Tagged: Igrače

Otroštvo med igro, delom in učenjem: Palica, vrv, tulec, zemlja in škatla

Otroštvo v preteklosti je na Slovenskem podrobno orisala Alenka Puhar z delom Prvotno besedilo življenja, ki je močno vplivalo na to, kako gledamo na otroštvo nekoč in danes. Rdeča nit omenjene monografije je, da so imeli otroci za igro le malo časa, saj so morali že kmalu poprijeti za delo. Vsi zagotovo poznamo literarna dela, ki pripovedujejo o tragičnih zgodbah malih pestrn in pastirjev, ki so morali že v rosnih letih sami služiti kruh.

Kmečko prebivalstvo na Slovenskem je bilo vse do druge svetovne vojne pretežno samozadostno, večino hrane za preživetje so si ljudje pridelali sami. Pri tem ni šlo drugače, kot da so vključili vse člane družine. Ne gre pa zanemariti dejstva, da so po zemljiški odvezi leta 1848, ob razpustu fevdalnega sistema, kmetje postali lastniki zemlje proti plačilu odškodnine. Prehod iz fevdalizma v gospodarski liberalizem tako ni ostal brez svoje cene, saj je sledilo močno zadolževanje in socialno razslojevanje. Kot je zapisal Josip Jurančič v tridesetih letih 20. stoletja, je kmet vedno več delal in se hkrati vedno težje prebijal iz meseca v mesec. Za otroke kajžarjev, dninarjev, viničarjev in drugih malih kmetov življenje pred drugo svetovno vojno zagotovo ni bilo idilično.

Vse se vrti, poje, šumi in brni

Odnos do dela otrok se je močno spremenil za časa povojne Jugoslavije. Modernizacija, mehanizacija kmečkega dela ter opuščanje obdelovalnih površin so spremenili način življenja, socialne razmere in delovne ritme ter s tem tudi vlogo otrok znotraj družine. Čeprav je delo ostalo visoko čislano, je SFRJ kot glavni delovni področji otrok postavila šolo in učenje. Široka dostopnost izobraževanja je narekovala trend, ko je na Slovenskem prvič v zgodovini prevladalo mnenje, da je bolje, da se otroci šolajo in pridobijo zaposlitev, kot pa da delajo na kmetiji ali opravljajo nekvalificirano delo.

V »modernih« družbah prevladuje predstava, da naj otroci ne bi delali, temveč se zgolj igrali. Vendar so predstave o igri in delu kot ločenima poloma produkt določenega zgodovinskega in geografskega momenta. Ideja, da delo spada v domeno odraslih, igra pa v domeno otrok, se je porodila na evropskih tleh v času zgodnje industrializacije. Da gre v resnici za pojma, ki se medsebojno dopolnjujeta in prepletata, nakazujejo številne etnografske raziskave širom sveta. V družbah, kjer se otroci znotraj družine vključujejo v delovna opravila, se učijo predvsem z opazovanjem, zgledom in postopnim vključevanjem, kar ima tudi pozitivne učinke na njihovo oblikovanje identitete. Delu otrok torej delamo krivico, če nanj gledamo zgolj kot na nekaj negativnega.

Kadar govorimo o delu otrok, je treba vedno upoštevati obče življenjske in ekonomske razmere. Pri nas so se otroci v delovne procese v kmečkem gospodarstvu vključevali postopoma glede na svoje sposobnosti, sprva so le opazovali odrasle, nato pa so postopoma prevzemali vedno težja opravila. Kot zapiše etnologinja Mojca Ravnik, je bilo delo priročna vzgojna metoda: »V soseski, ki je vrvela od vsakdanjih gospodinjskih in gospodarskih opravil, na poteh na njivo, v vinograd, v gozd, v mesto in na sejem so bili otroci vedno zraven in so se vsemu privajali. Opazovali so odrasle pri delu in pomagali.« Poleg tega se je ločnica med igro in delom pogosto rahljala. Marija Stanonik za območje Žirov opisuje, kako so otroci imeli miniaturno orodje za delo na polju ali v hiši ter košček zemlje, ki so ga dobili v obdelavo.

Otroci so se igrali tudi ob paši: fantje so zabijali žeblje, deklice klekljale. Med lupljenjem krompirja, nabiranjem borovnic in klekljanjem so si prepevali, pripovedovali smešnice in zgodbe ter se igrali miselne igre. Delo je bilo močno prepleteno z druženjem. Marija Makarovič je ugotavljala, da je delo na podeželju še v sedemdesetih letih igralo osrednjo vlogo v odnosih med sosedi, sorodniki in botri kot »tradicionalna družbena, čeprav nenapisana institucija«.

Tako kot delo se je tudi otroška igra skozi čas spreminjala in ohranjala. Ob delovnih obveznostih in redkih kupljenih igračah so otroci pri nas nekoč poznali besedne igre, igre z različnimi rabami telesa, skupinske igre z gibanjem v prostoru (na primer trden most, gnilo jajce), potepanje, skrivanje, fantazijske igre, miselne igre, igre z vlogami in igre s petjem. Med priljubljene igre so sodili tudi sankanje, kopanje, ribolov, frnikolanje ter igranje z domačimi živalmi. Med kupljenimi igračami zasledimo predvsem punčke, konjičke na kolesih in vozičke. Igrače so otrokom izdelovali odrasli, največ pripomočkov za igro pa so otroci našli v naravi. Pogosto so to bili kamenčki, pesek in veje. Uporabljali so tudi fižolčke, bučna semena in razno orodje iz sveta odraslih. Otroško igrišče so bili travniki, polja in gozdovi, kjer so opazovali živali in naravo. Pogosto so se igrali tudi igre, ki so posnemale svet odraslih, na primer trgovino, zdravnika, šolo ali sveto mašo.

Z nekaj kritičnosti lahko rečemo, da je dandanes igra postala le še ena izmed tržnih niš v sistemu, v katerem svoje poslanstvo izpolnjujemo s tem, da igramo pridne potrošnike. Starši so nenehno soočeni s sporočili, kaj vse otroci potrebujejo za optimalen motorični, čustveni in intelektualni razvoj. Kot da bo brez polovice pripomočkov, igrač in igral, ki jih najdemo v trgovinah, otrok prikrajšan in bo ostal čustveno in motorično zaostal, starši pa krivi za njegove poraze v odrasli dobi. Že ko se otrok rodi, mu pogled na svet okrasimo z raznoraznimi stimulativnimi igračami. Vse se vrti, poje, šumi in brni. Ni več dovolj, da je otrok v krogu družine, da opazuje ljudi, ki ga obdajajo, in odnose med njimi. Otrokovo pozornost z ljudi vestno preusmerjamo na stvari. In to v času, ko vemo, da se otrok že rodi s prirojeno sposobnostjo, da čuti, kaj drugi namerava.

Ta sposobnost, da se uglasimo z drugimi, nam omogoča kognitivni in čustveni razvoj, omogoča, da se naučimo jezika in kulture. Ljudje torej potrebujemo predvsem druge ljudi in ne gore stimulativnih pripomočkov in nadomestkov. Na spletu najdemo seznam petih nepogrešljivih in univerzalnih igrač. Mednje sodijo: palica, vrv, tulec, zemlja in škatla. Vse so zagotovljeno večnamenske, cenovno ugodne, spodbujajo otrokovo iznajdljivost, domišljijo in fino motoriko, v družbi vrstnikov tudi socialne veščine, čustveno inteligenco in besedni zaklad.

Prav tako ni res, da so otroci, ki ne poznajo kupljenih igrač, prikrajšani za igro. Nasprotno, njihova igra je pogosto bolj ustvarjalna. Otroci v številnih družbah tudi danes ne poznajo kupljenih igrač. Naredijo si jih sami iz odpadnih materialov ali iz materialov, ki jih najdemo v naravi. Po drugi strani se lahko zgodi, da se otrok ob preobilici igrač ne bo znal zaigrati. Pa tudi, da otroci, ki odraščajo ob natrpanih vsakodnevnih organiziranih dejavnostih, kmalu ne bodo premogli samoiniciative, temveč bodo vedno pričakovali vodenje od nekoga drugega. Gre za sindrom kapitalistične družbe, ki najprej uniči in zatre ustvarjalnost, zato da nam jo lahko nato prodaja. Zaznamo lahko, da je imperativ dela otrok zamenjal imperativ potrošništva.

Starši ne stavijo več na izobrazbo

Potrošništvo danes zajema tako igro, igrače, kulturne in ustvarjalne dejavnosti kot raznorazne organizirane in plačljive interesne dejavnosti. Nekoč so se otroci skozi vključevanje v delovna opravila učili vrednot, kot so odgovornost, red, delavnost, vztrajnost, potrpežljivost in sodelovanje. Prav te iste vrline naj bi si otrok danes pridobil na raznih interesnih dejavnostih, od športa do glasbe. Tako kot delo imajo tudi interesne dejavnosti svojo pozitivno plat. Oboje pa lahko preseže mejo zdravega in postane za otroka škodljivo.

Odnos med igro, delom in učenjem je kompleksen. Naš odnos do njih v veliki meri krojijo naše lastne izkušnje pa tudi širše ekonomske in politične življenjske okoliščine, iz katerih izhajamo in v katerih živimo. Zdi se, da v Sloveniji živimo v hibridnem sistemu med socializmom in kapitalizmom, med kmečkim in tržnim gospodarstvom. Ne gre pozabiti lastne zgodovine in dejstva, da je socialistična Jugoslavija splošno gledano omogočila dvig življenjskega standarda na Slovenskem.

Omenili smo, da je zemljiška odveza, čeprav je z odpravo fevdalizma obljubljala boljšo prihodnost, prinesla svojo ceno. Prav enako bi lahko dejali za odločitev, da odpravimo socialistični sistem. Tisti, ki odločajo, iz svoje zone komforta, ki jim ga je omogočil prav ta isti socialistični sistem, katerega se sedaj tako otepajo, ne vidijo prav daleč. Zagotovo pa se ne sprašujejo, kako njihove odločitve vplivajo na vzgojne prakse in življenja otrok. Življenjske prakse se spreminjajo in prilagajajo hitreje kot politične odločitve. Veliko pove že dejstvo, da starši za prihodnost svojih otrok ne stavijo več na izobrazbo. Dandanes številni starši z univerzitetno izobrazbo za svoje otroke namreč pravijo, naj ti v prihodnosti delajo karkoli, pa četudi bodo opravljali manualno delo, da bodo le zadovoljni. In to so ti isti starši, katerih stari starši so prvič v zgodovini postavili izobraževanje na prvo mesto.

Barbara Turk Niskač

Barbara Turk Niskač je mlada raziskovalka na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo.

Vir: https://www.dnevnik.si/1042731668

Darilo so tudi objem, pogled in prijaznost

Igrače, otroci in potrošništvo

V predbožičnem času se v svetu proda okoli 70 odstotkov igrač. Američani so zanje lani zapravili vsaj 13 milijard evrov, največ za punčke, Rusi 2 milijardi evrov, največ za plišaste igračke, Nemci pa so leta 2010 za igrače odšteli slabe 3 milijarde evrov, od tega samo za kocke pol milijarde evrov. Raziskave kažejo, da se bo trg igrač v prihodnjih letih krepil samo prodaja videoigric je lani narasla za 18 odstotkov, zato lahko upravičeno pričakujemo tudi agresivnejše oglaševanje.

Tudi pri nas trgovci v teh dneh staršem izdatno »pomagajo« pri izbiri s številnimi katalogi igrač, s katerimi pa nagovarjajo tudi otroke. Ti imajo vse večje želje, starši jim ugodijo, igrače pa čez nekaj dni obležijo pozabljene v kotu sobe. Strokovnjaki opozarjajo, da morajo odrasli otroke že zgodaj učiti, da nihče ne more imeti vsega, kar ponujajo oglasi. Zaradi igrač otroci tudi ne bodo bolj srečni; osrečuje jih namreč igra sama – tako z vrstniki kot starši. Čeprav je trg z igračami lani zabeležil triodstotno rast, pa so regionalne razlike precejšnje. V zahodni Evropi in ZDA se je lani vrednost opravljenih nakupov igrač znižala – predvsem zaradi šibkega gospodarskega stanja, več kot prejšnja leta pa so za nakupe igrač porabili potrošniki v vzhodni Evropi in Latinski Ameriki. Na globalni ravni naj bi trg igrač stalno rasel do leta 2016, ugotavlja Euromonitor International, vodilni specialist za tržne raziskave. V ZDA so najbolj priljubljene igrače punčke in vse, kar spada zraven (samo lani so zanje zapravili več kot 2 milijardi evrov), sledijo jim igre in sestavljanke (puzzle), kocke, igrače za ustvarjanje ter plišaste igračke. V Rusiji kupci največ denarja odštejejo prav za plišaste igračke, sledijo jim kocke in punčke. Nemci najpogosteje kupujejo kocke, sledijo igre in sestavljanke, takoj za njimi pa akcijski junaki in vse, kar je povezano z njimi. Pričakovali bi, da bo prodaja otroških akcijskih junakov največja v ZDA, vendar tam otroci potrebi po »akciji« očitno zadostijo z videoigricami in igralnimi konzolami, ki pa jih statistika ne zajame v posebno kategorijo.

Oglasi ustvarjajo želje

Predstojnica katedre za področje socialnega vključevanja in pravičnosti na Fakulteti za socialno delo dr. Darja Zaviršek je ocenila, da bi lahko bile omenjene razlike povezane tako z naravnanostjo staršev in njihovimi preferencami kot tudi s socialnim položajem družin. »Akcijske« igrače v ZDA kupujejo pogosteje nižji sloji, ki že sicer kupujejo manj igrač. Nemški starši so osredotočeni na igrače, ki spodbujajo intelektualne potenciale otrok in si jih lahko privoščijo tako bogatejši kot revnejši. V Rusiji pa je velik odstotek plišastih igrač povezan s starši z nižjimi dohodki, obenem pa je plišasta igrača tudi simbol nedolžnega, mehkega otroštva«, razmišlja dr. Zavirškova. Dr. Ljubica Marjanovič Umek, profesorica razvojne psihologije, je opozorila, da bi lahko bila v ozadju delitev glede na spol, ker gre za značilno deške igrače na eni ter značilno dekliške igrače na drugi strani. »Res je tudi, da je skoraj gotovo v ozadju tudi cena igrač in da so kompleti konstrukcijskih igrač ali sestavljanke dražji kot posamezne akcijske igrače, ki jih verjetno pogosteje kupijo starši, ki imajo manj denarja.« V specializiranih ljubljanskih prodajalnah za otroke Pikapolonica in Baby Center ugotavljajo, da postajajo nakupi vse bolj preudarni in načrtovani, kupci posegajo po cenovno ugodnejših izdelkih, še vedno pa pazijo na kakovost in varnost igrač. Starši v Sloveniji radi kupijo igračo, ki ima več funkcij in možnosti uporabe, tako da se lahko uporablja daljše obdobje. V ospredju sta torej igralna in didaktična vrednost igrače. Obe podjetji sta na domove razposlali svoje kataloge igrač. To so v teh dneh storili praktično vsi slovenski in tuji trgovci pri nas. Kupce v njih prepričujejo, da prav oni prodajajo najboljše igrače po najugodnejši ceni. Predstojnica katedre za trženje na Ekonomski fakulteti v Ljubljani dr. Vesna Žabkar pojasnjuje, da je eden od zanimivih tržnih pristopov specializiranih trgovin z igračami v predbožičnem času prav pošiljanje katalogov z igračami, medtem ko hipermarketi, kjer je ponudba igrač samo del asortimenta, uporabljajo popuste na igrače kot vabo, da pritegnejo kupce v trgovino še po druge izdelke na policah. Oglaševanje ima seveda določen vpliv – bodisi na starše bodisi otroke. Pogovarjali smo se s številnimi starši, ki pred prihajajočimi prazniki izbirajo darila za otroke. Mamica Irena nam je povedala, da si je ogledala številne kataloge igrač, ki so prispeli v njen nabiralnik. Dejala je, da reklame do neke mere vplivajo na njeno odločitev, saj si lahko že pred obiskom trgovine naredi ožji izbor, primerja pa lahko tudi cene pri posameznih trgovcih. Pri nakupu igrač poskuša upoštevati otroške želje, vendar običajno izbere igračo, ki tako ali drugače spodbuja otrokov razvoj. Mamica Alenka pa je zatrdila, da poplava reklam na njen nakup neposredno ne vpliva, opaža pa, da imajo oglasi zelo močan vpliv na otroke. Reklame jih izredno privabijo in tako vplivajo na njihovo odločitev, je prepričana. Najbolj bodejo v oči oglasi, ki neposredno nagovarjajo otroke. Mercator je denimo v letak z igračami dodal vsestransko uporabno »pismo dobremu možu«; vanj naj bi otroci nalepili sličice svojih najljubših igrač iz kataloga. Nemški trgovec Müller pa svoj katalog zaključuje s seznamom želja vanj otroci vpišejo svojo največjo željo ter še dodatnih deset želja, ob tem pa označijo stran v katalogu, kjer je želena igrača predstavljena. Na takih seznamih so seveda popularni junaki, ki jih otroci poznajo iz otroških televizijskih programov, katalogi pa tudi širijo otroško domišljijo in povečujejo želje. »Oglasi so le del neokapitalistične mašinerije, ki je dobila ime ‘bonanza kapitalizem’. To pomeni: na hitro postani bogat in čim hitreje pobegni s plenom. Zato ne moremo pričakovati, da bodo oglasi etični! Ustvarjajo želje – tako otrokom kot odraslim,« je jasna dr. Zavirškova. »Žal so vsa oglaševanja praviloma zelo agresivna in na vsak način želijo doseči svojega potencialnega kupca,« dodaja dr. Marjanovič Umkova. Zadeva je po njenem mnogo bolj neprijetna in občutljiva, če so potencialni uporabniki otroci, še posebej najmlajši, saj se še ne znajo »zaščititi« pred oglasnimi ponudbami. Raziskovalci se že precej časa ukvarjajo s tem, v kolikšni meri lahko otroci razumejo oglaševanje kot to, kar je: plačana oblika komunikacije prek medijev, oblikovana tako, da prejemnika prepričuje. Pri tem razlikujejo med tremi stopnjami v procesu socializacije otrok: v prvi kategoriji so otroci, stari od 3 do 7 let, v drugi od 7 do 11 let in v tretji od 11 do 16 let. Dr. Žabkarjeva navaja, da lahko prepričevalno naravo oglasov prepoznajo otroci, starejši od 7 let. Mlajši so sicer oglasom praviloma naklonjeni, ker so zabavni, zanimivi, in jih jemljejo kot resnične. Ker gre za občutljivo ciljno skupino, zlasti na prvih dveh stopnjah, je oglaševanje otrokom in mladostnikom posebej regulirano, med drugim v oglaševalskem kodeksu. Ta prepoveduje neposredne pozive k nakupu, oglaševanje tudi ne sme neposredno vplivati na otroke, da bi ti silili svoje starše ali skrbnike k nakupu izdelka. Poleg tega izdelki in cene ne smejo biti predstavljeni tako, da bi namigovali, da si jih otroci in mladostniki ali njihove družine zlahka privoščijo. V podjetju Müller se na naša vprašanja niso odzvali, v Mercatorju pa so o svojem oglasnem letaku z igračami povedali, da je namenjen obojim, staršem in otrokom, ki končno odločitev o nakupu sprejmejo skupaj. »Z omenjenim pismom smo želeli na nekoliko drugačen način olajšati odločitev, saj vemo, da so nakupne odločitve vedno bolj premišljene in racionalne, pomembna je interakcija v družini, da se torej o obdarovanju pogovorijo in skupaj sprejmejo odločitve. Upoštevali smo tudi navade v družinah, kjer otroci tradicionalno pišejo pisma dobrim možem,« so pojasnili v podjetju. Dodajajo, da je »oglaševanje sestavni del sodobne družbe«, pri čemer oglase gledajo tudi otroci, in to vsakršne oglase, ne le tistih za izdelke za otroke. Po njihovem »moraliziranje, prirejanje ali umikanje nekaterih vsebin pred deli javnosti ali celo prepovedi ne dajejo boljših učinkov kot obveščanje, izobraževanje, ozaveščanje in vzgoja za kritičnega in preudarnega potrošnika, ki zna preveriti, premisliti in se razumno odločiti«.

Odgovornost staršev in sreča

Ker je oglaševanje prisotno praktično povsod, je po mnenju dr. Marjanovič Umkove prav, da otroke že zgodaj učimo, da »nihče ne more imeti vsega, kar ponujajo oglasi, da oglasi ponujajo stvari z namenom, da bi jih kupili in bi ‘oni’ čim več zaslužili, in da marsičesa, kar ponujajo, sploh ne potrebujemo«. Nenazadnje je pomembno, da smo tudi odrasli zgled in se s svojim ravnanjem ne odzivamo brezglavo na oglase, je jasna psihologinja. Tudi Zveza potrošnikov Slovenije opominja, da imajo pomembno nalogo starši in tudi učitelji, saj je treba otroke poučiti o pomenu in namenu medijskih vsebin ter jim privzgojiti kritičen odnos do različnih oblik trženja. Jasmina Bevc Bahar iz ZPS je povedala, da imajo ponudniki še hitrejši in preprostejši dostop do otrok preko šol, zato so v letošnjem letu pripravili akcijo Za šolo brez oglasov, saj oglaševalci otrokom ustvarjajo lažne potrebe, oglaševanje v šolah pa je še posebej usmerjeno in ciljano. Tudi starši postajajo vedno bolj občutljivi, nekateri zaradi socialne stiske, drugi, ker želijo svoje otroke zaščititi pred oglaševanjem. Šola bi po njenem morala poskrbeti, da oglaševalci ostanejo pred njenimi vrati. Ti se namreč dobro zavedajo pomena vrstnikov. »Sošolci in prijatelji so zanje pomembna referenčna skupina. Marketinški strokovnjaki vedo, da se proces prepoznave blagovnih znamk začne že v rani mladosti, zato oglaševalci vedo, da je treba nagovarjati že najmlajše,« opozarja Bevc Baharjeva, ki dodaja še, da so otroci učinkoviti tudi pri prepričevanju staršev, ki velikokrat ugodijo njihovim željam in zahtevam. Starši se z igračami pogosto »odkupujejo« za svojo odsotnost. Otroci imajo posledično praviloma preveč igrač, kar pa jih ne dela srečne – morda le v tistem hipu, ko igračo dobijo, pravi dr. Marjanovič Umkova. Po njenem preobilje igrač otroke sili k površnosti pri igranju in beganju od igrače do igrače, kar ni kakovostna igra. Otrok se lahko vživeto igra le z eno ali majhnim številom igrač, saj mora v igro vključiti domišljijo, ustvarjalnost in najti rešitve za »manjkajoče« igrače. Tako otroci pogosto uporabijo predmete iz okolja, naredijo svojo igračo ali pa gredo v igri razvojno daleč in je njihov govor vodilo za igranje. »In zanimivo je, da otroci, ki nimajo na kupe pogosto nerabljenih igrač, ne prosijo ves čas za nove in nove. V večini primerov otroke bolj osrečuje igra sama, druženje z vrstniki, vključevanje odraslih oseb v igro – skratka to, da so skupaj.« Zato so lahko srečni tudi afriški otroci, ki se pogosto igrajo kar s predmeti iz okolja, saj so jim v veselje igra in druženje. Igrača torej ne glede na to, kako vsestranska je, nikoli ne bo mogla nadomestiti osebnega stika. Dobra igrača je le pripomoček in ne nadomestek za starše oziroma otroku najbližje posameznike. Darilo so tudi objem, pogled in prijazna beseda..

Ana Vučina Vršnak

Objavljeno v Dnevniku, v soboto, 1.12.2012

Vir: http://www.dnevnik.si/objektiv/vec-vsebin/darilo-so-tudi-objem-pogled-in-prijaznost