Tagged: Hrana

“Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo.”

V podjetju Košaki TMI obžalujejo, da v skrbi za živali niso v celoti uspešni. Aktivisti pa ob tem opozarjajo, da je prikazana praksa legalna, a ni v skladu s sliko “Ustvarjeno s polno mero ljubezni”.

Druga skrita preiskava, ki jo je objavilo Društvo AETP in smo jo v Večeru predstavili že včeraj, je razkrila vpogled v delova­nje klavnice Košaki TMI. Na posnetkih je videti nerodno omamljanje živali, brce, suvanje z elektrošoki in prek­linjanje. Podjetje Košaki TMI je nato včeraj v odzivu zapisalo, da se del nji­hove predanosti in skrbi nanaša tudi na spoštovanje in ustrezno ravnanje z živalmi, prizadevajo pa si tudi za spo­štovanje nacionalnih predpisov in pred­pisov Evropske unije. “Tekoče izvajamo kontrole naših sodelavcev, prav tako upoštevanje predpisov nadzirajo in­špektorji uprave za varno hrano, vete­rinarstvo in varstvo rastlin, ki so vedno prisotni ob zakolu živine,” so še zapisali.

“Iz objavljenega posnetka je razvi­dno, da v naših prizadevanjih nismo vedno v celoti uspešni, kar seveda ob­žalujemo,” so se še pokesali. Trdijo, da z rednimi izobraževanji in preizku­si znanj skrbijo, da imajo sodelavci, ki ravnajo z živalmi, za to ustrezna znanja in spretnosti. “V primeru, ko ugotovimo neustrezno ravnanje, sodelavce tudi ustrezno sankcioniramo,” so povedali. V zadnjem letu so izvedli šestnajst in­ternih in tri zunanja izobraževanja sodelavcev. Član Društva AETP Samo Curk je dejal, da priznanje Košakov ne izpodbija dejstva, da podjetje s svojim sloganom zavaja javnost: “Prikazana klavna praksa je sicer legalna, ampak niti približno ne korespondira s sliko, ki jo Košaki javnosti implicirajo z zapi­som Ustvarjeno s polno mero ljubezni.”

Včeraj smo vprašanja v zvezi s po­snetki poslali tudi na pristojno ministr­stvo za kmetijstvo, vendar odgovorov nismo prejeli. Po poročanju Dela pa je uprava za varno hrano že uvedla in­špekcijski postopek, saj je na posnetku prepoznala prepovedana ravnanja.

Praksa na papirjih in v realnosti

Kako je pa v drugih klavnicah? Ana Ahčin, generalna sekretarka Gospodar­sko interesnega združenja (GIZ) Mesne industrije Slovenije, je prepričana, da se v splošnem slabe prakse v klavnicah ne dogajajo, saj so pravila jasna, ob kršit­vah pa mora reagirati inšpekcija. Na­vrgla je še, da po celem svetu poteka globalna kampanja nasprotnikov uži­vanja mesa, ki antimesno kampanjo podpirajo z milijardami in tako s priza­devanjem za zaprtje mesnih korporacij odpirajo priložnosti za veganske korpo­racije. Dodajmo, da se v Društvu AETP financirajo iz lastnih žepov, na svoji spletni strani pa zbirajo tudi donacije.

Maja Horvat, veterinarka in predse­dnica Slovenskega veganskega društva, meni, da se klavnica Košaki verjetno ne razlikuje od drugih v Sloveniji. Kot veterinarka je namreč pri praktičnih vajah videla, kakšna je praksa v klavni­cah na zakonodajni ravni in na papir­jih ter kakšna je v realnosti. “Veliko teh početij je v sivi coni legalnega, veliko pa je tudi direktnih kršitev (na primer nepravilna uporaba ‘tazerja’, manjka­joča vizualna pregrada med živaljo v ogradi za omrtvičenje in naslednjo v vrsti, brcanje in tepež živali). Najbolj pogosta in najhujša je najverjetneje ne­natančnost delavcev pri omamljanju, zato da delo hitreje steče. Zaradi te je marsikatera žival večkrat ustreljena v glavo s penetrirnim klinom. Živo žival se torej pri polni zavesti ‘strelja v glavo’, dokler klin končno ne doseže pravega mesta in žival omrtvičena obleži na tleh. Pogosto tudi kriteriji za omrtviče­nost niso preveč strogi, kar pomeni, da se da videti marsikatero žival obešeno na kavlju klavne linije, ki se ji pri zavesti prereže vratno žilo in kar nekaj časa (še vedno pri zavesti!) krvavi … Prizori so torej kot iz nekakšne grozljivke, le da se živalim takšne stvari dogajajo vsako­dnevno. Legalno ne pomeni pravično, etično, sprejemljivo,” pove.

Surova sila postane navada

Maja Horvat je še opozorila, da se klavci soočajo s hudo travmo in stalnim psi­hičnim naporom kot tudi z zelo napor­nimi in slabimi pogoji dela: “Področje sicer še ni najboljše raziskano, so pa med zaposlenimi v klavnicah pogos­te posttravmatska stresna motnja, zelo visoka stopnja alkoholizma in tudi sa­momorov.” Večina klavcev se zaščiti tako, da začnejo na žival gledati kot na stvar. “Na smrt prestrašene živali poskuša­jo prisiliti v nekaj, česar ne želijo. Prašiči in krave vedo, kaj jih čaka. Vonjajo gro­zovit smrad po izliti krvi in slišijo krike prestrašenih živali, ki so v vrsti pred njimi. Zato se željam klavcev na vse moči upirajo, klavci pa se poslužujejo bolečih pripomočkov, različnih prisilnih tehnik, in kadar tudi to ne zadostu­je, surove sile. Pri marsikaterem klavcu surova sila postane navada, ki jo koris­tijo kot ventil za izražanje vseh negativ­nih emocij in nezadovoljstev. Seveda nič od tega ne opraviči krutega in agresiv­nega ravnanja, ki ga izvajajo že nad tako ubogimi živalmi v zadnjih minutah nji­hovega kratkega življenja,” razmišlja ve­terinarka. Horvatova je poudarila, da ljudje mesa in hrane živalskega izvora ne potrebujemo za zdravo in dolgo živ­ljenje, zato se ji zdi zakol že v osnovi krut in nepotreben. Izboljšanje pogoja v klavnicah ni rešitev, saj je humani zakol floskula, sklene veterinarka.

Kaj, če bi živinorejo zmanjšali?

Matevž Jeran, inženir prehrane in pobudnik projekta čas je za novo – trajnostno – prehransko politiko: “Na vsake toliko časa v medije pricurljajo informacije o okrutnem ravnanju z živalmi v slovenski živinoreji in klavnicah. Ob tem so zelo pogosti pozivi, da bi število inšpektorjev ali število inšpekcijskih pregle­dov moralo biti veliko večje, kot je. Druga perspektiva: kaj, če so ti pozivi v bistvu dokaz, da je živinoreja v Sloveniji preveč obsežna, da bi inšpektorji lahko dobro opravljali svoje delo? Kaj pa, če bi raje živinorejo zmanjšali za desetkrat? Možnost okrutnega ravnanja z živalmi v živinoreji in klavnicah bi se posledič­no zmanjšala. Poleg tega bi ob toliko manjšem obsegu živinoreje inšpektorji končno brez težav lahko imeli pod nadzorom celotno živinorejo. Lažje bi se zaostrila tudi zakonodaja, ki ščiti rejne živali, saj država na tako majhno panogo ne bi več gledala z vidika profitabilnosti.

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/odzivi-na-posnetke-iz-klavnice-kosakov-legalno-ne-pomeni-pravicno-eticno-sprejemljivo-10263002

Kdaj žival postane meso?

Pred kratkim nam je na uho prišla zgodba neke brezdomke, ki jo je zavod za zaposlovanje poslal na šolanje za mesarko, ker gre za zelo zaposljiv poklic. A delo, ki bi lahko izboljšalo njen ekonomski položaj in ji prineslo topel dom, je bilo zanjo psihično preveč naporno in raje je predčasno opustila šolanje ter posledično ostala na cesti. Gre za krut poklic, ki pusti posledice. Pričanje nekdanje mesarke, ki je leta 2013 povedala, da je videla nemalo mesarjev, ki so ob pultih skrivali kanistre vina, torej ni presenetljivo. Za predajanje alkoholu imajo dober razlog, ki se skriva v pečatu, ki ga na duševnem zdravju pusti rutinsko ubijanje. Tega ne zmore vsak, tisti, ki pa, pa plačujejo visok davek.

Ljudje, sploh tisti, ki v proces živinoreje nimajo vpogleda, brez večjih težav v podzavesti ločujejo med kosom mesa in živim bitjem. Oglasi prikazujejo mamljive mesne izdelke, ne pokažejo pa (logično) procesa klanja. Kdaj nastane miselni preskok, ko brez slabe vesti pojemo zrezek in ne razmišljamo o njegovem izvoru? Kdaj žival postane meso? Koliko potlačenih čustev slabo plačanih delavcev, koliko kozarcev vina in koliko agresije nad živalmi je v prepadu med eno in drugo fazo? Dejstvo, da klavci z živalmi govorijo (pa četudi jih preklinjajo), nakazuje, da se zavedajo živosti bitij pred sabo. Čeprav govorimo o produktih, torej o končni fazi.

Evropske direktive in zakoni pa večino videnega na posnetkih, ki jih je objavilo Društvo AETP, dopuščajo. Tudi na farmah Ljutomerčan inšpekcija ni odkrila večjih nepravilnosti in jih verjetno prav tako ne bo našla v Košakih. Zanimiva je tudi zmotna predstava javnosti, da živali v plinski komori le mirno in brez bolečin zaspijo. Proces zaplinjanja z ogljikovim dioksidom je v resnici videti vse prej kot to. Živali se panično upirajo, dokler v njihova pljuča ne pride dovolj visoka vsebnost plina, ki jih v notranjosti močno žge. Glede na to, da uplinjanje velja za najbolj human način omamljanja, se upravičeno zastavlja vprašanje, ali lahko sploh govorimo o humanih zakolih in ali je to res največ, kar človeštvo zmore za dobrobit živali.

Komu je namenjena “polna mera ljubezni”, ki jo oglašuje podjetje Košaki? Klavci, ki svojo jezo in agresijo stresejo nad živali, je verjetno niso deležni kaj dosti. Živali, ki se v paniki prerivajo na poti v plinsko komoro in zadušijo v bolečinah, verjetno tudi ne. “Visoka kakovost izdelkov in skrb za potrošnika skozi desetletja ostajata osnovno poslanstvo podjetja,” beremo v zavihku Kakovost in certifikati. Polna mera ljubezni je namenjena, če verjamete paroli – skrbi za potrošnika. Oziroma bolj verjetno je bolj ali manj v celoti namenjena ljubezni do dobičkov, kar je v kapitalističnem sistemu pričakovano. Nekaj je jasno kot beli dan: v gonji za čim večjimi dobički in čim večjo produkcijo mesa se standardi znižajo, velikosti kletk manjšajo in načini omamljanja cenijo. Kot družba borno morali premisliti, koliko mesa v resnici potrebujemo, in poiskati učinkovite sistemske rešitve, ki bodo tem potre­bam sledile.

Ana Lah

Vir: https://www.vecer.com/slovenija/kdaj-zival-postane-meso-10262954

Fizične poškodbe, nespečnost, nočne more …

Po objavi posnetkov iz klavnice Košaki se zastavlja vprašanje, od kod izvira agresija klavcev do živali. Psihologinja Maša Blaznik opozarja, daje poklic klavca nujno treba postaviti v širši okvir

Osem ur na dan, 40 ur na teden ubija in razkosava živali. Omrtviči jih z električno pi­štolo, zakolje, zaplini, daje v krop, jim pušča kri, odstrani drobovino, jih da iz kože, razreže z električno žago. Osem ur na dan stoji v krvi, gleda stene, ki so poškropljene s krvjo, voha njen smrad in smrad živalskih iztrebkov, drobovi­ne. Hrup strojev in kriki prestrašenih živali so tisto, kar sliši, vsakdan mesar­ja klavca oriše psihologinja Maša Bla­znik, ki je raziskovala psihološki profil mladih klavcev ter ugotovljeno objavila v znanstvenem članku.

Sposobnost ubijanja ni prirojena

Večina ljudi, ki je meso, zaradi odpora do ubijanja ne bi zmogla ubiti živali za prehrano. “Ne gre za pomanjkanje em­patije ali informiranosti o krutosti sis­tema, temveč za sistematično podprto distanciranje od realnosti, gre za uga­šanje empatije, za hoteno nevednost. Vdor posnetkov iz klavnice Košaki je zato razburkal naš mir,” komentira psi­hologinja. Sogovornica je jasna: me­sarji klavci opravljajo zadolžitve, ki jim jih nalaga sistem, ki smo ga pos­tavili. Poklic je tako nujno postaviti v širši okvir mesne industrije in našega odnosa do živali.

Sposobnost ubijanja človeku ni pri­rojena, temveč se je mora sistematično učiti, pove in razloži: “Predispozicija naših možganov je namreč empatija, prepoznavanje in odzivanje na čustva in razmišljanja drugih. Krog otoka za empatijo in za nasilje se v določenem delu naših možganov prekrivata in zato izključujeta. Ko je aktiviran en, je drugi ugasnjen. Oba pa za svoj razvoj potre­bujeta spodbudo iz okolja. Če z vzgojo, učenjem in navadami spodbujamo in gojimo nasilje, bo to imelo zavirajoč učinek na razvoj in izraz empatije.” Ko ubijanje postane del poklica, je cena, ki jo plačujejo delavci, zelo visoka. Raz­iskave kažejo, da se soočajo tako s te­lesnimi kot z duševnimi težavami. “Poročajo o fizičnih poškodbah, nespečnosti, nočnih morah. V tem poklicu je prepoznano več depresije in tesnob kot pri drugih poklicih, prav tako vse oblike agresije (fizična agresija, jeza, sovražnost), zasvojenosti, obsesivno­-kompulzivne motnje. Dr. Benjamin E. Baran je v svoji raziskavi pokazal, da je element, ki ustvarja ključno razliko v primerjavi z drugimi poklici, prav ele­ment namenskega ubijanja živali,” po­jasni sogovornica.

Prisotnost klavnic ima vpliv tudi na širše okolje, v katerem so, še kažejo raz­iskave. Potrjeni sta bili povezava med zaposlitvijo v klavnici ter povečanim številom nasilnih dejanj v okolju v pri­merjavi z drugimi poklici ter povezava med prisotnostjo klavnice v okrožju ter povečanim številom aretacij za hujša kriminalna dejanja, pripomni.

Cena: posttravmatski sindrom

Ubijanje je torej v nasprotju s človekovi­mi prirojenimi nagnjenji, zato jih mora utišati, kar privede do tega, da začne psiha razvijati obrambne mehanizme. Gre za nezavedne strategije, s kateri­mi se zaščitimo pred tesnobnimi mis­limi ali občutki, pojasni Blaznikova. “Ustvarja se čustvena in mentalna lo­čenost med povezanostjo z živaljo kot živim bitjem in mesarjem. Človek se mora naučiti otopeti vpričo trpljenja in smrti. Mesarji poročajo, da jim pomaga vzdržati, ko na živali ne gledajo kot na živa bitja, temveč na kose mesa. Vendar nam obrambni mehanizmi ne omogo­čajo, da bi izbirali, kaj bi želeli čutiti in kaj ne. Ko utišamo težka čustva, utihne­jo tudi lepa,” pojasni.

Da lahko tako delo nadaljujejo, za­posleni v klavnicah razvijajo različne mehanizme. “To se lahko odraža v normalizaciji nasilja, povečani agresiv­nosti, čustveni otopelosti, v različnih oblikah zasvojenosti (alkohol, energetske pijače, droge …). Posledice tega dela se tako prelivajo tudi v osebni, družin­ski prostor, lahko tudi. širše. Opravlja­jo delo, zaradi katerega morajo utišati ali v celoti disociirati dele sebe. Zato je pri tovrstnih poklicih prepoznan pojav travmatičnega stresa povzročitelja. O njem govorimo, ko vzrok za pojav simp­tomov posttravmatske stresne motnje izvira iz povzročanja travme ali smrti drugemu,” pojasnjuje.

Posledice učenja ubijanja: sistemsko in kulturno nasilje

Otroci se v Sloveniji za poklic mesarja klavca začnejo usposabljati po osnovni šoli v okviru učnega programa triletnega srednjega poklicnega izobraževanja. Prav primer šolanja klavcev je dokaz dvojnih meril sodobne družbe: “Po eni strani družba vedenje otrok in mladostnikov, ki mučijo ali ubijejo žival, prepoznava kot problematično in nezaželeno ter možen pokazatelj prihodnje psihopatologije posameznika. Istočasno pa v okviru šolske­ga sistema otroke po zaključeni osnovni šoli, v okviru poklicnega izobraževanja, izobražujemo za poklic, kjer bo njihova glavna naloga ubijanje živali,” pove.

Mladostniški možgani so sedež osebnosti, spominov, čustev, empatije in odločanja. “V času mladostništva se v možganih dogajajo pomembne spre­membe, tako v strukturi kot delovanju. Pomembno vlogo imajo vplivi okolja in odnosov. Pri delu v klavnici mlado­stnik po eni strani preko možganske­ga zrcaljenja zazna stiske živali, strah, grozo, bolečino, jo procesira in se na njo odziva, po drugi strani pa se mora soo­čati z dejstvom, da ima v tem odnosu sam aktivno vlogo. Zaradi še razvijajo­čih se možganov in zato slabše razvitih kapacitet za regulacijo čustev so otroci in mladostniki v tovrstnih situacijah še bolj ranljivi. Ob vseh odkritjih stroke, ki jih imamo na voljo danes, je zato odgo­vorno, da se vprašamo: kakšne izkušnje se zapisujejo v mladostniške možgane v klavniškem okolju? Katere poveza­ve se v njih krepijo? Kakšno popotnico dobivajo za odraslo življenje?” se sprašuje psihologinja. Področje dijakov me­sarjev je sicer zelo slabo raziskano, po oceni psihologinje se za ta poklic pogos­to odločijo tisti, ki imajo doma živino ali mesnico.

Težko torej razumemo, da velja so­glasje tako na nivoju stroke kot na nivoju družbe, da je za otroka v redu, da se po končani osnovni šoli začne uspo­sabljati za tak poklic. “Vendar v tem primeru ne gre za napako ali spregledanost. To je posledica procesa socializa­cije in normalizacije nasilja do živali, ki jih ubijamo za hrano. Ko družba nasil­ne prakse integrira v svoje strukture in sistem, govorimo o strukturnem nasi­lju. Ko ta praksa postane ponotranjena in normalizirana, govorimo o kultur­nem nasilju. Usposabljanje mladoletni­kov za klanje je rezultat normalizacije nasilja na nivoju sistema in kulture,” razmišlja.

Resnica sistema

“Kljub temu da si z nekaterimi živalski­mi vrstami delimo skupno možgan­sko in hormonsko osnovo ter imamo skupno nevrološko osnovo za primar­na čustva, navezovanje in bolečino, smo živali popredmetili in jih razgla­sili za lastnino. Potrošniška ekonomija narekuje množično sistematično industrializirano rejo in ubijanje živali, ki so izpostavljene grozljivim življenj­skim pogojem. Mesna industrija je na­zoren primer odnosa človeške družbe do živalskih vrst, kjer se v eni točki prepletajo direktno, strukturno in kul­turno nasilje. Sistem mora redno oh­ranjati odtujenost ljudi od tega načina delovanja, preko umika klavnic stran od oči in ušes potrošnikov do uporabe evfemizmov (govedina in ne krava, te­letina in ne teliček);” razpravlja sogovor­nica. Meni, da pojma dobrobit živali in humani zakol le vzdržujeta sistem in­dustrijske živinoreje, potrošnike pa tolažita, da je njihova hrana pridela­na z ljubeznijo. Kako je dobrobit živali videti v praksi, pa kažejo posnetki skri­tih kamer iz Košakov.

“Posnetki iz klavnic so naše ogleda­lo. Lahko se nad njim jezimo, zgraža­mo, gledamo stran. Vendar to je resnica sistema, ki smo ga postavili. Ob vseh informacijah in novih izbirah je od­govornost za odpravo nasilnih praks v odnosu do vseh živih bitij tako na po­samezniku kot na družbi,” sklene psihologinja.

“Sankcioniranja delavcev ne vidimo kot rešitev”

Samo Curk, društvo AETP: “Na posnetkih je videti direktno izživljanje nad ži­valmi le pri enem preganjalcu. Je pa pri vseh zaposlenih opaziti otopelost ozi­roma apatičnost do trpljenja in prestrašenosti domačih živali. In ta otopelost je za klavca predpogoj, da lahko dolgoročno opravlja delo krvnika, saj v povpre­čju vzame pod nož več kakor sto živali na dan. Domače živali bodo pred smrtjo trpele ne glede na dobro voljo ali usposobljenost zaposlenih, saj to ne igra vloge pri dušenju prašičev v plinski komori recimo. Ne, sankcioniranja delavcev vse­kakor ne vidimo kot rešitev.”

Ana Lah

Vir: https://www.vecerkoroska.com/vk/aktualno/fizicne-poskodbe-nespecnost-nocne-more-10263626

Oglaševanje živil otrokom

Živilska industrija po različnih kanalih, kot so splet, televizija, družbena omrežja in oglasni panoji, vsakodnevno nagovarja naše najmlajše. Otrokom večinoma tržijo živila z manj ugodnim prehranskim profilom, torej živila, ki niso primerna za vsakodnevno uživanje.

Otroci predstavljajo zelo ranljivo populacijo, saj so zaradi pomanjkanja znanja za kritično vrednotenje oglasnih sporočil lahka tarča oglaševalcev živilske industrije, zato številne potrošniške in druge organizacije že vrsto let opozarjajo na pomanjkljivo regulacijo oglaševanja otrokom.

Tovrstno nagovarjanje namreč vpliva na njihove prehranjevalne navade, saj nanje poleg vzgoje pomembno vpliva tudi okolje. Okolje, ki spodbuja pogosto uživanje večjih količin energijsko goste in hranilno revne hrane je tako eden glavnih vzrokov naraščajočega trenda debelosti pri otrocih.

Čas je, da se EU zave problema in končno  pripravi zavezujoča pravila.

Na ZPS so tudi prepričani, da je skrajni čas, da medijska vzgoja najde svoje mesto v osnovnošolskem kurikulumu. Otroci in najstniki namreč potrebujejo pomoč pri oblikovanju kritičnega in neodvisnega pogleda na oglasne vsebine.

Uravnotežena prehrana otroku zagotavlja vir energije in hranil za optimalno delovanje telesa, rast in razvoj. Za dolgoročno zdravje je tako pomembno, da že kot otroci izoblikujemo zdrave prehranjevalne vzorce, saj so prehranjevalne navade, ki jih pridobimo v zgodnjem otroštvu pogosto enake tistim v kasnejših življenjskih obdobjih.

Samoregulacija ne deluje

Da se stanje v Evropi, kljub prizadevanjem potrošniških organizacij še vedno ni izboljšalo, so pokazali rezultati najnovejše raziskave Evropske potrošniške organizacije (BEUC), v kateri je sodelovala tudi Zveza potrošnikov Slovenije. Izsledki raziskave so zaskrbljujoči, namreč naši otroci so preko različnih medijev in kanalov vsakodnevno izpostavljeni oglasom za živila z neustreznim prehranskim profilom.

Spomladi 2021 je pod vodstvom BEUC potekala raziskava na področju oglaševanja živil otrokom, v kateri je sodelovalo deset potrošniških organizacij iz držav članic EU, med njimi tudi ZPS. Zbrali smo 120 primerov trženja nezdrave hrane otrokom. Skupina strokovnjakov je nato izmed teh izbrala 81 primerov, za katere so menili, da kršijo zavezo EU Pledge. Od 81 pritožb, ki so jih predložili, jih je bilo le 14 (17 odstotkov) uspešnih, torej takšnih, ki naj bi resnično kršile zavezo EU Pledge.

Rezultati raziskave kažejo na to, da zaveze živilskih podjetij k bolj odgovornemu trženju živil otrokom v praksi preprosto ne delujejo. Prehranska merila EU Pledge imajo prav tako preveč pomanjkljivosti ter so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo oglaševanje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli preko različnih kanalov (konkretni primeri na povezavi):

– Prehranska merila za ključna hranila so tako ohlapna, da še vedno dovoljujejo trženje živil z veliko maščobami, sladkorja in soli.

– Pravila EU Pledge veljajo le za otroške programe na TV, a otroci dokazano gledajo tudi druge vsebine, kot so oddaje v “prime-time”, športne oddaje ipd.

– Pravila niso primerna niti za vse svet digitalnega trženja niti ne obravnava učinkovito trženja v fizičnem okolju – kot je na primer na  embalaži  ali na oglasnih panojih – ki so jim otroci tudi izpostavljeni.

– EU Pledge postopek pritoževanja je prepočasen, netrasparenten in preveč prizanesljiv do ponudnikov.

Potrebujemo ambiciozna in zavezujoča pravila

BEUC je zato v okviru poročila o raziskavi pozvala Evropsko komisijo, naj se ne zanaša več na samoregulacijo in naj vendarle uredi trženje nezdravih živil otrokom na ravni EU. Potrebujemo zavezujoča pravila, ki bodo temeljila na prehranskih smernicah Svetovne zdravstvene organizacije in ki bodo vključevala:

– prepoved oglaševanja nezdravih živil po spletu, kamor spadajo tudi spletne strani živilskih podjetij in njihovi profili na družbenih omrežjih;

– prepoved predvajanja oglasov na TV za nezdrava živila od 6. do 23. ure in ne zgolj v času programov namenjenim otrokom;

– prepoved uporabe tržnih tehnik, ki privabljajo otroke s privlačnimi embalažami živil (npr. risani liki in maskote blagovnih znamk);

– veljavnost pravil za otroke do 18. leta starosti.

ZPS nasveti za starše, kaj lahko naredimo kot starši, stari starši, odgovorni odrasli, da zaščitimo naše najmlajše?

1. Otroke naučite kritičnega razmišljanja in predvsem bodite dober in odgovoren zgled.

2. Dostopa do neprimernih oglasnih sporočil jim ne morete preprečiti. Lahko pa se o vsebini teh oglasih z njimi pogovorite.

3. Na njim primeren način jim pojasnite, zakaj nekatera živila niso primerna za vsakodnevno uživanje ter jim predstavite pasti prekomernega uživanja pretirano sladkih, mastnih ali slanih živil.

4. Čeprav izdelek s samo predstavitvijo nagovarja otroke, še ne pomeni, da je primeren za njihovo vsakodnevno prehrano. Naj obljube o vsebnosti vitaminov, mineralov ne zavedejo tudi vas. Pred nakupom živila preverite njegovo hranilno tabelo. Pri oceni prehranskega profila si lahko pomagate z mobilno aplikacijo Veš, kaj ješ?

5. Kuhajte! Naj bo vsaj en obrok na dan skupen. Otroke spodbujajte k uživanju doma pripravljenih obrokov iz nepredelanih, svežih in sezonskih živil. Prav tako jih vključujte v proces priprave hrane.

Vir in več: https://www.zps.si/trg-in-cene-topmenu-306/oglaevanje-topmenu-307/11094-oglasevanje-zivil-otrokom-cas-je-za-strozje-omejitve

Dodatne informacije:

Kaj je EU Pledge? To je samoregulativna prostovoljna zaveza evropske živilske industrije k bolj odgovornemu omejevanju oglaševanja živil otrokom. Do danes vključuje 23 največjih podjetij, med njimi McDonald‘s, Coca Colo, Ferrero in Nestlé. Leta 2018 so vzpostavili t. i. mehanizem odgovornosti oziroma mehanizem reševanja pritožb, ki omogoča javnosti, tudi potrošnikom in njihovim organizacijam, da se lahko pritožijo, kadar menijo, da so pravila in merila zaveze kršena. Več informacij o EU Pledge: https://eu-pledge.eu/

Poročilo Evropske potrošniške organizacije BEUC o raziskavi na področju oglaševanja živil otrokom, september 2021 https://www.beuc.eu/publications/beuc-x-2021-084_food_marketing_to_children_needs_rules_with_teeth.pdf  (v angleškem jeziku)

Oglas potrošniških organizacij na temo oglaševanja otrokom https://www.zps.si/index.php?option=com_content&view=article&id=11095&catid=915

Več informacij: www.zps.si

Video: Evropska potrošniška organizacija: BEUC

Prehranska dopolnila: zavajanje in lažne navedbe

Na slovenskem trgu je okoli 6600 prehranskih dopolnil. Proizvajalci in prodajalci potrošnike v oglasih prepričujejo, da so ta nujna za zdravo življenje, in po mnenju stroke zavajajo z lažnimi informacijami o domnevnih dobrodejnih učinkih.

Zveza potrošnikov Slovenije opozarja na lažne izjave, povezane z izdelki za razstrupljanje. Po podatkih podjetja Res-Pons, ki upravlja bazo podatkov P3 Professional, je 30 odstotkov prehranskih dopolnil vitaminov, k rastlinskim izvlečkom prištevamo 29 odstotkov izdelkov, med minerale pa 23 odstotkov prehranskih dopolnil, ki so na voljo na slovenskem trgu. Nekateri izdelki vsebujejo sestavine, ki spadajo v več kategorij, zato se te, prav tako pa tudi deleži, prekrivajo.

Neželeni učinki

Lani so zaznali neželene dogodke z izdelki iz naslednjih kategorij: rastlinski izvlečki, vitamini, minerali, aminokisline, maščobne kisline in glive. Podrobnosti o živilskih izdelkih, ki zaradi različnih dejavnikov predstavljajo tveganje za zdravje ljudi, so dostopne na spletni strani evropskega sistema hitrega poročanja o živilskih izdelkih RASFF. Najpogostejše dvomljive ali škodljive sestavine so neavtorizirane nove živilske snovi, ki se pojavljajo v prehranskih dopolnilih.

Večino hranil dobimo s hrano

Strokovnjaki sicer opozarjajo, da prehranskih dopolnil ni smiselno jemati vsepovprek. V večini primerov lahko vsa nujna hranila dobimo s hrano. Farmacevt Miran Balaban: »Dopolnila je smiselno jemati, ko je prehrana osiromašena, na primer v zimskem času, ali pa za tiste skupine ljudi, ki ne zaužijejo s hrano vsega, kar potrebujejo.« To so lahko vegetarijanci in vegani, nosečnice in doječe matere, starejši in ljudje z oslabljenim imunskim sistemom. Za ljudi brez zdravstvenih težav ali posebnih zdravstvenih stanj uživanje dopolnil ni smiselno. Če z njimi pretiravamo, lahko zdravju celo škodimo.

Izmišljene navedbe

Stroka opozarja, da označbe na dopolnilih pogosto vsebujejo zavajajoče navedbe. Poleg tega učinki niso dokazani, trg s prehranskimi dopolnili pa je preslabo nadzorovan. Italijanski proizvajalec prehranskih dopolnil je pri oglaševanju svojega izdelka navajal lažne trditve in zlorabil ime Zveze potrošnikov Slovenije. V oglasni prilogi k dvema slovenskima revijama se je namreč pojavil oglas za Liverin Forte, v katerem je pisalo, da je Zveza potrošnikov Slovenije prehransko dopolnilo Liverin Forte razglasila za najvarnejši izdelek za razstrupljanje. Matjaž Jakin iz Zveze potrošnikov Slovenije: »Nobenega izdelka med prehranskimi dopolnili nikoli nismo razglasili za najvarnejšega. To je popolnoma izmišljena navedba.«

Nevarno prehransko dopolnilo

Primer so prijavili tržnemu inšpektoratu, ta pa ga je odstopil zdravstvenemu, ki ga zdaj proučuje. Zdravstveni inšpektorat je lani analiziral več kot 70 vzorcev prehranskih dopolnil. Med njimi je bil eden zdravju škodljiv. To je bilo prehransko dopolnilo za povečanje spolne moči; vsebovalo je sestavine, ki so v resnici zdravila.

Prek spleta tudi ponarejena zdravila

Daleč največ izdelkov vprašljive kakovosti je na prodaj prek spleta. Dr. Borut Štrukelj s Fakultete za farmacijo: »Tam pa praktično ni nadzora in tam se obljubljajo vse mogoče čudežne zdravstvene trditve, čudežni učinki in podobno.« Farmacevti poznajo primere, ko so ljudje kupili ponarejena zdravila in prehranska dopolnila, ki so bila strupena. Seznam lekarn, ki so registrirane za izdajo zdravil na spletu in zagotavljajo kakovost izdelkov, lahko potrošniki poiščemo na vladnem portalu.

Vir: https://www.rtvslo.si/zdravje/novice/prehranska-dopolnila-zavajanje-in-lazne-navedbe/516097

Urša Valentič

Napotilo:
https://4d.rtvslo.si/arhiv/koda/174675968?jwsource=cl

»Super živila – supergoljufija«

V prispevku oddaje TV Slovenija Tednik, je novinarka Erna Petrač Barborič preverjala, koliko je resnice za oglaševanimi trditvami t.i. »superživil«. Kaj so to super živila in ali jih res potrebujemo? Uvažamo jih iz eksotičnih dežel, najdemo jih tudi v nekaterih prehranskih dopolnilih. Oglasi nas prepričujejo, da jih nujno potrebujemo in da lahko celo izboljšajo zdravstveno stanje. A zdravniki in drugi strokovnjaki opozarjajo, da gre za zavajanje in goljufijo.

Posnetek na: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tednik/174667807

Pošteni supermarket: kaj je res v naši hrani?

»The Honest Supermarket: What’s Really in Our Food?« (BBC, 2019)

Od vsakega evra, ki ga porabimo za nakupovanje hrane, gre kar tri četrtine v supermarkete, kar jim daje velik vpliv na to, kar jemo. Toda ali lahko supermarketom zaupamo, da nam povedo resnico o tem kar kupujemo in kako je bilo to proizvedeno? Ali pa ima njihov dobiček pri tem prednost?

V poskusu odkrivanja skritih resnic o naši vsakdanji hrani, je BBC za namen znanstvene serije »Horizon«, vzpostavil prvi resnično »pošteni supermarket«. Na podlagi najnovejših znanstvenih raziskav in v sodelovanju z vodilnimi strokovnjaki s področja prehrane iz vse Velike Britanije, je ekipa postavila supermarket, v katerem so izdelki označeni z resnično zgodbo o tem, kako so bili proizvedeni in kakšen je njihov dejanski učinek na nas in okolje.

Oddaja, ki jo povezujeta dr. Hannah Fry in dietetičarka Priya Tew, predstavlja vpogled v to, kaj se resnično dogaja s hrano, ki jo jemo. Nikoli več ne boste hrane na policah supermarketov videli na enak način.

Kakšna so torej dejstva za zgodbami, ki nam jih v zvezi s hrano pripoveduje oglaševanje?

Voda v plastenkah je tako preprost izdelek, da se zdi, da ne more skriti ničesar. Čeprav lahko voda v plastenkah stane tudi do petstokrat več kot voda iz pipe, ki nam je na voljo praktično brezplačno, je vsako leto kupimo vedno več. Gre za veliko industrijo, ki se zanaša na obljubo čistosti. Tudi večina potrošnikov verjame, da je voda v plastenkah boljša, čistejša in bolj zdrava kot voda iz pipe. Kaj v resnici kupujemo, ko gre za vodo iz plastenke in kaj pomenijo napisi na etiketah? Če etiketa pravi, da gre za »naravno mineralno vodo«, to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira. Minerali, ki jih vsebuje, morajo biti na etiketi ustrezno navedeni. Če namesto tega etiketa pravi, da gre za »vodo iz vrelca«, tudi to pomeni, da se jo črpa iz konkretnega podzemnega vira, vendar se lahko količina mineralov skozi čas spreminja in je proizvajalcem ni treba navesti na etiketi. Vse ostalo, oznake kot je recimo »gorska voda«, »namizna voda« in drugo, pomenijo, da lahko voda prihaja iz kateregakoli vira, vključno s pipe. Če primerjamo vodo iz plastenke z vodo iz pipe, lahko ugotovimo, da ima voda v plastenkah povišano vrednost bakterij. Voda iz pipe jih ima manj, ker se ji za varnost dodaja klor. Zato vode iz plastenke ne smemo puščati dolgo odprte, ker je velika verjetnost kontaminacije. Toda voda iz plastenke ima še eno precej zaskrbljujočo lastnost – večjo koncentracijo delcev mikro-plastike. Raziskave kažejo, da več kot 90% plastenk vode vsebuje delce mikro-plastike. Zaradi vseprisotnosti plastike se sicer v manjših količinah, mikro-plastiaka vse pogosteje pojavlja tudi v vodi iz pipe. Čeprav so za ugotavljanje škodljivosti teh delcev v vodi potrebne dodatne raziskave, pa je negotovost dovolj za zaskrbljenost. Najlažje se temu izognemo tako, da čim redkeje pijemo vodo iz plastenk.

Glede na denar, ki se obrača v prehrambni industrije, nas ne more presenetiti, da je boj za dobičke neusmiljen in pogosto na račun potrošnikov. Pravila poštenosti se pogosto ukrivljajo vse do točke preloma. Znamke se vse pogosteje zatekajo k rabi privlačnih, a v osnovi praznih trditev, kot je recimo »naravno«. Danes je vse »naravno«. Analize kažejo, da več kot 20% pakirane hrane vsebuje oznako »naravno«. Večina od te je visoko procesirana in nima z naravnim skoraj ničesar skupnega. Čeprav je označevanje regulirano, pa obstajajo zakonska siva polja. Tako recimo noben zakonski akt ne opredeljuje kaj je »naravno«, »dobro« itd. Obstajajo pa besede, ki so strožje regulirane in znanstveno definirane, kot recimo »nizka vsebnost maščob«, kar pomeni, da mora izdelek vsebovati manj kot 3% maščob. A niso samo besede tiste, ki nas lahko prevarajo. Embalaža se kiti s čudovitimi podobami domnevne vsebine, a ko pogledamo sestavine, lahko pogosto ugotovimo, da tega, kar nam embalaža kaže izdelek sploh ne vsebuje, če pa že, je običajno v zanemarljivih količinah. Uporabljajo se takšni ali drugačni nadomestki, ki simulirajo okus, izgled, barvo, obstojnost. Sploh, če so ti nadomestki bolj poceni kot izvirni izdelek. Tak primer je recimo sir v lističih, ki le redko vsebuje kaj veliko sira. Nadomeščajo ga rastlinska olja in razni drugi dodatki.

Obstajajo pa deli trgovine z živili, za katere se nam zdi, da jim lahko bolj zaupamo. Takšni so recimo oddelki, ki se kitijo z besedo »sveže«. Na ta način nam sugerirajo, da gre za hrano, ki jo dobimo neposredno s kmetij, morja ali rek.

Z oznako »sveže iz ladje« in podobno se pogosto označuje tudi ribe. A kaj »sveže« v tem primeru pravzaprav sploh pomeni? Večina potrošnikov »sveže« opredeljuje kot nekaj, kar ni staro več kot dan ali dva do največ tedna dni. Izkaže se, da se kot »sveže« lahko označuje ribe, ki so stare tudi do dvajset dni. Sprejemljivo je skoraj vse, da le potrošnik po zaužitju zaradi tega ne zboli. Pri ribah je tako zaradi dolgih transportnih pot in občutljivosti vsebine potrebna dobra shramba, kar pomeni, da so najboljše ribe zamrznjene in to čeprav skoraj tretjina potrošnikov meni, da je zamrznjena hrana slabše kakovosti od t.i. »sveže«.

Supermarketi niso samo spremenili tega kako in kaj nakupujemo, spremenili so tudi način proizvajanja hrane. Tako se v hrani pojavljajo nekatere snovi, ki se jim praktično ne moremo več izogniti, kot so recimo pesticidi. Bi nas moralo to skrbeti? V javnosti je debata o tem vprašanju zelo živa in poteka med skupinami, ki se zavzemajo za pravice potrošnikov in skupinami, ki zagovarjajo interese prehrambne industrije. Dejstva pa so naslednja. Več kot 40% sadja in zelenjave vsebuje pesticide, ko pa govorimo o hrani na splošno, je ta številka med 60 in 70% vseh živil. Uporaba pesticidov zadnja leta narašča. V 1990 je bil povprečen krompir škropljen okoli 12 krat, danes je ta številka pri 32 krat. Sicer seveda tudi na tem področju obstajajo regulacije, a so te določene za posamezne kemikalije, le redko pa smo pozorni na to, kako se te kemikalije obnašajo, ko jih je več skupaj, ko delujejo kot t.i. kemični koktajl. V limonah je več kot 90% verjetnost, da boste našli več kot en pesticid. V jagodah je ta verjetnost 84%, podobno je z grozdjem, v jabolkih je ta verjetnost pri 64% itd. Je torej odgovor organska hrana? Trenutno v kmetijstvu uporabljamo med 450 in 500 različnih pesticidov, pri čemer jih pri pridelavi organske hrane lahko uporabljajo le 28. Organska hrana torej lahko reši del problema, težava pa je, da je ta hrana precej draga, tako da moramo glede tega razmišljati bolj strateško. Po drugi strani strokovnjaki prehrambne industrije trdijo, da niso problem sami toksini, ampak njihove količine. Vse je lahko strupeno, če so količine prevelike, v pravih merah pa se nam ni treba bati ničesar. Vendar pa raziskave kažejo, da posebej kemični koktajli, mešanice različnih pesticidov v naši hrani, lahko povzročajo kar nekaj nezaželenih učinkov. Medtem ko posamezen pesticid sam zase nima velikega negativnega učinka, pa je lahko v interakciji z drugimi pri živih bitjih veliko bolj škodljiv. Regulacije na tem področju po mnenju znanstvenikov zaostajajo za znanostjo. Ob tem je potrebno poudariti, da prednosti prehranjevanja z zelenjavo in sadjem daleč presegajo nevarnosti, a je previdnost kljub temu na mestu.

Vidimo kako lahko gre naša odvisnost od supermarketov na račun kakovosti hrane in celo našega zdravja, kaj pa cena, ki jo zanjo plačuje naš planet? Hrana, ki jo pridelujemo in zaužijemo je odgovorna za približno tretjino našega ogljičnega odtisa, a odtis se od hrane do hrane razlikuje. Običajno se potrošniki ne ubadajo kaj preveč s tem vprašanjem in sami tudi nimajo preveč dobre predstave o tem, katera hrana je bolj ekološka. Tako običajno menimo, da če je nekaj lokalne pridelave, je zaradi tega odtis manjši. To pa ni vedno primer. Na primer banane, čeprav res prihajajo od daleč, je to sadje z nizkim odtisom pri pridelavi in se običajno transportira z ladjo, ki je v primerjavi z letalom okoli 100 krat bolj učinkovit način transporta. Podobno to velja za vso drugo trdno sadje kot je ananas, jabolka in vse ostalo, kar je dovolj dolgoživo, da lahko gre na ladjo in tako ni zelo pomembno od kje prihaja. Podobno velja tudi za pijačo, kot je vino. Po drugi strani občutljivejše sadje in zelenjava, ki ga v lokalnem okolju izven sezone ne moremo proizvajati, potrebuje daljše in bolj intenzivne transportne poti in s tem ustvarja tudi večji odtis. Jagode, ki prihajajo iz Belgije proizvedejo 2880g CO2, kar je ekvivalent približno 16 kilometrom vožnje s povprečnim avtom. Banane, ki prihajajo iz Južne Amerike, po drugi strani proizvedejo 360g CO2, kar je ekvivalent približno 2 kilometroma vožnje s povprečnim avtom. Največji odtis, ne glede na izvor, ima hrana živalskega izvora. Vse živali so zaradi procesa reje relativno neučinkovit način pridelave hrane. Zanimiv je primer kruha, ki ima načeloma precej majhen odtis, a je med živili izdelek, ki ga gospodinjstva zavežejo največ. Nasveti, ki se jih glede odtisa lahko držimo so, da se čim bolj izogibamo mesu in mlečnim izdelkom, pojemo, kar kupimo, da skratka čim manj zavržemo, in kot tretje, jemo čim več sadja in zelenjave, ki je ali sezonsko in lokalno ali dovolj dolgoživo, da ga je mogoče transportirati z ladjo. Ogljičnega odtisa trenutno ne moremo najti na etiketah naših izdelkov, toda ali bi ta podatek spremenili naše nakupovalne navade?

Supermarketi nam ponujajo hrano, ki je vse cenejša, traja dlje in je vse bolj priročna. Raziskave kažejo, da je že več kot polovica hrane, ki jo lahko kupimo v trgovinah t.i. ultra procesirane. Kakšne posledice ima to za našo prehrano? Katere so skrite sestavine te ultra procesirane hrane? Na etiketah tovrstne hrane tako najdemo vse daljše sezname snovi, ki imajo zelo zapletena in dolga imena. Običajno gre za prezervative, ki dajejo hrani trajnost, potem snovi, ki dajo izdelkom lepšo in bolj trajno barvo, bolj svetlikajoč izgled, razne umetne okuse itd. Kako drugačna je ultra procesirana hrana od te, ki jo pripravimo sami doma, pokaže primer ultra procesirane pizze. Doma zanjo potrebujemo največ pet ali šest sestavin, procesirana različica pa uporablja kar približno 25 različnih sestavin. Nekatere so zavoljo ugodnejše cene ceneni nadomestki, druge sestavine so lahko celo tako strupene, da so v večjih količinah rakotvorne. A niso samo aditivi razlog za skrb, tovrstna hrana je tudi zelo kalorična, v njej je veliko preveč sladkorjev, soli, praktično pa ne vsebuje vitaminov in mineralov. Gre zgolj za visoko koncentrirane prazne kalorije. Globalna raziskava je nedavno ugotovila, da je okoli 70% procesirane hrane prehransko revna in vendar se poraba tovrstne hrane povečuje. Upravičeno bi torej bilo, če bi tovrstna hrana nosila rahlo ironično etiketo, ki pravi, da ultra procesirana hrana sicer podaljšuje svoje življenje, a na račun vašega.

Supermarketi so nedvomno pocenili našo hrano. V zadnjih šestdesetih letih se je procent prihodkov, ki ga zapravimo za hrano, prepolovil. A poceni hrana lahko ima visoko ceno za okolje. Eden takšnih izdelkov, ki se zaradi svoje cene in široke uporabnosti na škodo okolja uporablja vse več, je palmovo olje. Najdemo ga v praktično vseh izdelkih. Po raziskavah je prisotno že v približni polovici vseh izdelkov, ki jih najdemo v trgovinah. Zanje pa predvsem v Maleziji in Indoneziji plačuje deževni pragozd in biotska raznovrstnost, saj se z namenom pridelave palmovega olja, v palmove plantaže spreminja velike površine deževnega gozda. Nedavno je ena od angleških trgovskih verig podala obljubo, da bo iz svojih izdelkov odstranila palmovo olje. A to danes ni tako preprosto. Tako razširjenost rabe kot cena palmovega olja, vsako alternativo hitro podraži do te mere, da ni več konkurenčna. Palmovo olje je konkretni trgovini uspelo odstraniti iz kakšnih 100 izdelkov, za ostale jim obljube ni uspelo držati, zato so iz teh izdelkov enostavno odstranili svojo znamko. Alternativa, ki tako ostane potrošnikom je, da na izdelkih poiščemo oznako za okolju bolj prijazno in trajnostno pridelano palmovo olje.

Naše zdravje je velika industrija. Neka raziskava je pokazala, da smo v večini pripravljeni plačati več za hrano, če smo prepričani, da je za nas zdrava. To za prodajalce predstavlja veliko marketinško priložnost. Tako lahko celo demonizirano hrano kot je recimo sladkor, spremenijo v hrano, ki je zdrava za nas. Za sladkor obstaja 61 različnih poimenovanj. Ta pojmovna raznovrstnost je za oglaševalce velika priložnost. Alternative sladkorju so tako postale zelo dobičkonosno področje: kokosov sladkor, rižev sladkor, rjavi sladkor, med, javorjev sirup, agave itd. Vse to so dražje alternative, toda so dejansko tudi kaj bolj zdrave od navadnega sladkorja? »Naravnost« teh izdelkov nas prepričuje, da so bolj zdravi, a je vsak pretiran vnos sladkorja v naše telo škodljiv za zdravje, ne glede na izvor. Res je, da so nekatere alternative nekoliko manj škodljive kot navaden sladkor, a prav neškodljivega ni, oz. se priporoča, da v vsakem primeru omejimo porabo sladkorja. Oglaševanje na tem področju je tako precej zavajajoče – čeprav se skriva pod drugim imenom in za oznakami kot je »naravno«, je na koncu to še vedno samo sladkor.

Označevanje in embalaža lahko pri nakupovanju hrane popačita resnico in zameglita našo presojo, a to še zdaleč ni edina strategija trgovin, da jim prepustimo čim več denarja. V trgovino verjetno običajno greste z zelo trdno idejo kaj želite kupiti, mogoče v ta namen uporabljate celo kak seznam, iz nje pa se kot po pravilu vračate z veliko stvarmi, ki jih prvotno niste imeli namena kupiti. Trgovine uporabljajo številne psihološke trike, da vplivajo na naše nakupovalne navade. V supermarketih smo deležni prave poplave čutnih stimulacij. Od vpliva različnih vonjav, do tega kako embalaža vpliva na naše odločitve za nakup. Supermarketi želijo vplivati na našo nakupovalno odločitev od trenutka ko vstopimo skozi vrata, tako že sama arhitektura prostora ni naključje. Običajno nas na vhodu v trgovino pričaka oddelke s sadjem in zelenjavo. Če v košaro najprej damo hrano, ki jo dojemamo kot zdravo, si s tem kupimo kredit, da si v nadaljevanju kupimo tudi kaj, česar nimamo za tako zdravo. Skoraj nemogoče je nakupovati samo osnovne sestavine kot so kruh, mleko, čaj ali kava, ker so te običajno na policah na sredi ali na drugem koncu trgovine, tako da moramo do njih med policami ali skozi celotno trgovino, mimo polic z drugimi, zelo privlačno oblikovanimi in oglaševanimi izdelki in tako bolj verjetno pograbimo še kaj, česar prvotno nismo nameravali kupiti. Celo naš čut za dotik je mogoče pretentati. Potrošniki to, kar je težje, smatramo za boljše. Tako pogosto tehtamo steklenice z vinom in primerjamo katera je težja. Skoraj praviloma se odločimo za težjo. Zato v zadnjem času opažamo vse težje steklenice z vinom. In ne samo, da se nam težje steklenice zdijo boljše, zanje smo pripravljeni tudi plačati več. Ti vplivi seveda ciljajo naše podzavestne mentalne procese, ki nagovarjajo naše želje, tako da se jih sami ne zavedamo. Obstaja zanimiva povezava med zvoki, ki jih slišimo v trgovini in tem, kaj kupujemo. Nedavna študija je razkrila primer, v katerem so v trgovini eno uro v ozadju predvajali francosko glasbo, drugo uro pa značilno nemško glasbo. Ko so igrali francosko glasbo, se je povečala prodaja francoskih vin, ko so vrteli nemško, pa nemških. Ko so potrošnike potem vprašali ali je bila glasba tista, ki jih je prepričala v nakup, je večina začudeno vprašala: »kakšna glasba?«. Torej ima že glasba, ki jo poslušamo v trgovini nezaveden učinek na naš nakup.

Veliko znanosti gre v oblikovanje trgovin in naše izkušnje nakupovanja v njih. Vsa naša čutila so tarče subtilnih vplivov, da bi vplivali na naše odločitve in zapravili čim več. Če bi bila ta izkušnja bolj poštena, bi bila tudi naša nakupovalna izkušnja bistveno drugačna. Zaradi tega bi bila tudi naša življenja boljša in nedvomno bi bili zaradi tega tudi bolj zdravi. Dokler se to na spremeni na sistemski ravni, je samo od nas odvisno, da pazimo kakšno hrano kupujemo in jemo.

Več o oddaji:
https://www.bbc.co.uk/programmes/m0006p3j