Tagged: Maribor

Arhitekti proti oglasu na Mariboxu

Ob zamenjavi velikega oglasnega sporočila na pročelju kinocentra na obrežju Drave so v Društvu arhitektov znova opozorili, da tak poseg kazi objekt in veduto mesta. Maribor še vedno brez pravnih podlag, ki bi urejale oglaševanje

Na precej kritičnih odzivov je naletela nedavna zamenjava velikega oglasnega sporočila na pročelju nekdanjega kinocentra Kolosej, danes Mariboxa. Zaradi reklamnega sporočila na obrežju Drave širine 70 metrov in višine 7 metrov so se znova, podobno kot lani, oglasili v Društvu arhitektov Maribor, ki mu predseduje Andrej Šmid. “V danem primeru reklamni pano izničuje urbano in arhitekturno kvaliteto stavbe. Ker gre za objekt v prostoru, ki ga zaradi kvalitet in prvin mestne krajine, urbane strukture ter mestnega odprtega prostora varujejo različni občinski in državni dokumenti, je lastnik stavbe s posegom ‘vstopil’ v domeno dovoljevanja gradnje na varovanih območjih in s tem v postopke soglašanja pri izdaji gradbenih dovoljenj kot tudi v domeno zaščite avtorskih pravic arhitekta,” so ponovili stališče društva v javnem pismu.

Društvo arhitektov Maribor opozarja, da pomeni “preoblačenje črne škatle v reklamni pano” nestrokovno in neokusno spremembo arhitekturne kvalitete novodobne stavbe. Menijo, da ne gre zgolj za nedolžno namestitev reklamnega sporočila kot dela fasade objekta v zasebni lasti, ampak je multikino glede na namen in uporabo javni objekt, stavba pa sooblikuje javni prostor in urbano krajino mesta ter zaznavanja urbanega prostora. “V primeru reklamne fasade kot tržne površine ne gre le za pravico do oglaševanja in trženja oglasov, temveč predvsem za dolžnost spoštovanja pričevalnih vrednot urbane in arhitekturne podobe ter ne nazadnje za spoštovanje arhitektovega dela,” še pišejo. Pravijo, da bi morala po uradni dolžnosti reagirati dva inšpektorata, to sta inšpektorat za okolje in prostor (prej črna fasada je sedaj prekrita in ni več isti projekt) in inšpektorat za kulturo in medije. Sami kot društvo pa da imajo moč le opozarjati na takšne probleme.

Nered pri oglaševanju v mestu

Miran Krivec iz mariborskega Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije (ZVKD) je pojasnil, da podajajo kulturnovarstvene pogoje in soglasja za umeščanje reklamnih panojev, vendar samo za objekte, ki so razglašeni za kulturni spomenik, in za objekte, ki so v ožjem mestnem jedru. “Problem pri Mariboxu je, da stoji v coni B, ki ni srednjeveško staro mestno jedro, ampak širše mestno jedro, sam objekt pa ni kulturni spomenik, tako da načeloma lastnik za postavitev soglasja ZVKD ne potrebuje, saj s postavitvijo reklamnega panoja, ki je odstranljiv, fasade ne preoblikuje trajno,” pravi Krivec.

Stališče zavoda je, da je tudi tokratni primer oglaševanja na Mariboxu vizualno onesnaževanje mesta, ki moti predvsem zaradi velikosti. A ob tem opozori, da podobno oglaševanje čez Dravo nikogar ne moti, čeprav je površina morda celo večja, le da je bolj strukturirana, razdeljena na več manjših oglasov. In kakšna bi bila rešitev? “Mesto bi moralo sprejeti neko generalno stališče do oglaševanja v mestu in na tem področju narediti red,” odgovarja Krivec. Mariborski občini manjka sprejet Katalog urbane opreme vključno z oglaševanjem, temu bi moral slediti odlok, ki bi predvideval tudi sankcije za kršitve, pravi Krivec. “Mesto trenutno nima pravnih podlag, ki bi oglaševanje urejale. Tudi če bi mi ali društvo arhitektov takšno oglaševanje prijavili na pristojne inšpekcijske službe, menim, da bi bili neuspešni.”

Posiljevanje javnega prostora

Na mariborski občini si ne želijo, da bi reklamni panoji postali stalni oblikovalci pročelij zgradb in tako spreminjali ali celo kazili podobo mesta. Zavedajo se neurejenosti in zlorab oglaševanja v mestu, za katerega pravijo, da presega potrebe in kaže na posiljevanje javnega prostora s premnogimi in “prerazličnimi” elementi oglaševanja. “Posebej pozorni moramo biti v starem mestnem jedru in na zelenih površinah ter tam, kjer zastirajo kvalitetne poglede. Naš predlog bo šel v smer kvalitetnih ureditev in manj številčnih oglaševalskih elementov. Katalog urbane opreme in Odlok o oglaševanju, posebno v starem mestnem jedru, je ena od prednostnih nalog, ki jih bomo v okviru Sektorja za urejanje prostora pripravili in posredovali v proceduro sprejetja na mestni svet,” so zapisali v odgovoru in dodali, da se moramo zavedati, da sta prostor in javne površine vrednota.

Po prenovi fasade oglasov ne bo

Stipe Jerič, direktor podjetja Projektor, pod okriljem katerega deluje Maribox, se čudi ponovnemu zgražanju nad oglaševanjem na njihovi stavbi: “Ko bo napisano še javno pismo za reklamni pano na silosih, na stavbi nekdanje Slavije, na Narodnem domu in nasproti njega, na Europarku, Obiju in še drugih površinah, potem se lahko usedemo in se pogovarjamo. Takšno oglaševanje je povsod, zakaj smo samo mi izpostavljeni,” sprašuje Jerič, ki tudi ne vidi razloga, da bi jih zaradi oglasnega panoja obiskala katera od inšpekcijskih služb (jih tudi lani ni), če pa ni mestnega odloka, ki jim takšnega oglaševanja ne bi dovoljeval.

“Rad bi poudaril, da smo ob zamenjavi blagovne znamke morali prekriti napis Kolosej, ker dovoljenja za uporabo slednjega nimamo več. Odstranitev napisa, ki je vpet v fasado, bi zahtevala zamenjavo celotne južne fasade, kar je povezano z zelo visokimi stroški in zahtevnim posegom, zato smo našli začasno rešitev. Tudi zato smo površino kot oglasni prostor oddali v kratkoročni najem. Seveda pa načrtujemo obnovo fasade in nadaljevanje ureditve okolice Mariboxa, kar bo najverjetneje že naslednje leto,” pravi Jerič in napoveduje, da ko bodo zamenjali fasado, takšnega oglaševanja ne bo več.

Zakonodajno neurejeno področje

Na odgovore inšpekcijskih služb še čakamo. Neuradno pa smo izvedeli, da so reklame na blagu zakonodajno precej neurejeno področje. Medtem ko je reklamni objekt lahko velik največ 40 kvadratnih metrov, pa zakonodaja ne določa, da je blago reklamni objekt, niti tega podrobneje ne urejajo občinski predpisi. Stihijsko ukvarjanje s prostorsko politiko je želela spremeniti urbanistična komisija, ki pa je do danes povsem razvodenela.

Tudi pohvale, da so sveži in drugačni

Odzvali so se tudi pri Lidlu in pojasnili, da so oglas na obrečni fasadi obesili na razpoložljivo oglasno površino, ki so jo zakupili, in na kateri so že oglaševala tudi druga podjetja: “Tako velikih fasadnih oglasnih površin je v Sloveniji več in na njih redno oglašujejo številna podjetja, med drugim tudi Lidl Slovenija. Razumemo, da komu oglas ni všeč, obenem pa naj povemo, da smo prejeli tudi veliko pohval, da smo sveži in drugačni.” Po naših podatkih so zakupili to oglasno površino za pol leta.

Vir: https://www.vecer.com/arhitekti-proti-oglasu-na-mariboxu-6564733

Barbara Bradač

Kaj je Maribor pridobil z Europarkom?

Leta 2000 je Maribor dobil takrat največji in najmodernejši nakupovalni center v Sloveniji. Ime mu je Europark. Europark so postavili na centralni lokaciji in ga proslavili kot znak napredka mesta in blagostanja ljudi. Težko ga je spregledati, saj od samega začetka kot novodobni tempelj, v katerega se zgrinjajo trume obiskovalcev, zeva nad mestom. Prostori potrošnje, kot je Europark, so psevdojavni prostori. Naše aktivnosti so v teh prostorih močno regulirane, saj so oblikovani tako, da nas vodijo in animirajo k potrošnji ali pa k aktivnostim, ki nas navdajajo z občutki užitka, le da užitke asociiramo s potrošnjo.

Avstrijski arhitekt Victor Gruen je sledil velikim sanjam. Ko se je preselil v Ameriko, je opazoval hitro rastoča primestja in videl, da ljudje preživijo večino časa v svojih avtomobilih, odrezani od mesta in drug od drugega, saj primestjem primanjkuje, kar je sociolog Ray Oldenburg poimenoval tretji prostor. Prvi prostor je naš dom, drugi prostor je služba in tretji prostor je ta, kjer preživljamo čas s prijatelji, znanci in someščani zato, da se čutimo povezane in gradimo skupnosti. Gruen si je omislil načrt, ki bo dal ljudem takšen tretji prostor. Nakupovalna središča, ki jih je oblikoval, so bila zanj arhitekturno zdravilo, ki naj bi reševalo okoljske, komercialne in socialne probleme. Ti prostori naj bi združevali zelene površine, trgovine, stanovanja, bolnišnice, knjižnice, vrtce in takrat, v petdesetih letih, tudi zaklonišča. Gruen je dolgo načrtoval nakupovalna središča, prvo pa so zgradili v mestu Edina, v državi Minnesota. Razen atrija, ki naj bi imel funkcijo, podobno trgu, pa nakupovalno središče pravzaprav ni imelo skupnostnih prostorov. Ljudje tam niso živeli, ni bilo ne knjižnic ne otroških vrtcev, bilo pa je zelo veliko trgovin. Uspeh nakupovalnih središč je temeljil na tem, kar je postalo znano pod imenom Gruenov učinek ali Gruenov transfer. Nakupovalna središča so bila od zunaj grde, monotone zgradbe, v notranjosti pa so bila presunljivo očarljiva in v vsem svojem blišču skoraj hipnotična.

Skrbno oblikovane izložbe in celotna atmosfera notranjega okolja, količina razstavljenih izdelkov in občutek, da smo tako zelo dobrodošli, je povzročil, da so ljudje začeli nezadržno nakupovati. Gruen je postal znan in zelo uspešen, saj so nakupovalna središča rasla kakor gobe po dežju, njegov arhitekturni biro pa jih je oblikoval več kot petdeset. Vendar pa je Gruen čez čas opazil, da nakupovalna središča mesta oropajo življenja in da ne predstavljajo tretjih prostorov, temveč so zgolj stroji potrošnje. Preselil se je nazaj na Dunaj, kjer je kasneje sodeloval v projektih revitalizacije mestnega jedra.

Za majhno mesto, kot je Maribor, je Europark, v katerem naj bi bili že v prvih štirih letih obstoja pozdravili dvajset milijonov kupcev, mesečno pa naj bi ga sedaj obiskalo pol milijona kupcev, zelo velika stvar. Nakupovalni centri so po navadi značilno postavljeni na obrobja mest, center mest pa postane bolj odprt in prežet z različnimi vsebinami in dejavnostmi zato, da se ohranjajo javne dimenzije mesta. A v Mariboru je drugače. Europark je neposreden razlog, da je velik del osrednje Gosposke, pa tudi drugih centralnih ulic, prazen, da trgovine propadajo, da večji del prebivalstva redno zahaja v grdo, svetlečo stavbo praznih, bleščečih podob, ki ljudi odsevajo zgolj kot številke. Pocukranost in hkratno nasilje sta namreč temeljna značilnost prostorske dominacije. Tako se lahko naši otroci na primer igrajo na igralih, medtem ko sami nakupujemo, na kosilu se srečamo s prijatelji in jemo v atmosferi, polni vnaprej pripravljenih vonjev, strateško oblikovanih svetlobnih napisov, izložb, mimoidočih potrošnikov, ki nosijo polne vrečke z natisnjenimi slogani znamk, po kosilu pa spet nadaljujemo nakupe.

Zgodovina javnih prostorov je tudi zgodovina prostorov potrošnje. Vendar pa javni prostori niso zgolj prostori potrošnje, temveč so kombinacija ekonomskih in socialnih menjav. Predvsem pa so dvorišča drugih javnih institucij, kot so šole, knjižnice … prostori, kjer smo kot meščani in državljani v interakciji drug z drugim in oblastjo na način, ki bi naj odseval demokratične vrednote.

Ameriška arhitektka, urbanistka in profesorica na Univerzi Yale Keller Easterling v svoji knjigi Extrastatecraft, The Power of Infrastructure Space pokaže, kako so urbanistične rešitve v veliki meri plod finančnih institucij in svetovalcev, za katere je prostor s svojimi pomembnimi materialnimi posledicami zgolj stranski produkt. Infrastrukture ne smemo razumeti le kot podzemne kable, cevi in tako dalje, pa tudi ne le kot zgolj fizično manifestacijo urbanega prostora, kot na primer ceste in zgradbe, temveč kot matrico pravil in relacij, znotraj katerih so grajena okolja postavljena v razmerje odvisnosti. Tako je infrastrukturni prostor eden ključnih dejavnikov globalne moči in dominacije. Ta razmerja odvisnosti so administrirana s strani javnih in zasebnih akterjev, ki predstavljajo nove konstelacije nacionalne, mednarodne, medvladne in nadnacionalne administracije s politično močjo, ki raste hitreje, kot jo lahko legalno priznajo uradne oblike vlad. Infrastrukturna pravila tako določajo na primer debelino kreditnih kartic in standarde kakovosti ISO, standardizirani kontejnerji, s katerimi ladje danes prevažajo tovore, pa so v jedru avtomatizirali pomorsko ekonomijo in nekdaj živa pristanišča spremenili v puste krajine brez barov, lokalne mikroekonomije in kulture.

Na spletni strani Europarka lahko o njegovi zgodovini preberemo: “Po obetavnih rezultatih marketinške raziskave in najdeni ustrezni lokaciji je bila sprejeta odločitev o gradnji novega nakupovalnega središča, ki bo za celotno regijo postavil nova, mednarodno uveljavljena nakupovalna merila.” Mednarodno uveljavljena nakupovalna pravila? Če razumemo Slovenijo kot periferijo evropskega imperija in Evropsko unijo kot visoko birokratski in administriran ekonomski projekt, ki ga vodijo finančne institucije, potem lahko hitro vidimo manifestacijo Europarka v njegovi vpetosti v različna razmerja. Europark je medij, skozi katerega se nadaljuje zgodovinska kolonizacija regije s strani nemško govoreče Evrope. Kolikšen del trgovin v Europarku je slovenskih in kolikšen del denarja, ki ga precej revni Mariborčani pustijo tam, ostaja v mestu? Kje in pri kom kupujemo našo hrano? Ali se zavedamo, kako ključen je prav ta dejavnik za našo svobodo in svobodo družbe, v kateri živimo? Europark, kot je zgrajen, to, kar ponuja, in to, kar proizvaja, so neposredno vezani na instrumente standardiziranja kakovosti ISO. Ali vemo, da v Ženevi ustanovljena nadnacionalna organizacija ISO, ki jo nekateri imenujejo svetovna država, deluje kot zasebna organizacija, ki prodaja standarde? Ali vemo, da nima javnega arhiva, ščiti svoje naročnike, neposredno aplicira moč nad javnimi prostori, hkrati pa ne sodeluje v nikakršnih javnih razpravah? Je pa tesno povezana z institucijami, kot je Svetovna trgovinska organizacija (WTO).

Koncept nakupovalnega središča vsebuje možnost ponavljanja. Nakupovalna središča se tako replicirajo po vsem svetu. Kar se ponavlja, so standardi prostorske, infrastrukturne ureditve. Ti ponavljajoči se prostorski proizvodi postanejo del matrice globalnega prostorskega operacijskega sistema.

Ko je leta 2008 zlom ameriškega nepremičninskega trga povzročil globalno ekonomsko krizo, so bila na voljo zgolj pravna in finančna orodja za reševanje krize. Infrastrukturna vprašanja s ključnimi prostorskimi učinki se tako urejajo z neprostorskimi orodji.

Po mojem mnenju je izgradnja Europarka ena največjih napak, ki jo je kadar koli napravila katera koli županska ekipa v celotni zgodovini Maribora. Učinki Europarka segajo v samo jedro vsakdanjih življenj Mariborčanov. Ne nazadnje je tudi propadanje nadvse pomembne mariborske tržnice neposredno povezano z Europarkom, a več o njej v naslednji kolumni.

Oliver Vodeb

Vir: https://www.vecer.com/kaj-je-maribor-pridobil-z-europarkom-6415558

Maribox: Smo meščani “trotli”, ki jim lahko prodaš karkoli?

Pismo bralcev: Kje sta nekdanja komisija za vizualne komunikacijske objekte, kje je urbanistična komisija?

Ob članku o spremembi imena in upravljavca nekdaj najbolj markantnega obdravskega objekta nekdanjega kinematografa Kolosej se v skladu s sloganom oglaševalca na njegovi reprezentančni južni fasadi poraja nekaj resnično “izjemnih novosti”. V članku upravljavci ponavljajo, kako so črni škatli vdihnili novo vsebino, tehnologijo in program, pri tem pa pozabijo omeniti, da so južni fasadi te iste škatle nadeli tudi novo podobo. Ob vsem spoštovanju do snovalcev programa in globokem poklonu ob nameri obuditi poleg komercialne filmske ponudbe tudi umetniško pa žal ne morem mimo tihega posilstva, ki ga taisti upravljavec vrši nad mestnim obrečnim prostorom. Licemerje se imenuje pojav, ko se sklicuješ na občudovanje “markantne črne škatle”, hkrati pa ji spremeniš četrtino fasade v ogromen oglas pretežno bele barve, o čemer v omenjenem članku ni govora. Prostitucija obrečnega prostora pa se imenuje aktivnost, ko vstopajočemu v mesto sporočaš: “Ta fasada bi lahko nosila tudi vaš oglas, oglasite se, smo največji na levem bregu in ob najprometnejši vpadnici v mesto, vseeno nam je za arhitekturo zadaj.”

Nadaljevanje na: http://www.vecer.com/maribox-smo-mescani-trotli-ki-jim-lahko-prodas-karkoli-6263145

Andrej Šmid, arhitekt, Maribor

V oglasih vsi lepi, brez napak, uspešni, v realnosti pa delovne živali

O slovenski viničarski mentaliteti, izgubljenih priložnostih, a tudi odličnih praksah slovenskih podjetij, kakor jih vidita Boris Snoj in Vladimir Gabrijan

»Ljudje z denarjem, ki ga nimajo, kupujejo izdelke, ki jih ne potrebujejo, da bi imponirali ljudem, ki jih ne marajo.« Tako kritično misel o sodobni bogati družbi, izrečeno v enem od televizijskih pogovorov, med vsemi drugimi – kot ilustracijo – zapišeta v svoji pravkar izdani znanstveni monografiji Marketing zdaj že upokojena profesorja mariborske Ekonomsko-poslovne fakultete dr. Boris Snoj in mag. Vla­dimir Gabrijan. O etičnih dimenzijah – kot “atipična avtorja na tem podro­čju” – pišeta že na začetku; marketin­ga, ki se je v bistvu pojavil že davno, z delitvijo dela, nikakor ne omejujeta le na povečevanje profita in prodaje, temveč imata pred očmi sposobnost organizacij, da ohranjajo in poveču­jejo blaginjo ciljnih skupin in družbe kot celote. Obsežno knjižno delo je re­zultat dolgoletnega raziskovalnega, svetovalnega in projektnega dela na fakultetah v Sloveniji, v gospodarstvu ter gostovanj na tujih univerzah.

Nevarnosti neizpolnjenih obljub

Mnogi vidijo oglaševanje, marketin­ško komuniciranje, pravita avtorja, kot zlo, ki je pripeljalo v neoliberalni tip gospodarstva – in ki je trdno v službi kapitala in profita, ta pa v službi člove­kovega ega. Si kdaj kljub temu ogledata televizijske reklame?

»V oglaševanju je preveč pretira­vanja, pogosto nas oglasi prepriču­jejo z lažnimi argumenti in lažnimi obljubami,« meni Snoj. »Po Berneje­vi teoriji transakcijske analize so v človeku tri stanja ega: ego odraslega, ego starša in ego otroka. Ego otroka je tisti del osebnosti, ki zameri, če mu nekaj obljubimo, pa potem tega ne izpolnimo. Otrok v realnosti nima možnosti, da v takem primeru gre od staršev, ‘otrok’ kot del odrasle osebnosti pa ima možnost izbire. Ogla­ševalci s pretiravanjem v ‘otroku’ vzgajajo potrošnika, ki bo zameril neizpolnjene obljube. Eden od serviserjev gospodinjskih aparatov na Dunaju je pred nedavnim poimensko navedel proizvajalce, ki vgrajuje­jo programe v gospodinjske aparate, s katerimi skrajšajo življenjsko dobo pomembnih delov aparatov, popra­vila teh pa so za lastnike predraga, zato se raje odločijo za nakup novih aparatov. Ali pa primer raziskave zaznane kakovosti storitev v dveh slovenskih zdraviliščih, ko smo ugo­tovili, da je eden izmed ključnih problemov razkorak med obljuba­mi marketinškega komuniciranja in sposobnostjo osebja zdravilišč, da te obljube izpolni. O tem se niso pogovarjali. In zakaj pretiravanje v oblju­bah? Ker tako delajo tudi konkurenti, je bilo pojasnilo osebja iz marketin­ga. Tudi neposredno presajanje nači­nov marketinškega komuniciranja iz drugih kultur, kar vidimo pri TV-pro­daji, je neposrečeno. A vseeno se je treba spomniti na teze dr. Saleclove o tem, da številni ljudje, kljub navi­dezni svobodi izbire, iščejo avtoritete, ki jih vodijo v navidezni blaginji, ki jo ponuja bogata izbira izdelkov. Oglaševalci to uporabijo: če boste kupili to znamko, obljubljajo, bo vaša samopodoba približno skladna s tem, kar ta znamka pomeni.«

Potrošnik pred uporabnikom

»V današnjem svetu korporacij smo ljudje obravnavani predvsem z dveh vidikov: kot poceni delovna sila in kot potrošniki, manj pa kot uporab­niki nekega izdelka. Poudarek je na imeti, ne uporabljati. Sam začnem zbi­rati informacije o izdelku, ko ga potre­bujem,« pravi Gabrijan. »V oglasih so vsi ljudje lepi, nasmejani, brez napak, uspešni, sproščeni, uživajo v življenju – v realnosti pa postajamo delovne živali, prepričani, da nas bo digitalna tehnologija sprostila. Potem pa človek iz srednjega menedžmenta na poči­tnicah z družino zjutraj najprej pogle­da, kaj mu je šef sporočil po mailu, in nato vsake pol ure preverja sporočila na telefonu.« Oglaševanje je, pravi, ker današnje tehnologije omogočajo ne­skončne potenciale pri komuniciranju, le najbolj opazna sestavina marketin­ga; kar je tako, kot da bi pri ferrariju poudarjali samo rdečo barvo, čeprav je v resnici še marsikaj drugega. A res je, brez obljub sploh ni mogoče v konkurenčni boj, obljube pa je treba izpol­njevati. »Zakaj se je potrošnikom vse težje pritožiti? Že pri prevzemu kredi­tne kartice se morajo v ZDA strinjati, da morebitnih sporov ne bodo reševali na sodišču, ampak preko arbitraže, ta pa je seveda v rokah korporacij, ki ob­vladujejo svet. To je problem tudi pri TTIP, sporazumu o prosti trgovini med ZDA in EU, pri katerem ZDA zagovar­jajo uporabo gensko spremenjenih organizmov.«

Profit in ego, moč in pohlep

Kaj pa družbena odgovornost? Ko­likšen pomen ji dajejo ponudniki? Koliko to cenijo potrošniki? To je po mnenju Gabrijana pravilno posta­vljen koncept, a težava je v realizaciji. Je družini prijazno podjetje, če to pre­verja, kdaj namerava možna sodelav­ka zanositi? Podeljevanje nagrad za družbeno odgovornost je hvalevre­dno, čeprav bi moralo biti upoštevanje teh načel del vsakdana. »Človeštvo je žal na taki ravni zavesti, da bolj kot koncept družbene odgovornosti deluje koncept moči. In brž ko je kdo v kateremkoli menjalnem razmer­ju nekoliko premočan, bo v menjavi svoj položaj izkoristil,« je prepričan Snoj. »To pomeni, da potrebujemo zakonodajo, ki ureja razmerja med udeleženci. A kje je ta zakonodaja na globalni ravni, če gledamo ravnanje multinacionalk? Močnejši ko je udeleženec na trgu, manj moralno se vede. Potrebovali bi svetovno vlado, pra­vijo nekateri – a kdo bi jo oblikoval? Spet multinacionalke. Družbeno odgovorno se udeleženci na trgu obna­šajo samo, če so v to prisiljeni zaradi konkurence. Še vedno je v ozadju pro­fitni motiv, ker se to splača. Človeštvo usmerja profitni motiv, v ozadju pa je še močnejši gospodar, to je člove­kov egoizem. Bogastvu na materialni ravni ne sledi bogastvo na duhovni.« Gabrijan se ob tem spomni Einstei­na, ki je rekel, da sta neskončna samo vesolje in človeška neumnost, a o ve­solju ni čisto prepričan. Sam bi dodal pohlep: finančne institucije sprožijo finančno in družbeno krizo, dobijo podporo države, potem pa konec leta izplačajo bonuse. Problem je, ker so za merjenje uspešnosti v sodobnem svetu povsem prevladali finančni kriteriji.

Viničarska mentaliteta

Tudi pri iskanju strateških investi­torjev, kar je zdaj ena od top tem pri nas, bi bil Gabrijan, za razliko od ne­katerih svojih kolegov, pozoren na izvor kapitala: če ta izhaja iz trgovine z orožjem, drogo ali belim blagom, bi bil zanj sporen. V Sloveniji, pravi, vsi iščejo strateške partnerje – toda ali je to res vedno nuja? Nuja je, če ne najdeš svoje tržne niše. Kot v svoji knjigi Hidden Champions (Skriti zmagoval­ci) ugotavlja Simon, je v Nemčiji ogromno malih in srednje velikih podjetij našlo svojo tržno nišo, izdelek, pri ka­terem so za svojo ciljno skupino naj­boljši, naj bo to pri vodnih filtrih ali posameznih napravah za bolnišnice. Taki ne iščejo partnerjev, tudi ne ogla­šujejo na klasičen način. Če si za svojo ciljno skupino najboljši, ni treba iskati strateškega partnerja. A nekateri spre­memb ne opazijo, nekateri se čudijo, drugi pa jih ustvarjajo. Bomo mi v Slo­veniji s turizmom konkurirali Italiji in Španiji? Snoj v Sloveniji še vidi ostan­ke viničarske mentalitete: gospodar mora povedati, kaj je treba narediti, če tega ni, pa je za “viničarje” značilno otroško, neodgovorno, neodraslo ravnanje.

Iluzije, izgubljene priložnosti in odlične prakse

Pri nas posamezniki vložijo svoje ži­vljenjske prihranke v trgovski lokal in pričakujejo, da bodo v letu dni oboga­teli. To je mogoče le z vrtenjem vredno­stnih papirjev, v poslu ne. A Sorošev je zelo malo. V Londonu lastniki proda­jaln skromno živijo, pri nas podjetnik najame BMW – tipično za družbo, ki hoče preskočiti več faz naenkrat. Velika večina podjetij pri nas ima manj kot 20 zaposlenih, nimajo dovolj znanja, po­tenciala za konkurenčni boj, za vla­ganja v raziskave, inovacije … Hkrati vztraja trend negativnega kadrovanja, ker določene mreže še vedno obvla­dujejo procese. Steklarno Hrastnik ali Swaty Comet denimo vidita Snoj in Ga­brijan kot primera, kjer se dobra teori­ja in dobra praksa dopolnjujeta, a takih primerov je v Sloveniji žal premalo. Je bilo res nujno, kar se je zgodilo z Vinagom, Pinusom, že prej pa s Tamom, Hi­dromontažo, MIT, Pikom …?

Sonja Ploj Ratajc

Objavljeno v Večeru, v ponedeljek, 23.11. 2015

Vir: http://www.vecer.com/clanek/201511236160098

Potrošnik, kako si?

Društvo študentov psihologije Slovenije med 9. in 20. oktobrom 2015 vabi na projekt ob Svetovnem dnevu duševnega zdravja,ki je namenjen ozaveščanju javnosti o pomembnosti skrbi za duševno zdravje, ter razbijanju stereotipov o psihologiji.

Letos je osrednja tema projekta psihologija potrošništva.

Obeta se veliko zanimivih dogodkov, vse aktivnosti so namenjene širši javnosti in so brezplačne.

Dogodki bodo v Ljubljani, Mariboru, Kopru, Idriji in Novem mestu.

Program:
Oglejte si program v naslednjih dneh za Maribor, Novo mesto in Koper.
Oglejte si program v naslednjih dneh za Ljubljano.

Napotilo:
http://kakosi.si/