Tagged: Lastnina

Tednik Mladina: primer medijske tranzicije na Slovenskem

Neznano lastništvo in pritiski oglaševalcev: od neodvisnega novinarstva v času razpada Jugoslavije do političnega tednika, ki mu manjka kredibilnosti.

Pred približno dvema letoma – junija 2017 – je v slovenskem državnem zboru potekalo precej neobičajno zaslišanje.

Predsednica parlamentarne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic Jelka Godec je zaslišala nekatere ključne osebe tednika Mladina. Poslanko Godec so najbolj zanimale lastniške povezave med enim izmed ponudnikov žilnih opornic Mark Medical in Mladino, saj sta imeli nekoč obe podjetji istega lastnika: goriški finančni holding KB 1909 (ta sicer v času zaslišanja ni bil več lastnik Mark Medicala). Na njena vprašanja pa so med drugim odgovarjali odgovorni urednik tednika Grega Repovž, direktorica Mladine Denis Tavčar in predstavnik lastnika KB 1909 Boris Peric.

Kako se je slovenski politični tednik znašel na zaslišanju pred parlamentarno komisijo, ki je preiskovala domnevno korupcijo v zdravstvu?

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/tednik-mladina-primer-medijske-tranzicije-na-slovenskem/

Lenart J. Kučić

Kaj je novinarstvo – prvi del

Kadar govorimo o medijih, večinoma mislimo na novinarstvo, čeprav njihova simbioza ni samoumevna. Mediji ne morejo obstajati brez novinarstva, saj jih šele novinarsko delo loči od ostalih oblik komunikacije (ekonomske in politične propagande). Novinarstvo, nasprotno, lahko obstaja tudi brez medijskih podjetij, kar je veljalo v večjem delu medijske zgodovine.

Sprva so v časopisih in revijah objavljali kar sami izdajatelji, ki so bili hkrati tudi uredniki in lastniki medija. Veliko vsebine so prispevali bralci. Beseda »correspondent« je včasih dobesedno pomenila »dopisnika«: nekoga, ki je na časopis poslal pismo, esej ali pamflet. Številne publikacije so izdajala obrtna združenja, literarni krožki in politične stranke. Tudi tam večinoma ni bilo novinarskih besedil. Za britanskega medijskega zgodovinarja in urednika digitalne izdaje Economista Toma Standagea se je novinarstvo kot poklic začelo šele s prvimi množičnimi časopisi v 19. stoletju. Ti časopisi so bili organizirani kot klasične medijske tovarne – z razdeljenim proizvodnim procesom in besednimi obrtniki, ki so znali vsak dan napolniti časopisne strani s standardiziranimi članki. Po razmahu svetovnega spleta so začeli vsebine javno objavljati vsi uporabniki spleta, a tudi njihove objave večinoma niso bile novinarske.

Nadaljevanje na: http://www.lenartkucic.net/kaj-je-novinarstvo-prvi-del/

Sandra B. Hrvatin, Lenart J. Kučić

Poglej!

Nekoč je živel strahotno bogat mož. In živel je zelo reven mož. Vsak od njiju je imel sina in eden je živel na eni, drug pa na drugi strani visokega hriba. Nekega dne je strahotno bogati mož sina odpeljal na vrh hriba, s širokim zamahom roke objel vso pokrajino, ki jo je bilo mogoče videti, in rekel: »Poglej, kmalu bo vse to tvoje!«

Prav takrat se je s sinom po nasprotnem pobočju na vrh vzpel zelo revni mož. Zazrl se je v vzhajajoče sonce, ki je obsijalo ravnico pod njima, in rekel samo: »Poglej!«

Vir: Piquemal, M., Lagautrere, P. (2007). Modrosti srca. Ljubljana: MK.

Nevidni okovi: potrošništvo, dolg in zavest

Kritične analize učinkov »potrošništva« so bile v preteklem stoletju glavna tema levičarske teorije. Mednarodna organizacija »Situationist International« (Situacionistična internacionala) se je pojavila v 1950ih kot podaljšek Lukacseve edinstvene družbene analize iz 1920ih, ki se je posmehovala »zahodnjaškemu načinu življenja« kot »ponaredku realnosti, ki zastira kapitalistično degradacijo človeškega življenja«. Situacionisti so ta »spektakel« dojemali kot proces, ki s pomočjo množičnih medijev, marketinga in oglaševanja ter naprednih tehnik, kot je »rekuperacija«, oblikuje in prilagaja človeške želje potrebam potrošništva. To protikulturno raziskovanje je hitro postalo sinonim za levico, ki se je že sprijaznila z »ekonomsko nepravičnostjo«, ki je zaznamovala »plenilsko fazo človekovega razvoja.« Tej »prirejeni igri« je odločen in samozavesten delavski razred nasprotoval z radikalnim sindikalizmom in aktivizmom, neposredno akcijo, »goro« polemik, študijami o družbeno-ekonomskih in avantgardnih umetniških tehnikah, ki so se združevale pod geslom »culture jamming« (parodiranje oglasov). Ta »preusmeritev« je proces »rekuperacije« obrnila na glavo, saj si je prizadevala, da radikalizira in politizira slogane in logotipe podjetij, ki so preplavljali »spektakel«, kar je pripeljalo do sodobnih alternativnih medijev kot je »Adbusters« -, neopevan pobudnik gibanj »Occupy Wall Street« in »Rolling Jubilee« -, ter uličnih umetnikov kot je Banksy, ki združuje tehnike »preusmerjanja« z urbanimi grafiti in s pomočjo »betonskih platen« pošilja močna protikulturna sporočila.

Nadaljevanje na: http://zofijini.net/nevidni-okovi-potrosnistvo-dolg-in-zavest/

Colin Jenkins

Prevedla Nina Šimanovič

Vir: http://www.hamptoninstitution.org/consumerism.html#.U2oBrFfzEgg