Tagged: Instagram

Načrtno zastaranje je ovira. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj še vedno obstaja

Zakaj in (kako) načrtno zastaranje in kapitalizem ustvarjata slabe izdelke.

V tem video eseju Our Changing Climate o podnebnih spremembah, preverjamo, zakaj se načrtno zastaranje dogaja in kako ustvarja odpadke in emisije. Natančneje pokažemo, kako je načrtno zastaranje simptom poznega kapitalizma in kako podjetja, kot je Apple, uporabljajo zaznavno in načrtno zastaranje, da stranke kupujejo več njihovih izdelkov. Apple načrtno zastaranje v svojih baterijah in strojni opremi uporablja na način, da ko se njihova garancija izteče, naprave na splošno začnejo odpovedovati. Zaradi načrtnega zastaranja so Apple že večkrat tožile različne kampanje gibanj, ki se zavzemajo za pravico do popravila (Right to Repair) in tudi vlade, kot je francoska, ki trdijo, da Apple namerno upočasnjuje telefone, otežuje njihovo popravilo in na splošno izdeluje telefone in računalnike s krajšo življenjsko dobo. Načrtno zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, ki prežema veliko velikih korporacij, ker pomeni večjo potrošnjo in posledično več dobička.

Prirejeni transkript:

Decembra 1924 so se vodje največjih proizvajalcev žarnic iz vsega sveta sestali v Ženevi, da bi skovali zlovešč načrt. V pogovorih so določili omejitve za življenjsko dobo žarnic, ki jih proizvajajo. Ideja je bila, da bi morali kupci, če bi žarnice odpovedale hitreje, kupiti več njihovih izdelkov. V tem video eseju bomo analizirali to idejo o namenskem ustvarjanju slabih izdelkov, da bi na ta način spodbujali prodajo, kar je simptom poznega stadija kapitalizma, ki so ga od takrat poimenovali načrtno zastaranje. Kot bomo videli, lahko ima to zastaranje drastične posledice na naše denarnice, tokove odpadkov in celo na naše podnebje.

Kaj je načrtno zastaranje?

Korporacije ustvarjajo zastaranje na dva osnovna načina: načrtno zastaranje in zaznano zastaranje. Obe praksi sta namenjeni temu, da se izdelek zdi ali dejansko postane neuporaben, da bi na ta način spodbudili prodajo. Načrtno zastaranje se zgodi, ko podjetje izdela napravo, ki odpove pred njeno realno življenjsko dobo. To običajno pomeni šibkejšo žarilno nitko, plastično ohišje ali krhek stekleni zaslon, ki omejuje trpežnost blaga. V primeru srečanja elektroenergetskih podjetij iz 1920-ih, ki je postalo znano kot kartel Phoebus, so to načelo uporabili za žarnice. Kartel Phoebus je življenjsko dobo svojih izdelkov prepolovil iz 2000 na 1000 ur, tako da bi morali potrošniki kupiti dvakrat več žarnic kot pred tem.

Kaj je zaznano zastaranje?

Na drugi strani zastarelosti je bolj abstrakten fenomen zaznane zastarelosti. Pomislite na novi telefon, ki ste ga kupili, ali na nov slog oblačil, ki si jih ravno ogledujete, ali celo na novo letošnjo linijo dostavnih vozil. Vse to so primeri zaznane zastarelosti. Ko podjetja izdajo na trg svojo novo linijo izdelkov, gredo njihovi starejši izdelki hitro iz mode ali postanejo manj zaželeni. Da bi še naprej kupovali njihovo blago, korporacije dosledno tržijo svoje najnovejše linije tako, da se zdi, kot da je izdelek, ki ste kupili šele pred letom dni, že starina, čeprav v večini primerov starejši izdelek še vedno brezhibno deluje. Tovrstna zaznana zastarelost je še posebej razširjena pri avtomobilih, tehnologiji in modi, ker so ta potrošniška blaga preoblikovana v statusne simbole. Če želite vzdrževati in ohranjati svoj videz, zgrabite najnovejši model iPhona. Če želite izgledati dobro, kupite oblačila najnovejšega sloga, ki ste jih videli v oglasu na Instagramu. Toda kako in zakaj načrtno in zaznano zastaranje deluje na nas?

Kako deluje načrtno zastaranje?

Kot smo pravkar ugotovili, smo moderne zastarelosti lahko deležni v različnih oblikah: od krhkih delov, ki se zlahka zlomijo, do v ohišje zalepljenih baterij, ki jih ne moremo zamenjati, do estetskih nadgradenj, ki prejšnje različice naredi za nemodne. Zdi se, da so mojstri vseh teh metod pri podjetju Apple. Apple je eden izmed treh največjih proizvajalcev telefonov na svetu in hkrati eno najbogatejših podjetij na svetu. Deloma je tržno prevlado tega tehnološkega giganta ustvarila okolju nevarna kombinacija zaznanega in načrtnega zastaranja, zaradi česar potrošniki vsaki dve ali tri leta kupijo povsem nov iPhone. Za iPhone se vse začne z baterijo. Po približno dveh do treh letih največje zmogljivosti, se baterija v iPhonu začne obrabljati. Če želite baterijo zamenjati, to ni tako preprosto, da bi lahko enostavno odprli zadnji pokrov telefona in vstavili novo baterijo. Odvisno od različice iPhona, boste samo za to, da zamenjate izpraznjeno baterijo, potrebovali posebne izvijače, odstranjevalce lepila, priseske in morda celo spajkalno pištolo. V pogovoru z ekipo priljubljene tehnične DIY (naredi si sam) spletne strani iFixit so baterijo iPhona opisali kot »uro prezgodnje smrti, ki jo vgrajujejo z namenom povečanja prodaje iPhonov, tako da skrajšujejo njegovo življenjsko dobo.« Appleova normalizacija vgrajene baterije, ki smo jo pred dobo iPhona v mobilnih telefonih videli le redko, spodbuja kupce, namesto da bi se potrudili zamenjati staro baterijo, k nakupu novega telefona. Če pa vendarle želite, da vam Apple zamenja baterijo ali popravi kakšno drugo škodo na vaši napravi, boste za to morali plačati veliko denarja. Včasih tudi do 50–70% prvotne cene telefona. To pa zato, ker svojega iPhona ne morete kar odpeljati v katerokoli servisno delavnico. iPhone smejo popravljati samo Appleove prodajalne in Applovi pooblaščeni servisi. Če so stroški popravila tako visoki, pravkar pa je izšel tudi najnovejši model iPhona, je težko, da se ne bi raje pobahali z novo napravo. To je še ena ovira ponovni rabi telefona, zmanjšanju potrošnje in na koncu zmanjševanju vpliva na okolje. Nenazadnje pa Appleova garancija pokriva vaš pravkar kupljeni iPhone samo za eno leto, kar je precej pred dve do tri letnim obdobjem, ko Appleova strojna oprema običajno prične odpovedovati. Bistvo je v tem: nobena od teh praks ni potrebna za proizvodnjo ali prodajo Applovih izdelkov; Apple se je namerno odločil, da bo to vgradil v svoje oblikovanje izdelkov in poslovni načrt, ker so ti koraki potrebni, da lahko Apple postane tehnološki velikan in kapitalistična pošast. Apple dejansko priznava kako dolgo pričakuje, da bodo njihove naprave delovale: sedem let. Po sedmih letih njihovi izdelki, po njihovih besedah, »zastarajo«. Toda ali ni sedem let za telefon ali računalnik kar veliko časa? Morda se nam to danes zdi veliko, toda pred pojavom te iPhone paradigme, bi se potrošiti 1000$ (825€) za nek izdelek, ki bo v največ sedmih letih zastarel, zdelo popolnoma nerazumno. Mnogi od nas smo tako obkroženi z načrtno in zaznano zastarelostjo, da smo pripravljeni misliti, da je lastništvo neke naprave za sedem let dejansko dolgo obdobje. In tudi če njihovi telefoni dejansko zdržijo polnih sedem let, Apple z nenehnim trženjem svojih telefonov z estetiko, življenjskim slogom in statusom, ustvarja zaznavno zastarelost. Celo tisti zeleni oblaček v iMessage nam sporoča, da so vsi drugi telefoni nekako slabši od aktualnega. Torej, če bi Apple resnično želel, da še naprej uporabljamo njihov telefon, bi vnam ponudil daljša jamstva ali ustvaril bolj trpežno in bolj enostavno popravljivo tehnologijo. A tega ne storijo, ker ko enkrat osvojite trg tako kot je to uspelo njim, zastaranje postane precej donosno. Apple pa je le eden izmed številnih primerov zastarelosti v kapitalizmu. Obstajajo Epsonove zaščitene kartuše s črnilom, komaj kaj spremenjene nove izdaje šolskih učbenikov in celo Tesla se zdi, da gre s svojo nenaklonjenostjo do neodvisnih avtomehaničnih servisov, v smeri, ki je izjemno podobna strategiji Appla. Tako načrtovana kot tudi zaznana zastarelost vodita do kupa popolnoma delujočih telefonov v predalih vaših pisalnih miz, kot tudi do 50 milijonov ton elektronskih odpadkov vsako leto. Te poslovne prakse močno otežujejo prizadevanja, da bi sprejeli podnebju prilagojene ukrepe, kot je ponovna uporaba in zmanjšanje potrošnje. Skratka, proizvajanje zastarelosti spodbuja potrošništvo in poslabšuje stanje okolja v svetu, ki že tako ali tako preveč troši. Če gre očitno za prakso, ki je slaba za naše denarnice, dobro počutje in okolje, kako jo lahko ustavimo?

Nov ekonomski model

Na srečo obstaja veliko različnih kratkoročnih in dolgoročnih rešitev za odpravo načrtne zastarelosti. Na individualni ravni si je v prvem koraku preprosto treba vzeti čas za popravilo, skrb in ponovno uporabo dobrin. A kot smo pravkar videli, je podjetjem v interesu, da vam to čim bolj otežijo – tako z življenjsko dobo svojih izdelkov, kot z vplivanjem na vašo miselnost z oglaševanjem. Kar pomeni, da so kampanje pravice do popravila in različni sodni primeri proti tehnološkim velikanom, bistveni za lajšanje nepotrebnega bremena, ki je na potrošniku. V splošnem pa morajo biti podjetja, kot je Apple, prisiljena spremeniti svoje poslovanje. Francija že ima zakone o načrtni zastarelosti, podjetja, kot je Fairphone (pošteni telefon) pa kažejo, da je dejansko mogoče izdelati telefon z daljšo življenjsko dobo, ki ga lahko enostavno tudi popravimo. Baterijo na Fairphoneu je mogoče zamenjati v približno osmih minutah. Zastaranje je simptom poznega stadija kapitalizma, zato če želimo ustvariti svet, v katerem so trajni in trajnostni proizvodi norma, moramo sprejeti novo miselnost in zgraditi nov ekonomski sistem, ki se bo na vsaki stopnji procesa vprašal: »ali dejavno prispeva k uspešnemu skupnemu sožitju ljudi in narave, kot enoten integralen sistem na tem planetu? Če je odgovor da, dobi zeleno luč. Če ne, dobi rdečo luč. Pika.« Če vse to zveni težko ali nemogoče, nam znanost pove, da drugače sploh ne more biti. Od zgodnjih osemdesetih let dvajsetega stoletja vemo, da se bodo svetovne temperature zvišale, če jih ne bomo nadzorovali, vendar smo od takrat zelo malo napredovali. Svet in v tem smislu tudi naša ekonomija se morata spremeniti, odprava načrtnega zastaranja pa je le korak na poti do bolj pravičnega in bolj trajnostnega ekonomskega sistema.

Napotila:
http://zofijini.net/ekologija_zastaranje/ 
https://tehtnica.wordpress.com/tag/nacrtno-zastaranje/ 
http://zofijini.net/ekologija_popravljanje/ 
https://www.cpu-reuse.com 
https://eustore.ifixit.com

Spletni vplivneži

V eni nedavnih oddaj BBC-ja Panorama, je novinarka Catrin Nye raziskovala moč in vpliv tako imenovanih spletnih vplivnežev ali influencerjev na potrošnike.

To relativno novo področje digitalnega oglaševanja se vrti okoli osrednjega vprašanja: »koliko sledilcev imate na spletu?« Vzpon socialnih medijev je prinesel s seboj novo vrsto znanih osebnosti, digitalnih vplivnežev. Te mega zvezde Instagrama in YouTubea so s preobrazbo svojih virtualnih sledilcev v realno valuto, popeljali oglaševalsko industrijo v povsem novo dimenzijo.

Velike blagovne znamke so s ponudbami zasule spletne zvezdnike in zvezdnice ter jim, da bi podprle njihove izdelke, plačujejo milijone, vendar je to področje zavoljo zavajajočega in nereguliranega oglaševanja pogosto prepoznano kot »divji zahod«, ki pretežno mlademu občinstvu oglašuje vse, od lažnih dietnih pijač do spletnih iger na srečo. (BBC)

Nedavno smo tudi pri nas lahko brali o tem, kako (in koliko) tovrstni vplivneži služijo s svojimi objavami na spletu. Nekaj najbolj izpostavljenim vplivnežem na družabnih omrežjih, med njimi popzvezdnicam Ellie Goulding in Riti Ori ter manekenkama Rosie Huntington – Whiteley in Alexi Chung, so zaradi njihovih spletnih objav britanski cenzorji stopili na prste.

Glavna težava je predvsem v tem, da pri velikem število teh objav gledalci ne vedo, da pravzaprav gledajo plačano komercialno sporočilo. Kot so zapisali v medijskem sporočilu »so bili vplivneži prisiljeni sprejeti, da bodo morali od zdaj naprej pri svoji objavi jasno zapisati, ali so bili plačani in ali so prejeli kompenzacijo za izdelke, ki jih promovirajo. Do te odločitve prihaja po opozorilih britanskega telesa za konkurenco in trg (CMA), da bi zvezdniki s svojimi objavami lahko kršili zakon o potrošnikih. Izražanje podpore določeni znamki na družabnih omrežjih lahko tej znamki močno koristi, lahko pa so tovrstne objave tudi zelo zavajajoče, opozarja CMA, ki se namerava zdaj korenito lotiti preiskave tovrstnih objav. CMA opozarja, da če se dogovora ne bodo držali, bi se lahko zagovarjali pred sodiščem. Za kršenje zakona o potrošnikih je zagrožena visoka globa ali celo zaporne kazni do dveh let. Praksa spletnega promoviranja izdelkov, od oblačil do avtomobilov, od hotelov do počitniških paketov, je med t. i. influencerji na družabnih omrežjih široko razmahnjena. Mnogi potrošniki namreč bolj zaupajo izdelku, če tega priporoča nekdo, ki ga občudujejo.« (MMC)

Septembra 2018, je ASA (Advertising Standards Authority) britansko samo-regulacijsko telo oglaševalske industrije, ki skrbi za standarde v oglaševanju, objavilo vodnik za influencerje, zbirko pravil za oglaševanje na socialnih omrežjih. Ta določa, da vsakič ko neko podjetje vplivnežem ponudi plačilo, darilo ali katero drugo uslugo za promocijo njihove znamke, vsaka posledična objava zapade pod zakon o potrošnikih. Po teh pravilih je odgovornost obeh, tako znamke kot vplivneža, da zagotovita, da je vsa vsebina, ki oglašuje izdelek ali znamko, jasno in razločno označena kot takšna.

Glede na vse, kar internet ponuja, je pomembno imeti zavest o vplivu, ki ga imajo spletne vsebine na mentalno zdravje (mladih) ljudi, zato je treba komercialni interes jasno označiti in ločiti od drugih vsebin. Vpliv na mentalno zdravje je izpričan in znanstveno dokazan. Nedavna raziskava Univerzitetnega kolidža London je recimo pokazala na zelo zaskrbljujoče učinke rabe socialnih omrežij na mentalno zdravje najstnikov.

Koliko pa vplivneži zaslužijo s svojimi, v glavnem »skritimi« priporočili? Zelo različno in odvisno od številnih faktorjev, pri katerih je gotovo najpomembnejši doseg oz. število sledilcev. Za svoje objave lahko na plačilo računa že nekdo, ki ima na Instagramu vsaj okrog 10 000 sledilcev. S takšno količino sledilcev lahko računate na približno 120€ na objavo. Hitro pa ta številka prične rasti. Ko enkrat dosežete 30 000 sledilcev lahko za objave s področja mode ali kozmetike računate že na približni 800€  na objavo. Ljudje z milijoni sledilcev pa lahko zaslužijo zneske, ki gredo v sto tisoče evrov. Kylie Jenner, ki ima trenutno 126 milijonov sledilcev, je tako za objavo plačna okoli milijona evrov.

Instagram je očitno ena osrednjih platform za služenje denarja in je tudi ena glavnih platform, ki služi za vse mogoče in nemogoče oglaševalske akcije. Med močnejšimi tovrstnimi platformami je tudi YouTube. Nekdo, ki ima na YouTubu več kot milijon sledilcev, lahko zlahka zasluži okoli 100000 evrov na objavo. Še posebej, če gre za oglaševanje iger na srečo, ki so na spletu med donosnejšimi industrijami.

ASA poroča, da so v Veliki Britaniji zaradi pomanjkljivega slednja oglaševalskim pravilom na to doslej opozoril med 200 in 300 vplivnežev. Pravila pa postavljajo tudi znamke same. Nekdo, ki se odloči oglaševati določeno znamko, mora tem pravilom precej strogo slediti, če ne, so prihodki lahko hitro izničeni ali se lahko celo znajde na sodišču. (Independent)

Viri in več na:
https://www.rtvslo.si/zabava/iz-sveta-znanih/zvezdnikom-stopili-na-prste-zaradi-njihovih-placanih-objav-na-instagramu/478095
https://www.bustle.com/p/how-much-are-social-media-influencers-paid-you-dont-need-a-huge-following-to-start-earning-money-15941023 https://www.bbc.co.uk/iplayer/episode/b0c3gmcv/panorama-million-pound-selfie-sell-off
https://www.independent.co.uk/life-style/bbc-panorama-influencers-instagram-youtube-million-pound-selfie-sell-off-a8775601.html
https://www.truthinadvertising.org/social-media-influencer-disclosure-requirements/
https://www.had.si/blog/2016/12/04/kaj-je-influencer-marketing/
https://val202.rtvslo.si/2019/02/influencer-si/
https://archive.org/details/BBCNEWS_20190213_033000_Million_Pound_Selfie_Sell_Off_-_Panorama
https://www.rtvslo.si/zabava/zanimivosti/sodobno-vplivnistvo-prodajanje-olepsane-resnicnosti-ali-prava-sluzba/460512
https://djnd.si/bvuk