Tagged: Medicina

Kaj nas oglaševanje uči o menstruaciji

Čeprav pogosto seksistični, čudni in neumni, so oglasi za menstrualne izdelke za veliko ljudi tudi pomemben vir informacij o menstruaciji. Oglaševanje doseže veliko občinstvo in ima moč širjenja stigme in občutka sramu okoli menstruacije – ali pa tudi informiranja in opolnomočenja gledalcev.

Prvi tiskani oglasi za sanitarne predpasnike in pasove so se pojavili okoli leta 1920 in so obljubljali obzirnost, udobnost in rešitev »intimnega ženskega problema«. Mnogi takrat uporabljeni izrazi so v veljavi še danes.

Spodaj si lahko pogledate, kaj so nam v angleško govorečem svetu ti menstrualni oglasi, od zgodnjega 20. stoletja do danes, prodajali.

»Menstruacije se ne omenja«

Modess je bila blagovna znamka, ki jo je leta 1926 ustvarilo podjetje Johnson & Johnson in je postala priljubljena po zaslugi glamurozne oglaševalske akcije, ki so jo v ZDA izvajali od 1940-ih do 1970-ih. V oglasih so nastopale manekenke visoke mode, v čudovitih oblekah in besedilom: »Modess… Because« (Modess … Ker). Nobenega opisa izdelka ali čemu je namenjen. Menstruacija je bila tabu, o katerem se ni neposredno govorilo, nanjo se je le namigovalo. Do leta 1985 je trajalo, da je bila menstruacija prvič omenjena v televizijskem oglasu. Omeni jo nihče drug kot Courtney Cox.

»Menstruacijo je treba skrivati«

V 1950-ih je Modess promoviral dejstvo, da so njihovi higienski vložki zapakirani v navadno rjavo papirnato embalažo, da bi tako strankam prihranili zadrego.

Številne blagovne znamke še vedno uporabljajo izraze kot je »praktično neopazno« ali oglašujejo, da ima njihov izdelek »diskreten ovoj«, ki zagotavlja »diskretno zaščito«. To nakazuje kako pomembno je prikriti, da imate menstruacijo. Leta 2010 je Kotex s kampanjo »Break the Cycle« (Prekinite cikel) izzval sram zaradi menstruacije in pokazal, da je kul nositi tampone ponosno v prozorni torbici.

Sprva se zdi, da oglas za Softcup iz leta 2015 razbija tabuje o spolnem odnosu med menstruacijo: gledalec lahko pokuka skozi odprta vrata in vidi par v postelji, s spremnim besedilom, ki obljublja »12-urno zaščito pred curljanjem, da boste lahko spali. Ali pa tudi ne.« Toda Softcup je pravzaprav zasnovan tako, da skrije, da imate menstruacijo in da lahko živite svoje (spolno) življenje »ne da bi on vedel za to.«

Prijazen opomnik: med menstruacijo lahko imate spolne odnose – nekaterim je to celo ljubše! Nobene potrebe ni, da bi pred partnerjem skrivali, da imate menstruacijo. Menstruacija ne bi smela biti razlog za zadrego.

»Vagine smrdijo«

Menstruacija je v oglaševanju že od nekdaj prikazana kot higiensko vprašanje: poudarek je na čiščenju in dezodoriranju, pri čemer je osnovno sporočilo, da so menstruacije (in posledično ženske, ki jih imajo) umazane in smrdljive.

Vaša vagina ni umazana in z njenim vonjem ni nič narobe.

Industrija vaginalnih dezodorantov je odličen primer tega kako podjetja ustvarijo problem, da lahko prodajajo rešitev.

Lysol je danes znan po izdelovanju čistilnih sredstev, toda njihovi oglasi iz zgodnjih 1900-ih so ženskam sporočali, da jih bo mož zapustil, če si vagin ne spirajo s strupenimi kemikalijami – vse manj kot to bi bilo »intimno zanemarjanje«. Andrea Tone je v svoji knjigi »Devices and Desires« (Naprave in poželenja) iz leta 2001 zapisala, da so zdravniki do leta 1911 zabeležili 193 zastrupitev z Lysolom in celo pet smrtnih primerov zaradi tega izdelka. Kljub temu je bil Lysol ženskam agresivno oglaševan kot varen in nežen. V tistem času je bila kontracepcija draga in težko dostopna. Vaginalni tuš (Douching) je bil poceni, dostopen in oglaševan kot ženski higienski izdelek, pogosto pa so ga postkoitalno uporabljali tudi kot obliko kontracepcije.   

Na žalost tuš kot kontracepcija ne deluje. Toneova knjiga se sklicuje tudi na študijo iz leta 1933, v kateri je skoraj polovica od 507 žensk, ki so uporabljale vaginalni tuš kot metodo kontracepcije, zanosila.

Raziskave povezujejo prakso vaginalnega tuša s povečanim tveganjem za bakterijske in glivične okužbe, medeničnim vnetjem, rakom materničnega vratu, povečanim tveganjem za spolno prenosljive bolezni in drugimi za zdravje škodljivimi izidi (1, 2).

Kljub temu, da imamo danes več informacij o škodi, ki jo povzroča vaginalni tuš, se ta praksa ohranja. Skoraj polovica anketiranih žensk v eni od študij narejenih med leti 2008–2010, je v zadnjem mesecu uporabila vaginalni tuš (3).

Zdi se, da je Lysol prenehal oglaševati izdelke za vaginalni tuš nekje v času, ko je na trg prišla tabletka. Medtem pa oglaševalci še naprej prežijo na negotovosti glede vaginalnega vonja in prodajajo idejo, da potrebujete njihov izdelek, da ostanete sveži, čisti in sladkega vonja. Oglas za dezodorant Pristeen za vaše »vaginalno področje« iz leta 1969 vztraja, da morate svojo vulvo poškropiti vsak dan, če želite biti »privlačna in lepa punca«. Oglas za Always iz leta 2014 pokaže, kako se isto sporočilo še naprej ponavlja in nakazuje, da če ne morete ves dan ostati pod tušem, morate uporabljati njihove higienske vložke.

Opomnik: Večina vaginalnih vonjev je normalnih in zdravih, vaginalni tuš pa ne preprečuje spolno prenosljivih bolezni ali nosečnosti – pravzaprav lahko privede do vaginalnih okužb, ki povečajo tveganje za medenično vnetje, HIV in druge resne zdravstvene težave.

Če vas skrbi vaginalni vonj ali izcedek, se obrnite na svojega zdravnika.

»Zaradi tamponov in higienskih vložkov ste boljši pri športu«

Skupaj z belimi oblačili, ki vam naj pokažejo, kako manekenke zaupajo njihovim izdelkom, sta šport in pustolovščina pogosta tropa pri oglaševanju izdelkov za menstruacijo. Sicer ni povsem jasno, kakšno povezavo ima padalstvo, telovadba in menjavanje avtomobilskih pnevmatik z vašo menstruacijo, toda številna podjetja pri prodaji svojih izdelkov uporabljajo podobe srečnih, športnih in brezskrbnih žensk.

Sporočilo, da med menstruacijo lahko počnete karkoli, je lahko spodbudno, lahko pa je tudi žaljivo, če med menstruacijo občutite hude bolečine ali utrujenost.

»Tampon lahko uporabljajo tudi neporočena dekleta«

V 1930-ih so bili proizvajalci tamponov zaskrbljeni, da neporočene ženske (za katere je na splošno veljalo, da so device) ne bi uporabljale tamponov, ki so bili videti nekoliko falični in – kar je bilo najbolj šokantno – prodrejo v vagino. To je bil v 1990-ih še vedno razlog za zaskrbljenost , ko so objavili oglas za Tampax, v katerem so drzno uporabili besedo »devica«. Sporočilo je vseskozi enako: z uporabo tamponov nikakor ne morete izgubiti nedolžnosti. To sporočilo je stoodstotno resnično.

»Menstrualna kri je modra«

Vseprisotna modra tekočina, ki se uporablja v številnih oglasih, mladim pošilja popačeno sporočilo o tem kaj je menstruacija in čemu so namenjeni ti izdelki. Prav tako sugerira, da je menstrualna kri preveč ogabna, da bi jo lahko pokazali na televiziji, med tem ko se kri redno kaže v športu, medicinskih dramah in grozljivkah.

V 1990-ih je Libra povzročila razburjenje, ko so objavili oglas, očitno mesta zločina, v katerem je ženska s higienskim vložkom brisala skrivnostno temno tekočino. Bodyform je nato leta 2016 naredil še korak naprej in objavil oglas, v katerem je prikazana prava kri, vendar ne na higienskem vložku ali tamponu. Prikazuje športnice, ki se poškodujejo, se poberejo in nadaljujejo, z napisom »No blood should hold us back« (Nobena kri nas ne sme ustaviti). Čeprav nedvomno napredek v primerjavi z vso belo lajkro prejšnjih obdobij, še vedno prodaja idejo, da bi ženske morale prebroditi bolečino in nadaljevati življenje, kot da se ni nič zgodilo. Če je vaša menstruacija modre barve, se prosim obrnite na svojega zdravnika.

Bonus: Oglasi za menstrualne izdelke, ki se šalijo na svoj račun

Leta 2010 je Kotex objavil dva oglasa, ki sta se norčevala iz njihovega lastnega »neumnega« in »odvratnega« oglaševanja. Prvi prikazuje odlomke iz starih oglasov istega podjetja in sarkastično 20-letno igralko, ki pripomni: »Oglasi na televiziji so mi res v pomoč, ker ko uporabijo modro tekočino me to opomni, kako mora izgledati.« Drugi oglas se dekonstruira na način, da samozavestna ženska vpije: »Kupite iste tampone, ki jih uporabljam jaz, ker nosim bele hlače in imam lepe lase. In ker si želite, da bi bili jaz.« Naslednji, da se opraviči za zavajanja javnosti s svojimi prejšnji oglasi je bil leta 2012 na vrsti Bodyform, s šaljivim odzivom nezadovoljnemu gledalcu. Da, igralka res pije modro tekočino.

Ste naveličani evfemizmov in metafor za menstruacijo? Tudi mi smo.

Z leti se je oglaševanje izdelkov povezanih z menstruacijo izboljšalo, vendar je pred nami še vedno dolga pot. Oglas iz leta 2017 za »Radiant Collection« podjetij Tampax in Always, je preplavljen z belimi oblačili in obljublja najtišji ovoj za večkratno rabo (da ne bi kdo slišal, da imate menstruacijo).

Menstruacija je normalen in naraven proces, ki se ga ni treba sramovati.

Opombe:

1. Martino JL, Vermund SH. Vaginal douching: evidence for risks or benefits to women’s health. Epidemiologic reviews. 2002 Dec 1;24(2):109–24.

2. Ness RB, Soper DE, Holley RL, Peipert J, Randall H, Sweet RL, Sondheimer SJ, Hendrix SL, Hillier SL, Amortegui A, Trucco G. Douching and endometritis: results from the PID evaluation and clinical health (PEACH) study. Sexually transmitted diseases. 2001 Apr 1;28(4):240–5.

3. Brown JM, Hess KL, Brown S, Murphy C, Waldman AL, Hezareh M. Intravaginal practices and risk of bacterial vaginosis and candidiasis infection among a cohort of women in the United States. Obstetrics & Gynecology. 2013 Apr 1;121(4):773–80.

Vir: https://helloclue.com/articles/culture/what-advertising-teaches-us-about-periods

Jen Bell, 12. september, 2017

Napotila:

http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_kojadinovic-tea.pdf

http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_sijamhodzic-ajla.pdf

http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-OZPZ8XFW

Tednik Mladina: primer medijske tranzicije na Slovenskem

Neznano lastništvo in pritiski oglaševalcev: od neodvisnega novinarstva v času razpada Jugoslavije do političnega tednika, ki mu manjka kredibilnosti.

Pred približno dvema letoma – junija 2017 – je v slovenskem državnem zboru potekalo precej neobičajno zaslišanje.

Predsednica parlamentarne komisije o ugotavljanju zlorab v slovenskem zdravstvenem sistemu na področju prodaje in nakupa žilnih opornic Jelka Godec je zaslišala nekatere ključne osebe tednika Mladina. Poslanko Godec so najbolj zanimale lastniške povezave med enim izmed ponudnikov žilnih opornic Mark Medical in Mladino, saj sta imeli nekoč obe podjetji istega lastnika: goriški finančni holding KB 1909 (ta sicer v času zaslišanja ni bil več lastnik Mark Medicala). Na njena vprašanja pa so med drugim odgovarjali odgovorni urednik tednika Grega Repovž, direktorica Mladine Denis Tavčar in predstavnik lastnika KB 1909 Boris Peric.

Kako se je slovenski politični tednik znašel na zaslišanju pred parlamentarno komisijo, ki je preiskovala domnevno korupcijo v zdravstvu?

Nadaljevanje na: https://podcrto.si/tednik-mladina-primer-medijske-tranzicije-na-slovenskem/

Lenart J. Kučić

Resnica o dobrem videzu

The Truth About Looking Good (BBC, 2018)

V Veliki Britaniji na leto porabijo več kot 9 milijard funtov za lepotilne izdelke, ki obljubljajo, da nas bodo polepšali in preoblikovali. Koliko od tega, kar ti izdelki obljubljajo, temelji na znanstvenih dokazih in koliko je navadna marketinška manipulacija? Na ta izziv je za oddajo BBC-ja »The Truth About…« v sodelovanju s številnimi neodvisnimi znanstveniki poskušala odgovoriti novinarka Cherry Healey in pod lupo vzela najbolj priljubljene vsakodnevne kozmetične izdelke.

V raziskavi, ki jo v ta namen izvedela skupaj z Univerzo v Sheffieldu in ob pomoči 25 prostovoljcev, je med drugim ugotavljala, da morda vlažilci kože nimajo takšne koristi, kot menijo številni potrošniki tega izdelka, sploh pa ne vplivajo na staranje kože, kar je pri številnih glavni motiv za njegovo uporabo. Z dermatologom je v Manchestru ugotavljala, kako se koža stara in kako se kažejo učinki poškodb, ki jih na koži povzroča sonce, ki je odgovorno za približno 75% vseh poškodb kože. Najboljše varovalo pred staranje može je zato dejansko navadna sončna krema. Skupaj z modno novinarko in avtorico Sali Hughes je demonstrirala, kako pri kozmetiki prihraniti nekaj denarja tako, da izberemo cenejše, a enako učinkovite izdelke. Ob pomoči Univerze v Sunderlandu je na test postavila običajne rešitve za celulit in odkrila preprosto ter praktično brezplačno metodo, ki je pri odpravljanju celulita tudi najbolj učinkovita. Skupaj s strokovnjaki s področja oglaševanja in kozmetične industrije pa je ugotavlja tudi resnico za najpogostejšimi trditvami, ki jih najdemo na kozmetičnih izdelkih. Za sklep oddaje se je posvetila tudi psihologiji in ključnemu vprašanju – zakaj kupujemo kozmetične izdelke in ali smo dejansko bolj privlačni kot mislimo da smo – to je dilema v jedru negotovosti, na kateri temelji celotna kozmetična in modna industrija.

Koliko lahko zaupamo trditvam, ki jih na svoje izdelke lepijo kozmetična podjetja? Med pogostejšimi so izrazi, ki povprečnemu potrošniku ne povedo veliko oprijemljivega, kar je seveda tudi njihov namen, kot recimo: »aktivne sestavine«, »dermatološko preizkušeno«, »klinično dokazano« itd. Običajno potrošniki ob takšnih zapisih ne razmišljamo veliko. Celo, daljši kot je seznam tovrstnih neoprijemljivih trditev, raje kupimo tak izdelek. Toda kaj te trditve v resnici pomenijo? Koliko dokazov morajo podjetja predložiti, da lahko na izdelek zapišejo neko tovrstno trditev. Kdo je odgovoren za njihovo preverjanje? Kot v oddaji pove strokovnjak za kozmetične izdelke, Colin Sanders, zakoni, ki so namenjeni varovanju pravic potrošnikov, v glavnem podjetjem ne omogočajo, da bi neposredno lagala. V večini primerov pa je tako, da če se nihče ne pritoži, imajo regulatorji le malo motivacije, da bi raziskali katero od teh trditev. Če je trditev podjetja izzvana, potem mora podjetje za svoje trditve priskrbeti dokaze. Kakšni dokazi so za to potrebni? Pri pojmu »klinično dokazano« bi laično lahko sklepali, da to pomeni, da je delovanje neke sestavine znanstveno dokazano in da deluje. A to ne drži nujno. Če nek izdelek zmanjša količino gub za 10%, je to že dovolj, da si nadene naziv »klinično dokazano«, vendar tega verjetno ne bomo opazili s prostim očesom, kar je pogosta potrošniška izkušnja s tovrstnimi izdelki. Za napis, da izdelek vsebuje »aktivne sestavine« je v glavnem dovolj t.i. »in vitro« testiranje, ki ga opravijo v nadzorovanem okolju laboratorija. Testiranje za »aktivne sestavine« nima vzpostavljenih znanstvenih standardov, kar velja tudi za izraz »dermatološko preizkušeno«, kar pomeni, da je bil izdelek testiran na koži, toda za to trditev je dovolj že, če je bil izdelek testiran na enem samem človeku. Eno najpogosteje citiranih trditev bi težko znanstveno dokazali tudi če bi to hoteli: »koža izgleda spočito in sijoče«. Obeh izrazov realno ni mogoče pripisati koži, ker če koža želela biti sijoča, bi dejansko morala oddajati svetlobo. Tudi če podjetjem v svojih trditvah ni dovoljeno lagati, pa to še ne pomeni nujno, da tisto, kar sporočajo, ni zavajajoče ali izkrivljeno na kak drugi način. Moč sugestije je pri tovrstnih izdelkih tisto na kar se podjetja v prvi vrsti zanašajo. Ustanovitelj kozmetičnega podjetja Revlon, Charles Revson, je bil znan po svojih odkritih izjavah o kozmetični industriji, med drugim je izjavil tudi, da v resnici ne prodajajo šmink, ampak upanje. Upanje pa je tisto, na čemer je utemeljena večina prodaje kozmetičnih izdelkov.

Ko so podjetja soočena s tovrstnimi ugotovitvami, je njihov odziv pričakovano v skladu s strategijo njihovih služb za odnose z javnostmi. Zatrdijo, da so njihovi izdelki v skladu z zakonodajo, da so varni in predvsem, da jih ljudje radi kupujejo, kar pomeni, da so potrošniki zadovoljni z njihovimi izdelki, kar bi naj bil najbolj zanesljiv dokaz o verodostojnosti njihovih izdelkov.

Oglaševanje in znamčenje kozmetičnih izdelkov imata najpomembnejšo vlogo pri tem zakaj ima kozmetika danes v naših življenjih tako pomembno mesto in zakaj jo sploh kupujemo. Med tem kar mislimo zakaj kupimo nek izdelke in tem zakaj ga dejansko kupimo, obstaja velika razlika. V ozadju so na delu sile, zaradi katerih smo potrošniki zelo ranljivi na različne manipulacije. Te ranljivosti nam potrošnikom pogosto niso očitne. Ključno vprašanje je zato, kaj žene naše odločitve? V preizkusu najbolj pogostih prodajnih trikov, so v oddaji pripravili dve polici z istim izdelkom in isto prodajalko. Zanimalo jih je, kako embalaža in videz prodajalke vplivata na nakupno odločitev. V prvem primeru je bil izdelek v navadni plastični embalaži in prodajala ga je običajno oblečena ženska. V drugem primeru je bil isti izdelek v lepo oblikovani embalaži, ki jo je prodajala elegantno urejena ženska v belem medicinskem plašču. Seveda je bil rezultat predvidljiv. V drugem primeru so se stranke dvakrat pogosteje odločile za nakup izdelka. Trik je v tem, da se izdelek predstavi kot statusni simbol, ki s svojim videzom izpričuje tudi svojo kvaliteto. Drugi element je navidezna prisotnost avtoritete, ki izdelku avtomatično daje kredibilnost in zaupanje. A predstavljeni eksperiment je bil le en del preizkusa. V drugem delu so potrošniki o predstavljanem izdelku izpolnjevali vprašalnik. Mislili so, da sodelujejo pri navadni marketinški raziskavi, v resnici pa je šlo za to, da so želeli ugotoviti, kako se potrošniki počutijo vpričo izdelka, ki ga kupujejo. Vprašalnik je meril njihovo stopnjo samozaupanja v trenutku nakupovalne odločitve. Odkrili so, da je samozaupanje potrošnika višje pri običajni, neolepšani različici izdelka. Ko potrošnik opazuje luksuzni, lepo oblikovani izdelek, mu samozaupanje pade, posledica tega pa je, da bo veliko bolj verjetno poskušal ta padec samozaupanja nadomestiti z nakupom izdelka, da bi si tako ponovno povrnil izgubljeno. V psihologiji obstaja teorija »samo-neskladja«, ki sugerira, da imamo »dejanski jaz« in »idealni jaz«, med njima pa je običajno prepad, mi pa čutimo potrebo po premostitvi tega prepada. Ko vidimo lepe, urejen ljudi, lepo oblikovane izdelke, v nas to vzbuja negotovost, hkrati pa nam ponujajo način, kako si jo preko nakupa lahko ponovno povrnemo.

Psihologija tega kako se počutimo v svoji koži, igra pri odločitvi za nakup kozmetičnih izdelkov pomembno vlogo. Naša samozavest ima veliko opraviti s tem, zakaj si sploh želimo izgledati drugače. Nezadovoljstvo z lastnim videzom je glavni motor tako kozmetične kot modne industrije in ne čudi, da obe industriji gradita svoje uspehe prav na tej človeški pomanjkljivosti. Kako dobri smo v resnici pri ocenjevanju lastne privlačnosti v očeh drugih je vprašanje, ki nas v življenju verjetno najbolj zaposluje. V poskusu, ki so ga izvedli za oddajo, so poskušali ugotoviti ali se imamo za bolj ali manj privlačne, kot nas vidijo drugi. V laboratorij so povabili skupino ljudi, ki se med seboj niso poznali. V poskusu so morali oceniti svojo privlačnost, hkrati pa so ocenjevali tudi privlačnost drugih, ki so sodelovali v eksperimentu. Neznanci so se imeli v laboratoriju priložnost spoznati in seznaniti, v drugem prostoru pa so vsakega posamezno soočili s sedmini fotografijami obraza iste osebe. Ob realni sliki osebe je bilo še šest slik, ki so bile računalniško spremenjene tako, da je bila oseba na njej bolj ali manj privlačna, pač v skladu s standardi privlačnosti, ki veljajo v naši kulturi. Vsak od udeležencev je nato izbral sliko sebe, za katero je menil, da ga najbolje predstavlja, prav tako pa je izbral tudi slike drugih udeležencev, za katere je menil, da jih najbolje predstavljajo. So torej ljudje izbrali bolj ali manj privlačne podobe? Večina je zase izbrala podobo obraza, ki je manj privlačna kot je oseba v resnici. Obratno pa so za druge v 70% izbrali računalniško spremenjene podobe obrazov, ki so druge prikazovale v lepši luči kot so v resnici. Zakaj smo do lastne podobe tako strogi? Na nas se vsakodnevno vrši pritisk, da izboljšujemo svoj videz, zato se osredotočamo predvsem na napake v svojem izgledu, na tisto česar pri sebi ne maramo. Na oceno privlačnosti pa v resnici ne vpliva samo zunanji videz. Udeleženci eksperimenta so se imeli priložnost pred ocenjevanjem spoznati, kar je najbolj vplivalo na njihovo percepcijo privlačnosti. To pomeni, da kako v odnosu, interakciji ocenimo človeka, tako ocenimo tudi njegovo privlačnost. Če srečamo nekoga, ki ga imamo za toplega, prijaznega, lojalnega in prijateljskega, ga ocenimo tudi za fizično bolj privlačnega. Že kratko srečanje neznancev v prijateljskem ozračju vpliva na percepcijo njihove privlačnosti.

Kako se vedemo do drugih, kakšne odnose imamo z ljudmi, veliko bolj kot to kako smo oblečeni ali katero znamko kozmetike imamo na obrazu vpliva na percepcijo naše privlačnosti. Del naše privlačnosti se tako skriva v tem, kako udobno se počutimo v lastni koži. Tovrstno zadovoljstvo s tem kar in kakšni smo, pa seveda ni dobičkonosno, zato smo nenehno siljeni v situacije, ki rušijo našo samozadovoljstvo in nas delajo za negotove in nezadovoljne. Ustvarjamo situacije, ki jih lahko najhitreje razrešujemo skozi potrošnjo, ne oziraje se na druge posledice tega procesa.

Vir: http://www.bbc.co.uk/programmes/b09m2l58

Zdravnik, ki se je odpovedal zdravilom

V uvodu v klasično žanrsko delo s področja komedije, leta 1889 izdano knjigo »Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo«, angleškega pisatelja in humorista Jerome Klapka Jerome, glavni junak skupaj s svojima prijateljema Georgom in Harrisom ugotavlja, da je živa zakladnica bolezni, ki jih je stvarstvo naklonilo življenju – edina bolezen, za katero z nekaj zavisti ugotavlja da je gotovo nima, je snažilkino koleno. Ko se tako odpravi k zdravniku, mu ta na recept napiše naslednjo priporočilo: »na vsakih šest ur zrezek s pivom, vsako jutro dolg sprehod in vsak večer ob enajstih v posteljo.«

Angleški zdravnik in raziskovalec dr. Chris van Tulleken ima dobro stoletje kasneje podobno idejo. V dvodelni BBCjevi dokumentarni seriji »The Doctor Who Gave Up Drugs« se odloči, da bo nekaj teh starih medicinskih modrosti poskušal ponovno vrniti v sodobno medicinsko prakso in na ta način izboljšati delovanje pre-obremenjenega in pod-financiranega javnega zdravstvenega sistema, kot tudi življenja pacientov, ki se vse preveč zanašajo na »magične tabletke«. Pod vplivom neliberalnih ekonomskih reform in posledičnega umikanja države iz javnih sistemov, so zdravstveni sistemi povsod na razvitem zahodu pod silovitim udarom privatizacije na eni strani in farmacevtskih monopolov na drugi. Posledice tega zelo dobro poznamo in čutimo tudi v Sloveniji – dolge vrste, pomanjkanje zdravnikov, ki si za pacienta tako ne morejo vzeti več kot nekaj minut in bolniki, ki so tudi zdravstveno oskrbo prisiljeni vse bolj dojemati kot potrošno blago, ki se jo kupuje in prodaja, kar seveda koristi predvsem medicinski industriji na čelu s farmacijo, ki je, verjetno ne po naključju, tudi ena glavnih in najuspešnejših slovenskih gospodarskih panog. Ne čudi torej statistika, da je bilo v letu 2015 samo za ambulantno predpisana zdravila v Sloveniji izdanih preko 17,5 milijonov receptov v vrednosti 446 milijonov EUR. Vsak prebivalec Slovenije je v povprečju prejel 8,5 recepta s predpisanimi zdravili v skupni vrednosti 216 evrov. V letih 2004 do 2015 je število izdanih receptov poraslo za 21,5%

Tudi dr. Chris van Tulleken svoj poskus začne tako, da preveri kaj strma rast predpisanih receptov pomeni za bolnike. Nazorno pokaže koliko tablet lahko povprečna zdrava oseba zaužije v življenju. Šokiran je ko izračuna, da lahko nekdo tak v življenju zaužije tudi do 100.000 tablet. Veliko zdravil je koristnih in rešujejo življenja, vendar pa prav vsa tudi škodujejo. Povzročajo resne neželene učinke in vsako leto na tisoče smrtnih žrtev. Smotrno bi torej bilo, da bi zdravila predpisovali samo v primerih ko drugače res več ne gre. Toda ali je temu res tako?

Van Tulleken je prepričan, da je veliko običajnih bolezni najbolje zdraviti brez zdravil, tako svojim pacientom ne ponuja tablet, ampak jim priporoča drugačen pristop. Odločen, da poišče odgovore na omenjeno zdravstveno krizo, prevzame del splošne ambulante v vzhodnem Londonu.

Njegova prva pacientka je Wendy, ki zaradi kronične bolečine v rami jemlje tablete proti bolečinam že zadnjih 20 let. V zadnjih desetih letih je v Veliki Britaniji prišlo do skoraj 50% povečanja receptov za ta zdravila. Kot kažejo medicinske raziskave, so protibolečinska zdravila učinkovita le na začetku jemanja pa še to zgolj v polovici primerov, dolgoročno jemanje pa od pacienta zahteva, da za kakršenkoli učinek zvišuje količine zaužitega zdravila. Chris je odločen Wendy dokazati, da ta zdravila nanjo ne delujejo. Zastavi eksperiment – priskrbi ji za dva tedna zdravil z zanko – nekatere od teh bodo placebo zdravila. Ob jemanju tablet si Wendy zapisuje ravni bolečine. Ob razkritju prave vsebine tablet se tako nazorno pokaže, da tablete nanjo zares ne delujejo.

Tako kot še pet milijonov ljudi v Veliki Britaniji, tudi Sarah jemlje antidepresive. Med letoma 2005 in 2012 se je število mladih, ki jim predpišejo ta zdravila poskočilo za več kot 50%. Tudi v Sloveniji imamo podobno sliko. V povprečju je bilo v zadnjih sedmih letih izdanih receptov za anksiolitike in antidepresive kar za četrtino slovenske populacije. Sarah je na teh tabletah od svojega 16 leta. Zdaj, mama pri 24, se želi na vsak način odrešiti »kemične megle« v kateri živi. Da bi jo rešil tablet, dr. Chris poskusi Sarah pomagati brez zdravil na način, ki bi ga psihiatri verjetno opisali kot »barbarskega«, s kopanjem v ledeno mrzlem jezeru. Raziskave namreč kažejo, da hladna voda na organizem deluje podobno šokantno kot stres, ki ga občutimo ob depresiji. S potapljanjem v hladno vodo se organizem naravno nauči uravnavati kemične snovi v telesu.

Chris se v svoji ambulanti spopade tudi z reševanjem ene najbolj strašljivih posledic naše »tabletkarske« kulture – odpornostjo na antibiotike. Odkrije, da imajo zdravniki splošne ambulante v kateri deluje, eno najvišjih stopenj predpisovanja antibiotičnih receptov na tem območju. S tem podatkom sooči zdravnike na sestanku, na katerem ga izzovejo, da naj dokaže, da je to mogoče delati drugače. Kar 97% bolnikov, ki zaprosi za antibiotike, jih namreč tudi dobi in tudi dr. Chris kljub svojemu odporu podleže njihovemu prepričevanju. Nazadnje Chris vendarle najde rešitev. Antibiotiki preprečujejo bakterijske okužbe, ki so nevarne, vendar je med bakterijskimi in virusnimi, ki so pogostejše, težko razlikovati. Zato v ambulanto uvede test za razlikovanje med virusnimi in bakterijskimi okužbami, ki pa ga kljub temu, da rešuje enega težjih medicinskih problemov – vse več bakterij je namreč zaradi preveč razširjenje rabe antibiotikov že odpornih – zaradi ekonomskih razlogov (cene naprave) in časa, ki ga zdravniki lahko namenijo posameznemu pacientu, zdravniki ambulante zavrnejo.

Dr. Chris van Tulleken želi slednjič svoje zanje, ki ga je pridobil tekom tega zanimivega eksperimenta, uporabiti in ponuditi za zdravljenje brez zdravil vsem 14000 bolnikom te ambulante, kar pa se izkaže za veliko težjo nalogo kot si je predstavljal. Bolniki namreč pod vplivom hitrega in hektičnega potrošniškega življenjskega stila želijo predvsem nekaj, kar bo delovalo hitro in jih čim prej vrnilo v ustaljeni tok življenja ali pa bo morebitne zdravstvene težave zakrilo do te mere, da ne bodo izstopali. Ker so (pre)zaposleni, se tako raje odločajo za tablete, kot da bi se motivirali (zaradi odsotnosti socialnih mrež pa jim manjka tudi zunanje spodbude), da bi spremenili življenjski slog. Mentaliteta, ki je kot naročena za rast in širjenje farmacevtske industrije, ki si tudi v ekonomskih projekcijah za naslednja desetletja ob informacijski tehnologiji obeta postati ena osrednjih industrij na planetu. Med delom s Sarah Chris odkrije, da je eno od najpogostejših orodij za diagnozo depresije vprašalnik, ki ga razvijajo podjetja, ki proizvajajo zdravila, s katerimi zdravijo depresijo. Tesen odnos med farmacevtsko industrijo in zdravniki Chris odkrije tudi v svoji ambulanti – farmacevtske družbe so prisotne v izobraževalnem gradivu, s katerim zalagajo ambulanto in so bolnikom ves čas na očeh, na zdravstveni opremi, občasnih obiskih zastopnikov pa vse do majhnih in velikih materialnih spodbud za zdravnike, lahko bi jim rekli kar podkupninah. Chris obišče kosilo, ki ga sponzorira in plača podjetje, ki proizvaja zdravila, za kar meni, da je »sramotna« praksa, ki meji na »podkupnino«. S pogovorom z zdravniki in predstavniki farmacevtske industrije poskuša to prakso ustaviti. Toda rezultati so, ko gre za tako veliko in vplivno industrijo, predvidljivi.

Preden zapusti prakso, pripravi še zadnji poskus. Na tisoče bolnikov v ambulanti jemlje zdravila, ki zmanjšujejo tveganje za srčni infarkt ali možgansko kap. Chris je v medicinski literaturi odkril dokaze za čudežno alternativno zdravilo – hojo! Skupina ni navdušena nad njegovo preprosto idejo, vendar se na koncu strinjajo, da bodo sodelovali. Tekom osmih tednov jih prosi naj se vsak dan, petkrat na teden, sprehodijo za trideset minut. Končni rezultati so impresivni, vendar ali bo to dovolj, da se odpovejo zdravilom in ali bo to končno prepričalo zdravnike, da nadaljuje z njegovim delom tudi ko se bo eksperiment končal?

Napovednik

Prvi del

Drugi del

Več na: http://www.bbc.co.uk/programmes/b07w52tp

Napotila:
http://www.telegraph.co.uk/tv/2016/09/15/the-doctor-who-gave-up-drugs-was-an-eye-opening-insight-into-our/
http://www.bbc.co.uk/programmes/b07w532p
http://www.bbc.co.uk/programmes/b07wwd9d
http://www.nijz.si/sl/poraba-ambulantno-predpisanih-zdravil-v-sloveniji-v-letu-2014
http://www.nijz.si/sl/publikacije/poraba-zdravil-v-sloveniji-v-letu-2015
http://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/poraba_zdravil_v_letu_2015.pdf
http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/v-10-letih-za-petino-vec-receptov-najvec-predpisanih-je-bilo-lani-v-pomurju/380605
http://www.delo.si/ozadja/slovenci-ndash-medikaliziran-narod.html
http://zofijini.net/bodica_auschwitz/
http://zofijini.net/predavanja_sppIII3/
http://zofijini.net/predavanja_NiD5/
http://zofijini.net/mediji_etika/
http://zofijini.net/cenzurirano_gajski/
http://zofijini.net/cenzurirano_podkupnine/
http://zofijini.net/predavanja_sppiii4/
http://zofijini.net/modrost_psihofarmaki/

Prehranska dopolnila in varnost

Preiskava oddaje Frontline (PBS) Supplements and Safety (2016) (Prehranska dopolnila in varnost) postavlja resna vprašanja o tem kako se na ameriškem trgu tržijo in regulirajo vitamini in prehranski dodatki  ter ugotavlja kako je pogosto težko vedeti, kaj je v resnici v stekleničkah, ki jih potrošniki kupujejo.

Američani danes porabijo več hranil kot kdajkoli prej. Ob obogatenih živilih in energijskih pijačah, polovica države redno uporablja vitaminske ali mineralne dodatke. Drži, da ljudje z zdravstvenimi težavami morda potrebujejo dodatne hranilne snovi, toda za večino Američanov znanstveniki ne vedo zagotovo ali in kako dodatni odmerki resnično pomagajo – hkrati pa opozarjajo, da so v nekaterih primerih lahko celo škodljivi.

Vsako leto je na trgu v ZDA več kot 85000 različnih prehranskih dopolnil, nad katerimi nadzora praktično ni. Ocenjuje se, da vsaj polovica Američanov vsak dan vzame kak zdravilni dodatek – od ribjega olja, multivitaminov do dietnih tablet. Več kot 30 milijard dolarjev težka industrija z vitamini in prehranskimi dopolnili trdi, da lahko njihovi izdelki potrošnikom pomagajo biti bolj zdravi, vendar jim v nasprotju z medicinskimi zdravili, preden jih dajo na trg, ni treba dokazati, da so izdelki varni in učinkoviti, – razen v primeru, če uvajajo kakšno novo sestavino, ki je še niso tržili.

Preiskava Frontlinea se začne na Havajih, kjer je bil leta 2013 s prehranskimi dodatki povezan izbruh težav z jetri, ki je otežil delovanje edinega centra za transplantacijo v državi. Nadaljuje se v otroški bolnici v Philadelphii, kjer so farmacevti izzvali proizvajalce prehranskih dopolnil, da predložijo dokaze, da njihovi proizvodi dejansko vsebujejo, kar obljubljajo na etiketi. Na koncu je le 35 prehranskih dopolnil izpolnjevalo standarde bolnišnice. V prehranskem dopolnilu, ki ga kupimo, je lahko karkoli. Pred kratkim je ameriški zvezni tožilec in regulator naznanil, da so predvsem zaradi nepodprtih trditev ali napačnega označevanja izdelkov sprožili postopke proti preko sto tovrstnim podjetjem. Toda tudi če je to, kar kupujemo res v steklenički, kritiki trdijo, da večina dodatkov enostavno ne deluje kot nam zagotavljajo in je lahko celo škodljivih. Industrija, ki ima v centrih moči močno prisotnost lobistov trdi, da je vsakršna regulacija na tem področju nepotrebna, praksa in znanost pa dokazujeta drugače.

Posnetek oddaje na: http://www.pbs.org/wgbh/frontline/film/supplements-and-safety/

Leta 2012 je Zveza potrošnikov Slovenije naredila test vitaminsko-mineralnih prehranskih dopolnil na našem trgu. Pri nas imamo prijavljenih že več kot 3.000 prehranskih dopolnil (v slovenski bazi prehranskih dopolnil je trenutno (2016) že kar 4.550 izdelkov, bilo jih je pa tudi že več.) Nakupili so 10 vitaminsko-mineralnih prehranskih dopolnil, namenjenih odraslim, in dve, ki sta namenjeni otrokom. Preverili so vsebnost nekaterih vitaminov in mineralov in ugotavljali, ali jih je res toliko, kot piše na označbi. Ogledali so si tudi označbe in ugotavljali, ali so skladne z zakonodajo in ali so morda zavajajoče. Test lahko preberete na: https://www.zps.si/index.php/hrana-in-pijaa-topmenu-327/kakovost-ivil/5230-mini-test-vitaminsko-mineralnih-prehranskih-dopolnil-22012

Napotili:
https://tehtnica.wordpress.com/2013/08/19/cetrtina-prehranskih-dopolnil-neustrezno-oznacena/
Prehranska dopolnila uporabljajo tisti, ki jih večinoma ne potrebujejo
http://www.rtvslo.si/zdravje/novice/prehranska-dopolnila-uporabljajo-tisti-ki-jih-vecinoma-ne-potrebujejo/385420