Tagged: Kitajska

Temna stran razkošja

Cash Investigation – Luxe: les dessous chocs, Zoé de Bussierre, 2018

V svetu razkošnih izdelkov so usnjeni med tistimi, ki prinašajo največ dobička, priznanim podjetjem celo 70-odstotni delež. A od kod izvira to usnje? Večino surovine obarvajo na razmeroma majhnem območju v Toskani v Italiji, kjer najbolj umazana in nevarna dela za neprimerno plačilo opravljajo priseljenci. Te lastniki obratov povrhu pogosto ustrahujejo, pretepajo in tako utišajo zahteve po pravičnejši obravnavi. Med razkošnimi izdelki so še vedno zelo zaželeni tudi izdelki iz krzna. Največ kož industriji krzna priskrbijo na Kitajskem, kjer vsako leto na neprimerno urejenih farmah pokončajo okoli 70 milijonov živali. Raziskovalna dokumentarna oddaja razkriva bedo, ki se skriva za bliščem trga z razkošnim blagom.

Vir: https://4d.rtvslo.si/arhiv/tuji-dokumentarni-filmi-in-oddaje/174679155

Na pragu digitalne diktature: brez zasebnosti in brez svobode

Iskanje informacij in drugo brskanje po spletu sta že tako močno ukoreninjeni v naše sebstvo, da vsakodnevnim “googlanjem” ne posvečamo sploh nobene pozornosti. Ne z vidika varnosti, še manj izgube svobode.

In ko prek spleta opravljamo nakupe, plačujemo račune na spletnih bankah, naročamo taksije, potrjujemo udeležbe na dogodkih, objavljamo fotografije in všečkamo nam prijetne stvari, zelo malo razmišljamo o tem, kaj se z vsemi temi našimi dejanji dogaja.

Nadaljevanje na: https://www.rtvslo.si/mmc-podrobno/na-pragu-digitalne-diktature-brez-zasebnosti-in-brez-svobode/489378

Aljoša Masten

Pot v totalitarizem je tlakovana z všečki

Pred več kot desetimi leti so v modni svetovalnici britanskega dnevnika The Guardian odgovarjali na vprašanje, kako se obleči za Facebook. »Končno sem se pridružila Facebooku,« je poveda­la bralka Lauren. »A sem se znašla v hudi modni zadregi. Kako naj se oblečem za svojo profilno fotografijo? Naj sledim svojemu odštekanemu modnemu slogu ali mi priporočate kaj bolj umir­jenega?«

Odgovora se ne spomnim več, toda nekaj mesecev pozneje sem na srečanju novomedijskih podjetnikov izvedel, da sta lon­donska študenta – ameriški novinarski fotograf in modna obli­kovalka – prav v Laurenini zadregi zaslutila rešitev svojih težav. Padec vrednosti ameriškega dolarja jima je v preteklih nekaj mesecih zelo oklestil študentska kredita, ki sta zaradi visokih lon­donskih cen skopnela že pred koncem prvega semestra. Vedela sta, da si bosta morala do pomladi poiskati delo, če bosta hotela ostati v Evropi. Kaj pa, ko bi združila znanje in upala, da je na spletu še dovolj podobnih modnih zadreg?

Uredila sta si manjši fotografski studio. Študijski kolega je postavil spletno stran, na voljo sta imela tudi skladišče z obleka­mi preteklih študentskih modnih revij. Storitev je bila preprosta: fotografiramo za družabna omrežja. Potrebujete resno, zabavno, elegantno ali ekstravagantno fotografijo? Se ne znate odločiti in vam mi izberemo pravo podobo? Čez nekaj mesecev nista več razmišljala o kreditu, toda študija tisto leto nista končala, saj sta imela preveč dela s fotografiranjem in modnim svetovanjem. Sprva sta se specializirala za Facebook, nato sta v ponudbo doda­la še druga družabna omrežja: za iskalce službe, zmenkarske plat­forme in osebne predstavitve.

Pri delu sta se morala najprej prilagoditi precej drugačni fotografski psihologiji. Tradicionalni portretni fotograf je moral pravilno ugotoviti, s kakšno podobno bo zadovoljen naročnik – na kateri fotografiji si bo najbolj všeč. Pri tem si je lahko pomagal s pogovorom in skupnim pregledovanjem preskusnih fotografij, ki so razkrile pričakovanja portretirane osebe. Ta niso bila odvi­sna samo od okusa, temveč tudi od spola, starosti, družbenega položaja, poklica in vloge, ki jo je uprizarjal posameznik. Foto­grafija je morala utrjevati to vlogo in dober portretni fotograf jo je znal uprizoriti.

»Fotografiranje za Facebook« je bilo drugačno. Sprva se je zdelo, da je družabno omrežje predvsem spletna preslikava ana­lognega predhodnika – šolskega zbornika s fotografijami in opisi, ki so ga ob koncu letnika prejeli sošolci in sošolke. Takšne so bile tudi profilne fotografije na Facebooku. Uporabniki so objavlja­li, kar so pač imeli: podobe iz družinskih albumov, portrete iz osebnih dokumentov, izrezke iz skupinskih fotografij, simbolne podobe in ilustracije ali, če so imeli srečo, nekoliko boljše posnet­ke, ki jih je posnel kolega s »pravim« fotoaparatom. Toda digital­ni zborniki so ponujali možnost, ki je zelo hitro postala najpo­membnejše merilo za novi družbeni status: števec elektronskih prijateljev in možnost všečkanja objav.

Uredniki lastnega tabloida

V knjigi Zasvojeni (Hooked, 2014) je ameriški publicist in poz­navalec internetne industrije Nir Eyal pojasnil, da so se snovalci družabnih omrežij zgledovali po igrah na srečo. Igralni avtomati in druge igre na srečo morajo igralcu ponuditi ravno pravo raz­merje med nagradami, naključjem, ugodjem in frustracijo, da težko prekinejo igro. Igralnice imajo za takšno pogojevanje eko­nomski interes, saj jim vsaka dodatna minuta za igralnim avto­matom ali mizo povečuje dohodek. Podobno načelo upoštevajo računalniške igre in elektronska družabna omrežja, ki uporabni­ško pozornost (»angažiranost«) preprodajajo oglaševalcem. Poi­skati morajo načine, s katerimi bodo »igralce« čim dlje obdržali pred elektronskimi zasloni in jih prepričali, da se vedno znova vrnejo.

S preskušanjem uporabniškega vedenja so ugotovili, da jav­no viden števec prijateljev (že poimenovanje vseh elektronskih stikov za »prijatelje« ni naključno) spodbuja pridobivanje novih prijateljev. To pomeni tako hitrejše in manj premišljeno dodaja­nje novih stikov – oseb, ki jih niti zares ne poznamo – kot tudi vedenje, zaradi katerega nas v svoje sezname dodajajo drugi. Pri tem ima zelo pomembno vlogo všečkanje, saj z všečkanjem tujih objav povečujemo verjetnost, da bomo sprejeti v njihovo omrež­je, in hkrati možnost, da bomo tudi sami uživali v nagradi, ki jo prinese tuja pozornost. Če bi se pred dvajsetimi leti vsakih nekaj minut oglasili na pošti in vprašali, ali nas čaka kaka nova poši­ljka, bi nas imeli za nore, ugotavlja Eyal. Če vsakih nekaj minut preverimo dogajanje na družabnih aplikacijah, je to postala nova normalnost, ki pa ni brez posledic.

Londonska študenta sta kmalu ugotovila, da za njune naroč­nike ni pomembno predvsem lastno zadovoljstvo s fotografijami, temveč odzivi, ki jih je objava sprožila na družabnem omrežju. Je prejela dovolj pohvalnih komentarjev in všečkov? Je pritegni­la nove prijatelje? Jo je pohvalil ali pograjal kak vplivnik – ose­ba z višjim statusom in razvejenim družabnim omrežjem? Zato sta se problema lotila podatkovno. Sledila sta spletnim objavam fotografij, ki sta jih posnela, in za vsako izračunala »uspešnostni indeks«. Na vseh družabnih omrežjih in fotografskih knjižnicah sta iskala in analizirala najbolj deljene, komentirane in priljublje­ne fotografije, da bi morda našla pravi recept za idealno družabno fotografijo.

Ugotovila sta, da imajo najbolj komentirane fotografije neka­tere podobne sestavine. Mogoče jih je razvrstiti v nekaj značil­nih zvrsti, od »zabavnih« (posnetih v šibki svetlobi in pogosto od zgoraj) in »zasanjanih« (prevladujejo mehkejše barve in svetli toni) do »avanturističnih« (šport in potovanja) in »romantičnih« (v paru). Pozitivna čustva (nasmejani obrazi) so veliko privlač­nejša od nevtralnih podob, ekstrovertiran videz ima prednost pred umirjenim. A sta trčila ob podobno oviro kot razvijalci algoritmov za iskanje glasbenih uspešnic. Algoritmi znajo zelo dobro pokazati, zakaj je bila priljubljena skladba priljubljena, saj v veliki večini uspešnic najdejo podobne prvine: harmonije, ritme, prehode in razmerja med refreni. Precej manj uspešni pa so poskusi ustvarjalcev in producentov, ki hočejo z algoritemsko pomočjo in analizo preteklih skladb sestaviti novo uspešnico, ugotavlja Christopher Steiner v knjigi Avtomatiziraj tole (Auto­mate This, 2012). Popularna glasba je postala zaradi uporabe algoritmov vse bolj uniformirana, saj je začel velik del ustvarjal­cev slediti enakim pravilom všečnosti. To pa velja tudi za fotogra­fije (in fotografe) na družabnih omrežjih.

Dodajanje povratne zanke – števcev, komentarjev in všečkov – je na družabne platforme vplivalo precej drugače, kakor so upa­li in verjeli zgodnji teoretiki interneta. Neskončne možnosti objav in osebnega izražanja, ki jih ponujajo blogi in osebni profili, v res­nici niso tako neskončne. Tim Wu v knjigi Trgovci s pozornostjo (The Attention Merchants, 2016) pojasnjuje, da morajo lastniki družabnih platform upoštevati enaka pravila industrije pozor­nosti kot pred njimi lastniki množičnih medijev in oglaševalskih agencij. Če so hotela komercialna medijska podjetja preprodajati pozornost oglaševalcem, so morala pritegniti čim večje občinstvo v demografskih skupinah z največjo porabniško močjo. Zato so brez vsakršne cenzure ali zunanjega ukaza večinoma ponudila podobno razmerje zabavnega, šokantnega in strašljivega, iz česar so zrasli tabloidi – tiskani in pozneje televizijski -, ali, drugače rečeno, sredinskega in očiščenega vsakršne skrajnosti, ki bi lahko odvrnila porabnike.

Spletne platforme so od medijskih podjetij prevzele poslov­ni model in glavni vir dohodkov – oglase, vendar s pomembno razliko. Večine vsebin niso prispevali plačani profesionalci, torej uredniki, novinarji in publicisti, temveč uporabniki družabnih omrežij. Zato so uspešna spletna podjetja postopoma razvila sis­teme spodbud in omejitev, ki so usmerjali uporabniško vedenje v oglaševalcem prijazne načine. Uporabniki Facebooka, Snapcha­ta, Instagrama in drugih družabnih omrežij se zelo hitro nauči­jo, katere objave jim prinesejo večji družabni izkupiček. Podob­no kot lastniki elektronskih platform tudi oni merijo uspešnost objav, odstranijo manj uspešne vsebine in ponudijo več tistega, kar prinaša nagrado. Enakim pravilom sledijo spletni iskalniki in oglasni algoritmi, ki pomembnost določene objave ovrednotijo predvsem z njeno zmožnostjo, da spodbuja odzive uporabnikov. Bolj deljene, komentirane in všečkane vsebine imajo prednost pred tistimi, ki pritegnejo manj pozornosti uporabnikov, ne glede na vsebino. Tudi na spletu so se razvili zelo podobni žanri kot v komercialnih medijih. Namesto državljanskega novinarstva in debatnih idealov starogrške agora sta prevladali tabloidnost in utrjevanje porabniškega družbenega reda, ki jih brezplačno sou­stvarjajo uporabniki – in hkrati porabniki – spletnih platform.

Ujetniki mehurčka

Idealistično obdobje spletnih študij so zato nadomestili precej bolj realistični, kritični ali pesimistični pogledi, ki jih v knjigi Vi­deni povzema opazovalec in hkrati udeleženec elektronskih druž­benih fenomenov Dan Podjed.

Ker se družabni algoritmi učijo iz preteklega uporabniške­ga obnašanja in nam skušajo »ustreči«, nas neopazno zapirajo v »mnenjske mehurčke«, kjer nas obdajo z znanim in predvidlji­vim. Ali pa nas, nasprotno, obkrožijo z enako mislečimi, kar lahko radikalizira izolirane posameznike in krepi teorije zaro­te; pojav, ki ga je med prvimi opisal Eli Pariser v knjigi Filtrirni mehurček (The Filter Bubble, 2011). Nenehna elektronska pove­zanost in poudarjenost nista povečali vidnosti in bližine, ampak imata pogosto nasproten učinek – odtujenost in osamljenost. Življenje na Facebooku in drugih družabnih omrežjih je zato vse bolj podobno neskončni resničnostni oddaji, kjer je vsaka objava neizprosna bitka za košček pozornosti, primerjanje in strah pred izgubo pridobljenega družbenega statusa.

Takšna izguba ima za posameznika negativne psihološke učinke, saj povzroča stres, zbuja tesnobo in povzroči negativno samopodobo. Toda načrtno izkoriščanje človeške potrebe po raz­kazovanju in nagradah nima samo psiholoških posledic. Spletni oder, na katerem posamezniki igrajo svoje družbene vloge, je predvsem velikansko zbirališče podatkov, je laboratorij, v kate­rem smo vsi opazovanci.

Za ponazoritev spletne vidnosti nista več primerni prispo­dobi, ki so jih uporabili ustvarjalci nemškega filma Življenje dru­gih (2006), ko so predstavili delo anonimnega uslužbenca nek­danje vzhodnonemške varnostne službe Stasi – posameznika, ki z mikrofoni in kamerami spremlja vsako besedo oporečniškega para, ali podoba popolnega zapora, panoptika, ki ga je v 18. sto­letju predvidel britanski filozof Jeremy Bentham in pozneje v romanu 1984 nadgradil George Orwell. Oba sta domnevala, da je občutek nenehne vidnosti najučinkovitejša oblika nadzora, pri katerem sploh ne potrebujemo več dejanskih zaporniških pazni­kov ali človeških tajnih agentov, ki v ‘avtoritarnih režimih pre­ganjajo problematične posameznike. Živela sta v časih, ko si še noben režim ni mogel privoščiti toliko nadzorovalcev, kolikor je bilo nadzorovancev, zato sta za uresničitev družbe nadzora pot­rebovala utvaro nenehnega nadzora, v katero so verjeli nadzoro­vani. Vendar si je danes že mogoče predstavljati prihodnost brez takšne omejitve.

Velika številka je vsota vseh atomov v vesolju, mi je spomla­di 2016 v pogovoru povedal nekdanji tehnični direktor ameriške nacionalne varnostne agencije NSA Bill Binney in dodal, da je osem milijard Zemljanov za računske zmožnosti današnjih raču­nalnikov razmeroma majhna podatkovna zbirka. Tudi če zapiše­mo in analiziramo prav vsa sporočila, klice, lokacije, posnetke, spletna iskanja in elektronske interakcije omreženih posamezni­kov, še nismo dosegli tehničnih zmogljivosti računskih strojev, ki zmorejo s pomočjo strojnega učenja in algoritmov vse učinkovi­teje analizirati veliko podatkovje. To pomeni, da je postala teh­nično in operativno uresničljiva tudi dejanska družba nadzora.

Bo tudi uresničena?

Veliko podatkovje in strojno učenje, ki ga pogosto uporablja­mo kot sopomenko za umetno inteligenco, je mogoče primerjati z dvema preteklima iznajdbama, ki sta popolnoma spremeni­li zgodovino znanosti in človeške vednosti – s teleskopom in z mikroskopom. Prvi je približal svetove, ki so preveč oddaljeni za človeška čutila, drugi je razkril premajhne. Oba sta zahtevala dru­gačno razlago sveta in morda bodo imela podoben učinek tudi orodja, ki zmorejo celotno družbo opisati kot preplet podatkov­nih točk in njihovih interakcij. Strojni pogled namreč ne sestav­ljajo samo izjemno natančna tipala, ki lahko skoraj z roba veso­lja preberejo drobno pisavo, spoznajo obraze ali zaznajo drobne spremembe v temperaturi – znanilce bolezni ali skrite človeške dejavnosti. Podatkovni telemikroskopi omogočajo tudi spozna­vanje, povezovanje in analizo vzorcev, ki jih prej ni bilo mogoče zaznati.

Gospodarji podatkovnega mikroskopa

Vsak uporabnik elektronskih komunikacijskih orodij pušča uni­katen podatkovni prstni odtis, je povedal Binney. Med milijar­dami Zemljanov ni nobenega drugega posameznika, ki bi se ob enakem času zadrževal na istih lokacijah kot jaz, ki bi imel v ime­nikih iste stike, ki bi redno komuniciral z istimi osebami, ki bi na spletu iskal enake pojme, kupoval enake izdelke in prebiral iste vsebine.

Nihče drug nima mojega prstnega odtisa, s katerim odkle­pam pametni mobilnik, ali enakega obraza, kakor je objavljen na mojem družabnem profilu. Stroji na zapestju, na mizi in v žepih preštevajo srčne utripe in korake, poslušajo glasovne ukaze in zaznavajo razlike v govoru, ki lahko opozarjajo na stres, vzne­mirjenost ali prve znake degenerativne bolezni. Zbrani podatki bi lahko zelo koristili družboslovju, medicinski diagnostiki, napo­vedovanju naravnih nesreč, sodstvu ali lovcem na korupcijo in kriminal. Vendar imajo nekatere bistvene slabosti, zaradi kate­rih utegnejo njihovi negativni družbeni učinki prevladati nad pozitivnimi.

Prva je izjemno veliko nesorazmerje med opazovalci in opazovanimi. Za omrežno ekonomijo in strojno učenje je najpo­membnejša velikost. Več podatkov omogoča uspešnejše učenje algoritmov in natančnejše rezultate. Največ podatkov pa so zbra­le nacionalne države in velika zasebna podjetja, ki so pridobila monopolne ali močno prevladujoče tržne položaje v digitalni ekonomiji: Google, Amazon, Facebook, Apple, Microsoft in dru­gi. Ti podatki niso javna dobrina, ki bi bila dostopna vsem. Drža­ve jih hranijo zaradi strateških in varnostnih razlogov, korporaci­je jih skrivajo za poslovnimi skrivnostmi in varujejo kot zasebno lastnino. To hkrati povečuje moč lastnikov podatkov in jih varuje pred morebitnimi tekmeci, saj je postala cena vstopa v podatkov­no ekonomijo izjemno visoka.

Pri razvoju umetne inteligence bo skoraj nemogoče tekmo­vati z Googlom, ki je na računalniške strežnike shranil skoraj celoten splet, digitaliziral knjige, zbral velik del človeške pisne komunikacije (v medijih, blogih in elektronski pošti), izdelal natančne zemljevide celotnega planeta in se z operacijskim siste­mom Android naselil na večini pametnih mobilnikov. Le države z velikim obveščevalnim proračunom in dolgo vohunsko tradicijo zmorejo ustanoviti in financirati spletne agencije z več deset tisoč zaposlenimi, ki po zgledu Rusije in Kitajske pregledujejo vsebine na spletu in izvajajo propagandne kampanje, s katerimi skušajo vplivati na politične razmere po svetu. Samo največje politične stranke si lahko privoščijo zelo drage storitve analitskih družb, ki si prizadevajo, da z analizami družabnih omrežij, porabniških podatkov in osebnostnih vzorcev volivcev usmerjajo kampanjo ter zboljšajo volilni rezultat. Najmočnejša podatkovna orodja in umetna inteligenca bodo zato – podobno kot nekoč jedrske koni­ce – dosegljiva samo velesilam.

Takšna asimetrija moči morda pomeni konec demokracije, meni izraelski zgodovinar Noah Yuval Harari, ki je v zbirki esejev z naslovom 21 lekcij za 21. stoletje (21 Lessons for the 21st` Century, 2018) premišljal tudi o razmerju med informacijsko tehnologijo in totalitarizmom. Trditve, da nas družabna omrežja morda že poznajo bolje, kakor se poznamo sami, je treba razumeti dobese­dno. Naši digitalni prstni odtisi razkrivajo vse intimne podrobno­sti, osebnostne lastnosti, strahove, misli in čustvena stanja. Leta 2014 so morali pri Facebooku zaradi javnih kritik prekiniti študi­jo, v kateri so ugotavljali psihološke vplive izpostavljenosti dolo­čenim vsebinam, in ugotovili, da prikazovanje negativnih vsebin dejansko vpliva na slabše počutje in razpoloženje uporabnikov.

Harari meni, da se bo natančnost takšnega vplivanja z novimi podatki in analitičnimi orodji še izboljševala. To lahko v priho­dnosti prinese predvidevanje in oblikovanje človeških odloči­tev, konec svobodne volje in s tem demokratičnega političnega procesa.

Takšni scenariji niso omejeni samo na visokotehnološke avtokracije, kakršni sta Singapur in Kitajska, kjer preskusno uva­jajo sistem družbenega točkovanja, ki bo iz vseh zbranih podat­kov izračunaval družbeno sprejemljivost vsakega državljana. Tudi v zahodnih demokracijah je od komentarjev na družab­nih omrežjih, objavljenih fotografij in videov, lokacije in drugih podatkov vse bolj odvisno, na katero fakulteto se bo posameznik vpisal, katero delo bo opravljal, koliko kredita bo dobil, s kom bo šel na zmenek in kako visoko premijo življenjskega zavarovanja bo plačeval. Toda teh podatkov večinoma ne pregledujejo ljud­je, temveč stroji, kar je druga velika slabost nekritične uporabe podatkovnih telemikroskopov.

Države ne uvajajo informacijskih sistemov samo zaradi nad­zora, ampak tudi zaradi obljube večje učinkovitosti in prihran­kov. Politiki se odločajo za nakupe videonadzornih sistemov, da bi zmanjšali stroške za policijo in druge človeške programe za zmanjševanje kriminala. A jih nato zaupajo upravljavcem, ki hočejo prav tako zmanjšati stroške za človeške zaposlene in jih nadomestiti z algoritmi. Ti so v praksi še premalo natančni in jim ni mogoče zaupati pomembnih nalog. Najboljši sistemi za prepoznavanje obrazov se zmotijo v najmanj nekaj odstotkih primerov. Če takšen sistem namestimo na železniško postajo ali letališče, kjer je vsak dan milijon potnikov, to pomeni več deset tisoč napačnih prepoznav na dan, kar je povsem neuporabno za preganjanje terorizma in organiziranega kriminala. Toda brez ustreznih varoval lahko napačna strojna prepoznava naključne­mu posamezniku zelo zagreni življenje. Uvrsti ga na seznam tero­ristov ali celo posreduje vojaškemu brezpilotnemu letalniku, ki ga bo prepoznal in razstrelil.

Odgovor na takšne pomisleke je vedno enak. Potrebujemo še več podatkov in natančnejše algoritme, ki ne bodo delali napak.

Vse to kaže na dva možna scenarija za prihodnost. Prvega je v sklepu knjige Videni predvidel tudi Dan Podjed. Vsemogoč­ne elite bodo s podatkovnimi orodji nadzorovale in obvladovale svet, a pri tem ne bodo potrebovale represije ali uporabljale skoraj božjih moči, temveč se jim bodo ljudje podredili prostovoljno: zaradi udobja, popustov in narcistične potrebe po razkazovanju. V drugem bodo človeške usode preračunavali stroji, ki jim bodo politiki, uradniki in menedžerji postopoma prepustili večino odločanja ter jih s pomanjkljivimi podatki programirali za kar največjo učinkovitost. Takšni prihodnosti izbiramo vsakič, ko skušamo – podobno kot nekoč Lauren – z videzom pritegniti kar največ odobravanja na Facebooku ali drugih družabnih omrežjih. Za drugačne prihodnosti pa bo treba morda najprej postati manj družaben in bolj neviden: obrniti razmerje med nadzorovalci in nadzorovanimi, zahtevati dostop do podatkovnih orodij in nad­zor nad njimi, si prisvojiti lastništvo nad lastnimi podatki ter si prizadevati za pravico do zasebnosti. In vztrajati, čeprav za takšne zahteve ni mogoče pričakovati nagrad, prijateljstev ali všečkov – ne na spletu ne v družbi.

Lenart J. Kučič

Prispevek je izvirno objavljen kot spremna beseda knjigi Dana Podjeda, »Videni: Zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo«, ki je izšla pri založbi ZRC.

Vir: Podjed, D. (2019). Videni: zakaj se vse več opazujemo in razkazujemo. Založba ZRC. Ljubljana

Napotila:
https://zalozba.zrc-sazu.si/sl/publikacije/videni#v
https://www.bukla.si/knjigarna/druzbene-vede/videni.html
http://www.lenartkucic.net

Mlečni sistem

Das System Milch, dokumentarni film, Nemčija 2017, režija Andreas Pichler

Zaradi svoje čiste bele barve in nesporne vloge v otroški prehrani, ima mleko v naši družbi velik simboličen, skoraj mitološki pomen. Na obsežnem svetovnem trgu hrane je mleko izstopajoč izdelek, ki ima za seboj bogato zgodovino. Toda od nekdaj idilične podobe mlečne proizvodnje danes v resnici ni več ostalo veliko. Namesto tega se je spremenila v več milijard dolarjev vredno industrijo, ki skrbi za to, da poraba mleka po vsem svetu nenehno narašča, čeprav je skoraj dve tretjini odraslih po vsem svetu netolerantnih na laktozo. Samo v Evropi se vsako leto proizvede in porabi približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu.

Kako so krave postale proizvajalke za visokotehnološko mlečno industrijo? Kdo stoji za tem? Kakšne so alternative? Kakšen učinek ima mleko na naše zdravje? Lahko čuteča bitja obravnavamo kot blago, samo zato da lahko ljudje pijemo mleko? Je moralno upravičeno trgovati z živalskim izdelkom na svetovnem trgu, kot bi šlo za nafto? To so med drugim vprašanja in dileme, ki jih v svojem filmu zastavlja priznani italijansko-nemški režiser Andreas Pichler. Pichler se sreča s kmeti, menedžerji, politiki, lobisti in znanstveniki, s pomočjo katerih želi opraviti s predsodki, ki jih imamo o mleku in mlečni industriji. Ni pomembno ali v Evropi, Aziji ali Afriki – mleko predstavlja model nenadzorovane rasti svetovne proizvodnje hrane.

Mleko je velik posel. Za dozdevno nedolžnim in splošno zaželenim, priljubljenim živilom se skriva milijarde dolarjev vredna industrija, ki dobiček ustvarja na račun okolja, živali, ljudi in našega zdravja. Praktično na vsaki mlečni embalaži, v vsakem oglasu za mlečne izdelke najdemo slike “srečnih” krav, toda v resnici je podoba zelo drugačna. Mleko že dolgo ni več le hrana: je dragocena surovina, ki se, da bi ostala konkurenčna, nenehno preoblikuje in vedno znova izumlja na novo. Mlekarne so najmočnejši akterji na trgu mleka, ki določajo cene mleka in ustvarjajo rastočo povpraševanje po mleku. Čudovit svet mleka med drugim sestavljajo inovativne sorte jogurtov, sirov, posebni izdelki za starejše, za dojenčke – mleko v prahu za medicino ali živilsko industrijo.

Nekaj dejstev o mlečni industriji:

– Vsako leto v Evropi proizvedemo in porabimo približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu. V Evropi gre tako za trg, ki je vreden več kot 100 milijard evrov.

– Poraba mlečnih izdelkov v Nemčiji se konstantno giblje okoli 90 kg na osebo na leto. V letu 2016 je potrošnik v Nemčiji povprečno porabil 52,3 kg mleka, 24,4 kg sira, 16,7 kg jogurta in 6 kg masla.

– Od 32,7 milijona ton mleka, ki so ga leta 2016 proizvedli v Nemčiji, je bila približno polovica namenjenega za izvoz, ta trend pa še narašča.

– Maja 2017 je bilo v Nemčiji za liter surovega mleka izplačano približno 32 centov. Da bi pokrili stroške pridelave, bi morali kmetje v povprečju dobiti vsaj 40 centov na liter. Mleko je prepoceni, sploh glede na škodo, ki ga povzroča, subvencije pa trg izkrivljajo. Nizka cena mleka ni naključje, ampak rezultat ekonomskih zakonitosti trga in zahtev močnih mlekarn, ki imajo pri vsem na koncu zadnjo besedo.

– Pridelovalce mleka in druge kmete, ki so se znašli v težavah, je Evropska unija konec leta 2016 subvencionira z dodatnimi približno 500 milijoni evri.

– Krava je osrednja in hkrati najšibkejša točka v intenzivni proizvodnji mleka. Leta 2016 je povprečni pridelek na kravo znašal 7746 kilogramov. Pri intenzivnem kmetovanju se na liter mleka proizvede tudi približno tri litre gnojevke, ki predstavlja povsem ločen problem. Krave lahko predelajo le eno tretjino energije iz krme, preostanek se izloča in onesnažuje okolje.

– Povprečno število krav molznic na kmetijski obrat se je od leta 2000 povečalo s približno 33 na 57. Živali se v povprečju zakolje v starosti pet let, čeprav lahko krava živi do 25 let.

– Da lahko krava proizvaja veliko mleka, prejme visoko koncentrirano krmo sestavljeno iz soje, ki se večinoma gensko spremenjena uvaža iz Južne Amerike. Za gojenje soje se tam poseka in v pridelovalne površine spreminja velike površine deževnega gozda in ​​savan.

– Proizvodnja kravjega mleka je najpomembnejša usmeritev tudi slovenskega kmetijstva. K skupni vrednosti kmetijske proizvodnje v zadnjih letih prispeva okoli 15 %, k vrednosti živinoreje pa 33 %.

– Od sredine 1990-ih so v govedoreji tekli intenzivni procesi koncentracije in specializacije reje, ki so se izrazili v zmanjševanju števila rejcev, povečevanju povprečne velikosti črede na gospodarstvo, rasti mlečnosti krav in povečevanju kakovosti mleka. Ti procesi so se nadaljevali tudi v letu 2016. Prireja mleka v Sloveniji zanaša okoli  650000  ton, s prirejo pa se ukvarja okoli 6000 rejcev. Število molznih krav je bilo po podatkih statistike konec leta 2016 okoli 108000.  Povprečna mlečnost znaša okoli 6000 kg na kravo.

– Že dobro desetletje del mleka odkupijo neposredno tuje mlekarne (večinoma italijanske, v zadnjih letih pa manjšo količino tudi hrvaške). Ta prodaja se je v zadnjih letih opazno povečevala in leta 2015 presegla 200 tisoč ton (214 tisoč ton). Leta 2016 se je ta količina nekoliko zmanjšala in je znašala 211 tisoč ton mleka, delež odkupljenega mleka za tuje mlekarne pa je znašal 36,7 % celotne proizvodnje.

– Samooskrba z mlekom je v Sloveniji 131 %, poraba mleka za prehrano pa je v letu 2016 znašala 215,1 kg mleka na prebivalca.

– Odkupne cene mleka  večinoma sledijo spremembam na evropskem in globalnem trgu. Leta 2016 so se odkupne cene surovega mleka znižale v večini držav članic EU, trend dviga odkupnih cen pa se je (predvsem zaradi dodatnih subvencij) ponovno začel v letu 2017. (Deloma povzeto po poročilu ministrstva za kmetijstvo)

O mleku lahko, bolj ali manj samo pozitivno beremo, gledamo in poslušamo v sklopu številnih oglaševalskih akcij tako proizvajalcev mlečnih izdelkov, kot tudi državnih institucij, kar kaže na izjemen pomen tega živila v naši družbi. Vsa sporočila, skoraj brez izjeme, mleko in mlečne izdelke označujejo kot brezpogojno zdravo in nepogrešljivo hrano. Toda to ni vedno vsa resnica.

V dokumentarnem filmu ne vidimo le kako živi večina krav molznic v resnici, ampak predvsem kako močna, donosna in globalno povezana je danes mlečna industrija – in kako daleč od naše predstave o zelenih pašnikih. Prikazuje pridelavo mleka na ravni tekočega industrializiranega traku, ki se ne razlikuje kaj bistveno recimo od proizvodnje avtomobila. Vidimo lahko visoko donosne krave, ki komajda hodijo, od ogromnih računalniško nadzorovanih molznih strojev, ki se počasi vrtijo v krogu, do sterilnih tovarn, ki v popolnoma samodejnih procesih napolnijo na tisoče litrov kartonov mleka na dan.

Posnetki in izjave so včasih v ostrem kontrastu: vodja velikega mlečnega podjetja v poslovni obleki govori o rasti, poslovnih priložnostih in konkurenci na svetovnem trgu, člani družinske kmetije pa o pritiskih, nenehnem zadolževanju in prebijanju iz meseca v mesec, edini konstanten vir prihodka pa zanje ni mleko, ampak predvsem kravja gnojevka. Kot pravijo, delajo samo še za korporacije, za industrijo krme in za živilsko industrijo, sami kmetje pridelovalci pa prevzemajo vsa tveganja. Trg od kmetovalcev zahteva, da si pri pridelavi mleka zadajo povsem nove cilje. Kot pove eden od mlečnih pridelovalcev na Danskem: »naš obstoj je odvisen od kar se da poceni pridelave litra mleka.«

Da lahko kmetje preživijo v tem sistemu, morajo ves čas optimizirati in dvigovati proizvodnjo, kljub temu so povsem zadolženi in če se cena kmalu ne dvigne, je zlom kmalu blizu. Zaradi tega sistema se ljudje drug do drugega obnašajo zelo nečloveško. Glede na obseg, ki ga ima trenutno ta industrija in mučenje, s katerim soočamo živali, je vprašanje človekovega užitka postransko. Eno je zagotovo: porabljamo nepotrebno veliko mlečnih izdelkov, ki nam delajo kvečjemu škodo. Pravi problemi mlečnega sistema tako ležijo v izkoriščanju, trpljenju živali in neusmiljenemu stremljenju za dobički.

Manjše kmetije so povsem odvisne od cene mleka. Če so cene tako nizke kot v zadnjih letih, cena ne pokrije niti stroškov za oskrbo krav. Taki kmetje se morajo ves čas boriti za svoje preživetje. Toda zakaj je tako? Za tem stojijo pravila tržnega sistema. Ker se je EU odprla svetovnemu trgu, evropski kmetje zdaj večinoma proizvajajo mleko za izvoz. Mlekarne zbijajo ceno, da lahko na svetovnem trgu ostanejo konkurenčne. Tako morajo kmetje za isti denar proizvajati vedno več. EU zato kmetijstvo izdatno subvencionira. Kdo ima od tega koristi? Predvsem globalne korporacije, medtem ko negativne posledice čutijo predvsem živali, ljudje in nenazadnje tudi okolje.

Dejstvo je, da se Evropa zaradi vsega navedenega v zadnjih letih utaplja v mleku. Proizvajalci so se znašli v začaranem krogu presežne produkcije, ki cene mleka drži veliko pod pragom vzdržnosti in tako posledično številne kmetije poganja v prepad. Evropska mlečna kriza ima svoje korenine v koncu mlečnih kvot leta 2015, ruskem embargu na evropsko hrano in padajočih cenah nafte. Evropska komisija je skoraj leto dni iskala rešitev za nastali problem. Premik od nacionalnih kvot mlečne pridelave, sistem, ki je desetletja stabiliziral evropski trg, bi naj kmetom omogočil, da na odprtem trgu širijo svojo dejavnost. Namesto tega so pričeli proizvajati »oceane« mleka, nižati cene in stopnje dobička. Cena za to je bila strašna. Tisoče evropskih kmetij je propadlo, v Franciji je na stotine kmetov naredilo samomor. Evropska komisija se je konec leta 2016 odločila za finančno injekcijo v višini 500 milijonov evrov, ki pa ni veliko pripomogla k reševanju izvirnih tegob kmetov. Pokrajina evropske mlečne industrije, ki je temelj evropske kmetijske politike, se je tako pričela radikalno in nepovratno spreminjati.

Evropa je dom 23 milijonov krav in mleko je eden najpomembnejših dobrin, ki se proizvaja na starem kontinentu. Obsega približno 15% vse agrikulturne produkcije. Velike države kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija in v manjši meri Italija, Nizozemska in Poljska, so glavne proizvajalke mleka. Presežki mleka so v Evropi težava že od nekdaj, dokler evropska komisija leta 1984 ni vpeljala mlečnih kvot, ki so stabilizirale naraščajočo proizvodnjo. Val tržno usmerjenih reform na področju evropske kmetijske politike je pripeljal do konca obdobja kvot. Leta 2003 je komisija najavila, da bo kvote odpravila do leta 2015 in tako v teoriji kmetom omogočila določeno obdobje, da se prilagodijo novim razmeram in da najdejo nov poslovni model. Toda geopolitični dogodki so porušili ta predvidevanja. Ob koncu obdobja kvot je ruski prehranski embargo, kot povračilni ukrep za evropske sankcije proti Rusiji zaradi njene priključitve Krima, že veljal. Rusija pa je eden najpomembnejših partnerjev Evrope pri potrošnji mleka. Pred embargom je tako v Rusijo šlo 13% evropskega mleka, za mlečne izdelke kot so siri in maslo pa je bil ta delež še veliko višji – 32% za sir in 24% za maslo. Veliki trg je tako rekoč izginil čez noč in problem se je spremenil v krizo. Skoraj istočasno je ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev povečalo količine nafte in sprožilo padec cen nafte. To je imelo izreden vpliv na donosnost mlečne industrije. Cene živalske hrane so padale skupaj z nafto, nizke cene krme pa so kmete opogumile k večji porabi krme, kar je imelo za posledico večjo proizvodnjo mleka. Druga plat tega kovanca je pomenila, da so imel države izvoznice nafte manjšo kupno moč, ker je njihov BDP padal in so posledično kupovale in trošile manj mleka in mlečnih izdelkov, nekaj od največjih trgov za evropsko mleko pa so prav z nafto bogate države Saudska Arabija, Alžirija, Oman in Nigerija. To je vodilo v presežno proizvodnjo, manj povpraševanja in posledično nižje cene mleka. Ta koktajl tržnih sil je evropske proizvajalce pahnil v spiralo presežne produkcije, kar je pomenilo, da je produkcija mlečnega prahu, ki je indikator presežkov, leta 2015 zrasla za več kot 15%. Maja 2016 je bila povprečna cena litra surovega mleka 26 centov. Ob tem, da je meja vzdržnosti produkcije mleka okoli 40 centov, je to za kmetije pomenilo velike izgube. V baltskih državah je cena za liter surovega mleka padla celo na 13 ali 14 centov. Okolja, ki so tradicionalno vezana na mlečno industrijo so tako izgubila številne kmetije in s tem praktično svoj edini vir prihodka. Alternativ zanje pa ni bilo. V Veliki Britaniji je tako v zadnjih treh letih prenehalo delovati 10% kmetij.

Dodaten evropski denar se je hitro izkazal zgolj kot obliž na rano in še zdaleč ni pripomogel k rešitvi problema. Dolgoročnejše rešitve predstavlja predlog, ki bi izboljšal šibki položaj kmetov v oskrbovalni verigi, kot tudi bolj nujen odziv, ki predvideva povečanje državne pomoči (skratka dodatne subvencije) in odstranjevanje določenih količin mleka s trga. Komisija je v sklopu reševanja krize predstavila številne promocijske akcije mleka po evropskih državah, še posebej v šolah in donacijo večje količine mleka Siriji. Poskušala je poiskati nove trge za mleko in preučila kako bi lahko z investicijami pomagali kmetijam v težavah. Vsi ti ukrepi pa so za številne le šala in zahtevajo vrnitev mlečnih kvot, vse drugo se zdi nezadostno in nepotrebno. V trenutni shemi namreč profitirajo predvsem trgovinske korporacije, med tem ko kmetje izgubljajo. V temeljih je zato potrebno spremeniti oskrbovalno verigo.

Kmetje nimajo druge izbire, kot da zdržijo pritisk in kolikor je mogoče učinkovito delajo naprej. Učinkovitost se dobro sliši in ga ekonomisti radi in pogosto omenjajo. V industriji mleka, kot v vseh podobnih industrijah, v katere je vpletena živa sila, pa ima učinkovitost precej čudne, če ne kar zastrašujoče posledice.

Najpomembnejši in hkrati najbolj potrošen člen v tej verigi je krava. Ta se neprenehoma optimizira, z genetskimi manipulacijami se proizvaja turbo-mlekarice, ki bi naj bile prihodnost mlečne industrije. Krave so vzrejene na meji organskih zmogljivosti tako da je njihova življenjska doba le četrtina naravne. Več kot pet let takšna krava ne preživi, nato je njena postaja klavnica. Vrednost krave se je v tem sistemu spremenila od živega bitja do »vimena z nogami«. Krave dajejo mleko le, ko so telile. To pomeni, da so krave molznice nenehno noseče. Moški potomci so hitro odstranjeni, ker seveda ne dajejo mleka. Vzdrževanje bikov pač ni dobičkonosno. In tudi številčnost črede se je spremenila. Kjer so bile v preteklosti kmetije s 35 kravami pogoste, danes potrebujejo nekaj sto krav, da bi lahko v tem poslu preživele.

Če bi se EU odločila, da bi iz sistema vzela milijarde evrov subvencij, kmetijstvo ne bi moglo več nadaljevati svoje izvozne strategije. Državljani Evrope namreč na ta način financiramo izvozno strategijo (predvsem korporacij), zbijamo ceno izdelka in potem iste davkoplačevalce tolažimo, da imajo v zameno za to poceni hrano, ki pa v osnovi ni namenjena za evropski trg, ampak uničuje recimo male kmete v Afriki, ki posledično s svojimi izdelki ne morejo konkurirati visoko subvencionirani evropski hrani, bežijo s podeželja in golo preživetje iščejo v tej isti Evropi, ki pa jih zavrača in pušča umirati na ožičenih in strogo varovanih mejah. Evropski mlečni prah, ki je narejen iz presežnih zalog evropskega mleka je namreč veliko cenejši od afriškega svežega mleka. Tej konkurenci majhni afriški kmetje, tudi ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb, ne morejo slediti.

Vedno obstajajo tisti, ki se poskušajo upreti prevladujočemu sistemu. V Afriki (Senegal) na primer se kmetje združujejo, da bi se obranili pred evropskimi dampinškimi cenami. V Evropi rastejo ekološke kmetije, ki se zanašajo na regionalno krmo in ne na poceni uvoz. Hkrati se stvari premikajo tudi v Aziji. Mleko je s silovitim razvojem in rastjo standarda namreč postalo popularno tudi na Kitajskem. Mlekarne so se zato usmerile tudi na ta gromozanski trg. Mleko se oglašuje pod sloganom, da pomaga pri rasti, višina pa je na Kitajskem statusni simbol. Zato na Kitajskem pijejo vse več mleka, da bi postali veliki in močni. Kitajska pa vse pogosteje mleko proizvaja tudi sama in tako z ogromnimi in poceni kmetijami vse bolj prevezama igro Evropi.

Film želi poiskati tudi alternative za ta sistem izkoriščanja človeka in živali. Ena možnost je krepitev regionalnih struktur, ekoloških ali konvencionalnih in seveda, kar zadeva vse nas: ustreznejši pristop k hrani. Lokalna potrošnja je ena od prednosti bio-mlekarn. Je lahko majhno ekološko kmetijstvo rešitev za te probleme? Za razliko od konvencionalne pridelave mleka se za ekološko pridelavo mleka v EU določeni posebej strogi pogoji, ki se jih tudi redno spremlja. Cena enega litra ekološkega mleka trenutno znaša več kot 50 centov. Pogoji med drugim predvidevajo, da se živina pase na prostem, brez priveza, določa se minimalni prostor ležeče površine na žival. Potrošnik lahko prepozna tovrstne proizvode po posebni oznaki na embalaži, vendar so tudi pri ekološki pridelavi mleka številna odstopanja.

Napovednik
https://youtu.be/Sj365p_b9QE

Poročilo o filmu
http://www.ardmediathek.de/tv/natürlich/Das-System-Milch/SWR-Fernsehen/Video?bcastId=1026394&documentId=46035828

Povzeto po:
https://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/mleko-in-mlecni-izdelki-da-ali-da-449668
https://www.film-rezensionen.de/2017/09/das-system-milch/
http://www.ndr.de/kultur/film/Filmtipp-Das-System-Milch,dassystemmilch100.html
https://utopia.de/filmtipp-das-system-milch-die-wahrheit-ueber-die-milchindustrie-60101/
https://www.dassystemmilch.de
http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/mleko_mlecni_proizvodi_in_mlecne_kvote/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
http://www.focus.de/kultur/kino_tv/focus-fernsehclub/tv-kolumne-das-system-milch-du-musst-ein-arschloch-sein-sagt-der-milchbauer_id_7878810.html
https://www.rtvslo.si/evropska-unija/za-vsak-kilogram-mleka-ki-ne-bo-sel-v-mlekarno-eu-ponuja-14-centov/402166
https://www.euractiv.com/section/agriculture-food/news/eu-throws-fresh-cash-at-struggling-farmers/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
milchindustrie.de
agrarheute.com
ble.de
ec.europa.eu/agriculture/milk_de
wwf.de
provieh.de

Applove prelomljene obljube

Apple’s Broken Promises (Panorama, 2014)

Veste kako nastane vaš iPhone? Apple je najvrednejša blagovna znamka na svetu, ki izdeluje zelo zaželene izdelke -, vendar kako ravnajo s svojimi delavci, ko svet ne gleda? V BBCjevi oddaji »Panorama« so vzeli pod drobnogled nekaj tovrstnih očitkov o delovanju podjetja Apple. BBCjeva dokumentarna ekipa gre pod krinko, da bi pokazali kakšno je življenje za delavce na Kitajskem, ki izdelujejo iPhone6. In ne samo v tovarni. Novinar Richard Bilton odpotuje v Indonezijo, kjer najde otroke, ki delajo v nekaterih najbolj nevarnih rudnikov na svetu. Vendar, lahko kositer, ki ga tam izkopavajo ročno, najde svojo pot tudi v Applove izdelke?

Posnetek na: http://www.dailymotion.com/video/x2df9zb_bbc-panorama-apple-s-broken-promises_tv

Napotila:
https://tehtnica.wordpress.com/2013/07/10/iprotest/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/05/13/10-paragrafov-proti-enem-gnilem-jabolku-isuzenjstvo-v-foxconnu/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/25/apple-tozijo-zaradi-nacrtnega-zastaranja-ipada-3/