Tagged: Korporacije

Kako dimljeni losos uničuje naš razum

Prevladujoča sila v naših življenjih je nekaj, o čemer redko govorimo kot o sili. Tej prevladujoči sili pravimo potrošništvo. Potrošništvo je dušitev naše moralne domišljije.

Ko gremo v trgovino lahko med policami najdemo v zavojčku prekajenega lososa, ki je v bistvu nekakšen oranžni žele, ki izgleda lepo, okusno. Lepo zapakiran, na embalaži v vzorcu tartana je morda škotska zastava in dude, ki naznanjajo, da izdelek prihaja iz Škotske in tam je vse zdravo, lepo, zrak pa je čist. To ustvarja nekakšno zgodbo, vendar je to zgodba, ki skoraj nima veze s tem, kaj se dogaja v resnici. Da so ti lososi vzgojeni v kletkah v posebnih morskih jezerih, da z njimi v teh strašnih razmerah tudi grdo ravnajo in da dobesedno razpadajo pri živem telesu. Razjedajo jih morske uši, zaradi česar so podvrženi grozljivim postopkom, s katerimi morske uši poskušajo ustaviti. Hranijo jih z mleto ribjo moko, ki jo pridobivajo s pomočjo velikih vlečnih mrež, v katere ulovijo celotne jate rib in delfinov, ki te ribe lovijo. Kadarkoli gre mimo tovrstna vlečna mreža, se na obalah pričnejo kopičiti mrtvi delfini. Ker do lososov, kot vira svoje prehrane, želijo priti tjulnji, nanje streljajo in osiroteli mladiči potem pogosto stradajo do smrti. Priče smo celemu zaporedju grozljivih stvari samo zato, da vam v trgovino v ličnem pakiranju dostavijo oranžnemu želeju podobno snov. A o teh stvareh ne razmišljamo, ker je našo moralno domišljijo zadušilo dejstvo, da je bilo to, kar kupimo, popolnoma odstranjeno iz tega konteksta.  

Ne razmišljamo pa niti o prihodnosti, o tem, kaj se zgodi z embalažo, ko jo zavržemo. Kje je ta kraj, ki mu rečemo »proč«? Ne obstaja. Še vedno je na tem planetu. Nekaj se s to embalažo mora zgoditi, morda jo sežgejo v sežigalnici, lahko jo odložijo na odlagališču. Ne razmišljamo o vplivu na ljudi prihodnjih generacij, na ljudi, ki živijo daleč od nas.

Kar v 21. stoletju, sredi okoljskih izrednih razmer potrebujemo, je povsem nov moralni kompas. Toda daleč od tega, da bi lahko razvili ta povsem nov, bogatejši moralni občutek. Ta prevladujoča sila v naših življenjih, ki je potrošništvo, preprečuje celo našo obstoječo moralo, duši našo moralno domišljijo. Kako se potrošništvo v naših življenjih predstavlja, kako je postalo tako prevladujoče, tako učinkovito in kako je iz našega uma odstranilo toliko tega, kar je bilo tam prej in nam namesto tega v misli vstavilo ta objekt, to storitev, to stvar, ki jo lahko kupite? V veliki meri s pomočjo znanih, slavnih osebnosti. Slavna oseba je maska, ki jo ta stroj nosi.

Če je vaša korporacija v lasti zasebnega kapitalskega podjetja, ki je v resnici le poštni nabiralnik nekje v Panami, se na to nihče ne bo navezal. Nihče do takšne korporacije ne bo čutil zvestobe in zaradi tega želel kupiti še več njenih izdelkov. Ta korporacija potrebuje obraz in ta obraz je slavna oseba, ki jo uporablja v svojih oglasih. To je slavni influencer na YouTubu, Instagramu ali Tik Toku, ki vam pravi: hej, poglejte, pravkar sem kupil ta neverjeten izdelek. Tudi vam bi lahko prišel prav. Tovrstne prakse sicer niso nove. Hollywoodske zvezde so recimo svoj čas promovirale cigarete. To se dogaja že zelo dolgo. Danes pa je to pospešeno do te mere, da se temu skoraj ni mogoče več izogniti. Praktično vsak vidik našega življenja je monetiziran. Kar potrošništvo počne tako uspešno, je nenehno ustvarjanje novih potreb, nenehno ustvarjanje novih želja, ki jih pred tem ni bilo. Ko si enkrat nekaj želimo, je naše življenje nepopolno, dokler tega ne dobimo.

Številni telefoni imajo danes samodejne lepotne nastavitve, zaradi katerih ste na slikah videti bolj konvencionalno lepi, kot bi se morda zdeli sicer. Popravijo vam ličnice, naredijo vas bolj vitke. Potem ko pogledate sliko na telefonu si rečete, da to sem jaz, potem pa se pogledate v ogledalu in se vam zdi, da ste grdi! Nisem takšen kot sem mislil da sem, nisem tak kot na tej fotografiji. Potem postanete negotovi vase in se pričnete komodificirati: moram si kupiti te izdelke, moram si kupiti ličila, botoks, plastično operacijo, ki me bo preobrazila v to, kar mi telefon sporoča, da sem. Potem se ves čas primerjate z drugimi: poglejte to čudovito zvezdnico, ki je tako vitka, tako lepa, ki je veliko bolj zaželena kot jaz. Njena podoba je pa prav lahko izboljšana, ali digitalno, ali s pomočjo lepotne operacije. Tako dobimo nekakšno oboroževalno tekmo, nenehno tekmovanje z lastno negotovostjo, ki vam ga je v um vsililo potrošništvo, kar potem prav tako zameji vašo moralno domišljijo in vas spremeni v od sveta ločen objekt – odstranjen iz preteklosti, odstranjen iz prihodnosti, odstranjen iz sveta okoli vas. Kjer tudi sami postanete potrošna dobrina, ki jo kupujejo, prodajajo in tržijo korporacije, ki vam prodajajo stvari, da bi izgledali kot stvar, ki jo vidite na svojem telefonu in ki jo digitalno polepšujejo njegove lepotne nastavitve.

Potrošništvo, za katerega nam pravijo, da izboljšuje naša življenja, ki nas bogati in ki naše življenje dela boljše, dejansko uničuje naš duševni mir, uničuje naš občutek lastne vrednosti in uničuje naš občutek varnosti. Veliko psiholoških raziskav je bilo narejenih na to temo, ki so pokazale, da so ljudje, ki so najbolj investirani v kulturo slavnih, ki berejo revije o slavnih, ki sledijo tračem in novicam o slavnih ljudeh, na splošno veliko manj povezanih s svojimi sosedi. V njihovih glavah so slavne osebe dejansko zasedle mesto prijateljev in sosedov. Lažni sosed je izpodrinil pravega soseda. Manj verjetno je, da se bodo politično angažirali, volili in da bodo protestirali. Kultura slavnih izpodriva tako velik del našega preostalega moralnega sveta, uspešno pa krepi potrošništvo.

Komodificiran je celo naš upor. Ljudi, ki zaradi političnega nestrinjanja postanejo junaki, si prisvojijo korporacije in nam njihov upor prodajo nazaj. Naš odpor postane potrošen. V tem odnos je vse degradirano do točke, da izgubi svoj smisel. Uničuje naš odnos drug do drugega, ker ko komodificiramo sebe, komodificiramo tudi druge ljudi. Začnemo razmišljati, kaj lahko storijo zame, namesto da bi razmišljali, kako bi se z njimi lahko družili. Naše odnose začnemo monetizirati, celo naš odnos do naravnega sveta, kot ga recimo izraža agenda o naravnem kapitalu, ki pravi, da stvari, če jim ne damo cene, drugače ne bomo znali ceniti. Zato morajo imeti trobentice ceno, ceno mora imeti slon, drugače ni vreden nič in ga ne moremo upoštevati.

Ko se potrošništvo, ki ga poganjajo zahteve kapitalizma, širi v vse pore naših življenj in življenja tistih okoli nas, vse postane potrošno. Uničuje našo človečnost, uničuje naše mesto v družbi, uničuje naše mesto v sedanjosti, preteklosti in prihodnosti. Nas ločuje, odstranjuje, objektivizira. Uničuje naš um. Nekaj, kar nas je številne naučila aktualna pandemija je, da ni dovolj, če gojimo samo virtualne odnose, da ni dovolj, če obstajamo samo kot potrošniki. Dejansko se moramo nujno ponovno povezati z drugimi ljudmi, moramo se ponovno povezati s fizičnim in naravnim svetom. Ljudje čutijo resnično potrebo po tem. Mogoče je zdaj pravi trenutek za ponovno oceno o tem kdo smo in kje smo. Da ponovno ocenimo naše medsebojne odnose in odnose do preostalega živega sveta. Da zavrnemo potrošništvo, da se bomo lahko ponovno povezali, da bomo lahko ponovno oživeli našo moralno domišljijo.

George Monbiot, DDN

Napotilo:

Pet filtrov stroja množičnih medijev

Po mnenju ameriškega lingvista in političnega aktivista Noama Chomskega, mediji delujejo preko pet filtrov: lastništva, oglaševanja, medijske elite, povračil (ang. flak) in skupnega sovražnika.

»Propaganda«. Mnogi to besedo uporabljajo, ko govorijo o državah kot so Severna Koreja, Kazahstan, Iran. To so države, ki jih imajo zahodni mediji za avtoritarne. Pojme kot sta »svoboda medijev« in »svoboda mišljenja« pa uporabljajo, ko govorijo o državah kot so ZDA, Francija in Avstralija. To so »demokracije«. Leta 1988 je Noam Chomsky skupaj z Edwardom Hermanom napisal knjigo »Manufacturing Consent: The Political Economy of the Mass Media« (Proizvodnja soglasja: politična ekonomija množičnih medijev). Ta knjiga je razbila idejo, da mediji delujejo kot nadzor nad politično močjo, da obveščajo javnost in služijo javnosti, da lahko bolje sodelujemo v političnem procesu. V resnici mediji proizvajajo naše soglasje. Pripovedujejo nam, kar tisti na oblasti želijo, da nam sporočajo, da bi tako ostali pod nadzorom. Demokracija se uprizarja s pomočjo medijev, ki delujejo kot propagandni stroji. Mediji delujejo skozi pet filtrov.:

Prvi se nanaša na lastništvo. Množični mediji so velike korporacije. Pogosto so del še večjih konglomeratov. Njihov končni cilj? Dobiček. Zato je v njihovem interesu, da si prizadevajo za vse, kar jim zagotavlja ta dobiček. Kritično novinarstvo je ob korporacijskih potrebah in interesih postranskega pomena.

Drugi filter razkriva pravo vlogo oglaševanja. Mediji stanejo veliko več kot lahko plačajo potrošniki. Kdo potem krije preostale stroške? Oglaševalci. In za kaj oglaševalci plačujejo? Za publiko. Torej ne gre toliko za to, da ti mediji prodajajo svoj izdelek – svojo vsebino, kot da dejansko oglaševalcem prodajajo drugi izdelek – TEBE.

Kako vladajoči razred upravlja medije? Skozi tretji filter. Novinarstvo ne more imeti nadzora nad oblastjo, ker ta sistem spodbuja sokrivdo. Vlade, korporacije in velike institucije vedo kako igrati medijsko igro. Vedo kako vplivati na medijsko pripoved. Medije hranijo s senzacijami, uradnimi informacijami in intervjuji s »strokovnjaki«. S tem sebe uveljavljajo kot nujne za novinarski proces. Torej so tisti na oblasti in tisti, ki o njih poročajo, tesno povezani.

Če želite izzvati moč, boste marginalizirani. Vaše ime ne bo med izbranimi. Ne boste imeli več dostopa. Ostali boste brez zgodbe. Kadar se mediji – novinarji, žvižgači, viri – oddaljujejo od »soglasja«, so deležni povračil in očitkov (flak). To je četrti filter. Ko je zgodba neprijetna za tiste, ki so na oblasti, bo stroj diskreditiral vire, zamegljeval dejstva in preusmerjal pripoved.

Za proizvodnjo soglasja je potreben sovražnik – tarča. Ta skupni sovražnik je peti filter. Komunizem, teroristi, priseljenci. Skupni sovražnik, ki se ga je treba bati, pomaga pri usmerjanju javnega mnenja.

Pet filtrov, ena velika medijska teorija. Soglasje se okoli nas proizvaja ves čas.

Vir: The Listening Post

Naracija: Amy Goodman
Produkcija: Democracy Now!
Animacija in oblikovanje: Pierangelo Pirak

Napotila:
https://www.democracynow.org
http://zofijini.net/koticek_mediji/
http://zofijini.net/predavanja_mediji_feral/
http://zofijini.net/kriza-medijev/
http://zofijini.net/rekviem-za-ameriske-sanje/
http://zofijini.net/modrost_banalnost/

McČuječnost: budizem, kot nam ga prodaja neoliberalizem

Čuječnost je velik posel, samo v ZDA je vreden več kot milijardo ameriških dolarjev in je – nekoliko paradoksalno – povezan z vse več različnimi izdelki. Ti vključujejo aplikacije, ki jih je mogoče prenesti na svoje elektronske naprave (ob zadnjem štetju, jih je na voljo okoli 1300), knjige za branje ali barvanje in različne spletne tečaje. Praksa in trening čuječnosti je zdaj del globalne industrije dobrega počutja (wellness), ki je vredna trilijone dolarjev.

Čuječnost ima svoj izvor v naukih budistične meditacije in spodbuja tiho opazovanje običajnih miselnih vzorcev in čustev. Cilj je prekiniti, kar je lahko nezdravo nagnjenje k prevelikemu samo-identificiranju in poudarjanju teh začasnih vsebin uma. Na ta način se lahko tisti, ki prakticirajo čuječnost, ustavijo v, kar se pogosto opisuje kot, bolj »prostornem« in osvobajajočem zavedanju. Osvobojeni so navidez avtomatskih teženj (kot je anksioznost glede statusa, videza, prihodnosti, produktivnosti), ki jih oglaševalci in druge institucije izkoriščajo z namenom oblikovanja našega vedenja. V svojem izvirnem budističnem okvirju, pa je čuječnost neločljivo povezana z etičnim življenjem.

Hitra rast in vključevanje v osrednjo kulturo tistega, kar je nekoč veljalo za dediščino proti-kulture 1960-ih, ki je povezana z zavračanjem materialističnih vrednot, se nam morda lahko zdi presenetljiva, vendar ni naključje, da so te prakse meditacije in čuječnosti postale tako razširjene. Neoliberalizem in s tem povezan vzpon »ekonomije pozornosti«, sta znaka našega potrošniškega in podjetnega časa. Korporacije in prevladujoče institucije uspevajo tako, da ujamejo in usmerjajo naš čas in pozornost. Za oboje se nam zdi, da ju imamo vedno manj.

Ekonomija pozornosti

Slavni francoski aktivistični filozof in psihoterapevt Félix Guattari, je pred časom ugotavljal, da nam je sodobni kapitalizem začel določati kdo mislimo, da smo. Moč korporativnih medijev, oglaševanja, video iger, Hollywooda in vzpon socialnih medijev pogojujejo, kako se predstavljamo in razmišljamo o sebi, nato pa te naše predstave o sebi sodelujejo v proizvodnji vseh drugih dobrin.

Ko smo začeli naša življenja identificirati s potrošništvom, so se zreducirala na neskončno vrsto izbir in transakcij. Hkrati pa se je naš odnos z nekoč cvetočo biotsko raznovrstnostjo – tako naravno kot kulturno – oslabel in se umaknil za različne zaslone, kjer se je ohranil le kot televizijski spektakel, da bi nas tako odrešil našega kolektivnega občutka nelagodja.

Torej imajo podjetja, ki tekmujejo, da bi poblagovila in kolonizirala našo pozornost, v tem velik vložek. Nismo več zgolj potrošniki, ki jih po naključju ujame spretno trženje. Postali smo subjekti in produkti, ki se oblikujejo v medsebojni igri algoritmov, tehnologije in na novo razvitih korporacijskih orodij, ki rudarijo na naših odnosih, okusih, razpoloženjih in intimnih preferencah. Te se nato vrnejo nazaj v sistem v popolni zanki na platformah, ki so jih razvili Facebook, Apple, Netflix in mnogi drugi, ki zdaj hitro spreminjajo našo pozornost v menjalno blago.

Toda, bolj ko se naša omejenost v tej »ekonomiji pozornosti« širi, bolj se utrjuje naša ranljivost za odvisnosti, osamljenost, depresijo in odtujenost. Bolj ko ta raz-čaran svet brez kompleksnosti, skrbi in pomena jemljemo za svojega, bolj se zdi, da se narava in drugi ljudje umikajo za vrsto različnih zaslonov.

McČuječnost

Ob vsem tem pa je čuječnost, praksa s svojimi koreninami v budizmu, postala vse bolj popularna. To se lahko zdi nenavadno, toda priljubljena, sekularna različica »čuječnosti« – ali »McČuječnosti«, kot jo tudi imenujejo – se zdi, da ponuja prilagojen, terapevtski odziv na številne značilnosti sodobnega neoliberalizma in zahteve ekonomije pozornosti.

Dejansko se na čuječnosti temelječe prakse združujejo z neoliberalno logiko »skrbi zase«. Vse bolj pregnane od skupnosti se zdi da so v skladu z nujnostjo, da vse bolj prevzamemo odgovornost za naše lastne usode. To je logika, ki je postala prevladujoča v naših javnih in zasebnih institucijah, kjer je »upravljanje samega sebe« v prizadevanju po čim večji fleksibilnosti, postala nova moda. Prilagodi se – ali odmri.

In tako se čuječnost prodaja kot odmor od hiper-potrošništva ali kot podpora našemu boju, ko se spopadamo s pritiski po povečanju produktivnosti na delovnem mestu. Uporablja se na primer v korporativnih in institucionalnih okoljih, kot oblika samodiscipline v službi izboljševanja produktivnosti. Prav tako to prakso izvajajo institucije kot pomoč pri blažitvi posledic zaostrene trenutne stiske, kot v primerih, kadar se osebje pripravlja na to, da sprejmejo novico o svoji odvečnosti.

Nazaj k budizmu?

Tako imenovane sekularne terapevtske prakse čuječnosti lahko tako delujejo na isti ravni kot neoliberalizem in »ekonomija pozornosti«. Zato je filozof Slavoj Žižek opisal budizem kot popoln dodatek za potrošniško družbo. Žižek je imel le na pol prav. Pravi problem je selektivno prisvajanje budističnih praks, ki jim je odvzet njihov etičen in filozofski vpogled. Kot rezultat se potem prakse čuječnosti prepogosto predstavljajo in poučujejo brez ustreznega prepoznanja struktur moči, ki so same pomemben vir naših stisk.

Budistično izobraževanje razlikuje med »pravo« in »napačno čuječnostjo«. Čuječnost je treba, če želi ustvariti koristne in osvobajajoče vpoglede, izvajati s pozornostjo na delovanje moči in kontekst. Ne da se je zreducirati izključno na osebne ali individualne izkušnje. Treba jo je izvajati kot pristop k etiki skrbi in skupnosti – »čuječna skupnost«. Kot nas opozarja filozofinja skrbi, María Puig de la Bellacasa, je vso znanje nanašajoče: vedenje in razmišljanje sta nepredstavljiva brez pozornosti do odnosov. To vključuje odnose moči, ki se lahko prenesejo in premikajo skozi naša telesa, misli in prostore ter vplivajo na načine, kako razmišljamo.

Brez svojih etičnih in kontekstualnih korenin, na čuječnosti utemeljene prakse, ki si jih izposojamo od Budizma in Zena, tvegajo podpirati prav tiste vire trpljenja, od katerih je Buda sebe in druge namenil osvoboditi. Toda, če čuječnost izvajamo pravilno – usklajeni in informirani s spoznanjem o močnih institucionalnih virih trpljenja – je to lahko pot do kritičnega angažmaja in odpora.

Peter Doran

Peter Doran predava pravo na Kraljevi univerzi v Belfastu.

Vir: https://theconversation.com/mcmindfulness-buddhism-as-sold-to-you-by-neoliberals-88338

Korporacija »Ljubezen« – kako bi lahko romantika in kapitalizem uničila našo prihodnost

Romantične ljubezni naj ne bi postavljali pod vprašaj. Če to počnemo, smo obtoženi cinizma ali še huje, zagrenjenosti. Toda ko gre za čudno poroko romantike in kapitalizma, je čas, da vprašamo, zakaj nas kapitalizem, še posebej neoliberalni kapitalizem, prepričuje, da vlagamo v zasebno prihodnost »sreče do konca svojih dni«, namesto v kolektivne rešitve, ki so zdaj nujne za našo preživetje.

Transkript:

Nekega toplega in sončnega dneva leta 2011, sem stala v milijonski množici ljudi v centru Londona na kraljevi poroki princa Williama in Kate Middleton. Med pogovorom z ljudmi okoli sebe, sem zaznala njihovo veliko veselje in optimizem glede prihodnosti; ne samo prihodnosti Williama in Kate, ampak tudi njihove lastne. Nekaj ljudi je govorilo o tem, kako dejstvo, da je Kate iz navadnega sveta pomeni, da se lahko vsak poroči s princem, princeso. Neka ženska iz množice mi je povedala: »To dekel danes postaja princesa in to je del našega navdušenja. Sprašujem se o čem je razmišljala danes zjutraj, ko se je zbudila in si obrila noge: oh, postala bom princesa!« Nadaljevala je: »Kate Middleton je odrasla normalno, kot mi! Vsaka sanja, da se bo poročila s princem. Vsi sanjamo o tem.«

Tako kot ta ženska, sem tudi jaz zrasla ob zgodbah o pravi ljubezni in srečnem koncu. Pepelko in Sneguljčico sem gledala, kot da gre za priročnika za to, kako iz revščine in potrtosti priti do tega belega gradu med oblaki. Ko sem bila mlada, sem bila prepričana, da bom tudi jaz odjahala v sončni zahod z nekom, ki me bo odpeljal v boljšo in bolj gotovo prihodnost. Ampak na žalost vam moram povedati – še pred kraljevo poroko sam prenehala verjeti, da me bo rešila ljubezen. Kar se romantike tiče, je moje srce že dolgo časa okamnelo. Ampak takšna nisem postala, ker se je izjalovila ljubezen. V resnici imam najboljšega partnerja na svetu. Takšna sem postala zaradi tega, s čemer se ukvarjam: sem profesorica in že dve desetletji predavam sociologijo heteroseksualnosti. Prav tako pišem knjigo o romantiki, ki me vodi od kraljeve poroke do vampirskega turizma v Italiji, v severni Ameriki pa sem se pogovarjala s stotinami mladih, ki so pripravljali svoje poroke. Vsa ta leta poučevanja in pisanja o romantiki, me je naučilo nekaj stvari.

Najprej sem se o romantiki naučila, da je zelo moderna. Ne gre za to, da v zgodovini ne bi obstajale romantične ideje, kot sta Guinevere in Lancelot ali Romeo in Julija, ampak če dobro premislite, se te ljubezenske zgodbe niso zgodile v zakonu. Govorile so o vitezu in njegovi dami, pri čemer je bila ona poročena s svojim gospodarjem. Ali zgodbe o nasprotovanju željam družine, kot je primer Romea in Julije. Na vsak način lahko ugotovimo, da se te pred-moderne zgodbe niso dobro končale. Naše sodobno videnje romantične ljubezni: da bomo našli boljšo prihodnost, ko na drugi strani sobe polne ljudi srečamo svojo pravo ljubezen, da bomo začutili metuljčke v trebuhu in da ko se bomo poljubili, se bo za našim hrbtom začel ognjemet, potem pa se bomo poročili in živeli srečno do konca svojih dni, to je povsem moderna ideja, ki je pred 19. stoletjem ne moremo najti.

Začetek moderne romantike bi umestila nekje okoli leta 1850, v čas, ko je Esther Howland, v Worcesterju, v državi Massachusetts, začela izdelovati čestitke za Valentinovo. Čeprav se sama ni nikoli poročila, čestitke gospodične Howland predstavljajo najpomembnejšo stvar, ki jo moramo vedeti o romantični ljubezni: rodila se je skupaj s kapitalizmom. Kapitalizem je spremenil naše pristne človeške občutke v nekaj, kar lahko kupimo. Od takrat ko je Esther Howland začela svoj posel, sta kapitalizem in romantika skupaj v postelji.

Zgodba o kapitalizmu je bila od nekdaj ljubezenska zgodba. Kapitalizem nam prodaja ideologijo: romantiko, ki povzroča, da materialno realnost ignoriramo na račun fantazije. Mnogi, ki so preučevali kapitalizem, se niso preveč posvečali romantiki: Karl Marx je menil, da je kapitalizem nastal, ker se je spremenil način proizvodnje, Max Weber je menil, da je kapitalizem nastal zaradi protestantizma in radikalne ideje, da Bog v resnici želi, da ustvarjamo dobiček. Resnica je, da kapitalizem ne bi bil uspešen, če ne bi bilo romantike.

Kapitalizem in romantika delujeta skupaj kot dobro namazan stroj. Ta stroj, imenujmo ga korporacija »Ljubezen« (Love, Inc.), nas prepričuje, da delamo trdo za poplačilo v prihodnosti, a izplačilo, ki se ga naučimo želeti, ni nujno v denarju in materialnih dobrinah, temveč v tem, da srečamo pravo ljubezen in živimo srečno do konca svojih dni. Moramo samo kupovati pravo pasto za zobe, prave obleke, pravi poročni prstan, pravo poročno obleko ali celo gledati pravi TED govor, da bi se ta prihodnost uresničila.

Druga stvar, ki sem se je naučila o moderni romantiki je, da ni naravna. Cole Porter nam poje, da »to delajo ptički, čebele in celo izobražene bolhe«, a dvomim. Da lahko verjamemo, da je romantična ljubezen naša pot do sreče, se moramo tega naučiti, kot se moramo naučiti, da verjamemo v enega boga in ne v drugega. Nihče se ne rodi z željo, da bi si kupil poročno obleko, ki stane 1300 dolarjev, diamantni prstan za 5600 dolarjev ali darila in čestitke za Valentinovo. Letna potrošnja v ta namen v ZDA znaša 17,6 milijarde dolarjev. Da si želimo teh stvari, se moramo tega naučiti. Kako se zaljubljamo se naučimo eden od drugega in tudi iz naše kulture, filmov, ljubezenskih pesmi, ljubezenskih romanov. Kako se zaljubljamo se naučimo tudi iz zakonskih politik naših vlad, recimo, kdo se lahko poroči in kdo ne, in katere pravice in privilegiji spadajo k temu. In seveda smo se naučili, da verjamemo v romantiko, ker živimo v ekonomiji, ki se zanaša na romantiko, da nam prodaja stvari.

To me pripelje do tretje stvari, ki sem se je naučila o romantiki. Ni lahko opaziti, da promovira ideologijo, ker se skriva za dimno zaveso, da je romantična ljubezen naravna, da je ljubezen vse, kar potrebujemo in da se lahko vsakdo zaljubi. Romantika je propaganda kot vsaka druga ideologija, slogani, ki si jih drug drugemu ponavljamo, kot je »ljubezen je slepa«, pa nas napeljujejo, da v zvezi s prihodnostjo občutimo optimizem in tako ne posvečamo velike pozornosti, recimo, porazdelitvi bogastva ali okolju.

Ljubezen ni slepa. Če pogledamo poroke v ZDA, vidimo, da ljudje nikoli ne vstopajo v zakon z nekom, ki ne pripada njihovemu razredu in zelo redko z nekom, ki ni njihove barve kože. V ZDA je danes poroka postala predvsem znak razlikovanja, statusni simbol, kot recimo nošenje ure Rolex. A je tudi stvar izbire, predvsem za visoko izobražene ljudi, ki so prav tako bogatejši od ostalih. Poročenih je manjšina odraslih Američanov, še manj pa je poročenih v Evropi. In ne samo to, tradicionalne poroke stanejo več kot kdajkoli prej. Povprečni stroški poroke v ZDA rastejo navkljub ekonomski recesiji in znašajo že 30000 dolarjev. To je lahko še dva ali tri krat več v večjih mestih kot je New York, kjer povprečna poroka stane 86000 dolarjev. Za primerjavo, povprečen prihodek v ZDA znaša okoli 52000 dolarjev, v družinah temnopoltih pa samo okoli 38000 dolarjev.

Tudi če najdete pravo ljubezen in imate popolno poroko, romantična ljubezen redko vodi do nesmrtne sreče in idealne družine. V ZDA so bile po drugi svetovni vojni popularne sanje, da se poročite, kupite hišo v predmestju, imate 2,3 otroka in belo leseno ograjo. Ameriška vlada je te sanje za povratnike iz vojne celo subvencionirala z brezobrestnimi stanovanjskimi krediti. A ta nuklearna družina je bila vedno bolj iluzija kot realnost. Nuklearna družina, ki jo nekateri konservativni analitiki napačno imenujejo »tradicionalna« družina, je bila v resnici proizvod nuklearne dobe. V tem času je samo okoli 40% Američanov živelo v družini z dvema staršema in otroci; danes jih tako živi manj kot 20%.

Ko nam prodaja ideal, ki ga skoraj nihče od nas ne bo dosegel, nas romantika prisili, da še naprej iščemo. Še naprej iščemo ta srečen konec: če bi le našli pravega parterja, ali pravo hišo, ali pravo leseno ograjo. Ne samo da ljubezen ni slepa, ampak niti približno ni edino kar potrebujemo. V ZDA v revščini živi 45,3 milijona ljudi in tudi 1 od 5 otrok. Vsi potrebujemo dovolj hrane, bivališče in vodo. Prav tako potrebujemo smiselno delo in plačilo, od katerega lahko živimo, boriti se moramo proti podnebnim spremembam, potrebujemo rasne in spolne pravice. Potrebujemo mir. Tudi, če najdemo svojo srečo do konca svojih dni, še vedno morda ne bomo preživeli prihodnosti. Zato, ker smo začeli verjeti, da nam bo romantika prinesla boljšo prihodnost, trošimo ogromne količine časa in bogastva za zmenke in zelo malo za probleme, s katerimi se v resnici soočamo.

To me pripelje do četrte stvari, ki sem se je naučila o romantiki: uniči lahko našo prihodnost. Čeprav nas romantika dela bolj optimistične v zvezi s prihodnostjo, nas prav tako vodi v slepo ulico zasebnega življenja, med tem ko je tisto, kar ta trenutek najbolj potrebujemo, skupnost in globalne rešitve. Kako se je to zgodilo? Kako smo nehali verjeti v skupno prihodnost in postali obsedeni s svojim lastnim srečnim koncem? Mislim, da se je to zgodilo, ker se je pojavila nova oblika kapitalizma – pogosto jo imenujejo neoliberalizem – in privatizirala vse, od izobraževanja, zdravstva, do naše prihodnosti. V ZDA se je ta nova oblika kapitalizma začela z Ronaldom Reaganom. Skupaj z »reganomiko« se je ukoreninila tudi romantika. Mogoče ni naključje, da se je sedem mesecev po tem, ko je Reagan postal predsednik, Charles, princ Wellsa, v najbolj pravljični od vseh porok, poročil z Diano Spencer. Poroko je spremljalo 750 milijonov ljudi po vsem svetu. Eden od komentatorjev BBC-ja je ta dogodek opisal kot »fantazijo iz pravljice«. Kot nekaj, kar bi lahko ustvaril Walt Disney.

Kar se Disneyja tiče, podjetju v 1980-ih ni šlo dobro, ampak se mu je ponovno uspelo postaviti na noge tako, da je oživilo romantičen žanr. Po slabi prodaji neromantičnih filmov kot so »Honey, I Shrunk the Kids« ali »Oliver and Company«, se je Disney vrnil k svojim romantičnim koreninam in leta 1989 uspel s filmoma »The Little Mermaid« in »Pretty Woman«. Oba filma, ki ste ju gotovo videli, nas prepričujeta, da je ljubezen slepa in da tudi če moramo povsem zapustiti svoje družine in skupnosti, nas bo ljubezen popeljala v boljšo prihodnost. Ti filmi so Disneyjeve prihodke povečali za 35% in prodajo video kaset za 57% – če ne veste kaj to je, boste morali preveriti sami.

Po nekaj desetletjih Reaganove ekonomske politike v ZDA, ima 10% najbogatejših v lasti 80% vsega bogastva. 1% najbogatejših pa 47% vseh prihodkov. Nedavno je ekonomist, ki preučuje globalno koncentracijo bogastva izpostavil, da je ta raven neenakosti v prihodkih ne samo škodljiva za ekonomsko rast, ampak lahko vodi tudi do »ugrabitve političnega procesa s strani majhne elite bogatih.« Ta scenarij se je v politiki ZDA očitno že uresničil. Takšna prerazdelitev bogastva se je zgodila, ker nas je romantika zavedla, da privatiziramo svojo prihodnost. Namesto da mislimo, da če želimo srečen konec, smo v tem vsi skupaj, si zamišljamo, da lahko v boljši svet pridemo z zaljubljanjem.

Ne gre za to, da je med globalnim kapitalizmom in romantiko kakšna zarota, ampak da je bila romantika za to novo obliko kapitalizma sposobna opraviti emocionalno delo in nas vezati na sebe, kot je princesa vezana za svojega princa, medtem ko bo zla čarovnica uničila svet. Ljubezen je vredna, da jo preučujemo prav zato, ker ni ne naravna, niti univerzalna. Romantika nas ne uči, da se ukvarjamo z realnostjo, ampak fantazijami. Denarja, ločitev, pomanjkanja sreče ne priznava. Globalno spremembo podnebja, svetovno prerazporeditev bogastva v roke maloštevilnih na račun večine je mogoče ignorirati, med tem ko vse več časa in energije izgubljamo za iskanje popolne romance.

Romantika vsem, pa naj bomo bogati ali revni, črni ali beli, hetero ali homoseksualni, obljublja, da bomo nagrajeni. Lahko ste stari in v romantiki znova in znova neuspešni, a samo poskušajte naprej: vaš princ ali princesa je nekje tam zunaj. Lahko ste brezizhodno revni, a vendar si lahko zamišljate, da se boste lahko nekega dne poročili s princem ali princeso. Raj s srečnim koncem iz pravljice vas čaka za vogalom, če boste le sledili pravilom: bodite dober, romantičen državljan in kupujte prave stvari. Sploh ni čudno, da nas tako veliko čuti to začaranost, a tudi ni čudno, da nas toliko čuti namen in upanje, ki se nahajata v srcu romantike. Iz tega poroka romantike in kapitalizma črpa svojo moč: upanje se nam prodaja v vse bolj brezupnih časih in kupujemo ga kot nikoli poprej.

Kar me pripelje do pete in zadnje stvari, ki sem se je naučila o romantiki: ni vsemogočna. Ne potrebujemo korporacije »Ljubezen«. Upanje in povezanost z drugimi lahko občutimo tako, da delamo skupaj in se s prihodnostjo soočimo kot skupnost, ne kot pari. Če si želimo boljše prihodnosti, se bomo morali premakniti onkraj naše lastne zasebne sreče do konca svojih dni, morali bomo uporabiti naše vire in emocionalno energijo za prihodnost skupnosti in se ne pustili ujeti korporaciji »Ljubezen«. Vem, da vam nisem povedala ravno ljubezenske zgodbe, a upam, da boste od nje odnesli globoko romantično prepričanje, da je prihodnost lahko boljša od sedanjosti. Hvala.

Laurie Essig poučuje na Middlebury Collegu. Njena zadnja knjiga ima naslov »American Plastic: Credit Cards, Boob Jobs in Our Quest for Perfection« (Beacon, 2010) (Plastična Amerika: kreditne kartice, umetne prsi in naše zasledovanje popolnosti). Essig piše za številne publikacije, vključno z Washington Postom, New York Timesom in trenutno kot blogerka na Psychology Today. Njen aktualni projekt je »Love, Inc.: The strange marriage of romance and capitalism« (Ljubezen, Inc.: čudna poroka romantike in kapitalizma).

Več na: http://www.middlebury.edu/newsroom/experts/node/24361

Mlečni sistem

Das System Milch, dokumentarni film, Nemčija 2017, režija Andreas Pichler

Zaradi svoje čiste bele barve in nesporne vloge v otroški prehrani, ima mleko v naši družbi velik simboličen, skoraj mitološki pomen. Na obsežnem svetovnem trgu hrane je mleko izstopajoč izdelek, ki ima za seboj bogato zgodovino. Toda od nekdaj idilične podobe mlečne proizvodnje danes v resnici ni več ostalo veliko. Namesto tega se je spremenila v več milijard dolarjev vredno industrijo, ki skrbi za to, da poraba mleka po vsem svetu nenehno narašča, čeprav je skoraj dve tretjini odraslih po vsem svetu netolerantnih na laktozo. Samo v Evropi se vsako leto proizvede in porabi približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu.

Kako so krave postale proizvajalke za visokotehnološko mlečno industrijo? Kdo stoji za tem? Kakšne so alternative? Kakšen učinek ima mleko na naše zdravje? Lahko čuteča bitja obravnavamo kot blago, samo zato da lahko ljudje pijemo mleko? Je moralno upravičeno trgovati z živalskim izdelkom na svetovnem trgu, kot bi šlo za nafto? To so med drugim vprašanja in dileme, ki jih v svojem filmu zastavlja priznani italijansko-nemški režiser Andreas Pichler. Pichler se sreča s kmeti, menedžerji, politiki, lobisti in znanstveniki, s pomočjo katerih želi opraviti s predsodki, ki jih imamo o mleku in mlečni industriji. Ni pomembno ali v Evropi, Aziji ali Afriki – mleko predstavlja model nenadzorovane rasti svetovne proizvodnje hrane.

Mleko je velik posel. Za dozdevno nedolžnim in splošno zaželenim, priljubljenim živilom se skriva milijarde dolarjev vredna industrija, ki dobiček ustvarja na račun okolja, živali, ljudi in našega zdravja. Praktično na vsaki mlečni embalaži, v vsakem oglasu za mlečne izdelke najdemo slike “srečnih” krav, toda v resnici je podoba zelo drugačna. Mleko že dolgo ni več le hrana: je dragocena surovina, ki se, da bi ostala konkurenčna, nenehno preoblikuje in vedno znova izumlja na novo. Mlekarne so najmočnejši akterji na trgu mleka, ki določajo cene mleka in ustvarjajo rastočo povpraševanje po mleku. Čudovit svet mleka med drugim sestavljajo inovativne sorte jogurtov, sirov, posebni izdelki za starejše, za dojenčke – mleko v prahu za medicino ali živilsko industrijo.

Nekaj dejstev o mlečni industriji:

– Vsako leto v Evropi proizvedemo in porabimo približno dva bilijona ton mleka in mleka v prahu. V Evropi gre tako za trg, ki je vreden več kot 100 milijard evrov.

– Poraba mlečnih izdelkov v Nemčiji se konstantno giblje okoli 90 kg na osebo na leto. V letu 2016 je potrošnik v Nemčiji povprečno porabil 52,3 kg mleka, 24,4 kg sira, 16,7 kg jogurta in 6 kg masla.

– Od 32,7 milijona ton mleka, ki so ga leta 2016 proizvedli v Nemčiji, je bila približno polovica namenjenega za izvoz, ta trend pa še narašča.

– Maja 2017 je bilo v Nemčiji za liter surovega mleka izplačano približno 32 centov. Da bi pokrili stroške pridelave, bi morali kmetje v povprečju dobiti vsaj 40 centov na liter. Mleko je prepoceni, sploh glede na škodo, ki ga povzroča, subvencije pa trg izkrivljajo. Nizka cena mleka ni naključje, ampak rezultat ekonomskih zakonitosti trga in zahtev močnih mlekarn, ki imajo pri vsem na koncu zadnjo besedo.

– Pridelovalce mleka in druge kmete, ki so se znašli v težavah, je Evropska unija konec leta 2016 subvencionira z dodatnimi približno 500 milijoni evri.

– Krava je osrednja in hkrati najšibkejša točka v intenzivni proizvodnji mleka. Leta 2016 je povprečni pridelek na kravo znašal 7746 kilogramov. Pri intenzivnem kmetovanju se na liter mleka proizvede tudi približno tri litre gnojevke, ki predstavlja povsem ločen problem. Krave lahko predelajo le eno tretjino energije iz krme, preostanek se izloča in onesnažuje okolje.

– Povprečno število krav molznic na kmetijski obrat se je od leta 2000 povečalo s približno 33 na 57. Živali se v povprečju zakolje v starosti pet let, čeprav lahko krava živi do 25 let.

– Da lahko krava proizvaja veliko mleka, prejme visoko koncentrirano krmo sestavljeno iz soje, ki se večinoma gensko spremenjena uvaža iz Južne Amerike. Za gojenje soje se tam poseka in v pridelovalne površine spreminja velike površine deževnega gozda in ​​savan.

– Proizvodnja kravjega mleka je najpomembnejša usmeritev tudi slovenskega kmetijstva. K skupni vrednosti kmetijske proizvodnje v zadnjih letih prispeva okoli 15 %, k vrednosti živinoreje pa 33 %.

– Od sredine 1990-ih so v govedoreji tekli intenzivni procesi koncentracije in specializacije reje, ki so se izrazili v zmanjševanju števila rejcev, povečevanju povprečne velikosti črede na gospodarstvo, rasti mlečnosti krav in povečevanju kakovosti mleka. Ti procesi so se nadaljevali tudi v letu 2016. Prireja mleka v Sloveniji zanaša okoli  650000  ton, s prirejo pa se ukvarja okoli 6000 rejcev. Število molznih krav je bilo po podatkih statistike konec leta 2016 okoli 108000.  Povprečna mlečnost znaša okoli 6000 kg na kravo.

– Že dobro desetletje del mleka odkupijo neposredno tuje mlekarne (večinoma italijanske, v zadnjih letih pa manjšo količino tudi hrvaške). Ta prodaja se je v zadnjih letih opazno povečevala in leta 2015 presegla 200 tisoč ton (214 tisoč ton). Leta 2016 se je ta količina nekoliko zmanjšala in je znašala 211 tisoč ton mleka, delež odkupljenega mleka za tuje mlekarne pa je znašal 36,7 % celotne proizvodnje.

– Samooskrba z mlekom je v Sloveniji 131 %, poraba mleka za prehrano pa je v letu 2016 znašala 215,1 kg mleka na prebivalca.

– Odkupne cene mleka  večinoma sledijo spremembam na evropskem in globalnem trgu. Leta 2016 so se odkupne cene surovega mleka znižale v večini držav članic EU, trend dviga odkupnih cen pa se je (predvsem zaradi dodatnih subvencij) ponovno začel v letu 2017. (Deloma povzeto po poročilu ministrstva za kmetijstvo)

O mleku lahko, bolj ali manj samo pozitivno beremo, gledamo in poslušamo v sklopu številnih oglaševalskih akcij tako proizvajalcev mlečnih izdelkov, kot tudi državnih institucij, kar kaže na izjemen pomen tega živila v naši družbi. Vsa sporočila, skoraj brez izjeme, mleko in mlečne izdelke označujejo kot brezpogojno zdravo in nepogrešljivo hrano. Toda to ni vedno vsa resnica.

V dokumentarnem filmu ne vidimo le kako živi večina krav molznic v resnici, ampak predvsem kako močna, donosna in globalno povezana je danes mlečna industrija – in kako daleč od naše predstave o zelenih pašnikih. Prikazuje pridelavo mleka na ravni tekočega industrializiranega traku, ki se ne razlikuje kaj bistveno recimo od proizvodnje avtomobila. Vidimo lahko visoko donosne krave, ki komajda hodijo, od ogromnih računalniško nadzorovanih molznih strojev, ki se počasi vrtijo v krogu, do sterilnih tovarn, ki v popolnoma samodejnih procesih napolnijo na tisoče litrov kartonov mleka na dan.

Posnetki in izjave so včasih v ostrem kontrastu: vodja velikega mlečnega podjetja v poslovni obleki govori o rasti, poslovnih priložnostih in konkurenci na svetovnem trgu, člani družinske kmetije pa o pritiskih, nenehnem zadolževanju in prebijanju iz meseca v mesec, edini konstanten vir prihodka pa zanje ni mleko, ampak predvsem kravja gnojevka. Kot pravijo, delajo samo še za korporacije, za industrijo krme in za živilsko industrijo, sami kmetje pridelovalci pa prevzemajo vsa tveganja. Trg od kmetovalcev zahteva, da si pri pridelavi mleka zadajo povsem nove cilje. Kot pove eden od mlečnih pridelovalcev na Danskem: »naš obstoj je odvisen od kar se da poceni pridelave litra mleka.«

Da lahko kmetje preživijo v tem sistemu, morajo ves čas optimizirati in dvigovati proizvodnjo, kljub temu so povsem zadolženi in če se cena kmalu ne dvigne, je zlom kmalu blizu. Zaradi tega sistema se ljudje drug do drugega obnašajo zelo nečloveško. Glede na obseg, ki ga ima trenutno ta industrija in mučenje, s katerim soočamo živali, je vprašanje človekovega užitka postransko. Eno je zagotovo: porabljamo nepotrebno veliko mlečnih izdelkov, ki nam delajo kvečjemu škodo. Pravi problemi mlečnega sistema tako ležijo v izkoriščanju, trpljenju živali in neusmiljenemu stremljenju za dobički.

Manjše kmetije so povsem odvisne od cene mleka. Če so cene tako nizke kot v zadnjih letih, cena ne pokrije niti stroškov za oskrbo krav. Taki kmetje se morajo ves čas boriti za svoje preživetje. Toda zakaj je tako? Za tem stojijo pravila tržnega sistema. Ker se je EU odprla svetovnemu trgu, evropski kmetje zdaj večinoma proizvajajo mleko za izvoz. Mlekarne zbijajo ceno, da lahko na svetovnem trgu ostanejo konkurenčne. Tako morajo kmetje za isti denar proizvajati vedno več. EU zato kmetijstvo izdatno subvencionira. Kdo ima od tega koristi? Predvsem globalne korporacije, medtem ko negativne posledice čutijo predvsem živali, ljudje in nenazadnje tudi okolje.

Dejstvo je, da se Evropa zaradi vsega navedenega v zadnjih letih utaplja v mleku. Proizvajalci so se znašli v začaranem krogu presežne produkcije, ki cene mleka drži veliko pod pragom vzdržnosti in tako posledično številne kmetije poganja v prepad. Evropska mlečna kriza ima svoje korenine v koncu mlečnih kvot leta 2015, ruskem embargu na evropsko hrano in padajočih cenah nafte. Evropska komisija je skoraj leto dni iskala rešitev za nastali problem. Premik od nacionalnih kvot mlečne pridelave, sistem, ki je desetletja stabiliziral evropski trg, bi naj kmetom omogočil, da na odprtem trgu širijo svojo dejavnost. Namesto tega so pričeli proizvajati »oceane« mleka, nižati cene in stopnje dobička. Cena za to je bila strašna. Tisoče evropskih kmetij je propadlo, v Franciji je na stotine kmetov naredilo samomor. Evropska komisija se je konec leta 2016 odločila za finančno injekcijo v višini 500 milijonov evrov, ki pa ni veliko pripomogla k reševanju izvirnih tegob kmetov. Pokrajina evropske mlečne industrije, ki je temelj evropske kmetijske politike, se je tako pričela radikalno in nepovratno spreminjati.

Evropa je dom 23 milijonov krav in mleko je eden najpomembnejših dobrin, ki se proizvaja na starem kontinentu. Obsega približno 15% vse agrikulturne produkcije. Velike države kot so Nemčija, Francija in Velika Britanija in v manjši meri Italija, Nizozemska in Poljska, so glavne proizvajalke mleka. Presežki mleka so v Evropi težava že od nekdaj, dokler evropska komisija leta 1984 ni vpeljala mlečnih kvot, ki so stabilizirale naraščajočo proizvodnjo. Val tržno usmerjenih reform na področju evropske kmetijske politike je pripeljal do konca obdobja kvot. Leta 2003 je komisija najavila, da bo kvote odpravila do leta 2015 in tako v teoriji kmetom omogočila določeno obdobje, da se prilagodijo novim razmeram in da najdejo nov poslovni model. Toda geopolitični dogodki so porušili ta predvidevanja. Ob koncu obdobja kvot je ruski prehranski embargo, kot povračilni ukrep za evropske sankcije proti Rusiji zaradi njene priključitve Krima, že veljal. Rusija pa je eden najpomembnejših partnerjev Evrope pri potrošnji mleka. Pred embargom je tako v Rusijo šlo 13% evropskega mleka, za mlečne izdelke kot so siri in maslo pa je bil ta delež še veliko višji – 32% za sir in 24% za maslo. Veliki trg je tako rekoč izginil čez noč in problem se je spremenil v krizo. Skoraj istočasno je ameriško pridobivanje nafte iz skrilavcev povečalo količine nafte in sprožilo padec cen nafte. To je imelo izreden vpliv na donosnost mlečne industrije. Cene živalske hrane so padale skupaj z nafto, nizke cene krme pa so kmete opogumile k večji porabi krme, kar je imelo za posledico večjo proizvodnjo mleka. Druga plat tega kovanca je pomenila, da so imel države izvoznice nafte manjšo kupno moč, ker je njihov BDP padal in so posledično kupovale in trošile manj mleka in mlečnih izdelkov, nekaj od največjih trgov za evropsko mleko pa so prav z nafto bogate države Saudska Arabija, Alžirija, Oman in Nigerija. To je vodilo v presežno proizvodnjo, manj povpraševanja in posledično nižje cene mleka. Ta koktajl tržnih sil je evropske proizvajalce pahnil v spiralo presežne produkcije, kar je pomenilo, da je produkcija mlečnega prahu, ki je indikator presežkov, leta 2015 zrasla za več kot 15%. Maja 2016 je bila povprečna cena litra surovega mleka 26 centov. Ob tem, da je meja vzdržnosti produkcije mleka okoli 40 centov, je to za kmetije pomenilo velike izgube. V baltskih državah je cena za liter surovega mleka padla celo na 13 ali 14 centov. Okolja, ki so tradicionalno vezana na mlečno industrijo so tako izgubila številne kmetije in s tem praktično svoj edini vir prihodka. Alternativ zanje pa ni bilo. V Veliki Britaniji je tako v zadnjih treh letih prenehalo delovati 10% kmetij.

Dodaten evropski denar se je hitro izkazal zgolj kot obliž na rano in še zdaleč ni pripomogel k rešitvi problema. Dolgoročnejše rešitve predstavlja predlog, ki bi izboljšal šibki položaj kmetov v oskrbovalni verigi, kot tudi bolj nujen odziv, ki predvideva povečanje državne pomoči (skratka dodatne subvencije) in odstranjevanje določenih količin mleka s trga. Komisija je v sklopu reševanja krize predstavila številne promocijske akcije mleka po evropskih državah, še posebej v šolah in donacijo večje količine mleka Siriji. Poskušala je poiskati nove trge za mleko in preučila kako bi lahko z investicijami pomagali kmetijam v težavah. Vsi ti ukrepi pa so za številne le šala in zahtevajo vrnitev mlečnih kvot, vse drugo se zdi nezadostno in nepotrebno. V trenutni shemi namreč profitirajo predvsem trgovinske korporacije, med tem ko kmetje izgubljajo. V temeljih je zato potrebno spremeniti oskrbovalno verigo.

Kmetje nimajo druge izbire, kot da zdržijo pritisk in kolikor je mogoče učinkovito delajo naprej. Učinkovitost se dobro sliši in ga ekonomisti radi in pogosto omenjajo. V industriji mleka, kot v vseh podobnih industrijah, v katere je vpletena živa sila, pa ima učinkovitost precej čudne, če ne kar zastrašujoče posledice.

Najpomembnejši in hkrati najbolj potrošen člen v tej verigi je krava. Ta se neprenehoma optimizira, z genetskimi manipulacijami se proizvaja turbo-mlekarice, ki bi naj bile prihodnost mlečne industrije. Krave so vzrejene na meji organskih zmogljivosti tako da je njihova življenjska doba le četrtina naravne. Več kot pet let takšna krava ne preživi, nato je njena postaja klavnica. Vrednost krave se je v tem sistemu spremenila od živega bitja do »vimena z nogami«. Krave dajejo mleko le, ko so telile. To pomeni, da so krave molznice nenehno noseče. Moški potomci so hitro odstranjeni, ker seveda ne dajejo mleka. Vzdrževanje bikov pač ni dobičkonosno. In tudi številčnost črede se je spremenila. Kjer so bile v preteklosti kmetije s 35 kravami pogoste, danes potrebujejo nekaj sto krav, da bi lahko v tem poslu preživele.

Če bi se EU odločila, da bi iz sistema vzela milijarde evrov subvencij, kmetijstvo ne bi moglo več nadaljevati svoje izvozne strategije. Državljani Evrope namreč na ta način financiramo izvozno strategijo (predvsem korporacij), zbijamo ceno izdelka in potem iste davkoplačevalce tolažimo, da imajo v zameno za to poceni hrano, ki pa v osnovi ni namenjena za evropski trg, ampak uničuje recimo male kmete v Afriki, ki posledično s svojimi izdelki ne morejo konkurirati visoko subvencionirani evropski hrani, bežijo s podeželja in golo preživetje iščejo v tej isti Evropi, ki pa jih zavrača in pušča umirati na ožičenih in strogo varovanih mejah. Evropski mlečni prah, ki je narejen iz presežnih zalog evropskega mleka je namreč veliko cenejši od afriškega svežega mleka. Tej konkurenci majhni afriški kmetje, tudi ob vse hujših posledicah podnebnih sprememb, ne morejo slediti.

Vedno obstajajo tisti, ki se poskušajo upreti prevladujočemu sistemu. V Afriki (Senegal) na primer se kmetje združujejo, da bi se obranili pred evropskimi dampinškimi cenami. V Evropi rastejo ekološke kmetije, ki se zanašajo na regionalno krmo in ne na poceni uvoz. Hkrati se stvari premikajo tudi v Aziji. Mleko je s silovitim razvojem in rastjo standarda namreč postalo popularno tudi na Kitajskem. Mlekarne so se zato usmerile tudi na ta gromozanski trg. Mleko se oglašuje pod sloganom, da pomaga pri rasti, višina pa je na Kitajskem statusni simbol. Zato na Kitajskem pijejo vse več mleka, da bi postali veliki in močni. Kitajska pa vse pogosteje mleko proizvaja tudi sama in tako z ogromnimi in poceni kmetijami vse bolj prevezama igro Evropi.

Film želi poiskati tudi alternative za ta sistem izkoriščanja človeka in živali. Ena možnost je krepitev regionalnih struktur, ekoloških ali konvencionalnih in seveda, kar zadeva vse nas: ustreznejši pristop k hrani. Lokalna potrošnja je ena od prednosti bio-mlekarn. Je lahko majhno ekološko kmetijstvo rešitev za te probleme? Za razliko od konvencionalne pridelave mleka se za ekološko pridelavo mleka v EU določeni posebej strogi pogoji, ki se jih tudi redno spremlja. Cena enega litra ekološkega mleka trenutno znaša več kot 50 centov. Pogoji med drugim predvidevajo, da se živina pase na prostem, brez priveza, določa se minimalni prostor ležeče površine na žival. Potrošnik lahko prepozna tovrstne proizvode po posebni oznaki na embalaži, vendar so tudi pri ekološki pridelavi mleka številna odstopanja.

Napovednik
https://youtu.be/Sj365p_b9QE

Poročilo o filmu
http://www.ardmediathek.de/tv/natürlich/Das-System-Milch/SWR-Fernsehen/Video?bcastId=1026394&documentId=46035828

Povzeto po:
https://siol.net/trendi/zdravo-zivljenje/mleko-in-mlecni-izdelki-da-ali-da-449668
https://www.film-rezensionen.de/2017/09/das-system-milch/
http://www.ndr.de/kultur/film/Filmtipp-Das-System-Milch,dassystemmilch100.html
https://utopia.de/filmtipp-das-system-milch-die-wahrheit-ueber-die-milchindustrie-60101/
https://www.dassystemmilch.de
http://www.mkgp.gov.si/si/delovna_podrocja/kmetijstvo/kmetijski_trgi/mleko_mlecni_proizvodi_in_mlecne_kvote/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
http://www.focus.de/kultur/kino_tv/focus-fernsehclub/tv-kolumne-das-system-milch-du-musst-ein-arschloch-sein-sagt-der-milchbauer_id_7878810.html
https://www.rtvslo.si/evropska-unija/za-vsak-kilogram-mleka-ki-ne-bo-sel-v-mlekarno-eu-ponuja-14-centov/402166
https://www.euractiv.com/section/agriculture-food/news/eu-throws-fresh-cash-at-struggling-farmers/
https://www.politico.eu/article/europe-awaits-last-ditch-effort-to-save-its-milk-farms-commission-overproduction/
milchindustrie.de
agrarheute.com
ble.de
ec.europa.eu/agriculture/milk_de
wwf.de
provieh.de