zvezi.

Sami letno izvedejo od tri do štiri primerjalne potrošniške teste kakovosti tistih prehranskih izdelkov na slovenskem trgu, za katere na podlagi anket in poznavanja trga presodijo, da zanimajo porabnike, in v obsegu, ki si ga kot članska organizacija lahko privoščijo. Gre za izdelke, ki jih anonimno kupijo v trgovinah v Sloveniji.

Kdaj lahko govorimo o zavajanju
V upravi medtem poudarjajo, da so živila, ki izpolnjujejo določbe živilske zakonodaje tako z vidika varnosti kot kakovosti, dovoljena. Potrošnik pa mora na označbi prejeti vse potrebne informacije o izdelku, da lahko sprejme koristno odločitev o nakupu. Kadar se pojavljajo razlike v kakovosti istovrstnega živila iste blagovne znamke, lahko govorimo o zavajanju potrošnika, dodajajo.

Primerjalne raziskave izdelkov na slovenskem in na sosednjih trgih za zdaj ne načrtujejo. Če bodo pobude za sodelovanje, pa bi se vključili v okviru razpoložljivih sredstev.

Sektor: Nismo pristojni
Na ministrstvu za gospodarstvo deluje tudi sektor za varstvo potrošnikov in konkurence, a tam pravijo, da so pristojni predvsem za pripravo sistemskih predpisov s področja varstva potrošnikov in konkurence.

“Sicer pa je v zvezi z domnevno dvojno kakovostjo živil istih blagovnih znamk v različnih državah članicah stališče ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo, da je treba na ravni EU-ja zadevo raziskati in potrošnikom na območju celotne Evropske unije zagotoviti enako kakovost živil iste blagovne znamke, saj za razlikovanja po našem mnenju ni upravičenih razlogov,” so še pojasnili na ministrstvu.

Kaj so ugotovili na Slovaškem
Slovaška je po poročanju tujih tiskovnih agencij februarja zaradi neetičnih praks izpostavila več multinacionalk. Izkazalo se je namreč, da so enaki izdelki pod enakimi blagovnimi znamkami, ki so na voljo na slovaških trgovskih policah, v trgovinah zahodnejših evropskih držav vsebovali boljše sestavine. V Vzhodni Evropi so bile sestavine bolj siromašne, “prave hrane” pa je bilo manj kot v Nemčiji in Avstriji. A odstopanja niso presegla okvira evropske zakonodaje, saj ta zahteva le jasen seznam vseh sestavin.

Slovaško kmetijsko ministrstvo je obsodilo tovrstno početje in razlikovanje med starimi in novimi članicami EU-ja. “Imamo en skupen trg in zdi se nam neetično, da se ustvarjata dva razreda potrošnikov,” je takrat opozorila slovaška kmetijska ministrica Gabriela Matecna.

Polovica od 22 izdelkov, ki so jih testirali v slovaški prestolnici Bratislavi in v dveh avstrijskih mestih le 20 kilometrov stran, se je razlikovala po okusu, videzu in strukturi, je pojasnilo ministrstvo, ki se je sklicevalo na nacionalni urad za varno hrano.

Pomarančna pijača brez pomarančnega soka
Pomarančna pijača, ki jo je prodajala nemška veriga Rewe, na Slovaškem ni vsebovala pomarančnega soka, medtem ko ga enaka pijača v Avstriji je. Ta tudi ni vsebovala aditivov ali stabilizatorjev, so pokazali testi.

“Argument, da naj bi se multinacionalke le prilagajale različnim regionalnim okusom potrošnikov, ne vzdrži, saj si slovaški potrošniki zagotovo ne želijo v svoji hrani več aditivov in manj prave hrane,” je bila ostra Matecna.

Coca-Cola v prodaji na Slovaškem je bila sladkana s cenejšim glukoznim sirupom, medtem ko je bila v Avstriji s sladkorjem.

Al. Ma.

Vir: http://www.rtvslo.si/gospodarstvo/kdo-bo-v-sloveniji-nadziral-ali-nam-res-prodajajo-slabse-izdelke-kot-v-zahodni-evropi/416759

Za manj debelih otrok: s smernicami nad oglaševanje nezdrave hrane

Oglaševanje prispeva k debelilnemu okolju

Oglaševanje nezdrave hrane vpliva na oblikovanje prehranjevalnih navad pri otrocih, opozarjajo pristojni, raziskava pa medtem ugotavlja, da so v zadnjem letu v časovnih terminih, namenjenih otrokom, predvajali skoraj izključno oglase za hrano, ki je manj zdrava.

Tako kot večina drugih razvitih držav se, kot je znano, s težavo otroške debelosti (in debelosti v odrasli dobi) srečujemo tudi v Sloveniji. Marjeta Recek z ministrstva za zdravje je tako na tiskovni konferenci opomnila, da živimo v debelilnem okolju, ki ga ustvarja tudi nenehno spodbujanje in omogočanje dostopa do visoko mastne, sladke in slane hrane in pijače. Poudarila je, da je Sloveniji s svojo politiko v zadnjih letih kot eni redkih držav uspelo ustaviti naraščanje debelih otrok, a to še ni dovolj, saj sta otroška čezmerna hranjenost in debelost še vedno previsoki.

Reckova, vodja sektorja za obvladovanje nalezljivih bolezni, hrano in okolje na Direktoratu za javno zdravje je ob tem poudarila, da je ravno omejevanje oglaševanja eden od pomembnih vidikov novega nacionalnega programa o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje. Oglaševanje hrane je dokazani dejavnik, ki vpliva na prenajedanje in posledično (otroško) debelost, saj “spodbujanje uživanja in oglaševanja mastne, sladke, nezdrave hrane pomembno vpliva na oblikovanje prehranjevalnih navad pri otrocih”.

Trženje kot način zavajanja o prehranskem znanju
Mojca Gabrijelčič
Blenkuš z Nacionalnega inštituta za javno zdravje je poudarila, da so zelo ponosni na to, da ukrepi delujejo, a se obenem zavedajo, da imajo še vedno velike rezerve ravno na področju oglaševanja nezdrave hrane otrokom: “Trženje hrane in pijač otrokom deluje tako, da zavaja prehransko znanje otrok, spreminja njihovo naklonjenost posameznim živilom, njihove potrošniške navade, prehranske navade in razmerje med zaužitimi živili.” Ob tem je dodala, da se tisti otroci, ki so predebeli, bolj izrazito odzovejo na problematične oglase.

Raziskava potrdila: večina oglasov za nezdravo hrano, predvsem sladkarije
Igor Pravst
z inštituta za nutricionistiko je na tiskovni konferenci med drugim predstavil raziskavo o oglaševanju otrokom. V okviru raziskave so na inštitutu 12 mesecev spremljali oglase za živila na sedmih televizijskih programih, ki jih spremljajo otroci, “še posebno pozornost pa smo usmerili v vrednotenje oglaševanja v obdobjih, ko so bili pred televizorjem predvsem otroci, stari od 4 do 9 let”. Ob tem so ugotovili, da so kar 96 odstotkov časa predstavljali oglasi za živila, ki ne izpolnjujejo pogojev za oglaševanje otrokom in bi jih zato lahko razvrstili med manj zdrava.

Oziroma kot je pojasnil Pravst, sicer vodja raziskovalne skupine Prehrana in javno zdravje na Inštitutu za nutricionistiko, bi lahko le za štiri odstotke oglasov lahko rekli, da promovirajo zdrava živila: “Ugotovili smo, da so kar 96 odstotkov oglaševanja živil predstavljali oglasi za živila, katerih oglaševanje otrokom bi bilo ob upoštevanju priporočil Svetovne zdravstvene organizacije prepovedano. Kar 77 % oglaševanja je bilo povezanega z oglaševanjem sladkarij, katerih oglaševanje otrokom se odsvetuje – ne glede na njihovo prehransko sestavo.”

“Televizijski oglasi niso edini, kjer so otroci izpostavljeni takim oglasom. V istem obdobju smo spremljali tudi oglase v revijah, pa tudi tam rezultati niso bili kaj dosti boljši,” je ob tem še opomnil.

Pravila za zaščito otrok
Konec januarja se je sicer iztekel rok, do katerega so morali ponudniki televizijskih storitev pripraviti pravila ravnanja. Julija lani je namreč ministrstvo za zdravje oblikovalo Prehranske smernice za oblikovanje pravil ravnanja za zaščito otrok pred neprimernimi komercialnimi sporočili, v skladu s katerimi morajo ponudniki televizijskih storitev prilagoditi oglaševalska sporočila v času programa, namenjenega otrokom.

Na ministrstvu za zdravje so pojasnili, da se pravila ravnanja nanašajo na oglase o živilih, ki vsebujejo hranila in snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, kot so zlasti maščobe, transmaščobne kisline, sol ali natrij in sladkorji, katerih čezmerno uživanje v celotni prehrani ni priporočljivo. Prepričani so sicer, da bo zmanjšanje oglaševanja navedenih živil otrokom pomembno prispevalo k bolj zdravim prehranjevalnim navadam, s tem pa posledično na zmanjšanje debelosti in kroničnih nenalezljivih bolezni pri otrocih.

Video prispevka:

Omejitev oglaševanja nezdrave hrane otrokom
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-dnevnik/174453473

Otrokom prek oglasov vsiljujemo nezdravo hrano (pogovor v studiu)
http://4d.rtvslo.si/arhiv/prispevki-in-izjave-prvi-dnevnik/174453383

Vir: http://www.rtvslo.si/zdravje/za-zdravje-mladih/za-manj-debelih-otrok-s-smernicami-nad-oglasevanje-nezdrave-hrane/414352