Tagged: Kristina Božič

Podpora sovražnemu govoru: Kaj pravijo v podjetjih v državni solasti? Se oglaševalci zavedajo svoje moči?

Lani novembra je tudi predsednik vlade na podjetja delno ali večinsko v državni lasti naslovil poziv glede odgovornega oglaševanja in jim zastavil retorično vprašanje, kakšno je sporočilo njihovega oglaševanja v medijih, ki se od nestrpnosti in sovražnega govora ne ogradijo in ju ne obsodijo. Do sprememb je in ni prišlo.

Vplivati na oglaševalsko industrijo je že več kot pet let cilj akcij Domna Saviča iz zavoda Državljan D, ki deluje za povečanje participacije v odločevalskih procesih. Pretekli teden je pisal premierju Marjanu Šarcu, da je trenutno “problem še večji”, kot je bil, kar terja jasen odziv. “Podjetja v večinski državni lasti navkljub vašim pozivom in pozivom javnosti nadaljujejo z oglaševanjem v medijih, ki širijo teorije zarot, zanikajo globalno segrevanje in lažejo, ko poročajo o delu državnih organov. Še več – tuji mediji z dokazi opozarjajo, da gre pri nekaterih slovenskih medijih za del madžarske propagande mreže, ki se širi po jugovzhodni evropski regiji,” je zapisal v javnem pismu.

V pogovoru pred nekaj tedni je dejal, da so si nekatera podjetja vzela k srcu kampanje o odgovornem oglaševanju. Nekatera podjetja so sprejela kodekse o etičnem oglaševanju, druga so v oglaševalske pogodbe vključila člene o etičnem oglaševanju, ki med možne razvezne razloge vključujejo neprimerne umestitve njihovih oglasov. “A žalostna resnica v oglaševalskem sektorju je, da še vedno manjka izobraženosti. Nekateri ne razumejo, kako deluje sistem spletnega oglaševanja, prav tako strokovna združenja ne znajo ali pa nočejo o tem voditi resnih debat,” je pojasnil, zakaj mnogo podjetij še vedno s svojim oglaševanjem financira sovraštvo, vzpodbujanje k nestrpnosti in propagando. “Če se tega ne zavedajo, ker ne vedo, kako deluje sistem oglaševanja, je to dvojna tragedija,” je opozoril Domen Savič, da je prav strokoven razmislek o primerno ciljanih oglasih tisto, kar loči dobre od slabih oglaševalcev.

Sam še vedno redno obvešča podjetja, ki oglašujejo na portalih s škodljivimi vsebini ali pri “propagandističnih trobilih”. “Najpogosteje mi odgovorijo, da ni res, da tam oglašujejo, da oglašujejo le prek google oglasov,” ugotavlja, da manjka razumevanje o delovanju oglaševalskega sistema. “To je globalen problem, le da se z njim marsikje aktivneje ukvarjajo kot v Sloveniji,” je povedal, da se hkrati podjetja, ki so s svojim delom primer dobre prakse, ne želijo izpostaviti. Zato opaža, da imajo največji vpliv na spremembe pri oglaševanju javne debate v širši javnosti. “Oglaševalci se ne zavedajo svoje moči in vpliva. In nekateri zgolj gledajo, kako se stvari odvijajo v napačno smer z njihovim denarjem. To je problem,” je pojasnil Domen Savič, da je prostor za napredek tudi, ko pride do pritiska državljanov in potrošnikov na podjetja in institucije, naj ravnajo bolj odgovorno.

Od neoglaševanja do direktnega naročanja oglasov 

Pisali smo Pošti Sloveniji, RTV Slovenija, Petrolu, Telekomu in Zavarovalnici Triglav, ki so v preteklosti oglaševala tudi v medijih s sovražnimi vsebinami. Vsa podjetja pravijo, da zaradi pogodbenih obveznosti ne morejo povedati, koliko sredstev so v zadnjem letu namenili za oglase na portalih in v medijih Nova24TV in Demokracija. Ta dva medija, na katerih so praviloma objavljene enake vsebine, v medijskem prostoru izstopata po deležu in odkritosti nestrpnih in diskriminatornih vsebin.

Edini, ki so priznali določeno spremembo, sta podjetje Telekom in RTV Slovenija. V javnem medijskem zavodu, ki ga vodi Igor Kadunc, so pojasnili, da “dosedanjih praks nismo spreminjali” in “da v vseh primerih, ko ugotovimo, da oglas, ki nam ga posreduje naročnik, ni v skladu s pogodbo ali s splošnimi in prodajnimi pogoji, tega zavrnemo”. Dodali so, da na Nova 24TV niso nikoli oglaševali in tudi sedaj ne oglašujejo, v tedniku “Demokracija pa v letošnjem letu tudi ne”.

Na Pošti Slovenija, katere generalni direktor je Boris Novak, so nam odgovorili, da z oglaševanjem “težijo k doseganju najširše javnosti”. Medije, kjer oglašujejo, izbirajo skladno s tem in z rezultati preteklih kampanj. Oglasnega prostora ne zakupujejo posamično, ampak “prek izbrane agencije za zakup medijev”. Dodajajo, da jim “je poznana prepoved širjenja spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti v medijih”, a da pričakujejo od vseh medijev, da bodo to spoštovali.

Tudi v Telekomu, ki ga vodi Matjaž Merkan, pravijo, da želijo zajeti čim širšo ciljno skupino, a vendar na prvem mestu poudarjajo, da zavračajo “kakršnokoli obliko trpinčenja, nadlegovanja ali diskriminacije” in želijo zato “odgovorno umeščati tudi svoja oglaševalska sporočila”“V lanskem letu smo tako medijske hiše pozvali, naj naših oglasov ne umeščajo poleg vsebin, ki bi lahko spodbujale kakršnokoli obliko nestrpnosti ali diskriminacije. V skladu s tem smo med pogodbena določila dodali tudi člen, ki agencije, prek katerih izvajamo medijski zakup, in medije, v katerih oglašujemo, zavezuje k odgovornemu umeščanju naših oglasnih sporočil ter k spoštovanju osnovnih vodil Telekoma Slovenije,” pojasnjujejo v podjetju v večinski državni lasti.

V Petrolu, pod vodstvom Tomaža Berločnika, pojasnjujejo, da je njihov cilj oglaševanja “prodaja storitev in izdelkov družbe” ter doseganje ciljev poslovanja. Tudi oni zakupujejo prostor prek medijske agencije, “z Nova24TV nimamo neposredne pogodbe o oglaševanju”, zakup oglaševalskega prostora v spletni in tiskani izdaji Demokracije pa opravljajo direktno.

V Zavarovalnici Triglav, katere direktor je Andrej Slapar, so v odgovorih spomnili le, da so že pred časom sprejeli oglaševalske smernice za pozicioniranje njihovih oglasov v medijih. Te določajo, da se njihovih oglasov ne umešča “ob vsebinah, ki opisujejo dejanja in dogodke v povezavi z nasiljem, spolnostjo, nesrečami in podobnimi negativnimi vsebinami ter ne ob vsebinah, ki bi potencialno lahko bile sporne z vidika kriterijev razlikovanja na podlagi rasne ali narodnostne pripadnosti, verskega prepričanja, politične pripadnosti, spolne opredeljenosti, zdravstvenega stanja ali invalidnosti oziroma drugih kriterijev razlikovanja”.

V Društvu novinarjev Slovenije (DNS) pozdravljajo namero Slovenskega državnega holdinga (SDH), da od podjetij v lasti države zahteva jasnejša merila in cilje pri porabi denarja za oglaševanje. “Gre za področje, na katerem je v zadnjih letih prihajalo do številnih zlorab,” pravijo pri DNS.

V DNS so že lani spomladi z odprtim pismom, podkrepljenim s konkretnimi primeri, SDH opozorili, da nekatera državna podjetja z denarjem, ki ga namenjajo za oglase, v resnici financirajo politične stranke. “Ob člankih v strankarskih medijih, pogosto namenjenih diskreditaciji novinarjev ali posameznih medijev, so bili namreč oglasi podjetij, ki so v izključni ali večinski lasti države. Izrazili smo pričakovanje, da bo SDH v najkrajšem možnem času z vzvodi, ki jih ima na voljo, preprečil nadaljevanje nezakonitih praks pri financiranju političnih strank in od vpletenih podjetij zahtevali odgovornost,” sporočajo in DNS in dodajajo: “Žal volje za ukrepanje na strani SDH do danes ni bilo, kar pripisujemo politični oportunosti vodstva in drugim razlogom. V DNS bomo zato napovedane ukrepe skrbno spremljali in o nadaljnjih zlorabah državnega denarja za politično obračunavanje obvestili mednarodne institucije.”

Javni razpisi in nadzor državnih organov

Medtem ko so oglasi pomemben del denarnega toka za medije, pa je Domen Savič opozoril, da je “financiranje propagandističnih trobil zagotovo bolj kompleksno kot le seznam, kdo tam oglašuje in kdo ne”. Prepričan je, da je razkrivanje tokov denarja širša naloga, ki se je ni še nihče dovolj natančno in vztrajno lotil – niti poslanci v državnem zboru, ki so to napovedovali.

Denar prihaja do medijev, ki širijo zavajajoče in nestrpnost vzbujajoče novice, nenazadnje tudi prek javnih razpisov kulturnega ministrstva. “Problem je, da v razpisih ni pogojev, ki bi omogočila diskvalifikacijo takih prijaviteljev,” pravi direktor zavoda Državljan D, da odločitve pogostokrat sploh niso vsebinske, ampak zgolj formalistične. To se mu je potrdilo tudi poleti, ko je medijsko inšpektorico, ki deluje v okviru ministrstva za kulturo, ki ga vodi Zoran Poznič (SD), opozoril na primer prikritega oglaševanja. Medijska inšpektorica je ugotovila – na podlagi mnenja samega prijavljenega medija, spletne izdaje Nova24TV, da ni šlo za prikrito oglaševalsko vsebino, četudi se identična vsebina pojavlja na drugih portalih z oznako, da gre za oglas.

Z ministrstva za kulturo so pojasnili, da inšpektorica deluje neodvisno in je “presodila, da ji v postopku ni uspelo dokazati obveznih elementov prikritega oglasa, ki so navedeni v zakonu”. Zmanjkal naj bi dokaz, “da gre za naročeno in plačano vsebino”. Na ministrstvu trdijo, da naj bi predlagane spremembe zakona o medijih prinesle rešitve, saj se bo zahtevalo nujnost “označbe” oglasnih vsebin. “Glede na očitne težave pri izvajanju zakona in glede na to, da je zakon v postopku prenove, ministrstvo išče rešitve za jasnejše, določnejše opredelitve in učinkovitejšo izvajanje regulacije,” pravijo.

Domen Savič pa opozarja, da primer s prikritim oglaševanjem ni ne smešen ne neumen, ampak bizaren. “Gre za ljudi, ki naj bi bili strokovni in imajo pristojnosti za regulacijo medijskega prostora. A sprejmejo take odločitve,” je opozoril, da je to slaba popotnica predlaganim zakonskim spremembam, ki naj bi medijskemu inšpektorju jasneje naložile tudi pristojnost, da odloča in ukrepa v primerih vsebin, ki kršijo prepoved spodbujanja k neenakopravnosti in nestrpnosti. “Bojim se, da je to recept za še več katastrofalnih odločitev, ki so ne glede na vse oblastne odločitve. In to vpliva na prakso,” pravi diplomirani novinar.

Kristina Božič

Vir: https://www.vecer.com/podpora-sovraznemu-govoru-kaj-pravijo-v-podjetjih-v-drzavni-solasti-se-oglasevalci-zavedajo-svoje-moci-10074672

Opozorila potrošnikov in okoljskih aktivistov

To je zgodba o slovenskih potrošnikih, mednarodni trgovski mreži Hofer/Aldi in posledicah, ki jih ima “zelenenje” podjetij na skupnost na drugem koncu sveta, v indonezijski vasi Peura.

Pogosto nimamo elektrike po nekaj ur ali celo po cel dan, saj smo odvisni od velikega projekta hidroelektrarn, ki ga vodijo podjetja v lasti nekdanjega predsednika vlade Jusufa Kalle in njegove skupine Bukaka, razloži Lian Gogali, direktorica inštituta Poso Mosintuwu. Podjetje PT Poso Energy, ki je del skupine Kalla, ta pa je povezana tudi s skupino Bukaka, je glavni lastnik hidroelektrarne Pamona 2, ki jo podpira tudi slovenski Hofer. Lokalni prebivalci si že leta prizadevajo, da bi bili slišani in upoštevani, ko pride do njihovih zahtev glede posledic, ki jih imajo velike hidroelektrarne na okolje in v njihovih življenjih. Glavni daljnovod hidroelektrarne Pamona 2, ki je bila zgrajena ob njihovem jezeru, je postavljen na sredo njihove vasi.

Elektrika potuje najprej do centra province Osrednji Sulavesi, kjer so nakupovalni in športni centri, šele nato se omejeno in nezanesljivo vrne v skupnost ob jezeru, kjer je bila ustvarjena.

“Problem so daljnovodi, a tudi sama pozicija glavnega objekta elektrarne, saj je okolica jezera peščena,” opisuje Lian Gogali. Zraven nje sedi prijatelj, novinar, ki si prav tako prizadeva razkriti nepravilnosti in problematične posledice velikega infrastrukturno-energetskega projekta. “Ljudje opozarjajo, da tla niso stabilna in električni kabli so le sto metrov oddaljeni od površine jezera. Ob tem morate razumeti, da sta bila tradicionalno jezero in obala center življenja za tukajšnje prebivalce. To je bil prostor, kjer so se zbirali, kjer so organizirali prireditve in druženja. Zdaj tega ni več,” opisuje posledice “razvoja”.

Nadaljevanje na: https://www.vecer.com/hofer-ogljik-in-indonezija-6353614

Kristina Božič

Psihoze resničnosti

Dr. Robert Torre, hrvaški psihiater, avtor knjige Prava resnica o psihiatriji

Pravite, da psihiatri postajate psihofarmacevti. Lahko pojasnite?

“Gre za fazo, ki traja že tri desetletja, in mislim, da gre h koncu. Pred njo so obstajale druge paradigme; da so psihološke težave predvsem posledica družbenih dogodkov, da so intrapsihične narave, da gre za preplet. Nato je bilo v okviru modernih nevroloških znanosti odločeno, ne pa dokazano, da so psihološke težave posledica neravnovesij v možganih, in zato so glavni odgovor psihofarmacevtiki. Drugi načini zdravljenja, od socialne terapije do psihoterapije, so obveljali za zastarele. Zaradi slepega sledenja novim idejam smo danes, kot bi ostali brez tal pod nogami. Stara znanja smo zavrgli, nove predpostavke pa so se pokazale za neučinkovite in napačne.”

Ste prepričani, da se doba končuje?

“Po več kot dvajsetih letih zagretosti je težko priznati poraz. Smo v srcu zgodovinske in globalne epidemije predpisovanja psihofarmacevtikov. Tudi zaradi visokega prediagnosticiranja in psihiatrizacije resničnosti. Pred stoletjem so se psihiatri ukvarjali z majhno skupino zelo bolnih oseb, danes pa je v naši oskrbi veliko število ljudi z zelo majhnimi težavami. Problem je, da tisti, ki so resno bolni, ne dobijo primerne oskrbe, mnogi pa so naši pacienti, četudi to ne bi bilo nujno potrebno. Če se ne moremo posvetiti posamezniku, posežemo po površnih metodah – ponuja se nam psihofarmacevtike, za katerimi stoji psihofarmacevtska industrija. A ta ne bi smela voditi stroke in njenega razvoja. To je naš poraz. Če ne bomo ponujali psihosocialne rehabilitacije, moramo to jasno povedati in pustiti, da v zdravljenje močneje vstopijo druge stroke, ali klinični psihologi ali specializirani socialni delavci.”

V sodobni družbi, se zdi, je veliko stresa. Kaj pomeni, če vse rešujemo s psihofarmacevtiki?

“Da sledimo isti logiki kot dilerji ilegalnih drog. Življenjske probleme in težavne situacije spreminjamo v psihiatrične probleme, da jih nato zdravimo s psihofarmacevtiki. Družbeni problem se razlomi, individualizira in psihiatrizira. Na ta način prevzame psihiatrija svojo staro vlogo socialnega, družbenega nadzornika. A psihiatrija je vedno toksična, vselej prinaša stigmo. Zato je probleme, ki jih je mogoče reševati izven psihiatrije, najbolje rešiti tam. Prepričanje, da so izvor vseh težav neravnovesja v naših možganih, pomeni, da svojih življenj ne razumemo kot območij, ki nam pripadajo in nad katerim imamo nadzor. S tem preprečujemo, da bi nam lahko pomagali drugi s pogovorom, kot se je to dogajalo stoletja. Kar se tiče stresa, pa nam ni treba slepo verjeti, da je sedaj huje kot prej. Težko trdimo, da so bili ljudje med drugo svetovno vojno ali v srednjem veku pod manjšim stresom kot mi. Življenje je bilo težje, bolj negotovo in krajše.”

Obstaja fascinacija mnogih, da “delajo na sebi”, kar je pogosto neučinkovito.

“Seveda, reševanje problemov niti ni cilj. Popularna psihologija in psihoterapija povzročita, da se ljudje vse več analizirajo, ker nočejo pristati na dejstva. Življenje je pogostokrat za mnoge nesrečno, številni problemi so nerešljivi. A ljudje mislijo, da morajo ves čas čutiti ugodje. Nelagodja so del življenj.”

In s tem se ne znamo soočiti?

“Tudi. Gre za globoke procese. Petina planeta je medijsko pokrita in ideologizirana – vsem ljudem se pere možgane z istim šamponom. Isti marketing se ponuja vsem, četudi živimo različne realnosti v različnih okoljih. A v vseh se umetno ustvarja iste želje in potrebe, ki jih dejansko ljudje ne moremo vseh izpolniti. Razkorak med realnostjo in medijskimi podobami je vse večji in ljudi polni z vse večjimi frustracijami. Hitre spremembe ne dojemamo prek poglobljenega razumevanja: vse manj razumemo svet, ki je vse bolj medijsko izkoriščan in predstavljen v logiki potrošništva. Vse ideje in ideologije so zamenjala reklamna sporočila in gesla. To je zdaj naš svetovni nazor, naša metafizika z lastno logiko. Njej koristi, da ustvarja probleme za nas. Industrija sreče je vse močnejša. Ljudje nikoli niso verjeli v tako banalne stvari in rešitve kot danes. Celo mistična verovanja so bila bolj logično utemeljena kot reklamna sporočila, ki vodijo naša življenja.”

Opozarjate na vračanje k velikim institucijam zaprtega tipa, namesto da bi se probleme ljudi reševalo znotraj družbe. Je to odraz smeri, v katero gremo kot družba?

“Velike institucije, psihiatrične ustanove, zapori so od nekdaj del naših družb in del problema. Zapiranje ljudi v te velike konglomerate obstaja v zdravstvu le v psihiatriji. Gre za zastarel pristop, ki je v sramoto naši stroki, saj že dolgo vemo, da lahko delamo bolje in kvalitetneje. Prave rešitve so tiste, ki najmanj poslabšajo kvaliteto in dostojanstvo ljudi.”

Kristina Božič

Vir: http://www.vecer.com/psihoze-resnicnosti-6285016

 

Napotilo:

http://www.psihoterapija-ordinacija.si/uploads/file/ZANIMIVOSTI/ZPsihiatrizacija.pdf

Ljudje verjamejo, da je mogoče drugače

Dr. Peter Stanković, kulturolog na FDV, o politični, socialni in kulturni dimenziji skvotov, o Rogu, o standardiziranem načinu življenja in alternativah, o diktaturi potrošništva

Konec leta 2014 so londonski aktivisti zasedli prazne prostore nekdanje banke RBS. Želeli so opozoriti na visoko število mladih, ki so prisiljeni spati na ulicah, in na krivičnost sistema, ki postavlja banke in pravico do zasebne lastnine pred ljudi in pravico do varnega bivališča. Policija jih je nasilno odstranila in jih ni spustila v stavbo niti po prvi razsodbi sodišča, da se lahko vrnejo in za ljudi brez domov skuhajo božično kosilo. Na koncu so hladno kosilo delili na pločniku pred stavbo, kjer so v prazno zevale kuhinje, samevali mize in stoli. “Skvoti temeljijo na komunitarnosti, demokratičnosti, dogovarjanju, celo na produktivnosti kaosa,” razlaga profesor na ljubljanski fakulteti za družbene vede Peter Stanković. Za oblast skvoti niso nevarni le zato, ker opozarjajo na krivice, ki jih vladajoči sistem proizvaja, ampak tudi, ker s svojim delovanjem dokazujejo, da so drugačni sistemi in družbe mogoči. Vse to velja upoštevati in misliti tudi pri spremljanju trenutnega boja za ubranitev Socialnega centra Rog v Ljubljani.

Poslušamo, da živimo v družbi neskončnih svobodnih izbir. So danes skvoti nuja ali izbira?

“Verjetno oboje. Bili so in ostajajo nuja. Izraz in kultura skvotov vsaj od srednjega veka v Angliji govorita o ljudeh, ki nimajo kje živeti in se vselijo v prazne prostore, ki niso njihovi. A gre tudi za izbiro – življenjskega stila, ustvarjanja, kako se uresničevati na načine, ki niso takšni, kot jih družba predpisuje. Slika, da živimo v pluralnih družbah neskončnih možnosti, je zelo površinska. V resnici se nas sili v standardiziran način življenja: služba, dom, hiša, avto, kuža, trgovski centri in enkrat na leto počitnice na morju. Vsi smo predvsem potrošniki: hodimo na delo, da služimo denar, ki ga zapravimo za potrošniške dobrine. Čeprav se zdi, da lahko počnemo karkoli, je vprašanje, koliko smo v resnici svobodni. Skvot je izbira zunaj običajnih, družbeno zaželenih in predpisanih potrošniških izbir. A v tem je lahko tudi nuja: ljudje verjamejo, da je mogoče, in poskušajo živeti drugače – nujno se jim zdi upreti se kapitalistični hegemoniji, trgu in diktaturi potrošniškega življenja.”

V Sloveniji bivanjskih skvotov po podrtju AC Molotov leta 2003 ni, v Španiji so posebej preganjani. Obstajajo pa mnogi kulturno-umetniški. Kako to razumeti?

“Skvoti imajo vsaj tri dimenzije: politično, socialno in kulturno. Nasprotujejo razvoju mest po logiki kapitala in po pravilih trga, ki dehumanizira in odtuji prostore. Temeljijo na drugi logiki – ustvarijo prostore, ki se gradijo okoli človeka, druženja in solidarnosti. V tem so politični. V sredozemski tradiciji so socialni centri, ki povezujejo različne kolektive in posameznike, ki delujejo v dobro družbe in marginalnih skupin. To je Rog – socialni korektiv. Ljudje, ki nimajo v mestu kje biti, zasedejo prazno opuščeno stavbo in so tam. Na Metelkovi je po drugi strani bolj poudarjen kulturno-umetniški moment: povezuje ustvarjalce, ki so zunaj institucij in iščejo nove izraze, hkrati gre za eksperimentiranje z življenjskimi stili. Marsikdo je utesnjen in izgubljen v današnjem svetu potrošništva. Skvoti temeljijo na drugih vrednotah in družbenoorganizacijskih modelih, ki niso hierarhični, ampak demokratični in komunitarni. Slovenija je na križišču vplivov. Če so za mediteranska mesta značilni socialni centri, je v Angliji več umetniških, življenjskostilskih skvotov. Tako je tudi v Nemčiji, kjer so bili v 80. letih najmočnejši skvoti v Kreuzbergu. Tam so zasedli tako rekoč celo četrt. Poudarek je bil na aktivizmu, a tudi na umetnosti, berlinska alternativna scena je brbotala. In če so starejše generacije imele več stika z nemškimi in nizozemskimi skvoti, je v zadnjih dvajsetih letih večji vpliv socialnih centrov.”

Kako se razvija represija skvotov?

“Konflikti so vedno bili. Nekatere zahodne države so svoje politike zelo zaostrile, hkrati pa so obstoječim skvotom priznale družbeni pomen in jih legalizirale, vključile v sheme financiranja. Strogo pravno je jasno: skvot je nezakonit. A življenje ni nikoli črno-belo. Skvoti – ljudje v zapuščenih, nenaseljenih zgradbah nikomur ne škodijo. Nasprotno: v praznine vnašajo močan kulturni, socialni in politični program, ki koristi celi družbi in še zlasti mestom. To oblasti pogostokrat prepoznajo. Gre za dilemo nelegalnega, a družbeno koristnega.”

Kaj je prineslo gibanje occupy – skvote javnega?

“Zgodil se je premik: od okupacije zapuščenih prostorov in njihove oživitve k okupaciji simbolnih prostorov, okoli katerih se vrti konstrukcija kapitalizma: trg pred borzo, park pred londonsko katedralo. Zasedlo se je mestna jedra in razširilo prakse. Pogost problem skvotov je, da so izolirani – posledično lahko svobodno delujejo, a v resnici so getoizirani. To ustreza tudi vladajočemu razredu in sistemu. Z gibanjem occupy smo videli poskus preboja iz samoizolacije.”

Je subverzivnost skvotov, da prevprašujejo tudi zasebno lastnino?

“Zagotovo. Političen je upor proti spreminjanju mest po logiki kapitala v anonimne, prazne, hladne, odtujene metropolise. V Berlinu so tako skvoti preprečili rušenje starih hiš, ki so bile bolj človeške, lepše. A političnost je tudi v problematiziranju zasebne lastnine. Ta je danes, kot osrednja vrednota kapitalizma, sveta in samoumevna. Skvoti opozarjajo, da gre le za en vidik – ki se je resda zapisal v zakone in razum ljudi, a cela serija gibanj že od 19. stoletja temelji na problematiziranju te pravice: lastnina je tatvina.”

Mnogi bi se strinjali, da sistem, ki ga imamo, ni najboljši. A je močnejši strah, kaj bi bilo, če bi bilo drugače: če ne bi spoštovali zasebne lastnine, če bi vsi eksperimentirali. Lahko skvoti prepričljivo ponudijo drugačno sliko družb?

“Pri mnogih ljudeh je gotovo prva reakcija strah. A ta temelji na nesporazumih in nevedenju. Ko se govori o zasebni lastnini, se vsakdo ustraši, da bo nekdo prišel in se naselil v njegovo stanovanje. Skvot je prav nasprotno. Je zasedanje lastnine, ki je nezasedena in se je ne uporablja. Skvoti nikomur ne škodijo – to je temeljna ideja. Ne gre za to, da pridem in nekomu nekaj vzamem. Strah je razumljiva prva reakcija, tudi ko ljudje vidijo, da se v skvotih dogaja nekaj drugačnega. Drugačnost vedno sproži strah, ki pa je enako neutemeljen kot strah pred drugimi kulturami. Gre za drugačnost, ki jo ustvarja aktivno iskanje alternativ. Skvot je neke vrste poskus. Ni nujno, da bo uspel in da bodo iznašli nekaj novega, a vendar išče drugačne okvire delovanja. Potrošniški kapitalizem nas je ukalupil v eno formo – bojimo se in ne znamo razumeti ničesar, kar bi bilo zunaj nje. Tudi v idealnem svetu bi bilo dobro, da bi ljudje iskali še nekaj boljšega. Ni važno, ali to najdemo. Že samo iskanje in eksperimentiranje je kvaliteta. Danes še toliko bolj, ker živimo v svetu, ki je daleč od idealnega – gradi na izkoriščanju, povzroča velike neenakosti, je pogosto krivičen in nas usmerja v življenje, ki ni ravno ustvarjalno: delo od jutra do večera, za vikend pa v nakupovalno središče. Zato so ljudje in prostori, kjer se sodeluje in išče nove načine družbene organizacije, tako pomembni. Znanja in izkušnje, ki v teh prostorih nastanejo, pronicajo v družbo.”

Vir: http://www.vecer.com/ljudje-verjamejo-da-je-mogoce-drugace-6231459

Kristina Božič