Tagged: Hrana

Pošteni supermarket: kaj je res v naši hrani?

»The Honest Supermarket: What’s Really in Our Food?« (BBC, 2019)

Od vsakega evra, ki ga porabimo za nakupovanje hrane, gre kar tri četrtine v supermarkete, kar jim daje velik vpliv na to, kar jemo. Toda ali lahko supermarketom zaupamo, da nam povedo resnico o tem kar kupujemo in kako je bilo to proizvedeno? Ali pa ima njihov dobiček pri tem prednost?

V poskusu odkrivanja skritih resnic o naši vsakdanji hrani, je BBC za namen znanstvene serije »Horizon«, vzpostavil prvi resnično »pošteni supermarket«. Na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki s področja prehrane iz vse Velike Britanije, je ekipa postavila supermarket, v katerem so izdelki označeni z resnično zgodbo o tem, kako so bili proizvedeni in kakšen je njihov dejanski učinek na nas in okolje.

Oddaja, ki jo povezujeta dr. Hannah Fry in dietetičarka Priya Tew, predstavlja vpogled v to, kaj se resnično dogaja s hrano, ki jo jemo. Nikoli več ne boste hrane na policah supermarketov videli na enak način.

Kakšna so torej dejstva za zgodbami, ki nam jih v zvezi s hrano pripoveduje oglaševanje?

Voda v plastenkah je tako preprost izdelek, da se zdi, da ne more skriti ničesar. Čeprav lahko voda v plastenkah stane tudi do petstokrat več kot voda iz pipe, ki nam je na voljo praktično brezplačno, je vsako leto kupimo vedno več. Gre za veliko industrijo, ki se zanaša na obljubo čistosti. Tudi večina potrošnikov verjame, da je voda v plastenkah boljša, čistejša in bolj zdrava kot voda iz pipe. Kaj v resnici kupujemo, ko gre za vodo iz plastenke in kaj pomenijo napisi na etiketah? Če etiketa pravi, da gre za »naravno mineralno vodo«, to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira. Minerali, ki jih vsebuje, morajo biti na etiketi ustrezno navedeni. Če namesto tega etiketa pravi, da gre za »vodo iz vrelca«, tudi to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira, vendar se lahko količina mineralov skozi čas spreminja in je proizvajalcem ni treba navesti na etiketi. Vse ostalo, oznake kot je recimo »gorska voda«, »namizna voda« in drugo, pomenijo, da lahko voda prihaja iz kateregakoli vira, vključno s pipe. Če primerjamo vodo iz plastenke z vodo iz pipe, lahko ugotovimo, da ima voda v plastenkah povišano vrednost bakterij. Voda iz pipe jih ima manj, ker se ji za varnost dodaja klor. Zato vode iz plastenke ne smemo puščati dolgo odprte, ker je velika verjetnost kontaminacije. Toda voda iz plastenke ima še eno precej zaskrbljujočo lastnost – večjo koncentracijo delcev mikro-plastike. Raziskave kažejo, da več kot 90% plastenk vode vsebuje delce mikro-plastike. Zaradi vseprisotnosti plastike se sicer v manjših količinah, mikro-plastiaka vse pogosteje pojavlja tudi v vodi iz pipe. Čeprav so za ugotavljanje škodljivosti teh delcev v vodi potrebne dodatne raziskave, pa je negotovost dovolj za zaskrbljenost. Najlažje se temu izognemo tako, da čim redkeje pijemo vodo iz plastenk.

Glede na denar, ki se obrača v prehrambni industrije, nas ne more presenetiti, da je boj za dobičke neusmiljen in pogosto na račun potrošnikov. Pravila poštenosti se pogosto ukrivljajo vse do točke preloma. Znamke se vse pogosteje zatekajo k rabi privlačnih, a v osnovi praznih trditev, kot je recimo »naravno«. Danes je vse »naravno«. Analize kažejo, da več kot 20% pakirane hrane vsebuje oznako »naravno«. Večina od te je visoko procesirana in nima z naravnim skoraj ničesar skupnega. Čeprav je označevanje regulirano, pa obstajajo zakonska siva polja. Tako recimo noben zakonski akt ne opredeljuje kaj je »naravno«, »dobro« itd. Obstajajo pa besede, ki so strožje regulirane in znanstveno definirane, kot recimo »nizka vsebnost maščob«, kar pomeni, da mora izdelek vsebovati manj kot 3% maščob. A niso samo besede tiste, ki nas lahko prevarajo. Embalaža se kiti s čudovitimi podobami domnevne vsebine, a ko pogledamo sestavine, lahko pogosto ugotovimo, da tega, kar nam embalaža kaže izdelek sploh ne vsebuje, če pa že, je običajno v zanemarljivih količinah. Uporabljajo se takšni ali drugačni nadomestki, ki simulirajo okus, izgled, barvo, obstojnost. Sploh, če so ti nadomestki bolj poceni kot izvirni izdelek. Tak primer je recimo sir v lističih, ki le redko vsebuje kaj veliko sira. Nadomeščajo ga rastlinska olja in razni drugi dodatki.

Obstajajo pa deli trgovine z živili, za katere se nam zdi, da jim lahko bolj zaupamo. Takšni so recimo oddelki, ki se kitijo z besedo »sveže«. Na ta način nam sugerirajo, da gre za hrano, ki jo dobimo neposredno s kmetij, morja ali rek.

Z oznako »sveže iz ladje« in podobno se pogosto označuje tudi ribe. A kaj »sveže« v tem primeru pravzaprav sploh pomeni? Večina potrošnikov »sveže« opredeljuje kot nekaj, kar ni staro več kot dan ali dva do največ tedna dni. Izkaže se, da se kot »sveže« lahko označuje ribe, ki so stare tudi do dvajset dni. Sprejemljivo je skoraj vse, da le potrošnik po zaužitju zaradi tega ne zboli. Pri ribah je tako zaradi dolgih transportnih pot in občutljivosti vsebine potrebna dobra shramba, kar pomeni, da so najboljše ribe zamrznjene in to čeprav skoraj tretjina potrošnikov meni, da je zamrznjena hrana slabše kakovosti od t.i. »sveže«.

Supermarketi niso samo spremenili tega kako in kaj nakupujemo, spremenili so tudi način proizvajanja hrane. Tako se v hrani pojavljajo nekatere snovi, ki se jim praktično ne moremo več izogniti, kot so recimo pesticidi. Bi nas moralo to skrbeti? V javnosti je debata o tem vprašanju zelo živa in poteka med skupinami, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov in skupinami, ki zagovarjajo interese prehrambne industrije. Dejstva pa so naslednja. Več kot 40% sadja in zelenjave vsebuje pesticide, ko pa govorimo o hrani na splošno, je ta številka med 60 in 70% vseh živil. Uporaba pesticidov zadnja leta narašča. V 1990 je bil povprečen krompir škropljen okoli 12 krat, danes je ta številka pri 32 krat. Sicer seveda tudi na tem področju obstajajo regulacije, a so te določene za posamezne kemikalije, le redko pa smo pozorni na to, kako se te kemikalije obnašajo, ko jih je več skupaj, ko delujejo kot t.i. kemični koktajl. V limonah je več kot 90% verjetnost, da boste našli več kot en pesticid. V jagodah je ta verjetnost 84%, podobno je z grozdjem, v jabolkih je ta verjetnost pri 64% itd. Je torej odgovor organska hrana? Trenutno v kmetijstvu uporabljamo med 450 in 500 različnih pesticidov, pri čemer jih pri pridelavi organske hrane lahko uporabljajo le 28. Organska hrana torej lahko reši del problema, težava pa je, da je ta hrana precej draga, tako da moramo glede tega razmišljati bolj strateško. Po drugi strani strokovnjaki prehrambne industrije trdijo, da niso problem sami toksini, ampak njihove količine. Vse je lahko strupeno, če so količine prevelike, v pravih merah pa se nam ni treba bati ničesar. Vendar pa raziskave kažejo, da posebej kemični koktajli, mešanice različnih pesticidov v naši hrani, lahko povzročajo kar nekaj nezaželenih učinkov. Medtem ko posamezen pesticid sam zase nima velikega negativnega učinka, pa je lahko v interakciji z drugimi pri živih bitjih veliko bolj škodljiv. Regulacije na tem področju po mnenju znanstvenikov zaostajajo za znanostjo. Ob tem je potrebno poudariti, da prednosti prehranjevanja z zelenjavo in sadjem daleč presegajo nevarnosti, a je previdnost kljub temu na mestu.

Vidimo kako lahko gre naša odvisnost od supermarketov na račun kakovosti hrane in celo našega zdravja, kaj pa cena, ki jo zanjo plačuje naš planet? Hrana, ki jo pridelujemo in zaužijemo je odgovorna za približno tretjino našega ogljičnega odtisa, a odtis se od hrane do hrane razlikuje. Običajno se potrošniki ne ubadajo kaj preveč s tem vprašanjem in sami tudi nimajo preveč dobre predstave o tem, katera hrana je bolj ekološka. Tako običajno menimo, da če je nekaj lokalne pridelave, je zaradi tega odtis manjši. To pa ni vedno primer. Na primer banane, čeprav res prihajajo od daleč, je to sadje z nizkim odtisom pri pridelavi in se običajno transportira z ladjo, ki je v primerjavi z letalom okoli 100 krat bolj učinkovit način transporta. Podobno to velja za vso drugo trdno sadje kot je ananas, jabolka in vse ostalo, kar je dovolj dolgoživo, da lahko gre na ladjo in tako ni zelo pomembno od kje prihaja. Podobno velja tudi za pijačo, kot je vino. Po drugi strani občutljivejše sadje in zelenjava, ki ga v lokalnem okolju izven sezone ne moremo proizvajati, potrebuje daljše in bolj intenzivne transportne poti in s tem ustvarja tudi večji odtis. Jagode, ki prihajajo iz Belgije proizvedejo 2880g CO2, kar je ekvivalent približno 16 kilometrom vožnje s povprečnim avtom. Banane, ki prihajajo iz Južne Amerike, po drugi strani proizvedejo 360g CO2, kar je ekvivalent približno 2 kilometroma vožnje s povprečnim avtom. Največji odtis, ne glede na izvor, ima hrana živalskega izvora. Vse živali so zaradi procesa reje relativno neučinkovit način pridelave hrane. Zanimiv je primer kruha, ki ima načeloma precej majhen odtis, a je med živili izdelek, ki ga gospodinjstva zavežejo največ. Nasveti, ki se jih glede odtisa lahko držimo so, da se čim bolj izogibamo mesu in mlečnim izdelkom, pojemo, kar kupimo, da skratka čim manj zavržemo, in kot tretje, jemo čim več sadja in zelenjave, ki je ali sezonsko in lokalno ali dovolj dolgoživo, da ga je mogoče transportirati z ladjo. Ogljičnega odtisa trenutno ne moremo najti na etiketah naših izdelkov, toda ali bi ta podatek spremenili naše nakupovalne navade?

Supermarketi nam ponujajo hrano, ki je vse cenejša, traja dlje in je vse bolj priročna. Raziskave kažejo, da je že več kot polovica hrane, ki jo lahko kupimo v trgovinah t.i. ultra procesirane. Kakšne posledice ima to za našo prehrano? Katere so skrite sestavine te ultra procesirane hrane? Na etiketah tovrstne hrane tako najdemo vse daljše sezname snovi, ki imajo zelo zapletena in dolga imena. Običajno gre za prezervative, ki dajejo hrani trajnost, potem snovi, ki dajo izdelkom lepšo in bolj trajno barvo, bolj svetlikajoč izgled, razne umetne okuse itd. Kako drugačna je ultra procesirana hrana od te, ki jo pripravimo sami doma, pokaže primer ultra procesirane pizze. Doma zanjo potrebujemo največ pet ali šest sestavin, procesirana različica pa uporablja kar približno 25 različnih sestavin. Nekatere so zavoljo ugodnejše cene ceneni nadomestki, druge sestavine so lahko celo tako strupene, da so v večjih količinah rakotvorne. A niso samo aditivi razlog za skrb, tovrstna hrana je tudi zelo kalorična, v njej je veliko preveč sladkorjev, soli, praktično pa ne vsebuje vitaminov in mineralov. Gre zgolj za visoko koncentrirane prazne kalorije. Globalna raziskava je nedavno ugotovila, da je okoli 70% procesirane hrane prehransko revna in vendar se poraba tovrstne hrane povečuje. Upravičeno bi torej bilo, če bi tovrstna hrana nosila rahlo ironično etiketo, ki pravi, da ultra procesirana hrana sicer podaljšuje svoje življenje, a na račun vašega.

Supermarketi so nedvomno pocenili našo hrano. V zadnjih šestdesetih letih se je procent prihodkov, ki ga zapravimo za hrano, prepolovil. A poceni hrana lahko ima visoko ceno za okolje. Eden takšnih izdelkov, ki se zaradi svoje cene in široke uporabnosti na škodo okolja uporablja vse več, je palmovo olje. Najdemo ga v praktično vseh izdelkih. Po raziskavah je prisotno že v približni polovici vseh izdelkov, ki jih najdemo v trgovinah. Zanje pa predvsem v Maleziji in Indoneziji plačuje deževni pragozd in biotska raznovrstnost, saj se z namenom pridelave palmovega olja, v palmove plantaže spreminja velike površine deževnega gozda. Nedavno je ena od angleških trgovskih verig podala obljubo, da bo iz svojih izdelkov odstranila palmovo olje. A to danes ni tako preprosto. Tako razširjenost rabe kot cena palmovega olja, vsako alternativo hitro podraži do te mere, da ni več konkurenčna. Palmovo olje je konkretni trgovini uspelo odstraniti iz kakšnih 100 izdelkov, za ostale jim obljube ni uspelo držati, zato so iz teh izdelkov enostavno odstranili svojo znamko. Alternativa, ki tako ostane potrošnikom je, da na izdelkih poiščemo oznako za okolju bolj prijazno in trajnostno pridelano palmovo olje.

Naše zdravje je velika industrija. Neka raziskava je pokazala, da smo v večini pripravljeni plačati več za hrano, če smo prepričani, da je za nas zdrava. To za prodajalce predstavlja veliko marketinško priložnost. Tako lahko celo demonizirano hrano kot je recimo sladkor, spremenijo v hrano, ki je zdrava za nas. Za sladkor obstaja 61 različnih poimenovanj. Ta pojmovna raznovrstnost je za oglaševalce velika priložnost. Alternative sladkorju so tako postale zelo dobičkonosno področje: kokosov sladkor, rižev sladkor, rjavi sladkor, med, javorjev sirup, agave itd. Vse to so dražje alternative, toda so dejansko tudi kaj bolj zdrave od navadnega sladkorja? »Naravnost« teh izdelkov nas prepričuje, da so bolj zdravi, a je vsak pretiran vnos sladkorja v naše telo škodljiv za zdravje, ne glede na izvor. Res je, da so nekatere alternative nekoliko manj škodljive kot navaden sladkor, a prav neškodljivega ni, oz. se priporoča, da v vsakem primeru omejimo porabo sladkorja. Oglaševanje na tem področju je tako precej zavajajoče – čeprav se skriva pod drugim imenom in za oznakami kot je »naravno«, je na koncu to še vedno samo sladkor.

Označevanje in embalaža lahko pri nakupovanju hrane popačita resnico in zameglita našo presojo, a to še zdaleč ni edina strategija trgovin, da jim prepustimo čim več denarja. V trgovino verjetno običajno greste z zelo trdno idejo kaj želite kupiti, mogoče v ta namen uporabljate celo kak seznam, iz nje pa se kot po pravilu vračate z veliko stvarmi, ki jih prvotno niste imeli namena kupiti. Trgovine uporabljajo številne psihološke trike, da vplivajo na naše nakupovalne navade. V supermarketih smo deležni prave poplave čutnih stimulacij. Od vpliva različnih vonjav, do tega kako embalaža vpliva na naše odločitve za nakup. Supermarketi želijo vplivati na našo nakupovalno odločitev od trenutka ko vstopimo skozi vrata, tako že sama arhitektura prostora ni naključje. Običajno nas na vhodu v trgovino pričaka oddelke s sadjem in zelenjavo. Če v košaro najprej damo hrano, ki jo dojemamo kot zdravo, si s tem kupimo kredit, da si v nadaljevanju kupimo tudi kaj, česar nimamo za tako zdravo. Skoraj nemogoče je nakupovati samo osnovne sestavine kot so kruh, mleko, čaj ali kava, ker so te običajno na policah na sredi ali na drugem koncu trgovine, tako da moramo do njih med policami ali skozi celotno trgovino, mimo polic z drugimi, zelo privlačno oblikovanimi in oglaševanimi izdelki in tako bolj verjetno pograbimo še kaj, česar prvotno nismo nameravali kupiti. Celo naš čut za dotik je mogoče pretentati. Potrošniki to, kar je težje, smatramo za boljše. Tako pogosto tehtamo steklenice z vinom in primerjamo katera je težja. Skoraj praviloma se odločimo za težjo. Zato v zadnjem času opažamo vse težje steklenice z vinom. In ne samo, da se nam težje steklenice zdijo boljše, zanje smo pripravljeni tudi plačati več. Ti vplivi seveda ciljajo naše podzavestne mentalne procese, ki nagovarjajo naše želje, tako da se jih sami ne zavedamo. Obstaja zanimiva povezava med zvoki, ki jih slišimo v trgovini in tem, kaj kupujemo. Nedavna študija je razkrila primer, v katerem so v trgovini eno uro v ozadju predvajali francosko glasbo, drugo uro pa značilno nemško glasbo. Ko so igrali francosko glasbo, se je povečala prodaja francoskih vin, ko so vrteli nemško, pa nemških. Ko so potrošnike potem vprašali ali je bila glasba tista, ki jih je prepričala v nakup, je večina začudeno vprašala: »kakšna glasba?«. Torej ima že glasba, ki jo poslušamo v trgovini nezaveden učinek na naš nakup.

Veliko znanosti gre v oblikovanje trgovin in naše izkušnje nakupovanja v njih. Vsa naša čutila so tarče subtilnih vplivov, da bi vplivali na naše odločitve in zapravili čim več. Če bi bila ta izkušnja bolj poštena, bi bila tudi naša nakupovalna izkušnja bistveno drugačna. Zaradi tega bi bila tudi naša življenja boljša in nedvomno bi bili zaradi tega tudi bolj zdravi. Dokler se to na spremeni na sistemski ravni, je samo od nas odvisno, da pazimo kakšno hrano kupujemo in jemo.

Več o oddaji:
https://www.bbc.co.uk/programmes/m0006p3j

Advertisements

Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

Včasih se zgodi, da me spravi ob živce kakšna (na videz) res banalna stvar. Na primer prispevek iz promocijske kampanje Naša super hrana, ki je pripravo piščančjih ražnjičev z zelenjavo, limono in meto pospremil s sloganom Piščančje ražnjiče imamo radi vsi, zlasti otroci.

Objava o vsesplošni ljubezni do piščančjih ražnjičev iz niza [KUHAMO Z NAŠO SUPER HRANO] je sicer iz oktobra 2018, a se mi jo zdi iz dveh razlogov smiselno vleči na dan tudi po več kot osmih mesecih. Prvič, to, da me zasleduje že osem mesecev, nekako podrčta poanto uvodnega stavka. Drugič, zdaj ko smo končno dočakali sonce, nas, se bojim, čaka ponoven zagon oglasov naše super hrane za žar in na spisku, predvidevam, ne smejo manjkati piščančji ražnjiči. Tale zapis bi bil lahko tako dosti bolj aktualen, kot se morda zdi na prvi pogled.

Piščančji slogan me torej zasleduje že nekaj mesecev, a (v prvi vrsti) ne zato, ker gre za kampanjo, ki jo financiramo iz državnega proračuna, promovira pa nekaj, kar se nezanemarljivemu deležu prebivalstva zdi problematično z vidika okoljskega odtisa in spopadanja s podnebnimi spremembami in/ali nesprejemljivo z etičnega vidika. Tisto, kar me zmoti do te mere, da pišem o precej banalnem promocijskem prispevku, je nesmiselnost same izjave, ki se ne nazadnje izteče v totalitarizem (predpostavljene) večine.

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/piscancje-raznjice-imamo-radi-vsi/

Tina Bilban

Za omejevanje oglasov za nezdravo hrano

V oddaji Odmevi na TV Slovenija, so spregovorili o problematiki oglaševanja nezdrave hrane otrokom. Čeprav se rast debelosti med mladimi upočasnjuje oz. umirja, smo še vedno priče epidemiji čezmerne telesne teže in debelosti. Še vedno je četrtina fantov in petina deklet pretežkih. Vzroka sta predvsem premalo gibanja in pogosto uživanje zlasti presladke in premastne nezdrave hrane, k čemur posredno pripomore tudi oglaševanje. Nacionalni inštitut za javno zdravje zato poziva k omejevanju oglaševanja nezdrave hrane.

V studiu so gostili dr. Karmen Marguč, ki so jo predstavili kot predavateljico in raziskovalko etike v digitalnem trženju.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/odmevi/174610984

Napotilo:
http://www.nijz.si

Pozidajmo Slovenijo!

Zadnjič sem slišal, da bodo v Ljubljani gradili novo nakupovalno središče. Ne bi vam rad vsiljeval svojega mnenja, ampak dobesedno me je streslo, hkrati pa sem postal kar žalosten. Kako Slovenci cenimo svojo zemljo? Ja, prav za nove trgovine jo bomo pozidali, za velike, pokrite in ogrevane (poleti seveda klimatizirane) površine za prijetno preživljanje družinskih prostih uric, kajne? Kar ponujajo se prazna zemljišča, trgovin nam res primanjkuje.

Takoj mi je prišel na misel slogan, tak udaren, aktivističen in optimističen – Pozidajmo Slovenijo! Morali bi ga napisati na vse (mnogo preštevilne) ogromne obcestne panoje, da bi se vtisnil v našo podzavest, da bi postal del narodne zavesti. Morda malo asociira na precej razvpit Hitlerjev izrek takrat nekje v Mariboru, tudi malo zloben je, priznam, ampak mislim, da meri naravnost v sredino tarče. Prav jezen sem spet postal, ko tole pišem. Le zakaj? Saj bomo ustvarili nova delovna mesta – koliko že? Ja, postali bomo narod trgovcev, snažilk, šoferjev … Nič ni narobe s temi poklici, potrebujemo jih, spoštujem vsakogar, ki dela, vem, da delajo veliko, preveč, pa za slabe plače. A država očitno ne želi drugega. Izobraženih mladih imamo veliko, znanje naj bi bilo cenjeno, ustvarjamo pa delovna mesta, ki tega ne zahtevajo, in mladi, ki smo jim financirali izobraževanje, odhajajo, dobesedno zastonj delimo izobraženo delovno silo bogatejšim državam – kakšen paradoks, pa človek bi se zjokal! In ker ljudje ne silijo ravno v trgovino delat, bomo iskali delovno silo drugod, izven Slovenije.

Kot da se ne dela že gnoj iz vseh trgovin, ki jih imamo – mislim, da smo med vodilnimi po številu trgovin na prebivalca v Evropi. Hkrati ugotavljamo, koliko plodne zemlje pozidamo vsako leto in kako slabo smo samooskrbni s hrano. Trgovine pa nam res ne bodo povečale samooskrbe – razen če si kdo pod samooskrbo predstavlja, da se sam oskrbi s hrano tako, da jo gre v trgovino kupit. Za vsak kvadratni meter bi se morali boriti, nepozidana tla so dragocena, dajmo se tega že enkrat začeti zavedati! Ne samo zaradi hrane, več ko pozidamo, bolj se segrevajo tla, odvajajo dež v kanale in voda odteče in tako dalje in tako dalje. Naj bi vsaj zgradili stanovanja ali pa kakšno raziskovalno ali kulturno ustanovo, ne pa trgovine. Saj, lahko zgradimo tudi to, ampak za trgovino je prostora škoda. Ne potrebujemo jih več, imamo jih dovolj. Razen tistih malih po vaseh in odročnejših krajih. Ko se pa ne splača. Ljudje se res ne splačamo!

Vir: https://www.vecer.com/pozidajmo-slovenijo-6690687

Andrej Velkavrh, meteorolog

Evropa dveh okusov

Nismo drugorazredni državljani Evropske unije, že dlje časa v Evropskem parlamentu opozarjajo poslanci iz Češke, Slovaške, Madžarske, Hrvaške in tudi Slovenije. Jim bo Bruselj vendarle prisluhnil in stopil na prste multinacionalkam, ki v nekaterih državah članicah Evropske unije prodajajo izdelke slabše kakovosti? Enaka embalaža, enake sestavine, a drugačen okus. Taka je ugotovitev žirije štirih srednješolk, ki so za našo oddajo ocenjevale izdelek, kupljen v treh državah.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174605923

Anka Pirš, MMC

Različna kakovost na videz enakih izdelkov bo v EU-ju kmalu preteklost

Strožja pravila varstva potrošnikov v EU-ju

Po dogovoru Evropskega parlamenta in Sveta EU-ja v EU-ju ne bo več mogoče tržiti izdelka, če bo imel bistveno neupravičeno drugačno sestavo ali značilnosti kot v drugih državah EU-ja.

Kot so danes sporočili iz Bruslja, bodo najpomembnejša izboljšanja strožjih in bolje izvedenih pravil o varstvu potrošnikov, večja preglednost za potrošnike pri spletnem nakupovanju ter učinkovite kazni in jasna pravila za obravnavanje dvojne kakovosti proizvodov v EU-ju. Evropska komisija je nova pravila predlagala aprila lani kot del novega dogovora za potrošnike.

Namen tega je zaščititi potrošnike z večjo preglednostjo in učinkovitim izvajanjem, kadar so potrošniki oškodovani. Zaradi tega novega dogovora bodo potrošniki vedeli, kaj kupujejo in od koga to kupujejo,” je ob tem dejal prvi podpredsednik Evropske komisije Frans Timmermans.

Evropska komisarka za pravosodje, potrošnike in enakost spolov Vera Jourova je medtem dodala, da so s tem dogovorom dvojnim standardom na enotnem trgu dnevi šteti. “Potrošniki ne bi smeli biti več zavedeni z različnimi proizvodi, ki so predstavljeni kot enaki. Trgovci, ki bodo še naprej goljufali, bodo dobili visoke kazni. Novi dogovor bo tudi okrepil varstvo potrošnikov na spletu in povečal preglednost pri spletnem nakupovanju,” je poudarila.

V skladu z dogovorom bodo nacionalni organi za varstvo potrošnikov pristojni za usklajeno nalaganje učinkovitih, sorazmernih in odvračilnih kazni. Za močno razširjene kršitve, ki vplivajo na potrošnike v več članicah EU-ja in so predmet usklajenega izvajanja na ravni EU-ja, najvišja denarna kazen, na voljo v vsaki državi članici, ne bo nižja od štirih odstotkov letnega prometa trgovca.

Na področju dvojne kakovosti potrošniškega blaga dogovor prinaša to, da proizvoda ne bo več mogoče tržiti kot enakega proizvodu v drugih članicah, če ima blago v resnici bistveno neupravičeno drugačno sestavo ali značilnosti.

Več pravic za potrošnike na spletu

Dogovor prinaša tudi večje pravice potrošnikov na spletu. Potrošniki bodo morali biti pri nakupu na spletni tržnici jasno obveščeni o tem, ali kupujejo blago ali storitve od trgovca ali od fizične osebe, zato da bodo vedeli, kakšno varstvo jim bo na voljo, če gre kaj narobe. Pri iskanju na spletu bodo potrošniki jasno obveščeni, kadar bo zadetek iskanja plačal trgovec. Obveščeni bodo tudi o glavnih parametrih, ki določajo razvrstitev rezultatov iskanja.

Začasni dogovor o krepitvi pravil EU-ja o varstvu potrošnikov morata zdaj uradno sprejeti Evropski parlament in Svet EU-ja.

Vir: https://www.rtvslo.si/evropska-unija/razlicna-kakovost-na-videz-enakih-izdelkov-bo-v-eu-ju-kmalu-preteklost/484332