Tagged: Jumbo plakati

Skrita cena izposoje koles v Ljubljani: oglasni plakati na vsakem koraku

Kako je ljubljanska občina v zameno za sistem BicikeLJ dovolila dodatne oglasne površine v z reklamami zasičenem mestu.

Maja 2011 je pričelo delovati prvih 30 postaj v ljubljanskem javnem sistemu za izposojo koles BicikeLJ. V naslednjih desetih letih si je kolesa po podatkih ljubljanske občine izposodilo več kot 200.000 ljudi. Do konca tega leta se bo število postaj in koles v sistemu skoraj potrojilo – na predvidenih 80 postaj in 800 koles.

Uporaba sistema je zelo ugodna, saj je praktično brezplačna. A sama postavitev postaj in upravljanje s sistemom nista zastonj.

Podjetje Europlakat je v okviru projekta BicikeLJ v Ljubljani pridobilo dovoljenje za uporabo javnih površin za namene zunanjega oglaševanja.

V zameno za storitev so pridobili lokacije za več kot 400 oglasnih lokacij – velikih obcestnih plakatov (billboardov), velikih in malih svetlobnih vitrin. V zadnjih letih je v zameno za dodatna postajališča v sistemu BicikeLJ občina Europlakatu dovolila postavitev oglasnih vitrin tudi v starem mestnem jedru.

Europlakat zadovoljstvo občanov s sistemom BicikeLJ preverja z anketami. Anketirani na sistem, ki omogoča brezplačno izposojo koles, gledajo z odobravanjem. A Europlakat v teh anketah občanov ne obvešča o ceni tega sistema – povečanje plakatiranja v mestu, ki ga lahko zaradi velikih panojev in reklam v starem mestnem jedru uvrstimo med bolj agresivno zunanje oglaševanje.

Zato bomo ceno sistema BicikeLJ v povezavi s širšo problematiko (prekomernega) oglaševanja v mestih v tej multimedijski zgodbi predstavili mi.

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/skrita-cena-izposoje-koles-v-ljubljani-oglasni-plakati-na-vsakem-koraku/

Anže Voh Boštic, Metod Blejec, Taja Topolovec in drugi

Dežela plakatov

V oddaji Tednik TV Slovenija so spregovorili o težavah z zunanjim oglaševanjem v Sloveniji. Reklamne table, mega panoji, svetlobne vitrine … Slovenija se spreminja v izložbo na prostem, so kritični člani iniciative Očistimo Slovenijo reklamnih panojev. Opozarjajo tudi, da velike table z oglasi ogrožajo varnost v prometu, zato državo pozivajo, naj v oglaševanje na prostem vnese več reda in boljši nadzor. Več svobode pri urejanju tega področja si želijo tudi lokalne skupnosti, ki imajo marsikdaj zvezane roke. Prispevek je pripravila novinarka Ines Kočar.

Posnetek na: https://www.rtvslo.si/4d/arhiv/174774650?s=tv

Napotilo:

https://www.facebook.com/OcistimoSlovenskoKrajinoReklamnihPanojev/

Jumbo stihija

V oddaji TV Slovenija Studio City so govorili o stihiji na področju zunanjega oglaševanja, ki vpliva na kakovost okolja, v katerem živimo…

V posnetku med 33.30 in 37.30: https://4d.rtvslo.si/arhiv/studio-city/174635567

Plakatna kuga: Politiki in trgovci na “pokonci stoječih smeteh”

Slovenija je ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nima reguliranega oglaševanja na prostem​.

Septembra lani so ogromno črno škatlasto stavbo mariborskega kinocentra ob Dravi oblekli v velikanski barvni pano s trivialno reklamo mednarodnega trgovskega giganta. To je bil eden bolj izstopajočih, a v bistvu običajnih, vsakdanjih primerov sodobnega, utečenega oglaševanja. Jumbo plakati ob cestah, na njivah, izveski, nalepke na stebrih, fasadah, prikolicah, avtobusih, svetlobne vitrine in druge podobe mrgolijo, kričijo povsod po slovenski krajini, ki se, paradoksalno, turistom rada ponuja kot neokrnjen biser narave in vrhunska destinacija.

Društvo mariborskih arhitektov je takrat zaropotalo in opozorilo na deviantni, neokusni in nestrokovni poseg v prostor, ki uničuje urbano in arhitekturno kakovost stavbe, vendar nihče od pristojnih ni zares trznil. Nobena inšpekcijska služba ni zaznala nobene kršitve. Javni prostor je zameglilo, utišalo prelaganje odgovornosti in sklicevanje na ohlapna pravila in zakone, ta taktika in filozofija pa še naprej dopuščata intenzivno smetenje okolja. Ker se s plakatov na veliko smejijo zlasti top akcije trgovcev in politiki, torej denar in oblast, najbrž ni zgrešen sklep, da bo neukrotljiva stihija Slovenijo z reklamami verjetno dušila še naprej. Kljub temu da je bivalno okolje bistveni del družbe in kaže njen razvoj in kulturo tudi navzven.

“Politiki se radi gledajo na reklamnih panojih in so zaradi svojega ega in pojavljanja njihovih slik pred volitvami pripravljeni, da vizualno uničimo lastno državo,” je kritičen Andrej Mohar iz društva Temno nebo Slovenije. Medtem ko “politiki nenehno jamrajo, da imajo premalo denarja za svoje kampanje, želijo s svojimi fotografijami poplakatirati kompletno Slovenijo, kar drago stane”. Mohar predlaga, naj se veliko, pretirano oglaševanje v času političnih tekem ukine ali omeji, recimo po vzoru katere od severno- ali zahodnoevropskih držav (na primer Avstrije, Nemčije ali Švice), in denar nameni za kaj drugega. “Žalostno je, da nas imajo politiki za bebce, ki volijo tistega, ki visi na tisoč plakatih. Dobro županovanje ne pomeni, da pretvoriš občino v zabetonirano, z ograjami, drogovi omejeno in s plakati zasmeteno okolje. Namesto da se župani in politiki hvalijo z betonom in asfaltom oziroma z infrastrukturo, naj razkazujejo, koliko zadovoljnih, zdravih, aktivnih prebivalcev živi v njihovi občini, torej s kakovostjo življenja.”

Javni interes ali v službi polnjenja žepov

Krajinska arhitektka Darja Matjašec z ljubljanske biotehniške fakultete izpostavlja, da je pri oglaševanju na prostem in podobi slovenske krajine ter mest treba upoštevati, da je prostor kot omejena dobrina mesto nasprotij različnih interesov, pri tem pa je pomemben javni interes. “Specialist za mestne plakate, kot se določeni oglaševalski koncesionar sam rad poimenuje, lahko sredi pločnika nagovarja pešca s sloganom Če ste ta mestni plakat opazili vi, ga bodo tudi vaši kupci. Če so prebivalci mesta zreducirani na kupce, postane mesto samo zreducirano na podjetje. Če razumevanje prostora ne seže dlje od iskanja načinov za učinkovito pozivanje k potrošnji, je sočasno sklicevanje na ‘javni interes’ enako referiranju na koncept, ki je izpraznjen svoje vsebine. Ko mesto vedno manj služi javnemu, potem vedno bolj služi zasebnemu polnjenju žepov. To pa ni dobro.”

Ni skrivnost, da je oglaševalski posel med najbolj donosnimi in da svojo pozicijo močno brani, tudi z inovativnimi, spretnimi prijemi in krutim rivalstvom na polju konkurence. Po poročanju Marketing magazina, ki se naslanja na izsledke Mediane, je bila lani najbolj oglaševana panoga v celotnem oglaševalskem kolaču trgovinska dejavnost, katere propagandni obseg raste že več let. Trgovcem sledijo telekomunikacijske družbe in avtomobilska industrija. Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej. Vodilni ponudnik zunanjega oglaševanja je Europlakat, ki je lani izstopal z namestitvijo mreže več digitalnih objektov v središču Ljubljane. Po bruto vrednosti oglaševanja so na zunanjih medijih najbolj oglaševali Telekom Slovenije, Hofer, Porsche Slovenija, A1 Slovenija, McDonald’s, Lidl Slovenija, Spar Slovenija, Mercator in Verudela, oglaševalec nogavic, kopalk in spodnjega perila blagovnih znamk Calzedonia ter Intimissimi.

Darja Matjašec ocenjuje, da je Slovenija prenasičena z enosmerno komunikacijo s komercialnimi interesi, ki se ji posameznik ne more izogniti. “Odsotnost ustrezne regulacije oglaševanja spreminja tako slovensko krajino, kakovost bivanja v naših mestih in podobo mesta kot tudi to, kako ljudje razumemo sebe v javnem prostoru in družbi. Oglaševanje na prostem spreminja značaj prostora. Spremeni se organizacija prostora, posledično tudi človekovo doživljanje prostora in obnašanje v njem. Predstavljajmo si, da se turist odloči za obisk Slovenije na podlagi idealiziranih podob iz turističnih katalogov, potem pa ga na destinaciji pričaka prostorski kaos.”

To ni le domneva ali redkost, ampak pogostost, ki se dejansko dogaja. “Tujci, turisti, ki pridejo k nam, so šokirani, razočarani nad t. i. pokonci stoječimi odpadki,” tezo podkrepi Andrej Mohar, s stoječimi odpadki pa cilja na množico panojev, drogov in drugih reklamnih nosilcev, ki kazijo deželo. Primerek, ki bi se lahko vsaj eksperimentalno odrekel reklamnim zmazkom, je Kranjska Gora, ena najlepših, goratih slovenskih pokrajin. A Janez Hrovat, župan občine Kranjska Gora, ki se mega oglaševanju ne odreka, ampak ponuja, na Večerovo vprašanje, kaj meni o estetski degradaciji okolja in vizualnem onesnaževanju, ni odgovoril nič. “Če se vozite po Skandinaviji ali Veliki Britaniji, nikjer zunaj naselij ni reklamnih panojev in nepotrebne infrastrukture. Videti je, da imajo radi svojo državo. Ne razumem, da nekaj sto ljudi, ki so v Sloveniji pristojni za to, ne razmišlja in ne stori ničesar, prejema pa dobro plačo. Naši politiki letajo z letali do Bruslja in z desetih kilometrov višine pač ne vidijo, da v Avstriji ni obcestnega reklamiranja. Hodijo pa v tujino na dopust,” se čudi član društva Temno nebo Slovenije.

Tudi politiki na jumbo plakatih nemalokrat predolgo kažejo svoje retuširane podobe in vabljive slogane, kljub temu da bi 15 dni po dnevu glasovanja oziroma volitvah morala biti odstranjena vsa volilna propagandna sporočila.

Mohar je posebej občutljiv za svetlobne platforme, ki osvetljujejo šaro, banalnosti, potrošništvo, naravno lepoto dežele pa tiščijo v senco. Največja krivca za postavljanje razsvetljave zunaj naselij sta po njegovem Dars in Direkcija za infrastrukturo. “V Sloveniji nameščamo ogromno nekoristne infrastrukture, recimo osvetljene izvoze in razcepe na avtocestah, tudi kozolci niso več kozolci, ampak nosilci reklamnih sporočil. Cestni otočki s svetilkami so absurd. Zaradi razsvetljave se varnost na cestah ne bo nič poslabšala,” trdi Mohar. Postreže s podatki, ki se razlikujejo od uradnih utemeljitev o prometni varnosti: “Po evidenci, ki jo vodimo že nekaj let, nesreče ponoči niso posledica pomanjkanja razsvetljave, ampak uživanja alkohola, objestnosti in drugih vzrokov. Je pa v zadnjih petih letih deset ljudi umrlo zaradi trkov v drogove javne razsvetljave.” Podatkov, koliko nevarnosti povzroča vožnja s 130 kilometri na uro in gledanje panoja, denimo z dolgonogo lepotico v spodnjem perilu, seveda ni. V teoriji pa lahko policija odredi odstranitev objektov, ki odvračajo pozornost voznikov.

Nejasne pristojnosti in neučinkoviti nadzor

Analiza plakatiranja v urbanem in javnem prostoru Senke Š. Vrbica in Aleksandre Perić, ki je bila narejena leta 2016 v okviru Mreže za prostor, ugotavlja, da gre za kompleksno problematiko. Tovrstno oglaševanje je v Sloveniji urejeno razpršeno in nepregledno, nadzor je neučinkovit, pristojnosti so nejasne, zato se število objektov za oglaševanje v prostoru konstantno povečuje. Oglaševanje urejajo različni zakoni, uredbe in odloki; o prostorskem načrtovanju in redu, graditvi in razvrščanju objektov, o cestah, kmetijskih zemljiščih, varstvu potrošnikov, financiranju občin, volilni in referendumski kampanji itd.

Ministrstvo za okolje in prostor se sklicuje na prisojnost občin, njihove akte o urejanju naselij in krajine ter na (med)občinske inšpekcije. Mnenja, ali so predpisi in zakoni po njihovi presoji dobri ali slabi, nam okoljsko ministrstvo, nad katerim bdi Simon Zajc, ni predstavilo, tudi izboljšav ni predlagalo. Pojasnili so nam, da je gradbena inšpekcija Inšpektorata za okolje in prostor pristojna le za nadzor oglasov, če so ti izvedeni kot objekt, in dodali, da “v preteklem obdobju ni bil odstranjen noben tak objekt, ki bi imel funkcijo oglaševanja”. Velja dopolniti, da so objekti za oglaševanje večinoma enostavni objekti, ki ne potrebujejo gradbenega dovoljenja, ali pa sploh niso objekti in so oglasi premični, nameščeni na vozila, fasade ali ograje.

Bolj aktiven in artikuliran je Inšpektorat za kmetijstvo, gozdarstvo, lovstvo in ribištvo pri kmetijskem ministrstvu, glavna inšpektorica je Saša Dragar Milanovič. Kmetijsko ministrstvo, ki ga vodi Aleksandra Pivec, vizualnega onesnaževanja ne presoja, ukvarja se zgolj z nenamensko rabo kmetijskih zemljišč, pripomnijo. Vendar menijo, da “bi bila na tem področju potrebna jasnejša opredelitev pooblastil za ukrepanje, saj trenutna pravna ureditev razprši pooblastila za ukrepanje na različne organe in s tem je učinkovitost slabša”. Kmetijski resor našteva, da je njihov inšpektorat lani izvedel 99 pregledov, izdal 25 odločb, sedem sklepov o dovolitvi izvršbe in dva sklepa o izvršbi z denarno prisilitvijo. “Na podlagi izdanih ureditvenih odločb je bilo v letu 2018 odstranjenih 16 reklamnih panojev s kmetijskih zemljišč. Inšpektorat ima v letu 2019 odprtih še 27 primerov. Trend postavljanja reklamnih panojev je v porastu. V praksi se dogaja, da se po odstranitvi določenega reklamnega panoja ta pojavi na drugih lokacijah.”

Večina držav je omejila oglase

“Javni interes se najbolj učinkovito izraža skozi ustrezen normativni okvir, česar v Sloveniji še vedno ne premoremo, ker za to ni politične volje,” je prepričana krajinska arhitektka Matjašec. “Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.” Kot primer navaja Ljubljano, kjer je oglaševanja v prostoru absolutno preveč, in Kranj, kjer so leta 2014 evidentirali več kot dva tisoč objektov za oglaševanje. Po podatkih Mestne občine Maribor je na mestih v Mariboru, ki jih oddaja občina, mogoče postaviti okoli 1400 objektov za oglaševanje (panojev, svetlobnih vitrin, obešank na drogu javne razsvetljave, plakatnih stolpov itd.), 570 plakatnih mest ima še občinska Snaga in skoraj 80 javni avtobusni prevoznik Marprom. Občina, katere župan je Saša Arsenovič, pojasnjuje, da “se oglaševanje na velikih panojih na javnih površinah ni spremenilo ali povečalo od leta 2012, raste pa število oglasnih panojev na zasebnih površinah”. In to zato, razlagajo, ker mestni svet leta 2012 ni sprejel pobude in spremembe odloka, ki bi omejil oglaševanje na zasebnih površinah, stavbah, fasadah in strehah. Mariborski svetniki so takrat, ko je v Mariboru vladal župan Franc Kangler, sledili ozkoglednosti in zagovarjali stališče, da “se ne sme omejevati podjetniške pobude”, estetika, čistost, lepota prostora in bivanja so jim očitno bile španska vas.

Večina razvitih držav, celo Pakistan recimo, in mest po svetu ima reklamiranje v odprti krajini, zunaj naselij in na območjih kulturne dediščine, zelenih površin in javnih objektov regulirano. Komercialno oglaševanje je dovoljeno le na območjih s komercialno rabo, kot so trgovska središča. Velik rez na tem področju so naredili v sicer kaotičnem brazilskem Sao Paulu leta 2006, ko so oblasti prepovedale vse oblike zunanjega oglaševanja in uvedle strog nadzor in visoke kazni. Prepoved ima še vedno podporo med prebivalci, ki zdaj v desetmilijonski metropoli uživajo v bolj vidni, pristni arhitekturi. Podobno čistilno akcijo so si zadali tudi v francoskem Grenoblu. Francija pa generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot deset tisoč prebivalcev. Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA. Več ameriških zveznih držav, Aljaska, Vermont, Maine, Havaji, pa je ekscesnemu zunanjemu oglaševanju z namenom zaščititi idilično krajino že pred več desetletji reklo ne.

Rešitev: interventni zakon in prepoved zunaj naselij

“Ker so s prekomernim oglaševanjem prostorska razmerja podrta, nam tudi ni več mar, ko imamo v vidnem polju več zbirnih posod in košev za odpadke, obglavljena drevesa, pisane fasade in druge vizualne motnje. K temu lahko dodamo tudi vedno večji hrup in posledično popolnoma degradirano bivalno okolje. Problem prekomernega komercialnega oglaševanja se kaže v izgubi prostorske identitete naših mest in krajine,” pravi Darja Matjašec. Ob tem si postavlja vprašanje: “Kako doseči ravnotežje med interesi oglaševalcev in prebivalcev ter kako ob tem prepoznati in braniti javni interes? Živimo namreč v času, v katerem lastni interes in stremenje k vedno večjemu dobičku zadušita pravico do mesta. Pravica do mesta je veliko večja od kakršnekoli druge svobode v javnem prostoru. To je bolj kot posameznikova naša skupna pravica. Delovanje mesta v javnem interesu je pri nas ena najbolj dragocenih in konstantno spregledanih človekovih pravic.”

Skupna bruto vrednost oglaševanja na zunanjih površinah v Sloveniji je v letu 2018 znašala 39 milijonov evrov, kar je za tri odstotke več kot leto prej.

Arhitekt Janez Lajovic je izpostavil, da imamo na prebivalca Slovenije osemkrat več oglasnih panojev kot v ZDA.

Smo ena redkih držav, če ne v Evropski uniji celo edina, ki nimajo reguliranega oglaševanja na prostem. Če ga kakšna občina ima, pa to ni ustrezno.

Francija generalno prepoveduje komercialno oglaševanje v krajih, ki imajo manj kot 10.000 prebivalcev.

Čeprav si je večje, odmevnejše aktivnosti strokovnjakov, ki delujejo na širšem področju prostora in bi poskušali izboljšati vizualno podobo slovenske krajine, težko priklicati v spomin, docentka biotehniške fakultete meni drugače, namreč da se “število medijskih in strokovnih odzivov na posledice oglaševanja konstantno povečuje, saj je obseg oglaševanja v odprtem prostoru presegel meje družbeno sprejemljivega. Pred štirimi leti je združena prostorska stroka pozvala vlado, naj omeji in regulira oglaševanje na prostem. Apel je podpisalo 16 institucij. Odziva ni bilo.” Na problematiko opozarja tudi minorna gverilska skupinica anonimnežev, ki na družabnem omrežju pod imenom Očistimo slovensko krajino plakatnih panojev objavlja fotografije posameznih oglasnih primerov, vendar prodornosti ne dosega.

Darja Matjašec še omenja, da so pred kratkim izdelali študijo na področju oglaševanja na prostem za javnega naročnika in pripravili merila, kje in pod kakšnimi pogoji je posamezna vrsta oglaševanja na prostem možna. “Izhajali smo iz kriterijev, da komercialno oglaševanje ni dopustno zunaj naselij oziroma v odprti krajini (to so kmetijske, gozdne in vodne površine), v naseljih pa komercialno oglaševanje ni dopustno v vidnem polju kulturne dediščine in varstva narave, vrtcev, šol, zdravstvenih domov, knjižnic, zelenih površin ipd. Pripravili smo modele vidnosti na oddaljene vrhove gora, ki predstavljajo značilne vedute. Izkazalo se je, da je razen na območjih trgovskih središč komercialno oglaševanje redkokje možno. Na teh območjih je treba postaviti stroga merila glede lokacije, velikosti in oblike objekta za oglaševanje v povezavi s prostorskimi kriteriji. Kaj je primerno in kako na teh objektih oglaševati, pa je tudi stvar resne presoje, vendar ne prostorske stroke.” Krajinska arhitektka poudarja, da je “problematika oglaševanja na prostem tako velika, da je ne moremo več reševati na ravni občin, saj so pritiski oglaševalskih koncesionarjev preveliki, občine pa so na strokovni in politični ravni prešibke. Lokalne oblasti v tem primeru niso sposobne zagotavljati javnega interesa.”

Andrej Mohar bi za začetek ugasnil vse svetlobne tujke v prostoru. Darja Matjašec pa rešitev vidi v “interventnem zakonu, ki bi komercialno oglaševanje prepovedal zunaj naselij, znotraj naselij pa najmanj v vidnih poljih kulturne dediščine, javnih objektov, parkov in drugih zelenih površin ter območij varstva narave. Tako, kot imajo to v urejenih državah.”

Pritožbe neutemeljene

V Sloveniji v ruralnem okolju sredi njive, ki bi morala biti namenjena naravi in človeku nujnim poljščinam, štrlijo umetne tvorbe, kot so oglasni panoji. Ko inšpektor odloči, da mora pano proč, pogosto sledijo pritožbe. Kmetijsko ministrstvo je običajno menilo, da so pritožbe neutemeljene, a so stranke v večini primerov zagnale sodne mline in sprožile upravni spor. Čeprav za kmetijska zemljišča velja posebno varstvo in je njihova lastninska pravica omejena. Upravno sodišče je v letu 2017 prvič potrdilo odločbo kmetijske inšpekcije o odstranitvi reklamnega panoja in zavzelo stališče, da se s postavljanjem oglasov ne dosega namenska raba kmetijskega zemljišča. Mnogi primeri so še v postopku in z mnogih polj še rastejo oglasi.

Vir: https://www.vecer.com/plakatna-kuga-politiki-in-trgovci-na-pokonci-stojecih-smeteh-10028523

Nina Ambrož

Stereotipi na prodaj

Oglaševanje je del popularne kulture, ki (po)ustvarja mnenja, stališča in vrednote, zato je smiselno, da smo pozorne_i na različne oglaševalske strategije. Njihov glavni cilj je vplivati na potrošniške odločitve, pri čemer je stereotipiziranje še posebno uporaben mehanizem, saj omogoča hipen odziv ciljne publike. Pogosto gre za potrjevanje že znanih in problematičnih stereotipov, ki služijo ohranjanju neenakih razmerij med družbenimi skupinami, vsekakor pa obstajajo tudi primeri, ki izzivajo stereotipne predstave in jih obračajo na glavo, s čimer opozarjajo na družbeno raznolikost.

Čeprav je oglaševanje regulirana oblika komuniciranja, je slovenska zakonodaja na tem področju precej razpršena. Zakona, ki posredno posegata na področje oglaševanja, sta na primer Zakon o medijih in Zakon o varstvu potrošnikov. Delovanje v skladu z zakonom pa še ne zagotavlja etičnosti, zato je Slovenska oglaševalska zbornica (SOZ)oblikovala Slovenski oglaševalski kodeks (SOK), nabor načel in pravil, ki se osredotoča na etičnost oglaševanja, pri čemer o primernosti oglasov presoja Oglaševalsko razsodišče. Čeprav stereotipov neposredno ne omenja, je v kontekstu njihove uporabe zanimiv drugi člen SOK-a, ki govori o zagotavljanju dostojnosti. Prepoveduje žaljive vsebine na podlagi rasne, narodnostne in politične pripadnosti, verskega prepričanja, spolne opredeljenosti, invalidnosti in drugih kriterijev razlikovanja ter določa, da oglaševanje »ne sme nasprotovati samoumevni enakopravnosti med spoloma, niti prikazovati moškega, ženske ali otroka na žaljiv oz. podcenjujoč način« (SOK, 2009, str. 10). Ob tem sicer navaja, da »kot splošno veljavna pravila o dostojnosti ne morejo biti upoštevana pravila posameznih družbenih skupin« (prav tam) in da dejstvo, da je izdelek žaljiv za posameznike ali skupine, ni zadosten razlog za presojo skladnosti z določili kodeksa (prav tam, str. 11), s čimer pušča prostor za marginalizacijo družbenih manjšin.

Nadaljevanje na: https://spol.si/blog/2018/05/23/stereotipi-na-prodaj/

Ana Mladenović