Tagged: Izobraževanje

Zakaj nas šole in osrednji mediji poneumljajo

»Pokorite se malo, upirajte se, kar se da,
Enkrat ubogljivi, enkrat popolnoma zasužnjeni,
Enkrat popolnoma zasužnjeni, noben narod, država ali mesto tega sveta svoje svobode nazaj ne pridobi

Walt Whitman, Leaves of Grass (Travne bilke), 1855

To so bile besede previdnosti, ki jih je veliki pesnik Walter Whitman ponudil svojim ameriškim sodržavljanom. Whitman je prepoznal, da je za svobodno in cvetočo družbo ključnega pomena, da so moški in ženske pripravljeni podvomiti in se celo upreti avtoriteti, ko je to potrebno. Danes pa nas zelo malo živi po idealu, ki ga je zagovarjal Whitman, pravzaprav je slepa poslušnost postala norma. Postali smo populacija ovc, ki jo je mogoče enostavno zapeljati v verige tiranije.

Toda kaj nas je na Zahodu pripeljalo do tega, da se v veliki meri izogibamo Whitmanovemu nasvetu? V tem prispevku bomo preučili dve instituciji, ki sta igrali ključno vlogo pri vzgoji pasivnega državljanstva – obvezni državni izobraževalni sistem, ki se v Severni Ameriki imenuje javni šolski sistem, in osrednje medije.

Javno šolstvo se obravnava kot eno od najbolj svetlih točk modernega Zahodnega sveta. Kdo bi lahko postavil pod vprašaj vrednost institucije, ki zagotavlja brezplačno in obvezno izobraževanje za vse? Toda, kot pri mnogih institucijah našega časa, se podoba o tem, kako bi naj institucija delovala, zelo razlikuje od tega, kako dejansko deluje. Če bi javne šole posameznike učile razmišljati, če bi spodbujale intelektualno radovednost in ustvarjale v telesu in umu zdrave državljane, potem bi le malo kdo postavljal pod vprašaj njihovo vrednost. Toda za lažnim sijajem, ki ga predstavljajo birokrati, ki to institucijo vodijo, se pokaže temnejša resničnost. Ali kot zapiše John Taylor Gatto, nekdanji učitelj, ki je postal eden od največjih kritikov javnih šol:

»Šole so namenjene ustvarjanju… formaliziranih človeških bitij, katerih vedenje je mogoče predvideti in nadzorovati. V veliki meri so šole pri tem uspešne, vendar… v državnem redu, v katerem so edini »uspešni« ljudje neodvisni, samostojni, samozavestni in individualistični,… so produkti šolanja … nepomembni. Dobro šolani ljudje so nepomembni. Lahko prodajajo filme in britvice, so pisarniški delavci in se pogovarjajo po telefonu ali pa brez razmišljanja sedijo pred utripajočim računalniškim terminalom, a kot človeška bitja so neuporabni. Neuporabni za druge in neuporabni zase.«

John Taylor Gatto, Dumbing us Down (Poneumljanje), 1992

Noam Chomsky je delil ta sentiment, ko je v svoji knjigi Understanding Power (Razumeti moč, 2002) zapisal:

 »… glede na zunanjo strukturo moči v družbi, v kateri delujejo, je institucionalna vloga šol večinoma le usposabljanje ljudi za poslušnost in konformnost ter da jih je mogoče nadzirati in indoktrinirati.«

Noam Chomsky, Understanding Power (Razumeti moč), 2002

Nekaterim to morda zveni kot krivoverstvo, a študij zgodovine razkrije, da je bil to namen šole že od samega začetka. Državni šolski sistemi na Zahodu so bili oblikovani na osnovi tovarniškega načina izobraževanja, ki je bil prvič uveden v Prusiji v zgodnjem 18. stoletju.

»…kar šokira je to, da moramo tako marljivo sprejeti enega od najhujših vidikov pruske kulture: izobraževalni sistem, ki je bil namenoma zasnovan za ustvarjanje povprečnih intelektov, ki onemogoča notranje življenje, ki učencem zanika vodstvene sposobnosti in ki zagotavlja pokorne in nepopolne državljane – vse zato, da bi prebivalstvo ostalo »vodljivo«.

John Taylor Gatto, Weapons of Mass Instruction (Orožja za množično poučevanje), 2010

Albert Einstein, posameznik, ki je dosegel stopnjo genialnosti, kot le redki, za svoj intelektualni razvoj ni dajal nobenih zaslug obveznemu šolanju. Ko se je oziral nazaj na svoja šolska leta, je opazil, da je bil po končanih zaključnih izpitih njegov interes za področje, ki ga je kasneje radikalno spremenil, skoraj mrtev. Zapisal je: »Misel na znanstvene probleme mi je bila za celo leto neprijetna«. Einstein je verjel, da je ena od glavnih pomanjkljivosti obveznega izobraževanja njegov prisilni slog poučevanja:

»Pravzaprav je na meji čudeža, da sodobne metode poučevanja še niso povsem zadušile sveto radovednost raziskovanja… Zelo resna napaka je misliti, da užitek gledanja in iskanja lahko spodbujamo s prisilo in občutkom dolžnosti.«

Albert Einstein, Albert Einstein: Philosopher-Scientist (Albert Einstein: filozof-znanstvenik), 1949

Po več kot desetletju indoktrinacije v šolskem sistemu, iz njega izide le malo ljudi z veliko žejo po znanju in radovednosti do mnogih skrivnosti sveta. Namesto tega je, kot je zapisal Bruce Levine v svoji knjigi Resisting Illegitimate Authority (Upiranje nezakoniti avtoriteti, 2018), do takrat ko študent diplomira, vzgojen »da je pasiven; da ga vodijo drugi; da jemlje resno nagrade in kazni oblasti; da se pretvarja, da mu je kaj mar za stvari, za katere mu ni; in da svoje nezadovoljive situacije ne more spremeniti.« Toda, če se za to, da bi ustvarili kritične in radovedne ume, ki so potrebni za zaščito družbe pred dejanji korumpiranih avtoritet ne moremo zanesti na naše šolanje ali lahko to vlogo odigrajo osrednji mediji?

Čeprav se v zadnjih letih do te institucije skepticizem vse bolj povečuje, ima odpor in nezaupanje do osrednjih medijev že dolgo zgodovino:

»Odpovedal sem se časopisom v zameno za Tacita in Tukidida, za Newtona in Evklida, in se mi zdi, da sem tako veliko srečnejši.«

Thomas Jefferson v pismu Johnu Adamsu, 1812

Nietzsche, eden najbolj intelektualno svobodnih in radovednih umov v zgodovini, prav tako ni bil oboževalec osrednjih medijev:

 »Zmeraj so bolni, bljujejo žolč in mu pravijo časopis.«

Nietzsche, Also sprach Zarathustra (Tako je govoril Zaratustra), 1883

Richard Weaver, v prvi polovici 20. stoletja profesor na Univerzi v Chicagu, je menil, da je ironično, da medtem ko smo se sicer osvobodili zemeljsko-centričnega pogleda na kozmos, smo še vedno ves čas nepremišljeno potopljeni v iluzorni pogled na svetu, ki ga za nas ustvarjajo osrednji mediji. In čeprav se Weaver v naslednjem odlomku osredotoča na časopise, saj so bili v njegovem času prevladujoči medij, so njegove besede še bolj relevantne danes, ko nam moderna tehnologija ponuja še veliko boljša orodja za manipulacijo mas:

»Včasih se zelo poudarja dejstvo, da moderni človek ne vidi več vrteče se kupole z zvezdami nad svojo glavo, imenovane primum mobile. Res je, toda nekaj podobnega vidi, ko pogleda svoj dnevni časopis. Vidi dogodke dneva, zlomljene skozi prizmo medija, ki jih obarva enako učinkovito, kot so srednjeveški astronomi določali njegov pogled na zvezdnato nebo. Časopis je umetno ustvarjeni kozmos sveta dogodkov, ki potekajo okoli nas. Za povprečnega bralca je to konstrukt z vrsto pomenov, ki jih ne preverja nič bolj, kot je njegov pobožni prednik v 13. stoletju — ki ga pomiluje, češ da je živel v mraku srednjega veka — razmišljal o potrebi po preverjanju kozmologije.«

Richard Weaver, Ideas Have Consequences (Moč idej), 1948

Toda zakaj osrednji mediji tako pogosto izberejo zavajanje pred resnico? Noam Chomsky v svoji knjigi Media Control (Nadzor medijev, 1991) meni, da podobno kot v politiki, v osrednjih medijih prevladujejo posamezniki, ki so zvesti elitistični ideologiji. Ameriški novinar iz 20. stoletja Walter Lippmann je utelešal to stališče, ko je imel množice za »zbegano čredo« in predlagal, da je ena od glavnih funkcij medijev, da to čredo postavlja na njeno pravo mesto pasivnih gledalcev, ne pa aktivnih udeležencev v organizaciji družbe. Ali, kot pojasnjuje Chomsky, ta elitistična ideologija temelji na ideji:

»… da je množična javnost preveč neumna, da bi lahko razumela stvari. Če poskušajo sodelovati pri upravljanju lastnih zadev, bodo s tem samo povzročili težave. Zato bi bilo nemoralno in neprimerno, da bi jim to dovolili. To zbegano čredo moramo ukrotiti in ji ne smemo dovoliti, da je jezna, da tepta in uničuje stvari.«

Noam Chomsky, Media Control (Nadzor medijev), 1991

Za tiste med nami, ki ne spadamo med samočaščeno elito, se postavlja vprašanje ali se nadzor nad zmedeno čredo vrši zato, da bi spodbujali uspešno in cvetočo družbo ali zgolj zato, da se ohranja določene institucionalne strukture, ki dajejo prednost elitam na škodo širše družbe. To odprto vprašanje samo krepi potrebo po bolj skeptičnem odnosu do oblastnih figur našega časa. Z drugimi besedami, potrebujemo več anti-avtoritarcev.

Poudariti je treba, da anti-avtoritaren ni nekdo, ki namesto pasivnega sprejemanja avtoritete privzame pasivno zavračanje vseh avtoritet. Številne institucije in predstavniki oblasti služijo koristnemu namenu in jih je zato treba sprejeti. Vendar pa anti-avtoritarci prepoznavajo, da soglasje ne pomeni resnice, da moč kvari, da ljudje lažejo in da nekatere institucije po besedah Chomskega »nimajo nobene moralne utemeljitve … tam so samo zato, da bi ohranile določene strukture moči in dominacije.« (Noam Chomsky, On Anarchism (O anarhizmu, 2005)) Zavedajoč se teh nespornih dejstev, je anti-avtoritarec pripravljen na vse avtoritete gledati z zdravim odmerkom skepticizma in se potencialno celo, če se takšna avtoriteta izkaže za pokvarjeno in škodljivo za blagor družbe, upreti njegovim zapovedim. Ali kot je zapisal Henry David Thoreau:

»Če je nepravičnost del nujnega trenja vladnega stroja, pa naj bo, naj bo: morda bo teklo gladko – gotovo se bo stroj obrabil. Če ima nepravičnost lastno vzmet, škripec, vrv ali vzvod, potem lahko morda razmisliš, ali ni zdravilo slabše od zla; če pa je takšne narave, da kot dejavnik nepravičnosti potrebuje tebe, potem ti rečem, da zakon prekrši. Naj bo tvoje življenje trenje, ki zaustavi stroj. Vsekakor moram poskrbeti, da nisem na uslugo krivici, ki jo obsojam.«

Henry David Thoreau, Civil Disobedience (Državljanska nepokorščina)

Toda ali bi se morali sveta z več anti-avtoritarci bati? Poslušnost, ki nam je privzgojena v šoli in slepa ustrežljivost do oblasti, ki jo širijo nosilci osrednjih medijev, lahko nekatere napelje do tega, da vidijo anti-avtoritarce kot grožnjo stabilnosti družbe. Toda nič ne more biti dlje od resnice. Anti-avtoritarci so ključni zaščitniki cvetoče družbe. Kot je zapisal avtor C. P. Snow:

»Ko razmišljate o dolgi in mračni zgodovini človeka, boste ugotovili, da je bilo veliko več grozljivih zločinov storjenih v imenu poslušnosti, kot jih je bilo kdajkoli storjenih v imenu upora.«

C.P. Snow, Public Affairs (Javne zadeve), 1971

Zlonamerna oblast je v povezavi s pasivnimi državljani recept za tiranijo in zato se anti-avtoritarnih ljudi ne bi smeli bati ali jih preganjati, nasprotno, morali bi jih pozdraviti. To so posamezniki, ki sprožijo alarm in prebudijo dremajoče množice k zavesti o pokvarjeni avtoriteti. Družba brez zdravega števila anti-avtoritarcev, ali družba, ki se anti-avtoritarcev izogiba in jih utiša, je družba, ki je pred željo po resnici izbrala udobje iluzij in je zato družba, ki tlakuje pot za svoje lastno uničenje. Kot je opozorila ameriška anarhistka Voltairine de Cleyre:

»Dokler ljudje ne želijo udejanjati svoje svobode, jih bodo tisti, ki si to želijo, tiranizirali; kajti tirani so aktivni in vneti ter se bodo v imenu poljubnega števila bogov, religioznih ali drugih, posvetili temu, da spečim ljudem nadenejo verige.«

Voltairine de Cleyre, Anarchism & American Traditions (Anarhizem in ameriška tradicija), 1908

Vir: https://academyofideas.com/2019/03/public-schools-mainstream-media-dumb-us-down/

Academy of Ideas, Free Minds for a Free Society

Advertisements

Velika vloga YouTuba v radikalizaciji uporabnikov interneta

V nekem trenutku tekom predsedniške kampanje leta 2016, sem na YouTubu gledala nekaj video posnetkov zborovanj Donalda Trumpa. Pisala sem članek o njegovi privlačnosti za volilno bazo in sem želela preveriti nekaj citatov.

Kmalu sem opazila nekaj nenavadnega. YouTube mi je začel priporočati in predvajati video posnetke, ki so prikazovali bombastične govore, ki so zagovarjali večvrednost bele rase, zanikali holokavst in druge vznemirljive vsebine.

Ker na YouTubu nisem navajena gledati ekstremno desničarskih vsebin, me je zanimalo ali je to kak poseben desničarski fenomen, zato sem ustvarila še en YouTube račun in začela gledati video prispevke o Hillary Clinton in Bernieju Sandersu ter dovolila, da me priporočila YouTube algoritma odpeljejo kamorkoli želi.

Nedolgo zatem sem bila preusmerjena na video prispevke levičarskih zarot, ki so vključevali razprave o obstoju tajnih vladinih agencij in obtožbe, da za napadi 11. septembra 2001 stoji vlada ZDA. Kot v primeru videov o Trumpu, mi je YouTube priporočal vsebine, ki so bile veliko bolj ekstremne, kot je bila tista, s katero sem začela.

Ker me je to pritegnilo, sem eksperimentirala naprej tudi z nepolitičnimi temami. Pojavil se je enak obrazec. Video posnetki vegetarijanstva so me vodili do video prispevkov o veganstvu. Video prispevki o teku, so me vodili do videoposnetkov o ultramaratonih.

Zdi se, kot da za YouTubov algoritem priporočil nikoli niste dovolj »hard core«. Video prispevke promovira, priporoča in razširja na način, ki nenehno dviguje vložek. Glede na to, da ima milijardo ali nekaj takšnega uporabnikov, je YouTube verjetno eden od najmočnejših instrumentov za radikalizacijo v 21. stoletju.

To pa se ne dogaja zato, ker tajno združenje inženirjev YouTuba kuje zaroto proti svetu, da bi ga pahnili v prepad. Veliko verjetnejša je razlaga, da ima to opravka s povezavo umetne inteligence in Googlovega poslovnega modela (lastnik YouTuba je namreč Google). Navkljub vsej svoji vzvišeni retoriki, je Google predvsem oglaševalski posrednik, ki prodaja našo pozornost podjetjem, ki so zanjo pripravljena plačati. Dlje časa ko so ljudje na YouTubu, več Google zasluži.

Kaj drži ljudi »prilepljene« na YouTube? Njegov algoritem je kot kaže sklenil, da ljudi pritegujejo vsebine, ki so bolj skrajne od tistih, s katerimi so začeli – oziroma »vnetljive« vsebine na splošno.

Je ta sum pravilen? Do pravih podatkov je težko priti. Google nerad deli informacije z neodvisnimi raziskovalci. Toda zdaj imamo, deloma zahvaljujoč bivšemu Googlovemu inženirju Guillaumu Chaslotu, prve indice, ki to potrjujejo.

Chaslot je na algoritmih za priporočila delal, ko je bil zaposlen pri YouTubu. Vznemirila ga je strategija, ki so jo uporabljali, da bi povečali čas, ki ga ljudje preživijo na strani. Google ga je odpustil leta 2013 in kot razlog navedel slabo delo, toda on vztraja, da je pravi razlog za razrešitev, ker je preveč vztrajal pri spremembah algoritma.

The Wall Street Journal je s pomočjo Chaslota izvedel raziskavo vsebin YouTuba. Ugotovil je, da je YouTube pogosto odpiral skrajno desne ali skrajno leve video prispevke uporabnikom, ki so gledali dokaj zmerne vire osrednjih novic in da so bile tovrstne ekstremistične tendence očitne tudi pri širokem naboru drugih vsebin. Če ste recimo iskali informacije o cepivu proti gripi, bi vam YouTube na primer ponudil video vsebine o zarotah, ki jih širijo gibanja proti cepljenju.

Prav tako je mogoče, da v YouTubovem algoritmu priporočil obstaja pristranost napram vnetljivim vsebinam. Med pripravami na predsedniške volitve leta 2016, je Chaslot naredil program, ki je spremljal največkrat priporočene videe na YouTubu, kot tudi vzorec njihovih priporočil. Odkril je, da je nekdo, ki je na YouTubu začel s pregledovanjem video prispevkov, ki so bili naklonjeni ali Hillary Clinton ali Donaldu Trumpu, veliko bolj verjetno končal pri priporočilih video prispevkov, ki so bili naklonjeni Trampu.

Če združimo te ugotovitve z raziskavami, ki ugotavljajo, da so tekom kampanje za predsedniške volitve 2016, lažne novice, ki se nagibajo k nezaslišanemu, veliko pogosteje vključevale Trumpu kot Clintonovi naklonjene vsebine, je YouTubovo nagibanje proti tovrstnim vnetljivim vsebinam še bolj očitno.

YouTube je bil nedavno predmet kritike, ker je priporočal videoposnetke, ki so promovirali teorijo zarote, da so preživeli aktivisti streljanja na šoli v Parklandu (Florida), v resnici samo »krizni igralci«, ki se pretvarjajo, da so žrtve. Jonathan Albright, raziskovalec na Univerzi Columbia, je pred kratkim z iskanjem pojma »krizni igralec« na YouTube računu ugotovil, da ga je sledenje funkciji priporočila »zavrti naslednji video« privedlo do mreže približno 9000 videoposnetkov, ki promovirajo to in sorodne teorije zarote, vključno s trditvijo, da je bilo streljanje na šoli v Newtownu (Connecticut) leta 2012, samo potegavščina.

Priče smo računalniški eksploataciji naravne človeške želje, da lahko pogledamo za zaveso, da lahko pogledamo globlje v to, kar nas privlači. Ko nadaljujemo s klikanjem, nas to z razburljivim občutkom odkrivanja večjih skrivnosti in globljih resnic ponese s seboj. YouTube vodi gledalca v »zajčjo luknjo« ekstremizma med tem ko njegov lastnik Google uspešno prodaja oglasni prostor.

Ljudje imajo veliko naravnih nagnjen, ki jih je v  kontekstu modernega življenja treba budno spremljati. Na primer naše hrepenenje po maščobah, soli in sladkorju, ki nam je dobro služilo, ko je bilo hrane malo, nas lahko zapelje na napačno pot v okolju, v katerem je maščob, soli in sladkorja vse preveč in se nam tudi prekomerno tržijo. Tudi naša naravna radovednost o neznanem nas lahko na primer zapelje na spletno stran, ki nas vodi v smeri laži, potegavščin in napačnih informacij.

YouTube je pravzaprav ustvaril restavracijo, ki nam ponuja vedno bolj sladko, mastno hrano in na naše krožnike nalaga hrano takoj, ko smo končali z zadnjim obrokom. Sčasoma se naši okusi prilagodijo in iščemo še bolj sladko, mastno hrano, ki jo restavracija vestno zagotavlja. Ko restavracijo zdravstvene službe in zaskrbljena javnost s tem soočijo, upravljavci restavracije odgovorijo, da nam nudijo samo to, kar si želimo.

Ta situacija je še posebej nevarna, če vzamemo v obzir, koliko ljudi – zlasti mladih – se na YouTube obrača po informacije. Googlovi poceni prenosni računalniki Chromebook, ki zdaj predstavljajo že več kot 50 odstotkov osnovnega in srednješolskega izobraževalnega trga prenosnih računalnikov v ZDA, so običajno opremljeni s hitrim dostopom do YouTuba.

To stanje je nesprejemljivo, vendar ni neizogibno. Nobenega razloga ni, da bi dopuščali podjetju, da služi tako veliko denarja, hkrati pa potencialno pomaga radikalizirati milijarde ljudi; žanje finančne koristi, hkrati pa družbo bremeni s toliko potencialnih stroškov, ki bi lahko izšli iz tovrstne radikalizacije.

Zeynep Tufekci

Zeynep Tufekci (@zeynep) je izredna profesorica na Fakulteti za informacije in bibliotekarstvo na Univerzi v Severni Karolini, je avtorica številnih mnenjskih prispevkov in knjige iz leta 2017 z naslovom »Twitter and Tear Gas: The Power and Fragility of Networked Protest« (Twitter in solzivec: moč in krhkost mrežnih protestov).

Vir: https://www.nytimes.com/2018/03/10/opinion/sunday/youtube-politics-radical.html

Napotilo:
https://tehtnica.wordpress.com/2017/12/04/gradimo-distopijo-samo-da-bi-ljudje-klikali-na-oglase/

Zakaj je Američane tako lahko manipulirati in nadzorovati?

Na kupce, študente, delavce in volivce potrošništvo in behaviorizem gledata na isti način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Kako fascinantna zadeva! Popolni nadzor nad živimi organizmi! – psiholog B.F. Skinner

Korporatizacija družbe zahteva populacijo, ki sprejema nadzor avtoritet, zato je, ko so psihologi in psihiatri začeli zagotavljati tehnike, s katerimi je mogoče nadzorovali ljudi, korporatokracija strokovnjake za duševno zdravje sprejela za svoje.

V svoji najbolj prodajani knjigi »Beyond Freedom and Dignity« (1971) (Onkraj svobode in dostojanstva) je psiholog B.F. Skinner trdil, da sta svoboda in dostojanstvo iluziji, ki ovirata znanost vedenjskega modificiranja, za katero je trdil, da lahko ustvari bolje organizirano in srečnejšo družbo.

Na vrhuncu Skinnerjeve slave v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je bilo za anti-avtoritarce, kot sta bila Noam Chomsky (»The Case Against B.F. Skinner«) (»Primer proti B.F. Skinnerju) in Lewis Mumford očitno, da je Skinnerjev pogled na svet – družba, ki ji vladajo dobronamerni nadzorovalni friki – v nasprotju z demokracijo. V Skinnerjevem romanu »Walden Two« (1948) njegov behaviorističen junak pravi: »Zgodovine ne jemljemo resno«, na kar se je Lewis Mumford odzval: »Ni čudno: če človek ne bi poznal zgodovine, bi svetu vladali Skinnerji, kot je skromno predlagal Skinner v svoji behavioristični utopiji.«

Kot študent psihologije v tistem obdobju se spominjam, da me je bilo zaradi tišine večine psihologov glede političnih posledic Skinnerja in vedenjskega modificiranja sram.

Sredi sedemdesetih let prejšnjega stoletja sem kot internist na zaprtem oddelku državne psihiatrične bolnišnice prvič izkusil eno glavnih tehnik vedenjskega modificiranja – »ekonomijo žetonov«. Tam sem prav tako odkril, da se anti-avtoritarci po svojih najboljših močeh trudijo upreti vedenjskemu modificiranju. George je bil hudo depresiven anti-avtoritarec, ki je zavračal pogovor z osebjem, ki pa je iz nekega razloga izbral mene, da sem z njim igral biljard. Moj šef, klinični psiholog, je opazil mojo interakcijo z Georgeom in mi povedal, da mu moram dati žeton – cigareto -, da bi tako nagradil njegovo »prosocialno vedenje«. Temu sem se upiral, poskušal sem razložiti, da imam 20 let, George pa je star 50 let in da bi bilo to ponižujoče. Toda moj šef mi je subtilno zagrozil, da me bo vrgel iz oddelka. Torej sem Georgea vprašal kaj naj naredim. George, ki se je spopadel s stranskimi učinki hude medikalizacije, se je nasmehnil in rekel: »Zmagali bomo. Daj mi cigareto.« Vpričo osebja je George vzel cigareto in jo je dal v žep drugega pacienta, nato pa je zmajujoč z glavo s prezirom pogledal osebje.

Za razliko od Skinnerja, George ni bil »onstran svobode in dostojanstva«. Anti-avtoritarci, kot je bil George, ki ne jemljejo resno nagrad in kazni nadzorovalnih avtoritet, avtoritarne ideologije, kot je vedenjsko modificiranje, prikrajšujejo za popolno dominacijo.

Tehnike vedenjske modifikacije vzburjajo avtoritarce

Če ste kdaj jemali uvod v psihologijo, ste verjetno slišali za »klasično pogojevanje« Ivana Pavlova in za »instrumentalno pogojevanje« B.F. Skinnerja.

Primer Pavlovega klasičnega pogojevanja? Pes zasliši zvonec istočasno ko dobi hrano; potem ko zvonec zazvoni brez hrane, pri psu vzbudi slinjenje. Združite skromno oblečeno privlačno žensko s kakim zanič pivom in pogojujete moške, da se ob pogledu na to zanič pivo spolno slinijo in ga kupijo. Oglaševalska industrija že dlje časa uporablja klasično pogojevanje.

Skinnerjevo instrumentalno pogojevanje? Nagrade, kot denimo denar, so »pozitivne ojačitve«; če nagrade umanjkajo so to »negativne ojačitve«; in kazni, kot električni šoki, so dejansko označene kot »kazni«. Instrumentalno pogojevanje preplavlja učilnice, delovna mesta in zdravljenje duševnih bolezni.

Na Skinnerja je močno vplivala knjiga »Behaviorism« (1924) Johna B. Watsona. Watson je bil deležen nekaj slave v začetku dvajsetega stoletja, ko se je zavzemal za mehaničen, tog in neljubezniv način vzgajanja otrok. Samozavestno je trdil, da lahko vzame kateregakoli zdravega dojenčka in če ima popoln nadzor nad njegovim svetom, ga lahko vzgoji za katerikoli poklic. Ko je bil Watson v svojih zgodnjih štiridesetih, je zapustil univerzitetno življenje in začel novo kariero v oglaševanju pri agenciji J. Walter Thompson.

Behaviorizem in potrošništvo, dve ideologiji, ki sta v dvajsetem stoletju dosegli izjemno moč, sta dve polovici istega kovanca. Na kupca, študenta, delavca in volivca potrošništvo in behaviorizem gledata na enak način: kot na pasivne, pogojevane objekte.

Koga je lažje manipulirati?

Tisti, ki v korporatokraciji pridejo na oblast, so nadzorovalni friki, ki so zasvojeni z močjo nad drugimi ljudmi, zato je za takšne oblasti normalno, da se navdušujejo nad vedenjskim modificiranjem.

Alfie Kohn v knjigi »Punished by Rewards« (1993) (Kaznovani z nagradami), s temeljito raziskavo dokumentira kako vedenjsko modificiranje najbolje deluje na odvisnih, nemočnih, infantilnih, zdolgočasenih in institucionaliziranih ljudeh. Tako je to za avtoritete, ki so zasvojene z nadzorovanjem drugih, to strašna spodbuda za gradnjo družbe, ki ustvarja odvisne, nemočne, infantilizirane, zdolgočasene in institucionalizirane ljudi.

Številne izmed najbolj uspešnih aplikacij vedenjskega modificiranja so vključevale laboratorijske živali, otroke ali institucionalizirane odrasle. Po mnenju teoretikov menedžmenta Richarda Hackmana in Grega Oldhama v knjigi »Work Redesign« (1980) (Preoblikovanje dela) so: »posamezniki v vsaki od teh skupin za mnoge stvari, ki jih najbolj želijo in potrebujejo, neizogibno odvisni od močnih drugih, njihovo vedenje pa je običajno mogoče precej enostavno oblikovati.«

Podobno raziskovalec Paul Thorne v reviji »International Management« (»Fitting Rewards«, 1990) (Mednarodni menedžment – Primerno nagrajevanje) poroča, da če želimo, da se ljudje obnašajo na določen način, morajo biti »dovolj v stiski, da lahko nagrade krepijo želeno vedenje«.

Prav tako je lažje pogojevati ljudi, ki ne marajo tega, kar počnejo. Po mnenju raziskovalca Mortona Deutscha (Distributive Justice, 1985) (Distributivna pravičnost) nagrade najbolj učinkujejo na tiste, ki so odtujeni od svojega dela. To pomaga razložiti, zakaj se otroci, ki imajo diagnozo motnje pozornosti in hiperaktivnosti (ADHD), pri dolgočasnem šolskem delu prav tako dobro odrežejo, kot tako imenovani »normali«, če so za to plačani (glej knjigo Thomasa Armstronga »The Myth of the A.D.D. Child«, 1995 (Mit o otroku z A.D.D.)). Analogno temu Kohn ponuja raziskave, ki kažejo, da so nagrade najmanj učinkovite, ko ljudje počnejo nekaj, kar ni dolgočasno.

Po pregledu literature o škodljivih učinkih nagrajevanja, je raziskovalec Kenneth McGraw zaključil, da bodo nagrade škodljivo vplivale na delo pod dvema pogojema: »prvič, ko je naloga za posameznike dovolj zanimiva, da je ponudba spodbude odvečen vir motivacije in drugič, ko je rešitev naloge dovolj odprta, da koraki, ki vodijo k rešitvi, niso takoj očitni.«

Kohn prav tako poroča, da vsaj deset študij kaže, da nagrade najbolje delujejo pri poenostavljenih in predvidljivih nalogah. Kaj pa pri bolj zahtevnih? V raziskavah o predšolskih otrocih (ki so delali za igrače), starejših otrocih (ki so delali za ocene) in odraslih (ki so delali za denar), so se vsi izogibali zahtevnim nalogam. Večja kot je bila nagrada, lažja je bila naloga, ki so si jo izbrali; ko pa ne gre za nagrade, bodo ljudje verjetneje sprejeli izziv.

Torej, v družbi obstaja zahrbtna spodbuda za nadzorne frike – bodisi psihologe, učitelje, oglaševalce, menedžerje ali druge avtoritete, ki uporabljajo vedenjsko modificiranje. Natančneje, da lahko nadzorniki izkusijo največ nadzora in pridobijo »slo po moči«, morajo biti njihovi subjekti infantilizirani, odvisni, odtujeni in zdolgočaseni.

Anti-demokratična narava vedenjskega modificiranja

Vedenjsko modificiranje je v bistvu sredstvo za nadzor ljudi in s tem za Kohna »po svoji naravi škodljivo za demokracijo, kritično razmišljanje in prosto izmenjavo idej med enakopravnimi udeleženci«.

Za Skinnerja je vse obnašanje nadzorovano od zunaj in mi v resnici nimamo svobode in izbire. Behavioristi vidijo svobodo, izbiro in notranjo motivacijo kot iluzijo ali kot je to imenoval Skinner, kot »fantome«. V sedemdesetih letih dvajsetega stoletja je Noam Chomsky razkril Skinnerjev neznanstveni pogled na znanost, zlasti Skinnerjev pogled, da bi bilo treba znanosti prepovedati preučevanje notranjih stanj in intrinzičnih sil.

V demokraciji so državljani svobodni, da razmišljajo sami zase in raziskujejo, motivirajo pa jih zelo resnične – ne fantomske – intrinzične sile, vključno z radovednostjo in željo po pravičnosti, skupnosti in solidarnosti.

Pri behavioristih je prav tako strašljivo, da lahko njihov zunanji nadzor uniči intrinzične sile naše človečnosti, ki so potrebne za demokratično družbo. Raziskovalec Mark Lepper je uspel zmanjšati intrinzično veselje otrok za risanje z barvnimi flomastri tako, da je vsakemu posebej podelil certifikat za barvanje z barvnimi flomastri. Tudi samo enkratna nagrada za to, kar počnemo radi, lahko za več tednov pobije naš interes.

Vedenjsko modificiranje lahko uniči tudi našo intrinzično željo po sočutju, ki je nujna za demokratično družbo. Kohn ponuja več študij, ki kažejo, da so »otroci katerih starši verjamejo v uporabo nagrad za njihovo motiviranje, manj kooperativni in radodarni (otroci) kot njihovi vrstniki.« Otroci mater, ki so se zanašale na konkretne nagrade, so bili doma manj skrbni in so manj delili z drugimi, kot drugi otroci.

Kako lahko v demokratični družbi otroci postanejo etični in skrbni odrasli? Potrebujejo izkušnje, v katerih smo do njih skrbni, moramo jih jemati resno in jih spoštovati, kar lahko potem modelirajo in vračajo tudi drugim.

Danes so poklici s področja duševnega zdravja presegli vedenjske tehnologije nadzora. Danes neposlušne otroke diagnosticirajo z motnjami pomanjkanja pozornosti, motnjo hiperaktivnosti, opozicionalno kljubovalno motnjo in pediatrično bipolarno motnjo ter jih poskušajo obvladati z močnimi sedativnimi zdravili. Medtem ko imajo velika farmacevtska podjetja od predpisovanja zdravil neposredne koristi, ima celotna korporatokracija koristi od legitimacije pogojevanja in nadzorovanja strokovnjakov s področja duševnega zdravja.

Bruce E. Levine

Vir: https://www.alternet.org/2012/10/why-are-americans-so-easy-manipulate-and-control/

Napotili:
https://en.wikipedia.org/wiki/Bruce_E._Levine
http://brucelevine.net

Kako oglaševalci nadzirajo naše misli

Tehnika vdiranja v naše možgane temelji na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije

Če bi živeli pred 500 leti, bi bil naš pogled na svet povsem drugačen, posledično bi tudi naše odločitve bile povsem drugačne. Kdo oziroma kaj torej vpliva na naše odločitve? So res povsem naše? Na naše misli vpliva družbeno okolje, zlasti prepričanja, ki nam jih posredujejo tisti, ki imajo moč. Včasih so to bili monarhi, aristokrati, verski voditelji. Danes pa nam koncerni, milijarderji in mediji sporočajo, kaj naj mislimo. Ljudje smo etične in intelektualne gobe, kar pomeni, da v naše dobro in slabo podzavestno vpijamo vplive, ki nas obkrožajo, v Guardianu piše George Monbiot.

Predstava, da sami oblikujemo svoje misli, je ideja, ki bi bila pred petsto leti večini ljudi tuja. To ne pomeni, da nismo sposobni oblikovati neodvisnih misli, ampak to, da neodvisno razmišljanje od nas zahteva, da zavestno plavamo proti družbenemu toku, ki nas usmerja, ne da bi se tega večinoma zavedali. Plavanje proti toku pa zahteva (pre)veliko napora.

Tudi pri majhnih odločitvah, ki jih sprejemamo, smo ves čas tarča vplivov, nekatere vidimo, nekaterih ne. In obstaja velikanska industrija, ki hoče odločati namesto nas. Njene tehnike so vsako leto bolj izpopolnjene, saj temeljijo na najnovejših odkritjih nevroznanosti in psihologije. Ta industrija se imenuje oglaševanje. Vsak mesec izide nova knjiga z nasveti, kako je mogoče z nevromarketingom prepričati vsakogar, kadar koli in kjer koli. Čeprav so mnoge obljube v teh knjigah pretiravanje, opisujejo disciplino, ki hitro prodira v naše možgane in otežuje neodvisno razmišljanje. Vedno bolj izpopolnjeno oglaševanje je usklajeno z digitalnimi tehnologijami, z namenom ukiniti avtonomijo.

Otroški psiholog Richard Freed je marca lani pojasnil, kako pri razvoju družbenih medijev, računalniških igric in telefonov, ki povzročajo odvisnost, uporabljajo psihološke raziskave. Navedel je izjavo enega od tehnologov, da v armaturne plošče lahko vgradijo gumbe, s katerimi dosežejo, da na tisoče ljudi po svetu, ne da bi se tega zavedali, spremeni vedenje, dobi nov značaj. George Monbiot pojasnjuje, da je namen tega vdora v možgane oblikovati učinkovite platforme za oglaševanje.

Iz dokumentov, ki so prišli v javnost, je Facebook v sodelovanju z oglaševalcem  naredil raziskavo, kdaj so najstniki med uporabo tega omrežja negotovi, se počutijo ničvredni ali so v stresu. To je trenutek, da se jim pokaže ciljni oglas. Facebook seveda zavrača trditve, da “ponuja orodja za iskanje ljudi na podlagi njihovega čustvenega stanja”.

Komercialna podjetja poskušajo uporabljati vse zakonsko dovoljenje trike. Družba, ki jo zastopa vlada, jih lahko zaustavi z zakonodajo, ki je zdaj še ni. A bolj kot to Monbiota moti, da so univerze pripravljene izvajati raziskave, ki pomagajo oglaševalcem vdirati v naše možgane. Ideal razsvetljenstva, za katerega vse univerze pravijo, da je njihovo vodilo, pravi, da mora vsak razmišljati sam. Zakaj imajo potem oddelke, kjer raziskovalci iščejo nove poti za blokado možnosti za lastno razmišljanje?

Georg Monbiot to vprašanje postavlja zato, ker ga je osupnila raziskava, ki so jo naredili akademiki z javnih univerz na Nizozemskem in v ZDA. Njegov namen je povsem v nasprotju z javnim interesom, saj so raziskovali “različne poti, s katerimi se potrošniki branijo oglaševanja, in taktike, s katerimi se je mogoče boriti proti temu odporu ali se mu izogniti”. Njihova rešitev je, da je treba ljudi zasuti z dovolj oglasi, da se njihove zmogljivosti za razmišljanje izčrpajo, uničiti je treba sposobnosti za razmišljanje. To še zdaleč ni edini tak znanstveni dokument, Monbiot jih je našel cel kup.

Med njimi je recimo študija, kako dvomljivce prepričati, da verjamejo trditvam podjetja, da se obnaša družbeno odgovorno, še posebej, če so te trditve v nasprotju z njegovo dejavnostjo. Očiten primer takšnega podjetja je naftni koncern ExxonMobil, ki skuša prepričati ljudi, da skrbi za okolje, ker raziskuje možnosti za pridobivanje goriv iz alg, da bi lahko v prihodnosti zmanjšali izpuste CO2, ob tem pa vsak dan načrpa nove milijone sodov nafte. George Monbiot je upal, da bodo raziskovalci predlagali, da mora podjetje spremeniti svoje ravnanje. Namesto tega predlagajo, kako je mogoče »minimalizirati dvome deležnikov« s pametno kombinacijo fotografij in izjav.

V eni od študij raziskovalci obravnavajo oglaševanje, ki učinkuje na podlagi sindroma strahu, da bi nekaj zamudili (Fear of missing out). Ena od taktik, ki jih predlagajo raziskovalci, je spodbujanje strahu pred izgubo priložnosti med in po odločitvi za nakup. Tako ljudje postanejo bolj dovzetni za nove enake oglase.

George Monbiot priznava, da tudi sam dela na področju, ki večino prihodkov dobi prek oglasov. Ker pa je oglaševanje eden od temeljev gospodarstva, katerega cilj je neskončna rast, ga je treba postaviti pod vprašaj. Med tistimi, ki bi to morali narediti, bi morale biti prve v vrsti univerze in akademske družbe, katerih naloga je postavljati in ohranjati etične standarde. Če one ne zmorejo plavati proti toku, kdo potem lahko, svojo kolumno zaključuje Monbiot.

Darja Kocbek

Vir: https://www.mladina.si/188906/kako-oglasevalci-nadzirajo-nase-misli

Napotilo:
https://www.theguardian.com/commentisfree/2018/dec/31/advertising-academia-controlling-thoughts-universities

Namesto spomina na upor žensk celodnevni šoping

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga ŠOU organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja Majda Hrženjak.

Resor za obštudijske dejavnosti ljubljanske študentske organizacije je pred dnevi objavil vabilo na – »celodnevni šoping«. V sosednjo državo so, ker da se dan žensk »bliža s svetlobno hitrostjo«, povabili »dekleta«, vabilo na izlet, ki bo 8. marca, pa zaključili s pozivom: »Ne odlašaj in se nam pridruži, saj veš, šoping je najboljša terapija!«.

Da je »naravnost kriminalno«, da študentska organizacija dan žensk in ženske na sploh povezuje z nakupovanjem, opozarjajo v študentskem društvu Iskra. »Za ženske, ki jih študentska organizacija pokroviteljsko imenuje ‘dekleta’, naj bi bilo nakupovanje ‘najljubše darilo’ in celo najboljša terapija! Ženske nismo po naravi nagnjene k nakupovanju kot prostočasni aktivnosti. To je nizkoten predsodek in stereotip. Za predsodke o ženskah pa je znano in dokazano, da škodljivo vplivajo na samopodobo in položaj žensk v družbi, enako velja za spolno objektivizacijo, ki ženske prikazuje kot objekte za ugodje drugih, in ne kot polne osebe,« so v študentskem društvu zapisali na svoji spletni strani po tem, ko so v ŠOU objavili vabilo na celodnevni šoping 8. marca, ki se kot mednarodni dan žensk praznuje od leta 1917 na pobudo Klare Zetkin, ki jo je dala na mednarodni konferenci socialističnih žensk sedem let pred tem.

»Če ima študentska organizacija le kanček spoštovanja do boja za pravice žensk in zavedanja o škodljivosti spolnih stereotipov, bo dogodek odpovedala oziroma ga prestavila na drug datum ter se ob osmem marcu izjasnila o svojih stališčih do seksizma in položaja žensk, kar dolguje vsem študentkam, ki naj bi jih zastopala,« so še pozvali v društvu Iskra in hkrati povabili na protest, ki bo na Kongresnem trgu ob dnevu žensk, ko bodo med drugim zahtevali tudi konec »takšnemu škodljivemu stereotipiziranju in pokroviteljskemu odnosu do žensk«.

ŠOU: Nepačna in neprimerna komunikacija

Da je pri dogodku »nakupovalni izlet« prišlo »do popolnoma napačne in neprimerne komunikacije resorja za obštudijske dejavnosti«, zdaj pojasnjujejo v ljubljanski študentski organizaciji: »V zanosu in pripravi strategije komuniciranja, so napačno ocenili, da bi bila primerna komunikacija dogodka, kot nakupovalnega izleta na dan žensk. To nikakor ni bila osnovna ideja izleta«. Na vprašanje, kakšna bi bila po njihovem ‘pravilna in primerna komunikacija’ tega dogodka, pa odgovarjajo: »Komunikacija je že popravljena, in sicer je, kot je bilo v osnovi projekta zamišljeno, to nakupovalni izlet namenjen študentom in študentkam«.

V študentski organizaciji tudi trdijo, da se »močno, aktivno in redno se zavzemamo za emancipacijo žensk«. Resor za obštudijske dejavnosti, ki organizira »nakupovalni izlet« na dan žensk, vodi Bojan Tepić. Tudi v vodstvih preostalih petih resorjev ljubljanske študentske organizacije ni žensk. »Res je, da v trenutnem predsedstvu ni nobene ženske predstavnice, ampak žal ni tudi nobena kandidirala,« na to odgovarjajo v organizaciji, v kateri pa »celodnevnega šopinga« na dan žensk ne nameravajo odpovedati, ker da njegov namen »ni obeleževanje mednarodnega dneva žensk«, ampak je »študentom in študentkam omogočiti ugoden obisk nakupovalnega središča«.

Privid enakosti

Vabilo na ‘šoping izlet’, ki ga študentska organizacija organizira 8. marca, nas ne bi smelo presenetiti, poudarja sociologinja in raziskovalka pri Mirovnem inštitutu Majda Hrženjak, ki se ukvarja s socialnimi politikami in študijami spolov. »Vrtinec potrošništva je eden od generatorjev neoliberalnega kapitalizma, ki enakost izenači s prividom enakosti v potrošniški izbiri in naraščanje potrošniške moči žensk slavi kot doseženo enakost spolov,« nadaljuje raziskovalka. Ženske se tako preko industrije oglaševanja vabi v modno in kozmetično meko, da naj izkoristijo priložnosti tržne ekonomije in se osvobodijo tradicionalnih spolnih vlog. Tako se, kot poudarja Majda Hrženjak, vzpostavljajo nove strukture podrejanja žensk v sodobnem kapitalizmu, pri čemer ‘starih’ neenakosti niti slučajno še nismo presegli – nasprotno, v neoliberalizmu se krepijo.

»8. marec je spominjanje upora žensk proti nečloveškim delovnim pogojem in prenizkim plačam, boja za volilno pravico in protesta proti nasilju, zato je v današnjih razmerah praznik z izjemno težo – ne samo za ženske,« opozarja raziskovalka. »Povabilo na šoping za 8. marec pove veliko o kapacitetah Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, upam pa, da ne tudi o kapacitetah študirajoče mladine.«

Mojca Zabukovec

Vir: https://www.delo.si/novice/ljubljana/namesto-spomina-na-upor-zensk-celodnevni-soping.html