Tagged: Internet

Tako se strah in jeza prodajata za dobiček

Zgodba o tem, kako je določena metrika spremenila način, kako vidimo svet

Slika1_jezaSlika 1 – ZATO BI MORALI BITI JEZNI; KLIKNITE TUKAJ, DA SE BOSTE POČUTILI BOLJE;
AWWWW! POGLEJTE TO LEPO STVAR, KI JE POVSEM V SKLADU Z VAŠIM POGLEDOM NA SVET;
ZAKAJ BI VAS MORALO BITI STRAH, KLIKNITE TUKAJ, DA BOSTE IZVEDELI NEKAJ GROZNEGA, KAR SE STATISTIČNO NIKOLI NE BO ZGODILO KOMU, KI GA POZNATE

Svet se zdi bolj nevaren. Naše ulice manj varne. Napad na naše vrednote ne preneha. Grožnje se zdijo resnične.

Sovražnik je zunaj – samo preverite svoj vir novic.

Nekega večera konec oktobra 2014, je zdravnik, medtem ko je vstopal v vagon podzemne železnice v New Yorku, preverjal svoj srčni utrip. Pravkar se je vrnil domov s kratkega prostovoljnega dela v tujini in se je namenil v Brooklyn, da bi se na kegljišču srečal s prijatelji. Veselil se je tega oddiha. Pred tem tega dne je šel na tek po mestu, na High Line je zgrabil kavo in kosil v lokalni restavraciji. Ko se je naslednjega dne zbudil izčrpan z rahlo vročino, je poklical svojega delodajalca.

V 24 urah je postal človek, ki se ga je New York najbolj bal. Njegovo pot po mestu je preučevalo na stotine ljudi, lokale, ki jih je obiskal, so zaprli, njegove prijatelje in zaročenko pa so dali v karanteno.

Dr. Craig Spencer se je, medtem ko je v sklopu Zdravnikov brez meja zdravil bolnike v Gvineji, okužil z ebolo. Kužen ni bil še dolgo po tem, ko je bil že v karanteni. Natančno je sledil protokolu in sporočal svoje simptome. Ko je bil v javnosti, ni ogrožal nikogar okoli sebe. Bil je vzoren model bolnika – dejstvo, ki ga strokovnjaki radi delijo.

Toda to ni ustavilo medijske panike, ki je razglašala skorajšnjo apokalipso. Ko so vse večje novičarske postaje hitele izkoristiti kolektivno paniko okoli ebole, se je pojavila blaznost vabljivo kričečih naslovov in strašečih pripovedi.

Fizična škoda, ki jo je povzročila bolezen, je bila majhna. Histerija, ki je potovala s pomočjo interneta, pa je zapirala šole, odpovedovala letalske polete in strašila ljudi.

Slika2_cnn

Slika 2 – CNN – DOKTOR V NY IMA EBOLO, zamolčano: strokovnjaki pravijo, da ne predstavlja tveganja za javnost
THE NEW YORK TIMES – DOKTOR V NEW YORKU ZBOLEL ZA EBOLO, zamolčano: v karanteni še preden bi lahko koga okužil
FOX NEWS – PACIENT V NEWYORŠKI BOLNIŠNICI IMA EBOLO, zamolčano: bolezen ni bila nalezljiva dokler je bil v javnosti

Socialni mediji so na to temo »eksplodirali« in dosegli 6000 tweetov na sekundo, s čemer so Centru za nadzor in preventivo nad boleznimi (CDC) in javnim zdravstvenim delavcem otežili prizadevanja, da bi omilili napačne informacije, ki so se širile v vseh smereh. Strah je potoval tako široko kot zgodbe o tem. Čustveni odziv – in mediji, ki so ga izkoriščali – je medijskim podjetjem, ki so o tem poročala, priskrbel na milijone ogledov.

Ti so bili prišteti neposredno v prihodke od oglaševanja. Preden se je histerija končala, so podjetja algoritmično zakupila in prodala za milijone dolarjev oglaševalskega prostora v medijih, ki so poročali o eboli.

Strah je bil veliko bolj nalezljiv kot virus sam in je imel odlično mrežo za širjenje – digitalni ekosistem, zgrajen za širjenje emocionalnega strahu na vse strani.

Povedal vam bom nekaj stvari, ki jih verjetno že veste

Vsakič, ko vključite telefon ali računalnik, se vaši možgani podajajo na bojišče. Napadalci so arhitekti vašega digitalnega sveta, njihovo orožje pa so aplikacije, novice in obvestila, ki so v vašem vidnem polju vsakič, ko pogledate na zaslon.

Vsi poskušajo ujeti vašo najbolj dragoceno lastnost – vašo pozornost – in jo za denar vzeti za talca. Vaša pozornost je zanje v oglaševanju in prihodkih iz naročnine vredna milijarde.

Slika 3_mozga

Slika 3 – VREDNOST VAŠE POZORNOSTI, moč volje in napadalci, ki jo želijo zaobiti

Da lahko to uresničijo, morajo prepoznati obrambo vaših možganov – vašo voljo in željo, da se osredotočite na druge naloge – in ugotoviti, kako jo lahko zaobidejo.

To bitko boste izgubili. Ste jo že. Povprečna oseba jo izgublja po več kot desetkrat na dan.

Ta scenarij vam bo morda zvenel znano: v prostem času vključite telefon, da preverite uro. 19 minut kasneje se ponovno vrnete k zavesti v popolnoma naključnem kotu vašega digitalnega sveta: ob pregledovanju fotografij popolnega neznanca, prebiranju nenavadnega novičarskega prispevka, gledanju smešnega YouTube posnetka. Tega niste imeli namena početi. Kaj se je pravkar zgodilo?

To ni vaša krivda – digitalno okolje je danes s tem namenom oblikovano.

Digitalno »zajčjo luknjo«, po kateri ste se pravkar spustili, financira oglaševanje, ki je namenjeno vam. Skoraj vsaka »brezplačna« aplikacija ali storitev, ki jo uporabljate, je odvisna od tega prikritega procesa nezavednega pretvarjanja vaših pogledov v dolarje, ki so jo izgradili v sofisticirano metodo. Za uporabo teh platform ne plačujete denarja, vendar nikar ne mislite, da jih ne plačate drugače – s svojim časom, vašo pozornostjo in vašo perspektivo.

To ni majhen, tehničen premik v tipu informacij, ki jih koristite, oglasov, ki jih vidite, ali aplikacij, ki jih prenašate.

To je dejansko spremenilo način kako gledate na svet.

Vojna za vašo pozornost

Preden nadaljujem, mi dovolite, da vam zagotovim, da ta prispevek ni seznam pritožb glede zla, ki ga povzročajo tehnologije. Nisem ludist. Tako kot veliko ljudi, globoko cenim svoje tehnične pripomočke kot koristno protezo za svoj spomin, produktivnost in sposobnost povezovanja z ljudmi, za katere mi je mar.

To želi biti trezna ocena tega, kako so nas strategije digitalnega lova na našo pozornost spremenile – naša življenja, medije in naš pogled na svet. Ti premiki so privedli do velikih sprememb v naši politiki, našem pogledu na svet in naši sposobnosti, da vidimo drug drugega kot sočloveka.

Številni od največjih problemov, s katerimi se v tem trenutku kot družba soočamo, so posledica odločitev skritih ustvarjalcev našega digitalnega sveta – oblikovalcev, razvijalcev in urednikov, ki ustvarjajo in kurirajo medije, ki jih koristimo.

Slika 4_okSlika 4 – Radi bi vam posredovali obvestilo, obvestilo lahko vključuje slabe novice, uničujoče alarme in različne doze dopamina.

Teh odločitev ne sprejemajo z zlobo. Sprejete so za nadzornimi ploščami analitike, z A/B testiranjem in z velikimi količinami kode, ki vas spreminjajo v predvidljivo premoženje – v uporabnika, katerega pozornost je mogoče uporabiti.

To počnejo tako, da se osredotočajo na eno preveč poenostavljeno merilo, ki podpira oglaševanje kot svoj glavni vir prihodkov. Ta mera se imenuje angažiranje in njeno poudarjanje je bolj kot karkoli drugega subtilno in vztrajno spremenilo način kako gledamo na novice, politiko in drug drugega.

Slika 5_angaSlika 5 – Definicija angažmaja, 1. Merilo, po katerem podjetja merijo število klikov, všečkov, delitev in komentarjev v povezavi z njihovo vsebino; 2. Valuta ekonomije pozornosti

Ta članek je eden v seriji, ki raziskuje, kako te strategije lovljenja naše pozornosti vplivajo na naše življenje.

Sledi raziskava, kako so te metode v jedru spremenile glavno »arterijo« naših resničnih informacij – novice.

Kako? Poglejmo v bližnjo preteklost.

Zgodovina novega

»Mediji«, kot vemo, niso tako zelo stari. Skozi večino naše zgodovine so bile novice dobesedno množica »novih« stvar, ki so jih ljudje slišali in delili, in so bile omejene s fizično bližino ter besedo od ust do ust. Po izumu tiskarskega stroja so novice sestavljala pisna sporočila, objavljena na javnih mestih in pamfleti, ki so jih razdelili majhnemu številu ljudi, ki so jih dejansko znali prebrati.

Med 18. in 19. stoletjem so časopisi postali precej pogosti, vendar so to bili v glavnem mnenjski tabloidi, ki so vsebovali politične eseje, senzacionalistične zgodbe in sčasoma zasmehovanja. Bili so megafoni za ljudje, ki so uveljavljali svoj politični vpliv in številni so imeli zelo krhek odnos z resnico.

Slika 6_vojaSlika 6 – »Propaganda grozot« prve svetovne vojne, slika z nemškim vojakom, ki usmrti belgijsko medicinsko sestro. Vir

V času, ki je vodil do prve svetovne vojne, je v novicah dosegla vrelišče nepreverjena propaganda z vseh strani, pri čemer so vse vojske sodelovale v velikem boju za javno mnenje. Do konca vojne je postalo jasno, da je informacijsko bojevanje močno orožje – lahko dvigne vojske, spodbudi nasilne množice in destabilizira cele narode.

V odziv na to sistematično manipulacijo resnice, se je v 1920-ih letih začelo usklajeno prizadevanje za vzpostavitev institucije novinarstva, ki bi temeljilo na dejstvih. Ta proces je bil spodbujen tudi s prihodom prvih množičnih komunikacijskih omrežij: nacionalnih časopisov in nacionalnega radia. To je počasi naredilo prostor tudi za televizijo in med temi tremi novimi platformami se je uveljavil globalni medijski sistem, ki so ga obvladovala načela novinarstva.

Slika 7_jurSlika 7 – Tradicionalno novinarstvo na kratko: DOGODEK – (uredniški filter) je pomemben? – NE (če ni, zavrzi), DA – (poročevalski filter) obstajajo dobi viri? – NE (če ne, zavrzi), DA – prodaj oglaševalcem – posreduj bralcu en do dvakrat na dan

Novice so še naprej tekmovale v bitki za pozornost, zato so se še naprej spogledovale s pretiravanjem. Želja po prodaji (časopisov, oglasov, izdelkov) je seveda nekoliko v nasprotju z idejo uredniške natančnosti in merljivega resničnega poročanja. Novinarski standardi, zakoni o obrekovanju in sramotenje v industriji, so postali skupni mehanizmi, ki so pomagali omejiti zdrs v senzacionalizem.

V zadnjem času, ko so se novice srečale s spletom in se začele seliti v naše žepe, pa se je zgodilo, da so začele izgubljati bitko za našo pozornost.

Vzpon algoritmične angažiranosti

Slika 8_ balSlika 8 – Boj za uredniško uravnoteženost – kar je razburljivo proti kar je resnično

Danes morajo novice tekmovati z vsem drugim v naših digitalnih življenjih – s tisoče različnimi aplikacijami in na milijone spletnimi stranmi. Še bolj kot to, zdaj tekmujejo s socialnimi omrežji, ki so ena najuspešnejših naprav za jemanje pozornosti, ki so jih kdaj ustvarili.

Socialna omrežja so eden glavnih razlogov za dvomestno zmanjšanje prihodkov časopisov in zakaj je novinarstvo kot industrija v prostem padu. Socialna omrežja so način, kako danes večina Američanov prejema novice.

Največji igralec na družabnih omrežjih je Facebook in največji del Facebooka je News Feed (viri novic).

Algoritem za News Feedom se redno spreminja in vedno je bil netransparenten, čeprav je to ena od najpomembnejših in vplivnih kod, ki so bile kdaj napisane. Algoritem si lahko zamislite kot urejevalnik novic. (Twitter, Snapchat in Youtube imajo svoje lastne uredniške algoritme, a se tukaj osredotočamo na Facebook zaradi njegove splošne vseprisotnosti in prevlade.)

Urejevalnik novic je robotski urednik, ki je veliko boljši pri jemanju pozornosti kot so običajni človeški uredniki. To, kaj boste kliknili, predvideva veliko bolje kot kdorkoli, ki ga poznate. Profesor Pablo Boczkowski iz Northwesterna ga je imenoval za »največjega urednika v zgodovini človeštva«.

Slika 9_pSlika 9 – Poenostavljena različica urednika Facebook News Feed algoritma. Vir
Na Facebooku boste videli objavo, če…. P (objava) – če je objava privlačna tudi za druge uporabnike kot ste vi + C (ustvarjalec) – ima ustvarjalec objave zgodovino privlačnih objav + T (tip) – je to tip objave, na katero običajno kliknete (fotografija, video itd.) + R (nedavnost) – objava je aktualna; plus tisoče drugih spremenljivk

Prikaže vam zgodbe, sledi vašim odzivom in filtrira tiste, na katere se boste odzvali z najmanjšo verjetnostjo. Sledi videoposnetkom, ki jih gledate, fotografijam, ki si jih ogledujete in vsem povezavam, na katere ste kdaj kliknili. Mapira vaše možgane in išče vzorce vaše angažiranosti.

Ta zemljevid uporablja, da medije pripelje do vas. S tem je v bistvu postal glavni urednik vam prilagojenega časopisa, ki ga vsak mesec bere dve milijardi ljudi.

Po tradicionalnih novinarskih standardih je ta urednik zelo, zelo slab. Ne razlikuje med resničnimi informacijami in tistimi, ki le izgledajo kot dejstva (kot smo videli na primeru množice viralnih laži med ameriškimi volitvami leta 2016). Ne prepoznava vsebin, ki so globoko pristranske ali zgodb, ki so namenjene propagiranju strahu, nezaupanja ali ogorčenja.

Slika 10_moreSlika 10 – News Feed urednik: več angažmaja in ustvarjalci vsebin ter njihove zgodbe

Urejanje News Feed novic je dobesedno spremenilo način pisanja novic. Postalo je spodbujevalec prometa spletnih novic na svetovni ravni številka ena, kar je spremenilo tudi vedenje ustvarjalcev vsebin. Da bi urednik News Feeda neko zgodbo prepoznal, so novinarji (in človeški uredniki), da so ostali relevantni, spremenili svoje strategije. Zato so številne novinarske organizacije sprejele miselnost »vse za obiskanost« in si prizadevajo za večjo angažiranost na račun tega, kar bi tradicionalno imenovali uredniška vestnost.

Slika 11_ newsSlika 11 – Pretirane sodobne novice na kratko – DOGODEK – lahko za to naredimo naslov, na katerega bodo ljudje kliknili? NE (če ne, zavrzi), DA – vsebuje slike in video posnetke? NE (če ne, zavrzi), DA – prodaj oglaševalcem – distribuiraj bralcem 24 ur na dan

To je razlog, zakaj številne novice, ki jih danes vidite, zapeljujejo z napihnjenimi, dramatičnimi, pozornost iščočimi izjavami – poskušajo vas angažirati in se dvigniti nad konkurenco. To je »zaodrje« industrije novic. Izgubljala je boj za pozornost in je postala obupana.

Kako novice ostajajo žive?

Kraja vaše pozornosti s čustveno embalažo

slika 12_likeSlika 12 – To vas bo spravilo v jok! Objave, ki emocionalno kradejo vašo pozornost, se bodo na socialnih omrežjih odrezale bolje.

Čustveni odzivi so eden najpomembnejših načinov za merjenje vrednosti objave in najlažji način za News Feed urednika, da jih identificira, izmeri in zagotovi še več podobnega. To so čustvene ugrabitve, ki temeljijo na afektivnem angažiranju.

Slika 13_engSlika 13 – Definicija afektivnega angažmaja – 1. Emocionalni odziv na vsebino, ki temelji na prebliskih pozitivnega ali negativnega občutka

News Feed ponavadi daje prednost vsebinam s temi afektivnimi čustvenimi izbruhi, saj te vodijo do več klikov, všečkov, delitev in komentarjev. Ko proizvajalci vsebin tekmujejo za tovrstno afektivno angažiranost, ta bitka za pozornost ustvarja, kar je tehnološki etik Tristan Harris imenoval »dirka do dna možganskega debla«.

Senzacionalistični naslovi so velik del tega. Takšni naslovi se bolj primejo in prejmejo več spodbude s strani News Feed urednika. Širijo se hitreje in prinašajo več prometa kot njihove manj pretirane različice.

Vzorec najuspešnejših besednih kombinacij iz nedavne študije 100 milijonov naslovov vključuje:

Solze sreče (Tears of joy)
Te spravi v jok (Make you cry)
Spreletijo te mravljinci (Give you goosebumps)
Preveč je srčkano (Is too cute)
Na pogled šokantno (Shocked to see)

Ta proces se imenuje »Headline Packaging« (oblikovanje naslovov). To je način, na katerega je novica kontekstualizirana ali oblikovana posebej z namenom, da pritegne več klikov. Oseba, ki ustvari naslov, je redko avtor same zgodbe.

Kot urednik časopisa Fusion, je Felix Salmon nedavno zapisal: »Količina časa in truda, ki gre v oblikovanje in »pakiranje« zgodbe, lahko precej presega količino časa in napora, ki je šlo v njeno pisanje.«

Slika 14_bobSlika 14 – A/B testiranje na kratko – TO JE BOB, BOB JE NEKAJ NAREDIL (novica). Novica bo spremenjena tako, da prilagodimo naslov, podnaslov in sliko in testiramo reakcije občinstva, da bo prejela več klikov

To oblikovanje se opravi z A/B testiranjem, kar je način, kako pritegniti še več prometa. S preizkušanjem na desetine različnih naslovov in merjenjem kateri od njih prejmejo največ klikov, se lahko postopek pisanja naslova sprevrže v igro. Cilj? Ujeti čim več pozornosti.

Slika 15_verSlika 15 – Spremenljivke, ki jih testiramo: naslov, podnaslov in slika – VERZIJA A: BOB NEKAJ NAREDI svet se na to odziva – 2.1% stopnja klikanosti, predvidena vrednost oglaševanja 1320 dolarjev;
VERZIJA B: NISMO PRIČAKOVALI, DA BO BOB NAREDIL TO šokirani boste, ko boste videli kaj je naredil – 3.4% stopnja klikanosti, predvidena vrednost oglaševanja 2170 dolarjev – ZMAGOVALEC

Obstajajo močna orodja za tovrstno oblikovanje in tako Facebook kot Twitter jih spodbujata – to imenujejo optimizacija. S temi orodji in majhno količino ustvarjalnosti lahko resnična zgodba, glede na to, kako je napisan naslov, postane provokativna ali senzacionalistična.

Slika 16_proSlika 16 – Naslovi, ki si sledijo od zelo Bobu naklonjenih do Bobu nenaklonjenih: POGLEJTE KAKO BOB NA SVOJ NAČIN UNIČI NASPROTNIKE dobili boste mravljince, BOB NA SVOJ NAČIN POŠLJE MOČNO SPOROČILO hvala Bob, ALI LAHKO VERJAMETE KAJ JE NAREDIL BOB? to vse spremeni, ZAKAJ BOB NI NAREDIL DRUGIH POMEMBNIH STVARI? šokirani boste, ko boste ugotovili zakaj!, LJUDJE TRPIJO, MEDTEM KO BOB NE UKREPA odvratno.

Težava s tem je, da večina ljudi, ki vidijo te objave na socialnih omrežjih, nanje dejansko ne kliknejo, da bi prebrali same članke. Za številne uporabnike postane zgodba že sam naslov, četudi nima veliko skupnega z izvirnim dejanskim dogodkom.

Hitro lahko vidite, kako je mogoče te strategije uporabiti za pretvarjanje vsebine, ki ljudi deli in/ali povzroča ogorčenje. Kot mi je pred kratkim povedal nekdanji odgovorni za vsebine pri večjem, na mlade osredotočenem založniku: »Ni naša naloga, da izzivamo politična mnenja. Naša naloga je, da vašo politično držo koristimo tako dolgo dokler lahko.«

To v svet založništva ni skrivnost: politična polarizacija je čudovito gonilo angažmaja. Ljudje raje klikajo, komentirajo in delijo stvari, zaradi katerih se počutijo dobro – in zgodbe, ki potrjujejo njihova prepričanja, dajejo dober občutek.

Kako nas to spreminja

Ko zaznane grožnje postanejo »resničnost«

Optimizacija angažmaja je zelo izkrivila našo dojemanje groženj.

Večino zgodovine naše vrste so bile razpoložljive informacije za naše preživetje zelo koristne. Če ste slišali veliko zgodb o napadih divjih psov, ste se naučili biti pozorni na divje pse.

Slika 17_ dogsSlika 17 – Napadi divjih psov – dojemanje proti resničnosti – rdeča: strah pred divjimi psi, modra: vednost o napadih divjih psov

To je posledica nečesa v človeški naravi, kar se imenuje razpoložljiva hevristika. To je za naše možgane bližnjica, zaradi katere verjamemo: »Če nam pride zlahka na misel, mora biti res.«

Ker so razpoložljive informacije naš najboljši indikator verjetnosti, so naši možgani razvili ta sistem, da bi nam pomagal ugotoviti, kaj lahko pričakujemo od sveta okoli nas. Z grožnjami ta mehanizem postane še bolj izrazit, ker prednosti, da se bojimo stvari, ki bi nas lahko ubile, daleč presegajo njene slabosti (naši predniki so bili raje bolj previdni kot da bi se izpostavljali tveganjem).

Danes pa razpoložljive informacije o grožnjah sploh ne odražajo resničnosti – so predvsem odraz medijev, ki jih uporabljamo.

Oglejmo si stopnjo kriminala v ZDA:

Slika 18_rateSlika 18 – Stopnja kriminala – dojemanje proti resničnosti, rdeča: procent ljudi, ki pravijo, da je v ZDA več kriminala kot leto prej, modra: dejanska stopnja nasilnih kriminalnih dejanj na 1000 ljudi Vir: Pew/Gallup

Ne glede na dramatičen padec kriminala v zadnjih 30 letih, več kot polovica prebivalstva meni, da je kriminala več, kot ga je bilo v preteklih letih.

Mediji (in zdaj socialna omrežja) so glavna komponenta predpostavk, ki informirajo našo perspektivo. Osredotočanje na kriminal v novinarskih poročilih ne spreminja samo naših mnenj o kriminalu na splošno – zaradi tega se počutimo veliko bolj ogrožene, kot bi morali biti. Za večino od nas je tisto, kar zaznavamo, resnično. Ko vidimo svet kot nevaren kraj, to spremeni naše vedenje in držo, ne glede na dejansko grožnjo.

Kako medijski sistem podžiga naše strahove

Kritični primer tega je terorizem, ki se danes zdi bolj prisoten kot kadarkoli v sodobni zgodovini. Branje naslovne strani kateregakoli večjega časopisa sugerira, da je to eden od glavnih vzrokov smrti po svetu.

Toda smrti povezane s terorizmom predstavljajo samo majhen del siceršnje stopnje umorov, zlasti v ZDA. Obstaja veliko nesorazmerje pri pokrivanju terorističnih napadov v primerjavi z drugimi vrstami umorov, kot je razvidno iz nedavnega 2-letnega vzorca zgodb z naslovnih strani New York Timesa.

Slika 19_ny

Slika 19 – Vir: Priceonomics/Nemil Dalal. Graf prikazuje vzorec podatkov in zgodb, ki so opredeljene kot »islamski terorizem« v primerjavi s smrtmi zaradi umorov. Upoštevati je treba tudi to, da se na začetku teroristični napadi ne-muslimanov niso obravnavali kot terorizem. Prvi stolpec – Umori v Ameriki (povprečno leto): vsi umori skupaj, rdeče – zaradi terorizma, Drugi stolpec – Umori po svetu (povprečno leto) – vsi umori skupaj, rdeče – zaradi terorizma, Tretji stolpec – Poročanje New York Timesa v obdobju 2015 do avgusta 2016 – o vseh umorih skupaj, rdeče – o smrtih zaradi terorizma

Terorizem je močan čustveni dogodek. Tak, za katerega se zdi, da žali sam temelj civilne družbe in človeškega dostojanstva. Veliko legitimnih razlogov je, da se nam takšni napadi gnusijo in da o njih poročamo ter javno razpravljamo.

Toda nelagodna resnica o pomembnosti terorizma v naših življenjih je, da smo zgradili takojšen distribucijski sistem za njen dejanski namen – ustvarjanje terorja.

Strah pred njim daleč presega verjetnost, da se kdaj zgodi nam ali komu, ki ga poznamo. Še bolj grozno je, da je pretirano poročanje o teh napadih pogosto ravno to, kar tisti, ki napade izvajajo, želijo.

Tako imenovana islamska država (ISIS) je med svojim hitrim vzponom, ki se je pričel leta 2014, v samo treh kratkih letih, izkoristila ta medijski ekosistem. Ker so razumeli, da bijejo bitko za pozornost, so svoji blagovni znamki namenjali vsaj toliko pozornosti kot vojaškim prizadevanjem, izgradili so medijsko krilo, ki je premikalo meje in pretiravalo v izkoriščanju svojih zmag, podpore in rasti. Ta prizadevanja, da z grozljivimi dejanji prevladujejo v medijskih zgodbah, jih je postavilo v vlogo glavne grožnje zahodu, kljub dejstvu, da so imeli precej majhno vojsko, omejene vire in skoraj nobene mednarodne podpore.

Medijsko poročanje je ISIS omogočilo, da so svojo pripoved uporabili za privabljanje borcev iz vsega sveta v Sirijo in v Iraku, kot tudi za spodbujanje ločenih napadov nezadovoljnih posameznikov brez uradnih vezi z dejansko organizacijo.

ISIS in podobne organizacije vedo, da se borijo za pozornost in so se naučili kako igrati to igro. Žalostna resnica je, da bo teroristični napad, grozljivi pokol ali celo zgolj krvoločna grožnja, medijskemu podjetju prinesla veliko denarja.

Mediji so postali žarometi, ki sijejo na te posamezne zgodbe in delajo veliko senco, ki je veliko bolj zastrašujoča od dejanskih dogodkov.

Slika 20_terSlika 20 – Medijski žaromet, ki sije na TERORIZEM, dela veliko senco

Kako mediji spodbujajo ogorčenje in spreminjajo politiko

Ista dinamika se dogaja v politični areni. Med volilnim ciklom leta 2016 je CNN zaslužil milijardo dolarjev bruto dobička več kot leto prej, predvsem zaradi oglaševanja, ki je bilo posledica novic o najbolj nezaslišanem kandidatu: Donaldu Trumpu.

Ni bilo prvič, da se je Donald Trump preizkusil v tekmi za predsednika. Za najvišjo funkcijo v državi je tako ali drugače naznanil kandidaturo že v letih 1987, 2000, 2004 in 2011. Leta 1999 je uradno vstopil v tekmo kot kandidat reformistične stranke in tako preizkušal svojo platformo in ocenjeval odzive ter se na koncu odločil, da ne more dobiti podpore potrebne za zmago. Po njegovi neuspešni kandidaturi leta 1999 so pri reviji Newsweek zapisali, da v državi preprosto ni bilo dovolj jeze, ki bi do zmage pripeljala neodvisnega kandidata.

Njegov ton se v zadnjih treh desetletjih ni bistveno spremenil. Kaj je bilo v teh preteklih letih drugače? Ena od ključnih razlik je bila, da mediji takrat še niso bili optimizirani za takšno ogorčenje, ki je potrebno, da kandidatu, kot je Trump, zagotavlja prisotnost v medijih.

To je bil mehanizem, ki je bil značilen za kampanjo leta 2016: bolj nezaslišane kot so bile njegove besede, večja je bila njegova prisotnost v medijih. Večja kot je bila pozornost, ki jo je bil deležen, bolj verodostojna je bila njegova kandidatura. V podjetju za analitiko Mediaquant so ocenili, da je Trump s to strategijo, med oktobrom 2015 in novembrom 2016, prejel za 5,6 milijarde dolarjev »brezplačne« medijske pozornosti, kar je trikrat več od njegove najbližje tekmice.

Slika 21_canSlika 21 – Primerjava medijske pokritosti predvolilnih zborovanj med 14. in 23. marcem 2016, Vir: Ev Boyle/USC Annenberg. Medijsko poročanje o kandidatih za predsednika ZDA 2016. Število spletnih omemb na 14 najbolj obiskanih spletnih novičarskih portalih v obdobju sedem dni – med 14. in 23. marcem 2016 – modri: demokrati, rdeči: republikanci

Če imaš na voljo medijske platforme, je to v politiki izjemna prednost. Pri vseh volitvah je eden od ključnih izzivov dvigniti se nad konkurenco in poskrbeti, da te opazijo.

Te zgodbe o kandidatih so na socialnih omrežjih potovale hitreje in dlje kot kjerkoli drugje. Facebook in Twitter sta bila, podobno kot CNN, deležna velikega povečanja prometa in dohodkov zahvaljujoč širjenju senzacionalističnih novic, ki so se širile na njihovih platformah in pozornosti, ki so jih bile deležne.

Trumpova ideologija, vedenje in izjave so izkoriščale tesnobe, ki so posledica globalnih groženj. Legitimnost njegove kandidature je bila deloma odvisna od tega, da se je mnoge od teh groženj dojemalo kot resnične.

Imamo demokratizirano propagando za dobiček

Nemogoče je na medijski sistem gledati ločeno od delujočih demokracij. Na naša mnenja vedno vplivajo novice in naše odločitve na volitvah vedno odražajo tako pridobljeno znanje. Če na družbo gledate kot na velik kolektivni človeški organizem, so novičarski mediji nekaj takega kot centralni živčni sistem. Pomagajo nam v odzivih na grožnje, pri izmenjevanju informacij in ugotavljanju, kaj je treba narediti.

Kako je ta živčni sistem nadzorovan in pod kakšnim vplivom je, v veliki meri narekuje kako družba deluje – za kaj nam je mar, koga ščitimo, proti komu se borimo. Skozi 20. stoletje so politiki, mogotci in akademiki vedeli, kakšen pomen ima ta vpliv. Imel je svoje ime: propaganda.

Propaganda je zahtevala denar, talent in infrastrukturo za ustvarjanje in distribucijo. To je bil drag in neposreden instrument za nadzor od zgoraj navzdol.

Danes imamo demokratizirano propagando – vsakdo lahko te strategije uporablja, da ugrablja pozornost in promovira zavajajoče pripovedi, zgodbe, v katerih se pretirava ali zavržene ideologije –dokler priteguje pozornost in oglaševalcem prinaša dobiček.

Novinarstvo – zgodovinski nasprotnik propagande – je postalo največja žrtev v tej vojni algoritmov za našo pozornost. In brez novinarstva smo priče razkroju skupne resničnosti, o kateri bi lahko presojali.

To se bo nadaljevalo

Na mnogo načinov so ti algoritmi odraz nas. Mapirajo naravna človeška vedenja in stremljenja – kaj bomo kliknili, kaj nas bo razjezilo, kaj bomo ljubili. So del nas. Toda ti zemljevidi vključujejo tudi nekatere naše najhujše pristranosti, iracionalne strahove in slabe navade. Te algoritme bi morali oblikovati tako, da bi upoštevali tudi to našo plat.

Slika 22_ourSlika 22 – Način kako nas vidijo algoritmi – neracionalni strahovi, nezdrave navade, kognitivna pristranost = priložnost za angažma in za zaslužek

Nenamerno smo ustvarili medijski sistem, ki služi na račun številnih naših pomanjkljivosti. In ne bo izginil, ne moremo ga preprosto vrniti v škatlo.

Znanje, kako zanesljivo ugrabiti človeške možgane za pozornost, je eden najpomembnejših novih trendov 21. stoletja. To odkritje, kot vsak veliki izum v naši zgodovini, ima nepričakovane rezultate, ki jih je težko napovedati.

Če želimo še naprej živeti v skupni realnosti, moramo biti pripravljeni gledati na te rezultate trezno. Naslavljanje največjih težav naše vrste – od podnebnih sprememb, pandemij do revščine – zahteva, da imamo skupno zgodbo o iskrenih težavah, s katerimi se soočamo: resnične grožnje in resnične razloge za ogorčenje.

Brez tega spodkopavamo našo največjo moč – našo edinstveno zmožnost za sodelovanje in deljenje skrbi za bremena tega, da smo ljudje.

Nekaj misli o rešitvah

Že nekaj časa zbiram rešitve in jih je več kot jih lahko tukaj zapišem. Urednikovanje News Feedov in drugih podobnih platform je še vedno v povojih. Več ko vemo o tem, kako ta orodja algoritmičnega angažiranja izkrivljajo našo realnost, bolj jasno je, da za to ne moremo kriviti samo enega samega podjetja. Igralci te oboroževalne tekme, da bi pritegnili našo pozornost, so Google, Apple, Snapchat, Twitter, Facebook in dobesedno skoraj vsi večji medijski ponudniki.

Lastniki teh orodij imajo velik vpliv: na medije, naša življenja in na koncu tudi na samo kolektivno psihologijo človeštva. Ta vpliv je, medtem ko se zares negotovi premikamo v prihodnost, treba razumeti in o njem razpravljati.

Tobias Rose-Stockwell

Posebej hvala Nemil Dalal, Pablo Boczkowski iz univerze Northwestern in Ev Boyle na USC Annenberg, ki so mi posredovali statistiko in uvide, ki sem jih uporabil v tem prispevku.

Vir: https://medium.com/the-mission/the-enemy-in-our-feeds-e86511488de

Advertisements

Oglaševanje uničuje vse

Max Stossel v svojem TEDx predavanju obravnava dejanske stroške naše ekonomije pozornosti in zakaj moramo pred prihodki iz oglasov, spodbude tehnoloških in medijskih podjetij uskladiti s človeškimi vrednotami. V predavanju razloži, da ko vsi služijo z našo pozornostjo, dejansko izgubljamo vsi.

Vsi imamo izkušnjo, ko nenehno pregledujemo svoje mobilne naprave, a že naslednji trenutek pozabimo zakaj smo to počeli. Včasih je bilo moje delo, da vas iz vašega sveta privabim v mojega. Ko enkrat pridobimo vašo pozornost, smo zelo dobri v tem, da jo zadržimo. Dlje ko jo zadržimo, dlje vam lahko prikazujemo oglase. Dlje ko sem se s tem ukvarjal, bolj mi je postajalo jasno, da industrija pozornosti deluje na ta način. Obstaja velika tekma za to, da vam ukrademo čas in kolikor ga je mogoče veliko. Kot arhitekti našega digitalnega sveta moramo biti boljši, ker smo lahko.

ekonomija pozornosti

Očitno je, da so bili ti sistemi oblikovani tako zapleteno, da lahko na ta način podjetja našo pozornost zadržujejo v neskončnost. Zdi se, kot da je naša pozornost sistematično podvržena algoritmom, ki natančno vedo kaj si želimo – ne kar si želimo, ampak samo kar gledamo. Ljudje za tem inteligentnim sistemom si zares želijo izboljšati naša življenja, a so njihovi bonusi vezani na čas, ki ga preživimo na določeni strani. Celo novičarske aplikacije so postale del video iger. Ko govorimo o nevarnostih oglaševanja, pogosto govorimo o popačeni podobi telesa in tovrstnih sporočilih, a mislim, da to ni edini problem. Želim govoriti o osnovnem poslovnem modelu ekonomije pozornosti, po katerem več kot lahko ukrademo vašega časa, več denarja zaslužimo. Lahko sicer menite, da vam ni mar, če morajo vsa ta podjetja, ki delujejo na področju socialnih omrežij, novičarska industrija, video igre, celo aplikacije za meditacijo, tekmovati za našo pozornost. Komu mar? To so ljudje počeli od nekaj, mar ne? Tekmovati morajo, da nam ponudijo najboljšo mogočo storitev. V praksi morda res, v resnici pa na žalost ni tako. To res ni novi problem, težava je le ta, da smo v tem postali tako dobri. V času, ko v žepih nosimo pametne telefone in ko smo tako izpopolnili taktike, da krademo in zadržimo toliko vašega časa kot je le mogoče, postaja to grožnja našemu sistemu, našemu načinu življenja in zastavlja vprašanje, kako dobro nas ta podjetja v resnici poznajo.

Nedavno so objavili raziskavo Michala Kosinskega iz univerze v Stanfordu, v kateri je ugotovil, da s samo desetimi všečki na Facebooku, če torej poznamo samo deset strani, ki so vam všeč, lahko aspekte vaše osebnosti določimo bolje kot vaš povprečen sodelavec, s 150 takšnih informacij vas lahko poznamo bolje kot vaša mama, s 300 bolje kot vaš partner. In pri tem gre le za strani, ki so vam všeč. Tu ne gre za vse na kar ste kdaj kliknili, pregledovali, kako dolgo ste to pregledovali in vse kar ste delili in kako dolgo ste komu sledili. Vse te podatke Facebook ima, vendar v tem primeru niso bili vključeni v raziskavo in vendar nas je bil kljub temu sposoben spoznati bolje od naših bližnjih. Zaključil je, da je pametni telefon enormen psihološki vprašalnik, ki ga tako zavestno kot nezavestno nenehno izpolnjujemo.

Ko slišimo kaj takega, si mislimo: »nas pač dobro poznajo. Saj me ne silijo, da bi počel nekaj, česar si ne želim.« Toda trdim, da smo kot ljudje zelo lahko prepričljivi. So stvari, ki jih sicer ne bi delali, a pri pridobivanju in ohranjanju naše pozornosti enostavno delujejo. Mislimo si, da nas ni mogoče prevarati, a stvari enostavno delujejo – so načini, s katerimi nas je kot ljudi mogoče zelo enostavno prevarati. V naši ekonomiji pozornosti, v času, ko nas ta podjetja tako dobro poznajo, ko živijo v naših žepih, služijo z našo pozornostjo in časom, za ta cilj uporabijo karkoli deluje. Pomembno se je vprašati kakšen svet to ustvarja.

Lahko vidimo, da kar deluje, ni vedno nujno tudi dobro za nas in kar si kot ljudje dejansko želimo. Obstaja razlika med tem kar si želimo in med tem, kar bomo gledali. Če večino časa preživimo na Facebooku ko smo jezni in osamljeni, potem je algoritem, ki je optimiziran, da nas na strani zadrži kakor dolgo je mogoče, optimiziran tudi za to, da nas ohrani v stanju jeze in osamljenosti. Vendar ne zato, ker je na Facebooku kdo tako zloben. Ljudje tam delajo svoje delo in opravljajo ga zelo dobro. Toda posledica je naše emocionalno stanje. V teh sistemih nismo le stranke, smo izdelek. Algoritmi so optimizirani, da se z njimi smejite, jočete, čudite in kupujete. Seveda nas ljudje na Facebooku na nek način želijo zadovoljiti, a nismo mi njihovi glavni delničarji, temveč so to oglaševalci. Kar deluje prične potem zelo temeljito spreminjati zgodbe, ki jih pripovedujemo. Ko objavljamo na Facebooku, tako oglaševalci kot novičarske organizacije merijo kaj v tistem trenutku v sistemu deluje. Če jeza kaže dobre rezultate, potem bo skoraj vsak članek, ki ga bomo videli, na nek način neka različica te jeze. Ker deluje. Toda ali je to novica? Podobno kar deluje nima nič skupnega z resnico. Ljudje služijo veliko denarja samo s tem, da si izmišljajo stvari in jih postavljajo pred oči tistih, ki so jim pripravljeni verjeti, ki si želijo potrditve svojih sumov, svoje pristranosti. To je zelo dobičkonosna industrija. Te novice so prepričljive, ker so pred očmi ljudi, ki so jim voljni verjeti in ko to enkrat deluje, sledi plaz podobnega. V mesecih pred ameriškimi volitvami je bilo na Facebooku na voljo več »lažnih novic« kot »preverjenih« v osrednjih medijih. Gotovo ni lahko določiti kaj šteje za eno ali drugo, a iz perspektive gole dejanskosti, ali se je nekaj zgodilo ali se ni, je prednost očitno na strani lažnih novic. Ko se enkrat nekaj takega požene v tek, je to zelo težko ustaviti in ima zelo visoko ceno, »ker laž prepotuje polovico sveta, preden si resnica šele obuje čevlje«. Preden je podan popravek, preden ljudje dobijo pravo informacijo je že prepozno, če sploh kdaj pride do njih. Nobenega dokaza ni, da je navedeno citat Marka Twaina, toda najdemo ga lahko na spletu in deluje.

fake news

»Ljudi je lažje prevarati kot jih prepričati, da so bili prevarani«. To je razlog zakaj je to tako velik izziv. Ko so ljudje enkrat v tem območju, ko verjamejo, kar pač verjamejo, jih je iz te indoktrinacije zelo težko izvleči. Seveda tudi to ni citat Marka Twaina, čeprav smo ga lepo in prepričljivo oblikovanega lahko našli na številnih straneh na spletu. Na žalost ne gre samo za lažne novice. Resnične, prestižne novinarske organizacije so tarče enakih dejavnikov in se, ker deluje, prav tako zatekajo k pretiravanju, pristransoti, spodbujanju strahu in jeze. Vedo, da če tega ne bodo počeli sami, bodo njihovi konkurenti. Tako imajo občutek, da morajo sodelovati v tej igri kraje našega časa.

Dva primera, ki potrjujeta to pravilo. Prvi je iz New York Timesa in drugi iz Fox News. New York Timesa je objavil članek, v katerem ugotavlja, da stopnja umorov v ameriških mestih strmo narašča. Kasneje je statistik Nate Silver ugotovil, da sklepi temeljijo na zavajajoči statistiki, ki pa ustvarja strah in privlači bralce. Fox News je objavil poročilo o terorističnem napadu na mošejo, ki jo je izvedel človek »maroških korenin«. Napad se je res zgodil, a terorist ni bil Maročan. Če je Maročan, potem to pri bralcih doseže boljši učinek. Za publiko je to nekaj kar deluje, ker je to bolj dobičkonosna novica kot kakšna druga.

»Kar deluje« ustvarja tudi drugačno realnost. Dva kolega sem prosil, da v Google na svojem pametnem telefonu vpišeta enako geslo: »koliko beguncev je v Evropi zakrivilo kakšno kriminalno dejanje«. Na to vprašanje sta dobila dva povsem različna odgovora. Prvi je dobil odgovor, da je kakšno kriminalno dejanje zagrešilo 56% sirskih beguncev, kar je zelo zavajajoča statistika. Drugi je dobil informacijo, da begunci niso nevarni in niso zagrešili večjih kriminalnih dejanj. Postavila sta enako vprašanje in dobila diametralno nasprotna odgovora. Ljudje na ta način živimo v dveh različnih svetovih. Deležni smo različnih verzij resničnosti, ker je personifikacija še ena strategija, ki deluje. To nas zadržuje, da zapravljamo še več časa, toda je to nekaj, kar si res želimo? Zato je ta oglaševalski model tako nevaren.

Na internetu imamo veliko zastonj storitev, kar je čudovito, toda kakšna je resnična cena teh brezplačnih strani? Kakšna je prava cena tega, da vse informacije dobimo brez, da bi zanje kaj prispevali? Novicam in drug drugemu ne moremo zaupati, ker informacije dobivamo v vojni motenja naše pozornosti. Kako se znebiti tisoče ljudi, katerih delo je, da rušijo naš samonadzor in pridobivajo naš čas, kar na koncu ustvarja to polarizirano populacijo, ki smo ji priče danes. Ustvarili smo svet, v katerem morajo najboljši inženirji in razvijalci svoje talente uporabiti, da manipulirajo z našimi emocijami in nam kradejo čas. Ustvarili smo svet, v katerem si medijske organizacije ne morejo privoščiti, da bi cenile resnico kot bi to bilo potrebno za pravo, funkcionalno demokracijo. To ustvarja svet, v katerem se nenehno borimo za nadzor nad svojim razumom in proti tem načinom prepričevanja, zaradi katerih imamo različne verzije tega kaj je resnično. Trdim, da je to zelo visoka cena za vse te brezplačne storitve. Kako lahko to popravimo?

Imamo tri podjetja, ki so v edinstvenem položaju, da glede tega kaj ukrenejo. Apple, Google in Facebook. Prvi korak je, da ločimo dobičke od tega kako preživljamo svoj čas. Igra se ne more nadaljevati v smeri jemanja kar se da veliko našega časa, ker je vse to cena tega početja. Kaj pa če lahko izboljšamo nekaj drugega. Kaj če pričnemo spodbujati stvari, ki so nam res pomembne? Predstavljate si svet, ki ne tekmuje za našo pozornost, ampak nam pomaga, da bomo bolj uspešni. Težko si je predstavljati kako bi to izgledalo, zato bom ponudil nekaj primerov.

Imamo nekoga, ki ima minimalno plačo in poskuša poskrbeti za svojo družino. Predstavljate si, da bi različna podjetja tekmovala, delala »kar deluje«, da bi temu človeku pomagala. V tem cilj ne bi bil kako mu ukrasti čim več časa, ampak kako mu lahko pomagamo narediti nekaj, kar bo zanj zares pomembno. Kaj če aplikacije za zmenkarije ne bi uspeha merile po tem kolikokrat nas kdo oceni kot zaželene, ampak bi pomagale meriti »kar deluje«, da bi lahko z drugimi oblikovali smiselne odnose ali karkoli na teh straneh pač iščemo. Kaj če medijskim organizacijam ne bi bilo treba tekmovati za naš čas in pozornost vse do temeljnih nagonov, do samega dna našega možganskega debla? Kaj če bi namesto tega tekmovale, da bi delale »kar deluje«, da bi nas obveščale in informirale o svetu okoli nas in nam povedale ne samo kar je strašno, ampak predvsem, kar je pomembno. Tako pridemo do temeljnega vprašanja kaj so novice, zakaj jih imamo. Danes smo daleč od tega vprašanja. Kaj če bi ta algoritem, ki nas na Facebooku tako dobro pozna, na nek način bolje kot se poznamo sami, delal vse »kar deluje«, da bi nam dal, ponudil, kar nam je pomembno, da bi čas porabili z ljudmi, za katere nam je mar. Ko gremo po novice na Facebook, kot to počne veliko preveč ljudi, bi vzel v ozir vprašanje, zakaj imamo novice in jih optimiziral glede na to »kaj deluje«, da bi to osebo informirali ne pa da bi jo le zadržal na strani.

Izziv pri tem je, kako naj ta podjetja potem služijo denar? Facebook na osebo na mesec zasluži 1.61 dolarja. To je cena večine tega sveta v katerem živimo. Ne priporočam, da bi danes plačevali za Facebook, če pa bi bili pripravljeni plačati storitve, ki nam resnično prinašajo neko dodano vrednost, če bi nam podjetja pričela ponujati izdelke, ki izboljšujejo svet v katerem živimo in pričela meriti svoj uspeh glede na to kako dober učinek imajo na naša življenja, bi morda morali biti pripravljeni za to tudi plačati. Kot potrošniki smo namreč tudi sami odgovorni za to. To nam lahko pomaga, da nehamo biti samo izdelki in dejansko postanemo potrošniki. To moramo hitro popraviti. Vsak dan, ko tega ne rešimo, nas vse bolj razdvaja. Vse bolj smo polarizirani.

Merilo, ki največ šteje – čas, ki ga porabimo na neki strani – lahko odpravimo. Stvari lahko pričnemo postavljati na človeških vrednotah. Čas, ki ga porabimo na spletu lahko spremenimo v dobro porabljen čas. Oblikovalci našega digitalnega sveta imajo vse več podatkov in nadzora nad našo pozornostjo, orodij za uravnavanje naših čustev. Toda ali ta orodja rabijo na pravi način? Ali ne bi morali zgraditi tako naprednih digitalnih orodij, da bi lahko dejansko izboljšali svet, ki je zunaj naprave, ki je v naših rokah. Lahko dodamo takšno vrednost, da nas prisili, da telefone pospravimo v žepe kakor hitro je mogoče. To bi bile inovacije, ki časa ne bi jemale, ampak bi ga dajale. To pomeni biti resnično tehnološko napreden. Prihodnost ni v zaslonih, ampak v izboljševanju človečnosti.

Povzeto po TEDx predavanju Maxa Stossela:

Max Stossel je večkrat nagrajeni režiser in pesnik z edinstvenim slogom pripovedovanja. Njegovo delo je pogosto deležno spletne pozornosti in je prisoten v večini večjih digitalnih publikacij. Pred vstopom v kreativni svet je osem let preživel kot ustvarjalec medijskih mrežnih strategij za nekatere od 500 najboljših blagovnih znamk in oblikovanju socialnih mrež. Vpogled na ta področja mu omogoča svojevrstno perspektivo sodobne kulture in kako tehnologija vpliva na človeštvo.   

Preprodajalci pozornosti nekoč in danes

Tim Wu je v novi knjigi o preprodajalcih pozornosti predstavil prepleteno zgodovino propagande, medijev in interneta.

V zadnjih nekaj mesecih so za makedonsko mestece Veles prvič slišali številni bralci ameriških medijev. Tehnološka revija Wired je Veles opisala za »tovarno lažnih novic« in objavila obsežno reportažo o njihovem najpomembnejšem izvoznem izdelku. Novinarji so se srečevali z makedonskimi »milenijci« in jih spraševali, zakaj so med ameriško volilno kampanjo ustvarili na stotine spletnih strani in si izmišljali najbolj nenavadne in nezaslišane zgodbe o predsedniški kandidatki Hillary Clinton. Poročali so o županu in drugih lokalnih sogovornikih, ki so bili ponosni na podjetnost mladih someščanov, saj je bilo mogoče z objavami zaslužiti tudi po več deset tisoč evrov na mesec. Mesto ob reki Vardar je zato postalo sopomenka za nove medijske pojave, ki so spremljali predsedniško tekmo: alternativna dejstva, lažne novice, postfaktična družba.

Pri razumevanju tehnoloških in medijskih fenomenov lahko zelo pomaga preprost miselni poskus: pomisliti, kako bi zelo podoben dogodek obravnavali pred desetimi leti. Takrat so strokovnjaki za internetno varnost opozarjali pred zelo pogosto nadlogo, ki se je širila po elektronski pošti in so jo – nekoliko po krivici – poimenovali »nigerijska spletna prevara«.

Nadaljevanje na: http://www.delo.si/sobotna/preprodajalci-pozornosti-nekoc-in-danes.html

Lenart J. Kučić

Ekonomija pozornosti

V oddaji »The Agenda« kanadske televizije TVO, se Steve Paikin pogovarja s Timom Wujem, strokovnjakom za pravna vprašanja tehnologije, med drugim avtorjem razvpite knjige The Master Switch: The Rise and Fall of Information Empires (Glavno stikalo: vzpon in propad informacijskih imperijev, 2010) in fraze Network Neutrality (nevtralnost interneta).

Internet je poln spletnih strani, ki tekmujejo za našo pozornost in vsak klik je še ena priložnost za uporabnike, da vidijo oglase. Tim Wu pravi, da je tovrsten model spletnih strani, ki jih podpira oglaševanje, povzročil veliko težav -, vendar ni treba, da je tako. V pogovoru spregovori o svoji novi knjigi The Attention Merchants: The Epic Scramble to Get Inside Our Heads (Trgovci s pozornostjo: epsko pehanje, da bi prišli v naše glave, 2016).

Se vam zdi, da izgubljate pozornost? Se vam morda celo zdi, da ste napadeni? Ameriški poslovni model temelji na tem. V skoraj vsakem trenutku budnega življenja se soočamo s poplavo sporočil, oglaševalskega zapeljevanja, znamčenja, sponzoriranih socialnih medijev in drugih prizadevanj po naši pozornosti. Zelo malo je ostalo trenutkov in prostorov, ki niso obdelani s strani »trgovcev s pozornostjo«, kar prispeva k raztresenosti in neosredotočenosti smisla našega časa.

Tim Wu trdi, da to stanje ni le stranski produkt zadnjih tehnoloških inovacij, ampak je rezultat več kot stoletja rasti in širitve industrij, ki se hranijo s človeško pozornostjo. Od rojstva oglaševanja preko Madison Avenue do eksplozije mobilnega spleta; od AOL-a in izuma elektronske pošte do monopolov nad pozornostjo podjetij kot sta Google in Facebook; od Eda Sullivana do blagovnih znamk slavnih, kot so Oprah Winfrey, Kim Kardashian in Donald Trump, se temeljni poslovni model »trgovcev s pozornostjo« ni spremenil: brezplačna zabava v zameno za trenutek vaše pozornost, ki se proda oglaševalcu, ki ponudi največ.

Wu opisuje upore, ki so se pojavili proti neusmiljenemu obleganju naše zavesti, od daljinskega upravljalnika, vzpostavljanja javnih radiotelevizij do Applovega računalniškega sistema, ki blokira oglase. Vendar da vedeti, da trgovcem s pozornostjo vedno rastejo nove glave tudi ko njihova sredstva prebijanja v naše glave spreminjajo samo našo naravo – kognitivno, socialno, politično in drugo – na načine, ki so bili še generacijo nazaj nepredstavljivi.

Vir: http://tvo.org/video/programs/the-agenda-with-steve-paikin/the-economics-of-attention

Življenje s spletom: še nikoli tako enostavno kot danes

Ni vse, kar je na internetu, zlato. Kako lahko splet vpliva na vas, ne da bi to sploh opazili?

Kar zagotovo veste, je to, da internet že vrsto let vpliva na vaše življenje. Ne veste pa morda tega, da vpliva bolj, kot si mislite ali opazite, na to, kaj (iz)veste in česa ne, ter čemu lahko verjamete in čemu ne. Včasih tudi skozi razprave, ki se zdijo na meji verjetnega ali pa to celo so.

[…]

Moč bogatih

Drugo svetovno vojno je sprožila kriza. Visoka brezposelnost, korupcija, razslojenost družbe, lakota so pripeljale do vzpona skrajnih nacionalistov. A ko se je vojna končala, je bila večina teh predvojnih težav še tukaj, ali pa zaradi vojne še bolj. Američani so vse sile usmerili v procesiranje hrane, temelječe na poceni ogljikovih hidratih. Posledica? Cena hrane je drastično padla, lakote je bilo manj. Rojevala so se nova delovna mesta. Poljščine so rodile bogateje kot kadarkoli do tedaj. Amerika pa je veliko stavila na proizvodnjo hrane.

Leta 1965 je James M. Schlatter med iskanjem zdravila proti čiru na želodcu po naključju odkril aspartam, danes najbolj razširjeno umetno sladilo na planetu. Tudi aspartam je posledica ameriških “inovacij” v prehranski industriji. Sprva ga je izdelovalo ameriško podjetje G. D. Searle, leta 1984 pa je to postalo del korporacije Monsanto. Aspartam je danes tako razširjen (pred 22 leti so potekle patentne pravice in ga sedaj izdelujejo mnogi proizvajalci po celem svetu), da so se v ZDA odločili, da ga ni treba več omenjati na deklaracijah. Po spletu je dostopnih kopica raziskav o njegovi škodljivosti: da povzroča raka, debelost, visok pritisk …, a navzlic temu je potrošnja umetnih sladil velika. Komu torej zaupati? Raziskavam na spletu, za katere se kdaj ve, kdaj pa ne, kdo jih v resnici plača? Ali prehranski industriji? Ta je – podobno kot farmacevtska – eden tipičnih primerov velikih in bogatih industrij, ki lahko, ker imajo denar, svojo “resnico” prodajajo tudi tako, da potrošnika na spletu bombardirajo z objavami v svoj prid. Odkrito (z objavljanjem oglasov, denimo) in prikrito, denimo tako, da skrito sodelujejo v razpravah na forumih in socialnih omrežjih ter skušajo usmerjati razpravo točno tja, kamor želijo. Ko potrošnik začne verjeti, ga imajo, a ta bržkone niti ne zazna, da je tarča natančno odmerjenega marketinga, katerega prvi cilj ni resnica, ampak prodaja izdelka.

Prispevek v celoti na: http://www.vecer.com/zivljenje-s-spletom-se-nikoli-tako-enostavno-kot-danes-6254277

Zvone Štor