Tagged: Kaja Sajovic

V iskanju dokaza o hibridnem oglaševanju v novinarstvu: o stališču NČR

Začnimo s hipotetičnim primerom, ki je v praksi nadvse realen: po nekem naključju ste novinar, morda na javni radioteleviziji in z dobrim dometom branosti, nekdo vam znova plača pot na čisto drugi konec sveta, ampak izbira vaše malenkosti se je, če verjamemo, odvila po naključju, ne na vašo pobudo, na koncu pa po tretjem naključju v nizu napišete še eno čudovito reportažo z mondene in luksuzne turistične lokacije, ki vas je po prvem naključju gostila.

Prijava kršitve na NČR

Je z vidika novinarske etike s tem početjem kaj narobe? Skušnjava se najbrž pojavlja v vrsti novinarskih profilov, v turističnem, avtomobilskem, kulturnem, lifestyle žanru, tokrat se je v predvsem v kulinaričnem. Oktobra lani sem Novinarskemu častnemu razsodišču (NČR) prijavil novinarko MMC RTV Slovenija, ker me je preprosto preveč ljudi opozorilo na njeno za javni servis sploh nenavadno novinarsko prakso v kombinaciji prej omenjenih treh naključij (Prijava na Novinarsko častno razsodišče: Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija).

Te dni sem lahko prebral »Stališče NČR DNS in SNS« v tej zadevi, objavljeno na straneh NČR. Dosedanje zgodbe ne mislim preveč na široko obnavljati, saj je objavljena v obeh povezavah, zato le na kratko: v svojem sklepu so zapisali, da je novinarka Kaja Sajovic kršila 26. člen kodeksa, ni pa kršila 25. člena. Prvi od omenjenih govori o dejanskem ali navideznem konfliktu interesa in nalaga, da se mora pri svojem delu novinar odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Po mnenju NČR bi se novinarka »izognila vtisu konfliktov interesov, če bi v člankih jasno poudarila, kdo financira njena potovanja. Njen pomislek, da bi izjava o kritju stroškov izničila njeno delo, je neupravičen. Saj ravno s tem, da pušča odprto vprašanje o financiranju, dopušča tudi dvom o zgolj novinarskih namenih obiska.«

Odločitve ne bom podrobneje komentiral glede, ker je NČR sprejel mojo razlago in prepoznal kršitev, sugeriral pa je tudi rešitev: novinarka bi morala jasno zapisati, kdo jo je financiral. Usmeril se bom v kršitev 25. člen kodeksa, ki je ni prepoznal.

Win-win-win

Naj spomnim, po njem »prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni.«

Ni dvoma, marsikateri novinar je pri svojem delu naletel na takšno ali drugačno ponudbo za uslugo, pri čemer najbrž vstopnice in akreditacije res ne štejejo kaj prida: novinarstvo je postalo premočno prepleteno z odnosi z javnostmi in oglaševanjem, vsaka od strani vidi v takem početju koristi zase in za druge, v navidezno prijazni win-win-win situaciji, kjer so vsi vpleteni zadovoljni, pa je potem najbolj na preizkušnji verodostojnost novinarskega poklica in končno tudi stanje kvalitete demokracije.

Od akreditacije do oglaševanja

Seveda je odločitev o objavi nekega prispevka, kakor tudi njegova vsebina, v domeni urednika in novinarja, toda najbolj zanimivi za razlago so »mejni« primeri in takšen je tudi omenjeni: v kakšni meri je plačilo poti, nastanitev, pogostitev ali drugačna oblika usluge ali plačila novinarju že način pogojevanja objave, če mu potem sledi bolj ali manj naklonjeni »oglasni« novinarski prispevek?

Na tej točki se pojavi vprašanje prej omenjenih treh naključij. Kaja Sajovic se je kot novinarka RTV Slovenija pred NČR odkrito branila z »argumentom iz splošne prakse« in omenila »koncept akreditiranja«, ki pri »novinarju predpostavlja določene ugodnosti«, navaja pa tudi nekaj zanjo enakovrstnih praks: poti v Bruselj, ki jih krije EU, poti na olimpijske igre, poti na rock festivale in filmske festivale in podobno. Dejansko so našteti primeri zelo različni od njenega in tudi med sabo.

Uvedba zahteve po dokazu

Poglejmo si ključni moment utemeljitve NČR, zakaj ni prišlo do kršitve 25. člena, ki obenem dokaj nenavadno vsebuje predvsem priporočilo:

»Glede na zasičenost oglaševalskega in tudi medijskega prostora je novinarsko pričevanje postalo ena od sodobnih oglaševalskih tehnik za predstavitev določenega produkta ali storitve. Področje kulinarike ter širše turističnega novinarstva se sprehaja po tanki meji med oglaševanjem in novinarstvom. V izogib vtisu oglaševanja bi bilo priporočljivo, da novinar razkrije, kdo je financiral določeno potovanje in skuša poskrbeti za čimbolj objektivno, tudi kritično predstavitev. In čeprav so organizatorji Kaji Sajovic pogosto plačali nastanitev, pogostitve, ni nobenih dokazov, da bi plačali oziroma usmerjali tudi njeno objavo člankov in samo vsebino.«

Do kršitve torej ni prišlo, ker ni dokazov, da je prišlo do »plačane objave«. S tem smo dejansko prišli do hipotetične situacije, ki jo omenjam na začetku zapisa: nekdo novinarju plača pot na drugi konec sveta, to lahko stori tudi večkrat, novinar bo potem naredil reportažo npr. o nastanitvi plačnika (»organizatorja«) ali storitvi ali proizvodu, ki jih ponuja, a to ne bo štelo za združevanje novinarskega in oglaševalskega besedila. Zakaj ne?

Pojem plačane objave

Ker je NČR uvedel čisto specifično razumevanje pogoja, ki mora biti izpolnjen: plačana mora biti sama objava, za kar pa pogrešajo dokaz. Pojem »plačana objava« torej korelira izključno z neko obliko plačila ali »usmerjanja objave in vsebine«, vendar ob tem financiranje poti, nastanitev in pogostitev ne štejejo za izpolnitev pogoja, kar izrecno povedo.

Takšna odločitev NČR se mi zdi že skoraj precedenčna in verjetno precej odločilna za vse prihodnje primere presojanja. Pričakovanje (materialnega?) dokaza plačila prepoznavanje kršitve kodeksa še zaplete, saj tovrstnega preverjanja verjetno NČR sam ne izvaja, niti za to ni poklican, ne morejo ga pričakovati niti od pritožnika. Kar pa pomeni, da je zahteva po dokazni evidenci nesmiselna omejitev, ki na koncu zaščiti kršitelje 25. člena. Je kaj drugače, če kot kriterij ločeno vzamemo »usmerjanje objave« oziroma »usmerjanje vsebine objave«? Ni, saj tudi tega v formalnem smislu največkrat ne bo mogoče preveriti, kar pa pomeni, da se za kršitve tega člena na stežaj odpirajo vrata.

Nenaključna naključnost

Če jo želi v podobnih primerih NČR res prepoznati, bo moral vpeljati interpretativno možnost presojanja in priznati, da seštevek treh prej omenjenih ponavljajočih se naključij (da se novinar, ki je posredno ali neposredno plačan, znajde na drugi strani sveta in potem objavi novinarski prispevek, ki promocijsko prezentira izbrano lokacijo, izdelek ali storitev) res ne more biti toliko nenaključen, da bi ne mogli prepoznati novinarskega motiva po objavi hibrida oglaševalskega in novinarskega izdelka. Sploh pa ne v primeru, ko novinarka sama priznava, da to počne nenehno, da so stroški deloma plačani s strani organizatorja in da »najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV.«

Če je novinarka kršila 26. člen kodeksa, saj bi morala napisati, kdo financira njena potovanja, pa NČR nenavadno ne prepoznava oglaševalske tendence v »naključnih« reportažah. Absolutno drži, da plačilo poti, nastanitev ali pogostitev novinarju še ne pomeni nujno, da bo ta pisal naklonjeno, toda kako verjetno je, da bo še naprej ostal nadvse zaželeni in vedno znova financirani gost na prestižnih luksuznih destinacijah, če tega ne bo počel? Zato smo spet pri visoko postavljeni zahtevi po dokazovanju plačila.

Pričakovanje višjih novinarskih standardov na RTV Slovenija

Da je nekaj s tem stališčem sumljivo narobe, je ugotovila članica NČR Irena Brejc, spisala ločeno mnenje in mi kot pritožniku dala prav:

»Od javne RTV smemo pričakovati višje novinarske standarde kot od medijev v zasebni lasti, ki načeloma lahko promovirajo karkoli. V sicer privlačnih turistično-potopisno-kulinaričnih člankih novinarke zunanjepolitične redakcije zato izrazito umanjka pojasnilo, instrukcija uredništva (‘disclaimer’), kdo ji plača »večerjo na drugem koncu sveta, potem ko konča svoje običajno delo v službi«. Lahko bi ga vsakič spretno vpletla v svojo reportažo. Nemogoče je verjeti avtorici, da njeni neznani gostitelji za razkošja, ki jih nudijo, ne pričakujejo protiuslug v obliki novinarskih prispevkov, kot piše v odzivu na pritožbo. Če ne bi bila v službi na največjem mediju v državi (kjer ji očitno objavijo vse, da lahko izpolni delovno normo), najbrž tudi ne bi bila vabljena v najbolj eksotične resorte in drage restavracije na oddaljene konce sveta. Pritožnik novinarki zato upravičeno očita kršenje 25. člena novinarskega kodeksa, ki novinarjem ne dopušča niti zastrtega prepletanja oglaševalskih in novinarskih besedil. Obravnavano besedilo namreč zmanjšuje verodostojnost novinarske skupnosti na sploh, v tem primeru še posebej sodelavcev na MMC RTV Slovenija, ki je javni in ne komercialni servis.«

Zavist in principi

Kaj povedati za konec? Predvsem velja izraziti zaskrbljenost, da tokratno branje 25. člena novinarskega kodeksa in posledično dopuščanje mešanja novinarskih in reklamnih sporočil ne bo postalo rutinsko. Vsekakor moram zanikati smešen argument novinarke, da »so njene domnevne kršitve v resnici zgolj izgovor za golo zavist« – nikakor, naj uspešno nabira ponudbe za potovanja in uživa na novih destinacijah, očitno ima podporo urednikov na RTV Slovenija in širšega novinarskega ceha. Kot vselej, me je tudi tokrat zanimala zgolj praksa sledenja novinarskim principom v državi in njihova prihodnja usoda. In tudi te ne zavidam.

Glede na jasno zapisane instrukcije NČR pa smemo pričakovati, da bo poslej podatek o svojih sponzorjih v novih reportažah javno objavljala.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2020/06/10/v-iskanju-dokaza-o-hibridnem-oglasevanju-v-novinarstvu-o-staliscu-ncr/

Kaja Sajovic in kršitve kodeksa na MMC RTV Slovenija

Prijava na Novinarsko častno razsodišče

Luksuzna letovišča so krasna stvar za tiste, ki si jih lahko privoščijo, toda vprašati se smemo, kdo omogoča potovanja novinarjem RTV Slovenija na takšne destinacije, sploh takrat, ko se njihova frekvenca neverjetno zgosti, morda pa tudi, komu natančno so takšne vsebine na portalu javne radiotelevizije namenjene. Spodaj objavljam pretežni del svoje prijave na Novinarsko častno razsodišče zoper novinarko Kajo Sajovic, s čimer želim spodbuditi javno razpravo o tem, kaj v takšnem primeru šteje za kršitev profesionalnih standardov.

Omenjena novinarka je v prispevku z naslovom »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« (MMC RTV Slovenija, 10. september 2019: https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/ture-avanture/kako-je-v-zivo-videti-rajski-oddih-v-luksuznem-letoviscu/498938), podobno kot tudi v številnih drugih v zadnjih letih, na portalu RTV Slovenija v potopisnem formatu poročala o luksuznem življenjskem slogu in kulinaričnih doživetjih z različnih lokacij po svetu – nekaj, česar si, povedano mimogrede, 99 odstotkov državljank in državljanov ne more privoščiti -,  pri čemer obstaja utemeljeni sum, da je pri tem zamolčala navzkrižje interesov.

V omenjenem članku opisuje življenje v Bulgari Resortu na Baliju in svojo izkušnjo tridnevnega bivanja v luksuznem letovišču na tem indonezijskem otoku. Novinarkin doživljaj popestrijo številni detajli, polni dih jemajoče luksurioznosti (»Pred letališčem nas pričaka limuzina z nasmejanim šoferjem, ki ima za nas pripravljene zvite mokre brisačke, oreščke makadamije v kozarčkih, vodo z Bulgarijevim logotipom in prstom, usmerjenim naravnost v geslo za brezžični internet; »Limuzino za naslednje slabe tri dni zamenjajo golf vozila, ki so vedno samo kake pet minut oddaljena, da goste zapeljejo od njihovega bungalova do osrednjega bazena z restavracijo, od restavracije do wellnessa, od wellnessa do plaže in nazaj«; »Samo kopalnica je večja od povprečne garsonjere, pri čemer je poskrbljeno za vso mogočo kozmetiko, s stekleničko parfuma vred (striktno Bulgarijevo, se razume), ob tem pa vas oskrbijo še s kompletom za plažo – kimonom, slamnikom in košaro«.).

V prispevku opazimo dve fotografiji, ki jih podpisuje omenjena novinarka (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic), in sicer sta podpisani kot »Kuharski mojster Luca Fantin« in »Za glavno restavracijo v kompleksu je zadolžen italijanski kuharski mojster Luca Fantin, ki ima sicer matično restavracijo Il Ristorante v Tokiu« – obe propagirata omenjenega kuharskega mojstra, ki ima svojo balijsko izpostavo.

Na podoben način je Kaja Sajovic opisala številne druge destinacije in lokacije z različnih koncev sveta, še zlasti kulinarične, nazadnje iz Tokia v članku »Je najbolj nora picerija v resnici doma v Tokiu?« (MMC RTV Slovenija, 4. oktober 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/je-najbolj-nora-picerija-v-resnici-doma-v-tokiu/501025), poprej npr. iz Mirazurja na Azurni obali v članku »Kako je videti večerja v najboljši restavraciji sveta?« (MMC RTV Slovenija, 3. september 2019, https://www.rtvslo.si/zivljenjski-slog/kulinarika/kako-je-videti-vecerja-v-najboljsi-restavraciji-sveta/497647), ali pa je poletela s Kristianom Braskom Thomsenom, »profesionalnim bonvivantom«, v Sankt Peterburg, kot lahko izberemo iz podpisa pod fotografijo (Foto: MMC RTV SLO/Kaja Sajovic) v prispevku z naslovom »Življenje “ambasadorja užitka”: zasebna letala, najboljše restavracije sveta, nore zabave« (MMC RTV Slovenija, 1. avgust 2019: https://www.rtvslo.si/tureavanture/kulinarika/zivljenje-ambasadorja-uzitka-zasebna-letala-najboljse-restavracije-sveta-nore-zabave/495549).

Še zlasti pogosto se novinarka Kaja Sajovic pojavlja kot avtorica prispevkov, povezanih s kuharsko mojstrico Ano Roš, iz nekaterih javno dostopnih zapisov pa razbiramo, da je (so)avtorica njene nastajajoče biografije »Sonce in dež«.

V reviji Zarja Jana (2. oktober 2019) novinarka Žana Kapetanović v portretu Kaje Sajovic slikovito predstavi njeno novinarsko delo, ki utegne dobro ilustrirati za razpravo o kršitvah kodeksa značilni »modus operandi«, zato ga navajam v daljšem odlomku: »Medtem ko pišem ta članek, Kaja Sajovic lovi race na jugu Švedske, pluje z ribiči po Baltskem morju in pod fotografijo sanjsko lepe jesenske idile zapiše: ‘Nikoli ne bom zapustila Skåne!’ In to je le eno od njenih uživaških potepanj. Njen oktober bo potekal takole: iz Švedske bo za tri dni odletela v Baskijo, se za dva dni vrnila domov, potem bo šla za dva dni na Dansko, od tam za pet dni nazaj v Bilbao v Baskiji, sledil bo direkten polet v Limo v Peruju, kjer bo ostala štiri dni, nato bo šla za štiri dni v Toronto, za en dan še na sever v Quebec in končno v Ljubljano, a samo za tri dni. Nato se bo udeležila še dogodka v Udinah, ki bo trajal štiri dni, konec meseca pa bo za dva dni odpotovala še v Cadiz v Andaluziji. Si predstavljate? Je življenje, ki ga lahko spremljamo na njenem Instagramu, v resnici tako glamurozno? ‘Je in ni. Po eni strani ješ v Bulgari, letovišču s petimi zvezdicami na Baliju, imaš na voljo neomejeno količino šampanjca in kaviarja, družiš se s chefi in novinarskimi kolegi z vsega sveta, ki razumejo in cenijo to, kar počneš, po drugi strani pa imaš nenehne polete, pri čemer te muči utrujenost zaradi časovne razlike, dvodnevne postanke na drugem koncu sveta in polete nazaj, izgubljanje prtljage, zamujanje. Kako to poteka v praksi? Najpogosteje po končani službi na RTV že letim na letališče, grem v neko restavracijo nekje na drugem koncu sveta, naslednji dan se vrnem in hitim na RTV, kjer sem že 14 let redno zaposlena, in tam pišem o zunanji politiki. Še vedno je tako, je pa res, da kljub temu največ pišem o kulinariki,’ pravi Kaja.«

Ker po Zakonu o RTV Slovenija ni mogoče, da javna radiotelevizija sponzorira vsa omenjena res številna bolj ali manj luksuzna potovanja po celem svetu, kulinarične zakuske in gurmanske ekspedicije, v nobenem od prispevkov Kaje Sajovic pa hkrati ni razkrito, kdo je plačal omenjene stroške njenih novinarskih poti, ki so nedvomno izjemno visoki, lahko utemeljeno sumimo, da so bili sponzorirani. Če so bili, je po mojem mnenju novinarka v navedenem prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?«, podobno pa tudi drugih, kršila 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ki pravi, da se mora novinar izogniti dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim.

V primeru, da je novinarka bila kakorkoli sponzorirana v smislu plačane poti in bivanja, je v prispevku »Kako je v živo videti rajski oddih v luksuznem letovišču?« in drugih kršila tudi 25. člen kodeksa. Ta prepoveduje prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih besedil. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil, obenem mora biti v besedilih nedvoumno označeno, da gre za oglas. Nobeden od člankov novinarke Kaje Sajovic pa ne vsebuje prav nobene informacije o sponzorju ali naročniku zapisa, ki je finančno omogočil potovanje.

V primeru zapisa o knjigi Ane Roš je novinarka kršila tudi 24. člen kodeksa, saj je vpletena v dogodke, o katerih poroča in s tem v navzkrižju interesa, vendar tega v prispevku ni razkrila. Še več, samo dejstvo, da sodeluje pri nastajanju knjige, je prikrila, omenjeni podatek pa je razviden iz številnih drugih medijskih objav.

Praksa novinarskih reportaž Kaje Sajovic na MMC RTV Slovenija predstavlja še toliko bolj resno zadrego, ker smo ji priča in se odvija na javnem zavodu, ki opravlja posebno, z zakonom predvideno službo kulturnega in nacionalnega pomena, kjer pričakujemo temeljitejše spoštovanje profesionalnih in novinarskih standardov.

Čeprav v tem primeru ne gre za pogosteje navzoči primer medijske prakse, npr. ki bi vseboval kršitev »klasičnega« oglasnega sporočila ali propagandno vsebine politične narave, pa navzoče navzkrižje interesa in oglaševalska narava zapisov nič manj ne ogrožata avtonomije novinarskega poklica in poslanstva omenjenega zavoda.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2019/10/09/prijava-na-novinarsko-castno-razsodisce-kaja-sajovic-in-krsitve-kodeksa-na-mmc-rtv-slovenija/