Tagged: Logika

Zakaj pametni ljudje verjamejo mitom o koronavirusu

Veliko pametnih ljudi, od študentov do politikov, je nasedlo nevarnim lažem, ki se širijo o novem koronavirusu. Zakaj? In kako se lahko zaščitimo pred napačnimi informacijami?

Žalostna resnica je, da bo vsaka zdravstvena kriza sprožila svojo pandemijo napačnih informacij.

V 1980-ih, 1990-ih in 2000-ih smo videli širjenje nevarnih laži o aidsu – od prepričanja, da je bil virus HIV ustvarjen v državnih laboratorijih, do ideje, da so testi za virus HIV nezanesljivi in vse do izjemno neutemeljene teorije, da ga je mogoče zdraviti s kozjim mlekom. Tovrstne trditve so povečale tvegano vedenje in zaostrovale krizo.

Zdaj smo priče svežemu pojavu lažnih novic – tokrat okoli pandemije koronavirusa. Na socialnih omrežjih – od Facebooka do WhatsAppa – pogosto deljene napačne informacije vključujejo vse od tega kaj je izbruh povzročilo, do tega, kako lahko preprečite, da bi zboleli.

V najslabšem primeru so tovrstne ideje škodljive same po sebi – nedavno poročilo iz ene od pokrajin v Iranu je ugotovilo, da je več ljudi umrlo zaradi pitja industrijskega alkohola, ki je temeljilo na lažni trditvi, da vas lahko zaščiti pred Covid-19, kot od samega virusa. Toda tudi na videz neškodljive ideje lahko vas in druge zvabijo v lažni občutek varnosti in vas odvrnejo od upoštevanja vladnih smernic ter spodkopavajo zaupanje v zdravstvene uradnike in organizacije.

Obstajajo dokazi, da se tovrstne ideje obdržijo zelo dolgo. Ena od anketa, ki sta jo marca 2020 opravila YouGov in Economist, je na primer ugotovila, da kar 13% Američanov verjame, da je kriza Covid-19 prevara, medtem ko jih neverjetnih 49% verjame, da je epidemijo umetno povzročil človek. Čeprav bi upali, da nam lahko boljši premislek ali izobrazba pomagata pri razlikovanju ​​dejstev od fikcije, ni težko najti primerov številnih izobraženih ljudi, ki prav tako nasedejo tovrstnim napačnim informacijam.

Vzemimo za primer pisateljico Kelly Brogan, vidno teoretičarko zarot v zvezi s Covid-19; diplomirala je na MIT-ju (Massachusetts Institute of Technology) in študirala psihiatrijo na univerzi Cornell (Cornell University). Kljub temu je zanikala jasne dokaze o nevarnosti virusa v državah, kot sta Kitajska in Italija. Šla je celo tako daleč, da je postavila pod vprašaj osnovna načela mikrobiološke teorije in hkrati podpirala psevdoznanstvene ideje.

Tudi nekateri svetovni voditelji – za katere bi upali, da bodo, ko gre za neutemeljene govorice, imeli boljšo razsodnost – so krivi širjenja netočnih informacij glede nevarnosti izbruha in promocije nedokazanih zdravil, ki lahko naredijo več škode kot koristi, kar je Twitter in Facebook napeljalo v korak brez primere in k odstranitvi tovrstnih objav.

Na srečo psihologi ta pojav že proučujejo. Njihove ugotovitve nam lahko ponudijo nove načine, kako se zaščititi pred lažmi in pomagajo preprečiti širjenje teh dezinformacij ter neumnega vedenja.

Informacijska preobremenitev

Del težave izvira iz narave samih sporočil.

Ves dan, vsak dan smo bombardirani z informacijami, zato se pri odločanju ali je nekaj resnično, pogosto zanašamo na svojo intuicijo. Kot smo v programu BBC Future že opisal v preteklosti, lahko trgovci z lažnimi novicami resničnost svojih sporočil okrepijo s pomočjo nekaj preprostih trikov, ki nas odvrnejo od uporabe sposobnosti kritičnega razmišljanja – na primer preverjanja verodostojnosti določenega vira. Kot pravijo avtorji ene od študij: »Ko misli neovirano brzijo mimo, jim ljudje prikimavajo

Eryn Newman z Avstralske nacionalne univerze (Australian National University) je na primer pokazala, da lahko preprosta prisotnost slike ob določeni izjavi poveča naše zaupanje v njeno točnost – tudi če je le bežno povezana s podano trditvijo. Recimo povsem generična slika virusa, ki spremlja nekatere trditve o novem zdravljenju, morda ne bo podkrepila same izjave, a nam bo pomagala pri vizualizaciji nekega splošnega scenarija. To »procesno pretočnost« jemljemo kot znak, da je trditev resnična.

Iz podobnih razlogov bodo napačne informacije vsebovale opisni jezik ali nazorne osebne zgodbe. Vsebovale bodo tudi ravno dovolj znanih dejstev ali številk – na primer navajale imena priznanih zdravstvenih organov -, da se laž pokaže prepričljivejša in se naveže na naše obstoječe znanje.

Tudi najbolj preprosto ponavljanje izjave – ne glede na to, ali gre za isto besedilo ali več različnih sporočil, ki ga zgolj povzemajo – lahko s povečanjem občutka domačnosti, ki ga pomotoma zamenjujemo za dejansko resničnost, poveča njeno »resničnost«. Torej, pogosteje ko vidimo nekaj na svoji časovnici, večja je verjetnost, da bomo menili, da je to res – tudi če smo bili prvotno do tega skeptični.

Delimo preden razmislimo

Propagandisti in trgovci z napačnimi informacijami že dolgo poznajo te trike, današnji socialni mediji pa lahko našo nagnjenost k lahkovernosti samo še poslabšajo. Nedavne raziskave kažejo, da mnogi ljudje refleksno delijo vsebine, ne da bi sploh pomislili na njihovo resničnost.

Gordon Pennycook, eden vodilnih raziskovalcev na področju psihologije dezinformacij na Univerzi v Regini (University of Regina) v Kanadi, je udeležence ene od študij prosil, naj razmislijo o mešanici resničnih in napačnih naslovov o izbruhu koronavirusa. Ko so jih posebej prosili naj presodijo resničnost izjav, so udeleženci ugotovili, da so lažne novice resnične v približno 25% primerov. Ko pa so jih povprašali, ali bi te naslove delili, pa jih je približno 35% odgovorilo, da bi lažne novice posredovali naprej – ker je 10% več.

»To nakazuje, da so ljudje delili gradiva, za katerega bi, če bi o njih malo razmislili, lahko vedeli, da so lažna« pove Pennycook. (Kot večina najnovejših raziskav o Covid-19, tudi ta še ni recenzirana, a je bil njen osnutek objavljen na spletni strani Psyarxiv.)

Mogoče so se spraševali predvsem, ali bo neka njihova objava deležna všečkov in retvitov, namesto da bi premislili njeno resničnost. »Socialni mediji ne spodbujajo resnice,« pravi Pennycook, »kar spodbujajo, je predvsem vključenost.«

Ali pa so morda menili, da bi lahko odgovornost presoje prenesli na druge, češ naj presodijo sami: veliko ljudi je lažno informacijo delilo z nekakšno izjavo o odpovedi odgovornosti, dodali so ji nekaj v stilu: »Ne vem, če to drži, ampak …«. Mogoče menijo, da če je informacija na kak način vendarle resnična, bi to lahko pomagalo prijateljem in sledilcem, če pa ni resnična, potem je neškodljiva – zato ta inercija po deljenju, ne zavedajoč se, da lahko deljenje takšne informacije povzroča tudi škodo.

Ne glede na to ali ponujajo obljube o kakšnem domačem zdravilu ali trditve o nekakšni temni državni zaroti, obljuba sprožitve močnega odziva pri njihovih sledilcih, ljudi odvrne od postavljanja najbolj očitnega vprašanja.

To vprašanje bi seveda moralo biti: ali je res?

Premagovanje reakcij

Klasične psihološke raziskave kažejo, da nekateri ljudje svoje refleksne odzive preglasijo lažje kot drugi. Ta ugotovitev nam lahko pomaga razumeti, zakaj so nekateri ljudje bolj dovzetni za lažne novice kot drugi.

Raziskovalci kot je Pennycook, za merjenje te težnje uporabljajo orodje imenovano »kognitivni refleksivni test« (cognitive reflection test) ali CRT. Da bi lažje razumeli kako deluje, razmislite o naslednjem vprašanju:

»Emilyin oče ima tri hčerke. Prvima dvema je ime April in May. Kako je ime tretji hčerki?«

Ste odgovorili June? To je intuitiven odgovor, ki ga poda veliko ljudi, toda pravilen odgovor je seveda Emily.

Da lahko pridete do te rešitve, se morate zaustaviti in preglasiti svoj intuitivni odziv. Zaradi tega razloga CRT vprašanja niso toliko preizkus surove inteligence, kot preizkus nagnjenosti k uporabi inteligence na način, da o stvari premislimo temeljito na deliberativen, analitičen način, namesto da se zanesemo na svojo začetno intuicijo. Ljudi, ki tega ne naredijo, psihologi pogosto imenujejo »kognitivni skopuhi«, saj imajo morda na zalogi velike mentalne rezerve, vendar jih ne »uporabljajo«.

Kognitivna skopost nas dela dovzetne za številne kognitivne pristranosti, prav tako pa se zdi, da spreminja način, kako dostopamo do informacij (in napačnih informacij).

Ko je na primer šlo za izjave o koronavirusu, je Pennycook ugotovil, da so ljudje, ki so se na CRT testu slabo odrezali, manj kritično presojali izjave, ki so jim verjeli in so jih bili pripravljeni deliti.

Matthew Stanley z univerze Duke (Duke University in Durham) v Severni Karolini (ZDA) je pri dovzetnosti ljudi za lažne teorije o kronavirusu poročal o podobnem vzorcu. Ne pozabite, da približno 13% državljanov ZDA verjame tem teorijam, ki bi lahko potencialno ljudi odvrnile od ustrezne higiene in socialnega distanciranja. »Trinajst odstotkov je več kot dovolj, da bi lahko temu virusu omogočili zelo hitro širjenje«, pravi Stanley.

Ko je kmalu po opravljeni prvotni YouGov/Economist anketi testiral udeležence, je ugotovili, da so ljudje, ki so na CRT testu dosegli slabši rezultat, bistveno bolj dovzetni za te napačne argumente.

Ti kognitivni skopuhi so tudi manj verjetno spremenili svoje vedenje, da bi tako preprečili širjenje bolezni – kot je na primer umivanje rok in socialno distanciranje.

Ustavimo širjenje

Če vemo, da ima veliko ljudi – tudi zelo inteligentnih in izobraženih – tovrstne »skopuške« tendence po nekritičnem sprejemanju dezinformacij, bi nam to lahko pomagalo ustaviti širjenje dezinformacij.

Glede na to kako deluje širjenje lažnosti – ideje, po kateri »samo prikimavamo, medtem ko misli neovirano tečejo mimo nas«, se morajo organizacije, ki poskušajo te mite razkriti, izogibati preveliki kompleksnosti.

Namesto tega bi morale dejstva predstavljati čim bolj preprosto – po možnosti s pripomočki, kot so slike in grafi, ki pomagajo pri vizualizaciji idej. Kot pravi Stanley: »Potrebujemo več komunikacijskega in strateškega dela, da dosežemo tiste ljudi, ki niso tako pripravljeni na razmišljanje in deliberacijo.« Preprosto ni dovolj, da predstavimo trden argument in upamo, da se bo prijel.

Če lahko, se morajo te kampanje tudi same izogibati ponavljanju mitov. S ponavljanjem se ideja udomači, kar lahko poveča njeno resničnost. To seveda ni vedno mogoče, toda kampanje lahko vsaj poskusijo narediti resnična dejstva vidnejša in bolj izstopajoča od mitov, da bi tako bolj verjetno ostala v glavah ljudi. (Tudi zaradi tega sem v tem članku o lažnih teorijah navedel tako malo informacij, kot je bilo le mogoče.)

Ko govorimo o našem lastnem vedenju na spletu, se lahko poskusimo emocionalno distancirati od posamezne vsebine in malo bolj poglobljeno razmisliti o njeni dejanski podlagi, preden jo posredujemo naprej. Ali temelji na govoricah ali na trdnih znanstvenih dokazih? Ali ji lahko sledimo do izvira? Kako se primerja z obstoječimi podatki? In ali se avtor pri podajanju svoje plati zgodbe naslanja na običajne logične napake?

To so vprašanja, ki bi si jih morali zastaviti – ne pa, ali bo naša objava nabrala dovolj všečkov in ali bi lahko bila na kak način drugim »v pomoč«. Obstaja kar nekaj dokazov, da lahko z nekaj prakse vsi v tovrstnem razmišljanju postanemo boljši.

Pennycook predlaga, da bi lahko socialna omrežja z nekaj precej preprostimi posegi svoje uporabnike spodbudila k večji previdnosti. V svojih eksperimentih je ugotovil, da če udeležence prosi, da ocenijo dejansko resničnost posamezne trditve, udeležence pripravi do tega, da začnejo o izjavah bolj kritično razmišljati, tako da so bili potem tudi več kot dvakrat bolj odgovorni glede informacij, ki so jih delili.

Kot pove, bi to v praksi lahko pomenilo preprost samodejen opomnik, s katerim bi platforma občasno opozorila uporabnika, da naj dvakrat premisli, preden nekaj deli, čeprav bi lahko natančno testiranje pomagalo podjetjem najti najbolj zanesljivo strategijo.

Splošno zdravilo za to ne obstaja. Tako kot pri poskusih, da bi obvladali sam virus, bomo potrebovali širši pristop tudi za boj proti širjenju nevarnih in potencialno življenje ogrožajočih dezinformacij.

S tem, ko se bo kriza poglabljala, bo postala zajezitev tega širjenja odgovornost vseh.

David Robson

David Robson je avtor knjige The Intelligence Trap (Past inteligentnosti), ki preučuje, zakaj pametni ljudje ravnajo neumno in načine, kako lahko vsi sprejemamo pametnejše odločitve. Na Twitterju ga najdete na @d_a_robson.

Vir: https://www.bbc.com/future/article/20200406-why-smart-people-believe-coronavirus-myths

Napotila:
https://www.bbc.co.uk/news/reality_check
https://www.who.int/emergencies/diseases/novel-coronavirus-2019/advice-for-public/myth-busters
https://postaja.wordpress.com/2019/08/02/slabi-misleci/
https://postaja.wordpress.com/2017/09/13/v-iskanju-boljsega-sveta/
https://postaja.wordpress.com/2017/04/07/ne-toliko-post-resnicnost-kot-prevec-resnic/
https://postaja.wordpress.com/2015/09/10/sum/
https://postaja.wordpress.com/2015/07/30/propaganda-v-demokraticni-druzbi/
https://postaja.wordpress.com/2015/03/16/svet-demonov/
https://tehtnica.wordpress.com/2019/02/19/velika-vloga-youtuba-v-radikalizaciji-uporabnikov-interneta/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/09/04/zakaj-so-ocitne-lazi-odlicna-propaganda/
https://tehtnica.wordpress.com/2018/06/11/lazi-kot-novice/
https://tehtnica.wordpress.com/2017/10/01/tako-se-strah-in-jeza-prodajajo-za-dobicek/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/30/umetnost-prodaje/
https://tehtnica.wordpress.com/2015/07/22/pravica-do-lazi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/05/21/seks-lazi-in-youtube-oglasi/
https://tehtnica.wordpress.com/2014/02/17/8-najpogostejsih-miselnih-napak/
https://tehtnica.wordpress.com/2013/02/13/10-oglasevalskih-lazi-s-katerimi-nas-hranijo/

Piščančje ražnjiče imamo radi vsi

Včasih se zgodi, da me spravi ob živce kakšna (na videz) res banalna stvar. Na primer prispevek iz promocijske kampanje Naša super hrana, ki je pripravo piščančjih ražnjičev z zelenjavo, limono in meto pospremil s sloganom Piščančje ražnjiče imamo radi vsi, zlasti otroci.

Objava o vsesplošni ljubezni do piščančjih ražnjičev iz niza [KUHAMO Z NAŠO SUPER HRANO] je sicer iz oktobra 2018, a se mi jo zdi iz dveh razlogov smiselno vleči na dan tudi po več kot osmih mesecih. Prvič, to, da me zasleduje že osem mesecev, nekako podrčta poanto uvodnega stavka. Drugič, zdaj ko smo končno dočakali sonce, nas, se bojim, čaka ponoven zagon oglasov naše super hrane za žar in na spisku, predvidevam, ne smejo manjkati piščančji ražnjiči. Tale zapis bi bil lahko tako dosti bolj aktualen, kot se morda zdi na prvi pogled.

Piščančji slogan me torej zasleduje že nekaj mesecev, a (v prvi vrsti) ne zato, ker gre za kampanjo, ki jo financiramo iz državnega proračuna, promovira pa nekaj, kar se nezanemarljivemu deležu prebivalstva zdi problematično z vidika okoljskega odtisa in spopadanja s podnebnimi spremembami in/ali nesprejemljivo z etičnega vidika. Tisto, kar me zmoti do te mere, da pišem o precej banalnem promocijskem prispevku, je nesmiselnost same izjave, ki se ne nazadnje izteče v totalitarizem (predpostavljene) večine.

Nadaljevanje na: http://www.ludliteratura.si/esej-kolumna/piscancje-raznjice-imamo-radi-vsi/

Tina Bilban

POP TV poroča o utajevalcu Roku Snežiču, istočasno pa oglašuje njegove storitve

Prispevek POP TV novinarke Nike Kunaver z naslovom »V zvezi z davčno utajo Đuđićeve naj bi preiskovali Snežiča in Vuka« razkriva, da je zdaj že znamenita Dijana Đuđić, posojilodajalka Janševi SDS, skupaj še z dvema državljanoma v BIH osumljena utaje davkov v višini 2,4 milijona evrov. Delovali so kot kriminalna združba, ugotavlja SIPA.

Med letoma 2013 in 2018 so odprli več bančnih računov v Sloveniji, Avstriji in na Madžarskem, poroča medijska hiša, denar pa naj bi ji nakazovala podjetja, ki sta jih ustanovila nekdanji župan Zavrča Miran Vuk, član stranke SDS, in znani davčni svetovalec Rok Snežič, sicer Janšev sozapornik in tudi strankarski podpornik.

Vendar je bralec njihove 24ur.com lahko dobesedno istočasno prebiral tudi oglas Snežičevega podjetja, torej »doktorja davčnih utaj«, kot mu največkrat pravijo, kako »davčno optimizirati« poslovanje s prenosom svojih podjetij v Bosno in Hercegovino. Ne prvič, oglas ponujajo dnevno.

O medijski dilemi oglaševanja in novinarskega posla v istem primeru sem pisal v februarskem prispevku Snežičev oglas na 24ur.com: o konfliktu med novinarsko in oglaševalsko prakso in takrat zaključil:

Če pustimo ob strani, da bi se zanj morala zelo zanimati vsaj slovenska davkarija in politika, nam preostane še nerešljivo vprašanje moralne spornosti oglasa z vidika medijske etike: kakšen smisel ima objavljati takšne, ki interesno zadevajo avtorje in njihova podjetja, kadar so njihova ravnanja s strani novinarjev, celo v istem mediju, ali širše javnosti prepoznana kot sporna?

V tem primeru ne govorimo o tako imenovanih kontekstualnih flopih v oglaševanju, kjer algoritem na spletni strani po naključju najde in »prilepi« oglas, ki sovpada z brano vsebino in povzroči humorno, ironično ali tudi prepoznavno neetično konotirano asociacijo. Oglas s Snežičevim podjetjem bi bil sporen že brez poprejšnjih novinarskih prispevkov o njegovem davčnem čudodelstvu. V kombinaciji z njimi je grotesken.

Dva sklepa

Očitno ima Snežičevo podjetje zakupljeno kar celoletno vsakodnevno (!) celoletno oglaševanje na straneh 24ur.com in še kje drugje. Pustimo ob strani, da v oglasu svetujejo nekaj, kar bi moralo zanimati tudi domače in bosanske davčne organe, z vidika medijske etike smo zdaj pred tem, da pridemo do dveh sklepov.

Če imamo osebo O, ki domnevno počne nezakonite stvari N, hkrati pa oglašuje v mediju M, potem bodo novinarski prispevki o tej osebi v mediju M neizbežno v konfliktu. Ob predpostavki, da je smisel novinarskega dela implicitno v poročanju ali razkrivanju N, bo samo dejanje oglaševanja O v M problematično. Če se zgodi celo, da se v M oglašuje ista nezakonita ali z njo povezana praksa N, zaradi katere se O preganja, se konflikt kvečjemu še poglobi. To bi bil prvi potencialni sklep.

Drugi je bolj dobrohoten, vsaj navidezno. Ker pri PRO PLUS niso prenehali ponujati oglaševalskega prostora Snežiču in to počnejo na dnevni ravni, lahko domnevamo, da čvrsto verjamejo v zakonsko neoporečnost oglasa naročnika. Slovenski oglaševalski kodeks v prvem členu nalaga, da »oglaševanje ne sme vsebovati ničesar, kar bi bilo v nasprotju z obstoječo zakonodajo, niti izpuščati česa, kar zakon izrecno zahteva. Prav tako ne sme spodbujati ali odobravati kršitve zakonov.«

S tem so očitno lastniki medija implicitno presodili, da je Snežičeva praksa zakonita. Od tod naprej bolj prijazen sklep morda veleva tole: ker smo novinarsko pokončni, sicer oglašujemo O, ampak to nas ne bo ustavilo pri poročanju, da je O osumljen nezakonitega ravnanja. Povedano drugače: da poročamo o N v primeru O, nikakor ne razumemo kot konfliktno dejanje, ki je v nasprotju z oglaševanjem O v našem (ali kakšnem drugem) mediju M.

Osebno sem prepričan, da sta oba sklepa slabo utemeljena in napačna. S tem, ko lastniki POP TV dajejo Snežiču oglaševalski prostor za »optimizacijo davkov« v Bosni,  so njihovi novinarski prispevki o davčnih utajah istega podjetnika z vidika medijskega uporabnika nujno neverodostojni: ne v smislu, da bi s takimi prispevki kaj bilo po sebi narobe v smislu profesionalnosti in nepristranskosti, ampak preprosto ne morete kredibilno oglaševati nekoga, za katerega v isti sapi poročate, da je goljuf. Razen tega se s tem vedno poveča možnost, da o O nek medij ne bo poročal zato, ker lastniku prinaša oglaševalski dobiček.

No, iz podobnega razloga ni smiseln niti sklep, označen za bolj dobrohotnega: v njem se zgolj pretvarjamo glede etične pokončnosti, češ da preiskujemo celo tiste, ki pri nas oglašujejo, vendar s tem pač ne ubežimo začetnemu konfliktu.

O Janševem kreditnem poslu in obračunu z novinarji, ki so to razkrili, sem sicer pisal v prispevkih Janševi rumenjaki: opletanje proti medijem na tviterju v zadevi Dijana, nato Janševo kesanje kot trik in deloma v Štefanec, KPK in problem možnih glivic SDS.

Boris Vezjak

Vir: https://vezjak.com/2019/05/30/pop-tv-poroca-o-utajevalcu-roku-snezicu-istocasno-pa-oglasuje-njegove-storitve/

Zdravljenje z magneti

Pred nedavnim je rahlo naivna kolegica nasedla ponudbi, ko jo je »sladkobesedna« prodajalka na njenem domu prepričala v nakup magnetne ogrlice in magnetnega pasa. Ob skepsi do domnevnih zdravstvenih učinkov, ki jih navaja distributer v svojih prospektih, je posebej izstopala cena izdelkov.

Prva optimistična misel je bila, da na tovrstne »prevare« gotovo ne more nasedati veliko ljudi. Takoj ko vpišemo geslo »magnetna terapija« v Google, spoznamo svojo zmoto. Zdravljenje z magneti je posel. In to velik. V letu 2007 je bil po določenih konservativnih ocenah svetovni trg terapevtskih magnetov vreden preko 2 milijardi dolarjev. Na nek način razumljivo, izkorišča namreč človekovo skrb za zdravje, hkrati pa ponuja orodje, katerega delovanje je večini ljudi skrivnostjo in nerazumljivo. Ob učinkih, ki jih obljublja zdravljenje z magneti, ljudi ni težko prepričati, da jim to lahko na nek način pomaga.

Ker v slovenščini na spletu nismo našli veliko besedil, ki bi bili kritični do tovrstnih uporab in zlorab magnetov, si poglejmo malo bolj natančno kaj zdravljenje z magneti sploh pomeni. »Magnetna terapija«(1), kot se zdravljenje tudi imenuje, je veja alternativne medicine, ki trdi, da ima magnetno polje zdravilne učinke. Ideja ima zelo dolgo in bogato zgodovino. Če je bilo za čas, ko znanost še ni bila dovolj razvita, da bi lahko prepoznali dejanske učinke delovanja magnetov in našega telesa, še razumljivo, da je proizvajal množico šarlatanov, pa je to toliko manj razumljivo za današnji čas.

Ena glavnih trditev danes je, da magneti lajšajo bolečine. Večina dokazov o tem temelji na pričevanjih in anekdotah in jih je mogoče pripisati učinku placeba. V podporo magnetni terapiji trenutno ni nobenega dobrega znanega znanstvenega dokaza. Obstaja sicer nekaj študij, ki so dokazovale določeno koristnost magnetne terapije, vendar so bile tako ali drugače spodbite.

Kljub temu industrija z magneti iz leta v leto raste. Najdemo lahko zelo različne izdelke, ki se trudijo imeti zdravstvene učinke. Od magnetnih zapestnic, ogrlic, pasov itd. Magneti pa prodirajo tudi v zdravstvo. Posebej kiropraktiki se pogosto poslužujejo uporabe različnih magnetov. Kot poslovno priložnost, ki z malim vložkom prinaša velike dobičke, so magnete »zavohali« tudi mnogi poslovneži, ki človekovi želji po življenju brez bolečin, prilepijo noro visoke cene.

Vsi se verjetno še spomnimo magnetnih pripomočkov dr. Levinea, ki smo ga lahko dolgo gledali v vsiljivih TV prodajah. Dr. Levine je trdil, da njegov magnet odpravlja bolečino v kolenu.

Dr. Levine navaja, da na učinkovitost podpornika za koleno kažejo rezultati raziskave, v kateri je 88% pacientov potrdilo znatno izboljšanje bolečine v kolenu. To morda komu zveni znanstveno in profesionalno, vendar je na žalost daleč od tega. Povratna informacija iz običajne ankete, v kateri se ljudi sprašuje, da ocenijo svoje občutenje bolečine, je medicinsko in znanstveno brez vrednosti. Sramotno je, da se to poskuša prikazovati kot dokaz o učinkovitosti. Ljudje smo zelo dobri pri ignoriranju subjektivnih simptomov, kot so bolečina in nelagodje, še posebej, če smo v to nekaj vložili, recimo čas in denar. To je eden od glavnih razlogov zakaj so za neko spodobno znanstveno analizo potrebne študije na kontrolnih placebo skupinah, česar v tem primeru seveda ni bilo.

Med bolj pogostimi uporabniki in promotorji magnetov so tudi športniki, ki uporabljajo različne magnetne podpornike, vendar je njihovo sklepanje ob že omenjenem placebu učinku žrtev tudi regresivne logične napake, po kateri na učinek sklepajo zaradi napačnega razloga. Boljše počutje jim prav lahko nudi zgolj dejstvo, da imajo boleče mesto podprto, ne pa sami magneti. Učinek bi torej bil enak, tudi če ne bi nosili magnetov.

Zakaj se ljudem zdi, da magneti na njih delujejo pozitivno? Kot pri mnogih podobnih alternativnih terapijah je tudi tukaj razlog napačna interpretacija splošno znanih znanstvenih dejstev. Ena pogostih tovrstnih trditev v zvezi z magneti je, da pomagajo pri cirkulaciji krvi, za kar seveda ponovno ni nobenega dokaza. Kljub temu teorije in načini uporabe za boljšo delovanje vznikajo kot »gobe po dežju«.

V novejšem času je problem nastal s širjenjem zavedanja, da kri vsebuje hemoglobin, ki vsebuje železo in s pomočjo katerega se kisik širi po telesu. Vsi vemo, da magneti privlačijo železo, ampak železo v krvi se ne obnaša na isti način kot običajni železni predmeti v našem makro okolju. V mikro okolju hemoglobina, magneti nimajo praktično nobenega učinka. To je mogoče preveriti kadarkoli pridemo v stik z odprto rano in magnet približamo rani – magnet v tem primeru nima nobenega učinka. Ta nelogičnost je še bolj očitna, če se spomnimo magnetne resonance. To je diagnostična tehnika, ki se izvaja s pomočjo velikega elektromagneta, ki je neprimerljivo močnejši od običajnih magnetov v navadnih terapevtskih izdelkih. Samo dejstvo, da ljudje takšen pregled preživijo, je dovolj dokaz za to, da magneti na kri nimajo nobenega vpliva. Če bi magneti delovali na kri, kot trdijo številni terapevti, bi naše telo eksplodiralo pri vsakem MRI pregledu ali stiku z elektromagnetom. Prepreko praktični učinkovitosti in terapevtski vrednosti magneta predstavlja tudi dejstvo, da ena molekula hemoglobina vsebuje samo 4 atome železa, ki so zelo oddaljeni eden od drugega. Tudi če bi magneti imeli na kri kak učinek, to nikakor ne bi moglo pomeniti, da izboljšujejo pretok krvi. Nasprotno, najverjetneje bi se v bližini samih magnetov naredili posamezni strdki. Pa še to samo ob predpostavki, da bi lahko prebili kožo, ki je pri človeku debeline 2 do 3 mm, magneta sila pa z vsakim milimetrom strmo upada.

Nekateri podporniki tovrstnih terapij svoje prepričanje v delovanje magnetov polagajo v metafizične predpostavke, da je bolezen vedno neke vrste neravnovesje v energiji. Za ponovno vzpostavitev ravnovesja je zato potrebna elektromagnetna energija in magneti bi naj bili pravšnji za to.

Magnetizirajo se tudi pijače, kar pa ponovno ne koristi nikomur drugemu razen tistim, ki takšne naprave in pripravke prodajajo.

Trenutno ni nobenih trdnih dokazov, da imajo statični magneti kaj več zdravilnih učinkov kot kristali. To priznava tudi ameriški center za komplementarno in alternativno medicino, ki ob magnetih zapiše: »Na splošno raziskave do zdaj niso trdno podprle trditev, da so magneti učinkoviti za zdravljenje bolečin.«

Povsod, kjer so bile na teh izdelkih narejene podrobne študije, so bile neutemeljene trditve o izdelkih izbrisane, izdelki pa odstranjeni iz prodaje. V številnih državah je oglaševanje tovrstnih terapij, ki se kitijo z visoko donečimi, a nedokazanimi medicinskimi učinki, tudi prepovedano. Tako bi sodeč na zakonodajo moralo biti tudi pri nas, a vendar očitno iz nekega razloga temu ni tako.

Na slovenskem spletu lahko na to temo preberemo tudi naslednji zanimiv prispevek:

V prispevku »Čarobni pas« na strani skeptik.si (v rubriki Dnevnik skeptikov) Nejc Žorga Dulmin piše o svoji izkušnji z eno od tovrstnih ponudb.

»Včeraj je v moj poštni nabiralnik priletela tale ponudba: magnetni pas za hrbet. Že ko sem prebral ime, je zasmrdelo, ko pa sem prišel do naslednjega izseka,  sem moral že odpirat okna:

Sestavljen je iz 12 magnetov za lajšanje bolečine. Pod obleko se ga ne opazi. Magneti pospešijo krvni obtok in s tem odpravljajo bolečine v hrbtenici, sklepih in kosteh. Pas spodbuja presnovo in krepi imunski sistem ter vas razbremeni utrujenosti.

Magneti pospešijo krvni obtok. Res? Kako pa? Jasno, mehanizma za to delovanje ni podanega. In ne, to ni res. Železo v krvi ni feromagnetno in posledično ne reagira na magnet. Zabaven štos na to temo sta izvedla Penn & Teller v enem delu Bullshita. In potem naj bi ta pospešek še odpravil bolečine v hrbtenici, sklepih in kosteh! Sliši se hudo … noro … nerealno. Kar najverjetneje tudi je.

Nato pa sledi še, da pas spodbuja presnovo in krepi imunski sistem. Spodbuja presnovo? Kako? Morda tistih 12 magnetov dvigne transparente z napisi “Dajmo! Dajmo!”? Spet seveda, mehanizma ni. In še zadnji biser: krepitev imunskega sistema. Ena najbolj priljubljenih fraz alternativcev, ki se za marketinške namene pridno uporablja. Predvsem zato, ker se super sliši … pomeni pa nič. Imunski sistem je kompleksna zadevščina (zato tudi “sistem”) in ni tak kot mišica, ki jo z vajami ojačaš.

Kadar v imenu in opisu produkta ujameš magnete v povezavi s krepitev, spodbuda, pomaga, pospešuje bodi skeptičen, saj gre najverjetneje za nateg.« (Vir: http://skeptik.si/2013/08/12/carobni-pas/)

(1) »Magneten terapije« ne smemo zamenjevati s pulzno elektromagnetno terapijo (PEMFT), ki se je pokazala kot učinkovita (in znanstveno dokazana) terapija pri celjenju kosti in v zadnjem času (domnevno) tudi depresije. Gre za pulze močne elektromagnetne energije na določena poškodovana mesta, ki spodbudijo kemikalije v celici, da ta začne proces celjenja. Terapija sega v zgodnjo 20. stoletje in je povezana z delom Nikole Tesle. Tehniko so najprej uporabljali na živalih preden so jo v 1970ih odobrili tudi za ljudi. Zdravstvena veda tovrstno terapijo sprejema in uporablja pri zdravljenju nekaterih tipov poškodb kosti.

Povzeto po virih:
http://laikaskeptik.wordpress.com/2011/11/24/magnetska-terapija-o-cemu-prica-taj-dr-levine/
http://www.skepdic.com/magnetic.html
http://www.livescience.com/40174-magnetic-therapy.html
http://www.sillybeliefs.com/magnets.html
http://nccam.nih.gov/health/magnet/magnetsforpain.htm
http://www.tgacrp.com.au/index.cfm?pageID=13&special=complaint_single&complaintID=1722
http://skeptik.si/2013/04/17/ne-nasedajte-srednjeveski-medicini/
http://skeptik.si/2012/01/16/kaj-je-placebo-ucinek/
http://skeptik.si/2011/11/21/zdravilstvo-in-alternativna-medicina/
http://en.wikipedia.org/wiki/Magnet_therapy

Pravila časa?

V »po-vstajniški« Sloveniji je nemalo prahu dvignila Pristopova oglaševalska akcija za Telekom »Tvoj čas, tvoja pravila. Itak«, ki si je novo najden uporniški duh Slovencev v tipično marketinški maniri »sposodila« za promocijo paketov največjega slovenskega mobilnega operaterja. To je bila ena redkih, veliko preredkih prilik, ko smo lahko bili priča, da je slovenska kritična javnost neko oglaševalsko kampanjo »vzela zares« in se temu primerno nanjo tudi odzvala. Polemika je izzvala številne odzive, tudi s strani samih akterjev akcije, in s tem ponudila edinstven vpogled v načine mišljenja in delovanja tako imenovanih »krativcev« – (samo)poimenovanje, ki jim ga je oglaševalsko spretno, »grozi jezika in logike« navkljub, uspelo uveljaviti. V zadnji, julijski številki oglaševalske revije »Marketing magazin«, se je s kolumno na številne očitke in kritike odzval tudi Aljoša Bagola, sicer izvršni kreativni direktor v oglaševalski agenciji Pristop in eden od osrednjih avtorjev omenjene akcije. V nadaljevanju omenjeno kolumno navajamo v celoti, preberete pa jo lahko tudi na straneh »Marketing magazina«.

Pravila časa

Edino pravilo časa je, da je na vsake toliko čas za nova pravila. Tudi v oglaševanju.

Zleknjen v udobno horizontalo gledam Downtown Abbey, ki je izvrstna angleška kostumska obravnava kastne razslojenosti in slutnje konca nekega obdobja. Zdaj mladi aristokrat med večerjo lordu pove, da bo svojega lakaja uporabljal samo še ob vikendih, saj mu je med delovniki popolnoma odveč. Zaprepadenost omizja je ob tem naznanilu takšna, da zatrepetajo še za večerjo postrežene prepelice. V smrtno tišino se oglasi le lordova mati, ki začudeno vpraša: »Kaj je to – vikend?«

Če je bila največja prevara hudiča to, da je svet prepričal, da ne obstaja, je največja prevara časa to, da se nam zdijo nekatere stvari večne. Tako v samopompoznem prepričanju, da lahko ustvarimo nekaj resnično večnega, pozabljamo, da smo na neskončni premici časa in v superkoordinatah vesolja statistično popolnoma neznačilni. Aristokrati so živeli v utvari, da so privilegiji in brezdelje večni, zgodnji kapitalisti so živeli v utvari večnega in brutalno izkoriščevalskega delovnika, zdaj živimo v utvari službe, v kateri do svojih šestdesetih petkrat na teden preživimo vsaj 40 ur. Arianna Huffington, ustanoviteljica priznanega Huffington Posta, je te dni pisala o tem, da je ključni problem globalnega gospodarstva pravzaprav v dojemanju časa, saj je osredotočeno le na izkazovanje četrtletnih finančnih rezultatov. Tako ga to hlastanje za kratkoročnim dobičkom poganja v previsoke in nehumane obrate. Ker ta plan A ne deluje več, je v sodelovanju z Richardom Bransonom zagnala globalno iniciativo za plan B, ki si prizadeva za odgovorno dolgoročnost, ne za večno kratkoročnost. Premierka Bratuškova tako ne bi smela reči, da za reševanje krize rabimo več časa, ampak da rabimo drugačno dojemanje časa.

Če pogledamo letni globalni oglaševalski kolač, ugotovimo, da za to, da poganja globalno povpraševanje, oglaševanje razpolaga s slabimi 500 milijardami evrov. Ob privzetku, da trenutni skupni dolg Grčije, Španije in Italije znaša 524 milijard evrov, pa nam postane jasno, da so pravila našega časa skrajno zgrešena. Tudi zato je bilo vodilo naše aktualne kampanje »Tvoj čas, tvoja pravila« pooblastilo mladim, da obračunajo z zgrešenimi pravili tega časa in si/nam postavijo svoja. Neposrednost oglasa, v katerem bankirje in politike preganjajo sodniki, sodnike mediji, medije policisti, vse skupaj pa mladi, je pri nekaterih spodbudila buren aplavz, pri drugih pa ostre čekane. Kot sem tudi upal, da se bo zgodilo. Pravila našega časa (in predvsem našega domačega okolja) namreč zahtevajo, da sme oglaševanje biti zgolj plitek šaljivec ali poceni obveščevalec. Zato bo oglaševanje, ki želi prenesti iskreno in relevantno sporočilo, takoj demonizirano kot sprevržen kozmetični ud kapitalizma, ki zlorablja duha časa zgolj zato, da potrošnike komandira do vhodov v trgovine. S tem nimam težav, saj je to pričakovani refleks (kritičnega dela) javnosti. Kljub temu, da si blagovna znamka iskreno in pogumno prizadeva za nekaj drugačnega, večjega. Smešno pa je, da si pri nas vsak, ki je tvitnil fotko vodnega topa, sedaj prilašča tudi ikonografijo visoko dvignjene zastave, kot da je tudi davnega leta 1789 drvel nad Bastiljo.

Tako so se na Twitterju zaradi kampanje želodci obračali »ozaveščenim« grafičnim oblikovalcem, pretili so nam profesorji prava, prekleli so nas pravičniki, (b)analizirali so nas radijski voditelji, grmeli so intelektualci, aktivisti, levičarji, desničarji. Slednji so v kampanji recimo videli brezsramno »kontinuiteto rdeče barve, ki nikoli ne zbledi«. Vsak svoje, skratka. A edini so si bili v tem, da oglaševalci nimamo pravice do političnega mnenja, saj da smo sprevrženi okoriščevalci, ki bi »prodali še lastno mater«. Tako se je srenja hitro in ekskluzivno samopooblastila, da lahko le oni, neomadeževani, komentirajo zgrešenost politike, koruptivnost tranzicijskega sistema in splošno nepravičnost sveta, ki si ga delimo in ga soustvarjamo. Srditi so bili recimo tudi taki, katerih najbolj radikalna poteza v življenju je to, da so medtem ko so šli malo protestirat, v bližnjem fensi lokalu pustili kozarec dragega vina nenadzorovano stati na mizi. Post festum so nas obtožili šikaniranja vrednot vstaje, sami pa so se šli šik vstajo. A kot 99 % vseh sem bil tam zato, ker sem čutil, da je treba pravila časa spremeniti.

Ko sem se kot kreativni smrkavec pred več kot desetimi leti v Ljubljani pogovarjal z Oliverjem Toscanijem, avtorjem razvpitih in radikalnih Bennetonovih kampanj (tistih z umirajočimi za aidsom, z zaporniki, čakajočimi na usmrtitev, itd.), mi je povedal, da je vedno sledil le tistemu, kar je čutil in v kar je verjel, in da mi boljšega nasveta ne zna dati. Sam se dobro zavedam, da lahko oglaševanje, ki v oglasnem bloku mlade nagovarja k obračunu s svetom, nato pa jim pokaže logotip telekomunikacijskega podjetja, ali pa – v Toscanijevem primeru Bennetonov logotip ob majici ustreljenega hrvaškega vojaka, izpade sprevrženo. Ne pristajam pa na to, da nam samo zato, ker delamo v industriji, ki s 500 milijard evrov na leto poganja globalno povpraševanje, ne bi bilo dovoljeno samoizpraševanje. Ali da nam ne bi bilo dovoljeno, da s svojim delom mlade opozorimo na to, da se tudi njihova prihodnost nevarno približuje prihodnosti mladih iz tistih treh držav, ki dolgujejo 524 milijard evrov. Edino pravilo časa je, da je na vsake toliko čas za nova pravila. Tudi v oglaševanju. 

Objavljeno v četrtek, 18. Julija 2013, v rubriki KoluMMne

Aljoša Bagola

Vir: http://www.marketingmagazin.si/strokovno-mmnenje/kolummne/9960/kolummna-aljosa-bagola-pravila-casa